Iz raznih stanov
(Speval Taras Vaziljev.")
Čevljar.
Jaz sem čevljarski vajenec, Ubožen, nepoznan; Čevljarnica je ves moj svet, V nji bivam noč in dan.
Tu pojem kakor ptica si, Tu brez skrbi živim In zbijam, likam sred kopit, Da trd zvcčer zaspim.
Ko pa nedelja pride spet, Pod milo grem nebo, Za božji svet, za kras njegov Takrat odprem oko.
Mizar.
Mizar od mladih nog sem že, Kot oče moj je bil; Zibelko, rakev naredim, Kot me je on učil.
Kadar gotova rakev je, Pa križ ji naredim, Ter mrtvemu sladak pokoj In večni mir želim.
Ko delam rakev, pa stoji Za mano stnrt s koso, Mi zre v obraz in šteje jih — Kedaj dovelj jih bo.
Kovač.
Jaz sem pa sajasti kovač In ni stanu me sram; Umazan sem in pa ubog, Prav rnalo vem in znam.
Tovariš moj je sfari meh, Ki ogenj piha mi, V železa klin pa kladivo Krepko udriha mi.
Aj,- eno prošnjo še imam Do Boga večnega: Da bi ostal še zdrav, krepak Do dneva srečnega:
Ko bridke meče bom skoval Za čili mladi rod, Da ž njimi pot sovražnikom Pokaže: Hajd, odtod !
*) Priobčujemo to zbirko pesmic v veseli nadi, da bo dobroporabna na mladinskih odrih (n. pr. ob šolskih izletih) in da bo vzbudila mnogo zabave, če nastopijo deklama-torji stanu primerno oblečeni.  Morda se na to zbirko ozro tudi naša mladeniška druStva.
Uredništvo.
—    117    —                     .                                      
Tcsar.                             Krojač.
Še Jožcf, Jezusov rednik,          šivankarji" krojače
Je priden bil tesar;                                           Ves svet nas psuje,              '¦
Je tesal Peter Veliki,                                         Prav redko kdo spoštljivo
Mogočni ruski car.               '                             Nas imenuje.
Nam sveti Jožef je patron,                                A vendar sem vojak bil,
Varuje nas nezgod,                                           Zrl tri cesarje,
In k njemu vselej molimo,                               Kraljic pa na stotine —
Kadar gremo na pot.                                        Kaj nič to mar je?!
Ko pa življenja zadnji dan                                Naj kdo mi še kaj reče —
Mi mine nad zemljo,                                        Pa ga izkožim,
O prosi, Jožef, Jezusa,                                     Če ne, se pa k cesarju
Da vzame me v nebo !                                     Na dvor pritožim.
Pastir.                           Ribič.
Oori pod gorskim slemenom,                            Zelena reka — ves moj svet,
V  mirnem okrilju planin,                                  In čolnič — moja koča, Je kočica moja iz dračja                                  Za vaju naj mi žive dni Brez mize,  peči in brez lin.                            Plamti ljubezen vroča.
Mirno krog kočice čreda                                 Po reki mreže, trneke
Pase se leto in dan;                                         Že mnogo let nastavljam,
A pesetn se moja razlega                                In kadar lov bogata je,
Čez gorske čeri in ravan.                                Boga za to proslavljam.
Kadar pa strela udarja,                                     V čolničku sredi teh valov
V  kočo grem molit pastir,           I                    Življenje celo bivam,
In Bog me varuje in lije                   Gotovo enkrat vrh voda
Mi v dušo tolažbo in mir.             Še zadnji sčn zasnivam.
Vojak.           '                                     Oglar.
Ponosno stopamo vojaki                                  Sredi šumečega gozda
Po beli cesti sred polja,                                  Kočica črna stoji,
Pokonci gremo in v koraki,                              V nji pa oglar zadovoljno
Kot bil en mož bi truma vsa.                            Samotno življenje živi.
Pred nami svitel častnik jaše,                            Meni je gozd domovanje,
V  rokah pa sabljico drži,            cJ       L~>        Drevje edini zaklad, Karkoli moštvu on ukaže,                                Dobra mi volja tovariš, Storimo mi na en, dvc, tri.                             Ki vsekdar tolaži me rad.
