501
Tvoj glas te izdaja
Peter Kolšek
NOVEMBER    Ti, ki imaš polna usta minljivosti,
v novembrskem marmorju odsevajo temne postave rodbin. Nad zaprtim grobom, razbolelim od močnih rož, vlečejo vrane severni veter, ki skozi prezebla ušesa tipi je v lobanje, nepripravljene in še negovane za silo. Ali si videl
majhnega duhovna, ki trosi blagoslovljene besede po naškrobljeni prsti? Kako so njegovi gibi brez zaupanja, kar zmrznjeni zlebdijo v zraku in ničesar ni, kar bi jih privezalo k tolažbi.
On, ki je na drugem koncu zime oživil
tvoj začetek, pa je miren in zbran,
povezan v šop izsušenih misli,
ki jih razpihuje veter,
srobot čez dolge modrikaste njive.
In žena,
nosna v temni gneči popoldneva,
na odprtem griču, polna mleka in časa.
Peter Kolšek
V sanjah jo napenja zlati lunin obroč.
Ti, ki imaš polna usta minljivosti,
sladko je, a zaman izgorevaš v plastični nič.
NOV DAN    Sveto olje, ki je mazalo vrata stoletij, SE PREBUJA    se je razdišalo. Kdor ni namakal
svojega jezika, je zdaj poražen in sam.
Voda in pesek zalivata ugasle okove:
sladki osvobojeni znanci,
veselje do latinščine in črnega ribeza.
Ob jasnih nočeh ali sneženju
je čutiti resno napetost,
ki se z mistiko razodeva trikotni
duši.
Megla visi med drevesi kakor perilo
in obliva balustre kakor med trebuhe.
HČI    Ni te bilo v mojih artikuliranih prošnjah.
Ni te bilo, ko je dan vzhajal čez robove mesta
in so se po zlatih vinogradih valjali konji.
Ko pa si zapustila temačne jase, skrivalke
nomadov in bliskov.
si imela ozek obraz kakor studenec,
ki umiva siromaštvo. In vso preteklost
in vso prihodnost si premerila z majhnim
korakom. Tedaj si izrekla prvo besedo
in v mojem ušesu se je razrasel travnik.
Ko si prvič pomočila ustnice v vodo,
sem vedel, da ti le spuščene roke
lahko ljubkujejo prsi.
Ti moja trpka hči, moral bi ti zapeti
dolgo uspavanko, kakršne pojejo utrujeni
ljubimci, pa sta v meni le budnost in strah.
ČRTOMIR    2e ves dan govorim o Črtomiru. Krilim z rokami kakor kaznjenec, ki mora zalučati veliko zadnjo besedo v igriva ušesa sodnikov.
502
Tvoj glas te Izdaja
Na pomoč kličem jezero in slap, hudournik in roso, mavrico in solzo, ki teče navznoter. O, nesmrtna Bogomila! Premetavam se med poševnim soncem in zaščitenimi, dolgimi obrazi in srkam prah, ta topli duh bojevitega dneva, ki potem edini zasuje večer do sramnega vrha.
TVOJ GLAS    Tvoj glas, ki prihaja zvrtincen izza uhanov, TE IZDAJA    te izdaja.
Pogrnila si si v srcu njega, ki je prepotoval
Balkan s kolebnico v nahrbtniku.
Da, težko je živeti v zavihani senci užitkov;
kadar bije polnoč, je najtemnejše.
Potem se dan začne s suhimi slivami
in popoldne je popoldne suhih sliv.
Zato
je tvoj glas ozaljšan s trepetavostjo
in čeprav še neizoblikovan,
je tudi meni drag.
VINO    Nikoli ga ne morem popiti dovolj.
Ze moj davni ded je pribežal iz Rima
z veliko amforo na hrbtu,
nemara pa je še kdo od kasnejših
kot sirotni viničar pripravljal pot
socialni literaturi.
Kakorkoli že, kislina v želodcu
tekmuje z grenkobo srca.
In kadar mi je zares hudo, pijem,
da bi mogel postati sentimentalen,
ker — tudi to je težko.
Popil sem že veliko in vem:
pesmi o vinu in ženskah
najdejo najhvaležnejše častilce med tistimi,
ki spijejo dva kozarca na dan.
503
504
Peter Kolšek
VESELI DAN    Videl sem te tisti dan, ko si si našla moža.
Razdejani svet za tabo je onemel, ti pa si brez uma in v predpasniku tekla čez most. V podrobnostih ni bilo nič peklenskega, toda žene so tesnobno zastajale in dolgo dolgo povešale sramežljive oči. Razglašen trg
se je v boben napel, ko si ga premerila s svojo spevno dušo. Tisti neznanski objem je prežal nate v preddverju kapele. Tiho,
le nekoliko raskavo so ti segli zobje čez drhteči pas in prevpili srečo v srh in temo. Tako je bilo.
PRAZNIK    Najlepši so tisti, ki so odeti v pelerine.
Kar brez copat drsijo k zveličanju. Ali bo kdo zmogel zaustaviti bučanje orgel, ki se napoveduje s skrivnostnim tresljanjem gumbov in popuščanjem podvez? Vesolje je verjetno spirala, o tem se prepriča, kdor zavije steklenici vrat. S kruhki so postregli prepozno. Napaka *          je posledica nedopustne gube v šesti
kantileni.
Roka, brezskrbno položena na rame, v brezglavem trenutku navdušenja — ali ne bo postala medvedja šapa? Nič ne pomaga,
iz orgel se barbarsko zapodijo skuštrani angeli; ta trdovratnost je razložljiva na dva načina: kot prepih in lepota.
505                                                                                                   Tvoj glas te izdaja
RAČKE    2e dolgo nisem napisal pesmi. Potrebna je askeza, dolgo zrenje proti horizontu, kjer se v svečavi, ki prihaja izza nebeških vrat, prerivajo, zaboji, račke, cvetlice, loparji. . . Tu in tam se kakšna stvar utrne v Nič in potem sledi pesem, nujna kot ropot.
A rad se zaziram v zimsko nebo ali reko, ki brez premisleka teče. Oboje, molčeči sneg in daljna morja, me navdajata s tolažbo; ne morem si prikriti, da računam prav na rumene kodraste račke.