ZGODOVINSKI LISTI
2011
Zbornik Splošne knjižnice Ljutomer
Izdala in založila: Splošna knjižnica Ljutomer, december 2011
Za izdajatelja in založnika: Silva Kosi
Letnik 19, številka 1, prva izdaja
Leto 2011
Naklada 250 izvodov
ISSN: 1318-6795
Lektoriranje: Mateja Kosi
Na naslovnici:
Grafika. Vladimir Potočnik, ak. slikar spec.:
Trg Ljutomer 1681, G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae
Grafična priprava in tisk: Tiskarna Klar, d. o. o., Murska Sobota
Za vsebino objavljenih prispevkov so odgovorni avtorji.
Andrej Magdič
Prispevek k razpravi o kontinuiteti srednjeveške poselitve Murskega polja na podlagi reinterpretacije pisnih, arheoloških in kartografskih virov...7
Rado Podgorelec
Vardov dvorec nekoč in danes............................................23
Srečko Pavličič
DOZA - nekaj o centralnem arhivu križnikov..............................30
Rafael Pavličič
Nekaj drobcev k poznavanju ljutomerskega zdrav(il)stva in o tem, kako je trg dobil novi špital.......................................................37
Jelka Pšajd
Sibiline knjige.........................................................38
Mirko Nidorfer
Bodi zdrava, domovina! Beseda o dr. Jakobu Radoslavu Razlagu ob odkritju doprsnega kipa v Ljutomeru..............................................23
Franc Krnjak
Središki Vargazoni (podjetniki, domoljubi, humanisti)...................79
Ludvik Rudolf
Društveno življenje pri Mali Nedelji....................................88
Anton Ratiznojnik
Prva obrtna razstava v Ljutomeru leta 1925 .............................94
Anton Ratiznojnik
J	1 A1
Volitve v okraju Ljutomer leta 1927....................................1U1
5
Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju Četniški zločin v Prlekiji 1944...................................118
Olga Majcen Mota, moja vas....................................................128
Mateja Kosi
V prleški vinski kleti. Poimenovanje kletarskih pripomočkov cvenskih vinogradnikov............................................137
6
Andrej Magdič
Trispevek k razpravi o kontinuiteti srednjeveške poselitve tMurskega polja na podlagi reinterpretacije pisnih, arheoloških in kartografskih virov
Uvod
Analiza srednjeveških urbarjev velja za osnovno orodje pri interpretaciji kolonizacije severovzhodne Slovenije v obdobju po končanih ogrskih vpadih in ustalitvi meje med Nemškim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom na reki Muri okrog leta 1200. Babenberški deželnoknežji urbar, ki je nastal med letoma 1220-30, ne omenja vasi vzhodno od Negove oziroma zračne črte Radgona-Ptuj, in to za razliko od Otokarjevega deželnoknežjega urbarja, ki dobrih trideset let pozneje našteva vasi preko Murskega polja vse do Ljutomera. Zgodovinarji, ki so se ukvarjali s premikanjem politične meje med Nemškim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom v obdobju med 9. in 13. stoletjem, med njimi mogoče najvidneje M. Kos in P. Štih, so neobstoj omembe naselij interpretirali kot neobstoj naselij samih. Pri tem so se naslonili na omembo iz zamenjalne listine med Engelbertom, mejnim grofom iz rodu Spanheimov, in šentpavelskim samostanom, datirano med 1. 1106 in 1124, v kateri je navedeno, da so bili mnogi kraji v Podravski marki zaradi pogostih ogrskih vpadov opustošeni in deloma spremenjeni v puščavo. Podobno navaja tudi biografija salzburškega nadškofa Konrada I (1075-1147), da so ogrski vpadi obmejno področje spremenili v puščavo. Nasprotno tem navedbam pa nam arheološka odkritja iz bližine Veržeja razkrivajo, da območje Murskega polja tudi za časa ogrskih vpadov ni bilo popolnoma neposeljeno. Še več, na podlagi analize materialnih virov je bilo ugotovljeno, daje sobivanje Slovanov in Ogrov na prostoru Panonije rodilo skupni duhovni izraz, ki se manifestira v svojevrstni materialni kulturi, imenovani belobrdska kultura, po eponimnem najdišču Bijelo brdo v Slavoniji. Pri raziskovanju pretekle poselitve pa nam lahko poleg pisnih virov in arheoloških najdb kot verodostojen vir informacij služi tudi historična analiza kartografskih virov. V našem primeru seje kot najprikladnejši vir izkazal franciscejski kataster. Zaradi navedenega neskladja med ugotovitvami zgodovinarjev o prekinjeni poselitvi Murskega polja in arheološkimi viri, ki
7
nakazujejo nasprotno, je avtor poskusil reinterpretirati pisne vire v konfrontaciji z ugotovitvami arheoloških in kartografskih virov. Dognanja, ki so navedena v tem članku, naj bi služila kot osnova za nadaljnje raziskave in kot pobuda za konstruktivno debato z zgodovinarji, ki se ukvarjajo z vprašanji srednjeveške poselitve prostora današnje Slovenije.
Srednjeveška poselitev (Murskega polja
a)	ZNANI PODATKI
Subpanonski svet Slovenije s širokima ravninama ob Muri in Dravi ter z gričevji, kiju obdajajo in zamejujejo, je od bronaste dobe dalje sprejemal kulturne vplive z območja Karpatskega bazena močneje, kakor bi lahko pričakovali glede na današnjo evropsko geopolitično situacijo. Pogosto je odigral vlogo kulturno mejnega območja, na katerem so se izmenjevali kulturni impulzi prostranstev Karpatskega bazena na eni in hribovitega ter goratega prostora jugovzhodnih Alp na drugi strani. To drži tudi za stoletja po naselitvi Slovanov in za njimi Ogrov ter Nemcev na območju današnje severovzhodne Slovenije, torej za obdobje srednjega veka, ko seje oblikovala poselitvena podoba Murskega polja, kakršno vidimo danes.
Na podlagi analize pisnih virov je zgodovinopisje prišlo do zaključka, da se je naseljevanje Slovanov na prostor današnje severovzhodne Slovenije začelo po letu 568, ko so Langobardi na pobudo bizantinskih zaveznikov izpraznili prostor Panonije in se naselili v severni Italiji. V Pomurju in Podravju do nedavnega materialnih dokazov za najzgodnejšo fazo naselitve neposredno po odhodu Langobardov ni bilo. Šele obširne arheološke raziskave na trasi načrtovane in danes tudi že zgrajene avtoceste v bližini Murske Sobote in Maribora v letih 1999-2001 so obelodanile materialne dokaze, ki potrjujejo pisne vire glede naselitve Slovanov na prostoru severovzhodne Slovenije. Pri tem so bile odkrite in delno raziskane številne naselbine. Na podlagi oblikovnih podobnosti samih stavb in ostalih objektov ter pridobljenega keramičnega gradiva z analogijami v predalpskem prostoru, srednjem Podonavju in severozahodnem Karpatskem bazenu (Koroška, Spodnja Avstrija, Moravska, Transdanubija, Slovaška, Poljska) in radiokarbon-skih analiz, jih datiramo v čas od 2. polovice 6. stoletja dalje.
8
Priloga I:
Karta razprostrani enosti grobišč belobrdske kulture in srednjeveških trgov v Pomurju ter Podravju ter lokacije vasi, obravnavanih v besedilu.
- Grobišča belobrdske kulture (rdeče): 1. Radvanje pri Mariboru, 2. Spodnja Hajdina, 3. Ptuj, 4. Veržej, 5. Središče ob Dravi.
- Srednjeveški trgi v Pomurju in Podravju (rumeno): 6. Lovrenc na Pohorju, 7. Ruše, 8.
Slovenska Bistrica, 9. Studenice, 10. Maribor, 11. Ptujska Gora, 12. Lenart v Slovenskih goricah, 13. Ptuj, 14. Radgona, 15. Ormož, 16. Veržej, 17. Ljutomer, 18. Središče ob Dravi. - Naselbine s sestavljeno tlorisno strukturo, obravnavane v raziskavi (zeleno). 19. Spodnje in
Zgornje Krapje, 20. Noršinci, 21. Lukavci.
Naselitev Ogrov v Panonsko nižino in njihovi vpadi v prostor jugovzhodnih Alp proti koncu 9. st. so popolnoma spremenili poselitveno podobo. Govoriti smemo celo o popolnem preoblikovanju zgodnjeslovanske kulture v Pomurju in Podravju, saj je večina zgoraj omenjenih naselbin v tem času prenehala obstajati, iz interakcije slovanskega in ogrskega življa pa se rodi nov kulturni fenomen, ki ga bomo razčlenili nekoliko pozneje.
Po zmagi nemškega cesarja nad ogrskim kraljem pri bitki na Leškem polju leta 955 so ogrski roparski pohodi na ozemlje jugovzhodnih Alp v glavnem prenehali. Državna meja se je sprva ustalila, nato pa se polagoma začela pomikati proti vzhodu. Okrog leta 975 je potekala po zahodnem robu Gradiščanskega do
9
Radgone, od tam proti Ptuju in dalje čez Macelj proti Sotli. V začetku 12. st. so se spopadi ob meji znova razplamteli, do sklenitve miru leta 1131 pa je bil Ptuj večkrat zavzet in uničen s strani Madžarov. Ob tej priložnosti je bila natančneje določena meja med obema državama: Od Radgone do Negove, nato proti jugu po dolini Pesnice in dalje do izliva Dravinje v Dravo, od tam čez Macelj do Sotle. Ambiciozna politika salzburškega nadškofa Konrada I. (1106-1147) je pripomogla k vedno novim pridobitvam ozemlja v prid nemške države, ki seje polagoma pomikala proti vzhodu. Mursko polje je prišlo pod okrilje Nemškega cesarstva šele ok. leta 1200, ko seje meja premaknila na reko Muro.
