Poštnina plačana v gotovini.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI DRAMA	1947-48
25-LETNICA UMETNIŠKEGA DELOVANJA
MARIJE NABLOCKE
BRANISLAV NUŠIČ: GOSPA MINISTRICA
Premiera dne 31. oktobra 1947
Gospa ministrica
Šala v štirih dejanjih. — Spisal Branislav Nušic. — Prevedel F. Albreht
Scenograf: ing. arch. Ernest Franz	Režiser: Fran Žižek
Sima Popovič .......................................Bojan) Peček
Živka, njegova žena ................................ M- NABLOCKA
Dara, hči .......................................... Vida Levstikova
Raka, sin ..........................................Branko Starič
Čeda Uroševič,	zet ..........................Maks Furijan
Dr. Ninkovič,	sekretar ministrstva .................Lojze	Drenovec
Rista Todorovič,	usnjar ...........................Janez	Cesar
J	Drago Zupan
Pera Kalenič .......................................Stane Česnik
Pera, pisar administrativnega oddelka ..............Nace Simončič
Ujec Vasa ..........................................Pavle	Kovič
Teta Savka .........................................Elvira	Kraljeva
Teta Daca ..........................................Ruša Bojčeva
Kristina, njena hči ................................Draga Ahačičeva
Jova Pop-Arsin	.................................Jože Loučina
Soja, ločena žena ..................................Mila Kačičeva
Sava Mišič .........................................Janez Albreht
Policijski pisar ...................................Janez Rohaček
Anka, sobarica .....................................Tina Leonova
Prvi žandar ........................................Aleksander Valič
Drugi žandar .......................................Lucijan Orel
Tiskarski vajenec ..................................Lucijan Orel
Sluga zunanjega ministrstva ........................Aleksander Valič
Kraj: nekdanji Beograd
Odmor po 2. dejanju
Kostumi: Mija Jarčeva, izdelani v gledališki krojačnici pod vodstvom
Cvete Galetove
A
Inspicient: Lucijan Orel. — Odrski mojster: Anton Podgorelec. — Šef razsvetljač: Vili Lavrenčič. — Lasuljar: Ante Cecič.
Cena Gledališkega lista din 10.—
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Janko Lišku. Urednik: Emil Smasek. Tiskarna Slovenija. — Vsi v Ljubljani.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1947-48	DRAMA	Štev.	2
Petindvajset let je minilo, odkar se je prvič pojavila na deskali našega gledališča mlada ruska igralka Marija Nikolajevim Nabloeka, ki se je presenetljivo hitro uveljavila v popolnoma novih razmerah in s svojo prepričevalno igro ter izrednim šarmom, ki ga srečamo' le pri redkih umetnicah, osvojila publiko našega mladega gledališča.
Od tistih dni pa do danes nam je ustvarila pestro galerijo presenetljivo živih ženskih likov, ki vsi brez izjeme pričajo o njeni izredni ustvarjalni sili, življenjski pristnosti, umetniški iznajdljivosti in visoki igralski kulturi.
Nabloeka je skupaj s svojim možem, režiserjem Putjato predstavljala živo vez med našo Dramo, ki se je šele kopala iz diletantizma in bogato tradicijo ruskega gledališča, tako da je naše mlade igralke, ki so se učile ob njeni igri, hote ali nehote navajala na pot najžlahtnejše igre, ki jo pozna zgodovina gledališča — na pot ruskega odrskega realizma.
Mariji Nikolajevni Nalilocki, ki je, čeprav Rusinja po rodu, postala ena najpopularnejših in najpomembnejših slovenskih igralk, čestitamo k njenemu jubileju in ji z iskreno zahvalo za njen nemajhen doprinos k razvoju našega gledališča želimo še mnogo let uspešnega dela!
Uprava Slovenskega narodnega gledališča in Ravnateljstvo Drame
— 25 -
Marija Nikolajevna Nablocka
Filip Kalan:
ZAGONETNA DAMA IZ ASTRAHANA
1
Leto 1922. ima v koledarju našega gledališkega življenja svoje posebno znamenje.
To leto se je Ivan Levar za vselej poslovil od evropskega bleska svoje mlade operne in koncertne slave ter stopil s širokim moškim korakom na pot prvega slovenskega trageda, cenjen in osporavan, občudovan in posneman, zavidan in obrekovan, yselej sredi vročega boja nasprotujočih si mnenj. Atlas našega odrskega sveta, pevec in igralec gospoda boga, kakor so v zanosu pisali o njem gledališki ljudje. Bil je Othello, prvi Othello našega mojstra, hrupni in vihravi,' nevarni in vročekrvni, ves v slepečo bliskavico mladostne burje ožarjeni Othello Levarjeve zmagovite moškosti, prva močna shakes-pearska postava v prvem velikem desetletju slovenskega igralstva.
To leto je prestopil s šentjakobskega odra na deske ljubljanske drame zanimiv začetnik zajetne zunanjosti, kmečki fant iz zakotne vasice pod Gorjanci. Danes ga pozna vsa dežela. Njegova takratna vloga je bila neznatna, komaj omembe vredna: debeli človek iz doline šentflorjanske. In vendar je bil to začetni korak pomembnega folklorista, plahi, še ves v podeželsko zadrego in okroglo bahavost zastrti nastop poznejšega nespornega gospodarja vsega našega veselega teatra od burke do karakterne komedije: debut Janeza Cesarja.
To leto je prišla v našo deželo zagonetna lepotica iz velikega mesta ob Volgi: iz daljnega Astrahana.
Potovala je preko Gruzije. Šlo je na jesen, nebo so prepredali tegobni septembrski oblaki in nevšečni jesenski vetrovi in nenadni nalivi, bilo je sredi zadnje vrtoglavice revolucijskih dni in državljanske vojne, sredi lakote in poraženih intervencionistov, sredi večne panike o novih vojnih zmedah, sredi samih neznanih, nervoznih in nestrpnih ljudi domačega in tujega porekla. Bila je dolga in zamudna pot čez Tiflis in Batum do Carigrada in iz Carigrada
V	Grčijo in po Grčiji do Sofije in čez Bolgarijo daleč gor proti Alpam, dolga in nevšečna pot mlade ženske z neznatno prtljago, brez spremstva in pomoči po vozovih in ladjah, po pristaniščih in kolodvorih, sredi zatohle gneče na postajah in po oddelkih tretjega razreda, dolga in tegobna pot, polna stisk in zadreg zmedenega žeflskega srca, polna otožno razposajenega slovesa od starih znancev, polna nepriznanega in žgočega domotožja in hkratu vsa prežeta z vročo, nemirno, nestrpno željo po svidenju z dragim človekom, ki ga je ta ženska pogrešala tri dolga leta.
— 27 —
Po ljubljanskih ulicah so ljudje postajali na pločniku in se ozirali po zagonetni tujki.
Bila je trudna in prašna, na smrt zbita od dolge vožnje, skromno oblečena, malodušna v svoji osamljenosti med tujimi ljudmi. Toda vso to ni moglo prekriti, da je lepa. Lepih žensk se tudi v naši deželi ne manjka. Zavoljo same lepote se ljudje pri nas ne ozirajo za tujimi ženskami. Toda ta mlada dama z ljubeznivim obrazom in zagonetnim nasmeškom je imela v sebi tisto redko in tako dragoceno potezo izjemne privlačnosti, ki jo naši ljudje le hudo neradi in le malokdaj priznavajo ženski: bila je očarljiva.
Zato so se ozirali za njo.
Skrivnostna dama se je ustavila na trgu ob Ljubljanici, pred hišo v Šolskem drevoredu s številko 2. Sporočili so ji, da tukaj prebiva njen mož. Vedela je, da ima v prvem nadstropju najeti dve sobi. Toda bilo je že pod noč in moža ni bilo več doma. Pri gospodinji je stanovala tudi neka zadirčna in jezikava ruska emigrantka. Ta je svojo očarljivo rojakinjo nevljudno nadrla in ji na nos zaloputnila vrata. Potnica s svojo neugledno prtljago je odklamala po stopnicah, potrta, ogorčena, malodušna, vse hkratu. Prespala je noč v isti hiši, v pritličju pri dveh dobrosrčnih gospodičnah, ki sta ji skuhali čaja in ji postlali z novimi rjuhami.
Z možem sta se videla šele drugo jutro.
To ni bila njena prva romantična prigoda z možem.
Tudi vzljubila sta se čisto »po starem«. Rasla je v gledališkem vzdušju. Mati je bila igralka, oče najemnik zasebnih gledališč! ali kakor so tisti čas govorili, »entrepreneur«. Hčer sta po takratni šegi vzgajala v »institutu. Moža je prvič srečala nedaleč od gledališča. na cesti, v Moskvi. Takrat nista govorila drug z drugim. Bilo je leta 1914., mladi dami je bilo štiri in dvajset, prvo leto vojne. Videla ga je prav za prav le od daleč, toda poznala ga je; vedela je, da je igralec in da nastopa pri Koršu. Bil je duhovit in razgiban gledališki človek, čudovit delovni tovariš, razgledan in kulturen, igralec z blestečim glumaškim darom in dragocenimi izkušnjami v karakterni igri, predan ljubitelj francoske komedije in ruskih klasičnih realistov, zanimal se je za hudožestvene dramatizacije Dostojevskega in Tolstega, pozneje je tudi režiral, učil mlajše igralce in pisal razumne članke. Bil je strasten in požrtvovalen pedagog.