A kadar tromba se oglasi            '                     Oglje pod kopami kuham,
In kliče nas v sovažni boj:                              Molim, pošteno živim;
Takrat je jok v najzadnji vasi,                            Upam, da Bog me po smrti
Pretnili dom, oj Bog s teboj!              "              Ne vrže spet v ogenj in dim.
—    118    —
Mešetar.
Od sile tehten je naš stan, Še bolj beseda naša; Kar mi rečemo, to velja, Vsak nas za svet povpraša.
Mi hvalimo in grajamo, Mi delamo dobičke; Ljudje imajo nas, mi nje Za tapce in  osličke.
Ko malo več prislužimo — Takrat pa kar po vinu . . . A nekaj pač obljubimo Svetniku Valentinu.
A včasih spet pozabimo, Prav kot na sol kofetar — Na sodnji dan pa reče Bog: nMešetar je — mešetar!"
¦':/¦      Dijak.
S kttjigami in zvezki v roki Šolo obiskujemo,
V  šoli pridno se učimo,    . Naloge zvršujemo.
Knjigo vsako znamo brati Kakor jagode sladke,
V  knjigah  marsikaj  dobimo, Kar drugodi se ne zve.
Mnogo pridnemu učencu Stariši obetajo . . . Oj, lenobnemu pa tudi Korobače spletajo . . .
Pevec.
Po svetu tujem brez domovja Potujem svoje žive dni; Ob potni palici —¦ z vodnikom Orem skozi mesta in vasi.
In dobro ljudstvo milodarov Nasiplje v velo mi roko; O da bi mogel dobrim dušam Pogledati vsaj kdaj v oko.
Zamrl mi žar je božje luči, In slep potujem iežko pot... Zaklad edini so mi pesmi — Oj hvala zanje ti, Gospod!
Mlatič.
Krepki mladi smo mlatiči, Srajco si zavihamo, Urno s težkimi cepiči Po snopeh udrihamo.
Nič ne de, če kaplja s čela, Če lasje so vznojeni, Roka ne boji se dela, Dlani sta ustrojeni.
Skozi lino vroče licc Lahen vcter boža nam, Zunaj pa pojo nam ptice — Glavo klanja roža nam . . .
Mesar.
Klobase, jetrca, meso — Najboljša to je paša, Zato pa zda) tako cvete Obrt mesarska naša.
Po vseh vaseh se vozim jaz, Pokupim vso živino; Teleta, krave, vole vse, Prešiče in divjino.
Mesarski stan — ta je bogat In tehten je — na tnesu; Da sem mesar, io vsakdo zna, To vidi na telesu.
A to se meni čudno zdi, Da vse se zdaj menjuje; Kar nekdaj kmet prodajal je, Pa zdaj nazaj kupuje.
Ej to ne bo, ej to ne bo, To ni navada prava: Ustvarjen lev je za meso, Za druge je pa trava.
Pek.
Pekovski sem pomočnik, Skoro cel gospod, Lc da ljudstvo me priznati Noče še povsod.
—    119    -
Ko na zemljo padc noč, Spravim se pred peč, Gnetem, pečem prav do zore, A čez dan grem leč.
Kadar hočem, žemlje jem, Rogce, bige, preste: Da gospod sem, pasja dlaka, Mislim, da zdaj veste?
Brusač.
O) gospodinje dobre ve, Imate danes kaj za tne? Odkar me tukaj že ni bilo, Se mnogo je izpremenilo.
Izpremenili so se noži, Da niso več nevarni koži. Kar iz omar jih prinesite, V popravo meni izročite.
In pa očetnjih britvic par In kake škarje; .. . Za denar Ne bomo se prepirali, Drug druzega odirali. . .
Ej, malo moke, malo sala, Da duša se me bo držala — Saj vidite, da sem brusač, Ubog brusač prtenih hlač.
Rešetar.
Z bremenom težkim obložcn Rešetar grem po cesti, Po trgu, vasi, kakor je, O, včasih še po mesti.
Na hrbtu nosim svoj zaklad, Kot polž. ko v goro leze, A moj zaklad rešet in ret Je včasih težke peze.
Ko grem po cesti sred polja, Kjer klas se pripogiblje, Je tovor tnoj kot bel zvortik, Ki se nad klasjem ziblje.
Pa v tem zvoniku ni zvonov, Vendar pa klasju pravi, Da bode s srpom kmalu smrt Po žitni šla dobravi ...