Lelo XVII
tf.b.b.
Klagenfurl (Celovec), dne 6. januarja 1937
Št. 1.
UOCM
Naroča se poj: »KOROŠKI SLOVENEC*.
Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: Mitično in gospodarsko društvo, Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.
List za politiko, gospodarstvo in prosveto
Izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 15 grošev.
Stane četrtletno: 1 S 50 g; celoletno: 6 S —g Za Jugoslavijo
četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
Nemška manjšina na Madžarskem
Nemci na Madžarskem se nahajajo v boljšem položaju ko mi. Na gospodarskem polju in v družabnem življenju so istovredni z Madžari. Državni zakon jim zagotavlja dalekosežne šolske pravice. Vendar so bile vsaj do sedaj njihove šolske pravice bolj na papirju, kakor v življenju. Madžarska vlada je v pogledu manjšinskega šolstva pred dejstvom, dl je dobra polovica članov nemške manjšine naiodno nezavedna in da zato ne ve ceniti visoke vrednote maternega jezika. To dejstvo približa Nemce na Madžarskem naši narodni manjšini in zato je reševanje šolskega vprašanja v f,rf'7 /.sosedi za nas še posebne važnosti in zani-ti**in p1'-
še leta 1917 je govoril o položaju Nemcev na skem znani grof Tisza pred ogrskimi poslanci tole: ..Izredna je nevolja pri enem najtrdnejših sttbrov ogrske nacije, pri Švabih, ko opažajo, da deraščajo njihovi otroci brez znanja nemške pisa-V! in berila. Sinovi tega izredno nadarjenega in taneljito izobraženega naroda pišejo domov stari-sem pisma, stariši pa se morajo posluževati tolmačev, da zamorejo razbiati sinovo pismo. Pismo namreč je pisano v madžarskem jeziku, stariši pa razumejo dobro samo nemško. Te svoje izjave nikakor ne podajam v neki lahkomiselnosti. A sam sem se moral prepričati, da mi sami odtujujemo najzvestejše zastopnike ogrske narodne politike, državljane nemške in slovaške narodnosti, če jim ne dovoljujemo pouka v njihovem maternem jeziku. Tako jih mi sami napravljamo za naše sovražnike."
Tri leta pozneje se je lotil ureditve manjšinskega šolstva med ogrskimi Nemci grof B e t h 1 e n. Izdelal je zakonski osnutek, ki je predvideval za nemško manjšino tri šolsko tipe. Prva tipa predvideva šole z nemškim učnim jezikom in madžarščino kot učn'”< pieumetom. V šolan druge tipe naj t,ii ^.,uk dvojezičen. Šole tretje tipe pa bi imele madžarščino kot učni jezik in nemščino kot učni predmet. Stariši sami bi odločevali o tem, katere tipe šolo bi njihovi otroci obiskovali. Tedanji voditelj Nemcev na Ogrskem dr. Bleyer je odklonil tretjo tipo ter še, da bi načinu pouka odločevali stariši, ker bi bili v odločevanju nesvobodni ter izpostavljeni pritisku oblasti. Postavil je zahtevo, da se uvede nemški pouk v šolah po jeziku, katerega govorijo otroci v družinah: kljubtemu pa je pr stal na zakonski osnutek za slučaj, da se izvede.
Izprva je v ogrskih krogih vladala volja, da se nova šolska postava za Nemce izvede. Kmalu pa se je sosebno v ogrskem nacionalnem časopisju pričeia gonja proti tovrstnim šolam, češ da se tako podpra vsenemška, pangermanska zamisel. Nemce, ki so se izjavljali za postavo, so označili za Pangermane. Temu primeren je bil tudi končni izid irejevanja manjšinskih šol: samo 46 občin se je izjivilo za prvo šolsko tipo, 141 občin za drugo. 265 občin pa za tretjo. To se pravi, da so se nemški stariši, izpostavljeni raznim pritiskom, izjavili v treh petinah vseh nemških občin za šolo brez nemškega učnega jezika. Grof Bethlen je o-pravičeval poraz:	,.N a j h u j š a kratkovid-
nost je, če se hoče veljava maternega jezika všolstvu čim najbolj iz ožiti. S trpkostjo v srcu moram priznati, da meni velik del madžarske inteligence na deželi, da napravlja uslueo državi, če se trudi za izoženiem veljave nemškega maternega iezika v manjšinskem šolstvu. To je enako kratkovidno, kot če se dela na to. da se pri kulturnem delovanju izloči vsaka sled ne m š čin e.“
Dr, Bleyer, voditelj ogrskih Nemcev, je vzel neuspeh svojih šolskih prizadevanj mirno na znanje. To je tudi lahko storil, ker je bil vseskozi ple-menii in korekten značaj. Povodom triletnice nje-
i gove smrti je izgovoril eden voditeljev ogrskih j Nemcev za njim te lepe besede: „Dr. Bleyer je bil | pobožen in veren kakor nemška mati, trd kakor ; bajuvarska glava, v srcu mehak kot otrok, v vsem | pa ognjevit kakor zarja ogrske nižine... Bil je | J konzervativen do zadnjega, vseskozi nemškega | mišljenja, pri tem pa zvest svoji državi do zad-I njega diha."
Ko je prevzel krmilo ogrske države Julij G ò m-1 b o s, je stopilo šolsko vprašanje ogrskih Nemcev j vnovič v ospredje. Po temeljitem preudarku se je Gdmbos odločil za načelno njegovo rešitev. Izdelal je šolski zakon, ki naj popravi nedostatke Bethlenove postave. Odpravil je šolske tipe in postavil načelo, da mora biti v vseh nemških občinah nad polovica šolskih učnih ur v nemškem maternem jeziku. Hkrati je odredil, da se njegova šolska postava izvede avtoritarnim po-i tom. Še tik pred svojo smrtjo je delal na to, da se | šolsko vprašanje uredi v njegovem smislu.
I Gombosu je sledil v vladi D a r a n y i, ki je od- > ločen, da odstrani vse še obstoječe ovire na polju manjšinskega šolstva. Njegova vlada bo imenovala I
za manjšinske šole učiteljstvo, ki popolnoma obvlada nemški jezik in je tudi sicer zmožno pouka na teh šolah. Za nekatere šole so učitelji že izbrani, drugod bodo v najkrajšem času imenovani. Vlada je nadalje sklenila, da uredi smotrno vzgojo učiteljstva na manjšinskih šolah. Zrelostna spričevala tega učiteljstva bodo imela posebno označko, da so njihovi imetniki kvalificirani za pouk v manjšinskih šolah. Nemščine zmožni gojenci ogrskih učiteljišč so oproščeni nemškega jezikovnega pouka, zato pa obiskujejo poseben tečaj, ki naj jih popolnoma usposobi za pouk na nemških šolah.
Taka je manjšinska šolska politika na Madžarskem. Reči moramo, da vzbuja v nas občudovanje pred madžarskim narodom in njegovimi voditelji. Narod, ki spozna visoko vrednoto maternega jezika ne samo zase, marveč tudi za druge, je vreden vsega spoštovanja in le-ta je na poti, da zase in za svojo državo pridobi ono zaupanje manjšinskega ljudstva, ki je predpogoj mirnega sožitja. Kako je v tem pogledu pri nas?
Se živita Pravica in naše delo!
