Jaka Tomc

ILUZIJA RESNIČNOSTI

ZGODBA O DAVIDU LOCKU, 2. del





23 – Pregon





Tekel sem skozi gozd, ne da bi se enkrat samkrat ozrl. Spotikal sem se čez polomljene veje in se večkrat zakotalil po mokri travi. Pritekel sem do ceste in nadaljeval po njej. Po dobri milji sem se ustavil in prižgal cigareto. Saj sploh ne vedo, kako izgledam, sem pomislil. Ni mi treba bežati. Spraševal sem se, kaj je s Chrisom. Zagotovo so ga ujeli. Po glavi mi je rojilo nešteto misli. Črni tulipan, Beli labod, urjenje v Kambodži. Vsake toliko sem naletel na temno liso v mojih mislih. Kot bi nekaj vedel, a se ne morem spomniti. Zoprn občutek. Usedel sem se na kamen ob cesti in skušal pokaditi cigareto. Mimo se je pripeljal črn terenec in ustavil ob cesti.

“Pozdravljen,” je dejal neznanec skozi priprto okno. “Potrebuješ prevoz?”

Stekel sem proti avtomobilu. “Z največjim veseljem,” sem odvrnil in splezal noter.

“Ravno pravi čas ste se pripeljali mimo,” sem rekel.

“Seveda sem se, David. Kaj pa si mislil?”

Debelo sem ga pogledal in zajecljal: “S ... se poznava?”

“Ojoj, D. Res so te dobro zjebali. Moje ime je Stan. Stan Lowry. Sem strokovnjak za eksplozive in tako kot ti član Odreda belega laboda.”

Brskal sem po spominu, a se nisem mogel spomniti nobenega Stana Lowryja. Kaj za vraga se dogaja?

“Vse, kar vem o eksplozivih, si me naučil, David. Mater, dobro so ti oprali možgane. Mark bo vedel, kaj storiti s tabo. Pomagal ti bo, da se boš spomnil. Potrebujemo te, David. Začelo se je. Tako kot je prerokovala Shakti.”

Nemo sem zrl skozi vetrobransko steklo terenca. Mark? Shakti? Kdo so vsi ti ljudje?

“Dawn te bo zelo vesela. Kaka dva dni vožnje je pred nama. Sprosti se in uživaj.”

“Dawn?”

Stan je le odkimal z glavo. “Ojoj.”

Zjeban sem bil, kot da bi me povozil tovorni vlak. Po nekaj minutah vožnje sem naslonil glavo na naslonjalo in zaspal. Sanjal sem. Zbudil sem se ravno v trenutku, ko sem v telesu samuraja nekomu odbil glavo. Majico sem imel popolnoma prepoteno. “Kje sva?” sem potihoma vprašal, še vedno pod vtisom sanj.

“O, dobrodošel nazaj,” je rekel Stan. “Čez kako uro se bova ustavila v motelu. Še vedno sva v Kaliforniji, jutri navsezgodaj pa naju čaka pot čez Arizono.”

“Kam greva?”

Stan se je nasmehnil. “Sprosti se, vse je v najlepšem redu. Ko te Mark dobi v roke, boš razumel.”

“Ti lahko popolnoma zaupam?” sem previdno vprašal.

“V tem trenutku mi tako ali tako ne zaupaš, zato je pravzaprav vseeno,” je odvrnil.

Res mu nisem zaupal. A kaj lahko storim? Zunaj je bila tema in midva sva drvela po neznani cesti. Gledal sem skozi okno, če lahko prepoznam kakšen kraj, a mi je bilo vse tuje. Stan, če mu je res tako ime, je bil osredotočen na cesto. Njegov obraz je bil popolnoma brezizrazen, le vsake toliko je pogledal v ogledalo.

“Če bi se rad pogovarjal, kar povej,” je nenadoma rekel.

“Toliko vprašanj imam, da ne vem, kje naj začnem.”

“David, rekel sem ti, da počakaj, da prideva v oporišče. Povedal bi ti, kam sva namenjena, a moram priznati, da ti trenutno tudi sam ne zaupam preveč.”

“Kaj bova torej storila?”

“Poslušaj, David. Ko prideva v motel, ti lahko poskusim razložiti nekaj stvari. Težko jih boš dojel, to mi lahko verjameš.”

“Nadaljuj.”

“To je to. Veš kaj, prižgal bom radio in uživala bova v preostanku vožnje, ki naju čaka danes. Če se strinjaš, seveda.”

Pokimal sem. Ne vem, če me je videl, a v tistem trenutku je prižgal radio, tako kot je rekel. Pesem Bullet the blue sky je zadonela iz zvočnikov.

“Katera radijska postaja je to?” sem prekinil molk.

“Nimam pojma, David. Bi raje poslušal kaj drugega?”

“Ne, v redu bo.” Stan me je pogledal in se nasmehnil. Njegov nasmešek je imel ravno pravi pridih skrivnostnosti, da me je intrigiralo.

“Kaj sicer počneš, Stan?” sem izkoristil priložnost ob koncu pesmi. Stan je stišal radio.

“Hišnik sem.”

“Ne bombni tehnik?”

Tokrat se je zasmejal naglas. Iskreno, iz srca. Tudi sam sem se zasmejal. Njegov smeh je bil nalezljiv. Nenadoma se je nehal smejati in postal smrtno resen.

“Sledijo nama!” je zavpil in pohodil plin.

“Kaj?” Obračal sem se, vendar nisem videl nobenih luči. “Nič ne vidim,” sem rekel. Srce mi je razbijalo kot ponorelo.

“Ne gledaš prav. Poglej višje.”

Dvignil sem pogled in opazil dve majhni lučki na nebu.

“K ... kaj je to?”

“Kmalu bova videla,” je rekel Stan in odvil ostro desno. Luči so nama sledile. Stan je naenkrat ugasnil luči na avtomobilu, medtem ko sva drvela po ozkem kolovozu.

“Ne skrbi, kmalu se jih bova znebila,“ je rekel samozavestno. Še vedno sem buljil čez zadnjo šipo. Luči so se oddaljevale in naenkrat so izginile.

“Kdo je bil to?” sem vzkliknil s čudnim piskajočim glasom.

“Kdorkoli je bil, ni dobro,” je dejal Stan in nenadoma zavrl. “Ven!” je zavpil. Prijel sem za kljuko od vrat in se vrgel iz avtomobila. “Kaj hudiča se dogaja?!” Nobenega glasu. “Stan!” Nič. Ležal sem v temi in se tresel.

Naenkrat sem nekaj jardov stran razbral dve temni postavi, ki sta tekli proč od mene. Hotel sem zatuliti, a sem se v zadnjem hipu zadržal. Umaknil sem se nazaj za avtomobil. Nekaj v grmu pred mojimi nogami se je premaknilo. Nikoli v življenju me še ni bilo tako strah.

“David,” je zašepetal glas iz grma. “Mislim, da sva se ju znebila.” Stanov glas me je nekoliko pomiril.

“Kdo naju lovi?” sem vprašal čez nekaj sekund. Glas se mi je tresel.

“Vse ob svojem času,” je rekel Stan. “Ta trenutek je najpomembneje, da čim prej spizdiva od tu. Prasca sta zagotovo javila najino lokacijo. Skoči v avto! Nekoliko bova morala spremeniti najino pot.”

V trenutku sem se pobral s tal in se dobesedno vrgel v avto, ves prašen in prepoten. Stan se je mirno usedel za volan, vžgal in speljal. Nenavadno miren je, sem pomislil. Sam sem bil popolna živčna razvalina.



Nekaj minut sva se v temi in tišini vozila skozi polpuščavsko pokrajino, ko je Stan nenadoma prižgal luči. Zapeljala sva na glavno cesto, tokrat bolj prometno od tiste, po kateri sva se vozila prej. “Manj problemov bova imela, če se zlijeva z množico,” je rekel. “Težje naju bodo našli.”

“Hočem vedeti, kaj se dogaja, prekleto!” sem vzkliknil tako naglas, da sem ustrašil samega sebe.

“Moj bog, zdaj gre pa zares,” je mrtvo hladno dejal Stan. “Poslušaj. Ko prideva do prvega motela, se ustaviva in ti bom pojasnil nekaj stvari. Upam, da boš razumel vsaj delček tega, kar ti bom povedal. To, kar se je zgodilo prej, je šele začetek. Spomnil se boš David. Spomnil se boš vsega.”





24 - Iluzija resničnosti





Ležal sem na postelji in buljil v strop, medtem ko se je Stan tuširal. Tudi sam bi moral pod tuš, saj sem smrdel kot svinja, a sem bil tako crknjen, da sem se komaj premikal. Srčni utrip se mi je nekoliko umiril, a nisem si mogel pomagati, da ne bi vsake toliko pogledal proti zavesam na oknu, če ne gre slučajno mimo kaka temna postava. Hotel Hampton Inn & Suites pred Barstowom je bil po Stanovem mnenju popolna izbira, češ da je tukaj varna cona. Verjel sem mu na besedo - kaj mi je bilo drugega storiti - in se sprijaznil s tem, da vendarle nisem ugrabljen. Morda sem doživljal stockholmski sindrom, o katerem sem pisal v svoji kratki novinarski karieri. V bistvu gre za to, da se ugrabljenec ali talec poistoveti z ugrabiteljem in začne celo gojiti simpatije do njega. Poimenovan je po primeru v Stockholmu, ko je oborožen ropar šest dni zadrževal nekaj bančnih uslužbencev in jih pridobil na svojo stran. Podobnih primerov je bilo prej in kasneje nešteto.



Stan je prižvižgal iz kopalnice.

“Kako si lahko tako miren?” sem ga previdno vprašal.

“Veš, David, bolje, da se kar navadiš na podobne situacije. Na najinem potovanju jih bo verjetno še kar nekaj.”

“Kam greva?”

Usedel se je na posteljo, oblečen v bel kopalni plašč. “V gorovje San Andres.”

“Kam?” sem vprašal in se nekako spravil v sedeč položaj.

“Gorovje San Andres v Novi Mehiki,” je rekel, medtem ko si je popravljal pas na kopalnem plašču.

“Kaj hudiča je v gorovju San Andres?”

“Vidim, da ti radovednosti niso vzeli,” se je zasmejal.

“Kdo?”

“Poslušaj, raje povej, kaj bi jedel za večerjo?”

“Kakšno večerjo, prekleto! Hočem vedeti, kaj se dogaja. Ne grem nikamor, dokler mi ne pojasniš nekaj zadev,” sem se kar naenkrat opogumil.

“Škoda. Slišal sem, da imajo odličen solatni bar.”

“Briga me za pofukano solato!” Čutil sem, da se mi moč vrača.

“Ok, ni problema. Naročil bom hrano in bova pojedla tukaj. Čeprav mislim, da bi bilo dobro zate, če bi šel med ljudi.”

Stan je imel prav. “Imaš kak joint?” sem vprašal previdno.

“Haha. Še cigaret ne kadim. Veš, zelena razvada ti bo uničila možgane.

“To so babje čenče,” sem odvrnil.

“No, ti si bolj izkušen na tem področju. Vse, kar vem, je, da te potrebujemo prisebnega. Vojne ne bomo dobili zakajeni.”

“Kakšne vojne? Prosim, povej mi kaj več o tem,” sem dejal. V želodcu mi je krulilo. Res sem potreboval večerjo.

Stan je nekaj sekund razmišljal, nato pa rekel: “Vojne, ki bo spremenila usodo sveta. Vojne med svetlobo in temo. Vojne, dragi David, v kateri ti igraš ključno vlogo. Predolgo si spal. Skrajni čas je, da te zbudimo.”

“Kako to misliš zbudite? Sam sebi se zdim povsem buden.”

Stan je strmel vame s kamnitim obrazom. “Tega ti sicer ne bi smel povedati, a tako ali tako boš čez nekaj dni izvedel. Vse tvoje življenje je bilo le iluzija. Vse, kar se spomniš, vse, kar veš, vse, kar misliš, da so te naučili, je privid. Da bi te zaščitili pred tvojimi sovražniki, smo te morali skriti. Tvoje otroštvo, tvoje odraščanje, tvoja mladost so bili vsajeni v tvoj spomin. Nismo mogli tvegati, da bi te našli, zato smo morali uporabiti zasilni izhod. Kot kaže, nam je uspelo.”

Tokrat sem strmel jaz. Spomnil sem se mame. Spomnil sem se njenega nežnega dotika. Očeta, ki si je podajal nogometno žogo z mano. Spomnil sem se Jane, moje prve resne punce. Prvega seksa na zadnjih sedežih starega modrega beatla. Svoje prve knjige. In zdaj naj bi verjel, da je vse to le privid!?

“Kako je to možno?” sem vprašal vidno šokiran.

“Nimam pojma,” je dejal Stan. “Vem le, da so razvili posebno napravo izključno za ta namen.”

“Če je torej moj spomin zlagan ...” Za trenutek sem utihnil in razmislil. “Kje se začne moj pravi spomin?”

“Zadnje leto in pol je resnično. Vse drugo ni.”

“Kaj pa ljudje, ki jih poznam? Moji prijatelji.”

“Plačani igralci, ki so podobni ljudem iz tvojega spomina. Zlaganega spomina.”

Stan je bil popolnoma prepričljiv. Tudi današnji dogodki so govorili v njegov prid. Stockholmski sindrom gor ali dol, verjel sem mu. Vstal sem s postelje in odkorakal do mini bara. Vzel sem malo stekleničko vodke, jo odprl in zlil vase. Zavrtelo se mi je. Prijel sem se za glavo in se opotekel do stola pri oknu. Moje celo življenje je bila laž. Umetna konstrukcija. Iluzija resničnosti.

Stan je prekinil tišino: “Vem, da je težko razumeti, a ko ti vrnejo spomin, ti bo vse jasno. Pomemben si David, zavedaj se tega.”

Pomemben sem. Pomemben. Kdo sploh sem? Kakšno je moje poslanstvo? Kakšen je namen mojega obstoja? Tajni agent? Vodja odpora? Sem John Connor?

“Saj se ne borimo proti robotom?” sem vprašal previdno.

“Ne še.”

“Kdo so bili moji pravi starši?”

“Tega ti ne morem povedati, tudi če bi hotel,” je odvrnil Stan. “Že to, kar si izvedel, je bilo preveč.”

“In praviš, da sploh nisem pisatelj?”

“Si, na nek način.”

“Kako to misliš?”

“Napisal si nekaj knjig, ki so bile pomembne za širjenje naših idej. A nobene od tistih, ki naj bi jih napisal v izmišljenem življenju.”

“Kdo jih je potem napisal?”

“Kolikor vem različni ljudje. Glej, predlagam, da naročiva hrano in si odpočijeva. Jutri bo dolg dan, zgodaj zjutraj morava na pot in ne smeva izgubljati časa. Kaj boš? Slišal sem, da imajo najboljše tacose na tem koncu Kalifornije.”

“Samo malo. Če nisem napisal teh knjig, a so bile podpisane z mojim imenom ... kako, da me niso našli?”