Postal je igralski učitelj mlade dame.
Če sem zdaj nekdo, pravi gospa iz Astrahana, tedaj se imam zahvaliti le njemu. Vse, kar igralcu lahko da' šola ali akademija, to mi je dal mož.
— 28 -
N ti stas j a Filipovna
Dostojevski—
Putjata:
»Idiot«
(sezona 1922/23)
Ta mož je bil Boris Vladimirovič Putjata, dobri znanec v našem gledališkem svetu, eden izmed pionirjev pri razvoju našega igralstva. Prišel je v Ljubljano leta 1920. z družino Muratova in ostal do svoje rane smrti požrtvovalni mentor Ivana Levarja in Janeza Cesarja. Tisto jesen je bil že hudo bolan človek. Drugo leto je prestal težko operacijo, po nji je pričel naglo slabeti. Umrl je 1. 1925. v pančevski bolnici. Z njim je povezano tudi gledališko ime očarljive dame iz Astrahana. Med vojno, leta 1916. je vzel Putjata v najem privatno gledališče v Kijevu. Tam je nastopila učenka kot Nelly v komediji danes že pozabljenega pisca Barjatinskega z naslovom Karijera Nablockega«. Nadarjena začetnica je tedaj doživela svoj prvi vidni uspeli in učitelj ji je dejal, da je bila prava Nablocka in
— 29 —
tako se je Marija Nikolajevna, z dekliškim imenom Borislavska. prelevila v — Nabloeko. Na Putjatovo opozorilo si jo je v Kijevu ogledal takrat znameniti »entrepreneur« južne Rusije Sinelnikov. Bilo je v komadu Ostrovskega »Volkovi in ovce«. Marija Borislavska je igrala Glafiso. Izkušeni impresario jo je angažiral. Poslej je delala vse do svojega odhoda v Ljubljano pri igralskem zboru Sinelnikova v Harkovu. Gostovala je v Kijevu, Rostovu, Tiflisu in Moskvi. V Tiflisu so ji petrograjski gledališki tovariši iz »Gnezda pereletnih ptic« priredili 24. avgusta 1922 slovesno odhodnico v Gruzinskem klubu. Ob koncu novembra, komaj dva meseca po svojem romantičnem povratku k možu, je že igrala v slovenskem jeziku.
Bila je znamenita Nastasja Filipovna v Putjatovi dramatizaciji »Idijota« F. A. Dostojevskega.
Svojemu gledališkemu imenu Nablocki je Marija Nikolajevna v vseh dolgih pet in dvajsetih letih svojega dela na slovenskem odru ohranila nepotvorjeni sloves osebne ljubeznivosti, umetniške invencije in nezlomljive kreativne sile.
2
Gledališče je bilo že pri premieri »Idijota«! do kraja nabito in ljudje so vztrajali očarani in prevzeti pozno v noč. Putjatova dramatizacija se je odlikovala po obilni ruski meri, ki je pri nas nismo vajeni: predstava je trajala pol ure čez polnoč. Toda gledalci in kritiki so enodušno priznavali, da je »največ pozornosti vzbujala gospa Nablockaja,« zakaj »izkazala se je temperamentno in ognjevito igralko prav prijetne zunanjosti ter dramatične sile« (»Jutro«, prva notica po premieri).
Odrska podoba tega »v poldoraslih letih ostudno zapeljanega in zlorabljenega dekleta«, te »hetere s plemenitim srcem«, kakor so tisti čas patetično opisovali karakterni obris Nastasje Filipovne, ni več ugasnila v spominu gledaliških obiskovalcev. Še štiri leta po premieri, ko je ljubljanska drama obnovila to predstavo za obletnico Putjatove smrti in je Rogožina že igral Ivan Levar, so se kritiki na široko razpisovali o tej vlogi.
Prav za prav se je Nablocki takrat godila krivica, kljub prodornemu uspehu. Zagonetna tujka je gledalce tako prevzela z bleskom svoje zrele ženske lepote, da so malone pozabili, kakšno veliko igralko imajo pred seboj. In kakor površna presoja često obravnava umetnine zgolj po zanimivi motiviki in po kvantitetni razsežnosti opravljenega dela, zgolj po zunanjem videzu, tako si prvi ocenjevalci Nablockine igralske osebnosti niso mogli kaj, da se ne bi
- 30 -
ukvarjali skorajda samo z njeno zmagovito zunanjostjo. »In končno je lepa žena, kar je za gledališko umetnico v vsakem slučaju ena glavnih kreposti«, tako so pisali očarani gospodje po časopisih. »Njene okusne kretnje so povzdigovale efektne in zelo elegantne toalete in je razumljivo, da je Nablocka uprav ona Nastasja Fili-povna, katere lepota je že na fotografiji presunila kneza Miškina in ki razpali Rogožinovo strastno ljubezen do brezumja«, zatrjuje zgovoren poročevalec (M. Z.: Poglavje o »Idijotu«. Sl. Narod, 6. jan. 1926). »In vrhu tega« beremo, da ima ta Nastasja Filipovim »tudi krasen, poln glas, pravi dramatski alt«. In vzlic temu, da se je Marija Nikolajevim komaj dva meseca privajala slovenski govorici in bi s tem svojim skromnim jezikovnim znan j<igi nikakor ne mogla nastopiti, da ji nista pri izreki izdatno pomagala dva odlična gledališka fonetika, Oton Župančič in Fran Lipah, in ji je ne le po štirih letih, pač pa za vselej ostal v vokalizaciji in v konzonantili mehkobni prizvok domače besede, je vendar obvladala ta zanjo nedvomno najtežji del svoje igralske naloge tako spretno, tla se ni čuditi, če beremo iz tistih časov ginljivo izjavo kritika, ki se očarljivi dami iz daljnega Astrahana na ljubo odreka fonetiki svojega materinega jezika:
»(Nablocka) ima seveda v izgovoru marsi.kak širok ruski glas; toda prav nič to ne ovira cizelirane jasnosti njenega slovenskega govora, in srečal sem se z znancem celo v mnenju, da je škoda, da nima naš jezik sploh takega nekoliko ruskega timbra, ker bi mnogo pridobil na milini in muzikalnosti« (Isti M. Z.).
Zmagala je.
Po premieri je uprava z njo sklenila pogodbo.
Ta listina je eden izmed tistih dokumentov stare Jugoslavije, ki nazorno priča, kako so tisti čas živeli in delali prvi igralci in prve igralke po osrednjih gledališčih naše dežele. »Gospej članici« se v tem listu priznavajo »mesečni prejemki 1750 din (edentisoesedemsto-petdeset),« toda »pri tej plači se smatra zaradi možnosti ugotovitve posebnih honorarjev za temeljno plačo 650 din (šeststopetdeset).< hkratu se »gospa članica obveže, da se bo z vso vnemo poprijela š.tudija slovenskega jezika tako. da bo njen govor v vsakem oziru neoporečen,« z roko pripisana klavzula določa, da je »gospa članica dolžna v tekoči sezoni nastopati v prvi vrsti v sledečih vlogah in igrah: Idijot, Madame Sans Gene. Miss Dott, Cezar in Kleopatra, Češnjev vrt«, dodatek k tej pogodbi, prav tako z roko pisan na poseben list, pa zagotavlja, da pripada gospej članici za vsako premiero, pri kateri sodeluje — v sami pogodbi so že izvzeti historični komadi — »500 (petsto) kron: = 125 (enstopetindvajset) dinarjev za nabavo toalet.«
— 31 —
S to pogodi*) je posiu]«\ zagonetna dama iz daljne dežele — naša Nabloeka«.
Ostala je naša v vseh stiskah in zadregah našega osrednjega slovenskega odra. Ostala je naša v vseh večnih finančnih krizah nc-blagopokojjie kraljevine, ko ni bilo pogosto nobene še tako neznatni* »možnosti ugotovitve posebnih honorarjev« in se je celo tista smešna »temeljna plača« izplačevala v neštetih mesečnih obrokih. Ostala je naša vsem vabljivim ponudbam iz tujine navkljub, ko so se po gostovanju Vladimirja Gajdarova pričeli zanjo zanimati filmski agenti in direktorji. Ostala je naša vsa tista leta, ko so jo svojeglavi in nevešči režiserji odrivali z vodilnih vlog v vse tiste šaržc, za katere so potrebovali igralko velikega formata, da je ustvarila na odru tisto čudežno življenjsko vzdušje, ko celo stari in skeptični, vseh igralskih umetnij vajeni opazovalci zamaknjeni strme v človeške prikazni pod odrskimi lučmi in si pravijo sami pri sebi prav tako skromno kakor tisti gledalci, ki so prvič zašli v ta začarani svet — da j.e na odru vse tako kakor v resnici. Ostala je naša, čeprav je prišla v našo deželo, ko je nad njenim možem smrt že razpenjala svoje peroti in je po tej prvi veliki izgubi doživela še obilo drugih osebnih razočaranj in tegob.
Ostala je, vsemu in vsem navkljub.
In ko so jo nekoč v javni anketi vprašali o njenih željah, je odgovorila z enim samim stavkom:
Igrala bi rada malo več!
