Turistični informator
Vrhnika, prečuden kraj!
V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob mislih nate. Kdo te je videl z bedečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi.
Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogočnim Raskovcem sedi jata golobov; bele peruti se leskečejo v soncu. Tam je Vrhnika. Čez bore, čez hoje, tihega Krasa, od morja šumi burja, plane v ravan, postane, vztrepeče, osupla in utolažena ob toliki lepoti. Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem sanjajočem močvirju, do žalostne gore in do Krima.
IVAN CANKAR, ALEŠ Z RAZORA
Argo
(Tatjana Oblak)
Nakit iz različnih arheoloških obdobij, najden v strugi Ljubljanice
			
•¡1"	HP**! w		
Valvasorjeva podoba Vrhnike (Slava vojvodine Kranjske) 1689
Stara pošta
Občina Vrhnika s površino 169 km2 in 19.500 prebivalci leži v osrednji Sloveniji, na jugozahodu Ljubljanskega barja.
Tod je najzložnejši in najkrajši prehod iz Ljubljanske kotline čez notranjske kraške planote proti Jadranskemu morja Ugodna prometna lega je že v davnih časih tako vabila človeka, da si je prav tu utiral poti, čeprav pokrajina sicer ni bila preveč prijazna... tu so tvorili jantar s severnih obal proti južnemu morju, od tu so rimski legionarji osvajali vzhodne in severne predele svojega imperija... in kasneje so Slovani, prav tako kot vsa
prejšnja ljudstva, skušali obvladati zamočvirjeno Barje in kamnite klance gozdnate Notranjske.
V vrhniškem kotu se stikajo trije geološki zgradbeni in reliefni sistemi: Barje, Predalpsko hribovje in Dinarsko gorstvo. Vrhnika se tako dotika Polhograjskega in Rovtarske-ga sveta, Pokojišča (Menišija z Vinjim vrhom 984 m) in Rakitniške planote. Od Vrhnike proti Ljubljani pa so osamelci, nekdanji otoki zajezerjenega Barja. Nizki svet se na severozahodu nadaljuje v Podlipsko, na jugozahodu pa v Borovniško dolino.
Na Barje se z juga stekajo kraške podzemeljske vode... Ljubljanica, Ljubija in Bistra. S severa in vzhoda pa pritekajo površinsko tekoče vode... Podlipščica in Borovniščica.
Podnebje označujejo vroča poletja in vlažne, hladne zime. Nad Barjem se rada zadržuje megla tudi takrat, ko je po okoliških hribih jasno. Velik del občine pokrivajo jelovi in bukovi gozdovi, največ njiv in sploh obdelanih površin pa je na robu Barja.
Vrhnika ima v svojem grbu ladjo, katero naj bi prav tu, na koncu vodne poti, dvignili na rame in jo po kopnem zanesli do morja bajeslovni Argonavti.
Tudi sicer je bil nastanek in razvoj Vrhnike najtesneje povezan s prometom po mirno tekoči in plovbi primerni Ljubljanici.
Iz zgodnjega paleolitika so zareze na rogovju severnega jelena, ki so ga izkopali v jami bivše Petričeve opekarne. Predstavljajo najstarejše najdene sledi človeka v tem prostoru.
Posamezne najdbe in redke izkopanine povedo, da so tu živela tudi keltska plemena, najverjetneje noriški Tavriski.
V bližini teh starih naselij so v prvem stoletju pr.n.š. zgradili svoj tabor tudi Rimljani. Nauportus (navis portus... rečno pristanišče) je imel nekaj deset let celo pomembnejšo vlogo kot Emona. Grški pisec Strabo omenja Nauportus kot mesto, kjer se preklada blago, prispelo prek Hrušice po kopnem, na vodno pot po Ljubljanici in naprej po Savi.
Rimski zgodovinar Tacit pa poroča, da so bili v Nauportus poslani vojaški oddelki, ki so gradili ceste, mostove in prekope.
Municipium Nauportus je stal na desnem bregu Ljubljanice, blizu današnjega uvoza na avtocesto. Čez Ljubljanico je bil zgrajen most, proti Gradišču v Hrib pa je vodila cesta, ob kateri so se naselili trgovci s svojimi družinami. Vojaški tabor mutatio je bil zgrajen na prvih policah nad ravnino, pomembna strateška postojanka pa je bila tudi na Hruševci. Glavno obrambno linijo je predstavljal veliki zaporni zid, Claustra Alpium Juliarum, zgrajen v 3. st.n.š. »Ajdovski zid«
se je začenjal nad izviri Ljubije v Verdu, se vzpenjal pod Ljubljanski vrh in nadaljeval preko Raskovca proti Jernovemu griču. Mogočna gradnja pa vseeno ni bila kos številnim plemenom, ki so navalila z vzhoda na razpadajoči rimski imperij.
V srednjem veku so se, dokaj sledeče ostankom rimske zasnove naselja, razvila tri samostojna jedra Vrhnike. Na sledovih Gradišča je zraslo naselje Hrib s famo cerkvijo, ob vznožju Trojice kmečka vas ter ob Ljubljanici trški Breg. Skozi vso fevdalno dobo, ki se je oklepala življenja in dela prebivalcev še daleč v 18. stoletje, je Vrhnika živela in se razvijala s prometom. Tovorje-nje po vodi, prevažanje po cestah, prekladanje blaga... so bila osnovna gonila še za vrsto drugih gospodarskih in upravnih funkcij takratne Vrhnike. S povečanjem tranzitnega prometa je rastla tudi gospodarska moč kraja.
Živahen promet je preklical k življenju vrsto obrtnih dejavnosti... prevoz po Ljubljanici je zahteval vedno več čolnov — izdelovali so jih tesarji... z razvojem tovorjenja po kopnem so se povečale potrebe po kovačih, kolarjih, sedlarjih..., za izdelavo opreme za konjsko vprego in drugih usnjenih izdelkov so bili tu strojarji. Strojarne so se vrstile ob Hribskem potoku ena za drugo. Ob vodah pa je zraslo tudi veliko mlinov, v katerih so mleli ogrsko žito in seveda žag, saj je okolica Vrhnike še danes bogata z gozdovi.
Največjo vlogo pa so imeli trgovci, ki so predstavljali ves čas trško gospodo. Kmalu za njimi so bili krčmarji..., gostilne so imeli tudi župniki, sodniki in župani.
V srednjem veku je bila pomembna tudi cerkvena gosposka. Velik del sveta je bil v lasti kartuzijanskega samostana v Bistri, ki je imel v posesti večino gozdov na Pokojišču ter posamezna posestva na Koprskem in Vipavskem.
Leta 1806 so dogradili cesarsko cesto Dunaj-Trst in čolnarstvo je začelo počasi izumirati, uveljavljati pa se je začelo prevozništvo na večje razdalje. Vrhniški furmani so vozili na sever do Murzzschlaga in na jug do Mantue. Še danes spominja na te čase ime hotela Mantova na Cankarjevem trgu.
Vrhnika je bila ob svojo osnovno dejavnost — promet leta 1857, ko je bila mimo kraja speljana železnica Dunaj — Trst. Zajela jo je gospodarska kriza, iz katere so jo rešile počasi nastajajoče nove gospodarske panoge. Začela so se velika krčenja okoliških gozdov in predelovanje lesa. Z dograditvijo lokalne železnice Ljubljana — Vrhnika leta 1899 se je začel razvoj opekarstva, usnjarstva, lesarstva, predelave mesnih izdelkov, mlekarstva, sirarstva...
Po drugi svetovni vojni so se stara jedra zlila z novimi naselji v urbano obliko in Vrhnika je postala leta 1955 mesto.
BISTRA
Stoji ob zahodnem vznožju gozdnatega Javorča (604 m) ob cesti Vrhnika — Borovnica. Kraj ima ime po Bistri — pritoku Ljubljanice, ki prihaja na dan v petih izvirih iz nedostopnega kraškega podzemlja kot odtok vode Cerkniškega in deloma tudi Planinskega polja.
Grad Bistra je bil do razpustitve, leta 1782, znameniti kartuzijanski samostan. Ustanovil ga je koroški vojvoda Bernard Spanheimski, ki je sem privedel menihe iz žiškega samostana. Z darilno listino leta 1260 mu je njegov sin Ulrik zagotovil obstoj. Bogato ga je obdaroval z zemljišči od Pod-peči do Rakitne, Cerknice in Logatca. V njem so poslej menihi izvrševali nižje sodstvo. Tudi oglejski patriarhi, avstrijski vojvoda in Celjani so bili do samostana zelo radodarni. Tu so nadzorovali potniški in tovorni promet po Ljubljanici, od Vrhnike do Ljubljane, ki je bil oproščen vseh carin za blago, če so ga darovali na trg. Zelo živahne stike so imeli tudi s Koprom, kjer so imeli dvor, vinograde, oljčne nasade in vrtove. Po požarih 1382. in 1463. so samostan obnovili. V času reformacije je princ Gregor (1552 — 1564) vzdrževal tesne stike z ljubljanskimi protestanti in podpiral Trubarjevo književno prizadevanje. V 17. stol. so imeli menihi v samostanu šolo in knjižnico z dragocenimi rokopisi. Del tega hrani danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Po požaru leta 1773 so stavbo popravili, a že devet let zatem je samostan razpustil cesar Jožef II. (29. januarja 1782). Leta 1808 so cerkev podrli, poslopje s posestvom pa je leta 1826 kupil Fran Galle. Galletova rodbina je bila lastnica Bistre do konca druge svetovne vojne (1945). Leta 1953 je bil v obnovljenih grajskih poslopjih odprt gozdarski, lesni, lovski in ribiški muzej kot del Tehniškega muzeja Slovenije. Danes je muzej izpopolnjen še z elektrostrojnim, tekstilnim, prometnim in kmetijskim oddelkom, kovačijo in planeta-rijem ter zbirko Titovih avtomobilov.
