Boj na Kovačiču
s>»                            (Črtiea iz naravo: spisal Janko Barlž.)
L aj ne. predragi moji čitateljčki, vi ste se tudi vže nekaj uČili, saj se v šoli dtoliko lepega uei in vuši očetje in sivolasi dedeki so vam tudi vže mnogo-kaj pripovedovali, kar se je kdaj na tem božjem svetu godilo, saj še fran-cozke čase nekateri pomnijo in koliko jih je, ki so se bojevali za dobrega cesarja in lepo domovino v ravnej laškej deželi, in vender vas vprašam, mladi piijateljčki, je-li tni zna kateri izmej vas povedati, kdaj je bil boj na Kovaeieu? —• — Aha, gledate rae čudno, pozuam vam na licu, da ne veste. Djel sem vas, kaj ne? Pa če greste tudi precej vprašati dedeka vašega, kdaj je bil boj na Kovačiču. zmajal bode svojo sivolaso glavo in rekel: ,,Ne, tega pa ne vem, če je kdaj, rnoralo je vže biti dolgo, —- jaz vže ne pomnim!" —Ahii in tudi dedek ne zna, pravi, da je raoralo biti vže dolgo in veuder ni dolgo,  kar je bil boj na Kovačieu.   Vi ne
znate,  vaš dobri dedek ne zna,-------jaz pa znam. jaz sem bil sam v tem boji
— smejete se in čudite, kaj ne — nu, upra? v boji nisem bil, blizu sem pa bil in gledal sem krvavi boj, boj na Kovačiču.   Pa strpite se vender malo, kaj silite
tako v me,  povem vam preeej, kako je bilo tam.   Zatorej poslušajte!--------
Toda, raca na vodi!--------veste li, kje jeKovačič? Hra, hm, tudi tega ne
veste? Moram vani pa vže prav od početka pripovedovati. Doma imamo velik, precej velik vrt. Prav pri hiši zasadile so raoje dobre sestrice mnogo lepega, pi-sanega cvetja; dalje ima moja mila raainica zelenjavo, še daljc nasajeno je innogo dreves — jabolk, hrušek, sliv in dnizega sadja, poitem je travnik, na zvršetku trav-nika se vzdiguje zelen holmček. a za holmom je majhen in zelo prijeten smrekov gozdiček. Ta holiuček, o katerem sem vam baš pripovedoval, zovemo mi Kovaeič. Zdaj si pa vže lehko predstavite, prijateljeki moji, kje in kak je ta Kovačič, na katerem je divjal, — ui še dolgo od tega, krvav boj--------
—**< 126 >**—
Vsakega jutra korakal sera precej zgodaj po stezici, katera vodi od naše hiše na Kovačie, in od tam opazoval lepo naravo božjo, poslušal petje ptičie in dihal čisti jutranji zrak. Ko je pa zečelo zlato solačece bolje pripekati, umaknil sera se pved pekočimi solnčaimi žarki v hladen smrekov gozdieek, sedel tam na klop, katero sem si sam napraril, in čital na kako knjigo. Zdaj mi pa bodete vender verojeli, čitateljčki dragi, da mi je Kovačič dobro znan in da sem bil lehko priča krvavega boja.
Še nekaj! Na našem vrtu sta bili tddi dve mravljišči. Jedno je bilo doli v ravnini, precej na konci sadnega vrta — v njem so stanovale rujavkaste, precej velike mravlje; a drugo je bilo mej dvema orjaškima smrekama, ne dalee od moje klopi — in v njem so životarile črne gozdne mravlje. Ko sem bil še bolj majhen, izogibal sem se skrbno teh dveh mravljišč, ker sem dobro vedel, kaka se godi otroku, 6e se nevede vleže na kako skrito mravljišče. To je potem krika in joku! Ko sem pa odrasel, nisem se bal mravelj vee in večkrat opazoval te inale, mar-Ijive živalce, o katerih govori vže raodri kralj Saloraon, rekoč: ,,K mravlji pojdi. leniih, gledaj njena pota in uči se modrosti!" — Naravuo, da sem bolje eenil črne mravlje v smrekovem gozdku, kako tudi ne, saj so bile moje sosede; vender to me ne bode v pripovedovanji prav nič ovirato, pripovedoval bodem povse nepri-stransko, baš tako, kakor se je dogodilo.                                     (Konec prihodnjie.)
— •¦<>¦•—