3
Z Nastasjo Filipovno se v igralskem opusu Marije Nablocke odpira obsežna galerija dvoličnih, zamotanih, vznemirljivih, nevarnih in hkratu na moč privlačnih ženskih podob iz polpreteklega meščanskega, malomeščanskega in lumpenproletarskega sveta. Po svojem karakternem obrisu segajo te figure od tragičnih »heter s plemenitim srcem« raznoterega socialnega porekla pa do tistih očarljivih salonskih dam, ki skrivajo za ljubeznivim bleskom svojega mondenega nasmeška pošastno moralno brezdno svoje roparske eksistence.
Med dvema sezonama Nastasje Filipovne 1922/23 in 1925/26 je vdihnila življenjsko sapo dokaj mrtvi, po kopitu nemškega ekspresionizma krojeni shemi prostitutke Magde v drami Alojzija Remca (1924/25). V sorodni, po življenjski in dramatski verjetnosti še veliko medlejši lahkoživki Ani iz kriminalne zgodbe Langerjeve »Periferije« je ustvarila razkošen niz pretresljivih ljubezenskih prizorov od muhave razposajenosti in ženske predanosti do sočutja in
— 32 —
globokega obupa (1925/26). Njena Ana Christie iz 0'Neillove igre (1925/26) je globoko psihološko zasnovana obtožba dvojne morale buržoaznega sveta, ki zahteva od ženske čistost in hkratu daje moškemu erotični monopol na sleherno pustolovščino: ženska, ki se ne zaveda nobene krivde več, ko začuti prvič v življenju ljubezen do moškega in, se vsa preda svoji čisti strasti.
Po Nastasji Filipovni je dosegla svoj prvi igralski višek tega žanra v Shawovi sarkastični tragikomediji »Obrt gospe Warrenove«
Gospa
Warrenova
Shaw:
» Obrt gospe Warrenove«
(sezona 1925/26)
(1925/26). To je tista lastnica javnih hiš, ki stavi licemerski angleški buržoaziji kočljivo vprašanje, ali je večje zlo prostitucija ali počasna smrt zdravstveno nezaščitenih clelavk po kemičnih tovarnah.
V	kratkem prizoru dragega dejanja pripoveduje ta gospa Warre-nova svoji hčeri Vivie svoje življenje. To svojo hčer je vzgojila z zaslužki iz svojih hiš v krepostno dekle, toda nevedna hči jo zaničuje. V tej dvoumni življenjski situaciji pove hčeri, kako si svojčas kot pošteno dekle ni znala iz svoje socialne zagate najti druge poti kakor v svoj malovredni poklic. Hčer premaga s svojo pripovedjo', toda dogodki nam pojasne, kako se Warrenovka ne odpove ne pridobljenemu bogastvu ne svoji dobičkanosni obrti. Nimamo ji kaj odpustiti kakor si tudi ona nič ne odpušča. Podoba te odločne in podjetne ženske z iskreno izpovedanimi in zvijačno neizpovedanimi dejanji in nagibi presega v Nablockini igri daleč običajno odrsko ponazoritev nekega duhovito zamišljenega človeškega značaja. To je že s sarkastičnim nasmeškom zagrnjena podoba cele družbe v njeni socialni tipiki, družbe, ki v nji ne moreš uspeti drugače kakor po uzakonjenem vodilu te družbe, da bodi človek človeku volk.
Od te zajetne podobe vodijo razvojne niti Nablockinega igralstva do druge klasične slike meščanskega sveta, do žarko razsvetljene panorame zamirajoče visoke buržoazne družbe. To je velika figura njenega salonskega repertoarja, baronica Castelli-Glembay. Igrala jo je v petih sezonah (1930/31, 1931/32, 1933/34, 1934/35, 1937/38). Po jugoslovanskih odrih so to težko in zahtevno vlogo igrale mnoge nadarjene in izkušene igralke: po psihološki tehtnosti, po salonski reprezentativnosti, po konverzacijski spretnosti, po kompozicijski enovitosti in enkratnem osebnem čaru Nablocka še ni dobila svoje naslednice.
Castellica je ena tistih žensk, »ki se prepuščajo svojemu življenjskemu zanosu, da jih nosi čez vse nemožnosti, eksistence in usode, čez žalosti, pa tucli čezi trupla kakor v zlati nosilnici« (Krleža: Glembajevi, str. 20). Začela je kot pocestnica z lisičjim krznom okrog vratu, vmes se poroči s starini baronom, ki ji da svoje ime Castelli, po ločitvi postane priležnica in naposled legitimna žena starega bankirja Glembaya. Za odškodnino si jemlje v svojo posteljo vse predstavnike agramerske družbe od slug in študentov do bankirjev in duhovnih eminenc. Nič je ne preganja moralni maček zavoljo te preteklosti: med volkovi je volkulja, med moškimi samica. In degenerirana ni. Ob veliki glembajevski katastrofi, ki ni le moralna, pač pa tudi realna v vseh svojih finančnih posledicah, vrže
— 34 -
Roksunu
Rostand: »Cyrano de Bergerac«
(sezona 1927/28)
ta hetera brez plemenitega srca gnilemu okolju vso resnico v obraz.
V	literarnem smislu je to živo nasprotje Nastasje Filipovne.
Nablockina baronica ni zgolj blesteča in očarljiva družbena hijena, ki z nezmotljivim naravnim darom obvlada vse odtenke žuboreče salonske konverzacije z vsemi neštetimi podrobnostmi resnične in igrane migrene, pomembnih in nepomembnih nasmeškov. Svoje naloge kot igralka ne opravi zgolj z vsem mojstrstvom smotrene odrske ekonomije, ki stopnjuje notranjo napetost dogajanja do dramatske katastrofe. Marsikatere interpretke te vloge so vzorno opravile ta posel: bile so dekorativne, znale so konverzirati. preigrale so se do viharnega izbruha v( generalni izpovedi zadnjega dejanja. Toda! vse so bile slej ko prej samo ženske, ki so 'igrale baronico. Nablocka je bila baronica. Očarljiva roparska žival v zlati nosilnici. Katastrofe se zgrinjajo okoli in ona jih ne opazi. Nanjo se zgrne katastrofa šele takrat, ko si s svojo izpovedjo izpod-reže življenjski živec svoje eksistence: ko izgubi svoj delež med družbenimi hijenami, svoj delež kot samica med volkovi. Vsa ta
- 35 -
pošastna zgodba je v Nabloekini igri zavila v očarljiv smehljaj zrele ženske, ki ve o življenju, o družbi, o moških — vse.
Z besedami se <a suverenost ne da dognati.
Eno vsekakor drži: da nekaterih igralcev na odru ne opaziš, če se ne kretajo med svojimi soigralci, če ne govore, če te ne opozarjajo nase s svojo mimiko. Tako pišejo nekateri ljudje na stotine pesmi in objavljajo debele romane, toda ko odložiš njih pisanje, ugasne ves ta milijon besedi v tvojem spominu. Prvi so igralci, drugi pisatelji. Nič več. Pošteno in vestno služijo svetu s svojo obrtjo. Veliki pisatelji pišejo tudi med vrsticami. Veliki igralci sodelujejo v igri tudi tedaj, kadar mirujejo in ne govore avtorjevega besedila. Prisotni so tudi takrat, ko so že davno stopili za kulise. Ti drugi so nekaj več: to so osebnosti.
Med take nesporne osebnosti našega igralskega sveta spada Marija Nablocka.
4
S svojimi »dvomljivimi ženskami« je Nablocka ustvarila obsežno in pestro galerijo dovršenih igralskih podob, toda ta poteza njenega odrskega delal je komaj neznaten del njenega repertoarja. Z Ano Karenino (1923/24) v Putjatovi dramatizaciji Tolstojevega romana, z Lady Windermere v Wildovi igri (1926/27), z Myrino v Aristo-fanovi »Lizistrati« (1924/25). s Shakespearovo Beatrice (»Mnogo hrupa za nič« 1926/27. 1927/28) in Katarino (»Ukročena trmoglavka 1927/28, 1928/29) odpira Nablocka drugo galerijo bistveno drugačnih ženskih značajev, ki rasejo na eni strani v razkošne, zdrave, radožive, domiselne in hudomušne ženske iz raznoterih obdobij evropske zgodovine, na drugi strani v skorajda nepregledno vrsto salonskih dam,' v lahkotnem francoskem vaudevillu in sorodnih zvrsteh meščanskega enodnevnega gledališča, na tretji strani v nič manj razsežno, do pravih kabinetnih figur izoblikovanih satiričnih podob iz vsega svetovnega realističnega repertoarja.
Slovenska drama je našla v njeni interpretaciji tri dognane renesančne figure: Ana Renata iz Tavčarjeve »Visoške kronike« v dramatizaciji Marije Vere (1933/34); kraljica Barbara iz Kreftovih >Celjskih grofov« (1932/33. 1933/34) in Erdodi jevka v Kreftovi »Veliki puntanji« (1946/47). »Prava rokokojska umetnina« (Koblar), polna rahle hudomušnosti, prisrčnosti in ženske ncdomiselnosti, kulture in osebnega čara je duhovito zasnovana baronica v Linhartovi veseloigri »Matiček se ženi« (1934/35). V Shakespearovem svetu je preigrala vrsto vlog od Olivije (»Kar hočete« 1932/33), Adriane ("Komedija Zmešnjav« 1933 34) do njene klasične kreacije zrelih
- 36 —
let: do dojke v »Romeu in Juliji« (1940/41, 1941/42). V elizabetanski dobi je ustvarila prav tako dovršeno podobo, polno širokega humorja in razkošne ženskosti: Canina v komediji Ben Jonsona »Volpone« (1928/29). Bila je prva Elmira v Molierovem »Tartuffu«, ki jo je kritika obravnavala kot gledališki dogodek (193-2/33, 1933/34).
