82 Ozir po svetu Razgovornost rusovska. Nobeni od toliko vlastnost prostega Rusa nima tujec tolikrat priložnost čuditi se, kot njegovi veliki razgovor-nosti, in kdor po ruski razume, temu je ta razgovornost zares vir premnoge zabave. Res je, tudi Lah je razgo-voren, tuli Francoz, — toda Rus v tem vse presega, iu poslušati ruskega lovca, ko svoje gonjbe popisuje, ribča ali čabana (ovčarja) govorečega o težavah in prigodkih svojega življenja, jemščika (voznika), ko se razgovarja s svojimi konji, svojim bičem, vajeti in konjsko opravo, skratka z vsim, kar ga koli živega ali neživega obdaja, -— vse to ti predočuje prizor, ki ga bos zastonj kje drugod na zemlji iskal. V dokaz tega postavljam les nekoliko izgledov te Ijabeznjive razgovornosti rusovske. a) Berači. Razgovornost rusovskega berača je vredna usmiljenja. HvaU se sicer francozki način žebranja, in miločutni Sterne pravi, da je kaj ljubeznjiv; ne vem pa vendar, ali rusov-ski berači za kom v spodobnosti in skromnosti zastajajo. Silnost beračev je povsod znana; pri rusovskih je pa ne najdeš. Večidel sede tiho ob cesti, v roci deržeč kapico ali leseno posodico za tega, ki se jih hoče usmiliti, ter pozornost memoidočih zgolj z neprestanim petjem vzbujajo. Ako pa z besedami prosijo, tadaj je njih razgovornost manjša v popisovanji njih revščine in nadlog, kakor v obetanji božjega blagoslova. „Dajte vendar za Božjo voljo miloščine ubogemu slepcu, dajte mu zavoljo vsih svetnikov! Tukaj sedi ubožec, pojte sem, kdo more dati, kdo more potolažiti reveža siromaka , usmilite se zavoljo Gospoda našega Kristusa, zavoljo miloserčnosti Mamice božje. Dajte kak darek, in prejeli boste za to miloščino zahvalo, blagoslov božji za sveto cerkev in za okrepljenje svoje duše!" Hoti- r vost ali hlepenje, ki je drugod pri beračih nahajamo, je ruskim skor celo neznana, in nikoli se ne pripeti, da bi berač za kom tekel. Tudi se nikdar ne prigodi, da bi s prejetim darom ne bil zadovoljen. ;5Kolikor koli daste, ljubo mi je io mi more vzpomoči. Vi sami naj bolje veste, ali morete mnogo dati revežem, in meni ne pristaja milodara pretehtavati". Kakoršna prošnja, takošna je zahvala. »Blagoslovi vas Gospod Bog, očka! Daj vam Gospod Bog dolgo življenje in stanovitno zdravje na izveličanje vaše duše, na radost staršev, na srečo otrok in potažbe vaših prijatlov!" In te razgovorne voščila izgovarjajo s toliko živostjo in tolikim ognjem, da se zdi, ko da bi po vsaki ceni blagoslov z nebes prizivali. Res! da kamnitega serca mora biti človek, kdor bi se ne usmilil rusovskega berača. b) S lani n ar. Slanina (špeh) je roba, ki jo Malirus bolj ljubi, ko medved med. Kakor nektere žižce vedno le pri nekterih cvetlicah in germičih nahajamo, tako Malirus pri sladki tolšči vse težave trudnega dne pozablja. Dobiva pa slanino iz Ufcrajne in Podolja. Stepa sama ne redi presičev. Mali Rusi ne prekajajo slanine, kakor pri nas; samo šole jo in s česnjem mažejo, tudi s kumno jo posipljejo, in vse majhne in velike koščike slanine, ki jih morejo iz prešiča izrezati, v volovske želodce nabasojejo,z nitmi zašivajo io tako za zimo hranijo ali razpošiljajo. Ti želodci, napolnjeni s stvarmi, ki se maloruskemu gerlu toliko prilegajo, leže ali celi ali narezani na sianinarjevi mizi, in verh njih še cela množica manjših in večjih košcikov slanine, po pol libre, po libri, ali po več