“Nobena ni bila izdana pod tvojim imenom. Tudi to je bil vsajen spomin. Poleg tega ... ”

“Toda videl sem jih. Držal sem jih v rokah! Podpisoval sem jih, prekleto!”

“To so bile knjige, narejene posebej zate. Edini izvodi. Poleg tega ...”

“Kaj?!”

“Poleg tega smo ti nekoliko spremenili obraz. Nismo imeli druge izbire.”

Zrušil sem se na stol. Odprl sem bonbonjero na mizi pred sabo in začel besno jesti čokoladne bonbone.

“Vidim, da nisi izgubil apetita,” je rekel Stan.





25 - Dobrodošli na temni strani





Zbudil sem se nekaj čez šesto zjutraj. Presenetljivo sem spal kot ubit. Ne spomnim se, ali sem kaj sanjal.

“Stan?”

“Dobro jutro,” je rekel glas iz kopalnice. Stan je stopil ven z zobno ščetko v rokah. “Ravno sem te hotel zbuditi. Čez 15 minut odrineva, če ti je prav. Zajtrk bova kupila nekje med potjo.”

“Nujno rabim kavo,” sem rekel. “In tuš.”

“Ok. Skočil bom po dve kavi, ti pa se medtem uredi. Danes naju čaka dolga pot.”

“Nobenih svežih cunj nimam.”

“Ah, dobro, da si me spomnil.” S ščetko v ustih je stopil do temnozelene potovalne torbe na mizi sredi sobe, z eno potezo potegnil ven majico, gate in nogavice in mi jih vrgel na posteljo. “Bo tole v redu?” Pokimal sem. Stan je odkorakal proti kopalnici, medtem ko sem se jaz prav počasi kobacal iz postelje. Z nočne omarice sem vzel škatlico cigaret in prižgal eno. Globoko sem vdihnil dim v pljuča in zaprl oči. Po glavi mi je šla pesem Golden Brown. “Throughout the night, no need to fight, never a frown with golden brown.”



Na parkirišču hotela sem stal pred starim rdečim chevroletom camaro, medtem ko je Stan vanj zlagal prtljago. Malo prej mi je pojasnil, da sva morala zamenjati avtomobil, ker so naju odkrili. Kje je dobil avto sredi noči, mi ni šlo v glavo, a sem se ugriznil v jezik, preden bi ga vprašal. Nebo je bilo jasno. Kamorkoli sem pogledal, niti enega oblačka. Rjavolasa receptorka mi je pomahala v slovo.

“Čaka naju vroč dan,” je rekel Stan in zaprl prtljažnik. “Ustavila se bova v Palm Springsu, kjer naju čaka neka oprema, nato nadaljujeva proti Phoenixu.”

“Palm Springsu? Zakaj sva potem naredila ovinek čez Barstow?”

“Čakali so naju v Redlandsu. Sam si videl, da tudi ovinek, ki sva ga naredila, ni minil brez problemov. S Chrisom sta jim povzročila precej preglavic, ki jih niso predvideli. Uničila sta majhno, a blazno pomembno celico. Zdaj te lovijo, čeprav ne vedo, kdo si.”

“Kaj se je zgodilo s Chrisom? Prosim, povej mi!”

“Trenutno je v priporu, a mislim, da se nam bo kmalu pridružil.”

“Toda ubil je vse tiste ljudi.”

“To je bila njegova naloga. Naši ljudje so tudi v losangeleški policiji. Chris bo prost, kot bi mignil. Pridi, greva.” Usedla sva se v avto in se odpeljala s parkirišča. Previdno sem pogledal navzgor, če nad nama ne kroži kakšen helikopter.

Nekaj minut sem molče gledal skozi okno, nato pa vendarle zinil: “Nečesa še vedno ne razumem.”

“Česa?”

“Če sem jaz ključen za Belega laboda ali kako se že imenuje vaša organizacija ...”

“Naša organizacija,” me je popravil Stan.

“... zakaj za vraga so potem enako govorili za Chrisa? Tisti človek v LA-ju, Stacy, je rekel, da bo Chris uničil Črni tulipan. Da je bilo tako prerokovano. Sicer ne verjamem vedeževalkam, pa vseeno. Kaj je s tem?”

“Rainbow.” Stanov obraz se je nenadoma zresnil.

“Kaj?!”

“Vedeževalki je ime Rainbow.”

“Dobro, torej je Rainbow. Kaj je z njeno napovedjo?”

“Rainbow je še pred nekaj leti delala za nas. Skupaj s Shakti sta bili enkraten dvojec. Rainbow je najraje prerokovala iz kristalov, imela jih je na stotine. Kakorkoli, kar se tiče Chrisa, ji ni bilo treba veliko prerokovati, vse je vedela.”

“Čakaj malo,” sem ga prekinil. “Kako, da ni vedela zame?”

“Saj je. Ravno zato smo te morali skriti in postaviti Chrisa v tvoje čevlje. Shakti je pošiljala Rainbow videnja - ne vprašaj me, kako to počne - da je Chris naš pravi vodja in da si ti mrtev.”

Mrtev? Na nek način sem bil mrtev. Vsi moji spomini so bili zgolj napisan scenarij, moje življenje je bil film, ljudje v njem profesionalni igralci. Zakaj mi Chris ni povedal teh stvari? Vedel je, pa je molčal. Moral je. Morali so me skriti.

“Te moti, če prižgem cigareto?” sem vprašal.

“Izvoli.”

Počasi sem izvlekel škatlico iz žepa. V njej sta bili le še dve cigareti. Vzel sem eno in jo prižgal. Vdihnil sem, zamižal in dim nekaj časa zadržal v pljučih. Nato sem pihnil dim skozi priprto okno.

“Ali tudi v resničnem življenju kadim?”

“Tudi,” je dejal Stan, še vedno resen.

“Kaj je narobe?”

“Ah, nič. Vse je v redu.”

“Stan, naj ti nekaj povem. Slab igralec si.” Zarežal sem se. Stan je molče gledal na cesto pred nama, vidno v svojem svetu.

“Prav, če nočeš povedati, kaj te muči, uživajva v tišini. Mene ne moti. Nič ne de za to, če sem včeraj izvedel, da je bilo celo moje življenje le slaba šala. Pustimo dejstvo, da sem očitno nekakšen vodja tajnega odreda, da je moje poslanstvo, da rešim svet. Pozabiva, da ...”

“Z Rainbow sva bila skupaj.”

“Z vedeževalko?”

“Ja. Skupaj sva bila, dokler ...” Njegov obraz je bil smrtno resen. “... dokler je ni premamila temna stran.”

“Temna stran?! Misliš temno stran iz filma Star Wars?”

“Zelo podobno tisti iz filma, ja. Kakorkoli, opazoval sem jo, kako propada. Moč jo je pokvarila, David! Ko je videla, da je sposobna stvari, ki jih drugi niso, je želela več. Želela je biti najboljša v tem, kar počne. In da postaneš najboljši, moraš poznati obe strani.”

“Nadaljuj.”

“Začela se je ukvarjati s črno magijo, bela ji ni bila več dovolj. Hotela je popolnost. Trdila je, da ima vse pod kontrolo, jaz pa sem ji stal ob strani in jo gledal, kako tone v temo, globlje in globlje. Spremenila se je. Mark in Shakti sta naredila vse, kar je bilo v njuni moči, da bi ji pomagala. Kazalo je že, da jima je uspelo, a je temna stran prevladala. Zažrla se je vanjo in je ni več izpustila.” Po licu se mu je utrnila solza. “Začela sva se prepirati. Sprva je bilo še znosno, nato pa je postala nemogoča. Videlo se je, kako se jeza kopiči v njej. Odrivala me je proč, čeprav je vedela, kako zelo jo imam rad in da bi zanjo naredil vse. Pot ljubezni je zamenjala za pot sovraštva, pot svetlobe za pot teme.”

“Kako se je zgodba končala?”

“Ko je Mark videl, da zanjo ni rešitve, jo je vrgel iz odreda. Shakti je predvidela, da se bo Rainbow pridružila Črnemu tulipanu, nekateri v vodstvu so zahtevali celo njeno likvidacijo. Toda Mark jih je prepričal, da je to v nasprotju z načeli, za katere se borimo. Pustil jo je, da gre svojo pot. To je njena usoda, je dejal, in ta bo krojila našo.” Stan je utihnil.



Temna stran, sem pomislil. V vsakem od nas je. Ždi v nas in čaka, da pride na plano. Jeza, ljubosumje, zavist, strah. Negativna čustva, ki nas razjedajo in nam povzročajo bolečino. In ko nas dovolj prevzamejo, mi povzročamo bolečino drugim. Temna stran. Vsi jo okusimo. Vsi pijemo iz njenih izvirov. Omogoča nam preživetje v svetu, ki je krut in ne pozna milosti. Moč, oblast. Vsi si želimo imeti moč, da bi spreminjali svet v skladu z našimi prepričanji. Želimo ga spremeniti tako, da bi ustrezal nam. Mar ni to egoistično? Mar ni to temna stran?



“Veš kakšno šalo?” je nenadoma vprašal Stan in prekinil moj miselni tok.

“Šalo? Naj pomislim. Pravzaprav vem eno. Kavboj vstopi v bar in zagleda tri lepa dekleta za šankom. Brez oklevanja potegne pištolo in ustreli dve od njih. Nato stopi do tretje in ji reče: 'Glej jo glej, kaj pa ti sama tukaj?'”

Stan se je nasmehnil. “Tudi jaz vem eno o kavboju. V bar vstopi jezni kavboj in zatuli: 'Kdo je mojega konja pobarval na zeleno?' Vsi so bili tiho, zato je kavboj vprašal še enkrat: 'Kdo je mojega konja, ki stoji pred barom, pobarval na zeleno?' Spet tišina. Kavboj potegne pištoli in reče: 'Še zadnjič vprašam. Kdo je mojega konja pobarval na zeleno?' Končno vstane ogromen kavboj, za glavo višji od vseh in pristopi do njega. 'Jaz sem ga pobarval. V čem je problem?' Kavboj pogleda navzgor in reče: 'Nič, nič, samo prišel sem povedati, da je barva že suha.'”





26 - Občutek sreče





V Palm Springs sva prispela nekaj minut čez deveto. Sonce je prijetno grelo malo mesto in naju, ki sva stala pred okrepčevalnico Dunkin’ Donuts.

“Kava in krofi. Zajtrk prvakov,” je rekel Stan, očitno boljše volje kot pred dvema urama. Pokimal sem in vstopila sva v lokal. Usedla sva se za drugo mizo na desni, ob oknu, da sva lahko videla avtomobil.

“Ob desetih morava biti pri Rogerju v centru mesta,” je dejal Stan. “Za naju ima pomembno telekomunikacijsko opremo, ki jo morava dostaviti v oporišče. Prijeten možakar je, všeč ti bo.”

“S čim vama lahko postrežem?” je vprašal ženski glas z leve. Obrnil sem se in pogledal navzgor. Njena lepota me je presunila. Rahlo skodrani kostanjevo rjavi lasje so prekrivali pol čudovitega obraza, na sredi katerega je kraljeval ravno prav prifrknjen nosek. Njene polne ustnice so kar same vabile k poljubu in njene velike modre oči so mi govorile “vzemi me”.

“David?” Stanov glas me je predramil iz sanjarjenja. “Kaj boš?”

Odkašljal sem se. “Torej ...” Pogledal sem na njen našitek z imenom, a mi je pogled v istem trenutku preskočil na globok dekolte in velike prsi, ki so silile iz snežno bele srajce.

“Jackie, jaz bom skodelico črne kave in dva čokoladna krofa,” je rekel Stan. “Mojemu prijatelju pa daj telefonsko številko. Mislim, da se je zaljubil.” Brcnil me je pod mizo.

“Če se bo lepo obnašal, jo morda dobi,” je rekla Jackie in se nasmehnila tako angelsko, da so se mi skoraj orosile oči.

“Torej, Jackie, meni enako, prosim,” sem rekel z globokim glasom. Jackie se je obrnila in med elegantnim korakanjem proti šanku razkrila še enega svojih atributov.

“Haha, stari dobri David. Vedno si znal z ženskami.” Stan se je nagnil čez mizo in me boksnil v ramo.

Jackie se je ekspresno vrnila z dvema skodelicama kave. “Krofi bodo takoj. Dobila bosta čisto sveže.” Pogledala me je in mi pomežiknila.

Bedasto sem se zarežal. “Jackie, kaj tako lepa punca dela v takšni beznici?”

Brez pomisleka je izstrelila: “Ta beznica, kot jo imenujete, mi omogoča ogromno kariernih priložnosti. Pravzaprav bom čez nekaj tednov napredovala v vodjo osebja, nato pa me čaka položaj v pisarni, v marketingu, če sem natančna. Regionalni menedžer mi je že obljubil položaj vodje marketinga, če bom delala tako, kot se od mene pričakuje. Ta beznica je torej stopnička do mojih sanj, ki jih ne mislim kar tako izpustiti iz rok.”

Zvenela je tako prepričljivo, da sem izgubil voljo do komentiranja.

“Če je to vse, grem po vajine krofe. Mislim, da so pripravljeni.” Obrnila se je in odmigala s svojo lepo zadnjico.

“No, mislim, da lahko pozabiš na telefonsko,” je rekel Stan.

“Koliko misliš, da je stara?” sem ga vprašal.

“Kakih dvaindvajset, triindvajset.”

“Pri teh letih bi morala uživati življenje, ne pa da ima vsega splaniranega že vnaprej.”

“Svet je, kakršen je, David. Ljudje se morajo boriti za preživetje, morajo poskrbeti za svojo prihodnost. Potrebujejo varnost. Materialno varnost. Hočejo lepo življenje, hočejo hišo v predmestju, hočejo dobro plačano službo. Potrebujejo občutek, da si lahko privoščijo, kar si zaželijo. Taki so, David. Taki smo.”

Delno sem se strinjal s tem, kar je povedal Stan, a še vedno nisem popolnoma priznaval takšnega sveta. Pravzaprav sem ga preziral. Zdel se mi je plehek, površinski. Izgubili smo se v njem. Pozabili smo, kdo v resnici smo.



Jackie se je vrnila s krofi.

“Izvolita gospoda, naj vama teknejo,” je rekla in se nasmehnila, kot da se ni nič zgodilo.

Naučen nasmešek, sem takoj pomislil, a videti je bil pristen, da je kaj. Morda sem bil krivičen do nje.

“Jackie, rad bi se ti opravičil za tisto prej,” sem rekel in srknil požirek kave. “Želim ti vse dobro v življenju in upam, da ni nobenih zamer.”

“Prav nič vam ne zamerim. Ljudje smo pač različni, vsak ima svoje poglede na svet, vsak svoje želje in sanje. Jaz sem si izbrala to pot, vi ste si izbrali svojo, vaš prijatelj svojo.” Stan je pokimal in dvignil skodelico v zrak. “Če pogledam nazaj na svoje življenje,” je nadaljevala, “ne obžalujem ničesar. Zadovoljna sem s tem, kar sem dosegla, in željno pričakujem to, kar še bom. Sem srečna? Da. Bom jutri? Bom.”



