GLASBENA MATICA V LJUBLJANI.
SHUmHHUNHIiHII>!IIMUimiilllUllllllllllllilllIllllliill»lllllllilillllllllllllllllllllllHllllllllinillllimUIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIUIllllllllllllllllllllllllllllillllllllMMH4imm(4rHIH14(M<nUIC
V sredo, dne 7. decembra 1921 zvečer točno ob 8. uri v veliki dvorani hotela „UNION“
I. KONCERT
iz cikla jubilejnih koncertov ob 50letnici Glasbene Matice z izključno izvirnim sporedom
Izvaja ga slovenski koncertni in operni pevec, član državne opere na Dunaju
JULIJ BETETTO
SPORED.
1. Anton Lajovic:
a) Mesec v izbi.
b) Serenada.
c) Pesem starca.
2. a) P. Hugolin Sattner:
Zaostali ptič.
b)	Josip Michl:
Človeka nikar.
3. Josip Pavčič :
a) Priplula je pomlad.
b) Dedek Samonog.
ODMOR.
4. a) Marij Kogoj:
Da sem jaz Jezus.
b) Emil Adamič: Noč.
c) Emil Adamič:
Nocoj je pa svetla noč.
5. Lucijan Marija Škerjanc :
a) Večerna impresija.
b) Počitek pod goro.
c) Beli oblaki.
6. a) Fran S. Vilhar: Mornar,
b)	Fran Gerbič:
Pojdem na prejo.
Na klavirju spremlja konservatorijski prof. Janko Ravni
Mesec v izbi.
Svetlo pod posteljo, glej, mesec sije, kot kadar sneg blesteči vso ;.emljo pokrije.
Obrnem glavo navzgor.
Glej, mesec čist je tih.
Spet'* nagnem glavo in k tebi v daljavo tja k tebi moj daljni dom, vas mi splava tožen vzdih
Litaipo-Bierba um -Zupančič.
Serenada.
Devojčica moja, ti davno že spiš.
V	zvoniku bije polnoči,
in v tvoji spalnici lučka bedi, in v tvoji spalnici paradiž.
Jaz grem vsak večer na božjo pot.
Pod tvojim oknom grem vsak večer, da najde duša moja mir, grem vsak večer, na božjo pot.
Cuj posteljo tvojo zastražil je,Bog.
Ob postelji tvoji kerub stoji, in skozi temo se mu meč blesti, in ta blesk je hladan, in ta blesk je strog.
Le spavaj sladko, ti srček moj!
Pod tvojim oknom grem vsak večer in v moji duši sladek je mir, dokler je Bog oče stražnik tvoj!
Oton Zupančič.
Pesem starca.
Konja si osedlam, konja bistrega, pohitim, poletim kakor sokol ptič.
Čez polje, čez morje, v deželo daljno: vjamem jo, pripeljam si nazaj mladost.
Čil in zal kot nekdaj se. pokažem vam, po omrežim srce mnogim deklicam.
Pa saj ni je steze, v prostost-ni poti! na zahodu nikdar vstalo solnce še ni.
Koclov-Zupančič.
Zaostali ptič.
In ti si edini še tukaj ostal,
Oj ptiček, od trume vesele?
In nič po krilatih ti sestrah ni žal,
Ki splule so v južne dežele ?
Oh, vidim, ni mögla te bolna perut Čez morje široko prenesti,
Strl sredi je poti jo lovec ti krut, pri bregu si moral obsesti.
Zapuščen, bolan zdaj na produ stojiš, Perutco pobešaš krvavo,
Za družbo predrago, sirota, strmiš
V daljavo čez morsko planjavo.
Pač sanjaš o krajih, kjer solnce toplo Sestricam, družicam se smeje,
Kjer cvetje dišeče in sadje zlato Visi od citronove veje.
Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest,
Ki vbogo srce ti razriva;
Pa pojdi z menoj kot tov.-.riš mi zvest In skupaj bolesti nosiva.
Saj meni so tudi ti doli le prod,
Duh lepše, srečnejše mi sluti, —
Kako jaz po njih omedlevam od tod,
A strte so moje peroti.
Človeka nikar.
V delavnico sem tvojo zrl, ki bitij si rodil brez broja I Skrivnostno snuje roka tvoja!
Nikjer je stalne ni stvari,
a prah noben se ne zgubi!
V delavnico sem tvojo zrl, in videl vedno sem vrtenje, prelivajoče se življenje, prerojevanje, prenavljanje,
iz bitja v bitje presnavljanje, a smrti nisem vzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži, ko pade cvet duhteči roži, ko izmej dragih mu kater duha okove v grob položi, češ: rodni brat mu je umrl!
In smrti ni!
V	delavnico sem božjo zrl, tam prestvarjanje sem stvari, a smrti nisem vzrl!
Začetnik moj, ki si me vstvaril, duha si iskro mi razžaril, v oklep prsteni jo zaprl . . .
Zakaj? Veš ti!
Ko ilnato boš ječo strl, ne bom umrl!
No duhu poženo peroli, ki jih iz dola solz in zmot razvije na skrivnostno pot . . .
Kam? Tebi hitel bo naproti, da enkrat tvoj obraz bi zrl, da zrl bi solnčnojasno lice, obraz ljubezni in resnice!
To prst pa prsti izroče, in svet ob noč pozabi kraj, krijoč ostanke te.
In ni mi žal! Svet zabi naj!
Ti ga ne zabiš!