liber, kakor jih je ravno treba za kosilce, ju-žino ali za celo rodovino. Da moreš zapopasti, koliko ta narod slanino ljubi, moraš le slišati, kako prodajavec svojo robo hvali, kako jo kupovavci pretresajo. „Hej, hej, mamka, kupite, kapite pri meni!" kliče dolgobradi slaninar, „moja vaga je pravična in moja slanina sladka ko med!" ;?WE, tvoja slanina je nekaj žaltava"". „Kaj žaltava! Saj je bela ko sneg, mamka, in sladka ko mandeljnovo jedro. Nate, le pokosite!" S tim odreže malčico slanine, tanko kot popir, ter jo starici v usta vtakne. „Jelite, kak se prilega, draga moja?" „„Pa ni zadosti češnja na njej"" — pravi in ošlatuje drag košček. — „ Volite te? O ta je naj žlahnejša od vsih ! Zamorete si naj boljši 5,boršt" (narodna rusovska jed) i# nje skuhati; tudi na kruh si je lahko namažete". S tim sopet odreže malčico, jo namaže na kruh in jo sam poroča s tolikim zadovoljeni, ko da bi bil nebeško mano užil. To viditi starico še huje mika po nji, da mu nazadnje reče: ?,No, daj mi je librico". „Libro hočete domu nesti? E za Boga, to je pač premalo ; veste kaj, dve librici si morate vendar le vzeti. Saj se ne bote zderžali, da bi se z eno iz torbice ne posladkali spotoma? Tako, tu ju imate. Naj vam dobro tekne! Na to serknite enmalo vodke (žganja), in pri svoji veri ! porok sem vam, da ste bolje zajterkvali ko generalica. Tukaj imate še majhno „pribavko" (prikladico), pa pridite sopet k meni, kader kaj potrebujete! Z Bogom, mamikal" (Dalje sledi.) 86 Ozir po svetu. Razgovornost rusovska. (Dalje). c) Jamsčik (voznik). Razgovornost naših voznikov obstaja skoro zgolj v njih biču in rotenji; z bičem in rotenjem se pogovarjajo s svojimi ubogimi konji. To je na Ruaovskem vse drugače. Jamščikov konj biča skoraj ne pozna, Rus tudi preveč ljubi te žlahne živali, da bi tako gerdo ravnal ž njimi, kot se to v drugih deželah, in žalibog! tudi pri nas nahaja. Ko-saku in jamščiku je nju konj vse, njun tovarš, njun druže v ve*elji in žalosti, njun varh podnevi, njuna blazina ponoči. Jamsčik sam je pa za popotnika res dragotina, ki je ni preplačati. Je li pogodba storjena, in ima li upanje dobre napitnine, je jamsčik naj zvestejši strežnik svojega gospoda, njegov razkazovavec in razkladavec v tujih mestih, njegov zagovornik, njegov varh pri slehernem razža-Ijenji. On skerbi, da se gospodu povsod dobro postreže, da ga ljubo in prijazno sprejemajo, da ponoči vselej mehko posteljo dobi. Odkar popotnik „kibitko" (voz) zapusti, on je njen varh; ponoči spi pred njo, z bičem ali poratom v roci, in tudi naj zviteji tat se mu ne približa, da bi ga ne prebudil. Zjutraj, ko popotnik še mirno in sladko spi, je on že vstal in gostinčarico izbudil in poskerbel, da se je samovar k ognju pristavil, da bode čaj pripravljen, ke-dar se gospod izbudi. On se prepira za svojega „pana", on se da zmerjati in tepsti za-nj , on je njegov svetovavec, on ve v vsaki sili ali nevarnosti za pripomoček, je pri tem zmiraj boder in vesel, in, kar je za voznika kaj važno, nikoli pijan. Jamsčik se nikoli dolgo ne pripravlja; par uric ingotov je. Njega ne straši nobena pot; da si je tudi dolga, da je tudi celo ne pozna — on pravi: „Ne boj se!" in te besede mu veden pogum vlivajo. Pokriža se, zažvižga svojim konjičem, valdajski zvončki zažvenkljajo in — ko veter zleti naprej. Vsaj je Bog povsod, in on se je ločil od svojih prijatlov in