Poslušal sem in občudoval njeno samozavest. Ko bi bil sam tako prepričan vase. Ko bi se vsako jutro zbudil z nasmehom na obrazu in si rekel: “Danes bo dober dan.” Kakšna odločnost. Ko bi sam verjel, da je moja prihodnost svetla in da mi ne prinaša drugega kot dobro. Jackie, občudujem te zaradi tega, kar si pravkar povedala, sem pomislil.

“Če vama lahko še kako pomagam, me kar pokličita,” je še rekla.

“Hvala, Jackie,” je rekel Stan in me pogledal. “Odločna gospodična, kaj?”

“Mhm.”





27 - Piščanec je v pečici





“Stan, prijatelj moj, kako si?” je vprašal majhen, čokat, plešast moški, oblečen v temno modre kratke hlače in rdeče-belo havajsko srajco.

“Roger, ti stari prdec,” je rekel Stan in mu segel v roko. “Koliko je minilo? Dve leti?”

“Prej tri.” Roger je pogledal proti meni. “Kdo pa je tvoj prijatelj?”

“David,” sem rekel in mu ponudil roko.

“Pozdravljen, David!” Njegov stisk roke je bil odločen in močan. “Vsak Stanov prijatelj je moj prijatelj.”

“Roger, nekoliko se nama mudi,” ga je prekinil Stan. “Predvidevam, da imaš tisto, o čemer sva se pogovarjala po telefonu.”

“Stan, ti pesjan, sem te še kdaj pustil na cedilu? Vse je šlo kot namazano. Ravno pred nekaj dnevi je prišla pošiljka iz Indije, tako kot sem ti obljubil, da bo.”

“Pokaži mi.”

Roger se je obrnil in odkorakal proti garaži. Pomahal nama je, naj mu slediva.



Vsi trije smo gledali v odprto škatlo. V njej je bilo zloženih dvanajst brezžičnih slušalk za mobilne telefone. Pogledal sem Stana. Takšne slušalke bi lahko kupila v vsaki trgovini. Kaj neki je posebnega na njih?

“Preizkusil sem jih,” je dejal Roger. “Fantastično delujejo.”

“Je cena takšna, kot sva se dogovorila?”

“Točno takšna.”

Stan je stopil do avta, odprl prtljažnik, vzel iz njega športno torbo in jo pomolil Rogerju. “Dva milijona in pol. Preštej, če želiš.”

Dva milijona in pol? Dolarjev?! Za ducat jebenih slušalk?

“Stan, stara sablja, nikoli me še nisi nategnil. Ni mi treba šteti tvojega denarja.”

“Dobro. David, zagrabi škatlo in jo nesi v avtomobil. Z Rogerjem se morava pomeniti na samem.” Odšla sta v hišo. Prijel sem eno od slušalk in si jo podrobno ogledal. Povsem običajna slušalka, ki si jo zatakneš za uho in z njo prostoročno telefoniraš. V LA-ju sem jih videl nešteto. Toda takšne slušalke stanejo nekaj deset dolarjev, ne pa dvesto tisoč. Zaprl sem škatlo, jo zalepil z lepilnim trakom, ki sem ga našel poleg nje, in jo odnesel proti avtomobilu. Preden sem jo položil v prtljažnik, sem jo še enkrat pogledal in skomignil z rameni. Prižgal sem cigareto in se naslonil na avtomobil. Mimo mene sta se pripeljala dva otroka, eden na rdečem, drugi na modrem kolesu. “Fuj, cigarete!” je zavpil tisti na modrem, se ustavil in s prstom pokazal name. Tudi drugi se je ustavil in buljil vame, kot da sem z drugega planeta. “Moja mama pravi, da so cigarete hudičeve palčke in da gredo tisti, ki kadijo, v pekel. V pekel greš, v pekel greš,” ni odnehal modri. Rdeči je le strmel vame.

“Povej mami, naj si potegne kol iz riti,” sem rekel in kadil naprej.

“Grda beseda, grda beseda!” je zavpil.

“Spizdita!” sem zarenčal in stopil korak proti njima.

“Grda beseda!” Pognala sta kolesi in se odpeljala po ulici. “Grda beseda, hudičevo delo,” je odmevalo po prazni ulici. Vrgel sem cigareto na tla in jo pohodil. Stan se je pojavil na vhodu hiše. Roger mu je sledil, nasmejan.

“Upam, da se tokrat vidiva prej kot v treh letih,” je rekel.

“Veš, da so časi nepredvidljivi,” je dejal Stan.

“Nekoč bomo sedeli na moji terasi, ob viskiju in cigarah, in se veselili prihodnosti,” je odvrnil Roger in mi pomahal. “David, lepo te je bilo spoznati.”

Dvignil sem roko v pozdrav.



“Kaj za vraga je v tisti škatli?” sem vprašal Stana, nekaj trenutkov zatem, ko sva speljala z Rogerjevega dvorišča.

“Mobilni telefoni nove generacije. Narejeni posebej za nas, po Rogerjevih navodilih.”

“Toda toliko denarja ...”

“Vredni so veliko več. Roger je našel majhno podjetje v Indiji, ki je bilo pripravljeno spustiti ceno, v zameno za ekskluzivne pravice za proizvodnjo, ko bo trg pripravljen na takšno tehnologijo.”

“O kakšni tehnologiji točno govoriva?”

Stan je nekoliko okleval, nato pa vendarle rekel: “O prenosu misli.”

“Prenosu misli?! Govoriš o telepatiji?”

“Ja. Neke vrste.”

“Kako za vraga deluje?”

“Naprava prestreže tvoje možganske valove in jih pošilja sprejemniku. Samo pomisliti moraš na osebo, ki ji želiš poslati misel, in ta jo prejme. Če ima v ušesu slušalko, seveda.”

“Ne morem verjeti.”

“Tudi meni se je sprva zdelo neverjetno, ko mi je Roger predstavil idejo. Razvijal jo je skoraj štiri leta, pred petimi meseci pa mi je sporočil, da so naprave v proizvodnji. No, imeli so nekaj težav, kar je bilo pričakovano, a z Rogerjevo pomočjo se je vse izšlo po načrtih in zdaj so v naših rokah. Tam, kamor spadajo.”

“Toda ... te naprave predstavljajo pravo revolucijo v človeški komunikaciji!”

Stan se je nasmehnil. “Res je. Ravno zato nam dajejo izredno prednost pred našimi sovražniki.”

“Jo lahko preizkusim?”

“Ne zdaj, David. Vse ob svojem času.”



“Lucky Strike Silver. Dve škatli,” sem rekel prodajalcu na bencinski črpalki, kakih sto milj od Palm Springsa. Stan je medtem točil gorivo. Bil je miren, kot vedno. Kot da se čisto nič ne dogaja. Kot da v prtljažniku ne prevažava dva milijona in pol vrednih telepatskih slušalk. Požvižgaval si je meni neznano pesem in točil gorivo, kot da sva sama na vsem svetu. Kot da naju nihče ne lovi. Kot da ni pred nama še na stotine nepredvidljivih milj. Všeč mi je bil, Stan Lowry.



Pesem Glory Days Brucea Springsteena se je vrtela na radiu, ko sva drvela po prazni cesti skozi puščavsko kamnito pokrajino. Pred nekaj minutami sva prečkala mejo z Arizono. Nikoli nisem bil v Arizoni. No, vsaj ne da bi vedel.

“Kakšen je torej načrt?” sem vprašal.

“Držala se bova ceste deset, nato bova pred Phoenixom zavila na cesto osem in se pri mestu Casa Grande znova vrnila na desetko. Phoenix je enostavno prenevaren za naju. Nato se bova ustavila v mestecu Marana in zamenjala avtomobil.

“Aha.”

“Tak je načrt. Kako bo v resnici, bova videla. Trenutno mislim, da sva varna, a nikoli ne veš, kdaj se pojavijo.”

“Zaupam ti, Stan. Deluješ, kot da veš, kaj delaš.”

“Hvala, David. Ko ti vrnejo spomin, boš zagotovo vedel, da mi lahko zaupaš.”

“Kakšen sem resnični jaz?”

“Prav nič drugačen nisi od sedanjega. Osebnosti se ne da spremeniti.”

“Sem dober človek?”

“Za moje pojme si najboljši človek, kar jih poznam. Moj najboljši prijatelj si, tudi tega se boš spomnil.”

“Sem ubil kakega človeka?”

“Si. A ubil si samo tiste, ki so si zaslužili umreti. Ki so bili na svetu, da so delali slabo. Nikoli nisi poškodoval nedolžnega človeka. Si borec svetlobe v pravem pomenu besede. Vsi se zgledujemo po tebi. Nekateri te kličejo celo prinašalec luči.”

Borec svetlobe. Prinašalec luči. Sem res jaz tisti, ki bo odrešil svet zla? Sem res odločilni člen v spopadu svetlobe in teme? Sem Luke Skywalker? Kdo je moj Darth Vader?

Moje razmišljanje je prekinilo zvonjenje. Stan je potegnil mobilni telefon iz žepa, pogledal nanj in prekinil. “Poiskati morava telefonsko govorilnico in to čim prej!”

“Zakaj se nisi oglasil?”

“Če bi se oglasil, bi lahko razkril najin položaj. Čeprav uporabljamo predelane telefone, je tveganje preveliko. Stara dobra govorilnica je trenutno edina pametna opcija. Si videl kako?”

“Sredi ničesar?”

“Hm. Že vem. Vzemi v roke svoj telefon.” Naredil sem, kar mi je rekel.

“Na številko nič pet osem štiri dva sedem osem sedem dva štiri dva pošlji naslednje sporočilo: Piščanec je v pečici. Dorothy pride domov v soboto.”





28 - Dawn





Oporišče, izklesano v skalo, je bilo osvetljeno z modro belo svetlobo. Vhod sta stražila dva oborožena moška v nenavadnih uniformah. Stan je parkiral avto ob vhodu in skočil ven.

“Pridi, Mark naju že čaka.”

Vojaka na vhodu sta mi salutirala. Nekako nerodno sem salutiral nazaj in vstopil v votlino. Ko sva prišla v sprejemnico, se je razlegel spontan aplavz. Ljudje so bili navdušeni nad mojim prihodom. “Živel, David! Dobrodošel nazaj!” so vzklikali. Pomahal sem jim, a prepoznal nisem nikogar. Vstopila sva v sobo na koncu hodnika. Mark je sedel na rdečem usnjenem stolu in kadil vodno pipo.

“David! Kako vesel sem, da te spet vidim. Moj bog, okrepil si se. Lepo.”

Stisnil sem mu roko in se usedel na enega od dveh praznih stolov.

“Povej, David. Kaj se je zgodilo s Chrisom?”

“Mislim, da so ga ujeli. Ne vem. Zbežal sem.”

“Kaj je z Jamesom in Stacyjem?”

“Mrtva sta. Vsi so mrtvi.”

“Odlično,” je rekel Mark in se nasmehnil.

“To je velik udarec za Črne tulipane, ne pa tudi usoden. Dobro so organizirani. Mrtve vodje hitro nadomestijo novi ljudje, ki so povsem usposobljeni. Udariti jih moramo, preden se spet postavijo na noge. Pridi, David. Nekaj ti bom pokazal.”

Vstopila sva v sosednji prostor. Pokazal mi je stol, ki me je spominjal na zobozdravniškega.

“Usedi se.” Ubogal sem ga.

V sobo sta stopila dva moška v belih haljah. Začela sta mi natikati elektrode na glavo. Eden od njiju je potegnil iz torbe injekcijo s svetlo zeleno tekočino.

“Ne skrbi, David. Tole ti bo pomagalo, da se boš spomnil,” je dejal Mark, ko mi je moški z oranžno brado vbrizgaval tekočino. Sprostila me je.

“Začenjamo,” je rekel drugi moški.

Mark se je zagledal v monitor. Na njem so se začele prikazovati podobe. Roke so se mi začele tresti. Pogledal sem Marka.

“Ne skrbi, David. To je normalno. Čistimo ti trdi disk in ga polnimo z novimi informacijami. Čez nekaj minut bo vsega konec.”

Začel sem se spominjati. Urjenja v Kambodži, ljubljenja z Dawn, Markovega govora pred spopadom. “Vi ste nosilci svetlobe, ki nas boste popeljali v nov dan. Na vaših prsih se sveti beli labod, ki je simbol čistosti. Očistite srce in premagali boste temo. Svoboda, čistost, svetloba!” Množica je zatulila in začela skandirati Markovo ime.

“Spomni se, David. Spomni se vsega,” je govoril Mark, medtem ko so se podobe na monitorju izmenjavale z vedno večjo hitrostjo. Zdaj se mi je treslo celo telo. V sprednjem delu glave sem začutil ostro bolečino, kot bi me nekdo zbodel z iglo. Soba je postajala meglena. Naenkrat sem se znašel v svetlem tunelu in drvel skozi njega z veliko hitrostjo. V ušesih mi je začelo piskati. “Kaj za vraga?!” sem izustil, preden sem izgubil zavest.



“David.”

Odprl sem oči. Odstranili so mi elektrode z glave.

“Vstani, David. Kako se počutiš?”

“Lepo je biti spet doma,” sem rekel, vstal s stola in objel Marka.

“Dobrodošel nazaj,” je dejal Mark.

“Kje je Dawn?” sem vprašal.

“V svoji sobi. Pričakuje te. Kasneje pa se le oglasi pri meni. Pogovoriti se morava,” je še rekel Mark, preden je zapustil zdravniško sobo.



Nekaj minut kasneje sem stal pred železnimi vrati. Potrkal sem, za trenutek postal in vstopil.

“Živijo, neznanec,” je rekla Dawn. Sedela je na postelji, ovita v belo, skoraj prozorno tančico, iz katere so silile majhne čvrste prsi.

“Kako se počutiš? Mark je rekel, da te bodo spravili nazaj v normalno stanje.”

“Dobro sem. Malo še procesiram vse skupaj,” sem rekel in se usedel zraven nje.

“Veš, nekajkrat sem te hotela kontaktirati. Pa mi je Mark odsvetoval. Rekel je, da še ni pravi čas. Sploh ne veš, kako sem te vesela. Res sem te pogrešala. Nikoli v življenju ...”

Poslušal sem jo, a nisem slišal, kaj govori. Moj bog, toliko stvari se je zgodilo. Sploh nisem več vedel, kdo sem. Opazila je, da sem odtaval, zato me je dregnila pod rebra.

“Hej, zbudi se!” Nasmehnila se je in me objela. Tudi jaz sem se močno privil ob njene prsi in zamižal. Bodi močan in pogumen, sem rekel sam sebi. Močan in pogumen.



“S Chrisom sta naredila veliko delo,” je rekel Mark.