Babenberški deželnoknežji urbar iz let 1220-30 še ne omenja vasi vzhodno od Negove in zgornje Ščavnice, za razliko od otokarskega deželnoknežjega urbarja iz let 1265-67, ki omenja vasi vse do Ljutomera. M. Kos in P. Štih v svojih člankih menita, da smemo na podlagi neomembe vasi sklepati, da je bilo ozemlje vzhodno od Negove neposeljeno. Vendar je mogoča tudi drugačna interpretacija dejstva, da vasi v babenberškem urbarju vzhodno od Negove niso omenjene. Namreč, da Mursko polje kot ravnokar politično ponovno pridobljeno ozemlje v času tik po prenehanju vojaških aktivnosti še ni bilo vključeno v fevdalni sistem nemške države. Zaradi tega ozemlje seveda tudi ni bilo vključeno v urbarje, v katerih so bile popisane dajatve, obveznosti in služnosti zemljiškemu gospodu (fevdalnemu gospodu).
Kosova in Štihova interpretacija bi lahko kaj hitro vodila v domnevo, da so stoletja po madžarski naselitvi na območju Panonije prinesla zgolj uničenje. Mejnega ozemlja med Nemškim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom ne smemo razumeti zgolj v okvirih konflikta, saj se je iz sožitja dveh etničnih skupin, Slovanov in Ogrov, v sredini 10. st. razvila nova kultura, imenovana belobrdska materialna kultura, po arheološkem najdišču Bijelo brdo v bližini Osijeka, katere nosilci so živeli na širšem področju Panonije. V Pomurju in Podravju jo je mogoče opazovati le na nekaterih maloštevilnih najdiščih (Radvanje pri Mariboru, Spodnja Hajdina pri Ptuju, Ptuj, Središče ob Dravi in Veržej). Nemirna mejna marka, kakor so imenovali Pomurje in Podravje v tem času, zaradi stalnih roparskih vpadov z obeh strani meje očitno ni bila primerna za ustanavljanje novih naselbin.
Na edinem najdišču belobrdske kulture na Murskem polju, v Veržeju, je bilo najdenih nekaj kosov nakita pri gradnji železniške postaje. Gre za obsenčne obročke s S-pentljo, izdelane iz srebra, okrašene z vzporednimi brazdami. Tovrstni nakit
10
je na podlagi oblikovnih značilnosti mogoče datirati v 2. pol. 11. ali 12. st. Predmeti izvirajo iz grobov, ki so bili vkopani v ruševine stavbe, zgrajene za časa rimske okupacije tega prostora. Sistematične raziskave te rimske stavbe nikoli niso bile opravljene, sklepamo pa, da gre za podeželski gospodarski obrat, imenovan vila rustica. Predvidevamo lahko, daje večina grobišča in rimskodobnih ostalin še vedno ohranjenih pod njivskimi in travniškimi površinami. Poleg veržejskih predmetov je nekaj odlomkov zgodnjesrednjeveške lončenine z njiv z ledinskim imenom Lampiščak znotraj okljuka Murice pri Banovcih edini materialni dokaz za »predkolonizacijsko« srednjeveško poselitev Murskega polja. Pri čemer na še ne raziskani lokaciji v Banovcih smemo predvidevati naselbino, za katero pa zaenkrat ni znano, ali je sočasna z belobrdskimi grobišči ali pa gre za naselbino iz časa pred ogrskimi vpadi.
Materialno gradivo belobrdske kulture smo do zdaj zaznali izključno na grobiščih. Glavni korpus gradiva, na podlagi katerega je bila belobrdska kultura definirana, je nakit iz dragocenih materialov. Ti predmeti so sestavni del noše, ki sojo predstavniki te kulture nosili za časa življenja, po smrti pa so bili skupaj z njihovimi posmrtnimi ostanki pridani v grob. Naselbine, v katerih so živeli nosilci belobrdske kulture, do zdaj niso bile odkrite oziroma prepoznane in arheološko raziskane, kar predstavlja za arheologe svojevrstno zagonetko. Kje tiči razlog za dejstvo, da grobiščem pripadajoče naselbine niso znane? Preden ponudimo odgovor na to vprašanje, je potrebno osvetliti razmerje grobišče — naselbina v luči materialne kulture. Predmeti, kijih arheologi običajno odkrijejo med arheološkimi raziskavami naselij, so predmeti vsakdanje rabe, ki so bili zaradi dotrajanosti odvrženi ali pa so bili izgubljeni. Dragocen nakit, ki definira belobrdske kulturo, vsekakor ne sodi med tovrstne predmete. Naselbine nosilcev belobidske kulture torej ne bomo prepoznali, če bomo v njej iskali predmete, ki jih bomo našli izključno na grobišču. Potrebna je uporaba drugačnih orodij.
Na tem mestu je potrebno opozoriti na podatek, ki pade v oči ob izdelavi karte geografske razprostranjenosti najdišč belobrdske kulture v Pomurju in Podravju. Pogled z nadregionalne perspektive belobrdska grobišča umesti ob dve glavni prometni osi, ki iz Panonske nižine vodi v notranjost Alp, namreč reki Dravi in Muri. V gričevnatem svetu Slovenskih goric in okoliških giičcvij in hribovij jih nismo zasledili. Pri tem zagotovo vemo, daje bil vsaj v Mariboru, na Ptuju in v Veržeju pomemben prehod čez reko. S tem smo pozicijo belobidskih grobišč locirali v bližino pomembnih prometnih strateških točk. V odnosu do sočasnega
11
naselbinskega horizonta na prostoru Pomurja in Podravja ugotovimo, da se vsa grobišča belobrdske kulture v Pomurju in Podravju nahajajo v bližini visoko- in poznosrednjeveških trgov in mest, katerih nastanek je v pisnih virih izpričan za čas trajanja belobrdske kulture ali kmalu zatem. Ta ugotovitev nam daje namig, kje iskati naselja nosilcev belobrdske kulture. Ponuja se domneva, daje vi-sokosrednjeveška kolonizacija poleg novoustanovljenih naselij vključila tudi že obstoječe naselbine nosilcev belobrdske kulture, pri čemer so slednje v okviru nove fevdalne organizacije prostora ves čas obdržale pomembno vlogo, saj so v nekem trenutku pridobile celo status centralnih trških naselbin. Za preveritev te hipoteze nam manjkajo materialni dokazi, ki bi jih lahko pridobili z arheološkimi raziskavami srednjeveških trških in vaških jeder. Na žalost je arheološko raziskovanje vasi in trgov na obravnavanem prostoru še v povojih. Načrtno se v zadnjih nekaj desetletjih izvajajo arheološke raziskave predvsem na gradovih in ponekod v mestnih jedrih, raziskovanje agrarnih visokosrednjeveških naselbin pa se odvija šele v najnovejšem času, ko je arheološka stroka za predmet svojih raziskav sprejela tudi t. i. mlajša zgodovinska obdobja. Rezultati arheoloških raziskav, ki se naslanjajo zgolj na analizo materialnega gradiva, so zaenkrat skromni. Zato k rešitvi vprašanja kontinuitete poselitve v visoki srednji vek zgolj na podlagi analize materialnega gradiva ni mogoče priti. Za pridobivanje podatkov na to temo je potrebno uporabiti drugačno metodologijo, pri čemer se je kot izredno hvaležen vir informacij, kljub na prvi pogled nepremostljivi časovni diskontinuiteti, izkazal franciscejski kataster.
F. Kovačič v svojem delu o zgodovini Murskega polja pri opisu zgodovine posameznih vasi navaja podatke iz srednjeveških deželnoknežjih urbarjev, med drugim število kmetij v posamezni vasi. Ob pregledu kart franciscejskega katastra iz 20-ih let 19. st. ugotovimo, da število kmetij v posamezni vasi praviloma približno sovpada s številom, navedenim v srednjeveških urbarjih. Število družin, ki so bile naseljene v posamezni vasi, se očitno ni spreminjalo, pri čemer smemo domnevati, da se tudi obseg posameznega vaškega teritorija ni bistveno spreminjal. Glede na to, da način kmetovanja od visokega srednjega veka do začetka 19. st. ni doživel bistvenega razvoja (vse poglavitne poljedelske tehnike, od oranja s plugom do triletnega kolobarjenja, so bile že v uporabi), je izraba prostora posameznega vaškega teritorija morala ostati v osnovi nespremenjena. Populacija seje najverjetneje gibala blizu maksimuma, ki gaje prostor še lahko preživljal. Glede na navedeno za nas franciscejski kataster torej predstavlja verodostojni vir za
12
preučevanje srednjeveške poselitve in naselbinskega razvoja na Murskem polju.
b)	NAŠA RAZISKAVA
M. Kos je prepričljivo argumentiral, da moremo ustanovitev vasi na Murskem polju, katerih imena so izpeljana iz osebnega imena, povezovati z visokosrednje-veško kolonizacijo, ki seje začela odvijati sredi 13. stoletja. Med vasmi na Murskem polju pa so tudi take, katerih ime izhaja iz krajevne značilnosti, na primer Krapje. V otokarskem deželnoknežjem urbarju iz let 1265—67 se omenja vas »an der Chraeppin«. Vas je poimenovana po krajevni značilnosti (C hraeppin je po mnenju F. Kovačiča ime potoka, zato poimenovanje an der) in ne izpeljano iz osebnega imena kakor večina vasi na Murskem polju. Glede tega meni, da so vasi, katerih imena so izpeljana iz krajevne značilnosti, starejšega izvora od vasi, katerih imena so izpeljana iz osebnega imena. Iz tega torej sledi naša hipoteza, da smemo nastanek vasi z imeni, ki so izpeljana iz krajevne značilnosti, predvidevati pred sredo 13. stoletja. To pomeni, da so te vasi obstajale v času in na pio-storu, za katerega pisni viri trdijo, da je bil »opustošen in deloma spremenjen v puščavo«. Očitno pa ni bil popolnoma neposeljen, kar bomo nadalje utemeljevali.
