Premodre glave.
Po narodni smešnici spisal Silvester K.                  .•-..'
¦•-¦••. ¦¦' - ¦¦-¦-¦        ¦ ¦        xx.                                                                            •         -v'
[V               ~^P| er sc je  hotel Zabržanom stari zvonik podreli, sklcncjo
frp^P^S^^ takoj zidati novega. Brž se dogovore ter začnejo sprav-I ^JlPlllm 'Jat' Pese^, apno, opeko iti kamenje in ko se jim zdi I W0*^ ^H^^ ^UP dovolj velik, jamejo zidati. Pa kakor se lahko vara I lk^^"m ¦ ^88^ človek, tako so se varali tudi Zabržani, zakaj znianj-¦™lTO^3jj!Wt M ^<a'° J'm Je ^P6^- Čeprav pa so začeli brž delati in l^fcSsaSL. /f/I^Mv^MJ ^gati novo, vendar je minilo precej časa, preden so zopet mogli nadaljevati zidanje.
Ko prikoraca prvi zidar na vrh nedozidanega zvonika, zapazi tukaj naj-lepšo travo, ki je bila po dolgem odmoru zrasla in prevlekla vrh zvonika z lepo zeleno obleko. Zidar, ki bi bil rad takoj začel delo, se prime za glavo in v prvi iiznenadenosti začne premišljati, kaj bi se dalo storiti. Vedel je sicer,' če se hoče dalje zidati, mora odstraniti travo. A kako brez male za-mude? Ker si ne ve pomagati, zleze zopet z zvonika in naznani občinskemu svetu  nezgodo,   Župan, ki se mu je zdela stvar jako važna,  skliče može k
—.   255     .^-
tajni seji in obljubi tistemu, ki bo zadel najboljši pripomoček, lepo nagrado iz nikdar prazne občinske blagajnice.
Pozno v noč je trajala seja, pa umni zborovalci so si še vedno zaman belili modre glavice. Zdihovanja je bilo kakor o vojnem času. Zunaj pred občinsko hišo je že začelo občinstvo nevoljno mrmrati. Kar prihiti vaški pastir ter prosi, naj ga puste v dvorano, ker ve za dober nasvet.
V dvorano prišedši začne tako govoriti:
nNe zamerite, slavni gospodje, da se predrzne vaški pastir vam modrim možem kaj svetovati. Toda slušajte, kaj povem. Ko sem danes pascl vaško živino, sem mislil tudi na naš zvonik. Hipoma mi pride na misel, da bi se dala tista trava, ki je zrasla na zvoniku, kaj lepo popasti — posebno, če bi do trave potegnili največjega vaškega vola. To je moj nasvet, in bla-govolite ga presoditi!"
Vsi občinski svetovalci se strme pogledajo in priznajo enoglasno, da je ta nasvet res najboljši. Takoj izbero največjega vola, poisčejo najmočnejšo vrv, jo privežejo volu okrog vratu in ga vlečejo kvišku. Vse je bilo modro urejeno in je šlo prav dobro od rok, samo obešencu je jelo primanjkovati sape; vrv ga je preveč drgnila. Na polpota je molil že jezik iz gobca. Toda Zabržani so si nekoliko narobe tolmačili vedenje vola in so z navdušenjem klicali:                                                                                                        ' ;
»Le gor, le gor z njim! Glejte, kako se mu že Ijubi lepe trave!"
Naposled so srečno privlekli vola na zvonik, pa neprostovoljnemu potniku ni bilo več mar lepe trave, zakaj — spotoma se je bil zadušil.
Trava je ostala na zvoniku, Zabržani pa so šli potrti domov. Kakor že večkrat je tudi sedaj prišel skozi Zabrd tujec, ki je za lepo plačilo iz-pulil in odstranil travo na zvoniku in rešil modre glavice iz duhomorne zadrege.
Zabržani so zdaj lahko nadaljevali zidanje, a zaradi bridke izkušnje izmodrovani so zdaj zidali tako naglo, da jim ni več mogla na zvoniku zrasti nadležna trava.
XXI.