Med našimi igralkami je malone edina, ki od konca do kraja obvlada igrivi in konverzaeijski ton francoske komedije v vseh raznoterih »strokah« od naivke do salonske dame: pričela je z Madame Sans Gene v1 znani Sardoujevi igri (1922/23), ustvarila nešteto zabavnih, rahlo satirično pobarvanih lahkoživk, oblikovala nešteto šaržnih vlog iz mestnega in malomestnega sveta vse od Jeantine v »Lepi pustolovščini«, Cavailleta, Flersa in Reya (1941/42) in do dobrodušne in omahljive kraljice, ki se v svojih nevarnih letih zaljubi v mladega pribočnika (kraljica Ana v Scribovem »Kozarcu vode« 1939/40,, 1943 44, 1944/45). Preigrala je malodane vso italijansko dramatiko, kar je bilo uprizorjene na našem odru -od Benaventa (»Roka roko umiva, obe obraz«, Colombina 1924/25) mimo Piran-della (»Šest oseb išče avtorja«, gospa Pace 1942/43), do učinkovitih odrskih enodnevnic (Emilija Bernini v Nicodemijevem »Postržku« 1934/35). Nastopala je v Shawovih, Galsworthyjevih in Wildovih igrah: (Sha\v: »Cezar in Kleopatra« 1923/24, »Obrt gospe Warreno-ve« 1925/26, »Pygmalion« 1925/26; Galsworthy: »Joy« 1926/27; »Družinski oče« 1935/36; Wilde: »Pahljača Lady Windermere« 1926/27; :>Bunbury« 1934/35), vsepovsod v vodilnih vlogah.
Bistri, opazovalni dar, živahna, nenehno snujoča igralska domišljija, izjemna nadarjenost za pantomimično poantiranje, igriva domiselnost v situacijskih zapletih, zdrav ženski smisel za realnost življenja, humor, porojen iz suverene zavesti o vsem, kar je živega na svetu — te svojstvene poteze Nablockinega igralstva niso omogočale samo mojstrskega oblikovanja raznoternih ženskih značajev mnogih zvrst od klasične komedije do enodnevnega vaudevilla, pač pa so jo tudi privedle v krog naših najbolj zrelih odrskih satirikov. Sem štejejo plastično zaokrožene figure iz del ruskih klasikov (Ana Andrejevna v Gogoljevem »Revizorju« 1939/40, 1940/41; Fjokla Ivanovna v »Ženitvi« 1937/38. 1938/39; Gurmižska v »Gozdu« Ostrovskega, 1935/36 in Glumova v komediji istega avtorja »Še tak lisjak se nazadnje ujame« 1946/47) in vse tiste ostro, z groteskno ko-miko zarisane, bahave in košate ženske iz zelenaških družin Nuši-čeve čaršije, ki bi brez njih bila srbska komedija na slovenskem odru brez pravega komedijskega duha: »Beograd nekdaj in sedaj«, Gospa Popovičeva. 1933/34, »Žalujoči ostali«, Sarka 1934/35, »Pot okoli sveta«, Julka, 1935/36, »Dr.«, gospa Draga, 1936/37, 1937/38,
— 37 —
»Protekcija«, Persida, 1940/41, »Pokojnik«, Agnja, 1945/46 in naposled Nablockina jubilejna vloga v »Gospej ministrici«, Živka, 1947/46.
Taka je raznolika motivika in kvantitativna razsežnost njenega odrskega sveta. Sumarične sodbq o tej malone nepregledni obilici velikih in majhnih vlog skorajda ni mogoče izreči, zakaj malokdaj se v gledališki zgodovini pojavi igralka Nablockine vrste, ki oblikuje velike kakor majhne vloge, čustveni in satirični repertoar, raznotera zgodovinska obdobja in nasprotujoča si socialna okolja z enako igralsko invencijo in enako ljubeznijo do realističnega detajla, ne da bi v tej obširni galeriji odrskih figur izgubile enkratnega, svojstvenega, očarljivega značaja njene igralske osebnosti.
5
»Nablocka je nedosegljiva«, piše Juš Kozak v svojem poročilu o »Tartuffu« (»Jutro« 1932). »Elmira prikriva v sebi več, kot se je kdaj razdelo Orgonu ali koniursibodi. V toaleti in šarmantno, s čela nazaj počesanimi lasmi je vdihnila svoji kreaciji čar baročne sladkosti. V igri je izražala vso žensko nagonsko iznajdljivost, ki se vselej znajde in obvlada najtežje situacije. Diskretno vedenje pri obedu je bilo vzor salonske igre. Ta prizor se je čudovito posrečil. Zdaj poparjena in zopet vzvišena, je ves čas zaupala, da še najde priliko, da svojemu soprogu odpre oči. V delikatni sceni, ko se Tartuffe opaja od nje v spalnici, sta zadostovala le sladki pogled in sentimentalna pretnja roke na mizi in že je zanjka zadrgnjena. Prisrčni smeh po zmagi je razodeval vso iskrenost čuvstvene in samotne žene.«
Tako je nasprotje »dvomljivih žensk«:
Na prvi pogled so Nablockine čiste, predane, razumne, blage ženske prav tako dvolične v svojem vedenju, zamotane v svojih , namerah in dejanjih, vznemirljive v svojem dekorativnem čaru, nevarne v svoji bistrovidnosti, očarljive po enovitem pečatu zrele ženskosti. Prav tak« kakor uničujejo Nablockine lahkoživke od Na-stasje Filipovne do baronice Castelli svojo okolico s svojo suvereno zavestjo o vsem, kar se godi v življenju, v družbi, med moškimi, tako najdejo Nablockine razumne zakonske žene s svojo rahločutno emocionalno silo vse tiste vzvode v psihiki svojih bližnjih, da te slepe in gluhe in nerazsodne, vase zaverovane nesrečnike rešijo pogube, ki jim preti v življenju, v družbi, med prijatelji in prikritimi sovražniki.
Trije ženski tipi žive v velikem ruskem slovstvu, ki so od nekdaj privlačevali pozornost moških analitikov: Razkolnikova Sonja, Ana
— 38 -
Karenina in vrsta tistih »heter s plemenitim srcem«, ki so zajete v Anastasji Filipovni in Grušenjki. Spominjam se, v kakšnih različnih odnosih smo bili v svojih deških letih do teh žena. V tistih časih, ko smo se razvnemali nad detektivkami v kinematografu in smo prihajali domov s svojih deških pustolovščin z raztrganimi hlačami in razpraskanimi koleni, takrat smo se raznežili ob Razkolnikovi Sonji. Prevzelo me je deško čustvo viteštva in čutil sem se nekako obvezanega, da ščitim trepetavo, bolehno, vdano ljubezen tega po poli otroka. Hkratu sem občudoval drugo žensko. Bila je Tolstega Ana Karenina, težka, bleščeča, pasivna ženska natura. Razmišljal sem o nji molče kakor molče motrimo zrelo, razkošno, kraljevsko telesnost Tizianovih Vener. Toda najini odnošaji so bili podobni razmerju med kraljico in pažem. Bil sem deček in žensko sem poznal bolj iz sanj kakor iz življenja. Gledal sem to Ano Karenino od daleč in jo spoštoval. Če bi bilo realno bitje, bi se nedvomno zaljubil vanjo in četudi bi mi ona kdaj vračala to čustvo, bi si kljub vsemu ostala tuja. Zakaj ljubil je ne bi tako kakor bi jo spoštoval. Pozneje je Ana Karenina stopila v ozadje in fanta v nerodnih letih sta vznemirjali Nastasja Filipovna in Grušenjka. Dokler sem z mislimi lepel ob besedilu Dostojevskega in iskal rešitve v sami knjigi, sem opazil samo dve čustveno razgibani, malodane histerični in kljub vsemu na moč očarljivi ženski. Počutil sem se zelo odraslega, ali v srcu sem bil še zmerom deček. V takem času človek ne občuti še usodnosti, s katero smo moški navezani na ženske. Kar čutiš takrat, je samo nemirni, težki nagon, ki te vleče k nji. Ženska je nevarna šele takrat, ko dozoriš. Stari Tolstoj je o ,tem nekoč Gorkemu povedal tisto nerodno resnico o ženski, ki je nevarna, ker te drži za dušo. Nastasja Filipovna spada med tiste ženske. Do Sonje čutimo nežno, skoro usmiljenju podobno nagnjenje, Ano Karenino spoštujemo — toda Grušo in Nastasjo Filipovno ljubimo. Navezani smo nanjo z vsemi slabostmi moškega spola. Nejasno slutimo, da nas ona pozna, da smo z njo zvezani kakor zločinec s svojim pomagačem, da nas lahko izda, da nas je morda že izdala, da nas nenehno vara in da nam vendar ne laže. To je ženska, ki se nam danes smehlja z vso udanostjo ljubeče žene in nam jutri zaloputne vrata pred nosom, bitje, ki bi danes šlo z nami na konec sveta, ki nas jutri morda že prevara s prvim dedcem, ki mu stopi na pot. Za to žensko bi garali, goljufali, kradli, ubijali, čeprav bi se našemu početju nemara smejala. In v trenutku besnega obupa bi se nam vsiljevala fiksna ideja, da jo moramo ubiti. Ubiti, da ubijemo v sebi nemir, ki ga nam povzročajo. In res je konec Grušenjk in Nastasij ponavadi prav tako tragičen kakor usoda njihovih žrtev.