žlahtnikov, ne pa od svojih zvestih hraniteljev — konjičev. Rusovski jamsčik se večidel poslužuje zgolj besed k poganjanju konj, ktere hvali in kara, in nikjer ne boš vi-dil, da bi kak voznik svoj serd razlival nad ubogimi živalmi, kakor je to drugod navada. Toraj ima jamsčik tudi cel slovnik takih pohvalnih in karavnih besed vedno pripravljenih. Če je tudi zima in sneg pada, in se mi v tople kožuhe zavijamo, nič manj naš jamsčik nima skoraj nič dru-zega na sebi ko svojo srajco. Mi se temu čudimo, on pa se vsede na svoje mestice in prikrije svoje ude kakor ravno more s koncem kakega žaklja , ki je oves v njem nosil, ko je bil še cel. Po tem prime za vajete, kterih je za štiri konje ravno cela roka polna, vtakne bič, k j ga ne potrebuje, pod svoj sedež, oberne kos strehe, ki mu je od klobukovih krajev še ostal, proti vetru, ozre so še enkrat po potnikih in zavpije zad konji: ^Stopajte z Bogom! tecite, tecite, prijatelčki, da nam bodo gospodje dali dober ?,načaj" (napitnico, za pijačo). In odslej ne neha, s svojimi konji pogovarjati se, piskati in lopotati, da pridemo na pervo postajo. „Tako, mladički, tako! le otresajte se. vi mali gospodički, hallo! le naprej, prijatli!" In prejde od pohvale h karanju: „Xo, no, hitrej, hitrej, ve stare babe! Kaj omahuješ, vranko? Bolj pazi, čemu imaš pa oči? Hej sirčel kaj se plašiš? Ne bodi beba, jez ne vidim ni-kakega strašila!" Pri slabi cesti, ali če gre navzgor, začne žvižgati, dleskati, kričati, z rokami in nogami lopotati, kakor da bi hotel svoje konje uveriti, da je sam vrag za njimi. Strašno zasuče korobač, toda le, da bi konje ostra-šil, — ne pritisne nikoli. Zdaj pa zdaj jim tudi obljubi, da jim bo kaj lepega zapel, in večkrat zares vkljub vetru in snegu če je treba po pol ure pesmico za pesmico prepeva. Ruski konji so neutruJljivi, kakor njih gospodarji, in čeravno medli in šibki, vendar jih je kaj težko v mirnem diru obderžati. Ako ste pa jamščiku ostro zaukazali, da naj ne vozi tako hitro, vas bode posluhnil za nekaj trenutkov, ter počasneje peljal, posebno, če je cesta slaba. Kakor hitro se bo pa prikazala nekolikaj boljša pot, oberne se, odkrije in popraša z naj ljubeznivšim obrazom: ^Dovolite mi trohico, batjuška, cesta je tako lepa in ravna". In kakor hitro ima dovoljenje, se oberne h koojem: „Juhe! prijatelčki, čversto! Zdaj zdaj smo na postaji, še ta mali hribček gori in zopet doli! Nič se ne bojte, mali popki! Otresajte se! Tako, tako, ljubčiki! In še ta mali klanček gori! Še trohico! in še trohico! tako! brr! — Došli smo". Ne pa, da bi ti ljubi norčiki le s konji govorili kakor z ljudmi, — razgovarjajo se celo z neživimi rečmi, kakor da bi žive bile. „Mi smo", pripoveduje nek popotnik, na zadnji postaji jamščika imeli, ki se mu je neko voze že dvakrat utergalo. Tretjikrat je trešči v blato, preklinjaje je: „0 ti vražje voze ti! Saj bi se človek snel nad teboj! Zares, zasiužuješ, da bi te nikdar več nikdo ne pogledal. Stavim, da je bila mati tvoja tatica!" Po tem je je zopet pobral ter privezal v enomer še žlobudraje nad njim. — In taki so, malo da ne vsi. (Kooec sledi) 91 Ozir po svetu. Razgovornost rusovska. (Konec.) d) Prodajavec ledene sladčice o veliki noči« Po vsem Kosovskem se prodaja, kakor hitro se je po končanem dolgem postu poveršni led na polji raztajal, naj-pred o veliki noči ledena sladčica (Gefrorenes) po