Grajsko poslopje v Bistri pa je tudi pomemben umetnostno zgodovinski spomenik. Ohranjeni so še trije kraki malega križnega hodnika, stolp nad cesto z renesančno motiviko in fresko, kapela sv. Jožefa, katero je poslikal Anton Cebej, sončne ure na fasadah notranjega dvorišča... nekdanja kapela pa je danes poročna dvorana.
V Bistri je bil rojen Johan Jager (1871 — 1959), arhitekt, urbanist in strokovni pisatelj, ki se je udejstvoval na Kitajskem in kasneje v Združenih državah Amerike.
Sv. Trojica
Valvazor pripoveduje v svojem delu »Slava vojvodine Kranjske«, da je štela vrhniška fara konec 17. stoletja 27 podružničnih cerkva od Godoviča do Bevk. Najmlajša med njimi je bila cerkev Sv. Trojice na Ko-šacah. Na bakrorezu Vrhnike je v Valvazor-jevi knjigi cerkev na zunaj povsem enaka kot danes, le da ji manjka obzidje s kapelicami Križevega pota, ki so jih zgradili okoli leta 1700.
Po Valvazorju je bila cerkev sezidana okrog leta 1630. Stavbenik ni znan. Ob poti z Brega k cerkvi je bilo postavljenih pet kapelic. Slike so bile delo domačega slikarja Simona Ogrina in so predstavljale petero skrivnosti žalostnega dela Rožnega venca.
V letih 1870 in 1871 so bila narejena pri cerkvi mnoga popravila, med drugim so odstranili stara topolova vrata iz 17. stoletja. Pod sedanjo sliko sv. Trojice v glavnem oltarju pa so spravili takrat starejšo sliko
slikarja Quaglia, ki pa je pozneje izginila. Slike Križevega pota je izdelal Leopold Layer, ki pa so že do leta 1929 izignile.
Stara pošta
je ena najstarejših in najpomembnejših stavb na Vrhniki. Stoji neposredno ob historični lokaciji nekdanjega potniškega pristanišča na Ljubljanici. Na tem mestu je bilo predzgodovinsko selišče.
Hiša je bila zgrajena na mestu nekdanjih stavb, domnevno v 15. stoletju. Poleg mitnice in pošte je bilo tudi pomembno gostišče. Med drugimi je v njej prenočeval 30/ 8—1728 cesar Karel VI. (oče Marije Terezije). Lovrenčičevo hišo je odkupila Industrija usnja Vrhnika, jo sanirala po spomeniško varstvenih smernicah in v njej uredila znani Center mode IUV. Načrtujejo izdelke usnjene konfekcije, ki predstavljajo svetovni vrh v predelavi svinjske kože.
Ob tej stavbi je potrebno omeniti še nekaj srednjeveških stavb: Črni orel, sodnija, Cankarjev trg 3, ki jih sedaj obnavljamo. Rezultati arheoloških raziskav, ki tečejo že nekaj let, dokazujejo, da je bilo življenje na Vrhniki v srednjem veku izredno živahno.
Sodnija — Cankarjev trg 8
Enonadstropna stavba z dvokapnico na čop, krita z bobrovcem ima nad kamnitim portalom vzidano ploščo z letnico 1554. Na pročelni strani jo v nadstropju oblikujeta pomola, na dvoriščni strani pa odprte arkade. V pritličju je močno predelana. Sedaj so v njem prostori Stanovanjsko komunalne banke. Ob predelavi so arheologi odkrili najdbe (novce iz 15/16 stol, lončenino, rimsko fibulo), ki potrjujejo naselbinsko kontinuiteto v srednjem veku.
w
Črni orel — Cankarjev trg 4
Mogočna dvonadstropna stavba, v kateri je bil hotel in kavarna. V Cankarjevem č asu je bila v 1. nadstropju vrhniška čitalnica, katere soustanovitelj je bil tudi Cankarjev oče. Letnica 1850 na kamnitem portalu kaže čas adaptacije, ki jo je izvedel Josip Kotnik. Stavba je starejša. Ob portalu stojita stebra z jonskima kapi-teloma, na katerih počiva balkon s kamnito ograjo. Nadstropje krasijo pilastri in bifora. Leta 1990 so zaradi predelave pritličja izvedli arheološka izkopavanja. Najden je kamnit steber z rustikalno oblikovanim ka-pitelom (15. stol); sponka za antična oblačila, skodelica z zgodnjerenesančnim motivom; ki je sedaj vzidan v podhodu. Vse to potrjuje živahno srednjeveško dejavnost Vrhnike.
Špeharjeva hiša — Cankarjev trg 9
Portal iz lesnobrdskega marmorja nosi letnico 1858. Hiša je bila dom družine Je-
Grad v Bistri
Cankarjeva hiša
Pogled na sveto Trojico
lovškov, ki so 500 let sooblikovali vrhniško tržno zgodovino. Zadnji moški potomec, Gabrijel Jelovšek, je bil 20 let (1888 — 1908) vrhniški župan. Bil je iniciator vrhniške lokalne železnice, vodovoda, lokalnih cestnih povezav, predvsem pa osnovne šole (Tržaška 2), ki je bila, v obsegu takratne monarhije, prva z urejenim centralnim ogrevanjem.
Farna Cerkev sv. Pavla stoji na kraju nekdanjega rimskega tabora. Vrhnika je postala samostojna fara 1. 1408. Pri podiranju cerkve 1.1850 so naleteli na ostanke še dveh starejših cerkva. To sedanjo — četrto — so zidali okoli prejšnje. Izveden je bil načrt stavbnega adjunkta Jožefa Schöbla, ki je služil v Ljubljani. V zadnji stranici je spodaj vzidan rimski nagrobnik iz zgodnje krščanske dobe. V cerkvi so dela domačega slikarja Simona Ogrina ter drugih cerkvenih slikarjev (Koželj, Kurz — Goldstein, J. Wolf) tistega časa.
Cerkev
sv. Lenarta —
zavetnika živine
Cerkev vidimo že na Valvasorjevi upodobitvi, vendar še gotskih oblik, v 18. stoletju so jo barokizirali.
Tu je začetek Stare ceste, za njo se vzpenja Klanec. V cerkvi je Layerjeva podoba Marije pomočnice s sv. Lenartom ter dela domačina Simona Ogrina in drugih (Lah, Koželj, Götze).
Ob spodnjem zidu pokopališča so pokopani Cankarjevi starši in sestra Francka. Grob jim je oskrbel in uredil Ivanov bratranec, slovenski umetnostni zgodovinar in mecen dr. Izidor Cankar.
Drča
Mogočen spomenik v NOV padlim borcem, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Borisa Kobeta. V grobnici počiva tudi Karel Grabeljšek — Gaber —slovenski pisatelj (18. 10. 1906 — 18. 04. 1985).
Cankarjev spomenik
Odkrit 10. 8. 1930, delo slovenskega kiparja Iva Jurkoviča (1893—1934). Odkritja se je udeležilo 6.000 ljudi. Slavnostni govornik je bil F. S. Finžgar. Slavnosti so trajale dva dni. Stoji na »Mesarjevih kladah«.
Turnovše
Glavno obrambno linijo v rimski dobi je predstavljal veliki zaporni zid, imenovan Claustra Alpium Juliarum, ki je bil zgrajen v 3. stol. našega štetja. Ajdovski zid je bil 10 km dolg, 1 m širok in 2 do 3 m visok, vmes pa je bilo več obrambnih stolpov. Na Turnov-šah je odkopan in delno restavriran eden izmed njih. Najdena je antična keramika (dno, trebuh in vrat večjega lonca z izviha-nim ustjem) iz zgodnejše dobe rimske poselitve pri nas.
Kašča v Verdu
je prvovrsten etnografski spomenik — v osnovi baročna — v prvotni posesti bistriškega samostana, del manjšega kompleksa s Petkovškovo domačijo. Ta tip kašče je na vrhniškem področju pogost
Je iz 18. stol. Avtor ni znan.
Zveza kulturnih organizacij jo je leta 1981 odkupila in obnovila in jo v spomin na slikarja Jožefa Petkovška poimenovala galerija »Kašča«. V tem malem in prijetnem prostoru je stalna razstava fotografij Petkovško-vih del in občasne razstave del sedanjih likovnih ustvarjalcev.
Blizu je Sternenova rojstna hiša. Matej Sternen (20. 9.1870 — 8. 6.1949) je bil slikar in restavrator, začetnik strokovnih organizacij spomeniške službe.
Stara Vrhnika
Cerkev sv. Lenarta, sezidana leta 1530. Glavni oltar je iz marmorja.
Velika Ligojna
Cerkev sv. Jurija, barokizirana sredi 18. stol. V njej je slika Matere Božje z letnico 1897, rojaka Simona Ogrina.
Mala Ligojna
Cerkev sv. Lenarta, sezidana 1567, druga na tem mestu.
Sinja Gorica
Cerkev sv. Joba najprej omenja protokol cerkvenih dragocenosti iz 1. 1526.
Blatna Brezovica
Cerkev sv. Jakoba omenja protokol cerkvenih dragocenosti. Leta 1820 je dobila novo streho.
Bevke
Cerkev sv. Križa je nastala verjetno pred letom 1782, ker so bili tu že prej duhovni-ki-upokojenci.
Zaplana
Cerkev sv. Martina in Urha.
Staro, prvič 1. 1526 omenjeno cerkev sta uničila ogenj 1. 1893 in 1895 potres. V naslednjih dveh letih so sezidali sedanjo stavbo po načrtih in pod vodstvom Petra Bevka s Cerknega. Uporabili so nekatere dele stare cerkve.
Smrečje
Cerkev Matere Božje, ki se prvič omenja šele leta 1526, je bila prenovljena leta 1985 (odkrito tipično romansko okence). Sodi vsaj v 13. stoletje. Veliki oltar je izdelek poznega baroka, druga polovica 18. stoletja. Restavriran kfižev pot je prijetno ljudsko ubran (Avtor Johan Debelak).
Planina in Ulovka
Nad Vrhniko se dviguje 733 m visok z gozdom porasel hrib Planina. Na vrhu stoji 17 m visok razgledni stolp, s katerega je lep razgled na Vrhniko, Ljubljano, Ljubljansko barje, Krim, Snežnik, Nanos, Triglav, na Karavanke in Kamniške Alpe.
