Delo mora osrečevati
Bilo je pusto dopoldne. Kljuko na Skupnosti za zapo-slovanje so s't podajali me-gleni obrazi. Najbolj živahno je bilo pred dvema oglasnim deskama. Zastekleni sezna-mi so nekaterim budili upa-nje, drugim pa spremenili pusto dopoldne v še bolj bre-zupen in brezciljen dan -brez zaposlitve.. Petindvaj-setletni ROMAN PLESEC tu-di tokrat ni našel med spiski delovnih organizacij, ki po-trebujejo kakšno delovno moč, nič primernega zase.
Septembra leta 1981. je di-plomiral na Ijubljanski Filo-zofski fakulteti iz primerjalne književnosti in sociologije. "Študij ie sam zase ne uspo-sobi človeka za kakšno prav konkretno delo. <• je dejal Ro-man »Lahko bi delal povsod ali nikjer. za komparativiste opravila in naloge niso opre-deljene.« Zato je Roman ta-koj po končanem študiju za-grabil za prvo priložnost, ki mu je bila ponujena. Postal je učitelj podaljšanega biva-nja na osnovni šoli Marjan Novak - Jovo na Viču. Ker je bil na delo sprejet za določen ias, mu je delovno razmerje po dveh letih in pol ravno
med služenjem vojaškega ro-ka-poteklo. Ko se je konec decembra vrnil iz vojske, je tri mesece prejemal denarno nadomestilo za primer brez-poselnosti, zdaj pa živi z de-narno pomočjo 7 500 dinar-jev.
še sreča, da je poročen in da prispeva v gospodinjsko blagajno njegova žena dva-krat toliko. Nuša, njegova te-na, k\ ga, kadar le more. spremlja na Skupnost za za-poslovanje, mi je zaupala, da bo njuna triletna hčerka Ana kmalu dobila bratca ali se-strico. Nova lačna usta, ki ra-stejo pod Nušinim srcem, še ne slutijo kakšne skrbi pesti-jo mamico in očka vsak dan. Tudi mlada starša upata, da bo Roman dobil zaposlitev preden bo prišel na svet nov družinski član.
Kaj bi Roman lahko in kaj bi rad delal? Ker obvlada ru-ščino in angleščino, b/ bil lahko korespondent v zuna-njetrgovinski delovni organi-zaciji, lahko bi tudi učil na šoli. Najbolj pa bi ga veselilo, če b/ mu rezala kruh kakšna kultuma ustanova. Napisaljo preko dvayset prošenj, med drugim na Viba film, v Držav-
no založbo Slovenije, na Ijubljanski Radio in televizijo, v Mladinsko knjigo, v Dom Ivana Cankarja in za knjižni-čarja na šole. Pa ga niso po-klicali niti na pogovor.
Ko se je odločal za študij na Filozofski fakulteti o svoji zaposlitvi ni razmišljal. Kdo bi vedel za delo, ko še študi-rati ni začel. »Vedeli, smo da je družboslovcev preveč,« je dejal Roman. »A vsak se je zanašal. da bo že kako in da se eden več ali manj ne bo nikjer poznal« Kljub temu mu ni žal, da je, kar je. Na skupnosti za zaposlovanje brezposelnih s takšno izo-brazbo skoraj ni, karpomeni, da so vendarle dobili delo.
Zaenkrat še verjame, da bo delal to, kar ga veseli in za kar se je izšolal. Šele tisti, ki jim gre zares za nohte in ki nikakor ne dobijo zaposlitve,
se odločijo za prekvalifikaci-jo. Pred kratkim so nekaj de-klet, ki so že od leta 1977 čakale na zaposlitev, preu-smerili na študij obrambo-slovja, ki ga bodo opravljale ob delu. Roman bi problem nezaposlenosti mladih rešil predvsem tako, da bi poslal v pokoj tiste, ki za to izpolnju-jejo pogoje. Predvsem v kul-turi se mladi težko uveljavijo
Roman še ne premišljuje, da bi prijel prav za vsako po-nujeno delo, saj v tem prime-ru tudi denarne pomočt ne bi več prejemai Pa še vsak dan znova bi bil nezadovoljen, ker b/ moral početi tisto, kar ga ne veseli. »De/o mora člo-veka osrečevati,« pravi Ro-mhn. Ko smo se poslavljali, dopoldne ni bilo več tako pu-sto in megleno.
VIDA PETROVČIČ