ulicah. Kakor toliko lepih metuljev, ki so ravno iz gerdih mešičkov izleteli, je na enkrat viditi množica mladih hlapčičev, ki so slekli nelepo zimsko obleko in oblekli pisano poletno ter semtertje letajo po ulicah in na ves glas kličejo: 3,IYlo-roženoje! moroženoje!" to je, ledene sladčice, ledene slad-čice! Navadno nosijo haljino iz rudeče pisane pavole, pod njo dolge hlače iz černega baržuna; oboje prevezuje prost pas. Čez persa in ramena jim visi brisavka z rudečimi ob-sitki, s ktero svoje sklenčice brišejo. V lesenem škafcu imajo po dvoje cinjastih posod s hladilnimi svojimi šoki. Po cesti se oglašajo samo z enomernim svojim krikom: ,,Mo-roženoje, moroženoje!" ako se pa uselijo ta aH tam na kak vogel, tedaj osipujejo memoidoče z vso svojo razgo-vornostjo". 55Naj ponižniši sluga!" — pozdravljajo slednjega memoidočega prijazno, odkrivajo se prednjim, koda bi bil vsakdo njih stari in najboljši kupec. „ Velite sklenčico ledene sladčice, gospod? Znabiti vaniljeve? Ta je naj boljša; koj, koj vas postrežem. Človek se mora ohladiti, kaj ne?" In tedaj podaja precej sladkega memoidočemu, ki še na to mislil ni. »Kaj? nič? celo nič? To mi je žal!" — „Sladki led! sladki led! kdo kupi sladkega ledii? naj boljšega, najčerstvejšega, najhladnejšega sladkega ledii! Cokoladovega, rožnega, citronovega , limonovega sladkega ledii! In pred vsim moje najboljše sladčice »cvetv* cvelut" (cveti cveto). To sem jez izuajdel, gospa, iu imenoval sem jo „cveti cveto". Tu je med vsimi naj žlahnejša. Da, moj sladki led cvete kot mak. Pojte sem, prezala, moja gospodična, hočete li makovega? #) Tu je, poku-site! Bode se vam bolj prilegel ko ne vem kaj. Hočete raji mešanega? Prav, moja predraga, zmešal bom rude-čega z belim kot vaše lice. Ukazujete blagovoljno?" „Sladki led! sladki led! Kdo kupi mojega ledii vcveti cveto?" Mak cvete! vanilja cvete! kava cvete! čokolada cvete! kdo hoče moje cveteče sladčice? Hej, očka, pojte sem! Rožna rudeča kot rože, vaniljeva rumena kot zlato 1 kupite si mojega zlata za svoj baker!" — In daje na skušnjo nekoliko na sklenčico in derži proti soincu. „0 kako krasno! Oj, kako rad bi sam je« to jel, al nisem tako bogat, da bi si mogel plačati. Očka, odkupite mi nekoliko, da dobim denarjev in si sam pri sebi kupim sklenčico „cveti cvetd". Tukaj, glejte, uzmite, očka, ter užite jo z radostjo! In tukaj še nekaj za svojega sinčika. Jelite! kaj takega še niste jeli?" — Sladki led! sladki led! kdo kupi mojega krasnega ledii? Pu! kako je danes vroče! Jez se že na celem životu potim. Ne, tega ne sterpim več, jez moram jesti ledii." (Takaj gre pomisliti, da je to o veliki noči, ko je komaj zima slovo vzela). In s ti m po-kusi nekaj malega, pomigne z očmi in privzdvigne ramena, ko da bi se mu sama mana po gerlu cedila. „No gospa mamika, kaj lukate, kaj se vara nič sline ne cede? Zares, jez se ne morem prečuditi, kako da se tu pred menoj na soncu pražite! Tu, lejte, pokusite! jejte!" in na koncu svoje lesene žlice potisne starici košček sladkega ledii k ustom. Ta se ne more tako naglo izgovoriti, s soiehom pokusi sladko vabo in pod osem kopejkami ne odide. „Sladki led! sladki led! naj slajši led!" — In tako gre v enomer naprej. Nikoli mu ljubkih in vabljivih besed ne zmanjka; vabi in kliče, da sonce zaide. Jeriša. *) Rusovske deklice si na spomlad glavo z m a ko vi m jcvetj em venčajo.