“Vem,” sem odvrnil. “Kaj se dogaja z njim?”

“Jutri bo zunaj, potem se vam bo nemudoma pridružil v Parizu.”

“Povej mi nekaj, Mark. Smo res pripravljeni, da končamo zadevo?”

“Da. Končni spopad je neizbežen in trenutno so naše možnosti največje, da ga izpeljemo tako, kot smo si zamislili. Ne moreš verjeti, kaj smo storili v zadnjih dveh letih in pol, ko te ni bilo med nami. Udarili smo jih z vseh strani, oslabili same temelje njihovega delovanja. Tako šibki niso bili še nikoli.”

Zamišljeno sem gledal skozi okno. “Kje je Xanthar?”

“V Ukrajini. A on ni tvoja skrb. Ne še. Najprej je treba opraviti s pariško frakcijo. Uruku je tam.”



Uruku Sun Li. Črna mamba. Stroj za ubijanje. Redu Črnega tulipana se je pridružila pred nekaj leti, a takoj pustila viden pečat. Že prej je bila poklicna morilka in svoje veščine je razvila skoraj do popolnosti. Na prvi operaciji, oktobra 2004, je v Iraku ubila devet pripadnikov elitne ameriške enote Navy Seals, ki jih uradno sploh ni bilo tam, zato je njihova smrt ostala neznanka vsem, razen ameriški vladi in njihovim družinam, ki so v zameno za molk dobili zajeten kup denarja in grožnjo s smrtjo, če bi se kdo spozabil.



“Dobili jo bomo, ne skrbi,” sem dejal.

“Vem,” je rekel Mark in srknil požirek caberneta.

“Še vedno imam meglen spomin. Mešajo se mi vcepljeni in pravi spomini. Pravi kaos je v moji glavi.”

“Čez nekaj dni bo bolje.”

Nekdo je potrkal na vrata. “Vstopi,” je zavpil Mark. V sobo je vstopila Shakti.

“Pozdravljen David, dobrodošel nazaj.”

“Hej, Shakti. Dobro izgledaš.”

“Tudi ti. Kako se počutiš?”

“Zblojeno. Zmešnjava v glavi.”

“Minilo bo. Res sem vesela, da si spet med nami, kar ne morem se te nagledati.”

“No, sebe ne prepoznam v ogledalu,” sem rekel.

“Verjamem, dobro so te popravili,” je dejala in se nasmehnila.

“Shakti, kako nam bo šlo v Parizu?”

“Dobro, David. Nič ne skrbi. Sprehod po parku bo.”

“Upam, da imaš prav. Slab občutek imam.”

“Tudi to bo minilo,” je rekla Shakti in pogledala Marka. Ta se je le nasmehnil in prižgal cigareto.

“Boš?” je rekel in mi pomolil škatlico.

“Hvala,” sem rekel in vzel eno cigareto iz nje. Prižgal mi jo je in mi dotočil vino v kozarec.

“Sprosti se, David. Zdaj si doma,” je rekel Mark.





29 - General Locke





Zbudil sem se nekaj pred pol šesto zjutraj. Želel sem se še stuširati in kaj malega prigrizniti. Dawn je ležala poleg mene, povsem gola. Nisem se je mogel nagledati. Poljubil sem jo. Zdrznila se je, a se ni prebudila. Prav potihoma sem se oblekel in odšel iz sobe. Na poti do kopalnice nisem srečal nikogar. Bilo je tiho in mirno, iz zvočnikov se je razlegala new age glasba. Ptičje petje ter zvoki flavte in sitarja. Prišel sem v kopalnico, se slekel in se zazrl v ogledalo. To je tvoj trenutek, sem rekel svoji zrcalni podobi. Stopil sem pod tuš in odprl curek vroče vode. Pustil sem se razvajati mokri substanci, ki je tekla po mojem golem telesu.



Po kakih dvajsetih minutah sem stopil izpod tuša, se obrisal in oblekel. Oporišče je nenadoma oživelo. Ljudje so tekali sem ter tja, rinili vozičke in nosili zaboje. Vsi so bili v pogonu. Dan odločitve je tu in ti stojiš v prvi vrsti, sem rekel sam sebi. Stopil sem v jedilnico.

“Hej, mar nisi v uniformi?” je rekel Stan.

“Kakšni uniformi?”

“Pridi z mano.”



Po dolgem hodniku sva prispela v orožarno.

“Dobro jutro, general,” je rekla simpatična temnolaska za pultom.

General? To mi je všeč.

“Tu je vaša uniforma. Oprana in zlikana.”

Vzel sem kup cunj in stopil za zelene zavese ob strani sobe. Oblekel sem se v črno uniformo z belima labodoma na ramenih. Nadel sem si črno baretko. Stopil sem ven.

“Dobro izgledate, general,” je rekel Stan. “Čisto prav vam je. Prav nič se niste zredili,” je rekel napol v smehu.

Temnolaska se je nasmihala in mi pomežiknila.



“Čez petinštirideset minut odletimo, David. Oprema je že v letalu. Najej se, naslednje tri ure ne bo nič,” je dejal Stan.

“Tri ure? Let do Evrope vendar traja devet ur,” sem rekel začudeno.

Stan se je le nasmehnil. “Ne s Srebrno strelo, David. To je naše novo letalo na fuzijski pogon. Njegova najvišja hitrost je krepko čez tri tisoč milj na uro, običajna potovalna hitrost pa je nekje okoli dva tisoč milj na uro.”

Pokimal sem, vzel enega od pladnjev s kupa pred menoj in stopil nekaj korakov naprej.

“Kaj boste, general?” je vprašala na videz zelo mlada rdečelaska z belo čepico na glavi.

“Kaj priporočaš?”

“Hmm ... jajca s slanino.”

“Odlično. In kavo prosim. Močno.”

“Takoj, general.” Obrnila se je in nalila olje v ponev. Zacvrčalo je, ko je nanjo vrgla slanino.



Dvanajst minut kasneje sem s kruhom pomazal še zadnje ostanke rumenjaka s krožnika in spil zadnji požirek izvrstne črne kave.

“Si pripravljen?” je vprašal Stan.

“Sem. Pojdimo. Delo nas čaka.”



Leteli smo nad Atlantikom s hitrostjo dva tisoč dvesto milj na uro. Srebrna strela je letela tiho, brez tresljajev, ki smo jih vajeni pri letalih na kerozin. Let me je zazibal v prijeten spanec ...



"Doktor, spet ima more!" Mozoljasta sestra z mastnimi rdečkastimi lasmi, ki ni mogla biti starejša od petindvajset let, je tulila na ves glas.

"Moj bog, bi rada da oglušim?" je zavpila sestra zraven nje. Tudi njo sem videl prvič.

V dveh minutah je v sobo pridrvel dežurni zdravnik.

"Kaj se dogaja?" je vprašal in trikrat globoko vdihnil.

"Dr. Sloane, spet ima nočne more. Zbudila sem ga, saj sem mislila, da bo padel v šok. Govoril je v spanju in treslo ga je."

"Že dobro, Jude. Poskrbel bom zanj."

Stopil je do omarice in potegnil iz nje epruveto s prozorno tekočino.

"Ne skrbi, sine, kmalu boš spet sladko spal. In mi tudi."

Pomežiknil mi je in mi zaril injekcijo v ramo. Zdrznil sem se in se čez nekaj sekund začel pogrezati v stanje popolne zamaknjenosti. Soba je začela izginjati v prosojni meglici, dokler ni ostala le božanska belina. Kako lepo je, sem pomisli. Sem umrl? Sem v nebesih? Hej, o tem sem bral v neki knjigi. Zagotovo sem umrl.



"Hej! David! Moj bog, je vse v redu s tabo?"

Odprl sem oči in zagrabil podobo pred seboj. Globoko sem dihal in ovratnik sem imel ves prepoten.

"V redu je. Zdaj si na varnem."

Spustil sem Stana in se zleknil nazaj na stol.

"L ... lahko dobim kozarec vode?”

"Seveda, David. Dawn! Lahko prineseš vrč vode?"

“Dawn? Mar gre tudi ona z nami?”

"Normalno. Potrebujemo jo.”

Imel je prav. Dawn je najbolj usposobljena strokovnjakinja za orožje, kar jih poznam. Poleg tega ima neverjeten spomin. Zapomni si vsako podrobnost.





30 - Ni odlašanja. Ni milosti.





"Lahko bi mi povedali, da smo kupili celotno stavbo," je rekla Gaia, medtem ko smo sedeli v dvanajstem nadstropju nebotičnika v središču Pariza.

Z vsem svojim srcem je bila predana ciljem organizacije. V življenju še nisem videl tako lojalne osebe. Vsaka celica njenega drobnega telesa je utripala v ritmu dobrega. Odred jo je vedno pošiljal na posebne naloge. Specializirana je bila za zbiranje informacij. Vsak obveščevalni agent bi si želel njene sposobnosti branja misli in sugestije. Gaia te je lahko prepričala o čemerkoli. Le najsposobnejši so se ji lahko uprli. A takih ni bilo veliko, celo v odredu ne.

Gaia ni prenesla, da se je kakšna informacija izmuznila mimo nje. To jo je naredilo šibko.

“Kolikokrat naj vam še povem, da ne morem delati, če ne vem, kaj se dogaja!”

"Pomiri se," ji je rekel Adoshi, vodja operacij v Evropi. "Le trije ljudje na svetu so vedeli za to. Morali smo delovati v popolni tajnosti. Prepričan sem, da se zavedaš pomembnosti položaja. Denar smo nakazovali iz sedmih različnih držav, dvanajstih različnih podjetij, ki se ukvarjajo s povsem različnimi stvarmi in jih na noben način ne morejo povezati z odredom. Takšne priložnosti nismo smeli zamuditi."

Gaia se je le nejevoljno namrdnila in zamahnila z roko. Adoshi se je glasno zasmejal in jo nežno prijel za ramo.

"Ne skrbi, prijateljica moja draga, še boš imela priložnosti za dokazovanje."

Vstal je, se odkašljal in rekel: "Dragi bratje in sestre. Kar nam je bilo prerokovano pred mnogimi leti, se bliža. Črni tulipan je ranjen. Njegovi črni cvetni listi odpadajo in nikogar ni, da bi jih pobral. Čas je, da mu zadamo smrtni udarec!" Mlada agentka, ki sem jo videl prvič, je navdušeno zaploskala, a ko je videla, da ji nihče ne sledi, je zardela in se zagledala v masivno češnjevo mizo pred njo.

Adoshi je nadaljeval: "V 72 urah bomo Red črnega tulipana udarili z vseh strani. Naše enote so pripravljene po vsem svetu in čakajo ukaz. Čez tri dni se začenja odločilna bitka. Ne glede na izid bo naša zadnja. Črni tulipan je kot virus. En sam samcat mikroskopski organizem je dovolj, da pobije celo človeštvo. Ničesar več ne smemo prepustiti naključju. Čez tri dni se bomo zbudili v novem, lepšem svetu. Ali pa se sploh ne bomo zbudili. Ni vmesne poti. Ni alternative. Ni odlašanja. Ni milosti. Zmaga je naša edina jebena možnost. Poraza ne poznamo!"

Tokrat smo zaploskali vsi. In takoj za aplavzom smrtna tišina. Vsi smo vedeli, kakšno odgovornost nosimo. In vsi smo komaj čakali, da izpolnimo našo dolžnost. Smrt se je bližala s svetlobno hitrostjo in mi smo jo željno pričakovali.



Mlada agentka je pristopila do mene in mi ponudila roko. “General Locke, v čast mi je,” je rekla v polomljeni angleščini. “Moje ime je Audrey. Audrey Bijoux, sem poročnica v četrti diviziji.”

Stisnil sem ji roko. “Pozdravljena, Audrey. Prejle si bila kar navdušena nad Adoshijevim govorom. Res tako željno čakaš bitko?”

“Z vsem svojim bitom, general. Poveljnik Kooman me je dobro izuril. Pripravljena sem in ponosna, da se bom borila skupaj z vami.” Salutirala mi je.

“Dobro, poročnica, pustimo formalnosti. Te je kaj strah?”

“Kot pred prvim seksom, general.”

Nasmehnil sem se. “Koliko si stara?”

“Triindvajset, general.”

“Koliko misij imaš za sabo?”

“Štiri.”

“Koliko si jih ubila?”

“Nobenega.”

“Potem te čaka hudičev prvi seks, Audrey.”



Dvajset minut do polnoči je Dawn gledala skozi okno šestega nadstropja hotela Astoria. “Nobene napetosti ne čutim, nobenega adrenalina. Vse, kar čutim, je praznina.”

Stopil sem za njo in jo objel okoli pasu. “Veš, kaj jaz čutim?

“Kaj?”

“Neznansko veselje, da sem lahko s tako čudovito žensko, kot si ti. Ljubim te, Dawn Summers.”

Obrnila se je in me objela. “In jaz ljubim tebe, David Locke. Ne veš, kako težko sem čakala na tvojo vrnitev.”

“Zdaj sem tukaj. Vse je tako, kot mora biti.”

“Vse je tako, kot mora biti,” je ponovila. Obrnila se je in me prijela za glavo. “Ne morem se navaditi tvojega novega obraza. Čisto drugačen si.”

“Saj je samo obraz.”

“Vem.”

Pobožal sem jo po laseh in po obrazu. Res sem jo pogrešal. Dve leti in pol, kar je nisem videl, se je strnilo v dan in pol, ko sem imel spet stari spomin. Taka stvar lahko popolnoma zjebe človeka.

“Utrujen sem,” sem rekel. “Se mi pridružiš v postelji?”

“Pridem za tabo.”

“Ne razmišljaj preveč.” Odkorakal sem do postelje in se ulegel. Doma sem, sem pomislil. Deset sekund pozneje sem se zazibal v spokojen spanec.





31 - Ni končne zmage brez žrtev





"Žal mi je, da nisi slišal tistega, kar si pričakoval, Mark," je rekla Shakti in nadaljevala z lupljenjem jabolka. "David in Dawn se bosta znašla v brezizhodni situaciji, v kateri lahko oba umreta ali pa oba preživita. Veliko bo odvisno od Davida.”

Mark je jezno udaril po mizi. "Prekleto!"

"Dobro veš, da ne more biti končne zmage brez žrtev. Tako je vedno bilo in tako vedno bo. David se mi zdi dovolj moder, da bo izbral pravo pot," je rekla Shakti in neprizadeto nadaljevala s svojim početjem.

"David je zaljubljen do ušes. Zaljubljen človek se še nikoli ni pravilno odločil," je zarobantil Mark in oddrvel iz sobe.

"To je cena, ki jo bomo morali plačati," je dejala Shakti sama sebi in ugriznila v jabolko. Zazrla se je v ogrizek, ga nepremično podržala nekaj centimetrov od obraza in ga izpustila na tla. Počasi in previdno se je sprehodila do vrat in se nestrpno razgledovala po sobi. Zaklenila je vrata in spravila ključ v hlačni žep. Bliskovito se je obrnila in zakričala v temačni kot sobe: "Pokaži se!"



