SAMORASLA PESNICA ANČKA ŠUMENJAK Moji Škofji Loki Skofja Loka, mesto cdarodavno ob sotočju Sor. šumečih rek, Skofja Loka, mesto moje drago^ letos ti poteka tvoj deseti vek. Mejnik Poljanski, Selški si dolini, ki skriti za teboj sta med gorami. Lepota in umetnost tvoje so bogastvo, ob jutrih sonce boža te in drami. Luhnik se v soncu nad teboj dviguje in ko na Sorskem polju dvigne se meglica, se do Ljubljane bele razgleduje, še Srnama gora mu nastavi lica. Mogočni grad nad mestom se ponaša z razgibano in staro zgodovino, stoletja stislcala so in bodrila to našo majhno, drago domovino. V muzeju zbrane so izkopanine, živali in različne umetnine, vse, kar je tu in krog nastalo, kar času je in zemlji kljubovalo. Stoletja dolga mimo so hitela, vojske, požari in potresi so divjali, rodovi^ ljudstva v zemlji so strohnela, zidovi sivi, kamni nam ostali. Ob starem mestu novo se razvija, tu dih davnine, tam moderni bloki, preživlja zdaj rodove industrija in kmetijstvo še ob stari Loki. Četrti julij v Loki zdaj je praznik, dan borcev in izseljenih rojakov, ki z raznih krajev in tujine so prišli v ta biser domovine. Spet staro z novim si podaja roko, ko pride ljudstvo v to lepo Loko, z loškim kruhom, srčkom izpričuje fant dekletu, da jo občuduje. Ti predrago, lepo mesto moje, Icdo opisal bi lepote, običaje tvoje? Kdor je tukaj bil nekoč doma. rad nazaj se vrača in te ljubi iz srca. Avtorica te pesmi Ančka Sumenjak je kmečka žena. rojakinja iz Poljanske doline. Rodila se je 21. 7. 1922 na mali kmetiji na Hlavčih njivah nad Gorenjo vasjo. Dokončala je osnovno (takrat imenovano ljudsko) šolo v Gorenji vasi. Ko je bila stara 18 let, je napisala prvo pesem. Leta 1941 se je poročila in odšla v Jarenino v Slovenskih goricah, kjer ima njen mož Anton kmetijo. Rodila je šest otrok, dva sina in štiri hčere. Ti so že vsi odrasli in imajo svoje poklice. V začetku leta 1973 je izdala prvo knjižico svojih pesmi pod naslovom Natrgani cvetovi, konec poletja 1974 pa že drugo, imenovano Zemlja in pesmi. V spremni besedi, ki jo je napisal za prvo knjižico mariborski pisatelj Janez Svajncer, pra-' vi, da je »v vseh njenih pesmih čutiti ljubezen do ožje in širne domovine in do delovnih ljudi. V spominih se ji prepletata mladost in sedanjost: Poljanska dolina in Slovenske gorice. Kakor koli ji zvenijo strune, so vendarle ubrane in tako dosega svoj namen: izpovedati, kar doživlja na svojih poteh v delavnik in praznik, v krogu domačih, prijateljev in znancev. Njene pesmi bodo z veseljem prebirali vsi, ki imajo radi domačega človeka in domačo besedo.« Zgornjo pesem je pesnica sama recitirala na izseljenskem pikniku v loškem jubilejnem letu 1973. F. P. 286