Rešitev slovenskega vprašanja na Koroškem gotovo ni lahka. Pri nas na Koroškem ne gre zgolj ! za neko dobrohotnost večinskega naroda in države v prid našemu kulturnemu razvoju. Položaj koroške narodne manjšine tirja več od države in nje-i nega večinskega naroda. V večjem številu nego drugod živijo med nami rojaki naše krvi in naše govorice, ki s o pod pritiskom stoletne nenravne vzgoje šole in drugotnega javnega življenja | pozabili na kulturno vrlino narodne Ì zvestobe. Ti rojaki živijo z nami v najožjem sožitju v naših dolinah, občinah in farah ter delijo z nami veselje in žalost trde borbe za vsakdanji kruh. Z njimi nas druži ena vera, ena država, ena domovina in ena materna govorica. Slednje pa, materne govorice, nezavedni bratje tudi po nemški krivdi ne znajo ceniti tako, kot je to običajno v kulturnem svetu.
Še vedno čakamo na čudež, da bo stopil v državi in deželi na plan vpliven N e m e c, ki bo vsem nezavednim Slovencem javno in očitno izjavil, da je ne samo njihova pravica, marveč njihova sveta dolžnost, da ljubijo in gojijo svoj slovenski materni jezik. Vzvišeno in lepo govorijo Nemci o tem svojemu lastnemu narodu, sosebno onemu, ki j deli z nami vred usodo narodne manjšine. Globoke | besede nemških mislecev — bodisi nekdanjega ! Grimma, znamenitega manjšinskega teoretika | Grentrupa, našega kanclerja dr. Schuschnigga i.
| dr. — o izredni kulturni vrednoti materne besede
Igra z ognjem.
Franco, vodja španskih nacionalnih čet, napoveduje generalno ofenzivo. „Zmaga je pred nami," 1 tako je povdaril v svojem božičnem nagovoru. Za-I enkrat pa je na španskih bojiščih še vedno mir, j vsaj v kolikor gre za fronte na suhem, j Mednarodno ozračje pa so poostrili dogodki na morju. Pred tedni je neka španska socialistična ladja ustavila na odprtem morju nemški parnik „Palos“, zaplenila del njegovega tovora ter enega potnikov odvedla v ujetništvo. Takoj je odplul v j špansko morje del nemške mornarice, nemška križarka ..Konigberg" je srečala španski parnik „So-ton" ter ga pozvala h predaji. Parnik se je zamo-gel pravočasno umakniti h španski obali. Taista
1 vsakogar navdušijo in zadivijo. In mi želimo, n a j | bi vendar enkrat čuli tudi naši nezavedni rojaki besedoodragocenosti svoje materne besede, izrečeno po Nemcu, ki tako popravi stoletno krivico svojega naroda nad našim slovenskim ljudstvo m. Krivico, ki kriči danes z vso silovitostjo kršene naravne postave. Tod je prvi kos naravnega življenja, brez njega so vse debate o naravnem raznarodovanju, o vindišarjih in njihovi nemški govorici brezplodne in le slabo i prikrivajo svoj pravi namen.
Drzna, morda predrzna je ta naša vera v nem-{ ško kulturo na Koroškem. Pa saj smo jo najprej črpali iz krščanskega značaja naše države in še njene ustave! Kulturni razvoj vsakega naroda je najbolj zagotovljen ob opori države, ob lastnem delu in še ob veri v Pravico. Država in dežela še ; nista izrekli, da je spoštovanje materne besede prvotna in osnova pravica ter dolžnost vsakega, torej tudi manjšinskega naroda; še nista povedali, I da je ljubezen do slovenske materne govorice predpogoj domovinske in državljanske zvestobe ljudstva od Brda na Žili pa dol do Pliberka. Ostane nam torej še dvoje: naše delo za ohranitev materne besede in naša vera v Pravico. Za prvo jamči m 1 a d i n a, ki vedno bolj spoznava veliko poslanstvo svoje govorice za bodoče duševno in i gmotno blagostanje svoje narodne družine. Vero | v Pravico pa bo tudi v našem rodu v vedno večji meri dajal sodobni čas s svojimi družabnimi in gospodarskimi prilikami.
križarka je nato ustavila drug španski parnik „Aragon“ ter mu zabranila nadaljevanje vožnje. Neka španska nacionalna ladja pa je napadla s streli angleški parnik „Blackhill“. Spopadi na morju vzbujajo vznemirjenje in ne bi bilo izključeno, da so izhodišče več-I jih in očitnejših sovraštev.
Zahteva Anglije in Francije po nevmešavanju evropskih držav v španski spor je sicer našla precej odmeva, vendar na položaju ni ničesar spre-; menila. Posebno nemški listi ji ugovarjajo, češ da se evropska vojna na španskih tleh itak že vrši. Previdnejša je Italija, ki pa tirja, da se morajo od-{ straniti iz Španije vsi prostovoljci, ustaviti Španiji i vsi krediti ter prepovedati vse javne zbirke in 1 vsakoršna propaganda v prid Špancem. Težko to-
rej, da pride v vprašanju nevmešavanja pravočasno do sporazuma.
Sv. cce nevarno bolan. Krmar vesoljne Cerkve se nahaja v častitljivi starosti 82 let. Že dalje časa boleha na močni astmi. V zadnjem času pa se je njegovo zdravstveno stanje znatno poslabšalo posebno trpi bolnik na poapnenju žil. ..Pretirano bi bilo verovati, da se bo sv. oče zamogel popraviti,“ tako poroča uradna Agencija Stefani. Zato je poglavar Cerkve govoril svbj božični govor z bolniške postelje in se nahaja v trajni zdravniški oskrbi.
Anglija in Italija sta se zedinili glede Sredo-zemja. Obe državi sta se pogodbeno zavezali, da j bosta v interesu miru in varnosti ščitili svobodo pomorskega dostopa in izstopa iz Sredozemskega morja ter pri tem čuvali pravice ostalih držav ob Sredozemskem morju. Obe državi izjavljata, da nočeta v območju Sredozemskega morja nikake spremembe ter da se bosta taki spremembi protivili z vzajemnimi močmi. — Pogodba je menda edina svetla točka ob uvodu novega leta. Pove seve naprej to, da je Anglija pripravljena mnogo j žrtvovati, da prepreči nadaljno naslonitev Italije na Nemčijo.
Med Bolgarijo in Jugoslavijo bo podpisana prijateljska pogodba. Vladi obeh držav sta odločeni, da napravita konec dosedanjemu nasprotovanju Dogovoru pripisujejo velik pomen. Važen je najprej za Jugoslavijo, ker okrepi njeno politiko pomiritve, katero zasleduje v razmerju z vsemi svojimi sosedi. Bolgarija pa bo z dogovorom rešena osamelosti, v kateri se je doslej nahajala. S sporazumom med Bolgarijo in Jugoslavijo pos.ane Balkan eden najvažnejših faktorjev evropskega miru.
Hitlerjungend in mladinska vzgoja narodnih manjšin. Nemčija ima izza mesecev enotno mia- ! dinsko izvencerkveno organizacijo, ki se zove 1 ,.Hitlerjugend“ in katere voditelj je Baldur von Schirach. V to organizacijo pripade vsa nemška mladina. V zadnjih dneh poročajo, da bo izdala nemška vlada za mladino, ki pripada narodnim mnjšinam v Nemčiji, izjemno postavo, ki bo dovoljevala za nenemško mladino posebno organizacijo. Ta organizacija bo omogočala vzgojo v duhu narodnosti, kateri mladina pripada. Nemčija je to storila z ozirom na svoje manjšine na Danskem in Poljskem.