Planinsko društvo Vrhnika je poleg razglednega stolpa zgradilo kočo, imenovano Zavetišče na Planini, ki je odprta ob nedeljah in praznikih.
Koča z razglednim stolpom privablja mnoge ljubitelje hoje v naravo in tudi jadralnega padalstva. Sam vrh z ugodno lego omogoča jadralnim padalcem dolgo jadranje nad vrhom in polete do Vrhnike.
Bogata je tudi flora. V bližini Ulovke je eno od redkih rastišč zaščitenega blagave-vega volčina.
Ulovka je smučarski center Vrhnike s tremi vlečnicami in gostiščem. Zaradi nizke lege in blagih zim pa zadnja leta smučarji in upravljalec niso imeli sreče s smuko, saj je trajala vsako zimo !e teden ali dva.
Ajdovska stopnja
Ustno izročilo pripoveduje:
V gradu, ki je stal na Spici, je živela ajdovska deklica. Bila je zelo velika, kot vsi ajdi. Ko je prala perilo v Beli, je stala z eno nogo na Planini, z drugo pa na Ljubljanskem vrhu. Ajdi so odšli, ostal je le spomin: ajdovska stopnja na Planini.
Kuren
Na zahodnem obrobju Ljubljanskega barja, na grebenu, ki se severno od Vrhnike dviga proti Zaplani, stoji na samem podružnična cerkev sv. Nikolaja.
Na južni steni so ostanki srednjeveške freske sv. Krištofa ter šilastoločno zaključeno malo okno. Severna stena ter ladijska stran slavoločne stene sta tudi poslikani s freskami. Vse so iz sredine 16. stoletja, prikazujejo pa prizore Kristusovega trpljenja, Vstajenja in Rojstva.
Najpomembnejši del v cerkvi je lesen, raven strop, sloneč na dveh lesenih stebrih ter razdeljen na 96 kvadratov in 24 vzdolžnih polj.
Vsa polja so poslikana z različnimi živalskimi, rastlinskimi ter geometričnimi motivi, ki so sočasno dopolnjeni s freskami.
Glavni in dva stranska oltarja so leseni in pozlačeni. Na predelu glavnega oltarja je letnica 1686.
Celota predstavlja podobo slovenske podeželske cerkvice v nespremenjeni obliki od njenega nastanka. Je dragocen dokument razvoja slovenske sakralne umetnosti.
Cerkev je bila leta 1988 razglašena za kulturni spomenik.
Star maln
Med Logatcem in Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne. Voda se imenuje
Bela. Teče le enkrat ponoči, okoli dvanajste, in enkrat podnevi, okoli devete predpoldne. Vsakokrat teče voda ne dalj kot četrt ure in potem preneha.
Gotovo je notri zmaj — so dejali preprosti ljudje — ki si ni upal na dan skozi premajhno luknjo, če pa so z drogovi suvali in bežali, se je zmaj razkačil in bruhnil pene. Zmaj kar naprej živi, dokler je pod zemljo in ne pogine, čeprav bi živel tisoč let. Ko pa pride iz zemlje na zrak, tedaj se za njim vse podre in ubeže, dokler ga ne ubije.
Tisoči in tisoči so ga videli — mladega zmaja, komaj ped dolgega in po obliki podobnega kuščarju.
Tako je Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske opisal eno od znamenitosti vrhniške okolice.
Lintvern leži dobrih 100 m nad dolino v grapi, zarezani v južno pobočje Planine. Je tipičen interminentni kraški izvir ali zaga-njalka in se odlikuje z izredno intenzivnostjo zaganjanja. V dolini, malo pred izlivom v Belo je izvir zajezen. Se v začetku tega stoletja je tam stal mlin po katerem je kraj dobil ime »Star maln«, ki je že dolgo priljubljena izletniška postojanka vrhničanov.
Do Starega malna pridemo po dolini Bele, ki je v spodnjem delu še razmeroma prostorna, navzgor pa se dolina zoži in preide v ozko sotesko, kjer je ob potoku komaj prostora za gozdno pot. Dolina je dolga le dobrih 5 km in je precej položna, saj se vzpne do povirnih grap le za 100 m.
Jez je urejen kot kopališče. Poleg je gostišče, ki je poleti, razen ponedeljka, odprto vsak dan.
Podlipska dolina
Če pri Podčelu zavijete na levo, ste že kmalu v podlipski dolini in kar nekako zaslutite, da bo v njej gotovo veliko zanimivega, da hrani, poleg svoje lepote, tudi veliko spominov iz preteklosti.
Kmalu zagledate tam na svoji desni, na pol zakrito s strehami hiš, sivo steno, sredi katere je vhod v podzemeljsko Pajsarjevo jamo, iz katere priteka potok, ki je nekoč obračal tudi mlinsko kolo.
Dolina je regulirana in tudi lepo obdelana. Tukaj zraste največ koruze, širni nasadi se razprostirajo vse tja gori do vasi, ki leži na gornjem koncu doline.
Na hribčku sredi vasi stoji stara cerkev, za katero se rojstne letnice niti ne ve. Do nje se pride tako po asfaltirani poti kot tudi po nekaj lepo obnovljenih stezah. Ena izmed njenih notranjih zanimivosti so kipi svetnikov, ki so jih tja prinesli še menihi iz Bistre, kamor je nekoč Podlipa, kot podružnica, spadala.
V vasi je kar vrsta zanimivosti, ki so vredne ogleda.
Kot prvo omenimo staro in spomeniško zaščiteno Matečkovo hišo, ki je zelo lepo obnovljena in urejena, poleg nje pa je obnovljena tudi Kovtrova žaga in dva mlina. Tudi kakšno prenočišče bi se našlo v obnovljeni hiši.
Se posebej vredno je omeniti lepo urejeno in čisto gostilno sredi vasi, kjer postrežejo z dobro pijačo in okusnimi domačimi jedrni. Prepričajte se o tem, ne bo vam žal!
Lintvern
(Tatjana Oblak)
		-v;	
			
			
Podlipa
Šotišče pri Bevkah
Blatna Brezovica
Želva sklednica
Poleg tega pa je Podlipa tudi dobro izhodišče za razne ture in izlete v bližnjo, pa tudi malo daljnejšo okolico. Tako vodi dobro vzdrževana pot, prevozna za vse avtomobile, v Podpesek, kjer si poleg neokrnjene narave lahko ogledate tudi Slabetovo jamo, Vranjo peč in čudovito sotesko od vznožja Vranje peči do Pečnika.
Iz Podlipe se lahko podamo tudi na nasprotno stran v Kanji dol, na Rupe in proti Zažarju.
Iz Podlipe vodi glavna cesta naprej proti Smrečju, od koder se pred vami odpre čudovit razgled na vso okolico tja do Ljubljane, posebno pa na podlipsko dolino pod vami. Slab kilometer od smreške cerkvice je tudi presihajoče Račevsko jezero. Če pa si zaželite še pravega planinskega razgleda, se lahko podate še na pol ure oddaljeni vrh Treh kraljev.
Ta prelepi kotiček slovenske zemlje je kakor nalašč za vse tiste, ki se želijo sprostiti v neokrnjeni naravi.
Barje
Narava je vredna največjega občudovanja v najmanjših stvareh
Barje, Mah, Marost..., kot ga imenujejo domačini, je najbolj samosvoj del Ljubljanske kotline.
V prazgodovini je bil ta del večkrat oje-zerjen. Arheološka izkopavanja so razkrila ostanke kolišč iz zadnjega poplavnega obdobja, postavljenih na prehodu neolitika v bakreno bronasto dobo.
Rimljani so močvirnato Barje ponekod izsušili zaradi gradnje prometnic, katerih ostanke lahko v šotni plasti vidimo še danes. Regulirali so tudi naravni tok Ljubljanice, ki je bila takrat in še dolgo zatem, pomembna prometna žila.
Po rimski dobi se je Barjanska kotlina ponovno zamočvirila in šele sredi 18. stoletja so jo začeli ponovno osuševati.
Takrat se je prenehala kopičiti šotna plast, ob stiku z zrakom je gnila, hkrati pa so jo intenzivno krčili... s požigi in rezanjem ter sušenjem za kurjavo.
Danes lahko vseeno še zasledimo nekaj tipičnih barjanskih rastlin in živali. Obstajajo rastišča mesojede dolgoliste rosike, vitkega nožičavega munca, rožmarinke, ma-hovnice, mešinke, močvirske kukavice, barjanske vijolice, kalužnega šaša, blatnika, belega lokvanja, močvirskega tulipana in raznih praproti..., močvirske in češljaste gli-stovnice in kačjega jezika ter seveda mnogih šotnih mahov.
Med divjadjo so razširjene srne, jelenjad, zajci, med pticami pa južna pastovka, bela in črna štorklja ter veliki kljunač. Med najbolj ogroženimi živalmi je prav gotovo močvirska želva sklednica.
Tudi v bližini vasi Bevke se je v preteklosti odvijal pomembnejši del barjanske zgodovine. Med Notranjimi goricami in Blatno Brezovico so našli številne ostaline koliščar-skih naselbin in čolnov drevakov. Na osa-melcu Brdo je ohranjenih še nekaj rastišč šote, katero so rezali še v šestdesetih letih.
Mimo Bevk je bil leta 1762 izkopan večji osuševalni kanal Cornovec. Edino, še danes živo šotnomahovno barje pa je danes na osamelcu Kostanjevica pri Bevkah, zaščiteno kot naravni spomenik »Mali plač«. Je nenavadne, nekoliko jajčaste oblike, kot plitva kotanja sredi poraščenega griča, deset metrov nad ravnino ostalega Barja
Prva srečanja z barjem
Pogled na ravnino, ki se razprostira na južnem, proti mogočnim gozdovom Krima obrnjenem obrobju Ljubljane, me je vedno navdajal s skrivnostno radovednostjo. Prvi otroški spomini so navezani prav na ta pogled, ko se je z grajskega griča odpirala daljava, posejana z redkimi drevesi, ki so se prikazovala v meglicah. Zavoji reke so se ovijali po travnikih in se izgubljali v daljavi proti Vrhniki. Ves ta svet se je prikazoval še bolj zanimiv, ker je bila vojna in nismo mogli iz mesta. Ostajal je samo ta pogled iznad streh, ki se je razblinjal v daljavi.