Zabržani, ki so bili svetovnoznani kot dobri živinorejci, si nekoč na-mislijo, da bi bilo dobro iti na semenj v Zagreb. Določenega dne se zbe-rejo pred občinsko hišo, zdevajo vso hrano, ki so jo mislili vzeti s seboj, v velik jerbas in korakajo z njim — nese ga enkrat eden, enkrat drugi — za nosom proti Zagrebu. Šli so lepo drug za drugim v takozvanem ,,gosjem redu", ker so se bali katerega izgubiti na dolgeni potovanju. Pripovedujejo, da so se še celo držali za suknjice.
Sredi lepega polja se jih loti glad. Zajavkal je namreč najprej samo eden, da mu glad vrta po želodcu, in takoj so tudi vsi drugi čutili telesno jedilno shrambo prazno. Ker pa je glad huda reč, je v prihodnjem trenutku že jerbas postavljen na tla, in kakor bi trenil, je tudi nekaj klobas in kruha na pogrnjenem prtu. Kmalu sedi tudi cela kopa zabrških sejmarjev okrog prcproste  mize.  Ker je bil prt precej majhen, a jc bilo število mož veliko,
^.    256   .<¦—
so sedeli na tleh seveda jako tesno in so držali noge naprej in navzkriž, semintja, kakor in kolikor jim je dopuščal prostor.
Da bi se na dolgem potu ne mudili predolgo, so začeli jesti, da so se jim šibile čeljusti. Ko so bili vsi nasičeni, se nenadoma oglasi vaški krčmar in pove osupnjenim soobedovalcem:
nMili prijatelji, ali še niste opazili, kakšna nesreča se nam je pripetila? Vse naše noge so tukaj tako razmetane okolo prta, da nam jih ne bo več moči izbrati. Ako ne dobimo rešnika, smo obsojeni tukaj večno sedeti in žalostno poginiti."
Z grozo na obrazih in v laseh pritrdijo Zabržani, da so takoj po prvih krčmarjevih besedah spoznali hudo nesrečo in vdani v nemilo usodo gle-dajo na vse strani, kjer bi se prikazal kakšen rešnik, ki bi zopet pomagal vsakemu na svoje noge.
Toda pomoči ni od nobene strani, in ubogi siromaki so že presedeli ves dan in vso noč. V najhujši zadregi jih proti ranemu jutru dobi Hrvat, ki je mimo gnal veliko čredo živine.
»Kaj pa delate tukaj?" jih nagovori kupec.
nOh, gospod — ali nas mar vi hočete rešiti iz grozne stiske? Glejte, pošteni tržani smo iz slavnega Zabrda, a ne moremo dalje, ker so se nam pri obedu popolnoma zamešale noge!"
Komaj sliši Hrvat znano ime Zabrd, že se začne glasno smejati in reče naposled:
nNo, če vam razen pameti ne manjka ničesar drugega, vam pomagam prav lahko!"
To rekši, zgrabi svoj dolgi bič ter začne neusmiljeno pretepati uboge korenjake, ki si ne premišljajo več dolgo ter začno bežati, da so se jim še od daleč bliskali podplati.
Po končanem semnju so se Zabržani vrnili domov, kjer so morali vse debelo in drobno pripovedovati, četnur so se doma ostali seveda jako čudili — posebno ko so slišali o čudoviti in občutljivi rešitvi z volovskim bičem. Takoj drugega dne je dal župan na občinsko tablo nabiti in od hiše do hiše razglasiti sledeči ukaz:
^Slavno občinstvo! Dobro in koristno je hoditi na sejme v daljne kraje, kakor je vsakomur iz srca dovoljeno, kakor je tudi dovoljeno jetnati živeža s seboj. Podpisani občinski urad pa prepoveduje na potovanju hrano uživati v večjih družbah, in sicer prepoveduje to v blagor in korist svojega občinstva. Vsak naj je zase po tri metre oddaljen od drugega; če pa tega ne dopušča prostor, naj pa ima vsak svoje ime napisano na obeh podplatih. To delo rad prevzame naš izkušeni občinski sluga, ako se mu plačata od črke po dva vinarja."
Ta ukaz, ki ga še do danes niso razveljavili, je varoval zabrške sej-marje vseh neprilik.