Položaj katoliške cerkve v Nemčiji še vedno ni nikakor rožnat. Nedavno so bavarski škofje ostro ocenili protikatoliško delovanje mnogih oseb in organizacij nove Nemčije. Sredi januarja pa se snidejo v Fuldi vsi nemški škofje, katerih iskrena želja je, da zadobijo jasnost, pri čem so: ali hoče biti hitlerjanstvo tudi v dejanju zaščitnik krščan-
1	PODLISTEK ni
Benjamin Disraeli:
Vstaja Skenderbegova.
(12. nadaljevanje.)
X.
Evnuha ni bilo treba dolgo čakati, kajti predno se je z visokega minareta oznanjal konec dneva, je dospel v Khan Bedreddin in vprašal po armenskem zdravniku.
„Niti minute časa ne smemo izgubljati,“ je rekel evnuh Škendru. „Vzemi seboj vse, kar misliš, da boš potreboval, in pojdi z menoj."
Evnuh je stopal naprej, Škender in Nicej pa v spoštljivi daljavi za njim. Cez nekoliko časa so dospeli do pokopališča, kjer so se zjutraj pogovarjali, in ko so stopili na bolj zapuščeni prostor, je evnuh počakal svojega tovariša rekoč:
„Sedaj, častiti Hakim," je dejal, „ako me varaš, ne bom nikdar več podpiral moža znanosti. Danes popoldne se mi je ponudila priložnost, da sem govoril s princem o tvojem talisminu, in po mojem priporočilu se je takoj odločil za poskus, in sicer s tako silo, da mi je bilo popolnoma nemogoče, odložiti ga do jutri. Omenil sem tudi pogoje. Povedal sem princu, da zastavljaš svoje življenje. O razdelitvi nagrade nisem seveda ničesar omenil. To jo stvar, ki briga samo naju. Zanašam se na tvojo čast in ti povem, da vedno ravnam tako z možmi znanosti."
„.Taz ne bodem delal sramote svojemu poklicu ali se skazal nevrednega vašega zaupanja, o tem
! stva, kot to v besedah trdi. Kako je v tem oziru v sedanji Nemčiji, kaže nedavni slučaj iz olden-burške province. Tamošnji vrhovni politični vodja je pred tedni odredil, da se imajo iz šol odstraniti vsi križi. Odredba je izzvala med zavednim katoliškim ljudstvom vihar ogorčenja. Ljudstvo se je zbiralo v množicah, tirjalo razveljavljenje odredbe, molilo v svojih cerkvah, da bi smelo ohraniti znamenje sv. križa v svojih šolah in končno doseglo, da je kanclerjev namestnik odredbo spet razveljavil. Vendar ne bo šlo povsod tako lahko, kakor v Oldenburgu. Značilno je, da božičnega nagovora sv. očeta nista v vsej Evropi prenašala edina sovjetski in nemški radio. Tudi so hitlerjan-ski listi domala brez izjeme prezrli krščanski značaj božičnih praznikov. Zbor nemških škofov do torej imel v Fuldi pred seboj nadvse težavno nalogo.
Ne besed, dejanj rabimo, tako je izjavil kancler Schuschnigg povodom Silvestrovega apela dunajske domovinske fronte. „Korak za korakom smo šli na začrtani poti. Pot pred nami je krajša in lažja, kakor ona za nami. Prvi predpogoj zdrave politike sploh je, da imajo široke množice našega ljudstva za živeti. Mi v Avstriji ne rabimo praznih besed in tudi ne ošabnosti. Vsi moramo delati, vsak v svojem področju, malo nase misliti in vedno spet misliti na to, da imamo sosednja področja, na katere se je treba ozirati. Zobe stisniti, glavo kvišku in za vsak slučaj pesti skrčene. Srečno 1937!"
Tudi naša dolžnost!
Papežev državni tajnik kardinal Pacelli je za božične praznike napisal poslanico, v kateri cerkveni knez z izrednim povdarkom podčrtava dolžnost vsakega katoličana, da z vsemi močmi podpira katoliško časopisje. O tem časopisju pravi kardinal, da je dandanes najbolj neobhodno potrebno in tudi najbolj učinkovito sredstvo za o- j brambo idealov krščanstva in katoliškega prosvet- i svetnega dela.
V poslanici nalaga kardinal katoličanom j najstrožjo dolžnost, da berejo in po J svoji možnosti širijo katoliško časopisje, ki daje živo sliko življenja cerkve innjene rasti ter brani stebre krščanskega družabnega reda, mo- ' ralni zakon, družino in mladino.
Nekateri mislijo, nadaljuje cerkveni knez, da so storili svojo dolžnost že, če se brigajo za razna krščanska društva in se posvečajo apostolskemu delovanju, a nimajo nobenega smisla za katoliško časopisje. „Ti ljudje se bridko motijo, kajti ravno katoliško časopisje je v sedanjem času postalo najmočnejše orožje vsega katoliškega javnega dela in brez njega si noben katoličan ne sme zamišljati |
bodite prepričani," je odvrnil Škender. „In ali bom 1 že v tej noči videl vjetnico?"
„Gotovo! Ali si pripravljen?"
„Seveda, gospod; resnica je vedno pripravljena."
Ob tem razgovoru so prekoračili pokopališče in dospeli do širokih okopov, ki so tvorili nekako teraso; tu so rastle mlade fige. Evnuh je potrkal s svojo srebrno palico na majhna vrata, ki so se jim odprla in stopili so na vrt. Pot je vodila nekoliko časa skozi grmičevje in jih nato pripeljala na odprto trato, kjer je stalo veliko in nepravilno zidano poslopje. Ko so se bližali poslopju, jim je prihitel nasproti mlad človek zapovedujoče zunanjosti ter nagovoril Škendra:
„Ali si ti armenski zdravnik?" je vprašal.
Škender se je pritrjujoč priklonil.
„Ali imaš svoj talisman? Pogoji so ti znani. Ako ozdraviš to krščansko deklico, lahko zahtevaš nagrado, katerokoli hočeš; ako pa je ne ozdraviš, bom jaz zahteval tvojo glavo."
„Pogoje sem dobro razumel, mogočni princ," je rekel Škender, kajti pred njim je stal Amuratov sin in bodoči osvojitelj Carigrada, ..nadejam se pa, da ne bode treba strašnemu sovražniku krščan-i stva zahtevati drugih glav, kakor glave svojih’ sovražnikov."
Kaflis te nemudoma popelje k bolnici," reče Mohamed. „Jaz nestrpno čakam, dokler ne izvem o uspehu tvojega prvega obiska. Med tem pa bom hodil tukaj po vrtu in odsekava! cvetlicam glavice; to je edino moje veselje, ki mi preostaja."
Kaflis je namignil svojima spremljevalcema in vsi trije so odšli v seraj.
Koncem dolgega hodnika so dospeli do visokih vrat, ki jih je Kaflis odprl; Škender in Nicej sta
! koristnega apostolskega delovanja sploh, ker brez j časopisja dandanes to tudi ni mogoče."