Zato sem s toliko večjim zanimanjem prisluhnil stari gospe, ki me je pazila in mi včasih pripovedovala zgodbe o nekakšnem jezeru.
Klicali so jo gospodično, čeprav je bila neznansko stara. Brkljala je po starinskem ognjišču in prestavljala bakreno in lončeno posodo.
— Da. Da, vozili smo se s čolnom na izlete, — je običajno pričela svojo pripoved.
Čudil sem se in napeto prisluhnil. Mislil sem si, spet kakšna pravljica, ki nam jih trosijo odrasli.
— S čolnom? — sem začuden ponovil za gospodično.
— Da. Mnogo čolnov. In vozili smo se kar čez travnike in grabne.
Potem je nadaljevala, da so se včasih peljali do Vrhnike. Včasih pa so se ustavili v Podpeči. S seboj so imeli godbo in jedačo in pijačo. Ustavili so se in plesali.. In nato se je gospodična nekam zazrla, kot da vidi pred seboj prizore, o katerih se meni niti ne sanja. Mislil sem si, da kaj takega ni mogoče, saj tam ni nobenega jezera, samo nekakšni grabni in reka, ki jo komaj vidiš iz gostega grmovja.
Nato je gospodična pristavila lonček z belo kavo. Prekinila je svojo pripoved in mi dejala:
— No, zdaj pa pojdi malo na vrt. In glej, da se ne boš potepal.
Za hišo se je namreč vzpenjalo grajsko pobočje. Nekakšne terase, podprte s kamnitimi zidovi. Na terasah je bilo posajeno sadno drevje. Na zgornjem delu vrta so terase prešle v strm akacijev gozd. Prebijal sem se skozi bodičevje, višje in višje, dokler se mi ni pogled odprl iznad streh stare Ljubljane.. Zazdelo se mi je, da sanjam! Zazdelo se mi je, da letim med belimi oblaki in da je pod menoj jezero. In v resnici! Kamor je segal pogled, vse do Krima in Vrhnike, vse ena sama blesteča gladina. Izginili so travniki in grabni. Izginili so rečni zavoji. Le posamezna drevesa so kot brez teže lebdela nad mirno površino.
— Da. Da. Moiost, — je dejala gospodična, ko sem se vrnil v starinsko kuhinjo. In od tedaj sem vedno z zanimanjem prisluhnil vsaki zgodbi, vsaki pripovedi, čeprav se mi je zdela še tako neresnična. Prisluhnil sem tem zgodbam, ko so ljudje omenjali močvirje. Čudil sem se, ko je sošolec v osnovni šoli prinesel v razred pravo močvirno želvo. Prisluhnil sem, ko so ljudje pripovedovali, kako je angleško letalo, ki so ga sestrelili Nemci, pogoltnilo močvirje. Strmel sem, ko je lijake, ki so jih naredile letalske bombe, v nekaj dneh napolnila voda... In potem, po vojni, ko sem se s prijatelji podal na močvirno ravnico, me je vedno znova prevzelo to pisano življenje v močvirnih ribnikih, jarkih, travnikih. Vse se je bleščalo v soncu, šuštelo in brenčalo. Množice žab so se poganjale v trsje. Pravcati oblaki velikih rib so švigali po grabnih. Jate ptic so se spreletavale v daljavi.
In tako se mi dozdeva, da se mi ob misli na barje, na močvirje, na jezero, vedno znova vrne tisti čudovit občutek iz otroštva, ko sem kot začaran strmel na zrcalno gladino, iznad katere so lebdele drevesne krošnje. Dozdeva se mi, da se vzpenjam v nebo, in jadram z belimi oblaki nad strehami starega mesta.
...Večerno sonce je sijalo na novo zgrajeno kolišče Ostrorogega Jelena. Odbijalo se je od ogoljenih brunc na mostišču. Po sivkasto rumenih strehah iz posušene močvirske trave so se prelivali nizki zadnji žarki pred zatonom. Troje koč, večja in dve manjši, so daleč metale svoje sence na led. Koče same, čeprav nove, le kaj malega bo treba še dopolniti spomladi, so kakor spale. Ni se še kadilo izpod slemen.
Vsi so molčali. Ostrorogi Jelen se je sklanjal nad vnetih, urno zategoval vrtilo sem ter tja, da je drgalo v jamici, zavrtani v pre-sušen mehak les, kar plesalo. Namleteni prah se je že smodil... in novi ogenj na ognjišču je nenadoma visoko zaplapolal proti ostrešju. Strop, narejen iz okroglic, mu je prestregel pot, da ni plamen mogel oblizniti slamnate strehe.
Težka jelenova koža je zagrinjala vhod v kočo. Nad njim pa je viselo pod nadstrešjem mogočno jelenovo rogovje, njegovega bodočega rodu znamenje. Oznanjalo je daleč naokoli, da v svetlem kolišču ne gospodari slabič.
Nad žarjevico, ki se je bila nagorela iz ognja, je zacvrčalo meso. Sinjeoka je začela pripravljati obilno večerjo.
Tisti večer so vsi zgodaj legli in zjutraj je na mostišče padal v debelih kosmičih južni sneg.
Jezero je bila ena sama tiha, zasnežena planjava. Kolišča so bila odrezana drugo od drugega. Mladci, pa tudi odrasli, so morali prekidati pot do studencev in do živine na trdini, zavoljo vode in mleka.
Naslednjega jutra mladci kar niso mogli dočakati. Ob prvem svitu so bili že pri Jelenovemu kolišču. Prav vsi so nosili s sabo loke in imeli obešene prek pleč tule. Sulice ni premogel vsak. Kamnito sekiro le redko kdo, bronaste pa prav nobeden. Zaviti v kožuhe in pokriti v kosmate oglavnice so čakali, da jih Jelen popelje na plen, na lose...
(Janez Jalen, Bobri)
Peš poti
po okolici Vrhnike
Poti so speljane po dobro uhojenih in vidnih poteh in še niso označene s smernimi tablami in oznakami.
(T) Vrhnika — Stara cesta —Hrib — cerkev sv. Pavla —Grogarjev dol — Drča
— Močilnik (izviri Ljubljanice), gostišče — Mirke — Retovje (malo in veliko Okence) — Verd, gostišče — Vrhnika .......1.00 ura hoje
© Vrhnika — Raskovec — Pavkarjeva dolina — skozi prehod pod železniško progo in pod Ljubljanskim vrhom do Jerinovca — Hrenceva jama —udorna dolina Drnulca —Štampetov most —
Vrhnika.............4.00 ure hoje
daljša pot:
odcep od prej opisane poti pod Ljubljanskim vrhom proti vzhodu do ceste Vrhnika — Pokojišče — Jastrebi —
Jerinovec........       2.00 uri hoje (skupaj
6.00 hoje)
© Vrhnika — Stara cesta — Dobovični-kova ulica — Stara Vrhnika — Kuren
— Planina (planinsko zavetišče in razgledni stolp) — Ajdovska stopnja — izvir potoka Bele Lintvern — Star maln, kopališče in turistični dom —Vrhnika .....3. ure hoje
daljša pot:
Star maln — Jelovec — Zaplana — Je-rinov grič, gostišče — Mesec — Strmca
— Vrhnika......2.00 uri hoje (skupaj 5.00
ur hoje)
© Ulovka, smučišče, gostišče — po gozdni poti in cesti mimo kmetije Šuštar — Zaplana — kmetija Logar —Ulovka ... 2.00 uri hoje daljša pot:
Zaplana — Log — Petkovec — Mizen-
dol — kmetija Logar.....3.00 ure (skupaj
4.30 ure hoje) © Podlipa — Smrečje, gostišče — kmetija Rep —kmetija Slabe, soteska potok
Opečnik — Podlipa......3.30 ure hoje
daljša pot:
Smrečje, gostišče, cerkev sv. Marije — Račevsko jezero — planinski dom — Vrh sv. treh kraljev — Hleviše — Hlev-ni vrh — Praprotno brdo — Rovte —
Sovra — Smrečje ......       4.30 ure hoje
(skupaj 5.30 ure) © Krošljev grič — kmetija Slabe, soteska
potoka Opečnik — Podlipa.....2.00 uri
hoje
daljša pot:
Podlipa — gostišče Kanjdol — Zažar —
Velika Ligojna.....3.00 ure hoje (skupaj
5.00 ur hoje) © Drenov grič, gostilna Kavčič — Lesno brdo — kamnolom (geološka znamenitost) — Ferjanka — Log ......      3.00 ure
hoje
® Log — Ferjanka — Dragomer — Sv.
Lovrenc — Debeli hrib — Brezovica......
3.00 ure hoje
© Drenov grič, gostilna Kavčič — Kostanjevica, visoko barje Mali plač — Bevke, gostišče — Kamin, Ljubljanica —Blatna Brezovica, cerkev sv. Janeza —Sina gorica, ribiški dom .... 4.00 ure hoje
Star main
Retovje, Malo okence
Velika Ligojna, pogled na Barje
Ulovka
legenda:
PEŠ POTI PO VRHNIKI 4
......(D)......oznaka poti
11 turistične točke M 1:50 000
© Bistra — Tehnični muzej — gozdna učna pot — Laze —Borovnica, gostišče Godec........3.00 ure hoje
© Borovnica — Laze — M. Trebelnik —
Zavrh — Pokoj išče — Borovnica .....