Vrnimo se k vasi Krapje, eni od naselbin, za katere na podlagi imena sklepamo, daje nastala pred kolonizacijo. Od leta 1434 dalje sta omenjeni Spodnje in Zgornje Krapje. Spodnje Krapje ima centralno orientiran gručast tloris okiog, Zgornje Krapje pa obcestno tlorisno zasnovo. Ljudsko izročilo pravi, da je bila prvotno vas ena, da pa jo je reka Mura, ko je prestavljala svoj tok, razdelila na dvoje. Ta zgodba se zdi zelo malo verjetna. Pri analizi natančne karte nadmorskih višin vidimo, da leži polje med Sp. in Zg. Krapjem na višjem terenu kot Sp. Krapje. Zato ni verjetno, da bi Mura ubrala svojo strugo na relativno višjem terenu. Piav tako ni na polju vidnih nobenih sledov stare struge, kakršni se praviloma opazijo na mestih, kjer je le-ta izpričana. Verjetnejša se zdi misel, da imamo opravka s starejšo vasjo, v bližini katere so ustanovili novo vas.
13
Priloga 2: Spodnje in Zgornje Krapje na franciscejskem katastru: 1 - gručasti del vasi, 2 -obcestni del vasi, 3 - izpričana lokacija strelskega dvorca.
Tip gručaste zasnove se zdi starejši od obcestne, saj imamo naselbine z gručasto zasnovo dokumentirane že v prazgodovinskih kontekstih, obcestne zasnove, ki priča o načrtni razdelitvi ozemlja v kolonizacijskem kontekstu, pa pred visokim srednjim vekom ni zaslediti. Srednjeveški obcestni tip vasi je bil s številnimi arheološkimi raziskavami na Češkem, Moravskem, v Avstriji in na Madžarskem dokazan za čas od sredine 13. stoletja dalje. Domnevamo torej, da obcestna zasnova vasi na Murskem polju izhaja prav iz časa kolonizacije od sredine 13. stoletja dalje. Z retrogradno analizo zemljiškega katastra je A. Pleterski na primeru župe Bled prišel do zaključka, da obcestna zasnova vasi sicer ni nujno mlajša od gručaste, vendar pri ustanovitvi obcestne vasi vedno gre za načrtovano, enkratno dejanje. Kolonizacija, ki seje na Murskem polju odvijala od sredine 13. stoletja dalje, je točno takšno načrtovano enkratno dejanje, ki ga omenja Pleterski. Dokler ne bo izdelane retrogradne analize zemljiškega katastra za Mursko polje, ki bo mogoče opozorila na primere posameznih anomalij, ko je gručasta vas nastala pozneje od obcestne, ostajamo pri shematizirani predpostavki, da so obcestne vasi na Murskem polju nastajale od sredine 13. stoletja dalje v procesu kolonizacije, gručaste vasi pa so starejšega nastanka.
14
V primeru Krapja imamo torej opravka z vasjo, v bližini katere je bila najpozneje kmalu po letu 1431 (ko je nazadnje omenjena enotna vas »Chraeppin«) ustanovljena nova vas z obcestno tlorisno zasnovo. V njeno obrambo je bil na skrajnem koncu vasi postavljen strelski dvorec. Opisano situacijo stare in nove vasi ter strelskega dvorca ob slednji si velja zapomniti, saj se nam le-ta pojavlja tudi drugod, v neposredni bližini Noršincev in Lukavcev.
V pisnem viru iz leta 1425 sta omenjena dva dela vasi Noršinci, starejši in pa novi del vasi, v katerem je bil postavljen obrambni stolp (kar smemo razumeti kot strelski dvorec). Lokacija strelskega dvorca se domneva na skrajnem južnem robu vasi, kjer je nekoč stala pristava radgonske graščine, torej na robu obcestnega dela vasi (enako kot v Zg. Krapju). V predelu vzhodno od vaške kapele s toponimom »v kotu« pa imamo opravka z gručasto tlorisno zasnovo, kamor smemo locirati »staro vas«, omenjeno v viru iz leta 1425. Do zdaj smo torej piepoznali tri značilne elemente, ki pričajo o večfaznosti vasi: starejšo gručasto vas, mlajšo obcestno vas in strelski dvorec na robu novejše vasi. Poleg naštetega nosita tako Krapje kot tudi Noršinci krajevno ime, ki izvira iz značilnosti kraja, kar se je izkazalo kot dodatni, četrti element. Noršinci naj bi po Trstenjaku pomenilo prebivalce Norskega, tj. kraja, kjer voda ponira.
P' doga 3: Noršinci na franciscejskem katastru: 1 - gručasti del vasi, 2 obcestni del vasi, 3 izpričana lokacija strelskega dvorca.
15
Še tretja vas v neposredni bližini ima vse štiri naštete elemente - Lukavci (narečno Lokofci, s poudarkom na drugem zlogu): gručasto osrednjo vas, vas z obcestnim delom in strelski dvorec (na mestu današnjega dvorca Lukavci) in pa ime, ki odraža geografsko značilnost (loka - močvirnat kraj). Tlorisna zasnova vasi je zelo neenakomerna, kar je verjetno posledica kon figuracije terena, prepredenega z manjšimi vodotoki, ki narekujejo tlorisno zasnovo. Osnovno jedro vasi se zdi prostor okrog križišča, kjer danes stoji kapela, čeprav so domačije že pravilno orientirane ob cesto. Klasičen strnjen podolgovat obcestni del se v primeru Lu-kavcev ni formiral, kar je verjetno posledica razgibanega terena, prepredenega z manjšimi vodotoki, ki so narekovali neenakomerno tlorisno zasnovo. Izpričana pa je lokacija strelskega dvorca na mestu današnjega Dvorca Lukavci na severnem robu vasi.
Priloga 4: Lukavci na franciscejskem katastru: 1 — gručasti del vasi, 2 - obcestni del vasi, 3 — izpričana lokacija strelskega dvorca.
Kot smo že ponazorili, so vasi na Murskem polju, ki so bile ustanovljene v času visokosrednjeveške kolonizacije, praviloma dobile ime, kije izpeljano iz osebnega imena bodisi župana oz. načelnika ali ustanovitelja vasi, ki je pogosto celo izpričano v pisnih virih (npr. Chrinho - Rinkovci, Waltschin - Bučkovci, Cursay -Kurševci, Yvanz - Ivanjci, Droget - Dragotinci). Na podlagi analize pisnih virov
16
vemo, da seje z visokosrednjeveško kolonizacijo prostor Murskega polja z vasmi zapolnil do te mere, kot ga vidimo danes. Poznejšega ustanavljanja vasi ni bilo.
Kdaj torej so bile ustanovljene vasi z imeni, izpeljanimi iz krajevne značilnosti in z gručasto tlorisno zasnovo? Belobrdski nakit iz bližine Veržeja nam potrjuje poselitev Murskega polja vsaj za čas 11. in 12. stoletja. Vendar lokacija naselbine, katere prebivalci so svoje umrle pokopavali na območju rimskodobnih ruševin v bližini veržejske železniške postaje, kot smo že omenili, ni znana. Obstajajo pa določeni indici, ki nakazujejo, daje bil v tem času poseljen tudi prostor današnjega trga Veržej, le nekaj sto metrov zahodno od grobišča. V listinah se od leta 977 dalje (če ne upoštevamo omembe v najbrž ponarejeni Arnulfovi listini iz leta 891, t- i- pseudoarnulfinumu) omenja kraj Ruginesfeld, za katerega je rečeno, da leži na ozemlju bivše Kocljeve Spodnje Panonije, kije proti zahodu segala vse do reke Drave pri Ptuju. F. Kovačič je ime Ruginesfeld, kar v prevodu iz srednjeveške nemščine pomeni »rženo polje«, razložil kot »Veržensko polje«, kar je bilo še v začetku 19. st. običajno poimenovanje za spodnje Mursko polje. Svojo razlago je oprl na narečno poimenovanje Veržeja, ki se glasi »Verži«, z naglasom na prvem zlogu, kar lahko razumemo kot kraj v rženem polju. Tudi tukaj imamo očitno ime vasi, izpeljano iz krajevne, oziroma v tem primeru iz značilnosti izrabe prostora in ne iz osebnega imena, kar smo zgoraj že definirali kot starejši element. Nedvomno starejši element Veržeja pa opazimo pri tlorisni strukturiranosti naselja. Še danes se severozahodni gručasti del trškega jedra imenuje Stari trg. Obcestni vzhodni in jugozahodni del, ki se navezujeta na značilni lijakasti visokosrednje-veški trg (danes Trg Slavka Osterca), sta očitno visokosrednjeveškega kolonizacijskega nastanka.