- 39 —
Vsa ta nevarna vznemirljivost tiči v Nablockinili »heterah s plemenitim srcem« — in na prvi pogled so tudi Nablockine »pozitivne« ženske nevarno vznemirljive v svojem erotičnem čaru. Toda toplo čutnost teh blagih in zvestih žena zadržuje zdrava ženska modrost in srčna dobrota.
In nasprotno: Njene lahkoživke so na prvi pogled prav tako privlačne in očarljive kakor njene predane ženske, čeprav so svoji okolici na moč nevarne in pogubne. Toda celo pri tej povampirjeni moški sli, ki se izraža v Nastasji, v Ani Christie, v baronici Castelli, je težišče ženskega značaja premaknjeno iz gole in zmedene čutnosti v nekakšno moralno središče; Nastasja Filipov na Marije Nablocke je
•	ženska, ki se ji pozna na obrazu sled resničnega trpljenja in njena demonična muhavost izvira iz prikritega upora zoper moško okolico, ki jo zlorablja; njena Ana Christie je srčna obtožba dvojne morale in moškega monopola v erotiki; celo njena Castellica se slej ko prej pogubi zaradi nenadnega izbruha brezprimerne iskrenosti. Vse te pogubljene in pogubljajoče ženske imajo prav na dnu svojega ženskega srca eno samo željo: da bi jih drugi spoštovali, da bi ',si s kakršnim koli razumnim ali nerazumnim dejanjem vrnili žensko dostojanstvo, da bi postale ljudje sredi ljudi.
Ta neprikriti humanizem v vseh Nablockinili ženskih značajih od Ane Karenine preko Elrnire do Nastasje Filipovne ima svoj izvor v globoki veri te velike ruske in slovenske igralke — da ga ni še tako zavrženega iu malovrednega človeka, ki bi nekje v neznanem kotičku svojega srca ne bil dober in zdrav. Ta pozitivna vera v dobro naravo človekovo daje tudi vsem njenim grotesknim in ostro satiričnim figuram iz realistične komedije svoj ljubeznivi navdih.
Veliko nas je naučila Marija Nablocka in nemalokdaj smo ji delali krivico. Sprva nas je očarala njena blesteča tuja lepota, potlej nas je prevzela njena iskrena ženska čustvenost, nato nas je zabaval njen nenavadno bistri opazovalni dar in polagoma smo se navajali na to, da je ta mnogostrana igralka ne le nadarjena komedijantka, igralka gospoda boga, da obnovimo primero o Levarju, pač pa da je to ena izmed velikih in enkratnih osebnosti našega odra — samo to smo malodane pozabili, da je ta velika in enkratna, ta tako zagonetna dama iz daljne dežele človek, človek v vsem radostnem, pomenu te besede: dober človek.
- 40 —
Baronica
Casteili—Glemhay
Krleža:
»Gr*spo<ia Glembajevi«
(sezona 1030/31)
Fran Žižek:
NABLOCKA PRI DELU
(Zapiski z vaj)
Ko so mi lani ob zaključku sezone določili režijo Nušičeve »Gospe ministrice« s tov. Nablocko v glavni vlogi, sem imel. priznam, polno pomislekov. Delati prvič z igralko oz. igralcem, ki ga ne poznate, ni lahka naloga. Res je sicer, da sem Nablocko videl že v nekaj pomembnejših vlogah. Res je tudi, da sem od tovarišev slišal marsikaj o tej tako izraziti naši igralki, vendar to še dolgo ni dovolj za uspešno delo, ki popelje režiserja in igralca do skupnega cilja, to je do uprizoritve. Igralci in režiserji se morajo med seboj poznati do vseh diskretnih posebnosti. To pa zahteva dolgega sožitja in ostrega opazovanja — še bolj pa tovariškega in človeško toplega odnosa. Tako lahko oz. mora režiser vlogo prikrojili in prilago-
41
eliti igralcu, njegovim posebnostim, njegovim izraznim možnostim, ustvariti skratka take situacije na odru, v katerih lahko igralec resnično zaživi in zagori.
Za tako nalogo sem seveda še premalo poznal tov. Nablocko. Nekaj bežnih besed, nekaj pozdravov — to je bil menda ves najin dotedanji odnos. Zato so morali listi moje režijske knjige, na kateri sem delal v počitnicah, v tej točki nujno ostati prazni. Vedel sem sicer, da je tov. Nablocka sigurna, velika, intuitivna igralka — toda kakšen bo njen lik ministrice si niti zdaleka nisem mogel predstavljati. In vendar bi bila] taka predstava ob delu na režijski knjigi tedaj zame izredno važna. Saj sem moral nujno k njej kot osrednji osebi komada komponirati vse ostale figure, dajati jim potrebne kontrastne poteze in značilnosti. Tako pa je seveda vse to bilo prepuščeno srečnemu slučaju.
Na prvi bralni vaji se moje skrbi niso niti najmanj zmanjšale. Tov. Nablocka je sicer z dobrodušnim, zanjo tako značilnim smehljajem zrele igralke poslušala mojo razlago o značaju ministrice, o njenem odnosu do okolja, dobe, soljudi, vendar niti z besedico ni izrazila svojega mnenja ali dala kako drugače razumeti, ali se vsaj približno strinja z mojo koncepcijo. In ko smo začeli brati, sem postal naravnost malodušen. — Menda ne pretiravam, če trdim, da je od vseh navzočih brala svojo vlogo najslabše. Njo je motil slabi tisk vloge, mene pa ruski prizvok njene izgovarjave.
Po bralni vaji sem pričel — deloma proti dosedanjemu običaju — takoj z aranžiranjem. Ponavadi so to najbolj mehanične vaje. Igralci si poskušajo zapomniti mizansceno (vse prehode in postoje na odru). Kar me je takoj presenetilo pri tov. Nablocki, je bilo njeno ostro kritično stališče do vseh teh odrskih pokretov, ki jih drugi igralci povečini sprejemajo brez debate. Za vsako njeno kretanje je zahtevala pojasnila, logične nujnosti, hotela se je do vseh detajlov seznaniti z naznačeno sceno. Treba je bilo mnogo napora, da sem zamenjal njeno vizuelno predstavo o prostoru, ki se ji je vzbudila pri branju, s svojim pojmovanjem scenerije »Ministrice«! kot neke vrste prereza značilnosti malomeščanskega stanovanja. Končno sem imel občutek, da se je bolj uklonila kot pa da bi se dala prepričati.
Po tednu aranžirk smo se zopet vrnili k bralnim vajam. Pričel sem ponovno detajlno razlagati besedilo, značajne itd. In tu sem doživel svoje drugo presenečenje. Ob svoji obdelavi režijske knjige sem Nušičevo besedilo podvrgel dramaturški korekturi. Črtal sem dolgoveznosti in premontiral nekatere scene, da bi se tako izognil, kolikor je le mogoče, vsem zastojem dejanja in bi dobila igra večjo dinamiko. Domišljal sem si, da sem to delo opravil precej vestno.
— 42 —
^ Gospa Macfiejcva
Hodge:
»Dež in vihar«
(sezona 1936/37)
In vendar mc je tov. Nablocka znova in znova opozarjala na glulm mesta v igri in si želela novih črt. Takoj sem v njej zaslutil igralko, ki veruje v svoj metier, ki ve, da lahko ena sama igralčeva gesta, en sam igralčev pogled često izrazi več kot cela kopica besed.
Že na teh prvih vajah je igralka poskušala najti tesen igralski kontakt s svojimi soigralci. To pa je od nje, kot jo poznamo, zahtevalo precej napora, posebno, če kolegi niso govorili dovolj jasno, temveč so le mehanično brali.
Ob tej priliki sem govoril z direktorjem Drame tov. Borom. Povedal sem mu, da je za nas Slovence izredno težko zadeti Nušičeve značaje. Saj so tako izrazito vezani na srbsko okolje in izraznost srbskega jezika. Ker je prav od tega v veliki meri odvisen uspeh uprizoritve, sem mu predlagal, naj gledališče pošlje tov. Nablocko za nekaj dni v Beograd, da si osvoji srbski kolorit. Tovariš direktor se je za ta načrt takoj navdušil in jaz sem ga drugo jutro ves vesel
- 43 —
sporočil igralki. Nainršila je obrvi: »Bocli miren, dragi režiser! (Kadar koli ji ni bilo kaj povšeči, me je začela prijateljsko tikati.) Na vse to sem že sama zdavnaj mislila. Kaj me silite v Beograd! Poiskala sem si v Ljubljani že primerno družbo, ki me uvaja v to beograjsko sredino.« In res, dan za dnem smo lahko videli Nablocko, kako se je sprehajala z neko Beograjčanko po ljubljanskih ulicah. Vsako jutro, ko je prišla na vajo, nam je pripovedovala o novih potezah svoje ministrice, ki jih je »naplenila« iz teh pogovorov. Lik je pred njenimi duševnimi oči*ii dobival vedno bolj izrazite poteze.