4.00 ure hoje
© Ohonica — Pekel, gostišče Pekel — slapovi Borovniščice (zahtevnejša pot)
— Padež — Pokojišče, Lašče —Pristava
— Ohonica, gostilna Most .... 4.00 ure hoje
Poleg prej opisanih poti so po Vrhniki in okolici speljane še naslednje peš poti:
— Cankarjeva literarna peš pot
— Evropska peš pot E-7
— Notranjska planinska transverzala
— Logaška planinska pot
— Vrhniška kurirska pot
— Slovenska geološka pot
Vodniki in zemljevidi:
Vodnik po slovenskih planinskih postojankah
Vodnik in dnevnik Notranjska planinska transverzala
Vodnik in dnevnik Logaška planinska pot Dnevnik Kurirska planinska pot
Zemljevid Logatec — Vrhnika 1:5000 Zemljevid Sprehod po Polhograjskem hribovju 1:3000
1. Rojstna hiša Ivana Cankarja
2. Cerkev Sv. Trojica
3. Cerkev Sv. Pavel
4. Grob mame Ivana Cankarja
5. Turnovše — utrdba iz rimskih časov
6. Močilnik — izviri Ljubljanice
7. Retovje — izviri Ljubljanice
8. Hrencova jama
9. Košalevka — jama, dostopna samo z vodnikom
10. Drnulca — kraška udorna dolina
11. Kuren — cerkev Sv. Miklavž
12. Planina (735 m) — razgledni stolp in planinsko zavetišče
13. Ajdovska stopnja
14. Lintvern — izvir potoka Bele
15. Star maln — kopališče in turistični dom
16. Smučišče Ulovka z gostiščem
17. Soteska potoka Opečnice
18. Račev. jezero
19. Kamnolom — geološka znamenitost
20. Mali plač — visoko barje
21. Kamin — Ljubljanica
22. Grad Bistra — tehniški muzej
23. Pekel — slapovi Borovniščice
Borovniška ravnica
Borovnica z okolico, se pravi z vasmi in zaselki Bregom, Brezovico, Dolom, Dražico, Laščami, Lazami, Niževcem, Ohonico, Pa-dežem, Pakom, Pokojiščem, Pristavo, Zabo-čevim in Zavrhom utegne biti za marsikaterega popotnika zanimiv turistični cilj.
Kraj je bil prej dolgo središče lesne trgovine, danes se na ravnini pod cerkvijo razprostira tovarna Liko.
Župnijska cerkev sv. Marjete je novejšega datuma, iz leta 1829, čeprav je stala cerkev v Borovnici že prej. Okrog cerkve so najstarejše borovniške hiše, nekaj jih ima tudi spomeniško vrednost
V kraju je nekaj novih gostiln, ki privabljajo lačne in žejne in tudi več trgovin, zasebnik ima odprto tudi ob nedeljah. V kraju je zdravstveni dom, lekarniška postaja, pošta, banka, knjižnica, osnovna šola, vrtec, v šoli deluje tudi glasbena šola, železniška postaja, župnijski urad in farno pokopališče ob cerkvi, kjer je pokopanih veliko borovniških veljakov, med njimi slovstvena zgodovinarka Marja Boršnik, nadučitelj Franc Papler, ki je Borovničane učil umnega sadjarstva, tam je družinski grob Majaronovih, ki so dali Slovencem pomembne ljudi in številni drugi. Znano je tudi, da je bil vikar v Borovnici stric pesnika dr. Franceta Prešerna, ki je tu večkrat preživljal šolske počitnice. Prešernova stara mati je bila pokopana na starem borovniškem pokopališču, na mestu, kjer je zdaj zelenica pred župniščem.
Borovniški viadukt
Leta 1849 je kot odsek južne železnice Dunaj — Trst stekla železniška proga od Celja do Ljubljane in zastavili so gradnjo od Ljubljane do Trsta. Pri tem sta največ težav povzročala prečkanje Ljubljanskega barja in vzpon na Kraško planoto. Ker je glavni projektant inženir Ghega že imel izkušnje v gradnji gorskih železnic (proga čez Semme-ring), je zasnoval progo iz Preserja proti Logatcu tako, da je prečila borovniško dolino preko 584 metrov dolgega in 38 metrov visokega mostu. Gradili so ga sedem let. Gradnja je potekala s primitivnimi sredstvi in z delom golih rok in živine ter je bila ne le prava tehniška mojstrovina, temveč tudi z arhitektonskega vidika izjemen dosežek. Grajen je bil v dveh etažah. Spodnjo etažo je tvorilo 22 obokov, zgornjo pa 25 z odprtinami po 24 metrov. Nosilni stebri, obloženi z obdelanimi kamni (bilo jih je 24), so bili postavljeni na dolge hrastove pilote v tistem delu doline, kjer so bila mehka barjanska tla, ostali stebri ob obronku hriba pa na živo skalo. Za gradnjo je bilo potrebno 31.600 m3 obdelanih kamnitih blokov, 5 milijonov opek, 31.000 m3 lomljenca in 4 tisoč hrastovih pilotov. Ti so kasneje zaradi upada podtalnice segnili in grozilo je, da se bo most porušil, vendar mu je zadnji udarec zadala II. svetovna vojna.
Najprej ga je minirala starojugoslovanska vojska, ko pa so ga bombardirali še Angleži, je bil največji in najimpozantnejši most svojega časa pri nas, dokončno uničen.
Skupščina občine Vrhnika je leta 1992 ostanke viadukta z okolico razglasila za tehnični spomenik.
Dolinski most
Nedaleč od velikega borovniškega viadukta je zrasel tudi Jelenov most oz. viadukt. Dolg je 230 m in visok 29 m in v soseščini velikega mostu ni vzbujal pozornosti. To je največji ohranjeni železniški most na Slovenskem, zidan izključno iz opeke. Kot eden najstarejših primerkov velikih mostov z dvotirno železnico pri nas, je pomemben tehniški spomenik, saj je bil dograjen že leta 1857. Svojo kvaliteto in sposobnosti starih mojstrov dokazuje še danes. Čeprav je bil grajen za razmeroma nizke obremenitve, dopušča vožnje težkih tovornih vlakov in lokomotiv z osnim pritiskom preko 20 Mp.
Pekel
Južno od Borovnice je znana izletniška točka soteska Otavščice, Pekel. Potok Otavš-čica, ki ima vodno zaledje na bloško-rakitniški planoti, si je vrezala strugo v no-rijsko retijskem dolomitu (T3 2%3): sklad-natem temnosivem, pasastem dolomitu in onkolitu. Deber je nastala ob strmo padajoči prelomni coni Zaradi intenzivne tektonike, skla-dovitosti kamnine in paralelipipedske kro-jitve kamenine je nastalo več izjemnih geomorfoloških znamenitosti: skalna konica, naravno okno, prepadne stene. Voda Otavščice se pretaka po vrsti slapov tektonskega nastanka in po skakalcih ter tolmunih. Ob slapovih so nahajališča okamnin (megalo-donti, polži, Worthenia solitaria), na več slapovih pa nastaja lehnjak v značilnih kori-tastih strukturah. V debri je bogata flora, npr. endemit kranjski jeglič, dlakavi sleč (Primula carniolica), rastišča rododendrona (Rhododendron hirsutum), podaljšane špaj-ke (Valeriana elongata), kranjske bunike (Scopolia carniolica).
V soteski so gnezdišča vodnega kosa, redke in zaradi hidromelioracij ogrožene živalske vrste. Kranjski jeglič in vodni kos sta zavarovana z odlokom o zavarovanju redkih in ogroženih rastlinskih vrst in z odlokom o zavarovanju redkih in ogroženih živalskih vrst ter njihovih razvojnih oblik.
Pekel je vključen v inventar najpomembnejše naravne dediščine in že vrsto let predviden za razglasitev za naravni spomenik, še posebej, ker predstavlja potencialno turistično žarišče.
Breg in Pako
Pokoj išče
Na vrhu hribov, kjer se strma pot prevesi na planoto Menišijo, po kateri so potekale stare tovorne poti, je Pokojišče, obiskana postojanka izletnikov, ki se po potkah in stopnicah povzpnejo do tja iz Pekla, ki leži spodaj. O stari prometni povezavi priča Čolnarjeva hiša, kjer so nekdaj carinili blago, na stavbi je vzidana plošča Wolfganga Markowitscha. V kraju je gostilna. Na Poko-jišču, lučaj od hiš, je cerkev sv. Štefana iz 17. stoletja, kjer so našli oljno podobo sv. Jerneja, ki jo zdaj hranijo v borovniškem župnišču.
Okrog Borovnice je polno krajevnih naravnih lepot.
Vasi Breg in Pako se držita skupaj, najvidnejša točka v teh krajih je podružnična cerkev sv. Miklavža, ki je bila v zadnjem času obnovljena. Cerkev ima nekaj pomembnih umetniških spomenikov iz baročne dobe, cerkveni zavetnik pa priča, da so brodarji po vodi od tam spravljali faške — butare za ljubljanske peke in se s tem preživljali. Pri tovarni umetnih smol Fenolit na Bregu in pred tamkajšnjim gasilskim domom je Plečnikov spomenik padlim v drugi svetovni vojni.
Vasi v kotu
V dolini za Borovnico, torej proti Strmcu, kjer je bila včasih najkrajša in zelo divja pot s cerkniške strani v dolino, je nekaj zanimivih krajev. V Zabočevem, od koder je najkrajša pot na Rakitno, je cerkvica sv. Janeza Krstnika, iz prve polovice 14. stoletja, ki ima na steni še vidno fresko svetega Krištofa v zgodnjegotskem risarskem slogu. Trdijo, da je 150 let starejša od hrastoveljskega Mrtvaškega plesa. V tem koncu doline so prijetne vasi Niževec, Ohonica, skozi katero se pride v sotesko Pekel, Dražica in na koncu doline Brezovica.
Zaselka na drugi strani doline na pobočju sta Lašče in Pristava, idealni točki za kmečki turizem. Na Pristavi, ki je nekdaj pripadala bistriškim menihom, imajo dobro ohranjeno staro klet z zanimivim obokanim vhodom.