17
Priloga 5: Veržej na franciscejskem katastru: 1 - Stari trg, 2 - novejši trg in obcestni del naselja.
Nadalje Kovačič navaja tudi, da se ime Ruginesfeld zadnjič pojavi leta 1057, nakar se leta 1242 pojavi ime Lutenwerde, ki se poprej nikjer ne omenja. To razume kot nadaljnji argument, daje Ruginesfeld dejansko spodnje Mursko polje. Argumentirati je mogoče tudi skoraj 200 let trajajoče obdobje, ko se v nemških deželnih listinah ne pojavljata ne eno ne drugo ime. Glede na to, da imamo opravka z ozemljem, kije bilo od konca 9. st. do konca 12. st. pod močnim ogrskim vplivom ali celo pod neposredno ogrsko politično kontrolo, je razumljivo, da Mursko polje ni omenjeno v nobeni od nemških vladarskih listin, saj ozemlje v tem času ni bilo pod nemško oblastjo. Niti omembe v listini iz leta 1057 ne smemo razumeti kot dokaza lastništva, saj gre pri vsebini za prepis listine iz leta 977. Z njo je Salzburg v upanju po nemških povračilnih ozemeljskih osvojitvah le nekaj let po madžarskem porazu pri Augsburgu leta 955 želel od Otona III. potrditev svojih starih posesti na Murskem polju, za katere seje pozneje izkazalo, da vse do konca 12. st. ne bodo iztrgane iz madžarskih rok.
Če je Kovačičeva izpeljava imena Veržensko polje (danes spodnje Mursko polje) iz imena Ruginesfeld pravilna, smemo torej domnevati, da je bilo to območje
18
poseljeno že pred ogrskimi vpadi. Kje točno se nahaja Veržensko polje? To je ravnina med Veržejem in Ljutomerom, na kateri se nahajajo tudi vse zgoraj naštete vasi: Spodnje in Zgornje Krapje, Noršinci, Babinci in Lukavci. Ali smemo iz Kovačičeve izpeljave imena Veržensko polje sklepati, da so obravnavane vasi, za katere predpostavljamo predkolonizacijski nastanek, obstajale že v času pied ogrskimi vpadi? Če to drži, kako to, da so nekatere naselbine na Murskem polju preživele ogrske vpade, medtem ko so bile tiste pri Mariboru in Murski Soboti opustošene in si niso več opomogle? Odgovor na to se mogoče skriva v samih imenih teh vasi (Krapje, Noršinci, Lukavci), ki nakazujejo, da je bilo Mursko polje v srednjem veku s svojimi potoki in rečicami pred melioracijskimi posegi v 19. in 20. stoletju močvirnat svet. To nam potrjuje tudi ime »insula Luttenwerde« iz leta 1242, s katero je označeno spodnje Mursko polje. Dobimo vtis, daje avtoi zapisa hotel poudariti, da gre za otok sredi močno vodnatega območja oziroma močvirja. Mogoče je močvirnato območje za vojsko, ki je svoje napade izvajala izključno s konjskih hrbtov, predstavljalo nepremostljivo oviro, ki seji velja izogniti. Iz tega razloga.
Daje bil prostor okrog Ljutomera v srednjem veku močvirnat, lahko sklepamo tudi na podlagi upodobitve na ljutomerskem grbu, na katerem je upodobljen samorog, ki se vzpenja nad zmajem. Razprava o tem, ali je štirinogo bitje, ki se vzpenja nad zmajem, samorog ali konj, za nas ta trenutek ni pomembna. Izpo vedni element za našo razpravo je zmaj. V srednjeveškem simbolizmu se boj z zmajem enači z bojem krščanstva proti poganstvu. Njegov uboj torej pomeni akt Pokristjanjevanja. Vendar Le Goff skozi obširno analizo srednjeveških m antičnih pisnih virov ugotavlja, da ima zmaj tudi drugačen simbolični pomen. Pogosto se namreč pojavlja v epizodah kolonizacije zamočvirjenega območja, pri katerih zmaj simbolizira htonski element, je personifikacija vode. Izpovedno v ljutomerskem grbu je tudi dejstvo, da se samorog vzpenja nad zmajem, kar je močan akt izkazovanja prevlade. V tem se upodobitev na ljutomerskem gibu bistveno raz i kuje od upodobitev prototipa ubijalca zmaja Sv. Jurija, ki pošast pokonča z vbo dom sulice v njeno žrelo. Ta akt nedvomno simbolizira uničenje zmaja - satana, zmago krščanstva nad poganstvom. Za razliko od simbolizma Sv. Jurija, kije na stal komaj v zaključnih obdobjih srednjega veka, Le Goli ugotovi, daje epizo a boja proti vodnemu zmaju nastala ob kolonizacijskih posegih v 13. sto etju,^ oje v Franciji med aktom kolonizacije potekal obsežni projekt izsuševanja močvirij, ki gaje vodila cerkev. Boj z zmajem torej na simbolni ravni pomeni boj z e emen
19
tom vode. Uspešna izsušitev močvirja je ponazorjena z izkazovanjem premoči nad zmajem, ne z njegovim ubojem. V tej epizodi je zmaj po porazu pregnan nazaj v močvirje. Vode so torej ukročene na podlagi melioracijskih posegov. Tudi zmaj na ljutomerskem grbu bi lahko bil personifikacija vodnega elementa, ki je
bil simbolično premagan ob melioracijskih posegih, ki so omogočili srednjeveško kolonizacijo prej zamočvirjenega območja Spodnjega Murskega polja. Tej temi bi vsekakor veljalo posvetiti širšo samostojno raziskavo, zato bodi o ljutomerskem zmaju na tem mestu dovolj.
Zaključek
V zadnjih desetletjih se stroke, ki se ukvarjajo z raziskovanjem preteklosti, poskušajo posluževati čim bolj raznovrstnih načinov raziskovanja, saj je z interdisciplinarnim pristopom mogoče določeno problematiko osvetliti iz različnih zornih kotov popolneje, kot je to sposobna storiti vsaka strogo osredotočena stroka posebej. Uporaba tako zgodovinskih kot tudi arheoloških in kartografskih virov pri problematiziranju vprašanja kontinuitete srednjeveške poselitve Murskega polja seje izkazala kot pristop v pravo smer. Pri navzkrižni analizi pisnih, arheoloških in kartografskih virov so se pojavile interpretativne možnosti, ki relativizirajo enoznačno podobo srednjeveške poselitve Murskega polja. Skromne arheološke vire, ki pričajo o srednjeveški poselitvi Murskega polja že pred fazo kolonizacije, smo dopolnili z reinterpretacijo pisnih virov in jih soočili s kartografskimi viri. Pri tem je bilo mogoče pisne vire, ki omenjajo imena vasi, poleg tega pa še starejši in novejši del vasi ter obstoj strelskega dvorca, vpeti v tlorisno strukturo izbranih vasi na franciscejskem katastru. Ugotovljena je bila možnost, da nastanek določenih vasi na spodnjem Murskem polju povežemo s predkolonizacijsko srednjeveško poselitvijo ali celo z obdobjem pred ogrskimi vpadi.
Dobljeno sliko srednjeveške poselitve Murskega polja smo dopolnili še s karto razprostranjenosti grobišč belobrdske kulture na eni in centralnih trških naselbin v celotnem Podravju in Pomurju ob desnem bregu reke Mure, izpričanih v pisnih virih, na drugi strani. Rezultat tega kartiranja je ugotovitev, da so belordska grobišča vedno v bližini naselbin, ki so že za časa pokopavanja na grobiščih ali najpozneje do konca 15. stoletja pridobila status trške naselbine, torej neke vrste centralne naselbine vsaj v lokalnem smislu. Pri tem pa sta imela Maribor in Ptuj
20
vsekakor tudi velik regionalni, če ne celo nadregionalni pomen. Na podlagi te ugotovitve smo postavili hipotezo, da so bile naselbine nosilcev belobrdske kulture v procesu kolonizacije vključene v fevdalni sistem nemškega cesarstva kot trške oziroma centralne naselbine. To kaže na njihovo strateško pozicijo v prostoru, ki je bila prepoznana tudi ob spremembi geopolitične situacije, nastale ob ponovni priključitvi obravnavanega prostora nemškemu cesarstvu.
Zavedamo se, da so bile v naši raziskavi možnosti tovrstnega kompleksnega raziskovalnega pristopa zgolj nakazane, zaradi tega ugotovitve ta trenutek ne morejo biti več kot le hipoteze, kijih velja natančneje obdelati. Šele obširna sistematična analiza vseh posameznih segmentov: nove arheološke raziskave obravnavanega prostora, etimološka analiza krajevnih in ledinskih imen, retrogradna analiza zemljiškega katastra in rekonstrukcija paleokolja z uporabo geografsko informacijskih sistemov bo omogočila sintezo, s katero bomo lahko zadovoljivo rekonsti ui-rali kompleksno dogajanje v obdobju poseljevanja Murskega polja, ki je lodilo podobo pokrajine s svojimi prebivalci, kakršno poznamo danes.