Zopet drugi domnevajo, da so storili vso svojo krščansko dolžnost, če so delili dobrote od bo-] gastva, ki ga imajo na razpolago. Ljubezen do bližnjega, ki se omejuje zgolj le na blagovno, gmotno podpiranje bližnjega, dandanes v sedanjih razburkanih časih, ko gre za borbo duše, ni več zadostna. Višja in bolj plemenita je duševna ljubezen do bližnjega, ki pride do izraza v dejanjih, ki tičejo duševnega blagra bližnjega. Pomagati katoliškemu časopisu, ga podpirati, ga širiti, tako, da ga bero tudi drugi in se drugi iz njega uče pravili naukov, da si pravilno usmerjajo svojo vest in najdejo pravo pot skozi zmedo sodobnih idejnih gibanj, kjer se laž tepe z resnico, to je najbolj plemenita ljubezen do bližnjega in najbolj potrebna dandanes, ko je treba človeštvo obvarovati pred socialnimi krizami in pred duhovnimi katastrofami. Noben katoličan ne bo storil svoje polne dolžnosti, dokler se te največje ni zavedel in se ni stavil popolnoma v službo razširjena dobrega tiska.
Spomenica zaključuje: ..Katoliški vtrniki naj se zavedajo, da bodo dajali odgovor z a t o, če so katoliško časopisje zanenarjaii ali ga podpirali. Največja podpora pa je tudi tukaj, kot pri vseh velikih krščanskih podjetjih, molitev, da bi Bog blagoslovil katoliški tisk. L '•* ta tisk vir življenja in uspehov. Da bi iz vseh : ni katoliškega lista sijala resnica, katoliška i niča, ki varuje posameznika, utrjuje družino, visolo dviga čednosti, ki človeško družbo osrečujejo n ji zagotavljajo blagostanje in srečo!"
Ta nadvse lepi in globoki poziv bodi novoletna beseda tudi «Koroškega Slovenca*. Sicer mu hočejo njegovi repr.jatelji jemati njegov katoliški značaj in ga stavljajo v vrsto zgolj nacionalnih listov, katerih vsebino narekujejo izključno samo samoljubni interesi enega naroda. Vendar si naš list sme šteti v ponos, da je ne samo glasnik malega, v njegovih kulturnih pravicah prikrajšanega naroda koroških Slovencev, marveč tudi boriteli za živo in dejavno krščanstvo medpoedinci, v družinah in. med narodi. Kako tudi drugače, ko sega sodobna, ves svet pretresujoča borba dveh svetov tud i v s 1 e h ern o našo vas in družino!
Naj bi elika novoletna beseda Cerkve, govorjena pa kardinalu Pacelliju celemu svetti, našla dejaven odmev med našim ljudstvom!
nekoliko časa mislila, da sta dospela do glavne dvorane babelskega stolpa, vendar sta kmalu spoznala, da prihaja veliko vpitje in kričanje od množice žensk, ki so napravljale iz jasmina rožno olje. Pri vstopu tujcev so hipoma utihnile; ko so si pa natančneje ogledale tujce in spoznale, da je bil samo zdravnik in njegov služabnik, so se hitro sokolile in silile so v Škendra; nekatere so izte-gavale svoje roke, druge kazale jezike, nekaj pa jih je nadlegovalo zdravnika z vprašanji, ki so pripravile spretnost in skromnost drznega imeji-telja čarobnega zdravila v nemalo zadrego. Vendar se te ovire hitro odstranile, kajti Kaflis je tako trdo obdeloval njihove bele rame s svojo uradno palico, da so se v divjem begu in z glasnim vpitjem razkropile na vse strani in pri tem obsipale glavnega evnuha s takimi naslovi, da sta bila Škender in Nicej zelo začudena vzpričo tolike množine psovk, kakor so jih poznale zaprte ženske.
Po odhodu iz te sobane so se ustavili pred nizkimi vrati. «Tukaj je soba v stolpu," reče vodnik,
■ «v kateri najdemo našo lepo sužnjo". Potrka! je in neka ženska je odprla vrata; Škender in Nicej sta stopila v neveliko, toda razkošno opravljeno sobo; bila sta tako razburjena, da sta le z veliko težavo skrivala svoj nemir. Na nasprotni strani je stala hiša, ki je bila zakrita z lahko pajčolanasto zaveso. Evnuh jima je vele! počakati, sam pa je stopi! naprej in previdno odgrnil zaveso in nagovoril z nizkim glasom bolnico. Čez nekoliko trenutkov je evnuh namgnil Škendru priti bližje in mu zašepetal: „V začetku te ni hotela videti, ko sem ji pa rekel, da si kristjan, je privolila." S tenu hese-I dami je odgrnil zaveso in razkril zavito žensko postavo, ki je ležala na postelji.
DOMAČE NOVICE ||
Rematiti.
S tem čudnim imenom nazivamo dan sv. Treh kraljev. Z njimi zaključujemo zimsko praznično dobo ter se podajamo v pust in post. Pernaliti so vsepovsod obdane z neko tajno. Ne samo sv. trije kralji, ki v teh dneh obiskujejo domove, so temu vzrok. Starejši rod se spominja, da je živel po deželi nek čuden običaj Pehtre babe, ki je odeta v pošastno obleko strašila po vaseh. Še sedaj pripovedujejo, da blodi v nočeh okoli Pernahti naokoli Pehtra baba, ki ji sledi v brezkončni vrsti truma nekrščenih otrok. Ozadje tega čudnega običaja je nejasno, njegovi sledovi pa so razširjeni pri vseh narodih. Narodoslovci slutijo, da segajo korenine tega zimskega običaja nazaj v dobo poganstva.
Najbolj se je pernahtni običaj ohranil pri Žili. Sicer še povsod pred praznikom sv. Treh Kraljev kadijo in škropijo, povsod napišejo na vrata G+M+B, tudi „tri kralje" še pojejo naokoli. Žila pa je delno ohranila tudi še Pjerhto babo. Po molitvi jo popihajo fantje od doma v „pvanje“. Starejši se na pvanji ločijo od mlajših fantov ter oblečejo Pehtro. Medtem kričijo mlajši: Pjerhta, Pjerhta, prid! Pjerhta je zavita v črn kožuh ali pa obnošeno žensko obleko, na obraz si natakne pošastno živalsko masko, roke ima vse počrnjene. Fantje jo spremljajo v vas, gredoč zvonijo s kravjimi zvonci. Ko stopijo v prvo hišo, prenehajo zvoniti in prično peti. Medtem pa hodi Pjerhta okrog hiše in išče s svojimi črnimi rokami primerno žrtev. Ko fantje odpojejo, jim podari gospodinja tri darove na čast Trem kraljem. Tako gredo od hiše do hiše.
Takoj za odhodom sv. Treh Kraljev iz Jutrovega je sledil umor betlehemskih otrok. Zato naziva stara koroška pripovedka Pehtro babo hči kralja He-iGdežas-ki blodi v nočeh okoli božiča naokoli in išče miru in pokoja. Tod bo menda pravo jedro oernahtnega običaja.
Škoda, da ta lepi svet naših prednikov vedno bolj izginja! Življenje na deželi se ob tem prazni in plitvi. Gorje, če kedaj med nami docela izgine vera preprostega srca, iz njega porojena narodna pesem, narodna noša in ljudski običaji! Potem je dežela oropana svojega najlepšega nakitja in bo zadobila značaj predmestja in njegove življenske golote.	s.