Za Borovnico je 50 metrov dolga Jelenska jama, zaznamovana je tudi pot do jame Vih-rovice nad Zabočevim, tam blizu, kjer šumi slap Šumnik. Tudi na pokojiški planoti je več globokih kraških jam, na primer 80 metrov dolgo Cukalovo brezno, 50 metrov globoko Kobilje brezno in 70 metrov globoka Pizdica. Pri Zavrhu, ki je najvišja vas na tem delu planote, je 100 metrov dolga vodoravna jama Jamovka. V borovniški KS je tudi znana Krimska jama, pri kateri stoji zdaj križ v spomin na vojne žrtve. Dostop do nje je urejen.
Turistično
in druga društva
V Borovnici deluje Turistično društvo Borovnica, ki je bilo ustanovljeno lani in si je zadalo nalogo, da poskrbi za turistično prebujenje kraja. Vendar so ob Turističnem društvu dejavna tudi druga društva: zdaj na novo ustanovljena kulturno društvo in mladinski klub Slap, delujeta tudi planinsko in jamarsko društvo, prav tako deluje lovska družina, zlasti aktivni pa so gasilci, ki so zbrani v treh društvih. Borovniško, ki si je pred desetimi leti postavilo nov dom, bo prihodnje leto proslavljalo stoto obletnico. Zelo aktivno je PGD Brezovica pri Borovnici, PGD Breg — Pako pa oživlja.
V kraju deluje nekaj pevskih zborov. Vendar ni malo tudi ljudskih godcev, ki raz-tegujejo diatonično harmoniko, toliko jih je, da imajo v Brezovici vsakoletno srečanje.
Športno slavo razširja košarkarska ekipa Elles-Wevit, ki nastopa v 2. slovenski košarkarski ligi. Škoda, da nima tolikšne dvorane, da bi šli vanjo vsi borovniški navijači.
Dolinski most
Borovnica
Dražica
Zabočevo
Kamnolom Lesno brdo
Na južnem pobočju Lesnega brda nad Kurjo vasjo leži več manjših kamnolomov, ki so znani pod imenom kamnolomi na Drenovem griču. Črni karnijski apnenec so izkoriščali že kakih 150 let. Uporabljali so ga v ljudski obrti, arhitekturi (Plečnik), kiparstvu (črnski kralj v šentjakobski cerkvi) itd. V la-pornatih polah so določili preko 25 vrst različnih okamnin, predvsem školjk. Območje je bilo leta 1991 razglašeno za naravni spomenik.
Vrata
na Vrhniškem
Temno sivi kamen iz Lesnega brda je dragocen material, iz katerega so v preteklih stoletjih pogosto izdelovali na vrhniškem portale bogatih oblik in slikovito obdelane in ornamentirane. Krašenje podbojev in preklad se je iz 18. stoletja razmahnilo tudi v 19., iz katerega je v vrhniškem prostoru ohranjenih največ portalov. Starejši so redki... značilno baročno oblikovan je, na primer, na Stari cesti 18, ki je vključen v tipično notranjsko kmečko stavbo — peterostrane-ga tlorisa, z zamaknjenim vhodom.
Lesnobrdski apnenec je bilo mogoče z glajenjem in brušenjem okrasiti z raznovrstnimi geometrijskimi in rastlinskimi motivi, ki so zaradi svetleče temine in posebne strukture kamnine prišli še do večjega izraza. Takšni portali, ki jih zaradi izstopajočega, antracitno temnega vzorca imenujemo tudi »črni« portali, so zaradi bližnjega kamnoloma najbolj pogosti v širši okolici Vrhnike, horjulski in polhograjski dolini, v okolici Rašice in Dobrepolja ter segajo v posameznih primerih vse do Žužemberka.
Krasilni motivi, ki so prav gotovo pogojevali ceno izdelave, so zelo pestri: od enostavnega motiva romba, ki tračno poteka po podbojih in prekladi ali segmentnem loku, do različnih, tako robustno kot prefinjeno oblikovanih rastlinskih motivov. Oblike so lahko naravne in spoznavne, kot je oblika trte, ali pa močno stilizirane, domišljijske...
Druga, v 19. stoletju prav tako pogosta oblika je nastala na podlagi baročne oblike portala iz 18. stoletja, vendar mnogo bolj klasicistično obdelana, kot so bili starejši primeri. Taki portali so posebej opazni v logaško vrhniškem prostoru, saj je prehodnost tega ozemlja med Notranjsko in Primorsko nepretrgana in zato še bolj izpostavljena obalnim in kraškim vplivom. Prvotni pravilni lok so nadomestili s seg-mentnim. Pri bogatejši izvedbi lok zaključuje ravna, profilirana nadportalna polica. Tako so nastala trikotna polja med lokom in polico, ki so bila seveda bogato dekorirana.
V začetku 20. stoletja, z vplivom secesije, se je tudi na podeželju uveljavila enostavna oblika pravokotnega portala. Poudarjena pa je bila kovana mreža v oblikah, značilnih za čas, kot sestavni del lesenih vrat z značilnimi polnili (Verd 52).
Portal je prav gotovo med najbolj poudarjenimi in relativno najbolj samostojnimi členi fasade. Z njimi se ustvarja tudi am-bient širšega prostora, ulice, trga, ceste. Hiše so bile v preteklosti večinoma
majhne in skromno opremljene. Postelje so bile redke, stolov skoraj niso poznali. Iz črnih kuhinj se je valil dim in vse imetje je bilo shranjeno v redkih skrinjah.
Vhod pa je moral biti zavarovan — z vratnicami. Vrata so bila tako največkrat edini monumentalno oblikovan del doma. Poleg funkcionalnega in likovnoprostorske-ga pa imajo še danes tudi velik simbolni pomen.
Vrata, taka ali drugačna, stoje na poteh med nami; z njimi se lahko ljudem odpiramo in z njimi zapiramo sami vase.
Vhod je odprtina v hiši, odprtina pa je praznina — simbol znanih in neznanih dimenzij. Prag je meja, ki razpolavlja svoje in tuje, ustvarja notri in zunaj, določa naravno in nadnaravno.
V davnini so pod prag pokopavali mrtve svojce. Tako se je tega mesta oprijela neka svetost, nedotakljivost. Še danes se tu odkrivamo, sezuvamo, poklekamo, sprejemamo, darujemo... dvigamo čezenj neveste in postavljamo nanj, ob smrti v hiši, določena znamenja.
Vrata na Vrhniškem so sicer oblikovana iz posebnih lokalnih materialov na svojstven način... simbolno pa se v ničemer ne razlikujejo od ostalih vrat po svetu.
Pri vhodu se, če se, začne gostoljubje. Ob posebnih dnevih, praznikih v letu, se pred njimi ustavljajo posebni gostje, nekakšni poslanci višjih sil. Našemljenih obhodnikov je bilo nekoč mnogo več... danes so običajne le še pustne šeme in Miklavževi spremljevalci. Da bi pustili v domu blagoslov in ne prekleli hiše, jih je potrebno prijazno sprejeti in obdarovati.
Še v začetku stoletja je bilo v okolici Vrhnike znano obdarovanje otrok, ki so hodili od vrat do vrat pred vsemi svetimi. Gospodinje so spekle zanje posebne kruhke, pre-šce. Na Zaplani pa so poznali takoimenova-ne martinčke, ob Martinovem seveda.
Še danes pa marsikje ropotajo pred vrati godovnikom. Z lonci, pokrovkami in podobnimi priložnostnimi glasbili odganjajo stran morebitne uroke in nesrečo.
Z znaki nad vrati, vhodom, so ljudje že od nekdaj razlagali, kar se v hiši dogaja, kdo v njej biva, kaj počne, česa vse se boji in brani, v kaj verjame in komu zaupa.
Vsakdanji in povsod znani so izveski, napisi, ki simbolično opisujejo prostor in ljudi za vrati.
Na vrhniški Stari cesti je bilo veliko izveskov prav gotovo že pred dva tisoč leti, ko so tu živeli in ustvarjali rimski trgovci in obrtniki s svojimi družinami. V času Satur-nalij so krasili vratnice z zimzelenimi rastlinami, kakor obešamo na vhode med novoletnimi prazniki vence mi... in prav gotovo smo si z antičnimi prebivalci Nauportusa podobni tudi ob kresu, ko zatikamo za podboje kresnice, šentjanževke, ivanščice in na prag polagamo praprot.
Domove Rimljanov je s praga čuvalo dvoglavo božanstvo Janus, ki je obvladovalo, in preteklost, in prihodnost... nad mnogimi današnjimi vrati pa se vsako leto znova izpišejo začetnice svetih Treh kraljev.
Ljudska kultura se v svojih oblikah in pojavih v času in prostoru sicer spreminja... v naših bivališčih pa nehote ohranjamo stare, zavestno že pozabljene resnice in predstave.
Kultura,
umetnost, turizem
Tradicionalne prireditve: Občinska revija pevskih zborov Revija cerkvenih pevskih zborov Cankarjevi dnevi Miklavževanje
Novoletne prireditve za otroke
Razstavni prostori, galerije in zbirke:
— Mala dvorana Cankarjevega doma, Tržaška 25, 61360 Vrhnika, tel.: 753-648
— Dom obrtnikov, Tržaška 8a, 61360 Vrhnika, tel.: 753-652
— Galerija »Kašča«, Verd, 61360 Vrhnika
— Gostilna Marinčič
— Galerija Medeja
— Šolski arheološki muzej na OŠ Log-Dragomer, Šolska ulica 1, 61351 Brezovica, tel.: 653-046
— Prodajna galerija Nauportus, Cankarjev trg 4, 61360 Vrhnika,
Muzeji:
Tehniški muzej Slovenije, Bistra, 61353 Borovnica, tel.: 754-422
delavniki 8.00—16.00, sob. in ned. 8.00 do 18.00, pon. zaprto
Cankarjeva rojstna hiša, Na Klancu 1,61360 Vrhnika, najave na tel.: 755-121; pon.-sob. od 8.00 — 13.00, nedelja zaprto
Knjižnica:
Cankarjeva knjižnica, Tržaška 9b, Vrhnika, tel.: 753-114
odprta ob delavnikih od 9.00 do 19.00, sobota od 8.00 do 12.00
Filmske predstave:
Cankarjev dom, Tržaška 25, 61360 Vrhnika, sobota ob 20.00 in nedelja ob 17.00 in 20.00.