"O čem razmišljaš?" sem vprašal.

"Še vedno se mi zdi, da je nekaj narobe. Zelo čudne sanje sem imela."

"Bi jih delila z mano?" Zazrla se je v steno in začela pripovedovati.

"Na strehi sva. Jaz in ti. Obkroža naju osem oboroženih moških. Nekaj metrov stran stoji neznana postava. Prepričana sem, da je ženska. Mora biti. Ob njenih nogah leži Adoshijevo truplo brez glave. Neoborožena sva. Prav nobene možnosti nimava. Primeš me za roko in rečeš: "Vse bo v redu." Zaslišijo se streli in jaz se zbudim. David, to niso samo sanje. Mislim, da sem videla prihodnost. Ne razumem. Shakti je napovedala našo zmago. Kako lahko zmagamo, če smo vsi mrtvi?!"

Obrnila se je stran in si potegnila odejo čez glavo. Vstal sem s postelje in stopil do okna. Zunaj je bilo čudovito jutro. Ljudje v avtomobilih so hiteli v službo in po opravkih, mlad parček je sprehajal psa v parku nedaleč stran. Otroci so spuščali zmaja in se prerekali, kdo je na vrsti. Neka prijetna družbica je imela piknik. Najstarejši je igral kitaro, nekdo je bral poezijo. Pred njimi se je razprostirala odeja z raznovrstnimi dobrotami. Predstavljal sem si, da sem poleg njih. Ulegel sem se na travo in jo tipal z rokami, nogami in na koncu s celim telesom. Zaslišal sem glasbo. Stresel sem z glavo in se vrnil v sobo.

"Ni nam namenjeno, da bi vse razumeli. Sanje lahko pomenijo marsikaj. Ne moreš jih razlagati dobesedno."

"Morda imaš prav," je rekla Dawn, "a povem ti, David, te sanje niso bile takšne kot po navadi. Vsega se tako živo spominjam. Kot bi se res dogajalo, razumeš?"

"Pomiri se," sem dejal. Skuhal ti bom metin čaj z limono. Ulezi se in poskusi zaspati. Ne skrbi. Ves čas bom tukaj."

Imel sem grozen glavobol. Kot bi mi majhne nevihte divjale po glavi. Za trenutek so se umirile, nato pa so spet udarile z vso močjo. Naslonil sem se na kuhinjski pult in zaprl oči.



"Koliko je ura?" sem vprašal in skočil s postelje.

"Pomiri se, srce," je rekla Dawn in me prijela za roko, da se nisem zvrnil po tleh. Vedno me je fasciniralo, da ima na videz tako krhka oseba, kot je Dawn, tako močan stisk roke. Pomagala mi je, da sem se ulegel nazaj na posteljo in me pokrila.

"Pravi čas si našel, da zboliš."

"Kdo je rekel, da sem bolan?"

"No, ne zdiš se mi ravno zdrav," je rekla in se nasmehnila. "Ne skrbi, poskrbela bom zate."

Vstala je in odšla v kuhinjo, od koder se je naslednjih nekaj minut razlegalo treskanje vrat kuhinjskih omaric, ropot posode in žvenketanje pribora. Vrnila se je z majhno posodico, iz katere je dišalo po mešanici eteričnih olj, začimb in meni neznanega vonja.

"Tole te bo postavilo na noge, kot bi mignil." Ulegla se je zraven mene in mi nežno začela masirati čelo.

"Sleci se," je rekla z odločnim glasom.

"Draga, mislim, da nimam moči za to," sem rekel in jo pogledal z najbolj razočaranim izrazom, ki sem ga lahko pričaral v tistem trenutku.

"Res si trapast. Če se ne boš sam slekel, te bom jaz."

Ubogal sem jo in odvrgel cunje na bližnji naslanjač. Segla je v posodo in iz nje izbezala polno dlan čudodelnega pripravka.

"Ne bo bolelo, obljubim. Pravzaprav bi znalo biti sila prijetno."

Gledal sem jo z začudenimi očmi, ko me je zagrabila za jajca in v njih začela vtirati pripravek. Globoko sem vdihnil in zamižal. Danes bo dober dan, sem pomislil in se predal užitkom.



Zbudil me je piskajoč zvok. Skočil sem s postelje in stopil proti omarici v kotu sobe. Na njej je bila ena od slušalk, ki sva jih kupila s Stanom. Zataknil sem si jo za uho in pritisnil moder, utripajoč gumb na njej.

“Halo?”

Adoshijevega glasu nisem zaslišal v ušesih, ampak v glavi.

“General Locke, tukaj Adoshi. Gaia mi je pravkar sporočila, da se je šest vidnih članov Tulipanov sestalo v neki kavarni na Elizejskih poljanah. Del njihovega pogovora ji je uspelo posneti. Žal je sedela predaleč, pa tudi aparat za kavo s svojim piskanjem ni pomagal. Posnetek je bil slab, a Guruju ga je uspelo dovolj očistiti, tako da se sliši dovolj razločno. Gospod, to si res želite slišati.”

Namesto da bi govoril, sem pomislil: “Kam pridem? Aha. Sto metrov, praviš? Ok. Čez pol ure bom tam.” Odložil sem slušalko nazaj na omarico in se nasmehnil. Stan je imel prav, naprava je fantastična.



Petnajst minut čez enajsto sem stal pred kavarno na Elizejskih poljanah, le streljaj oddaljeno od Slavoloka zmage. Zabaval sem se ob misli, da milijoni ljudi, ki živijo v Parizu, in več deset milijonov turistov, ki obiskujejo to fascinantno mesto, sploh ne ve, kaj se skriva trideset metrov pod njimi. Le še nekaj let jih je ločilo od odkritja, ki bo zamajalo samo bistvo obstoja človeka in obrnilo teorijo evolucije na glavo. Ljudje se pogosto ne zavedajo, da so najbolj preproste teorije po navadi najbolj točne. Veliko lažje je slepo verjeti zapletenim in obsežnim, v meglico skrivnostnosti zavitim teoremom, ki so nastali v časih, ko so ljudje še verjeli, da je Zemlja ploščata in da se Sonce vrti okoli nje. Nikoli nisem mogel razumeti, kako je lahko človeški um tako kompleksen, a ga vseeno lahko zavedeš s povsem preprostimi triki.



Adoshi je pokončno korakal po ulici in mi sproščeno pomahal. Bil je eden mojih najboljših poveljnikov. Ne samo, da je bil dober vojak in strateg. Adoshi je bil veliko več. Bil je človek, ki si mu lahko popolnoma zaupal, saj si v vsakem trenutku vedel, da te ne bo razočaral. Poosebljal je samo bistvo Belega laboda.

“Dobro jutro, general. Ste dobro spali?”

“Odlično, Adoshi, hvala,” sem odvrnil. “Stokrat sem te že prosil, da me ne kliči general. Mislim, da je zdaj skrajni čas, da odvržemo formalnosti. Kaj praviš?”

Zasmejal se je in me lopnil po ramenu. “Velja, David.”





32 - Prihaja bolečina





“Shakti!” je zavpil Mark, ko je stopil v sobo, ki je bila le še bleda senca svoje nekdanje podobe. Shaktijino truplo je ležalo v mlaki krvi, njena glava pa je visela s starega lestenca, ki je nekoč krasil eno od soban palače v legendarni Atlantidi. Mark je pokleknil ob mrzlo negibno truplo, ga vzel v roke, sklonil glavo in bridko zajokal. Sunek vetra je z grozljivim truščem zaprl vrata in razkril besede, ki so bile s temno rdečo krvjo zapisane na bledo zeleno steno za njimi: “PRIHAJA BOLEČINA!”





33 - Od besed k mislim, od misli k dejanjem





“Kot smo pričakovali, je bila eksekucija vodij losangeleške veje Črnega tulipana velik udarec za organizacijo,” je začel Adoshi. “Po pričakovanjih so se reformirali, a novo vodstvo ni niti približek starega. In veš kaj? Mater, tole ti bo všeč. Novega vodjo skrivajo ravno tukaj. Gaii ni uspelo izvedeti natančne lokacije, a naš celoten informacijski odred v regiji dela na tem. Po zadnjih informacijah je le še vprašanje časa, preden izvemo natančno lokacijo skrivališča.”

Poslušal sem ga in se še vedno spraševal, kam je izginila Dawn.

“David, me sploh poslušaš?”

Mimo je nezainteresirano prišel natakar v črni srajci z oranžno kravato.

“Kaj vama lahko prinesem, gospoda?”

Samega sebe sem presenetil, ko sem v popolni francoščini naročil metin čaj in rogljiček s čokolado. Adoshi je naročil latte machiato.

“Vesel sem, da si spet med nami,” je dejal. “Vsi so veseli.”

“Hvala,” sem odvrnil. “Tudi jaz sem vesel, da ne živim več v iluziji.”

“Upam, da nisi jezen. Mark ni imel druge izbire. Morali smo te skriti. Preveč nevarno je bilo.”

“Popolnoma razumem. Tudi sam bi se odločil enako, če bi bil na njegovem mestu.”

“Moram priznati, da si videti odlično. Tudi z novim obrazom.” Oba sva se zasmejala.



Pogledal sem proti točilnemu pultu in se spomnil na Sarah. Le kaj počne? Kaj si misli o mojem nenadnem izginotju? Pomislil sem na vse lepe trenutke, ki sva jih preživela in se spomnil na njen snežno bel nasmeh. A na drugi strani tehtnice je bila Dawn. Ženska, ki sem jo ljubil, preden so mi oprali možgane. Ljubezen do Dawn je bila neizpodbitna, a čustva do Sarah so silila iz ozadja. Že dolgo se nisem počutil tako razdvojenega.



“David, si v redu?”

Spet sem pogledal Adoshija in pokimal. V silnem razmišljanju sploh nisem opazil, kdaj je natakar prinesel pijačo. Slušalki na mizi sta zavibrirali. Zataknila sva si ju za uho in prisluhnila.

“Hitro se poberita od tam. Pet agentov se premika v vajini smeri. Kake tri minute časa imata.”

“Ravno dovolj, da spijeva pijačo,” je v smehu dejal Adoshi.

“Garcon, l'addition s'il vous plait,” sem zatulil natakarju.



Kake tri minute in pol hoda od bara naju je prestregel črn terenec.

“Hitro noter,” je zavpil glas.

Z Adoshijem sva se spogledala, nato pa skozi odprta vrata skočila na zadnje sedeže. Terenec je z vso hitrostjo speljal s prizorišča, zavil levo, nato desno, potem pa umiril vožnjo.

“Za las je šlo,” je rekel znan glas.

“Chris?”

“David, Adoshi, nekaj groznega se je zgodilo. Črni tulipan je napadel našo bazo. Nataknita si slušalki, Mark je na liniji.”

Vsi trije smo si nataknili slušalke in prisluhnili Marku.

“Tole je sporočilo vsem enotam ne glede na to, na katerem koncu sveta ste. Naše oporišče v Novi Mehiki je bilo napadeno. Shakti je mrtva in čutim, da me kmalu čaka enaka usoda. Zato bom kratek. Jutri ponoči začnite z operacijo Zadnji udarec. Naši obveščevalci so dobili dovolj informacij o bazah v vseh državah, kamor smo vas poslali. Vaše prioritete so jasne. Eliminirajte vse vodje in uničite vse podatke. Usoda sveta je odvisna od vas. Premagajte temo in mu prinesite svetlobo, ki jo potrebuje. Vi ste nosilci svetlobe. Srečno!” Nastopila je tišina.



Nekaj trenutkov sem potreboval, da sem prišel k sebi. Mark mi je bil kot drugi oče. Od trenutka, ko sva se spoznala, julija 1998 na predavanju Johna Waltersa v San Franciscu, sva se ujela. Tako kot jaz, Mark ni maral kramljanja in hitro sva prišla na konkretne stvari. Povedal mi je osnovno idejo Odreda belega laboda in takoj mi je bila všeč. Kmalu sem pustil šolo in se jim pridružil. Mark je bil filozof in vizionar. Imel je fantastične ideje o tem, kako je lahko videti svet, in konkretne zamisli, kako pridi do tega. Ni prenesel vojne, a je vedel, da je ta zapisana v človekovem genomu. Ne glede na to, kako razviti mislimo, da smo, je v nas prisoten program za uničenje. Če ne uničujemo sebe, uničujemo planet, na katerem živimo, živali, ki so tu že bistveno dlje od nas, ali druge ljudi. Mark ni verjel, da je človek posledica evolucije. Po njegovem smo proizvod genskega inženiringa tuje civilizacije. Eksperiment, ki se ni posrečil in je bil tudi nekajkrat prekinjen in znova zagnan. Govoril mi je o okostjih homo sapiensa, ki so jih našli v več milijonov let starih plasteh zemlje, kar poruši teorijo, da je človek nastal pred dvesto tisoč leti. A Mark je šel še dlje. Govoril mi je o več vesoljih, ki obstajajo sočasno, na istem mestu. Zaradi razlik v subtilnosti energij v teh vesoljih je možno, da si delijo isti prostor, v istem času. Prehajanje iz enega vesolja v drugo je možno, a deluje samo v eni smeri. To pomeni, da višje razvite, torej bolj subtilne energije, lahko prehajajo v manj subtilne, obratno pa ni mogoče. Mark. Človek, ki se je spraševal o človečnosti človeka, a se hkrati trudil, da bi mu jo vrnil.



“Gaia je izbrskala informacije, ki jih potrebujemo. V Parizu so operativne tri baze, naša enota se bo odpravila v poveljniški štab, ki leži pod Montmartrom,” je mrtvo hladno rekel Chris. “Z Davidom in Dawn se bomo deset do osmih pripeljali mimo hotela, kjer bomo pobrali Adoshija in Guruja, Gaia in Stan nas bosta čakala kake pol milje naprej. Nato bomo parkirali avtomobil v bližini vile in napadli. Adoshi, sta z Gurujem preletela načrt napada?”

“Sva in bodi brez skrbi, da ga bova še enkrat.”

“Pravilno. Napak ne sme biti.”

Avtomobil se je ustavil na neki avtobusni postaji. “Adoshi, se vidimo jutri zvečer,” je rekel Chris.

“Komaj čakam,” je odvrnil in me potrepljal po rami. “David, to je to, kar smo čakali,” je dejal z nasmehom na obrazu.

Zaloputnil je vrata in se pomešal v množico.



Ura je bila pol dvanajstih. Začelo je rahlo rositi. Pogledal sem Chrisa.

“Mislim, da se morava pogovoriti,” sem mu rekel.

“Veš, da. Samo, da naju spravim na varen teren.” Prižgal je radio. “Now the sun's gone to hell and the moon riding high. Let me bid you farewell, every man has to die ...”





34 - Tema in tišina





“Koliko časa si bil na kampusu?”

“Deset mesecev.”

“Je bila to pametna ideja? Lahko bi me odkrili.”