Nova sv. maša v Rožeku je bila izreden narodni praznik. Že to je bilo edinstveno, da se je vršila sredi zime, kar se pač le redko pripeti. Kljub mrazu je. bilo razpoloženje nepregledne množice uprav ■ greano. Svečan je bil že sprejem novomašnika-
rjaka frančiškana o. Bertranda, sinu ugledne Pro-senove družine v Spodnjih Goričah. Poleg številnega ljudstva je došlo iz vseh krajev slovenske Koroške 12 duhovnikov in 7 bogoslovcev. Slavnostni pridigar je bil znani misijonar frančiškan o. Odilo. Novi sv. maši je sledila srebrna poroka pri-micijantovih starišev.
Vremenoslovci so se očividno uračunili. Za praznike so nam obetali obilo snega, niso pa pri tem računih z muhasto luno, ki je baš za praznike pri-sijala vsej svoji bledi krasoti. Sedaj se učeni gospodje izgovarjajo, da je treba počakati na sneg do prihodnjega mlaja. Če torej v teku tega in prihodnjega tedna ne bo snega, imajo končno vendarle prav. — Krvavo bi sneg potrebovali, tako tožijo naši gospodarji. Ni snega, ni vožnje, ni denarja. Baš slednjega pa bi tako zelo rabili v dneh, ko venomer naletavajo v hišo vedno nove položnice, bodisi davčnih, zavarovalninskih ali drugih uradov. Celo položnico ..Koroškega Slovenca" mo-t rajo začasno odložiti, da se nabere potrebni cvenk. A vendar je ne bodo kljub težavam založili, ker hočejo tudi v novem letu ohraniti zvestobo svojemu listu. Tako vsaj se nadeja naš dobri mož v upravi.
Božičnice na naših šolah. Domala v vsaki šoli našega ozemlja je priredila Siidmarka skupno z Heimatbundom ob praznikih božičnico z obdaritvijo otrok. Darove sta sprejemali organizaciji celo z Dunaja in Predarlskega. Mnogi učitelji so v bo-I žičnih nagovorih otroke pozivali, naj se oddolžijo dobrotnikom s tem, da bodo spoštovali nemško besedo. Nobenemu učitelju pa menda ni padlo v glavo, da bi otroke spomnil materne besede. Občutke starišev ob tovrstni obdaritvi otrok si lahko predstavlja vsak sam. Ali ni tako, kakor da bi jih prodajali?!
Nemško-nacionalne „Freie Stimmen" nam začenjajo \ zadnjem času spet posvečati svojo po-
zornost. V številki predzadnje srede prinašajo od-: lomek našega prosvetnega članka o Mohorjevi 1 družbi, dodajo vsebino dr. Oblakovega govora, ! priobčenega pred meseci v ljubljanski ..Sloveniji” | ter zaključijo s komentarjem: ..Domala v vsaki | številki Koroškega Slovenca lahko beremo pcro-! čila o izumiranju koroških Slovencev. Dr. Oblak 1 pa, ki je rodom iz Koroške, ugotavlja nasprotno... j Povejmo enkrat odkrito: Ta vedno spet se po-| navijajoča neodkritost in neresničnost na strani I gotovih Slovencev sta glavni vzrok, da v deželi j ne more priti do miru in narodnostnega sporazuma. Končajte vendar z hujskarijo in pot k miru in i medsebojnemu sporazumu je zravnana." — Pač j stara pesem, ki naprti vse hudo in zlo drugemu, | svojega pevca pa opira sleherne krivde! Naj ji do-i damo svojo pripombo: Škoda, da naša dežela ne premore kakega Bethlena ali Gòmbòsa, ki bi vedela govoriti resnico tudi k našemu vprašanju, kakor sta to storila omenjena državnika napram nemški manjšini na Madžarskem. Seve bi potem ne smela brati celovških „Freie Stimmen".
Še je življenja nekaj. (Trogern—Korte.) Obirski misijon, katerega smo se udeleževali tudi Korčani, je bil zaključen v pondeljek 14. dec. m. 1. Bil je ravno še lep spnenc, pa so se p. Klančnik lahko pripeljali. Sv. zakon častimo, v zakon jemljemo in dajemo. O pustu je Lojze Kuhel, sam samcat z hromo materjo v bajti, obupal in šel po tovarišico-pomočnico v Sele. Na god sv. Janeza pa je belski učitelj Egon Smole prišel k nam in si vzel najmlajšo Smrtnikovo, prijazno in veselo Ivico, ki je učiteljica ročnih del v Beli. Preč. g. Hutter so imeli na novoporočenca globok nagovor, v katerem so razložili pomen zakonske vezi, po kateri sta mož in žena vezana medsebojno in še na božjo in naravno postavo in katere najlepši izliv je — ljubezen. Nevesto je moral ženin po stari navadi odkupiti v gostilni zbrani deseterici za več litrov vina, zvečer je bila pri Smrtniku ženitovanjska večerja, zjutraj pa sta novoporočenca posetila ženinove stariše pri Velikovcu. Želimo jima v novem stanu obilo sreče!
Svojega prijatelja je opeharil (Klagenfurt—Celovec.) Pri celovškem Št. Petru biva več Bolgarov-vrtnarjev, ki si s trdim delom služijo svoj kruh. Mnogi med njimi so sila marljivi in štedljivi ter bi lahko bili vzgled mnogemu domačinu. A vsi tudi Bolgari niso pridni in pošteni. Vrtnarski pomočnik Petkoff je imel v celovški mestni hranilnici vloženih 800 S. Ker sam ni vešč nemškega jezika, je jemal pri vlaganju prištedenega denarja svojega tovariša Malakošega s seboj. Za praznik je nameraval Petkoff za teden dni v domovino. Njegovo namero pa je preprečil nepošteni Malakošek. Vzel je skrivaj drugu njegovo vložno knjižico, dvignil domala celo svoto, najel z še nekaterimi enako nepoštenimi tovariši avto ter pobegnil z denarjem do Podroščice in odtod v Jugoslavijo. Poleg knji-j žice si je tatinski Malakošek prilastil še drugih 400 S. Petkoff je ves pobit zaznal za grdo tatvino | in moral ostati črez praznike v Celovcu. Tatinsko družbo, v kateri se je poleg Malakoška nahajal tudi neka Jordanoff Swečow in Nikola Malačow, i bodo nemara še prijeli.
Kap jo je zadela. (Ebersdorf—Drveša ves.) Na sveti večer se je oglasil pliberški smrtni zvonček ter naznanjal, da se je spet poslovila ona duša s tega sveta. Tokrat je zvonenje veljalo Štefičevi Uršuli, zasebnici v Drveši vesi. Zjutraj še je prisostvovala zornicam, nenadoma pa jo je v cerkvi zadela kap in se je zgrudila. Hoteli so ji še nuditi pomoč, a je bilo zaman. Njen pogreb je bil lep. N. p. v m.