Za novo stvar moj prah porabiš, za kako? Jaz ne vem.
Ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem :
Iz praha vzgoji ti cvetico, podari logu pevko ptico, katerokoli vstvari stvar . . .
Kedor pa bi ko jaz na sveti
imel čutiti in trpeti,
mej dvomi, zmotami viseti . . .
Človeka — vstvariti nikar!
Priplula je pomlad . . .
Priplula je pomlad z neba nesoč nam košček raja in po doleh in vrh gora, nam k cvetu cvet zasaja.
A čudo glej: še vrh grobov mlado, krepko življenje; travic nebroj, nebroj cvetov, proslavlja tu vstajenje.
A ti srce,
kje tvoji so cvetovi ?
Gredice tvoje vse mrtve ?
Saj vsi cveto: grobovi!
______________ S.	GrejforoiČ.
Dedek Samonog.
Pase dedek Samonog čredo vrača skok na skok, ovce bele, koze črne.
Kadar čredo vso zavrne koze, ovce, Samonog, kadar čredo vso napase, druga noga, mu izrase.
O. Zupančrc.
Da sem jaz Jezus.
Da sem jaz Jezus šel na morje bi široko, z vetrom s plugom božjim v prsi izorano.
Stopala bi noga po gladini sinji, ne ugreznilo bi morje se pod man».
Sam pod svojim Bogom, daleč nad vodami, na okoli večnost	i
in samota tajna.
Zarja sklanjala bi name svetlo lice, v duši mi zvenela melodija bajna.
Da sem jaz Jezus
k nebu dvignil svojo roko
in k očetu molil bi molitev vneto:
glej: sejalec sem,
ljubezen seme sveto daj mi
klasju zrelega pod srp visoko.
Cvetico Golar
Noč.
Kakor srebrni pasovi tonejo ceste v noč,
Kam, o bratje, drugovi, utonila nam noč ?
Kakor gorjči cvetovi padajo zvezde z neba, naše sanje drugovi, uklenila tema.
Naša vera drugovi, naša ljubezen je šla ...
Kakor goreči cvetovi padajo zvezde z neba.
Fraa AlkrecKt.
Nocoj je pa svetla noč.
Nocoj je pa lep večer, nocoj je pa svetla noč, mesec sije vso noč, spati ni mi moč.
Jaz pa pojdem na vas,’ jaz pa zapojem na glas, zavriskam čez tri gore, da me bo slišalo moje dekle.
Naredaa.
Večerna impresija.
V	trudnih barvah se smehljajo parki. . . Veter komaj zgiblje jih v vejevju io boječe, že visoko v drevju, trepetajo zadnji solnčni žarki . . .
Vse po stezah v teh tihotnih gajih znane, v pesek dahnjene stopinje; tiho grem po teh samotnih krajih in ves blažen nate moj spomin je.
J. Gruden.
Počitek pod goro.
Davno, davno ptički že so odleteli, v daljo vsi oblaki tihi so skopneli.
Jaz le in ta gora še ostala sva, kakor da nikdar se ne nagledava.
Li-tai-po; G. Hauser; F. Košak*
Beli oblaki.
Preko zelenih gor, omrzlo tujino, beli oblaki te spremljajo v sivo daljino.
Preko zelenih gor, preko šumečih rek, bela se pota vijejo beli oblaki te spremljajo.
Proti večeru se vležejo, na jezera mirno gladino, zjutraj pa zopet s teboj na pot, v mrzlo, neznano tujino.
Li-tai-po; O Hauser; P. Karlin.
Mornar.
Nezvesta, bodi zdrava, čolnič po mene plava, na barko kliče strel f Po zemlji varr.o hodi, moj up je šel po vodi, mi drug te je prevzel.
Pri Bogu sem obljubil, da pred bom dušo 'zgubil, ko nehal te ljubit’.
Si z desno v desno segla, pri Bogu si prisegla, mi vedno zvesta bit’.
Morja široka cesta peljala me je v mesta, kjer lepe deklice; obrazov njih lepota, sneg beli njih života zmotila nista me.
Spet so se jadra bela od južnih sap napela, prinesla me nazaj; dekleta moj’ga ženo sem našel poročeno, —
prestal, sam'TBog ve kaj !
Le jadra spet napnimo, valovom se 'zročimo, kak je čisto morje 1 Kaj njemu upat’ smemo, mornarji dobro vemo,
dekletom kaj, — kdo ve ?
Ne straši moč viharja, ne grom valov mornarja, se smrti ne boji.
Spomin v potopu mine, ljubezni bolečine
vsak dan spet oživi.
Po morju barka plava, nezvesta, bodi zdrava, sto tebi sreč želim!
Po zemlji srečno hodi, moj up je šel po vodi, le jadrajmo za njim!
Fr. Preserca
Pojdem na prejo.
Pojdem na prejo, na prejo, saj me ne mara ljubica več. Pojdem na prejo kot ptiček na vejo. kar je bilo, je za vekomaj preč.
Predejo, predejo bela dekleta z drobnimi prsti nitke tenke, nitka od srca do srca se spleta v mrežo zapleteno mi je srce.
Ali bi Marico, ali bi Barico, Ančiko, Staziko? Kam iz zadreg?' Ali bi Ančiko, alijbi Barico,, Ančiko, Staziko? Kam iz zadreg?
Ljubica prava, ostani mi zdrava Zdaj bom pa ljubil dekleta vse v prek.
O. Zupančič