Sejmi (inf. Turistično društvo Blagajana Vrhnika, tel.: 751-054)
— Argonavtski sejem, 25. 6.
— Kmetijski sejem, september
— Miklavžev sejem, začetek decembra
— Novoletni sejem, konec decembra
OBREDI SV. MAŠE:
— cerkev sv. Pavla
ZIMSKI ČAS: delavniki ob 18.00, nedelje ob 7.30, 9.00 in 18.00
POLETNI ČAS do 1. junija: delavniki ob 19.00, nedelje ob 7.30, 9.00 in 19.00 POLETNI ČAS od 1 . junija do 1. septembra: delavniki ob 20.00, nedelje ob 7.30, 9.00 in 20.00
— cerkev sv. Lenarta nedelja ob 10.30
— cerkev sv. Trojice
samo na Kvatmo nedeljo ob 7.00 in 10.00 Župnijski urad Vrhnika, Voljčeva cesta 21, Vrhnika, tel.: 751-344
Cankarjeva knjižnica
Matična knjižnica za območje občine je Cankarjeva knjižnica na Vrhniki z enoto v Borovnici in izposojevalnico v Dragomerju. Kot samostojen zavod deluje od leta 1958, začetki bralne kulture pa segajo v leto 1876, ko je bila na Vrhniki ustanovljena ČITALNICA.
Knjižni sklad šteje cca 60.000 enot, kar pomeni tri knjige na prebivalca. 30% prebivalcev je članov knjižnice; v povprečju jo vsak občan obišče štirikrat letno in si izposodi osem enot gradiva.
Po obsegu dejavnosti sodi v zgornjo tretjino slovenskih splošnoizobraževalnjih knjižic.
Cankarjev dom na Vrhniki
je osrednja kulturna hiša v občini Vrhnika. Na poti proti Logatcu stoji na Tržaški cesti, pred vrhniškim klancem, kjer se na vrhu še zadnjič lahko ozrete na Trojico, Vrhniko, okoliške vasi in čudovito barjansko pokrajino.
Odločitev o graditvi kulturnega doma je dozorela pod županstvom Ignaca Hrena pred začetkom II. svetovne vojne. Vrhničani so ga zgradili s prostovoljnim delom, pod vodstvom zidarskega mojstra Petkovška.
Prosvetni dom, kot so ga poimenovali ob slovesni otvoritvi 10. junija 1939. leta, je načrtoval Vrhničan Jože Sikita. »Notranjci in naši gostje: VKUP!« so vabili na otvoritev s plakatom, na katerem je bilo zapisano, da se dogodek odvija v okviru Notranjskega prosvetnega tabora. Zbrana je bila vesoljna Vrhnika, visoki cerkveni in posvetni predstavniki, blagoslovitvi pa sta botrovala dr. Anton Korošec in gospa Jsanova, Antonija Natlačen. Slovesna sveta maša, sprevod po Vrhniki, lahkoatletske tekme fantovskih odsekov in veselica so obeležili pridobitev kulturnega hrama, ki je po velikosti in prostorski zasnovi še danes, po več kot petdesetih letih, največji dom v okolici Ljubljane do Nove Gorice.
Že med II. svetovno vojno so v Domu predvajali filme, po vojni in vse do danes, so dogodki v njem odraz političnih, družbenih in kulturnih potreb.
V svojem petinpetdesetletnem obstoju zgradba ni doživela korenitih sprememb in posegov. Vrhničani so jo kasneje preimenovali v Cankarjev dom, dogradili Malo dvorano, ki je danes lep razstavni prostor, v gradbenem pomenu pa preuredili veliko dvorano, posodobili ogrevanje in električno napeljavo.
Od leta 1978 ima v Cankarjevem domu sedež Zveza kulturnih organizacij Vrhnika, ki skrbi za vzdrževanje in dejavnosti v okviru programov skupščine občine Vrhnika.
Cankarjev dom na Vrhniki večkrat razmišlja, kako se godi mlajšemu bratu v prestolnici!...
Cankarjeva knjižnica
Cankarjev dom
Šport in rekreacija
Sprehajalne destinacije:
Star maln — Turistični dom, odprt vsak dan, razen ponedeljka, v času poletne sezone, (izven sezone odprt soboto in nedeljo), inf. Turistično društvo Blagajana Vrhnika, tel.: 751-054. Planina — Planinski dom, odprt nedelje in praznike od 9.00 do 18.00, inf. Planinsko društvo Vrhnika
Ribolov:
Ribiška družina Vrhnika (Ribiški dom, tel: 755-557)
Prodaja dnevnih ribolovnih dovolilnic, g. Leopold Rapuš, Lošca 47, Vrhnika, tel.: 75.1-427
Avtokamp
oseba 2 DEM/dan
avto, prikolica 4 DEM/dan
šotor 2 DEM/dan
V ceno je vračunana elektrika in voda.
Otrokom do 15. leta nudimo brezplačno bivanje v avtokampu.
Olimpijski bazen 50 x 25 m celodnevna karta
odrasli 2,5 DEM/dan
celodnevna karta
otroci 1,5 DEM/dan
popoldanska karta
odrasli 1,5 DEM/dan
popoldanska karta
otroci 1,0 DEM/dan
Organiziramo tudi tečaje plavanja, v kolikor so prijavljeni vsaj trije, in sicer v času od 10. do 12. ure 5 dni — 30 DEM
Teniška igrišča (3) v dopoldanskem
3,0 DEM/uro
2,0 DEM 4,0 DEM/uro
3,0 DEM/uro
Fitness center & savna Fitness center Savna z rezervacijo
Peščeno igrišče za odbojko žoga, mreža
Čolnarjenje s kanuji
izposoja kanuja 4,0 DEM/uro
Brezplačno pa nudimo uporabo:
— poligona za rolkanje,
— košarkarskega igrišča,
— asfaltnega igrišča za odbojko,
— asfaltnega igrišča za mali nogomet Kontaktna oseba: Miro Gruden, Športna
zveza Vrhnika, tel.: 754-484
Stara Vrhnika balinišče (2) košarkarsko igrišče garderobe, tuši, sanitarije
Kontaktna oseba: Franci Petkovšek, telefon 752-673
Borovnica telovadnica
garderobe, tuši, sanitarije
Kontaktna oseba: Hazim Frljak, telefon 746-376
Sinja Gorica balinišče (4)
Kontaktna oseba: Vojko Ržek, telefon 754-190
Dragomer
košarkarsko igrišče
teniška igrišča — razsvetljena (3)
balinišče (2)
otroško igrišče
garderobe, tuši, sanitarije
Kontaktna oseba: Zdravko Pečan, telefon 653-281 Log
nogometno igrišče 70 x 110 m košarkarsko igrišče odbojkarsko igrišče lokostrelski poligon garderobe, tuši, sanitarije
Kontaktna oseba: Simon Strgar, telefon 653-720 Drenov grič
nogometno igrišče 50 x 90 m teniško igrišče — razsvetljeno balinišče (2) košarkarsko igrišče igrišče za mali nogomet — asfalt otroško igrišče (gugalnice, igrala) garderobe, tuši, sanitarije gostinski lokal
Primerno za piknike — plese
Kontaktna oseba: Vinko Kucler, telefon 752-779
Ribiška družina
Ribiška družina Vrhnika je bila ustanovljena leta 1954, svoj prvi sestanek pod imenom RD Vrhnika pa so imeli njeni člani v aprilu leta 1955. Navzočih je bilo 27 ustanovnih članov, ki so si zadali prve naloge. Od ustanovnih članov je ribičev še 6 (šest).
Sedaj se piše leto 1994. V RD Vrhnika je včlanjenih 217 članov, od tega 4 ženske, in 69 mladih ribičev od teh 3 deklice. Sedež družine je v Sinji Gorici, kjer imamo nov Dom ribičev, katerega smo zgradili s prostovoljnim delom od leta 1988 do 1990, ko je bila otvoritev doma ob 35-letnici obstoja RD Vrhnika. Tam je tudi prizorišče vsakoletne tradicionalne ribiške veselice (druga sobota v mesecu avgustu), ki se je udeleži preko 1000 krajanov občine Vrhnika in njene okolice.
Delo ribiške družine vodi izvršni odbor, ki ima predsednika, tajnika, blagajnika in gospodarja ter še 9 članov, večina od njih pa je zadolžena za svoje področje dela. Glavni organ družine je občni zbor, ki je vsako leto v mesecu marcu. Na njem ribiči sprejmemo sklepe in usmeritve za tekoče leto. Ostali organi družine so še nadzorni odbor, disciplinsko sodišče in disciplinski tožilec. Delo se organizira še v komisijah, kot so: gospodarska komisija za gospodarjenje z vodami in ribjim življem, komisija za varstvo okolja, čuvajska služba, tekmovalna komisija, kadrovska komisija, sekcija mladih ribičev.
V upravljanju imamo odprte ribolovne vode, odprte varstvene vode in zaprte ribolovne vode na območju občine Vrhnika, občine Logatec in občine Ljubljana Vič-Rudnik. V odprtih ribolovnih vodah lahko lovimo ribiči, v zaprtih ribolovnih vodah (ribniki pri stari opekarni) pa tudi ostali občani, ki kupijo dnevno ribolovno dovolilnico. Ribolov v varstvenih vodah je prepovedan, saj v njih gojimo zarod oz. mladice rib za vlaganje v naše že preveč onesnažene vode.
Turistično društvo Blagajana Vrhnika
Ustanovitev našega društva sega tja v daljno leto 1888, ko je bilo ustanovljeno Društvo za olepšavo trga Vrhnike in nje okolice. Kot že samo ime pove, so člani društva skrbeli za »olepšavo trga Vrhnike in njegove okolice z nasajevanjem dreves in drugimi tej svrhi primernimi napravami«. To društvo je neprekinjeno delovalo vse do druge svetovne vojne. Kmalu po vojni se je preimenovalo v Turistično društvo Vrhnika, ki si je nato nadelo še ime Blagajana, po zaščiteni rastlini Blagajevem volčinu (Daph-ne blagavana), ki raste v nekaterih predelih našega kraja.