Smrt dobre matere. (Rinkenberg—Vogrče.) Tri dni pred božičem so zaspali v Bogu dobra Kotnikova mati. Dolga, težka bolezen, katero so prenašali z angelsko vdanostjo, je napravila konec njihovemu blagemu življenju. Rajna so bili vzor krščanske žene: pobožna, tiha, delavna mati. Posebej je treba omeniti njihovo narodno zavednost in ljudomilnost. Kako spoštovanje so uživali, je pokazala njihova zadnja pot. Od blizu in daleč so došli znanci ter napolnili ob pogrebni maši vo-j grško cerkev. Pevci so ranjki zapeli na domu v srce segajočo žalostinko. Ob priprosti stari žalni pesmi je ostalo le redko oko suho. (Ta pesem bi j zaslužila, da bi jo spoznali tudi drugod.) Č. g. župnik so govorili ob odprtem grobu poslovilne besede ter dejali: Telo njeno smo pokopali, duše njene pa ne moremo pokopati. Ravno tako ne bo pokopan spomin nanjo. Rajni materi vedni mir, 1 zaostalim naše iskreno sožalje!
To in ono. V štajerski dež. vladi je prišlo minuli teden do malega nesporazuma. Odstopila sta dva vladna člana, nakar je dež. glavar imenoval druga
! dva. Kancler pa imenovanja ni potrdil in je ostalo pri starem. — Glavni urednik „Karntner Tagblatta" msgr. Paulitsch je praznoval 251etnico svojega uredniškega delovanja ter bil ob tej priliki deležen obilih čestitk. — Doklada kmetijske zbornice znaša za 1937 10 procentov. — Do 1. maja so zaprte ceste: ljubeljska od Ridovca, belska od orožniške kosarne, podkorenska od Rikarje vesi pa do meje. Dovoz drv je dovoljen. — Predstojnik Pliberškega sodišča dr. Krauland je prestavljen v Gradec. — V Jugoslaviji so izdali bankovce za 500 din. — Dež. glavar dr. Sucher je bil odlikovan z redom komturskega križa. — Na Dunaju je umrl bivši vrhovni poveljnik avstro-ogrske armade feldmar-, šal nadvojvoda Friedrich. — V Celovcu je umrl gen. major v. p. Raoul Ebert. — Znani ugledni zdravnik iz Bele dr. Gross bi bil domala postal žrtev prometne nesreče. Na gladki cesti iz Velikovca proti Sinči vesi mu je ob drčanju avto zadel ob obcestni kamen ter se prevrnil, dr. Gross pa je ostal nepoškodovan. — Na progi Labud— Wolfsberg je padel iz vlaka sprevodnik Kettner. Našli so ga pozneje mrtvega z odrezano nogo. -Znana Neherjeva tovarna za posodo v Seebachu pri Beljaku je morala odpustiti 84 delavcev.
Z zaslužno medaljo je bil od zveznega prezidenta odlikovan pliberški cerkovnik Leskovar. — V Podljubelju je umrla 771etna Katarina Moser.
NAŠA PROSVETA
i
Kritik ima besedo!
H pevski prireditvi v Železni Kapli.
Le nikar ne mislite, da je kar tako napisati kritiko. Malo se že tudi jaz kritike bojim, ki bo po tej moji kritiki prišla črez me. Kadar skuša kdo resnico povedati, pravijo eni o njem, da ima prav, drugi, da je „šimfal", tretji, da govori o stvari, katere ne zastopi, četrti, da je „partajiš“, pristranski, in kar se še lepega izve, vsa kritika gre črez kritika. Pa ne bom vseeno nič delal kompromisa, češ, jaz vam bom prizanašal in vas hvalil, vi pa zato tudi meni prizanašajte in me tudi malo pohvalite. Veste, če bomo eden drugega „farbali‘\ ne bomo prišli nikamor. Kar moško si povejmo resnico in skušajmo potem popraviti, kar je bilo napak, in kar smo dobro napravili, bomo lepo delali še tako naprej ali pa še izboljšali.
Prvi je v Železni Kapli nastopil pliberški mešani zbor. Kaj ne, da ste že radovedni, kaj bom zdaj povedal — pa nič ne povem. Saj bi lahko kaj napisal, pa bi ta ali oni le takoj pogruntal, da ni vse res tako, kakor pišem in bi podvomil, ali sem bil sploh zraven ali ne. Pa saj to je, prav takrat, ko so peli pliberški, se je nekaj zgodilo, da nisem mogel biti zraven. Zato moram o njih lepo molčati. Rekli pa so tisti, ki so jih slišali, da so „fajn“ zapeli.
Borovljance sem pa res slišal. Rešpekt ima človek pred njimi, Teo jih je toliko. In šele, ko se oglasijo! To so basi in prvi tenor mehak in lehak, vmes pa še bariton, da je toplo, če poslušaš. Tudi medseboj so glasovi lepo odtehtani. Zadenejo tudi lepo in pesmice živo podajajo. Prav vsega pa ne smem pohvaliti: izgovarjanje začetkov in koncev posamnih besedi včasih ni bilo enotno, intonacija ne prav čista, tudi v podajanju so bile nekatere trdote.
Potem je nastopil skupni zbor, katerega oceno pa si prihranim za konec. In zdaj: zbor iz Tinj. Napovedovalec je povedal o njih, da so najmlajši pevski zbor in da jih zato še posebej pozdravljajo kot novega brata v svoji sredi. In res je občinstvo pozdravilo s posebno naklonjenostjo tinjske pevce; čisto majhen kupček jih je bilo. Zapeli so o življenju mladih ljudi in o meglici v jezeri. Videlo se jim je, da so se pridno pripravljali in pridno naštudirali pesmi. V podajanju so se v veliki meri varovali trdot, četudi se jih niso v polni meri izognili; vezali so deloma prav lepo, smeli bi vezati še kaj več; intonacija tudi ni bila na višku, izgovarjava pa enotna, disciplinirana. Škoda le, da imajo glasovni materijal le srednje vrste, morda jim bo s časom glas bolje zazvenel, če je lepi začetek, ki so ga napravili, tudi znamenje, da nam bodo kmalu še kaj lepšega podali. In drugič: še kaj več naj vas bo! Saj ste že vi lepo zapeli, kaj šele, kadar vas bo več!
Škocijan! Mrzel veter jih je prignal in sol-daški boben je ropotal. Čedno število jih je in lepe glasove imajo. Tudi petja so že bolj vajeni in sko-ro bi rekel, da je prav’ tu nevarnost, da ga vzamejo prelahko. Intonacija je bila pomanjkljiva, zadevanje glasov na gotovih mestih bi bilo lahko 1 bolj sigurno. Pri drugi pesmi je bilo v tem oziru
boljše, je pač lažja. Že sami veste: redne in resne vaje so včasih zlata vredne! Tudi to je motilo, da je imelo petje, posebno kadar je bilo „solo“, posebno barvo. Podajanje je bilo pripravljeno, lepo, četudi ne brez trdot in sekanja. Začetki stavkov so bili pri drugi pesmi premogočno zategnjeni. Tudi glasovi bi prav pri drugi pesmi smeli zveneti vsaj tako, kot pri prvi. Odtehtani so glasovi dosti dobro, ne bi bilo pa škodilo, če bi bil drugi tenor malo močnejši. Videlo se je, da so Škocija-narji zmožni še lepšega petja.
