Drobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja. Spisuje Josip Levicnik. MottO: ,,Nulla dies sine linea ! Starl ritnlJHnsVi pregovor. II. Po znamenitem oddelku svojega daljncga popoiovanja, iz Miirzzuschlag-a naprej čez sloveči Semernik vas imam sedaj peljati v duhu, dragi mi sobratje ia bralci. Popis i~ je težaven; da bi vam namreč naslikal to podobo popolnoma, t. j. kakor jo kaže popotniku živa resnica, to je ncmogoče in tudi ni moj namen. Nekoliko pa morem po večjem vender le o tem povedati. — Koj, ko nas jc po skončanem, in, kakor po železničnih postajab sploh znajo, (udi dobro zasoljcneni obedu zavozil hlapun iz kolodvora, jel se je železni tir vzdigovati na viš. Mimo rodovitnega polja in pisanih travnikov, ki razprostirajo se na desno, — med tem ko je na levi naj več gordvje — privozili smo se dovolj počasi na postajo nSpital". Vas tega imena*) ostane že precej globoko k desni v prijetni dolini in ob *) Znamenita je ta vas zavolj tega, ker je v nji sezidal 1. 1160. Otokar V. bolnišnico za pobožne v sveto deželo popotujooe romarje. Pis. stari dunajski cesti. Ker je bil Iep popoldan in iorej tudi duber razgled, je tiščalo vse k oknoni, da bi se nagledovalo v občudovanji preumetnih del, klera stavlja železnica čez to goro vedoželjnemu popotniku na ogled. Akoravno se nismo potnikovali prav urno naprej, smo bili vendar vedno bolj v samoti, vedno višje; zdajci pa zavozimo v Semernikov glavni prerov (tunel), ki nosi nad svojini vbodom napis: ,,Adriaticum Germanico junxit mari (Združil je Jadransko z nemškim morjem). — Prečudne so res znajdbe in naredbe našili časov! Svetli poldan prestavi človeka hiponia v grdzo tamne noči; iz toplih solnčnih žarkev pride se jaderno v vlažni, merzli podzemeljski "zrak. Nekaki plah človeka sprehaja, ko se vozi tako po globokem krilu bladne zemlje; ni pa tudi čuda, kajti dolg je ta prerov 753 sežnjev in je stala njegova naredba sama blizo 4 milijone goldinarjev. Ravno ob sredi prerova naliajali smo se tudi na naj višjem verhuncu semernikove železnice, 2788 čevljev nad višino morja. (Semernik sam je visok 3209 čevljev nad niorjem.) Na Štajerskem zavozili smo pod zemljo, ko pa smo se privozili unkraj zopet skozi visoke prerovove vrata, ki nosijo napis: Franciscus Josephus I. Aust. Imp. Hominum rerumijue commercio. (kar bi se po našem nekako reklo: Franc Jožef L, cesar avstrijanski, je dal sezidati to železnioo prevaževanju ljudi in robe), bili smo berzo tudi na kolodvoru postaje wSemering". Sprcmemba okolice le tod je prečudna. Unkraj na štajerski strani vozili smo se prek polj in planinskib senožet; tii na avstrijanski obdajale pak so nas samotne visoke gore, kterim oprava so po večjeni pečine in goličave. Od postaje ,,Semering" naprej bi človek pač le mogel do podnožja te gore peš boditi, da bi saj po večjeni mogel pregledati ogronina dela, ktera je doveršila neugnana roka uuierljivega človcka. Naj stoji svet tudi še tišuč in tisuč lel, naj bodoznajdbe bislroumnosti človeške za prevaževanje tudi še lake unietnije, — Seniernikova železnica ostane, če ne že vsa, saj gotovo pa v o»tankili njenih spoininek podvzetnega duba naših časov do konca s^eta. Skoz prerove, čez globoke prepade in dolinc, po visocib mostovih in viaduktih ter prek navpičnih gora ia skalnatih sten dervili smo jo navzdol proti ravninam doljno avstrijskim, kakor nam bi bil Bog vedi kaki sovražnik sledil za herbtom. Ko bi vlakom tako ne za- virali urne vožnje, vse bi se moglo razbiti v naglem teku čez to goro. — JVa postajah noter do podnožja ponujali so nam na prodaj šopke in druge spominke, zvite iz planinskih cvetek, in marsikteri popotnik okinčal si je svojo glavno pokrivalo s cveticami iz visokega Seoiernika. V Paierbacbu prevozili smo zeld enako kakor v naši kranjski Borovnici široko dolino po visokem viaduktu, in se peljali potem po švarcanski dolini prot Glognitz-u, kjer se šteje (pričemši v Miirzzuschlag-n), koncc železničnega oddelka, ki