Nekega dne me je povabila k nekemu lasuljarju, da izbereva lasuljo, ki jo je pri njem videla v izložbi. Hotela je imeti rdeče lase. Utemeljila je to tako, da si je ministrica dala v svoji parvenijski nerazsodnosti pobarvati lase tako neokusno, kot je bila barva lasulje v izložbenem oknu. Moral sem se resnično smejati, ko sem imel tisto lasuljo v rokah. Žal le, da je bila za igralko premajhna in je tako na predstavi ne more nositi.
Prav isto je bilo z njenimi čevlji, ki jih je odkrila bog ve v kakšni starinarni. Gledališče ima sicer precej bogat fundus garderobe, toda zdi se, kot da je tov. Nablocki vse to premalo. Vedno si zaželi novih in novih rekvizitov in jih zopet zavrže, dokler končno ne ostane pri tistem predmetu, ki ga tudi uporablja na predstavi. Da, ti njeni rekviziti! Upam si trditi, da se v drobni igri z rekviziti v našem gledališču težko kdo meri z njo. Stalno je na odru s čim zaposlena in to daje igralki tisto naravno verjetnost, tisti kontakt z resničnostjo, ki ga vsi tako občudujemo na njej. Pri tem ne jeml je rekvizita v roke samo mehanično, vedno nove in nove posebnosti odkriva ob njem, dokler ne postane kos nje same. Kolikokrat se mi je zazdelo, da iz ene same njene kretnje vidim do vseh potankosti barvo in obliko klobuka, ki ga nosi, čeprav ni ničesar imela na glavi.
Seveda igra z rekviziti še dolgo ni najznačilnejše zanjo. Prav posebno mi je padla v oči njena izredna koncentracija na vajah, njeno bliskovito vživijanje v vse mogoče situacije. Vaje 'Ministrice« so pogosto posečali tudi mlajši igralci in gojenci Igralske akademije. Opazovali so igralko v raznih prizorih, smejali so se njenim domislicam in jih mogoče tudi zbirali za svoj igralski arzenal. Kaka zmota! Tako opazovanje in posnemanje bi jih lahko zavedlo le v šabloniziranje določenih Nabloekinih prijemov. Važnejše pa se mi zdi odkriti metodo njenega dela, dokopati se do vira njene ustvarjalnosti, dognati vzroke njenih domislic. To seveda ni lahko, vendar mišjim, kolikor poznam tov. Nablocko do danes, da ima poleg
- 44 -
Prof. Mozolje
Fodor:
»Matura«
(sezona 1936/37)
njene inteligence in naravnega talenta levji delež na tem njena strog'a koncentracija. Približno sliko o teni si lanko ustvari vsakdo, ki je letos prisostvoval vajam v našem gledališču. Zaradi napeljave in montaže nove električne aparature ni bilo možno vaditi na odru.
V	začetku študija smo se umikali tem motnjam v druge prostore, tesne sobice in foyerje. v katerih snio se tako nagnetli, da je bilo nemogoče pregledati situacije. In vendar je v vseh teh motečih okoliščinah ostala njena igra skoraj vedno tvorna.
Pred kratkim je tov. Nablocka prišla vsa razburjena na vajo. Za sabo je imela neprespano noč. Prejšnji večer so ji namreč v hotelu, v katerem stanuje, odpovedali sobo. Igralka bi se morala takoj izseliti. Bila je tako rekoč na cesti. Razmišljal sem, ali naj pod takimi pogoji sploh pristopim k vaji. Zamahnila je z roko. polagoma je pozabljala svoj res težki osebni položaj in kmalu je delala zopet tako kot ponavadi. Tako zna naša Nablocka na predstavi in na vajah pozabiti na svoj jaz in svojo zasebnost.
— 45 -
Dostikrat se dogaja, da se igralci pri vajah, ko čakajo na svoj nastop, zabavajo med seboj, igrajo šah, aJi pa se bavijo s čemer koli. Nasprotno tov. Nablocka. Skoraj vedno sedi oddvojeno od drugih igralcev, lista po svoji vlogi in se pripravlja na nastop. Za njo predstavlja čas vaj strnjeno življenje gospe ministrice, neglcde na to. ali je na odru ali ne. Zato je tudi sposobna vsak čas logično reagirati na vsako novo situacijo, s čimer se njena vloga od vaje do vaje vidno bogati.
Nešteto primerov iz svojih opazovanj bi lahko tu navedel. J ako sem na primer pri neki vaji v prizoru ministrice z dr. Ninkovičem vpletel v igro šopek rož. Nič posebnega ni na tem. Ninkovič pride na obisk brez rož. zato vzame iz vaze v predsobi rože in jih pre-zentira ministrici kot svoje. Ta jih v zmedi odloži v fotelj kamor bi moral Ninkovič sesti. Ponovili smo dvakrat to sceno — šla je brez posebnih težkoč, pa tudi brez posebne poante. Tretjič pa je lov. Nablocka — to pomeni, gospa ministrica — opazila to nerodnost, dvignila je rože s fotelja in s krilom svoje večerne toalete očistila fotelj, nato pa povabila Ninkoviča, da sede vanj. Spominjam se. da sem se zasmejal na glas tej improvizaciji. Kako izredna karakterizacija vloge! In s kako enostavnim sredstvom! Parvenijka se za trenutek spozabi in — razgali. Spet je pred nami gospodinja, ki je navajena brisati pohištvo in pomivati posodo. Nikoli igralka ne bi prišla na to, če se ne bi vživela v svojo vlogo, če ne bi bila vedno pri stvari«.
Spominjam se, da sem nekega dne iz tehničnih ozirov spremenil zaporednost vaje. Namesto prvega dejanja smo poskušali drugo. Igralka je ta dan bila v začetku avtomatična) in je le markirala. Ko sem jo vprašal po vzroku, mi je odgovorila, da se je doma pripravila na prvo dejanje in da jo je nujno ta sprememba nekoliko zmedla. Spoznal sem, da njena koncentracija ni samo omejena na čas. ki obsega vaje, temveč se tudi njeno privatno življenje podreja življenju vloge.
Zanimivo je bilo pod tem vidikom opazovati njen odnos do besedila. Pri večini igralcev imam v prvi polovici vaj ta občutek, da zanemarjajo svojo igro samo zato, ker preže na iztočnico svojega partnerja. Njihova misel se nujno ukvarja z besedilom. Zato pri začetnikih tolikokrat opažamo hlastanje samo iz bojazni, da bi besedila ne pozabili ali pa se v njem kakor koli zmedli. Njih govorica postaja avtomatična. Čisto drugače je to pri naši Nablocki. Res, tudi ona v začetku ni znala besedila. Toda napram temu je kazala svojstveno mirnost in skoraj brezbrižnost. Mnogo bolj kot besed sc je skušala spomniti občutja in situacij, ki so vodilne za vlogo. In
- 46 —
besedilo se ji je tako samo po sebi rojevalo. Zalo je njena govorica vedno naravna.
Moj članek še zdaleka ne more objeti vsega bogatega dela, izčrpati ves tvorni proces, ki ga preživlja tov. Nablocka ob kreiranj n svoje vloge. Deloma zato, ker je pisan dober teden pred premiero — in opazovati igralko v poslednjih glavnih in generalnih vajah ter seveda na celi vrsti predstav bi mi komaj dalo pravico spregovoriti o njenem tvornem procesu v celoti. Tov. Nablocka je namreč igralka, pri kateri igralsko podajanje ni standardno. Nikoli ne fiksira svoje vloge povsem tako kot to delajo drugi igralci, temveč ji na vsaki vaji, na vsaki predstavi dovaja nova in nova netiva, vedno znova in znova daje prosto pot svoji bogati improvizaciji. Zato verjetno njene predstave nikoli ne bodo povsem podobne druga drugi. Njen način seveda primora tudi soigralce, da budno pazijo na vsako njeno improvizacijsko spremembo, da vedno znova prilagajajo svojo igro in jo tako spreminjajo. In še drug razlog je, ki mi nc daje pravice skonstruirati kakršne koli teorije o njeni tvorni metodi. Naša jubi-lantka ne razglablja učenjakarsko o metodi svojega dela. Ta raste organično iz njenega temperamenta, iz vse njene narave, iz globin njene duše in kdo bi jih smel in mogel izmeriti. Prav ta skrivnost jo dela tako veliko.
- 47
J. T.:
BRANISLAV NUŠIČ
Branislav Nuši c, pripovednik, potopisec, etnograf, satirik in poleg Sterije Popoviča največji srbski dramatik in komediograf, se je rodil 8. oktobra 1864. leta v Beogradu, kjer je imel njegov oče Gjorgje Nuša, ki je bil grškega, oziroma cincarskega pokolenja. trgovino z žitom. Šest let po njegovem rojstvu, leta 1870. je bila v Beogradu otvoritev Narodnega gledališča. Delovanje beograjskega gledališča ni ostalo brez vpliva na doraščajočega Branislava Nušiča. ki je obiskoval v Beogradu realko in dovršil pravno fakulteto. Po končanih študijah je služboval v raznih krajih kot uradnik zunanjega in prosvetnega ministrstva, se več let ukvarjal s časnikarstvom in bil tudi upravnik in dramaturg raznih gledališč (Beograd, Novi Sad. Skoplje, Sarajevo). Postal je tudi član »Srbske Akademije znanosti«.