Št. Vid! Vodil je šentvidske pevce slepi Andrej, ki ga je občinstvo, vpoštevano njegovo nadarjenost in ljubezen do petja, s katero premaguje tudi hude ovire, z iskrenim priznanjem pozdravilo. Peli so o šopku in ljubičini pošti. Tudi ti so peli, da smo jih kar radi poslušali. Glasovni materija! je bolj srednji, malo preveč zamolkli so, zadevali pa so lepo. Na koncu prve kitice pri drugi pesmi v basu ni čisto Stimalo. Intonacija je bila pri prvi pesmi boljša. V podajanju so bile neke trdote, ritem melodije jih je spravil v neko enoličnost. A kljub vsemu je bilo čutiti skrbno pripravo, ki jamči še za bolišo kakovost, da jo še v bodoče nadaljujejo.
Za danes dovolj kritike! Vzemite jo, pevci, z dobro voljo, s kakoršno je pisana. O ostalih zborih pa v prihodnji številki.	Pst.
Društvom! Mladinski zakon stopi v veljavo z dnem 1. aprila. Dotlej se vrši prosvetno življenje v običajni obliki. Prošnja osrednjega odbora naj prosvetni minister dovoli prosvetnim dništvom slovenske manjšine tudi v bodoče dosedanjo zaposlitev mladine do 18. leta, še ni rešena. V slučaju negativne rešitve spremenijo društva na letošnjem občnem zboru tozadevni odstavek svojih pravil. Podrobnosti o tem v posebni okrožnici! — Trda gre centrali za igre. Nad 200 iger se nahaja pri društvih. Predsednike prosimo, da nerabne izvode nemudoma vrnejo, da zamoremo ustreči še drugim.
Božičnica z igro ..Henrik, gobavi vite z’4. (St. Johann i. R,—Št. Janž v R.) Na Štefanovo so naši mladi dokazali svoje zdravo hotenje. Igrali so krasni božični ministerij slovenskega pisatelja F. K. Meška ..Henrik, gobavi vitez“. O kakovosti tc igre govori najzgovornejše dejstvo, da je bila samo v letošnjem božiču igrana na treh krajih na Koroškem. Njena vsebina je slavospev čiste božične ljubezni. Naši igralci so igro, ki je med težjimi in zahteva od igralcev predvsem doživetje, dobro podajali. Seve je nismo docela izčrpali v njenem vsebinskem in tudi jezikovnem bogastvu. Kljubtemu je bil njen utis na mlade in stare naravnost silen. To je bil božič na odru, so mnogi dejali, katere je zgrabilo dejanje v dno njihove duše. Igro so ponovili v nedeljo navrh pri prav lepi udeležbi. Med odmori so igrali domači tamburaši.
V nedeljo 10. januarja v Glinje! Gojenke glinj-skega gospodinjskega tečaja zaključujejo svojo šesttedensko šolo z razstavo kuharskih izdelkov in lepo prireditvijo. Oboje se vrši pri Cingeicu na Trati. Razstava traja od 8. ure zjutraj do 6. ure zvečer. Prireditev se prične ob 3. uri in je zelo pestra: Poje dekliški zbor, moški zbor iz Borovelj, svirajo tamburaši iz Podljubelja, otroci nastopijo v prizoru palčkov, gojenke igrajo v več prizorih, vmes pa je govor zvezinega zastopnika. Cisti dobiček je namenjen kritju tečajevih stroškov. Prihitite!
Mcllweg—Melviče. (Igra.) V nedeljo 10 januarja igrajo melviša dekleta ob pol 3. uri pop v društveni dvorani igro „Sv. Cita“, fantje pa podajajo burko ..Krnet in fotograf". Zilani, v Melviče!
Latschach—Loče (nad Baškim jezerom.) V nedeljo 10. t. m. se vrši ob 3. uri pop. pri Ročičniku v Ratenčah sestanek starišev, ki se zanimajo za zasebni pouk slovenščine šoloobveznih otrok. Govori govornik iz Beljaka in društv. predsednik. Starši prisrčno vabljeni!
j GOSPODARSKI VESTNIK fl
Kako zdravimo mehkokostnost. Fa pogosta človeška in živinska bolezen se imenuje z medicinskim imenom skorbut. Najboljše sredstvo proti njej je po izkušnji mnogih kislo zelje. Na prvi pogled neverjetno, kaj? In vendar je slavni raziskovalec zemlje Cook zdravil na skorbutu obolele že pred 250 leti. Kislo zelje namreč vsebuje takozvane vitamine C in D, katerih pomanjkanje ima za posledico omehčanje kosti. Nek gospodar
poroča v listu „Pionier“, da je zdravil svojo meh-kostno kravo z dnevnim dodatkom 1 kg kislega zelja in jo v 10 dneh ozdravil. Dobro je tudi, če se po suhih letih živini redno poklada apno, kar je posebno važno za kraje, katerih zemlja je revna na njeni. Kislo zelje je dobra medicina tudi človeku in jo posebno otrokom toplo priporočajo.
Dobre prekajene klobase. Zanje je treba tretjino mastnega in dve tretjini suhega mesa. Meso zrežemo s pomočjo znanega mesnega stroja, na 2 kg dobljene zrezanice dodamo 2 dkg soli in česna ter vse dobro pregnetemo. Za klobase jemljemo ozka, čista svinjska čreva. Prekajevanje traja par dni. — Še drug recept bi bil tale: 2 kg govejega in 2 kg svinjskega mesa zrežemo v kocke, dodamo sol, poper, majoran, koriander; meso z začimbami dobro pregnetemo ter pustimo črez noč. Klobase delamo drugi dan. Meso mora biti dobro stlačeno v črevah, klobase obesimo za dva dni v dim. Za uporabo kuhamo te klobase v soljeni vodi.
Pacanje ovčjega mesa, ki se drži skozi 2 tedna, je pri nas skoroda neznano. Za par dni zadostuje pacanje v jesihu. Ce naj se meso drži eden ali dva tedna, si moramo pomagati s soljenjem, ki je slično kot pri soljenju svinjine. Za 12 kg mesa rabimo pol kile soli, 1 dkg salpetra, 5 dkg sladkorja, nekaj kumne, poper, Javorje, česen, čebulo in brinove jagode. Najprej drgnemo meso s soljo, salpetrom m sladkorjem — za to vzamemo polovico nav. količine — ter meso' naravnamo v kak sod ali večji lonec. Ostale omenjene začimbe ter drugo polovico soli, sladkorja in salpetra skuhamo v 5 litrih vode, ohladimo in vlijemo na meso. Vrh mesa pride deska z uteži.
Mi sami izdelujemo sveče. To namreč še ni prepovedano. Vzamemo goveji loj in ga raztopimo. Nato odstranimo tekoči del, ki plava bolj na vrhu, ker je za sveče manj pripraven. Večkrat dodajamo tudi nekaj voska, ki loj še bolj strdi. Bombaževe niti zvijemo medtem vrvico, ki jo napojimo z amonijevim fosfatom in sulfatom ter nekaj borove kisline. Iz pločevine imamo pripravljene oblike, skozi katere potegnemo vrvico in jo napnemo s kakim utežom, nakar zlijemo vroči loj vanje ter pustimo, da se ohladi. Po par urah so sveče gotove in jih lahko uporabljamo. So najmanj za polovico cenejši od onih v trgovinah, ob dobri izdelavi tudi enako trpežne. Po večkratnih poizkusih lahko postanemo pravi mojstri-svečarji.