se semerniški imenuje in potrebuje za prevožnjo čez gord hlapone posebno umetne konštrukcijp. Od Glognitza naprej dervili smo jo po prostranim Steinfeld-u v urnem teku proti dunajskemu Novomestu. Zemlja čutiti je letod precej pusta in menda ne nosi zastonj svojega imena wKamnito polje"; zakaj kake posebne rodovitnosti tukaj ni sledu. Kar sem najdel hvalevrednega, so bili pogostni nasajeni smrekovi gojzdiči, ki iniajo gotovo namen, serkati vlago iz zračnih višin in po nji zboljšati rodovitnost zemlje. Dunajsko Novotnesto s svojo dvostolpno gotiško cerkevjo kaj mogočno stoji k desni železnice; tukaj se je bilo tiidi zaukazalo vscm popotnim, ki ne gredo naravnost na Dunaj, da naj zapuslijo vagone, ker poštni vlak, ki nas je vozil, je imel odslej brez vsega daljnega postanka kar naravnost skozi vsc postaje derčati proti Bcču. Tako se je tudi zgodilo. Sicer je čakalo po vseh postajah Ijudi od sile veliko, ki so se naprej odpeljati želeli; ali naš vlak se ni zmenil za nje. Če snio bili bližje Dunaja, bolj se je razširjal svet, bolj se je kazal tudi rodovitni svet in lepše bile tiidi vas/ in poslopja, niimo kterih snio jo dervili. Od postaje Hetzendorf naprej proti Maidlingu razgrinjati se nam je jela k levi ogromna obširnost dunajskega niesta in njegovih neštevilnib cerkva, palač, poslopij in drugih raznoverslnih stavb. Okoli 5. ure zavozili smo v dunajski kolodvor, in s (em končam podobo svojega potopisa iz Ljubljane v Beč. III. Kulikur je Uunaj večji mimu drugih niest, tuliko bolj se človek tii na pervi liip nekako otožen in osamljen čuti, ako nima kakih posebnih znancev in prijateljev. Jaz sem se nekoliko nadjal, da mi bo prišel kdo izmed součencev na kolodvor naproti; ali kamor sem se ozerl, videl sem le tuje, neznane obraze. Pred kolodvorom čakalo je mnogo ,,omnibusov", ki so pripravljeni za 10 soldov peljati včasili skoro uro daleč; tudi jaz sem se usprfel v enega, češ, nie bo že peljal kam do kake gostilnice, kjer bom prenočil pervo noč. Čudno se je bilo naključilo, da z manoj vred usedli so se bili v ta nomnibus" šc trije učitelji, ki so bili prišli tudi v gospodarstveno šolo. Ze po obnaši smo se bili eden drugega spoznali; bila sta dva iz Primorja, in eden zgornji Stajerc. Dali srao se peljati na videmsko predmestje in se vmestili: perva dva v gostilnico ,,zur Stadt Triest", midva s Stajarcem pa ,,zum goldenen Lamm". — Perva pot iz našega začasnega stanovanja bila je v Politehniko, kjer natn je prijazni vratar (zali mož, po rodu Moravan) pokazal sobo, v kteri sta dva priljudna gospoda (vrrli ministerijalni tajnik g. dr. Lorenec po naključju ravno ni bil nazoč) vspisovala prihajajoče učitelje. Vsaki izmed nas je dobil pri vpisovanji sprrjemnico, na kteri ,je bilo zapisano njegnvo ime in razred, v kterega je bil vversten. *) Nosilo so te sprf jemnice pečatni pndpis gospodarstvenega roinisterstva in so nam polahkovale, ali tako rekoč odpirale vhod v vsc znamenitnejša poslopja in naprave; celd v cesarske palačc priti so nam pomJgle. Zraven sprejemnice smo dobili še tudi tiskani učni program, v kterem so bile na pervi strani po večjem naznanjene opombe glede poduka; na drugi strani bii je natisnjen inienik veleučenih gg. doeentev za vse tri razrede; ostale strani pak so obsegale podučni red za ves čas kurza. S sprejemnico in programom v žepu napotil sem se v notranje mesto k sv. Stefanu, od tam pa kmali nazaj na začasno stanovanje, kjer nie- jo vtrudenega kinali objel zaspanec v svoje sladko naročje. — (Dalje prih.) *) Vversteni smo bili učitelji po obnebji krajev. iz kterih smo bili doma, v tri razrede. I. razred obsegal je učence naj več iz ravninskih toplejših pokrajin naše Cislajtanije, iz Ceškegn, Muravskega in Slezije. — V II. razred vmesteni .sino bili planinci, kterim so nam domovja bo 1 j merzli gorati oddelki Kranjsko-gorenskega, zgor. Koroškega, zgor. Štajerskega, Solnograškega, Tirolsko in Vorarlberškega in tudi nekaj zgornjc in doljne