Priloge:
Priloga I: Karta razprostranjenosti grobišč belobrdske kulture in srednjeveških trgov v Pomurju ter Podravju in lokacije vasi, obravnavanih v besedilu.
Priloga 2: Spodnje in Zgornje Krapje na franciscejskem katastru.
Priloga 3: Noršinci na franciscejskem katastru.
Priloga 4: Lukavci na franciscejskem katastru.
Priloga 5: Veržej na franciscejskem katastru.
‘Viri in uporabljena literatura:
-	Curk, j. 1968, Urbanistično-gradbene zasnove trgov in mest v Podravju m Pomurju, v: Svet med Muro in Dravo, Maribor, str. 287-310.
Franciscejski kataster. Arhiv Republike Slovenije
(http://sigov3.sigov.si/cgi-bin/htqlcgi/arhiv/enos_isk_kat.htm).
-	Grafenauer, B. 1970/71, Naselitev Slovanov v Vzhodnih Alpah in vprašanje kontinuitete, Arheološki vestnik 21/22, str. 7-32.
Grafenauer, B. 1979 Zgodovina Slovencev, Ljubljana.
21
Guštin, M. 2002, Zgodnji Slovani, Narodni muzej, Ljubljana.
Kerman, B. 1997, Zlata doba slovanstva v Spodnji Panoniji, Pokrajinski muzej Murska Sobota. Katalog stalne razstave.
Korošec, J. 1947, Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji.
Kovačič, E 1919, Doneski k starejši zgodovini Murskega polja, Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 15, str. 23-85.
Kovačič, F. 1926, Ljutomer. Zgodovina trga in sreza, Maribor.
Kos, F. 1906, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Druga knjiga, Ljubljana.
Kos, M. 1933, K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo, Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 28, str. 144-153.
Kos, M. 1933, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Viri za zgodovino Slovencev, Prva knjiga, Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Kos, M. 1968, Kolonizacija med Dravo in Rabo pa krajevna imena na -ci, v: Svet med Muro in Dravo, Maribor, str. 256-264.
Le Goff, J 2002, Za drugačen srednji vek. Čas, delo in kultura na Zahodu: 18 esejev, Studia Humanitatis, Ljubljana.
Peršuh, M. 1989, Bjelobrdska kultura v Sloveniji: Diplomska naloga, Ljubljana.
Pleterski, A. 2011, Nevidna srednjeveška Evropa [Elektronski vir]: Župa Bled, Ljubljana.
Štih, P., Simoniti, V. 1996a, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, Ljubljana.
Štih, P. 1996b, Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-madžarske meje v današnji Sloveniji, Zgodovinski časopis, št. 50(4), str. 535-544.
Tomičič, Ž. 1989, Arheološka slika medurečja Mure, Drave, Dunava i Save u svjetlosti materijalnih izvora bjelobrdskog kulturnog kompleksa: doktorska disertacija.
Vafeka, P. 2004, Archeologie stfedovekeho domu. Promeny vesnickeho obydli v Evrope v prubehu staleti: 6.-15. stoletl, Plzen.
22
"pad o "Podgorelec
^Vardov dvorec nekoč in danes
Stanovanjski objekt, ležeč na griču nad Podgradjem, pri lokalnem prebivalstvu ne zbuja večjega zanimanja. Zgodovina objekta je znana in že dodobra obdelana. Pri tem pa pozabljamo na kulturni pomen spomenika in na nujnost njegovega ohranjanja in vzdrževanja. Osrednji namen tega članka je predstaviti sedanji položaj gradu.
‘Uvodne misli
Kulturna dediščina nas danes spremlja skoraj na vsakem koraku. Lahko bi rekli, da predstavlja vrednoto. Sobivanje s kulturno dediščino pomeni ohranjanje le-te. Med kulturno dediščino spadajo tudi stanovanjske hiše, ki imajo za preteklost predvsem kulturni pomen. Ravno te so največkrat žrtve gradbenih posegov in preurejanj. Dober primer tega je tudi Vardov dvorec, danes stanovanjski objekt in hkrati umetnostni in arhitekturni spomenik. Zelo pomembno se mi zdi ovrednotiti današnji položaj omenjenega objekta. Ob tem ne gre za kritike, ampak želim zgolj opomniti, da gre za kulturno dediščino, ki jo je treba varovati in hkrati spoštovati v skladu z določili.
V članku bom na kratko opisal zgodovino dvorca, vsebina pa se bo nanašala na današnji položaj gradu z zgodovinsko kulturnega vidika. Dvorec ima status kulturnega spomenika lokalnega pomena in kot takega smo ga dolžni varovati.
‘Kratka zgodovina ‘Vardovega dvorca od prve omembe do prenovitvenih del v 20. stoletju
Z iztekanjem zgodnjega srednjega veka so tla današnje Slovenije zaznamovali vpadi madžarskih nomadskih ljudstev. Panonska nižina je bila za nomadsko ljudstvo več kot primerna za naselitev. Madžarska ljudstva so v pisnih vii ih pi vič
23
omenjena v 9. stoletju in takrat so začela ogrožati vzhodne meje frankovske državne tvorbe, kije zaobjemala tudi slovenske pokrajine.1
Zakaj omemba Madžarov? V bran pred vdori madžarskih nomadskih ljudstev so solnograški nadškofje dali postaviti utrdbo na vrhu griča, ki je imela obrambno in zatočiščno funkcijo pred omenjenimi ljudstvi. Prva omemba objekta sega v 13. stoletje, natančneje v leto 1242. Z upravnimi oziroma ozemeljskimi spremembami v tem prostoru se je spremenilo tudi lastništvo dvorca. Imetje solnograških je prišlo pod upravo češkega kralja Otokarja, a se je ta moral posestvom na Štajerskem in v drugih deželah odpovedati. Uprava Dolnjega gradu in ljutomerskih posesti je prešla pod Habsburžane in je kot taka bila last deželnega vladarja.2
Slikal: Najstarejša znana upodobitev Dolnjega gradu iz okoli leta 1603. Podobo hranijo v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Upodobitev prikazuje mogočno grajsko poslopje, ob katerem je moč videti vsaj še dve stavbi v desnem kotu skice. O namenu in pomenu teh stavb bi lahko samo ugibali oziroma domnevali.
Zgodovino dvorca so dalje zaznamovale naslednje rodbine: Schweinpecki, Ala-piči, Rindscheiti, Draškoviči in Mauerburgi. Ob spreminjanju lastniških razmerij se je spreminjala tudi namembnost utrdbe. Obenem je grad ohranjal obrambno funkcijo, spet po drugi strani pa je imel upravno funkcijo. Dobra lega in neposredna bližina ljutomerskih posesti sta bili tisti, ki sta krepili in ohranjali položaj utrdbe. Živahen razvoj gospodarskih panog v 14. stoletju je pripomogel, da so si
Madžarska zasedba in naselitev slovenske Panonije, http://www.hervardi.com/madzarska_zasedba__in_ naselitev_slovenske_panonije.php, datum pridobitve: 6. oktober 2011.
Fran Kovačič, Ljutomerske graščine. Dolnji grad, v: Ljutomer, zgodovina trga in sreza (Po Slečkovih kronikah in drugih virih), Maribor, 1926, str. 184-185, (dalje: F. Kovačič, Ljutomerske graščine).
24
prebivalci Ljutomera pridobili trške pravice. Grad je imel krepak položaj vse do lastništva Mauerburgov ob začetku 18. stoletja. Takrat je veljavo začel dobivati grad Branek3. Imenitnost Dolnjega gradu je začela bledeti, Branek pa je dobival pomen. Vredno je poudariti, da so bile tuje sovražnosti tiste, ki so ohranjale in krepile pomen gradu. Ob prenehanju sovražnosti pa potreba po vzdrževanju Dolnjega gradu ni bila ključna. Grad je do konca 18. stoletja povozil čas. Od veličastnosti so ostale le še razvaline.4
Na razvalinah starega gradu so med letoma 1859 in 1862 zgradili današnje grajsko poslopje. Takrat je objekt doživel stilsko preobrazbo.5
Prenovitvena dela v drugi polovici 19. stoletja so namembnost gradu spremenila. Preoblikovanje med letoma 1859 in 1862 je dalo zasnovo današnji podobi gradu. Ob samem gradu je vredno omeniti tudi cerkev sv. Ane6. Cerkvica je bila prvič omenjena v 16. stoletju.7
"Današnji kulturno zgodovinski pomen in položaj objekta
Konec osemdesetih let 20. stoletja je prišlo do prenovitvenih del, ki so dala gradu današnjo podobo. Dvorec danes ponuja stanovanja na kar 1030,20 m- površine. Arhitektura temelji na ohranjanju starih elementov. Ohranjen je horizontalni venec v prvi etaži. Stopnišče je po prenovi ostalo nespremenjeno. Dodali so vetrolov v notranjosti elementa. Prej obstoječi balkon so zaradi stanovanjske namembnosti odstranili. Strešna konstrukcija je ostala lesena, sama kritina pa je (bila) opečna. Ob prenovitvenih delih seje dodalo tudi nekaj ograje, kije pred tem kot take ni bilo, in sicer ograje pri notranjem in zunanjem stopnišču. Okenske odprtine temeljijo na že prej obstoječih dimenzijah, in sicer 1,30 x 1,85 m. Investitor prenovitvenih del je bila Samoupravna stanovanjska skupnost Občine Ljutomer.
