Ivan Dodič 
Kako so Radovni pregnali hudobca
llustriral E. Sajooic'            
F dolini reke Radoone so tri vasi, ki se imenujejo Spodnja, Srednja in Zgornja Radovna. V gorah nad dolino so lepi pašniki, kamor gonijo prebivalci soojo žiDino na pašo.
V Srednji Radovni se pravi pri neki hiši pri Pangercu. Tam so v prejšnjih časih redili vedno precej drobnice. Blizu Pangerčevega hleva pa je, kakor je vedel povedati stari Pangerc in drugi Ijudje, — pri-hajal iz zemlje sam hudobec, ki je zelo rad nagajal ovcam. Zlodej je prikopitljal naravnost v hlev, potem je zažmžgal na prste, odprl vrata Pangerčeoega hleoa in izginil. Ko je hudoba odprl hlev, so se ovce ose prestrašene zakadile čez prag in zbežale v goščo. Bežale so, kolikor so mogle in največkrat so jih našli oisoko kje na Mežaklji. Uboge živali so bile vse prepotene in silno utrujene. Večkrat je pastirju tudi
kakšna zmanikala.                                        ,7 ,          ,                    ,    .
...                          Nekega   dne   pa   je   stari
Pangerc ukazal domačemu pa-stirju, naj se v bližini hleva pnstavi na prežo. Ta se je res skril v bližini hleoa in zapi-čil sdoj pogled naraonost v vrata, da mu pač ne bi kdo neopazen odprl vrat. Ko je pa otresal svojo čedrico in se za-mislil, so se nepričakovano z velikim ropotom odprla vrata Pangerčevega hleva in glejl...
Ovce so v naglem skoku zdirjale preko praga. Ko jih je pastir hotel ustaviti z veliko gorjačo, ga je črn ouen podrl na tla. Pastir je mislil, da je sama hudoba, in je ves pre-plašen trepetal na tleh in de~ belo gledal za ovcami.
Pastir Fronc se je naglo prekrižal in bil je prepričan. da  je  odgnal   hudobo.   Ko  je
ležal na tleh, je občutil, da ga bolijo ose kosti in si jih je začel oti-pavati. Ves polomljen je odkreosal u hišo pravit, kako ga je hudobec podrl na tla. Eekel je Pangercu: »Drugič pa sam pojdi čakat hudobo, jaz ji nisem kos.«
Vsi so se smejali staremu Froncu in ga brž spravili za peč, kjer je lezal v hladnih nočeh.
Ovce so se vse razbežale kot po navadi, čreda se je iz dneva v dan manjšala. Stari Pangerc je spoznal, da ne bo hudobcu kos, ne on ne vsa njegooa družina s pastirjem vred. Na vso jezo si je natočil domačega brinjevca in ga v dušku izpil. Potem je pa dejal sooji ženi: »Veš kaj, ženka, na nekaj sem se spomnil, tudi tebi oeljajo te besede, Fronc.  le dobro napni  ušesa, da ti  katera beseda  ne uidel*
Fronc se je dvignil na peči in poslušal kakor mačka ob mišji luknji. Pangerc pa je dejal: »Vraga ne bo moč kar tako ugnati, zato sem sklenil, da ga preženemo na drug način. Izmislil sem si, da bi ga najhitreje pregnali, če bi postavili tam, kjer prihaja iz zemlje, lepo znamenje, notri bi pa postavili kako sveto podobo ali pa križ, ker hudoba beži pred kriiem in svetimi znamenji.«
Rečeno, storjeno! Na tistem kraju, kjer se je zdelo Ijudem in Pangercu, da prihaja hudobec iz zemlje, so postavili lepo vaško zna-menje. Vanj so pa postavili lepo podobo Maiere božje. Odkar stoii to znamenje, Ijudje ne pomnijo, da bi se še kdaj prikazal hudobec. Pan-gerčevo znamenje je nastalo iz potrebe, ker drugače si stari Pangerc m znal pomagati. Hudobec ima svoje umazane prste vedno rad tam, kjer mu ni treba.