Književne novosti.                                            313
Najnovije doba hrvatske povjesti. Napisao dr. Rudolf Horvat. U Zagrebu, 1906, izdala „Matica Hrvatska". Nagradjeno iz zaklade Aleksandra pl. Vuščiča za g. 1901—1904. — Živahno delovanje na zgodovinskem polju! V „Mali knjižnici" opisuje Šišič starejšo hrv. zgodovino do 1526. L, a evo v tem rednem izdanju „Matice Hrvatske" nam podaja petrinjski profesor dr. R. Horvat najnovejšo zgodovino. Slovenci moremo le obžalovati, da se pri nas tako malo kreče zgodovina; ginejo nam nekako tudi lokalni zgodovinarji. — Horvat je opisal v tem delu dobo od 1790. L, to je od leta, ko je hrvatsko plemstvo iz egoistnega strahu pred jože-finskim in francoskim duhom svojo domovino spravilo v „realno" unijo z Ogrsko, do 1873. L, ko je zavladal ban „pučanin" Mažuranič; za uvod in tolmač usodnim madžarofilskim težnjam hrvatskega plemstva izza 1. 1790. je podana slika Jožefovih kmetoljubnih reform in njegovega centralizovanja, ki je pretilo uničiti staroplemiške „konstitucije". Na drugi strani pa je v dodatku še pregled najnovejše zgodovine, banovanje Mažuraniča, Lad. Pejačeviča in tudi Khuena. „Čitatelj mi bo rad oprostil, da v tem pregledu nisem opisoval žalostne svaje rodoljubov hrvatskih. Grdilo se mi je pa potanje prikazovati ustavna nasilja bana Khuen-Hedervarija", piše pisatelj v uvodu, češ, „ta nasilja je že tako obsodil narod hrvatski, voleč od 3.-5. maja 1906 poslance, od katerih pričakuje, da bodo Hrvatsko ustavno preporodih. Dal Bog, da bode tako!" Knjiga o tej najnovejši zgodovini bi pred par leti bila kratko malo nemogoča; zato jo smemo smatrati za vesel pojav svobodnejših časov. Potrebna in važna je tem bolj, ker se tiče še dandanes akutnih vprašanj; zlasti ustavne borbe in trvenja izza 1. 1860. do nagodbe so velezanimive in (mislim) v tej knjigi širšim krogom prvič v celoti opisane. Mi Slovenci nimamo o tej dobi nikake zgodovine, a kdorkoli jo bo pisal, bo se vsekakor moral vglobiti tudi v takratno politično življenje hrvatsko; zakaj takrat še ni bilo dualizma, dualizem je baš nastajal in s tem uso-depolna ločitev Slovencev in Hrvatov. Moram reči, da sem z zanimanjem čital baš opis te dobe, ki mi je prilično malo znana kakor pač večini moje generacije. Sploh kdor hoče razumeti hrvatsko politiko, naj seže po Horvatovi knjigi! Jaz sem si naredil to-le sodbo: Ko bi se bili Hrvati sami in prej pogajali in pogodili direktno s kraljem, nego so se pogajali sami Madžari, bi bili oni — prvi! A tako so oklevali, dokler jih niso prehiteli „bratje" onostran Drave.      Dr. Fr. Ilešič.
Pod apsolutizmom. Historijašestogadecenijahrvatske književnosti (1850—1860). Napisao dr. Nikola Andrič. U Zagrebu 1906. Izdala „Matica Hrvatska", II. zvezek „Male knjižnice". Kdor je čital Trdinove „Bahove huzarje in Ilire", ima politično in splošno-kulturno ozadje za literarno sliko, ki nam jo v tej knjigi razvija dr. Nikola Andrič; treba ti je citati samo še Horvatovo „Najnovijo dobo hrvatske povjesti", ki jo je takisto letos izdala „Matica Hrvatska" in ki ti opisuje tudi dobo pred absolutizmom, namreč ilirizem, in dobo po absolutizmu, ustavni preporod, pa imaš tudi okvir za Andričevo monografijo. V „zahvalo" za 1. 1848. so Hrvati izgubili svojo 1000 letno ustavo, a za to dobili slovenske in češke nemškutarje za gospodarje in ž njimi štreberstvo, denuncijantstvo in špijonstvo, vse to radi najsvetejšega interesa, „Deutschlands Sprache zu fordern". Narodna surka in crven-kapa sta se umaknili fraku in cilindru, ki sta bila nekako vnanji znak germanske kulture; surka se je smatrala „als eine Demonstration gegen Staat und Kaiser". Seveda so književnosti ilirske vatre polomile take razmere krila. Vraz je bil legel v grob že 1851. L, Gaj se je prilagodil neprilikam, Preradovič je nosil vojaški ovratnik; agilni Bogovič je leta 1852. začel izdajati leposlovni časopis „Neven", a je bil radi nedolžne Filipovičeve pesmi   „Domorodna  utjeha" z avtorjem   vred  obsojen na  dve leti   težke