Razvaline gradu Branek se nahajajo med Cezanjevci in Branoslavci. Ime Branek izhaja iz branišča, ki je okoliškim prebivalcem v času vpadov nudil zavetje.
F. Kovačič, Ljutomerske graščine, str. 185-193.
Podgradje - Vardov dvorec, Uradno glasilo občine Ljutomer, št. 1/2008, 6. februar 2008, str. 77, (dalje: Glasilo, Vardov dvorec).
Na sv. Ano so se verniki obračali, da bi jih obvarovala revščine in neviht. Po verskem izročilu je bila sv. Ana mati device Marije.
Podgradje, http://en.wikipedia.org/wiki/Podgradje, datum pridobitve: 23. september 2011.
25
Leta 1984 je bila v adaptaciji8 predvidena izgradnja malih stanovanj za delavsko - kmečko prebivalstvo.9
Slika 2: Čas nastanka fotografije sega v leto 1981. Fotografija nam razodeva podobo gradu pred tridesetimi leti. Fotografijo je moč najti v dosjeju Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Maribor, Idejni projekt, Vardov grad - Adaptacija.
Objekt je skoraj kvadrataste oblike, pokritje z opečno štirikapno streho in riza-litno poudarjenima in povišanima osrednjima osema. Na čelu glavne fasade je letnica nastanka sedanje stavbe, in sicer leto 1860, in letnice kasnejših prenov 1907 in 1987. Fasada je okrašena s profiliranimi okenskimi obrobami. V drugem nadstropju imajo okna parapete, ki jih zaznamujejo motivi krogov. O zmotnem preoblikovanju notranjosti gre omeniti samo to, daje bila povsem preoblikovana.10
Adaptacija pomeni preureditev oziroma prenovitev starih objektov.
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Maribor, Idejni projekt, Vardov grad -Adaptacija, enota za projektiranje in urbanizem, avgust 1984, str. 1-9, (dalje: ZVKDS, Vardov grad).
10 Prav tam, str. 77.
26
Slika 3: Napis prenove iz leta 1907.
Za obravnavani spomenik velja varnostni režim, ki določa varovanje njegovih kulturnih in arhitekturnih vrednot. Objekt je potrebno po določilih kulturnega statuta ustrezno vzdrževati in obnavljati. Velja tudi prepoved večjih posegov, ki bi kršili določila kulturnega statuta. Obenem mora objekt ohranjati spomeniške lastnosti, ki se jih ne sme spreminjati V primeru preurejanja in oblikovanja zunanjščine oziroma neposredne okolice bi bilo potrebno opraviti arheološke raziskave, ki bi dale za taka preoblikovanja zeleno luč."
Danes so v objektu stanovanja, ki so v lasti ljutomerske občine oziroma jih je kar nekaj v zasebni lasti. Dajati stanovanja v takem objektu v lastništvo zasebnikom je vprašljivo, saj se s tem na nek način krha kulturna dediščina. Problematika ve-čih lastništev v sklopu kulturne dediščine je, da velikokrat prihaja do nesoglasij. V skladu z določili varstvenega režima sicer veljajo smernice, ki preprečujejo poseganja in spreminjanja objekta, a kljub temu gre za krhanje dediščine, ki tako ali tako zaradi nastajajoče finančne situacije ni v najbolj rožnatem položaju. Obstaja veliko spomenikov in objektov kulturno zgodovinskega značaja, ki propadajo >n niso deležni ustreznih prenov in vzdrževanj. Vsekakor je bolje za objekt, da v njem prebivajo ljudje in ga na tak način ohranjajo živega, ampak je stanovanjska
" Prav tam, str. 77.
27
dejavnost v tem primeru kljub temu vprašljiva. Objekti pod spomeniško oziroma kulturno varnostjo bi morali biti v dobrobit vseh.1213
Slika 4: Današnja podoba obravnavanega gradu s prednje strani.
Velja omeniti, daje Vardov dvorec zadnjih nekaj desetletij nudil domovanje, sprva viničarjem in okoliškemu delavskemu prebivalstvu, pozneje po prenavljanju ob koncu osemdesetih let 20. stoletja pa je bil grad prirejen za širši spekter prebivalstva. Današnja funkcija gradnje pozitivna, saj ponuja stanovanja in obenem
12	Glasilo, Vardov dvorec, str. 77.
13	Sodeč po opisu varstvenega režima je zavarovano območje namenjeno stanovanjski dejavnosti in je s tega vidika ta opravičena, a ima prednost ohranjanje kulturnih, likovnih in arhitekturnih vrednot. Stanovanja kot taka pa ohranjanje teh vrednot ogrožajo. Težko je najti sožitje med ohranjanjem kulturne namembnosti in stanovanjske funkcije. Samo strog varstveni režim lahko omogoča, da se s takimi spomeniki ravna ustrezno in po določilih. Sporna je tudi sama arhitektura, ki se nagiba bolj k stanovanjski namembnosti in ne k ohranjanju kulturnih znamenitosti. To vidim kot negativno posledico sožitja funkcionalnega (stanovanjskega) z dejanskim (kulturnim). V prihodnosti bi bilo treba za podobne objekte poskrbeti bolje. Ohranjati bi bilo potrebno tudi spomenike, ki so že skoraj povsem zapuščeni. Ob takšnih in drugačnih posegih v te spomenike je potrebno vsakega obravnavati posamezno, saj so ti spomeniki različno dovzetni za gradbene spremembe in posege.
28
ohranja kulturni pridih. Treba bo poskrbeti le, da se bo podobno dogajalo tudi v prihodnje.
* Viri in literatura
Fran Kovačič, Ljutomerske graščine, Dolnji grad, v: Ljutomer, zgodovina trga in sreza (Po Slekovčevih kronikah in drugih virih), Maribor, 1926.
Podgradje - Vardov dvorec, Uradno glasilo občine Ljutomer, št. 1/2008,
6. februar 2008, str. 77.
❖	Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Maribor, Idejni projekt, Vardov grad - Adaptacija, enota za projektiranje in urbanizem, avgust, 1984.
Spletni viri
❖	Podgradje, http://en.wikipedia.org/wiki/Podgradje, datum pridobitve: 23. september 2011.
❖	Madžarska zasedba in naselitev slovenske Panonije, http://www.hervardi. com/madzarska_zasedba_in našelitev_slovenske_panonije.php, datum pridobitve: 6. oktober 2011.
29
Srečko ‘Pavličič
- nekaj o centralnem arhivu križnikov
Ljutomerski in ormoški okoliš sta bila v preteklosti v mnogočem blizu viteškemu redu Križnikov1. Njihove posesti so bile v upravnem smislu razporejene v komendah, od katerih je za naše področje izrednega pomena Velika Nedelja in manj komenda v Muretincih2. Stoletja trajajoči odnosi med križniki in njihovimi podložniki so v pravno-posestnem smislu vplivali na življenje in delo številnih generacij, neizbrisen pečat pa so pustili tudi na okolju kot celoti3. Prisotnost viteškega reda križnikov pri nas in opredelitev njegove vloge ter vpliva sta kljub nekaterim zaključenim projektom in zapisom še vedno manj znani, javnosti premalo predstavljeni in v senci nekih časov, ko križniki niso smeli delovati4. Da bo to preseženo, bo potrebno še veliko raziskovalnega dela zgodovinarjev, še posebej kar se tiče arhivskega gradiva. To pa čaka zbrano in urejeno nedaleč stran, pa vendar za mnoge še vedno nedosegljivo zaradi namišljene razdalje v kilometrih ali celo neopredeljene ideološke razdalje in s tega vidika torej malodane nepotrebne zgodovinske snovi za proučevanje življenja naših prednikov. In dokler bodo kakršnekoli razdalje do arhivov vplivale na stroko in ljubitelje, ne moremo govoriti o opravljenem delu. Prav zato je potrebno odpreti škatle križniškega arhiva in povedati veliko novega in več o minulih časih in domači preteklosti našega področja.
Križniški (viteški) red, poimenovan tudi Nemški viteški red, Tevtonški viteški red ali s polnim imenom Red bratov in sester nemške hiše svete Marije v Jeruzalemu, je imel pri nas v lasti predvsem vinograde in v tej povezavi gre razumeti tudi nadaljevanje zapisane vsebine.
J. Štampar, s. J. Ogulin: Križniki v Sloveniji, Križniški red, Ljubljana, 2010. (P. Janko Štamparje prior križniškega reda in avtor publikacije o križnikih, ki smo jo na Slovenskem še kako pogrešali. Polni pričakovanja se veselimo še kakšnih podobnih zapisov.)
Ta zapis ni namenjen proučevanju prisotnosti križniškega reda v okolju niti njegove gospodarske vloge v odnosu gorski gospod - gornik (podložnik) ali podobno, ampak želi predstaviti del obstoječega (neznanega) arhiva.
V času samostojne Slovenije je bilo realiziranih in predstavljenih kar nekaj odmevnih vsebin o križnikih. Zapisi, publikacije, razstave, manifestacije in druge aktivnosti (obnove poslopij, restavriranje predmetov ...) so mnoge spomnile na križniško prisotnost pri nas, zato vsak tak dogodek pozdravljamo. Posebej pa velja izpostaviti, da imajo križniki svoje predstavništvo v Ljubljani, sestre križniškega reda pa v Ljutomeru.