Že kot šestnajstleten študent je napisal svoje prve literarne poizkuse. Od tedaj pa do svoje smrti je napisal ogromno črtic, povesti, podlistkov, humoresk in satir. Med vsemi njegovimi stvaritvami zaslužijo nedvomno najpomembnejše mesto njegova odrska dela. njegove drame in predvsem komedije, čeprav ni mogoče odrekati jjomena njegovemu ostalemu literarnemu delu. Saj so njegove satire, njegov stil in način, vplivale na mnoge srbske književnike in lahko zasledimo njegov vpliv pri mnogih satirah iz najnovejše dobe.
Nušiča poznamo pri nas predvsem kot komediografa, manj pa so znane njegove drame: »Knez iz Semberije«, »Tako je moralo biti«, »Hadži Loja«, »Ljiljan i omorika«, »Jesen ja. kiša«, »Iza božjih leda«, »Nahod«, »Pučina«. Nušič je zaslovel v svoji ožji in širši domovini predvsem s svojimi komedijami in satirami, ki jih poznajo pri nas tudi skoraj vsa podeželska in diletantska gledališča. Že pred prvo svetovno vojno so v Ljubljani kot prvo Nušičevo delo uprizorili njegovo komedijo »Svet«, ki jo je režiral in spravil na oder Ignacij Borštnik. Po prvi svetovni vojni pa skoraj ni minila sezona, da ne bi ljubljanska Drama uprizorila kake njegove komedije. Tako smo imeli priliko videti na našem odru: »Protekcijo«, »Navadnega človeka«, »Sumljivo osebo«, »Narodnega poslanca«, »Gospo ministrico«. »Beograd nekdaj in sedaj«, »Pot okoli sveta«, »Žalujoče ostale«. »Dr«, »Pokojnika«. Nekatere od teh je naša Drama uprizorila že drugič.
Tako prihaja letos ponovno v repertoar tudi »Gospa ministrica«, ki jo je naša Drama uprizorila prvič v sezoni 1930/31. V letošnjo
— 48 —
Branislav Nušk'
sezono pade tudi 19. jan. 1948 desetletnica smrti tega plodovitega pisatelja, ki je napisal okrog* 50 odrskih del, od katerih pa se je nekaj rokopisov zgubilo.
Teža njegovega dela pada v dobo, ko se mala polfevdalna in absolutistična Srbija naglo pretvarja v moderno predstavniško državo, v kateri prevzema v svoje roke vso politično oblast mlada bur-žoazija.* To je doba o kakršni pravita Marx in Engels v svojem »Manifestu« takole:
»Kjer koli je zagospodovala, je buržoazija zrušila fevdalne, patriarhalne in idilične razmere. Neusmiljeno je trgala pestre fevdalne sponp, ki so vezaje človeka na »prirodnega« predstojnika in ni pustila med ljudmi nobenih drugih vezi, razen golega interesa, razen brezčutnega »plačila v gotovini«. Sveta navdušenja pobožnega sa-njarstva, viteškega navdušenja in malomeščanske sentimentalnosti je utopila v ledeno mrzli vodi sebične preračunljivosti. Iz osebnega dostojanstva ji' naredila menjalno vrednost in neštete skrbno zapi-
*	Po članku zagrebškega Kazališnog lista« št. 4. leto 1947'48.
— 49 —
sane in trdo pridobljene svoboščine je nadomestila le z brezvestno trgovsko svobodo. Skratka, z verskimi in političnimi iluzijami prikrito izkoriščanje je nadomestila z odkritim, direktnim, nesramnim in surovim izkoriščanjem.«
Ta doba je dala Nušiču ogromno materiala, da je, humorist in satirik, mogel ustvarjati tipe velesrbske družbe, bičati porodičar-stvo. bahaštvo, laž in moralno propadanje v vrhovih meščanske družbe. V njegovih delih se verno odražajo takratne razmere, razmere, družba in povprečni didi predvojne Srbije in Srbije v stari Jugoslaviji. Njegova komika je originalna, polna balkanske širine. Morda je včasih dramaturško ohlapen; toda njegov realistični pogled na življenje, njegova ljudskost, njegovi ostro očrtani karakterji, tipi, so odprli Nušičevim odrskim delom pot do širokih plasti gledališkega občinstva. Njegov živ in naraven dialog je njegova pomembna odlika. Njegovim domislicam, njegovemu humorju in vedrini se moraš nasmejati. Vendar njegove komedije niso nikoli brez globljega smisla. Posmehuje se slabostim posameznikov, z duhovito satiro biča napake posameznih družbenih skupin.
Res, v svojih odrskih stvaritvah Nušič ni idejni borec za nov socialni red. Tudi ne kaže v svojih delih poti iz močvirja in nereda kapitalistično buržoazne družbene ureditve. Dosegel pa je v svojih komedijah, da se občinstvo vendarle nehote zamisli, čemu se prav za prav smeje. Z vsemi svojimi komedijami Nušič vendarle vseskozi opozarja na nesmiselnost in nasprotja kapitalistične buržoazne družbene ureditve, na nemoralnost in brezsrčnost kapitalistične družbe. Kot dokument dobe, v kateri je Nušič živel in delal, bodo njegove komedije najbrž še dolgo ostale na sporedih naših gledališč.
1
- 50 —
SEZNAM VLOG, KI JIH JE IGRALA MAKIJA NABLOCKA V LJUBLJANSKI DRAMI
Ime
avtorja
Naslov dela
Vloga
Sezona 1922-23
Dostojevski-Putj ata Sardon Čehov
Savoir
Shakespeare
Shaw
Tolstoj-Put.j a ta Veber-Gorsse
Idiot
Nastasja Filipovim
Madame Sans Gene	Mme Sans	Gene
Češnjev vrt	Ranjevska
(Zaposlena v 3 delih, 3 vloge)
Sezona 1923-24
Osma žena Othello
Cezar in Kleopatra Ana Karenina Paglavka
Monna Desdemona Kleopatra Ana Karenina Colette Auradoux
pon,
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
18. 19.
pon.
Veber-Gorsse
Pirandello
Remec
Dostojevski-
Putjata
Aristophanes
Ben avetite
Langer
Scheinpflug
Sliaw
0’Neill
Shaw
Ibsen
Dostojevski-
Putjata
(Zaposlena v 5 delih, 5 novih vlog)
Sezona 1924*25
Paglavka	Colette Auradoux
Šest oseb išče avtorja Pastorka Magda	Magda
Stričkov sen	Zina
Lizistrata	Mirina
Roka roko umije, obe Colombina obraz
(Zaposlena v 6 delih, 5 novih vlog)
Sezona 1925-26
Periferija	Ani
Druga mladost	Tina
Obrt gospe Warrenove Gospa Warrenova
Ana Christie	Ana Christie
Pygmalion	Eliza
John Gabriel Borkman Fani Wilton
Idiot	iNastasjaj Filipovna
(Zaposlena v 7 delil). 6 novih vlog)
— 51 -
avtorja
Naslov dela
Vloga
JO. Galsvvorthv
21. Courteline
22. Golia
23. Wilde
24. Hasenclever
25. Shakespeare
Sezona 1926-27
Joy
Boubouroche Triglavska bajka Pahljača lady Winder-mere Gobsek
Mnogo hrupa za nič
Mi s. Gwyn Adela Vila Zla
Lady Windermer'e
Grofica
Beatrice
(Zaposlena v 6 delih, 6 novih vlog)
pon. Shakespeare
26. Shakespeare
27. Verneuil
28. Rostand
29. Gregorin-Tominec
30. Novačan
Sezona 1927-28
Mnogo hrupa za nič Ukročena trmoglavka Sestrična iz Varšave Cvrano de Bergerac I. N. R. I.
Herman Celjski
Beatrice Kaiarina Sonja Varilovna Roksana
Marija Magdalena Veronika
(Zaposlena v 6 delih, 5 novih vlog)
pon. Novačan
31. Jager-Schmidt
32. Tolstoj pon. Golia
pon. Shakespeare
33. Jonson
pon. Gregorin-Tominec 34-. Nancev-Armont
Sezona 1928-29
Herman Celjski
Kukuli
Živi mrtvec
Triglavska bajka
Ukročena trmoglavka
Volpone
I. N. R. I.
Teodor & Comp.
(Zaposlena v 8 delih. 4 nove vloge)
Veronika Marie Claire Liza
Vila Zla Katarina!
Canina
Marija Magdalena Adrienne Čhenerol
35. Goethe
36. Pagnol
37. Vautel	___
38. Burggraf	Janezek-Nosanček
39. Jankovič	Brez ljubezni
40. Dimitrijevič	Ljubimec svoje	žene
pon. Gregorin-Tominec I. N. R. I.