Gnojnica je izdatna rastlinska hrana. Odvažamo jo najboljši v jeseni ali zimi. Vendar tla ne smejo biti zmrzla. Izkušeni poljedelci svetujejo, naj dodajamo gnojnici malo količino fosfata (na 100 1
I	kg), kar napravi guojnico še izdatnejšo.
Celovški trg začetkom leta. Krave 85—1.10.
krave za klanje 50—60, prašiči 1.40—1.60, plemenski 1.50—1.70, pšenica (100 kg) 38-^0, rž 29 do 31, ječmen 25—28, oves 26—28, ajda 22—25. koruza 28—30, sladko seno 7, kislo 5, slama 4 šilingov. Grah (1 kg) 80—1.00, isto leča, suh fižol 40__60, krompir 14—16, zelje 40—60, sirovo maslo 3.60—4.40, prekajena slanina 3.20—5.20, sirova slanina 2.80—3.00, jajca 18—20, kokoši 2.00—3.00, race 3.00 -4.00, gosi 10, mehka drva 3—4, trda i 4—5 S za k. m.
II	ZANIMIVOSTI j
Kralj kanonov. Gustav Krupp, je praznoval 125-letnico svojih tovarn. Pred stoletjem je bila tovarna še v skromnem začetku. Izprva je izdelovala angleško jeklo, pozneje tudi jeklene izdelke. Kmalu je podjetje začelo cveteti in tik pred svetovno vojno je doseglo ogromen obseg. Samo v domači tovarni je danes zaposlenih več deset-tisoč delavcev, podjetje ima skoraj po vsem svetu velikanske podružnice. Nevarnost je obstojala zanj, ko je leta 1919 Nemčija prevzela obveznost, da ne bo več izdelovala vojnega materijala. To krizo je podjetje srečno prebrodilo in danes spet, kot nekoč, izdeluje kanone in druge reči v blagor človeštva.
Ura, ki vedno gre. Švicarski urar Reutter je naredil uro, ki izpolni sanje vseh, ki svojo vsakdanjo spremljevalko v svoji pozabnosti često pozabijo l navijati. Reutterjeva ura gre namreč neprestano brez navijanja. Uro goni toplota. V uri je cevka v obliki črke V. V tej cevki je živo srebro in tekoč plin, cevka sama pa se nahaja v kovinastem bobenčku. Kadar se toplota le neznatno spremeni, i raste živo srebro in cevka v bobenčku se pre-1 makne. To gibanje žene uro. Če se temperatura
| spremeni samo za 1 stopinjo, gre ura 5 ur. Topio-! ta pa se noč in dan spreminja, torej gre ura večno j in ju z njo konec sitnemu navijanju.
Enonadstropen brzovlak so zgradili v Nemčiji.
I Njegova posebnost je, da peha lokomotiva vozove j pred seboj. Vlak ima samo en vagon, ki ima 3'HJ j sedežev. Dolg je vagon domala 50 metrov, visok nad 4 metre in 71.000 kg težak. Prostore grejejo s toplim zrakom, ki teče po kanalih. Razsvetljava j je električna. Njegova zanimivost je še, da je ! zgrajen na eno nadstropje, kjer so istotako ko-j modni sedeži za potnike. Vlak razvije v uri hitrost 120 km in vozi med Hamburgom in Buchner-jem. j Strašna katastrofa na Japonskem. Na japon-I skem otoku je pokrajina Akita. Skozi to pokra-! jino teče reka, ki je zajezena z velikim jezom.
| Ker se ondi nahajajo veliki rudniki, je pokrajina gosto naseljena. Minuli teden pa je silni vodni pritisk nenadno predrl jez in velikanske vodne mase so se razlile po dolini. Pogrešajo nič manj : ko 1200 ljudi. 500 hiš je vodovje odneslo, da za Ì njimi ni sledu. Usodno je bilo to, da je vodovje ! pridrlo sredi noči, ko so prebivalci spali v svojih ! domovih. Vlada je takoj odposlala odpomoč.
| Bobbie, zvesti pes. Nek ameriški farmar ima psa. ki je zaslovel vsled svoje zvestobe. Na ne-J kem potovanju so ga ugrabili pasji potepini in z j njimi se je oddaljil od doma celih 1600 km. Gospoda: je nanj že pozabil, ko se po šestih mesecih pes spet pojavi pred njim in ga veselo naskakuje. Poizvedoval je po njegovih potih potom časo-; pisja in dognal, da je pes pobegnil pustolovcem, | prekoračil na begu 3000 m visoko gorovje, prepla-! val več rek in jezer, s skokom raz visokega mostu ušel nekemu konjaču in po polletnem teku naše! svojega gospodarja. Ko so Američani zvedeli za 'ijegovo zvestobo, so začeli pošiljati zanj darove.
Kit zadel v parnik. V Arabskem morju je nedavno zadel nek nemški parnik v kita in ga ubil. Parnikov kljun se je tako zaril v kitovo meso, da ni bilo mogoče iznebiti se tega bremena in ga je parnik nekaj časa vlačil seboj. Čudni slučaj so ! opazili, ko je nenadno začela ladja počasneie voziti. Opozorila jih je na to dvojna vodna brazda za parnikom. Da se rešijo ovirajočega bremena, je kapitan zapovedal z vso silo voziti nazaj, nakar se je kit snel z ladijskega kljuna in potopil v , morsko globočino.
Bo kmalu zrasla. Šiman: „Sem slišal, da se ženiš. Kakšna pa je kaj tvoja nevesta?" — P e-pej: ,.No. prav čedna, samo bolj majhna je!" Šiman: ..O, bo že zrasla. Tudi moja je bila pred poroko majhna, potlej mi je bila pa kmalu čez glavo."
Kože od lisic, kun. divjih mačk, srnjakov, zajcev, veveric itd. bom kupoval od Kapelčanov in okoličanov sredi januarja. Kdor ima prodat/ kako kr žuhovino, naj pusti svoj naslov pri Gospodarsk zadrugi v Železni Kapli. Nap Anton, trgovec s kožami.	2
ZAHVALA.
Povodom težke in prebridke izgube našega dobrega in skrbnega očeta, gospoda
Valentina Užnik-a,
lastnika Froncejeve in Adamkove hiše
izrekamo vsem, ki so ga v tako obilnem številu spremili k zadnjemu počitku, našo najprisrčnejšo zahvalo.
Posebej se zahvaljujemo vsem onim, ki so obiskovali rajnega očeta v času bolezni, domačemu č. župniku za obiske med boleznijo, lepe molitve ob zadnji uri in tolažilne besede ob grobu.
Najtoplejša zahvala tudi vsem gg. odbornikom Hranilnice in posojilnice v Glinjah za častno udeležbo in spremstvo rajnega odbornika na njegovi zadnji poti.
Naš požrtvovalni in blagi oče pa naj nam vsem ostane v trajnem spominu in večna luč naj mu sveti!
V Selah, v decembru 1936.
Žalujoči družini Froncijeva in Adatnkova.
i QQtniW* Pni in ensn društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu. — Založnik, izdajatelj in odgovorni >redmK: Ukini Vinko Zwitter, Klagenfurt, Achatzelgasse 5.
Tiska Lidova tiskarna Ant. Macha t hi družba, Dunaj, V.. MargareteiinLu 7.