314                                              Književne novosti.
ječe v lancih (verigah). V šole se je polagoma uvajal nemški učni jezik; najbolj črno ime v preganjanju hrvatskega jezika v šoli in domoljubnih profesorjev sta si pridobila ravnatelj zagrebške gimnazije Josip Premru in njegov nadzornik dr. Anton Jarc, po rodu Slovenca!! Ta »kulturna" strahovlada je pognala celokupno hrv. književnost v novo kolotečino; zanosne politične davorije so morale utihniti, a prišli so potem novi ljudje z novimi cilji — kakor če se gorski bujici (hudourniku) iznenada postavi počez velikanska skala, privalivši se s strmine; za trenutek zastane hudournik, dokler ne najde novega duška in ne krene po popolnoma novi poti. Za entuziastno dobo diletantizma je prišlo krepko življenje politične in književne samozavesti; absolutizem je tih prehod iz ene dobe v drugo; v središču te književne prehodne dobe stoji ličnost Mirka Bogoviča, a nje največji pojav je Luka Botid, ki je prvi v svoji poeziji iztical bratstvo muslimanskega in krščanskega elementa srbo-hrvatskega Konec absolutistnih časov se je efektno odigral na pozornici 1. 1860., ko je gospod Himmel, nemški glumec, s svojim modrim frakom moral izginiti z nje ob žvižganju in „sviranju" občinstva. Ta bučni konec žalostne dobe se je pripravljal že prejšnje leto, ko je članica italijanske družbe, Slovenka Irena Sassi, za petje hrvatskih arij bila poplačana z venci in cvetjem: hodeč po Jurjevskem groblju, je našla Vrazov grob, in prečitavši rodoljubni napis na njegovem spomeniku, sname z neder kito cvetja, splete v hipu venec in ga dene spomeniku na liro; Hrvat-pesnik, ki je bil z njo, speva ta moment v tisku in Slovenka je bila na pozornosti oduševljeno sprejeta. — Andričeva monografija je pač prva svoje vrste in je razkrila tudi književnike, ki so bili dosle znani samo po imenu. Cena ji je 30 h (str. 127.).                                                                                   Dr. Fr. Ilešič.
Dve knjigi L. Gumplowicza. Pred kratkim sta izšli v novi izdaji dve knjigi slavnoznanega sociologa in navdušenega Poljaka in Slovana L. Gumplowicza, ki sta pač znani marsikateremu slovenskemu akademiku. G umplovviczevo „Občno državno pravo" je delo, ki takorekoč revolucionira duhove. Genijalna je vprav koncepcija države, ki jo nam nudi poljski učenjak v tem delu, saj on je bil prvi, ki je brezobzirno zahteval, da je treba državo sociologično in ne juridično razumevati. Tretja izdaja „Občnega državnega prava" obsega nekoliko vele-zanimivih novejših spisov, ki so bili večinoma že drugod priobčeni, kakor na primer poglavje: „0 psihologiji zgodovinopisja" in „ S r b i in Hrvati". (Prevod je izšel pred leti v »Slovenskem Narodu".) Veselo presenečen pa bo vsak slovenski bralec, ki najde v poglavju o »Narodnostnih bojih v Avstriji" sledeče znamenite, skoraj nekoliko preoptimistne besede: »Tudi Slovenci se bodo razvijali vkljub temu, da se morajo boriti na lastnih tleh z dvema kulturnima narodoma. Na slovenskih tleh ju bode zadela usoda vseh starih kulturnih narodov. In zadovoljni naj bodo Nemci in Italijani, ako jih mladi barbari ne bodo premagali na domači zemlji." Kakor je iz teh vrst razvidno, preveva Gumplowicza topel optimizem, kadar govori o nas Slovencih. Tudi v novi izdaji njegovega »Oesterreichisches Verwal-tungsrecht" se nahaja nekoliko laskavih opazk o razvitku slovenskega naroda. Z velikim zanimanjem zasleduje Gumplovicz naš razvitek in posebno njegovi učenci, juristi na graški univerzi, so se pač večkrat prepričali, da navdaja tega poljskega učenjaka neka vroča, vprav mladeniška simpatija za vse, kar je slovensko, Nepobitno dejstvo je pa žal, da je Gumplowicz v inozemstvu, posebno v Italiji in severni Ameriki mnogo bolj čislan nego pri nas in v Nemčiji, kjer zakrknjeni nemški juristi nimajo zmisla za široke sociologične horizonte velikega Poljaka
—k.