Sezona 1929-30
Faust	Margareta
Velika abeceda uspeha Suzy Courtois Naš gospod župnik	Gospa Cousinetova
(Zaposlena v 7 delih, 6 novih vlog)
Ida Štupca'
Jelena
Pola
Marija Magdalena
jx>n. Vautel
41. Leskovec pon. Burggraf
42. Krleža
Sezona 1930-31
Naš gospod župnik Kraljična Haris Janezek-Nosanček Gospoda Glembajevi
Gospa Cousinetova Sabina fsteniška Ida Štupca Baronica Castelli-Glembay
— 52 —
^™e-	Naslov	dela	Vloga
avtorja
43. Blumenthal-Kadcl- Pri belem konjičku Hotelirka burg
44. Hoffmannsthal	Slehernik
45. Schnitzler	Zeleni kakaduj
(Zaposlena v 7 delili, 5 novih vlog)
Ljubica
Severina de Lonsace
Sezona 1931-32
pon. Hoffmannsthal	Slehernik	Ljubica
46.	Hirschfeld	Takšna je	prava	Gabrijela
pon. Blumenthal-Kadel- Pri belem	konjičku	Hotelirka
burg
Revna kot cerkvena miš Susie Sachs Nekdo	Edita
Gospoda Glembajevi Baronica Castelli-
Glembav Kar hočete	Olivija
Leda	Klara
(Zaposlena v 8 delili, 5 novih vlog)
47. Fodor
48. Molnar pon. Krleža
49. Shakespeare 30. Krleža
pon. Hoffmannsthal
51. Kreft
52. 0’Neill pon. Shakespeare
53. Katajev
54. Berkeley
55. Germaine-Arcremont
56. Moliere
Sezona 1932-33
Slehernik Celjski grofje Strast pod bresti Kar hočete Milijon težav
Ljubica
Kraljica Barbara
Abbie
Olivija
Angina Pavlovna
Dopust na Francoskem Gospodična Madlen Dame z zelenimi klo- Teleida buki
Tartuffe	Elmira
(Zaposlena v 8 delih, 6 novih vlog)
57. Shakespeare
58. Krleža
59. Werner
60. Ferner-Neal pon. Moliere
61. Golia
62. Juškjevič
Sezona 1933-34
Komedija zmešnjav
V	agoniji Pravica do greha Turške kumare Tartuffe
Kulturna prireditev Črni mlaki Gospod Sonjkin in njegova sreča Gospodična
63. Deval
64. Tavčar-Marija Vera Visoška kronika
65. Nušič	Beograd nekdaj in
sedaj
pon. Krleža	Gospoda Glembajevi
Adriana
Madeleine Petrovna Verina mati Inge Sandori Elmira Krčmarica
Latkina
Aliče Galvoisier Ana Renata Gospa Popovič
Baronica Castelli-Glembay
— 53 —
iine
avtorja
Naslov dela
Vloga
pon. Kreft pon. Hoffmannstlial
66.	Kostov
Celjski grofje	Kraljica	Barbara
Slehernik	Ljubica
Goljemanov	Ilijeva
(Zaposlena v 14 delih, 10 novih vlog)
67. Rostand pon. Krleža
68. Nušič
69. Linhart pon. Golia
70. Zweig
71. Niccodemi
72. Wilde
pon. Hoffmannstlial
73. Gregorin
74. Begovič
75. Škvarkin
76. Dregely
77. Rosegger
78. Bulgakov pon. Zweig
79. Galsworthy pon. Kostov
80. Nušič
81. Ostrovski
Se/ona 1934-35
Orlič
Gospoda Glembajevi
Žalujoči ostali Matiček se ženi Kulturna prireditev v Črni mlaki Siromakovo jagnje Scampolo Bunbury Slehernik
V	času obiskanja (Zaposlena v 10 delih, 7 nov
Sezona 1935-36
.Med včeraj in jutri
Tuje dete
Frak
Vesela božja pot Moliere
Siromakovo jagnje Družinski oče Goljemanov Pot okoli sveta Gozd
Nadvojvodinja Baronica Gastelli-Glembay Sarka Baronica Krčmarica
Gospa Dupuy Emilija Bernini Miss Prism Ljubica
Žena iz Magdale ih vlog)
Maja
Olga Pavlovna
Štefanija
Katra
Madeleine Bejart Gospa Dupuy Julija Builderjeva Ilijeva Julka
Gurmižska
(Zaposlena v 10 delih, 8 novih vlog)
Sezona 1936-37
82. Labiche	Florentinski slamnik
pon. Rosegger	Vesela božja pot
pon.	Škvarkin	Tuje dete
83.	Hodge	Dež in vihar
84.	Kauffmann-Ferber Simfonija 1937
85.	Nušič	Dr.
86.	Fodor	Matura
Baronica de Champigny Katra
Olga Pavlovna Gospa Macfiejeva Millicent Jordanova Gospa Draga Prof. Mozolje
(Zaposlena v 7 delih, 5 novih vlog)
pon. Fodor
87.	Suhovo-Kobilin pon. Nušič
Sezona 1937-38
Matura
TarelkirrOva smrt Dr.
Prof. Mozolje
L. S. Rrandahlistova
Gospa Draga
— 54 —
Ime
avtorja
Naslov dela
Vloga
88. Hemar
89. Golia,
90. Bourdet
91. Streicher pon. Krleža
92. Škvarkin
93. Gogolj
pon. Gogolj
94. Benedetti
95. Priestlev
96. Golia
97. Kastner
98. Piskof
99. Tolstoj
100. Piskof
101. Bekeffi
pon. Bekeffi pon. Piskof
102. Medved
103. Scribe pon. Piskof pon. Kastner pon. Golia
104. Moliere
105. Kozak
106. Lenormand
107. Gogolj
Firma
Princeska in pastirček Svedrovci
Zadrega nad zadrego Gospoda Glembajevi
Izpit za življenje Ženitev
Marta Jedrzejowska Guvernanta i Debela Mica Petronila Logar Baronica Castelli-Glembay Marja Mihajlovna Fjokla Ivanovna
(Zaposlena v 10 delili, 7 novih vlog)
Sezona 1938-39
Ženitev
30 sekund ljubezni Brezov gaj Dobrudža 1916 Pikica in Tonček Upniki — na plan! Živi mrtvec Velika skušnjava Neopravičena ura (Zaposlena v 9 delih, 8 nov
Sezona 19-39-40
Neopravičena ura Velika skušnjava Kacijanar Kozarec vode Upniki — na plan! Pikica in Tonček
Fjokla Ivanovna Giovanna Sirianijeva Mrs. Lucija Baxley Muromcova Gospa Korenova Gospa Hegnerjcva Ana Dimitrijevna Albina Petrač Gospa Jagrova ih vlog)
Gospa Jagrova Albina Petrač Grofica Salamanška Kraljica Ana Gospa Hegnerjeva Gospa Korenova
Princeska in pastirček Guvernanta George Dandin	Gospa de Sotenville
Profesor Klepec	Bibijana
Strahopetec	Markiza d’Aqua-Tinto
Revizor	Ana Andrejevna
(Zaposlena v 11 delih, 6 novih vlog)
108. Shakespeare pon. Gogol j
109. Scheinpflugova' pon. Bekeffi
110. Milčinski pon. Golia
‘111. Nušič pon. Benedetti
112.	Detela
Sezona 1940-41
Romeo in Julija Revizor Skrivalnice Neopravičena ura Cigani
Dojka
Ana Andrejevna Mati
Gospa Jagrova Cvetana
Princeska in pastirček Guvernanta Protekcija	Persida
30 sekund ljubezni Giovanna Sirianijeva Učenjak	Marta Marinova
(Zaposlena v 9 delih, 5 novih vlog)
— 55 —
Ime
avtorja
Naslov dela
Vloga
Sezona 1941-42
113. Leskovec	Dva bregova	Komposarica
pon. Golia	Princeska in pastirček	Guvernanta
114. Gherardi	O, ta mladina!	Lucia
115. Gaillavet-I'lers-Rey Lepa pustolovščina	Jeantine
116. Cenzato	Zaljubljena žena	Ana
117. Forzano	Poročno darilo	Gospa Ersilija
pon. Shakespeare	Romeo in Julija	Dojka
(Zaposlena v 7 delih, 5 novih vlog)
pon. Cenzato pon. Forzano
118. Meano
119. Pirandello pon. Golia
120. Gherardi
121. D’Annunzio
122. Viola
123. Forster pon. Fodor pon. Scribe
pon. Scribe
124. Svoboda
125. Milčinski
pon. Škvarkin
126. Nušič
127. Pucova [Min. Krleža
128. Kreft
129. Ostrovski
130. Nušic
Sezona 1942-43
Zaljubljena žena Poročno darilo Večno mlada Saloma Šest oseb išče avtorja Princeska in pastirček Jesen
Yorijeva hči Skupno življenje
Ana
Dojka
Saloma
Gospa Paee
Guvernanta
Teresa
Starka zelenjarka Gospa Ferrantova
(Zaposlena v 8 delih, novih vlog)
Sezona 1943-44
Robinzon ne sme umreti Miss Hacket Matura	Prof. Mozolje
Kozarec vode	Kraljica Ana
(Zaposlena v 3 delih, 1 nova vloga)
Sezona 1944-45
Kozarec vode	Kraljica Ana
Poslednji mož	Peteliirka
Pokojne stranke	Liberalna stranka
(Zaposlena v 3 delih, 2 novi, vlogi)
Sezona 1945-46
Tuje dete	Olga Pavlovna
Pokojnik	Agnja
Svet brez sovraštva Dr. Silva Premk
V	agoniji	Madeleine Petrovna
(Zaposlena v 4 delih, 2 novi vlogi)
Sezona 1946-47
Velika puntarija Še tak lisjak se nazadnje ujame
Sezona 1947-48
Ministrica
Erdodijevka
Glumova
Živka
— 56 —