30
Crossontao
Velika Nedelja 1681 (po Vischerju).
Velika Nedelja (cerkev in poslopje nekdanje komende) danes.
DOZA (Deutschordenzentralarchiv) ali centralni arhiv nemškega viteškega reda (križnikov) se nahaja na Dunaju. Singestrasse 7 je zlahka najti, saj je od znamenite katedrale sv. Štefana oddaljena slabo minuto hoje. Pročelje zgradbe je Prepoznavno tudi po zvoniku manjše križniške cerkve, ki si jo ob obisku arhiva lahko ogledate.
31
Singerstrasse 7, Dunaj (v ozadju zvonik katedrale sv. Štefana).
Lokacija križniškega reda in arhiva.
N arhivu vas bodo radi sprejeli. Prav bo, če se boste predhodno najavili, saj imajo redovni bratje, ki za arhiv skrbijo, tudi druge obveznosti in deljen delovni čas. Nekaj malega občasnih obnov in popravil znotraj prostorov lahko vpliva na odprtje, vendar le redko. Pri delu z arhivskih gradivom boste morali biti bolj ali manj samostojni in prepuščeni lastnemu znanju ter iznajdljivosti. A pregledna
32
ureditev arhiva vas bo vzpodbudila k delu, čeprav je večina arhivskega gradiva neznanega5.
DOZA, eden od prostorov z arhivskimi škatlami.
Arhivska škatla z gradivom, komenda Velika Nedelja.
Na to nas posebej opozarja p. Janko Štampar v omenjeni publikacij o križnikih v Sloveniji, dokaj popoln popis arhivskih enot in vsebin pa je v prvi izdaji ormoškega zbornika predstavil tudi Anton Klasinc (Ormož skozi stoletja, Založba obzorja Maribor, 1973, str. 50).
33
S pomočjo omenjenega seznama obstoječega gradiva v DOZA, ki se konkretno nanaša na ljutomersko in ormoško področje (komenda Velika Nedelja), mi je uspelo za lastne potrebe obdelati le vsebine 14 arhivskih škatel6. Z najdenim sem bil več kot zadovoljen, predvsem pa nad njim presenečen. Posamezni dokumenti so celo iz 15. stoletja in silno obširni. Rokopisi v srednjeveški nemščini (delno latinščini) na listih in v zvezkih pripovedujejo o vsemogočih dogodkih, ki so se nekoč zgodili v naših krajih, v kolikor je to zadevalo vinogradnike ali posest velikonedeljske komende. Razveselilo meje, da so zapisi v podajanju snovi tako natančni in dosledni, da tudi po petih stoletjih zlahka primerjalno lociramo in razumemo zapisano. Še posebej pa velja omeniti, da arhivske vsebine prinašajo omembe mnogih krajev, ki so kot ledinska imena pri nas že pozabljeni. Nekateri so celo izrisani, seveda s poudarkom na posesti komende.
Raziskovalcu bodo še več povedali natančni seznami gornikov - podložnikov komende. Segajo nazaj vse do leta 1486 in nekateri v Klasinčevi predstavitvi niso zajeti. Gradivo lepo dopolnjujejo številni urbarji, registri, računi in inventarji, ki prav tako omenjajo ljudi, ki so nekoč tukaj živeli. Zahtevnejši so uradni zapisi in poročila pravnega in sorodnega značaja komende ali višjih oblasti.
Posebno obdelavo pa si zaslužijo zapisi letnih gorniških pravd, kakor so jih po določilih gorskih bukev izvajali in vodili med vinogradniki in komendo Velika Nedelja vse od 1576 dalje.
Vsebine, ki opredeljujejo drugo posest in pristojnost komende (stavbe, opreme, cerkveni interier, poročila, dogodki, korespondenca ...), so prav tako zelo obširne in zahtevajo drugačen raziskovalni pristop.
V arhivu so škatle označene kot »kartoni«.
34
Register gornikov 1642, naslovnica in notranji strani (Kog in drugi kraji).
35
Gorniški register, naslovnica in notranja stran, 1513.
DOZA na Dunaju hrani neizmerne arhivske zaklade za proučevanje zgodovine našega okolja. Čas je, da se jih lotimo, jih preiščemo in preberemo ter predstavimo zainteresirani javnosti. Zapis naj služi kot povabilo in izziv vsem, ki to iščejo. Seznam v roke - pa pot pod noge.
Razdalj vendar ni.
36
'Rafael 'Pavličič
‘Nekaj drobcev k poznavanju ljutomerskega zdrav(il)stva in o tem, kako je trg dobil novi spital
Številne bolezni, okužbe, rane in tovrstne tegobe so človeka že od nekdaj silile k razmišljanju in iskanju pomoči, še posebej takrat, ko so bile bolečine večje ali je vse kazalo na smrt.
Biti zdrav, čil, močan je bila prednost posameznika v vsaki družbi. Znano je, da so v določenih družbenih sredinah bolne in šibke zapostavljali ali jih celo pustili umreti. Spet drugje in v drugačnih okoljih pa so težili k zdravljenju in ozdravljenju. Zelo preprosto bi danes lahko razdelili družbo in zdravljenje na čas, ko se je pojav odpravljal nesistematično, brez pravih strokovnih znanj in predvsem brez nekih globljih humanih pristopov, ker je pač pomenilo biti zdrav življenjska nuja, ali na čas, ko potek zdravljenja postane specializirana strokovna vsebina, ki se izvaja načrtno, namensko, humano in učinkovito. Tako bi veljalo tudi ločiti zdravilstvo nekoč od zdravstva kasneje in danes.
V mnogih zapisih je zdravilstvo, zdravljenje in vse, kar je neposredno povezano s tem, v času visokega in poznega srednjega veka predstavljeno skorajda na mističen in bizaren način. Čudotvorne rože in korenine, zvarki, ki mejijo na čarov-uiške, pomade in obliži, v katerih najdemo vsemogoče sestavine, puščanje krvi, grozljiva tehnična pomagala, pijavke, odvajala in diete, zatemnitve in osamitve so le delček neizmerne zgodovinske zapuščine, iz katere je zrasla moderna medi-cina, naj gre za vsebino, način ali obliko delovanja.
Zdi se, da so hitrejši razvoj medicine in skrbi za obolele povzročale tudi epidemij-ske bolezni, ki so se - kolikor razberemo iz pisnih virov - pogosteje in s hujšimi Posledicami širile (po Evropi) ravno v obdobju srednjega veka, pri čemer je vse do danes ostala v splošnem spominu kuga ali črna smrt kot največja nadloga.
37
Zdravnik v času epidemije kuge nosi zeliščno masko in pomaščeni plašč.
Prav načini in oblike delovanja posameznikov ali nekih drugih družbenih subjektov so zadosten izziv, da poskusimo z znanimi in manj znanimi drobci osvetliti tudi čisto lokalno, se pravi naše, domače, ljutomersko zdravilstvo (manj zdravstvo) skozi čase.
O tem so veliko zapisali različni avtorji, znanih je kar nekaj zaključenih člankov in publikacij tudi iz naše bližnje soseščine1. Skoraj vsak zgodovinopisec seje v svojih raziskovanjih in delih lotil tudi te vsebine, toda vedno znova ugotavljamo, da ostaja marsikaj nekoč znanega nehote prezrtega in s tem pozabljenega.
Če je zgodovina pozabila neimenovane ljudske zdravilce, vaške babice, potujoče brivce in kovače, ki so znali zašiti rano in izdreti tudi zob, je ohranjenega veliko arhivskega gradiva o mestnih ali trških padarjih s cehovsko licenco delovanja, kužnih komisarjih, mestnih ali trških kirurgih in ranocelnikih, zeliščarjih in lekarnarjih, mestnih ali trških špitalih in bolnišnicah, ubožnicah, hiralnicah in podobnih ustanovah, kjer so načrtno in skladno s časom ter napredovanjem stroke pristopili k odpravljanju najrazličnejših bolezni. Oblasti, naj je šlo za najvišjo, deželno, mestno ali trško, so v vseh obdobjih na nek način skrbele tudi za zdravje prebivalstva.
P. Šraj, Lekarništvo v Beltincih, Beltinci, 2007.
J. Zadravec, Razvoj zdravstva v Prekmurju do leta 1941, Murska Sobota, 2002.
38
Pri padarju (iz nem. der Bader): kopanje, masaže, vstavljanje rožičev, britje, pitje termalnih voda...
Tako je bilo tudi pri nas, posebej v nekdanjem trgu Ljutomer.
Trški arhiv2, ki se s posameznimi listinami začne že v 15. stoletju, hrani zapise in besedila o boleznih, zdravljenju in sorodnih temah vsaj od 16. stoletja dalje. Vsebinske povzetke in predstavitev sta obširno povzela Slekovec in Kovačič3, mnogo Pomnijo tudi posamezniki, nekaj drobcev in dodatkov pa naj predstavlja ta zapis.
Pokrajinski arhiv Maribor, fond: trg Ljutomer, različne škatle.