Še danes je osnovni cilj našega društva skrb za lep izgled in turistično ponudbo Vrhnike, ki bi omogočila prijetno počutje tako njenim prebivalcem kot obiskovalcem. Ob tem je društvo v zadnjem času izvedlo kar nekaj odzivnih akcij kot so ocena trgovin, zasebnih hiš in gostinskih lokalov, v Starem malnu je postavilo mlinsko kolo, izdalo serijo vrhniških razglednic, v sodelovanju z ZKO Vrhnika in je organiziralo uvajalni seminar za regijske turistične vodnike. Ob pomoči še nekaterih drugih organizacij ter podjetij je priredilo sejme (Argonavtski, Kmetijski, Miklavžev, Novoletni sejem).
Naš naslov: TD Blagajana Vrhnika, Cankarjev trg 8, 61360 Vrhnika, tel: (061) 751-054.
Turistično društvo Borovnica ima svojo pisarno na Paplerjevi 22 v Borovnici, ki je odprta ob torkih od 16. do 18. ure, informacije pa so dosegljive na telefonski številki 746-126._
TURISTIČNA AGENCIJA Cankarjev trg 5 61360 Vrhnika tel: 061/755-828
Uradne ure:
ponedeljek in sreda od 9.00 — 18.00 ure torek čet. in petek od 9.00 — 15.30 ure od 1.3. dalje tudi sobota od 8.00-11.00 ure
PAV Turizem in renta-a car, d.o.o. PE Vrhnika, Cankarjev trg 4, v Črnem Orlu
Telefon: 061/755-375
061/755-380 Delovni čas:
vsak dan
od 7. do 15. ure prvo in zadnjo soboto v mesecu od 7.00— 12.00 ure
Nudimo vam vse turistične usluge in informacije (mednarodne letalske vozovnice, počitnice doma in v tujini ter aranžmaje na morju in v toplicah)
Gostilna Marinčič Verd 49, Vrhnika tel.: 061/752-657
— domača jedila in kvalitetna odprta vina
Delovni čas: 12.00-23.00 ure ponedeljek, torek zaprto za skupine odprto po dogovoru
Gostilna KRANJ C Hrib 11
61360 Vrhnika tel.: 061/751-163
— domača hrana
Delovni čas: ponedeljek, četrtek, petek
11.00 - 22.00 ure sobota 11.00 — 23.00 ure nedelja 7.30 — 22.00 ure
TOREK IN SREDA ZAPRTO
Gostišče ULOVKA Smučarsko rekreacijski center Orel d.o.o. tel.: 061/754-167 fax: 754-168
OR E L
Delovni čas: vsak dan 12.00 — 21.00 ure ponedeljek, torek zaprto
Restavracija in club LESKOVEC Sašo Vukašinovič
Stara cesta 23 61360 Vrhnika
leskove©
tel.: 061/752-983
Delovni čas restavracije in cluba: vsak dan od 19.00 do 03.00 ure pet. in sob. od 19.00 do 04.00 ure
— solatni bar — morske specialitete
GOSTILNA TRGOVINA Gregor Mesec Zaplana 24 Telefon: 061/741-424 61360 Vrhnika
Vsak dan
Delovni čas: od 11.00 ure do 23.00 ure, razen torka in srede
(za skupine do 90 oseb po dogovoru odpremo vsak dan)
NUDIMO
- DOMAČO HRANO
- DOMAČE SLADICE
- DOMAČA ODPRTA VINA
Sprehod, po čistem zraku in lepi naravi
P I Z Z E R I j A
™*PK FRANC. TRŽAŠKA 6. VUHNIKA
Tm.. (;S1) 754-100
Pizzerija BOTER Franci Pišek Tržaška cesta 6 61360 Vrhnika
tel.: 061/754-100
— pizze
— morske specjalitete — cocktaili
Delovni čas: nedelja, torek—četrtek 12.00-22.00 ure petek, sobota 12.00 - 24.00 ure
PONEDELJEK ZAPRTO
Club NAUPORTUS Cankarjev trg 6 61360 Vrhnika tel./fax: 061/7564)60
— hladni narezki — sprejemamo rezervacije za zaključene družbe
Delovni čas: nedelja — četrtek 21.00 — 02.00 ure petek, sobota 21.00 - 04.00 ure
Hotel MANTOVA tel.: 061/755-600 fax: 061/751-341
Restavracija odprta: vsak dan od 6.00 - 22.00 ure
Kuhinja: vsak dan od 10.00 - 20.00 ure — malice, kosila, večerje
Gostišče MOČILNIK tel.: 061/754-369
Delovni čas: vsak dan od 12.00 do 23.00 ure
TOREK ZAPRTO — vsak pet. in sob. ples ob zvokih žive glasbe
Okrepčevalnica KIM-vl Igor vldic t -
Cesta pod goro 22 fuM.Vl 61353 Borovnica ^IJU " » tel.: 061/746-326
NOVO!
Delovni čas: ponedeljek-četrtek 7.30 - 22.00 ure petek 7 30 - 23.00 ure sobota 10.00 - 23.00 ure nedelja 10.00 - 22 00 ure
Gostišče PEKEL MAZI
61353 Borovnica tel./fax: 061/746-124
Delovni čas: sreda-sobota 12.00 - 22.00 ure nedelja 12.00 — 18.00 ure PONEDELJEK IN TOREK ZAPRTO
Okrepčevalnica POLŽ Stara Vrhnika 2 61360 Vrhnika tel. 061/754-381
— prenočišča — domača hrana
SREDA ZAPRTO
Gostilna MOST Dražica 5 61353 Borovnica tel.: 061/746-213
— domača hrana — sprejemamo rezervacije za zaključene družbe
Delovni čas: vsak dan 10.00 — 23.00 ure
SREDA ZAPRTO
Gostišče GODEC Danilo Mazi Paplerjeva 12 61353 Borovnica tel.: 061/747-108
sprejemamo rezervacije za poroke in zaključene družbe
Delovni čas: torek — sobota 12.00 — 22.00 ure nedelja 9.00 — 22.00 ure
PONEDELJEK ZAPRTO
Okrepčevalnica COKLA Železniška postaja Borovnica 61353 Borovnica tel.: 061/747-009
— jedi na žaru
— pizze
— sladoledni vrt
Delovni čas: ponedeljek - četrtek 7.00 - 23.00 ure petek, sobota 7.00 - 01.00 ure nedelja 10.00 — 23.00 ure
Pomembne tel. številke
Zdravstveni dom:
Zdravstveni dom Vrhnika, Cesta 6. maja 11, Vrhnika, tel: 756-140 Splošna ambulanta Borovnica, Mejačeva ulica 3, Borovnica, tel.: 746-025
Lekarna:
Lekarna Vrhnika, Cesta 6. maja 1, Vrhnika, tel: 756-154
odprta ob delavnikih od 7.00 do 14.00, sobota od 7.00 do 14.00
Policijska postaja:
Policijska postaja Vrhnika, Trg Karla Gra-beljška 1, Vrhnika, tel.: 754-122
Banka, pošta:
LB d.d., Ekspozitura Vrhnika, Trg Karla Grabeljška 2, Vrhnika, tel.: 754-065, odprta od delavnikih od 8.00 — 11.30 in 14.00 do 16.30, sobota od 8.00 do 11.00 Bačni avtomat!!!
SKB banka d.d., Ekspozitura Vrhnika, Cankarjev trg 8, Vrhnika, tel.: 752-327, odprta ob delavnikih od 8.00 — 11.30 in 14.00 —17.00, sobota zaprto
PTT, Poštna 2, Vrhnika, tel.: 754-125 odprta ob delavnikih od 8.00 —18.00, sobota 8.00 — 12.00
Bencinski servis:
Petrol Trgovina Ljubljana, Bencinski servis Vrhnika 1, Ljubljanska cesta 3, Vrhnika, tel: 751-095
odprto vsak dan od 6.00 do 22.00
O Vrhnika, blagoslovljeni kraj! Kadar leže mrak v tvoje tiho naročje, se zganejo lepe in skrivnostne sanje v Močilniku.
Za velikim oltarjem v cerkvi svete Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli kamen, pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, sliši zamolklo pesem skritega jezera. In ko vstane, ko ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo, se zamisli v čudno tihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo in oko ne videlo.
Bela megla se vzdiga iz Močilnika, vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti... Ivan Cankar, Aleš z Razora
VRHNIKA
Turistične informacije Priloga Našega časopisa, februar 1994 številka 1. letnik 1 Založnik: Občina Vrhnika Besedila:
Tone Janežič
Ivan Malavašič
Miro Malneršič
Ljubo Mohorič
Tatjana Oblak
Dragica Pelan
Marta Rijavec
Mira Šinkovec
Boris Višnovec
Cankarjeva knjižnica Vrhnika
Ribiška družina Vrhnika
Turistično društvo Vrhnika Fotografije:
Miro Markelj
Tatjana Oblak
Miro Potočnik
Simon Seljak
Miro Zdovc Literatura in viri: Atlas Slovenije
Atlas Slovenije
Enciklopedija Slovenije
Ada Bar — Janša, Preživeli so viharje, koledar 1991
Ivan Cankar, Aleš z Razora. Janez Jalen, Bobri.
Dušica Kunaver, Pripovedke in povesti o slovenski deželi.
Marjan Marolt, Dekanija Vrhnika. Gustav Schwab, Najlepše antične pripovedke.
Vrhnika, (osnovno besedilo dr. Peter Habič)
Glavni in odgovorni urednik: Tone Janežič
Organizator: Simon Seljak Lektoriranje: Katja Oblak Grafično oblikovanje: Tatjana Oblak Grafična priprava: Grafika Novo mesto Tisk: Tiskarna Ljudske pravice 1994