“Morali smo preizkusiti, kako zanesljiva je tvoja krinka. Očitno nam je uspelo. Niti za trenutek nisi bil v nevarnosti. No, razen, ko te je tisti peder Brad Langley hotel prefukati. Kako smešno te je bilo gledati tako nemočnega. Vedel sem, česa vsega si sposoben, ti pa si se komaj uprl študentskemu napihnjencu.”

“Hvala.”

“Za?”

“Za vse. Ker si mi stal ob strani. Ker si odigral svojo vlogo tako, kot je bilo dogovorjeno. Ker si bil pravi prijatelj.”

“D, dobro veš, da bi zate prestregel kroglo. No, saj enkrat sem jo. Se spominjaš Ria?”

“O, ja.” Nasmehnil sem se. “Tista krogla bi letela povsem mimo mene. Ti pa si se pojavil od nikoder in me podrl na tla. Ah, lepi časi.”

“Mimo tebe. Naravnost nate je šla. Dobro, da sem jo staknil v roko.”

“Kaj pa takrat, ko sem te izvlekel iz ognja v Amanu? Si pozabil?”

“Veš, da nisem. Fak, koliko je že za nama. Kako misliš, da se bo vse to končalo?”

“Na edini možen način,” sem rekel mirno. “V temi in tišini.”





35 - Razkritje





Skozi okno hotela sem opazoval dežne kaplje, ki so udarjale ob steklo. Obožujem deževne popoldneve. Sploh jeseni. Dež čisti in prebuja. Katarzičen učinek deževnega dne je neverjeten. Zaprl sem oči in se predal zvoku udarjanja kapelj ob steklo. Tap, tap, tap ...



Ura je bila petnajst minut čez šesto in napetost v meni je vztrajno naraščala. Najbolj zanimivo je bilo, da to ni bil strah, ampak pričakovanje, želja po bitki. Poznal sem ta občutek. Dawn se je ravno tuširala, potem ko sva se dve uri strastno ljubila. Takšnega seksa še nisem doživel. Bilo je tako prvinsko strastno, kot da bi vedela, da je zadnjič. Kot bi čutila, da je zadnji seks najinega življenja. Glede na okoliščine je bilo to pričakovano. Še enkrat sem preletel načrt napada, ki je ležal na leseni kavni mizici na sredi sobe. Bil je kratek, hiter in učinkovit. Preprosta operacija, noter in ven. Imeli smo natančen načrt hiše in položaje straže. Vedeli smo, kje je štab in kako priti do njega. Naša oborožitev je bila lahka, a učinkovita - noži za metanje, električni paralizatorji in naša najnovejša pridobitev, ki smo jo poimenovali brain-lock. Pištola, ki je z elektromagnetnim sunkom ustavila procese v možganih. Poleg tega je bilo naše znanje borilnih veščin izjemno, tako da niti nismo potrebovali strelnega orožja, razen v izjemnih primerih.



Dawn je prikorakala izpod tuša v modrem kopalnem plašču. Prišla je do mene in me objela. Nepremično sem zrl skozi okno.

“Veš, kaj sem želel postati, ko sem bil otrok?” sem jo vprašal.

“Kaj?”

“Voznik tovornjaka,” sem odvrnil napol v smehu. “Vedno so me privlačili ti fantastični stroji s svojimi ogromnimi kolesi in prikolicami. Mama se je zavzeto trudila, da bi si to idejo izbil iz glave in postal kaj več. No, želja se ji je uresničila. Njene zadnje besede so bile: ”David, s svojo karizmo lahko postaneš pomemben voditelj. Dober človek si, izkoristi svojo dobroto za spreminjanje sveta v lepši kraj. Ponosna sem nate in tako zelo te imam rada.” Nekaj trenutkov kasneje je padla v komo, iz katere se ni več zbudila.”

Dawn se je postavila med mene in okno in dejala: “Dovolj sentimentalnosti, David. Čaka nas pomembna naloga in potrebujemo te stoodstotnega.”

Pokimal sem in se prav počasi usedel na kavč. Usedla se je poleg mene in me začela nežno božati po laseh.

“David, če ne preživim, obljubi, da ne boš predolgo žaloval za menoj. Življenje je kratko. Živi ga,” je izstrelila.

Zazrl sem se ji v oči, jo prijel za dlani in ji rekel: “Če ne preživiš? Kakšne traparije so pa zdaj to? Oba bova preživela, slišiš! Oba!”

Gledala me je in se medlo nasmehnila, rekla pa nič. Po nekaj sekundah tišine je vstala in odšla proti spalnici.

“Obleci se. Slišala sem, da je v restavraciji spodaj odlična hrana.”

Še vedno sem gledal proti spalnici.

“Si me slišal?”

“Aha.”

“No, kaj torej čakaš?”

Odpravil sem se v njeni smeri, odprl omaro v spalnici in vzel iz nje črn puli in rjav suknjič. Pogledal sem Dawn, ki se je preoblačila v črno rožnato obleko.

“Sva?” je vprašala.

“Jaz sem.”

Prijela me je za roko in iz sobe sva odkorakala proti dvigalu. Še enkrat sem jo pogledal in se začudil, kako je izraz zaskrbljenosti nenadoma izginil z njenega obraza. Kakšna moč samokontrole, sem pomislil. Vrnila mi je pogled in mi pomežiknila.

“Hrana nama bo dobro dela.”

Pokimal sem.



Dvajset minut do osmih sva zobala še zadnje drobtinice odlične jabolčne pite. Sam sem si privoščil postrv na žaru, Dawn pa je naročila zelenjavno juho in slane sirove štruklje.

“Kaj zdaj?” sem vprašal.

“Nič. Jaz bom skočila po nekaj stvari, ti pa počakaj v hotelu. Kmalu bom nazaj. Prav?”

“Ok.”

Plačal sem račun in se odpravil proti dvigalu. Pogledal sem proti Dawn, ki je zapuščala hotel. Tako močna in hladnokrvna, a hkrati topla in sočutna, sem pomislil. “I love the sound of you walking away, you walking away.”



Vstopil sem v dvigalo, v katerem se je vrtela meni neznana pesem, a melodija mi je bila všeč. Izstopil sem v šestem nadstropju in se počasi premikal proti sobi na koncu hodnika. Iz žepa sem potegnil kartico in vstopil v sobo. Nekaj ni bilo v redu. Razgledal sem se po sobi, a je bilo vse na svojem mestu. Pa vendarle sem čutil prisotnost nekoga, ki ne bi smel biti tam. Na omarici sem zagrabil enega od nožev in se počasi premikal po prostorih. Naenkrat sem zaslišal premikanje in tih ropot v kopalnici. Neslišno sem stopil do tja in počasi odprl vrata. Moški v črni obleki je pregledoval omarice.

“Hej!” sem zavpil.

Obrnil se je in stekel proti meni. Zagnal se je vame z vso silo in zvrnila sva se po tleh. Po nekaj sekundah ruvanja mi ga je uspelo vreči s sebe in se postaviti na noge.

“Kdo si? Kaj iščeš tukaj?”

“Ni pomembno, kdo sem, ampak koga predstavljam. Vaši načrti so razkriti in vaša organi ... pardon, ostanek organizacije bo kmalu preteklost, general Locke.”

“To bomo še videli,” sem zatulil in se vrgel nanj z nožem v roki. Spretno se je umaknil, a vseeno mi ga je uspelo porezati po roki.

Kot da ne bi bilo nič, je odmaknil suknjič in zagrabil pištolo. “Da vidimo, kako se bodo tvoji nožiči merili s tole lepotico.”

Ustrelil je. Dvakrat. Ne vem, kako se mi je uspelo izmakniti kroglama, a čez kavč sem se zvrnil brez ene same luknje v telesu. Splazil sem se do omare in zagrabil brain-lock. Pa poglejmo, kaj zmoreš, sem rekel sam sebi.

“Ha ha. Slavni general Locke, videti je, da si v brezizhodnem položaju,” je zavpil mož v črnem.

“To bomo še videli,” sem zavpil, skočil prek kavča in ustrelil hkrati. Manj kot sekundo zatem se je zgrudil v krčih. Še nekaj sekund kasneje je pred menoj ležalo njegovo truplo. Pogledal sem pištolo in rekel: “Ti pa si ena mala zajebana napravica.”



Iz hladilnika sem vzel steklenico viskija in ga natočil v kozarec. Vanj sem vrgel še dve kocki ledu in se zvalil na kavč. Spraševal sem se, koliko je prascu v črnem uspelo sporočiti v štab. Je naš načrt razkrit? Bo treba operacijo prestaviti ali celo opustiti? Iz žepa sem vzel slušalko in poklical Dawn.

“Halo?” je zadonelo v moji glavi.

“Dawn. Eden od Tulipanov je bil v najini sobi. Mislim, da je naš načrt razkrit.”

“Kaj!?”

“Ja.”

“Je s tabo vse v redu?”

“Je. Kar ne bi mogel reči za črno svinjo, ki leži nekaj metrov od mene. Poskrbel sem, da je dobil primerno šok terapijo.”

“David, dobro me poslušaj. Operacija gre vseeno naprej. Na nek način smo pričakovali, da bodo Črni tulipani skušali priti do načrtov operacij, zato smo pripravili alternative. David, ostani v sobi. Pridem čez dvajset minut.” Prekinila je.

“Adoshi,” sem rekel.

“Da, general ... um, oprosti, David?”

“Naš prvotni načrt je bil razkrit, zato moramo začeti z rezervnim načrtom in to čim prej. Kdaj sta z Gurujem lahko pripravljena?”

“Pol ure.”

Pogledal sem na uro. Četrt čez devet.

“Z Dawn bova tam ob desetih.”

“Dobro, David. Srečno!”

“Lahko obvestiš še Chrisa in Gaio?”

“Bom.”

“Dobro, Adoshi. Se vidimo kmalu.”



Prižgal sem cigareto in užival prav v vsakem dimu, ki sem ga vdihnil. Morda je zadnja, sem pomislil, a si hitro izbil misel iz glave. Zunaj je še vedno deževalo. Potegnil sem zadnji dim in ugasnil cigareto v kristalnem pepelniku. Vstal sem in se pogledal v ogledalo.



Dawn je privihrala v sobo in skočila pred mene. “Si v redu?”

“Sem. Niti praske.”

Stopila je do trupla na tleh. “Mrtev je.”

“Ja. Brain-lock očitno deluje,” sem dejal in se nasmehnil.

Prebrskala mu je žepe, a v njih ni našla nič uporabnega. “Očitno je bil le vohun.”

“Vse kaže na to,” sem odvrnil. “Poslušaj. Čez dvajset minut se dobimo v Pullmanu. Vsi.”

“Samo še nekaj stvari vzamem, se preoblečem in sem.”

“Dobro.”





36 - Operacija Odessa





“Operacija Zadnji udarec mora iti naprej. Ne moremo pustiti na cedilu vseh drugih enot,” je razburjeno rekla Gaia.

“Pričakovali nas bodo. To bistveno oslabi naše možnosti,” je dejal Chris.

“Kolikokrat so bile možnosti na njihovi strani, pa smo jih vseeno dobili,” je zavpil Stan.

“Pomirite se,“ je rekla Dawn. “Imamo rezervni načrt. Uruku je glavna tarča naše operacije. Naši vohuni so jo opazili, ko se je vkrcala na zasebno letalo.”

“V Odesso gre,” sem jo prekinil.

“Ja. Pridružila se bo Xantharju,” je potrdila moje domneve Dawn.

“Torej nimamo izbire. Jutri navsezgodaj odletimo proti Ukrajini.” Pogledal sem po sobi. Vsi so mi prikimavali. “Pariška baza je pomembna, a če ne dobimo Uruku, nismo naredili nič.”

“Upam, da se vsi zavedate, da bo glavni štab bistveno zahtevnejša naloga. Naša najtežja doslej,” je dejal Chris.

“To nam je jasno,” je rekel Adoshi. “A na to smo se pripravljali celo življenje. Komaj čakam, da Xantharju izprašimo ...”



Xanthar, sem pomislil. Gospodar teme. Mojster črne magije. Moralo je biti tako. Moral sem biti jaz. Temu smo se dolgo izmikali, a Mark in Shakti sta gotovo vedela. Morala sta vedeti. Operacija nikoli ne bi bila uspešna, če ne bi zveri odsekali glave. Xanthar je moral pasti. In kot v vsaki dobri zgodbi se morata na koncu udariti junak in antijunak. Druge poti ni.



“Audrey, ti boš ostala v Parizu,” je dejala Dawn na vidno razočaranje mlade agentke.

“Toda ... urila sem se za to bitko. Pripravljena sem!”

“Ravno zato te potrebujemo tukaj. Pridružila se boš enotama Gama in Theta, ki bosta skupaj napadli bazo pod Montmartrom, potem ko opravita s preostalima bazama.”

Audrey je vstala s stola in pogledala proti Adoshiju. “Poveljnik ...”

“Storila boš tako, kot je rekla Dawn,” je odrezavo rekel Adoshi.

Audrey se je usedla nazaj in se zazrla v prazno. Razočaranje, da ne bo sledila svojemu poveljniku, ki ga je brezpogojno ljubila, je bilo neznosno. Komaj je zadrževala solze, da ji niso spolzele po licih.

“Danes vsi ostanemo tukaj,” sem rekel. Gaia me je pogledala postrani. “Da, Gaia, tudi ti. V tvojem stanovanju ni varno, tudi, če imaš tak občutek.”

“Razumem, general.”

“Jutri se ob sedmih odpravimo proti letališču, kjer se vkrcamo na Srebrno strelo. Nato odletimo proti Ukrajini. Pristali bomo na zasebnem letališču v Baraboju in se z dvema civilnima avtomobiloma odpeljali proti Odessi. Avtomobila bosta vozila po dveh različnih cestah, da zmanjšamo možnost odkritja. V prvem avtomobilu bomo jaz, Dawn, Stan in Gaia, v drugem Chris, Adoshi in Guru. Stalno bomo na vezi prek komunikatorjev. Tudi znotraj posameznega avtomobila se bomo pogovarjali izključno s komunikatorji. Napak ne sme biti.”

“Ne bo jih, David,” je rekel Chris. “Pripravljeni smo.”

“Dobro. Je še kako vprašanje?” Tišina. Spogledovanje. “Potem smo zaključili. Se vidimo zjutraj.”



“Kako živo se spominjam tistega dne, ko si prišel k nam,” je rekla Dawn. “Koliko si bil star? Ne vem, če si jih imel osemnajst.”

“Šestnajst in pol,” sem rekel.

“Pravi mlečnozobec.” Zasmejala se je. “Bel puh ti je rasel po bradi in pod nosom. Tako srčkan si bil.”



Dawn je bila devet let starejša od mene. Odraščala je v Winnipegu v Kanadi. Njen oče je bil pilot potniških letal, mama pa je delala na banki. Imela je srečno otroštvo, ki ga je pri trinajstih letih prekinila prometna nesreča, v kateri sta ji umrla oba starša. Dawn je bila dva meseca v sirotišnici, nato pa jo je posvojil mlad par, ki je bil po njenih besedah najbolj prisrčen par, kar jih je kadar koli videla. Kljub temu je pri osemnajstih odšla v Chicago, kjer je tri leta delala kot natakarica, nato pa odletela v New York, kjer je pomagala v neki galeriji. Tam je spoznala Marka, ki jo je takoj navdušil s svojim razmišljanjem in idejami. Predstavil ji je Chrisa, Shakti in Rainbow in prvega januarja 1998 so ustanovili Odred belega laboda. Njegov edini cilj je bil biti protiutež Redu črnega tulipana, ki je takrat deloval že več kot dvajset let. Pol leta po ustanovitvi me je Mark povabil zraven. Na pokopališču Akers, kjer sem obiskal mamin grob, je stopil do mene in me povabil na kavo. Ob njej mi je razložil osnove organizacije in večkrat poudaril pomembnost moje pridružitve. Bil sem še premlad, da bi res razumel vse, kar mi je povedal, a ko sem odraščal, sem se začel zavedati pomembnosti samega odreda in mojega položaja v njem. Kljub temu mi to ni stopilo v glavo, kot bi morda kdo zmotno mislil.



Za razliko od Črnega tulipana smo delovali mimo politike, čeprav je nekaj vidnih svetovnih politikov vedelo za naš obstoj in so ga tudi podpirali. A ukazov nikoli nismo sprejemali od nikogar drugega, kot od Marka. Nismo želeli biti orožje v rokah vladajoče politične opcije. Bili smo neodvisni in to smo dali vedeti vsaki korporaciji, ki nas je financirala. Delovali smo v popolni tajnosti in skrbeli za to, da smo počasi slabili vpliv Črnega tulipana. Sabotaže njihovih akcij so bile naša posebnost. Bili smo mojstri našega posla.



Prvega sem ubil pri devetnajstih letih. Nisem imel izbire. Bilo je med operacijo na Švedskem. Naša naloga je bila prestreči konvoj z orožjem, ki je bil namenjen v Malmö, od tam pa na Dansko in severno Nemčijo. Prestregli smo ga na samotni cesti, deset milj pred ciljem. Računali smo na akcijo brez žrtev, a nismo vedeli, da sta na enem od tovornjakov dva oborožena agenta. Potolkla sta enega od naših, poročnika Brada Dawsona. Njegovo truplo je padlo le nekaj čevljev od skale, za katero sem se skrival. Pogledal sem proti Chrisu in videl, da se bliža tovornjakom z druge strani. Eden od Tulipanov je hodil proti mojemu skrivališču. Globoko sem vdihnil, vstal in sprožil. Zadel sem ga direktno v glavo. Čutil sem nenadno olajšanje, kot bi val adrenalina naenkrat stekel iz mene. Pogledal sem na uro. 9.32. 4. marca 2001, ob 9.32 zjutraj sem ubil prvega človeka.



“Se ti še vedno zdim srčkan?” sem jo vprašal.

“Seveda, bučko. Meni boš vedno srčkan.” Pristopila je do mene in me poljubila.

“Torej je bolje, da poskrbiva, da bo vedno trajalo nekoliko dlje od nekaj dni,” sem rekel in se nerodno nasmehnil.

“Ne glede na to, koliko bo trajalo, sem hvaležna za vsak trenutek, ki sem ga in ki ga še bom preživela s teboj.”



Polna luna je kraljevala nebu nad Parizom. Ulice so bile polne mladine, željne zabave. Ko sem se pogrezal v spanec, se mi je v glavi znova in znova vrtel refren pesmi REM: “It's the end of the World as we know it, it's the end of the World as we know it, it's the end of the World as we know it and I feel fine.”





37 - Čas ni konstanta





Oči sem odprl ob 5.37 zjutraj. Od nekod je pridišalo po sveže skuhani kavi. Gledal sem v bel strop in prisluhnil bitju svojega srca. Utripalo je enakomerno, za trenutek poskočilo hitreje, nato pa se znova vrnilo v svoj ritem. Da-dum, da-dum, da-dum, da-dum. Ob koncu dneva bo bilo bistveno hitreje. Ali pa sploh ne bo več bilo. Misel na smrt me ni več bremenila. Prevečkrat sem bil blizu, prevečkrat sem ji gledal v oči. Vedel sem, da ima starka s koso moje ime na prioritetnem seznamu in samo čaka, da ga bo lahko prečrtala. Sploh ni pomembno, ali se bo to zgodilo jutri ali čez šestdeset let. Podzemlje ne pozna časa. Pravzaprav je linearen čas izmišljotina Zemljanov in moram priznati, da neposrečena. Jemljemo ga kot konstanto, pa bi ga morali kot spremenljivko. Ali kot je rekel nekdo: “Dolžina minute je odvisna od tega, na kateri strani straniščnih vrat si.” To je verjetno največji približek resnice o času.



Pred očmi sem nenadoma zagledal Dawnin obraz.

“Hej, srce.”

“Hej,” sem odgovoril.

Pod nos mi je pomolila kavo in jo držala tam nekaj sekund, da sem se naužil božanskega vonja.

“Indonezijska,” je rekla.

“Moja najljubša.”

V usta mi je vtaknila cigareto in jo prižgala.

“Še kaj, general?”

“Ne, hvala.”

Kava in cigareta zjutraj. Ne. Dawn, kava in cigareta zjutraj. Bolje od tega ne gre.



Deset minut do sedmih smo bili vsi zbrani v avli hotela. Gaia je bila tam že pol ure prej in oprezala za morebitnimi agenti Črnega tulipana. Zrak je bil čist.

“Howdy, bratje in sestre,” je zatulil Chris, ko je izstopil iz dvigala. Na glavi je imel kavbojski klobuk, v ustih pa zobotrebec. Vsi smo se zasmejali. Chris nas je pogosto sproščal pred operacijami, stresel šalo ali dve ali ponudil požirek viskija iz prisrčnice. Pa vendar, ko je šlo zares, je bil človek, ki si ga želel imeti ob sebi. Vešč je bil boja z orožjem, a neoboroženi boj je bila njegova priljubljena disciplina. Znal je ubijati z golimi rokami in ubijal je z njimi. Zakaj sem bil general jaz in ne on? To sem se večkrat spraševal tudi sam. A Mark je govoril, da sem rojen voditelj. Da mi ljudje sledijo. Da imam to pač v sebi. Poleg tega je Rainbow v svojih videnjih videla mene kot sredstvo uničenja Črnega tulipana in Marku je bilo to dovolj. Pri triindvajsetih letih sem postal general David Locke. Dvaindvajsetega marca 2005. Rainbow je kmalu zatem prestopila na Xantharjevo stran in se pridružila Črnemu tulipanu. Mark se je hitro odločil, da sem preveč pomemben za naše poslanstvo in da me je treba skriti. Edini način je bil, da mi sperejo možgane, mi spomine nadomestijo z lažnimi in mi spremenijo obraz. Čeprav so metodo brisanja spominov večkrat uspešno izvedli, niso bili povsem prepričani, da me bodo kasneje lahko vrnili v prvotno stanje. Mark mi je zagotovil, da bodo pospešeno delali na poskusih, medtem ko me ne bo. Uspelo jim je dokaj dobro, a še vedno so se občasno aktivirali delčki vsajenih spominov. Spomine zadnjih dveh let in pol, ki sem jih preživel na UCLA, so mi na mojo željo pustili nedotaknjene. Nisem želel imeti take luknje v spominu. Mark in Shakti sta se strinjala, da je tako najbolje.



“Kaj je najboljša stvar pri življenju v Švici?” je rekel Chris. “Nimam pojma, ampak zastava je velik plus.”

Vsi smo se naglas zarežali. “Kje jih najdeš, Chris?” je rekel Stan.



Srebrna strela je mirno letela nad Evropo. Zaradi posebnih materialov je bila nevidna, tako za zemeljske radarje kot za satelite, zato ni bilo skoraj nobene skrbi, da bi nas odkrili. Kljub temu smo izgubili element presenečenja, saj je Xanthar vedel, da prihajamo.



Xanthar. Rojen je bil v petek, 7. februarja 1969 kot Mike Stoner v Avstraliji. Na isti dan je Jasser Arafat postal predsednik Palestinske osvobodilne fronte. Pri trinajstih letih so se mu pojavile telekinetične sposobnosti. Pri petnajstih je lahko pogrel vodo tako, da je vanjo vtaknil prst. Pri šestnajstih je bilo dovolj, da je nad skodelico podržal odprto dlan. Pri osemnajstih si je načrtno odrezal prst, a mu ta ni zrasel nazaj, tako kot je pričakoval. Pri dvajsetih je ubil očeta, ker je pretepel mamo. Ubil ga je, ne da bi se ga dotaknil. Zgolj pomislil je in oče se je zgrudil mrtev. Truplo je zakopal v bližnjem gozdu, mami pa rekel, da je oče odpotoval. Napisal je celo poslovilno pismo. Nihče ni jokal za njim. Mike je kmalu odpotoval v Indonezijo in se nikoli več ni vrnil v Avstralijo. V Indoneziji je spoznal vrača Tupuja, ki ga je naučil obvladovati njegove izjemne sposobnosti. Preimenoval se je v Xantharja. Potoval je po svetu in se preživljal z magijo. Leta 1993 ga je v Moskvi opazil Nikita Vavričuk, vodja ruske veje Črnega tulipana. Navdušil ga je Xantharjev nastop, ko pa je izvedel, da sploh ne gre za trike, ga je nemudoma priključil redu. Xanthar je hitro lezel po hierarhični lestvici in konec septembra 2001, malo po tem, ko je Črni tulipan izvedel svojo najbolj odmevno operacijo v New Yorku in Washingtonu, zasedel položaj vrhovnega poveljnika reda. Ta je takrat že začel izgubljati moč in Xantharjev prihod na vrh je za trenutek obrnil tehtnico v njihovo prid. Toda naše operacije so bile v prihodnjih letih zelo uspešne in zažrli smo se v njih kot paraziti in jim pili kri. Xanthar je moral narediti nekaj in ključno potezo je potegnil, ko je pridobil Rainbow na njihovo stran. To je bil hud udarec za nas in prišel je ravno v trenutku, ko smo se pripravljali na globalno operacijo, po kateri se Tulipan ne bi več pobral. K sreči je bila Shakti takrat že dovolj močna, da je lahko takoj prevzela vlogo Rainbow, zato smo lahko nemoteno delovali naprej. A Rainbow je vedela vse o nas. Tako smo morali nemudoma preseliti vsa glavna oporišča. Xanthar je bil dovolj samozavesten, da njihovih ni prestavljal, čeprav je vedel, da poznamo lokacije skoraj vseh. Prepričan je bil, da bodo oni zadali zadnji udarec, ne mi. Ko se jim je pridružila še Uruku, ni bilo nikogar več, ki bi ga lahko prepričal v kaj drugega kot to, da je njihova skorajšnja zmaga le še vprašanje časa.





38 - Operacija Zadnji udarec





Iz vsega sveta smo začeli dobivati poročila o uspešnih operacijah. Padle so pomembne baze v Braziliji, Rusiji, Ameriki, na Bližnjem vzhodu, v Indiji in na Kitajskem. Zadnji udarec je bil v polnem razmahu, a za popoln uspeh smo morali dobiti Xantharja in Uruku. To je bila naša naloga. In imel sem popolno ekipo za to. Izgubili smo sicer element presenečenja, a to nam je dalo le še večji zagon. Na to smo se pripravljali skoraj deset let.



Začeli smo pristajati.

“Si kaj nervozna?” sem vprašal Dawn, ki je sedela poleg mene.

“Malo pa,” je rekla in se nasmehnila.

“Tudi jaz sem. To je dobro. Vsaj veva, da sva še živa.”

Nagnila se je k meni in me poljubila. “Vsekakor sva še živa.”



“Dobrodošli,” je rekel Viktor, ko smo se izkrcali na letališču v Baraboju.

“Pozdravljen,” sem rekel, stopil do njega in mu stisnil roko.

“General Locke, vaša oprema je pripravljena, avtomobila vas čakata. Domnevam, da ste lačni?”

“Obvezno moramo nekaj prigrizniti,” je dejal Adoshi, ki je bil vedno lačen.

“Zajtrk nam bo dobro del,” sem rekel sam.



V jedilnici je bilo živahno. Govorili smo drug čez drugega, kot da bi šlo za piknik in ne za obrok, ki bi bil lahko naš zadnji.

“In potem sem ji rekel: 'Vsaj obrij si brke, če se že misliš poljubljati z mano'. Nikoli več je nisem videl,” je Chris razkrival še eno izmed svojih ljubezenskih odisejad.

“Mar ne veš, da imajo ženske vedno več testosterona?” je rekla Gaia.

“Tudi jaz sem to nekje bral,” je rekel Stan. “Nekatere celo postanejo plešaste!”

“Še ta udarec,” je rekel Chris.

“Po drugi strani pa naj bi moški proizvajali vedno več estrogena,” je nadaljevala Gaia. “Kriva naj bi bila prehrana, saj je vedno več procesirane hrane. Mislim, da se doba moške dominacije spet končuje.”

“Po mojem mnenju se je že končala,” je rekel Adoshi.

Gaia ga je butnila med rebra. “Vedno si bil softič.”



Ob desetih smo šli še čez zadnje podrobnosti načrta. Dnevni napad ni bila naša značilnost, a tokrat je bila prednost, saj smo bili prepričani, da nas Xanthar pričakuje ponoči.

“Parkirali bomo tukaj, nato pa napredovali peš. Guru bo iz avtomobila onesposobil njihove kamere, tako da nas ne bodo opazili,” sem govoril in s prstom kazal po satelitskem posnetku oporišča. “Chris, prevzemi.”

“Pred vhodom stojita dva oborožena stražarja, trije do štirje so stalno na dvorišču vile. Vstopili bomo čez ograjo na zahodnem delu, kjer se stražarji najredkeje gibljejo. Stan bo nato sprožil eksploziv in povzročil diverzijo, ki nam bo omogočila, da bomo neopaženo vstopili v objekt. Predvidevam, da je v hiši dvajset do trideset izurjenih agentov, poleg preostalega osebja. Ko bomo v hiši, se bomo razdelili na tri skupine. Guru in Gaia bosta onesposobila komunikacijsko sobo, ki je v kleti. Adoshi in Stan bosta počistila pritličje in pritegnila večino agentov na njiju. Jaz, Dawn in David gremo po Uruku in Xantharja. Napak ne sme biti. Vsi moramo dihati kot eno!”

Vsi so pokimali in pogledali mene v pričakovanju zadnjega govora pred odhodom.

“Bratje in sestri, prijatelji. Napočil je odločilni trenutek za prihodnost našega planeta. Uničenje Črnega tulipana še nikoli ni bilo tako blizu, kot je danes. Mi smo izbranci, ki nas je doletela čast, da bolezni, ki nas je tako dolgo razjedala, zadamo zadnji udarec. Danes je prišel dan, ko bomo pokazali vse, kar znamo. Vse naše urjenje, vse znanje, vse bitke so bili le priprava na to, kar se bo zgodilo danes. Spomnimo se na vse, ki so padli med doseganjem našega cilja, in jih imejmo v mislih, ko bomo rušili jedro nečlovečnosti. Ko pogledam po sobi, vidim ljudi, ki so pripravljeni umreti za dosego višjega cilja. Vidim ljudi, ki so se pripravljeni odpovedati vsemu, da bi svet postal kraj, kjer vladajo mir, svoboda in enakopravnost. Vidim ljudi, ki jim ni vseeno. Ko vam pogledam v oči, ne vidim drugega, kot ljubezen. Ravno to nas loči od ljudi, s katerimi se bomo danes spopadli. Ljudi, ki jih vodi tema, ne svetloba. A svetloba vedno prežene temo in ne obratno. To je naša zadnja bitka. Jutri se bomo zbudili v novem svetu. V svetlobi!”

“V svetlobi!” je zadonelo po sobi.





39 - In na koncu je bila svetloba





V oblačnem vremenu smo se počasi premikali proti vili. Nenavaden spokoj je bil v zraku.

“Nekam preveč mirno je,” sem pomislil.

“Tudi meni se zdi,” se je oglasil Chris.

“Nadaljujmo po načrtu,” je pripomnila Dawn.



Prišli smo do ograje na zahodnem delu, kjer smo nameravali vstopiti na posest. Straže ni bilo nikjer. Guru je izvlekel klešče za ograjo in začel z delom. Kot je vse kazalo, smo vstopili na dvorišče neopaženi. A nekaj mi ni bilo všeč. Stan je segel v nahrbtnik in izvlekel eksploziv.

“Dvajset sekund imamo, vsi v zaklon.”

Zabliskalo se je in zadonelo. Naenkrat je dvorišče oživelo. Kakih deset oboroženih agentov je pridrvelo ven, medtem ko smo skozi okno drug za drugim lezli v objekt. Uspelo je.

“Guru, Gaia, v klet. Adoshi, Stan, krijta nas. Chris, Dawn, z mano.”

Zaslišal sem glasove z leve.

“Hitro,” je rekel Chris.

“Srečno,” je rekel Stan.

“Se vidimo v lepšem svetu,” sem rekel sam. Stekli smo po stopnicah v prvo nadstropje. Zaslišal sem strele in krike. Čas je začel teči počasneje.



Z Dawn sva vdrla v prvo sobo na levi strani hodnika, medtem ko je Chris čakal zunaj in oprezal za morebitnimi agenti. Prekleto mirno je bilo. V sobi ni bilo nikogar. V kaminu je gorelo, v pepelniku na mizi poleg naslanjača je tlela prižgana cigara. Pogledal sem proti Dawn.

“Xanthar je bil tukaj. Čutim ga.”

Dawn je pokimala in pokazala na vrata na desni strani. Previdno sva se premaknila proti njim in jih sunkovito odprla. Silovit udarec me je vrgel po tleh in mi vzel vso sapo. Ko sem se čez nekaj sekund spet zavedel in se ozrl proti vratom, sem videl, kako se Dawn goreče bori z Uruku. Zagrabil sem brain-lock in ga usmeril proti njima, a ni bilo nobene možnosti, da bi prišel do čistega strela.

“Dawn, odrini jo od sebe!” sem zavpil v glavi.

Uruku je vedela, kaj imam za bregom, zato se je vrgla na Dawn in nadaljevali sta z ruvanjem po tleh.

“David, vse imam pod nadzorom. Najdita Xantharja!”

“Ne bom te pustil same!”

“David, zaupaj mi!”

“Prav ima, David, morava iti naprej,” se je oglasil Chris.

Še enkrat sem pogledal Dawn. Dobro se je upirala močnejši nasprotnici. Globoko v sebi sem vedel, da bo vse v redu z njo, zato sem se pognal proti Chrisu in skupaj sva stekla po hodniku naprej ter vdirala v vsako sobo na poti.

“Poglej!” je zavpil Chris in pokazal na odprta vrata v drugem nadstropju. Pognala sva se po stopnicah na teraso. Xanthar naju je pričakoval.

“Dobrodošla,” je rekel mirno, medtem ko je sedel na lesenem stolu in lupil pomarančo.

Zagrabil sem brain-lock in ga usmeril proti njemu. Chris je storil enako.

“Pozorno izbiraj svoje zadnje besede, čarovnik,” je rekel Chris.

Xanthar je odložil sadež in dvignil eno roko. Zamahnil je in brain-locka sta poletela iz najinih rok čez ograjo terase.

“Kje smo ostali?” je rekel brez kakršnega koli strahu v glasu.

Chris je planil proti njemu. Zagrabil je prvi nož in ga vrgel. Odbil se je od nevidnega zidu, nekaj palcev od cilja. Xanthar je vstal in dvignil obe roki. Chris se je zvrnil na tla in zatulil. Držal se je za glavo.

“Kaj za vraga?!” je vpil.

Xanthar se je zarežal. “Navadna smrtnika sta. In mislita, da bosta premagala mene? Mene?! Vidva?!”

“David, spomni se urjenja,” sem zaslišal v glavi Markov glas. “Svetloba vedno prežene temo.”

Dvignil sem roko in dlan usmeril proti Xantharju. Nekaj ga je očitno zadelo, saj je spustil Chrisa iz smrtonosnega prijema in stopil dva koraka nazaj.

“Morda pa si vendarle nasprotnik, vreden pozornosti,” je rekel in se obrnil proti meni. “Pa poglejva iz kakšnega testa si.”

Energijski val me je zadel direktno v prsni koš in me vrgel iz ravnotežja. Komaj sem se zadržal na nogah. Vrnil sem mu z enako mero, a je udarec pričakoval in ga odbil v Chrisa, ki se je ravno pobiral s tal. Omedlel je.

“Vidiš, kaj se zgodi, če misliš samo na svojo rit,” je rekel Xanthar. “Vedno si bil tak. Vedno si postavljal v ospredje sebe. Priznaj! Nič drugačen nisi od mene, David. Enaka sva, slišiš. Enaka.”

“Daleč od tega, Xanthar. Sva le dve plati istega kovanca. In danes bo obstal le eden od naju. In dobro veš, kdo.”

Zamižal sem in posrkal v srce energijo iz celotnega telesa. Začel sem vibrirati. Začel sem se spreminjati v svetlobo. Sklenil sem roke pred prsmi in sprožil žarek. Naenkrat sem začutil ostro bolečino in toploto, ki mi je v valovih preplavljala telo. Odprl sem oči in zagledal polovico samurajskega meča, ki mi je štrlela iz prsnega koša. Zaslišal sem smeh in krike. Obrnil sem se in videl okrvavljen obraz Uruku. Tako lep obraz, sem pomislil. Dawn. Mrtva je. Oba sva mrtva. Toda svetloba vedno premaga temo. Kako se je to lahko zgodilo? Kaj sem naredil narobe? Ali pa se je vendarle vse zgodilo tako, kot se je moralo. Morda nam ni bilo nikoli namenjeno, da zmagamo, čeprav smo z vsem, kar premoremo, verjeli v to. Morda človeštvo še ni pripravljeno na svetlobo. Morda nikoli ne bo.



Tla so bila mehka. Ležal sem na travniku in gledal modro nebo nad seboj. In puhaste oblake na njem. Kako lepo je, sem pomislil. Nekdo me je prijel za roko. Dawn. Tukaj si. Z mano. V večnosti. V svetlobi. Zaprl sem oči. Še zadnjič sem začutil, da mi v prsih bije srce. Še zadnjič sem izdihnil zrak iz pljuč.





40 - Resničnost iluzije





“David ... Si z nami?”

Ležal sem na postelji in okoli mene je bilo polno neznanih obrazov. Vsi so bili oblečeni v bele halje, dva starejša moška in nekaj mlajših moških in žensk, najbrž študentov.

“Tole tukaj je David Locke,” je dejal eden od dvojice. “Ima shizofrenijo z akutno psihotičnimi simptomi. Zdravimo ga z atipičnimi antipsihotiki v kombinaciji s pomirjevali. V dveh mesecih zdravljenja se je pokazal precejšen napredek in ...”

Obrnil sem se stran in poskušal zadremati. Nisem imel pojma, kaj za vraga počnem tukaj. Mar spet sanjam? Sem spet skočil v vzporedno vesolje?



Slabo uro kasneje sem stal pred telefonom na hodniku. “Halo, centrala, potrebujem številko gospe Moore. Mandy Moore. Kako to mislite ne obstaja? Saj sem jo klical pred nekaj tedni. Kaj? Komu? Brez skrbi, da se bom, nad vašo nesposobnostjo.” Vrgel sem slušalko na vilice in odkimal z glavo.



“David, čas je za kosilo,” je rekel neznan ženski glas izza vogala.

Vstopil sem v jedilnico, v kateri je bilo kakih petdeset ljudi v pižamah, kakršno sem nosil jaz. Nekateri so bili videti dokaj normalni, drugi so komaj nosili hrano v usta. Moj bog, saj sem vendar v norišnici, sem pomislil. Naenkrat sem izgubil apetit.

“Jej, potem ne bo nič do večerje,” je rekel medicinski tehnik pri vhodu.

“Ne morem,” sem odvrnil.

“Jaz bom,” se je oglasil nekdo izza sosednje mize. Tehnik je bil v treh korakih pri meni, mi zagrabil pladenj in ga porinil njemu.

“Hvala, prijatelj,” je rekel in veselo mlaskal nekaj podobnega pire krompirju.



Stopil sem na hodnik in se usedel na klop v kotu. Razgledoval sem se okoli in naenkrat opazil znan obraz. Chris?

“Hej, Chris! Chris, jaz sem, David! Hvala bogu, vsaj nekdo, ki mi lahko pojasni to zmešnjavo.”

Samo bebavo me je gledal in mirno odšel svojo pot po hodniku. Skočil sem do njega in ga zagrabil.

“Chris, jaz sem, David. Se me ne spominjaš? S čim za vraga te filajo?”

“Niti najmanjšega pojma nimam, kdo si. In ime mi ni Chris. James sem.”

Bebav pogled je tokrat prišel z moje strani. “Ne. Chris si! Kaj se je zgodilo na terasi? Mislil sem, da sem mrtev. Da smo vsi mrtvi! Je z Dawn vse v redu?”

“Poslušaj me, mali. Ne poznam te in niti najmanjše želje nimam, da bi te spoznal. Poberi se mi s poti, preden dobiš brco v jajca ali vilice v ledvico.”

Odšel je v mračen hodnik in na koncu zavil levo. Pred očmi so se mi odvrtele podobe zadnjih tednov. Kdo sploh sem? Kaj počnem tukaj? Je moje življenje sploh resnično?



Prebledel sem in se usedel nazaj na klop. Kaj za vraga se dogaja? Po glavi mi je naenkrat švignilo na tisoče misli. Kaj je resnica in kaj iluzija? Če Mandy ni resnična in Chris ni resničen, potem nikoli nisem spoznal Jules in Dawn. Mar so bile vse, kar se je dogajalo v zadnjem času, zgolj sanje? Sem v resničnem življenju pisatelj ali general posebnega odreda ali je tudi to le plod mojega bolnega uma?

Pogledal sem na uro na hodniku, podobno tistim na železniških postajah. Pet čez dvanajsto. Sekundni kazalec je brzel, ne ozirajoč se na svet pod njim. Iz dneva v dan je bežal minutnemu, ki ni imel najmanjše možnosti, da ga ujame. Le sem ter tja sta se srečala.



Spet sem se spomnil na citat iz filma American Psycho. V roke sem vzel list papirja in svinčnik, ki sta ležala na klopi. Začel sem pisati ...

Obstaja ideja o Davidu Locku, nekakšna abstrakcija. Vendar resnični jaz ne obstaja. Je le entiteta, nekaj iluzornega. In tudi če lahko skrijem moj hladni pogled in mi lahko stisnete roko in začutite meso, ki stiska vašo, in morda lahko celo čutite, da sta najina življenjska sloga podobna ... Enostavno ne obstajam.



Odložil sem svinčnik. Zmečkal sem papir in ga vtaknil v usta. Začel sem besno žvečiti, dokler ga nisem prežvečil dovolj, da sem ga lahko pogoltnil. Kakšno sranje, sem pomislil in vstal. Odvlekel sem se do sobe, se ulegel na posteljo in zaprl oči. Mislil sem na Jules, mislil sem na Dawn. Pa na Chrisa. Na tisti večer pod Oranžnim gorovjem. Na operacijo v Odessi. Na vse prigode, ki sem jih doživel.



V sobo je stopila mlada sestra.

“David?”

Pozelenel sem. “Dawn? Dawn!”

“Kdo?” je vprašala. “Ime mi je Jessica in prišla sem vas obvestit, da zapuščate ustanovo. Po sedmih mesecih boste spet svobodni, David.”



Tristo hudičev s palicami v ritih. Kaj bom počel zunaj? Najprej si bom privoščil velik masten hamburger, da popravim okus po bolnišnični hrani. Potem bom poiskal nekoga, da mi pojasni tole sranje. Zahvalil sem se Jessici in spet zaprl oči. Počutil sem se čudno. V glavi se mi je začelo vrteti. Soba je postajala vedno manjša. Izginjal sem v nenavadno temo. Tih glas me je vabil k sebi. “David ... David ...” Odprl sem oči in se zavedel, da lebdim med oblaki. Pod menoj se je razprostiralo Oranžno gorovje in na najvišjem vrhu je stal Chris in mi mahal. Poletel sem proti njemu. Dawn je stopila izza skale in Jules je prikorakala izza ovinka. Vsi smo tukaj, sem pomislil. Mama je stopila iz lesene brunarice in v rokah držala pladenj jabolčne pite. Oče je za kočo sekal drva. Vsi smo. Vsi. Spet sem zaprl oči in se predal vetru. Še sto metrov in spet bom s svojimi najdražjimi. Toplina mi je ovila srce in vonj jabolk je napolnil zrak okoli mene. David Locke je spet doma. In tokrat ne gre nikamor. Pod nogami sem začutil mehko travo. Mama je tekla proti meni in se smejala na ves glas. Chris je zavriskal, Dawn mi je navdušeno mahala. Oči so se mi orosile in majhna solza je padla na travo ter spolzela po listu. Zapihal je veter. Doma sem.





TOMC, Jaka

Iluzija resničnosti

Zgodba o Davidu Locku, 2. del



Prelom in realizacija: Madpixel s.p.

Lektura: Grega Rihtar

Naslovnica: 123rf/klotz

Oblikovanje naslovnice: Matic Lipar



Prva elektronska izdaja



Domžale: Manični poet, 2018



© Jaka Tomc in Založba Manični poet



https://biblos.si



-----------------------------------

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=297455872

ISBN 978-961-94318-7-0 (epub)

-----------------------------------