M. Slekovec, Kronika župnije Ljutomer, rokopis, ŽU Ljutomer; F. Kovačič, Ljutomer, zgodovina trga in sreza, 1926.
39
Krofavost ali golšavost je bila pogosta bolezen v krajih, kjer je vodi primanjkovalo joda; pri nas v vaseh Murskega polja.
Ljutomer je kot trg moral imeti organizirano obliko zdravljenja v primeru bolezni in epidemij v okviru predpisov višjih in deželnih oblasti od pridobitve trških privilegijev dalje. Prvi zapisi o tem segajo v leto 15754. Kaj kmalu pa zasledimo v arhivskem gradivu tudi konkretne zapise trške oblasti in posameznikov, ki so z oporokami volili in na drug način opredelili tako denar kot nepremičnine za delovanja lokalnega zdravilstva.
Glede na to, da trg Ljutomer nima starih načrtov, ki bi locirali posamezne stavbe in s tem tudi trški špital ali morda tudi prostore padarjev, kjer so se tržani kopali in zdravili, je treba o teh mestih na osnovi starih zapisov le domnevati. Najstarejši načrt hiš, trgov in ulic je iz leta 1824. Tu seveda smemo dopustiti, da je vrisano stanje veljalo tudi za desetletje ali več nazaj, vendar je že po letu 1830 zelo spremenjeno. Tako na osnovi besedil danes vemo, daje recimo zdravnikova hiša imela štev. X in je stala med hišo tržana N. N. in vdove pekovke N. N., ali
F. Kovačič, Ljutomer, zgodovina trga in sreza, 1926.
40
pa, da je umrl padar, ki je živel na »Hausgasi«. Vemo tudi, da je hiralnica stala »tik cerkve«, prav tako je vdova Jagrovičeva podarila trgu hišo »ob cerkvi« za potrebe »ubožnice«5.
Trg Ljutomer po katastrskem vrisu 1824 (hišne številke so označene, vendar so se kmalu spremenile).
Takšno stanje evidentiramo vse do časa poimenovanja trških ulic oziroma do numeracije trških hiš, ko je bil istočasno naveden tudi popis lastnikov in dejavnosti6. Rokopisni seznam tržanov iz leta 1757 med drugimi omenja trškega padarja Kolenca, zapis o tem pa je v obliki tiskane publikacije zapustil zgodovinar Hofri-chter leta 1850.
Omemba padarja Franca Kolenca v Ljutomeru leta 1757".
Namen gre razumeti tudi za potrebe oskrbovanja oseb, ki so rabile splošno in bolnišnično nego.
Glej slike in opombo 8.
Franc Kolenc (*1723 +1758) je bil ljutomerski padar kakor že njegov oče Janez Kolenc (+1729).
Vdova po Janezu seje tudi drugič poročila s padarjem (Peter Mišica +1734), mož njune hčere Marije pa je bil zdravnik na Ptuju.
41
82 ®eorg Kojfpar.
83 SIrmenfpttal, ©tiftung ber Katharina Sagro* x>itfc$ ftir 12 gjfriinbner (arbeitdunf&tH'ge ©tenft’ bolen}, n>el$e nebft ©a# unb ga# t&alic& 4 tr. erbalten.
84 SBat$artna Roiintgg.	c
„ 116 u. 118 tote 9tr. 1. «ranfenpaui, ju n>el> c^em 3»»trfe ci gro^miit^g ter gegenroarttge db gent punier, MUiuftg	ten Statute« feci 9iab<
ferSburger ©pital«	(3«Wun8 24 tr.
t&M gfinjlt^e SBergf^ nur 2 tr. unb 3a^Iung ber arjpeitn;) ;	(
j J n	...t za*..—«- a*
Hofrichterjeva navedba ubožnice in bolnišnice v Ljutomeru (Armenspital, Krankenhaus) na h. št. 83, 116 in 118, leta 1850s.
Za nemoteno delovanje spitala ali drugih »ubožnih zavodov«9 je bilo potrebnega veliko denarja. Že res, da ga je del vsako leto poskrbel trški magistrat, nekaj pristojna gospoščina10, prav tako so denar prinašale različne glavnice in druge oblike namensko podarjene gotovine11, vendar je pri tem treba upoštevati, da se je običajno s takim denarjem slabo gospodarilo in je hitro pošel. Druga oblika pridobivanja sredstev so bile različne nepremičnine, kot so vinogradi, travniki, njive in mlin, ki jih je imel špital prav tako v lasti oziroma jih je dobil trg (volila, oporoke) z namenom, da se iz gospodarjenja z njimi pridobi denar za obratovanje in zdravljenje. Te nepremičnine je trški magistrat običajno dal v zakup posameznikom z licitacijo in za določen čas. Zakupnik je potem letno odvajal določeno vrednost za delovanje špitala, kakor je bilo to dogovorjeno. Vsekakor je nepre
8 J. C. Hofrichter: Luttenberg in Untersteier, seine Umgebungen ..., 1850. V prvem primeru avtor navaja, daje to ustanova Katarine Jagrovič (hiša in kapital za delovanje), v drugem pa, daje bila ljutomerska bolnišnica ustanovljena (darovana kot hiša) sedanjemu lastniku (magistratu) v smislu določil, kakor so za take primere veljala v Radgoni.
Glede na visoko hišno številko bi lahko domnevali, da je bilo upoštevano pravilo, naj trški ali mestni špitali stojijo izven naselja, izven obzidja, se pravi stran od koncentriranega naselja, kar pa za Ljutomer ne drži. Kasnejša Gottweissova hiša, podarjena v ta namen, je resda stala ob novi vzhodni vpadnici v trg, a prostori medvojne vojaške bolnišnice so bili v hiši v centru mesta.
9 Tak izraz uporabljata zgodovinarja Slekovec in Kovačič in je naši javnosti še najbolj znan.
10 Gospoščina Branek je imela določene obveznosti do gradenj in vzdrževanja javnih ustanov (cerkev, šola, bolnišnica), kar so posamezni lastniki občasno potrdili in velikokrat izvajali po svoji volji.
11 F. Kovačič: Ljutomer, zgodovina trga in sreza, 1926.
42
mičnina ostala in služila namenu dalj časa, samo gospodarjenje in s tem izplačila Pa so pregledovali pristojni župani ali imenovane komisije.
Za delovanje ljutomerskega špitala je bivši trški župan in ljutomerski tržan Peter Sentak12 že leta 1676 z oporoko zapustil mlin v Presiki. Danes bi lokacijo tega mlina težko določili, saj sta do nedavnega tam mlela dva mlina, v preteklosti pa trije. Trški magistrat je dajal mlin v zakup različnim interesentom, ki so z njim gospodarili in odvajali del zaslužka za potrebe špitala.
Peter Šentak je bil večkrat izvoljeni trški župan. Ob smrti je zapustil domači cerkvi 120 goldinarjev, špitalu pa omenjeno nepremičnino. Šentaki so v Ljutomeru živeli že leta 1600, priimek pa je izumrl po letu 1800.
43
Knjižica prihodkov in izdatkov Gregorja Mursoviča, 1685, Vida Avgustinca, 1693, in Matije Kosca, 1718, za najem špitalskega mlina v Presiki.
Potrdilo vaškega župana Andreja Pavličiča, da je Vid Avgustinec plačal pristojbino od špitalskega mlina v Presiki za leto 1693.
44
o povezavi lokalnih padarjev (ranocelnikov, zdravnikov, kirurgov), ki so za svoje delovanje v trgu imeli ustrezno znanje in licenco, s samim špitalom in izvajanjem dejavnosti znotraj njega, bi težko karkoli trdili, še manj pa zanikali. Gotovo je trški zdravnik zdravil tudi špitalske bolnike in je dejavnost sodila med njegove primarne naloge, čeprav gre njegovo delo razumeti bolj ko zasebno prakso. Vsekakor oboje za primerno ceno in plačilo. Trški zdravnik, ki ga zapisi poimenujejo tudi kot kirurga, torej ranocelnika, je s priselitvijo v trg pridobil trško pravico (postal je tržan). Po pridobitvi licence za delo, v tem primeru gre za posebej določene načine in izkazovanje referenc, se je trški zdravnik običajno vklopil v trško družbo tudi v smislu upoštevanja splošnih in moralnih vrednot. Ustvaril si je družino, premoženje, bil je veren in moralen ter aktiven v trških zadevah. Kot tržan je bil tudi pod trško jurisdikcijo in je magistratu odvajal pristojbine in davke, še posebej, če seje lotil kakih drugih gospodarskih ali zakupnih poslov.
Trška davčna knjižica ljutomerskega zdravnika Fanca Delrosa, 1712 do 1714.
45
Začetni del ženitnega pisma (poročne pogodbe) trškega zdravnika Franca Kolenca in Gere Štromajer, 1753.
Trški zdravnik Janez Kolenc kot priča v postopku; navedba in osebni pečat, 1727.
Glede organizacije zdravniške službe in zdravljenja svojih prebivalcev so bili podobno kot v Ljutomeru organizirani tudi v drugih krajih. Mesta so imela še več možnosti in s tem tudi boljšo izvedbo, manjši trgi, kot je to bil Veržej, pa so se organizirali v okviru svojih možnosti. Vsekakor je leta 1753 deloval trški kirurg tudi v Veržeju, saj seje tega leta poročil.
46
Zapis poroke veržejskega trškega kirurga (ranocelnika) Simona Jožefa Hotingerja in tržanke Gere Gaberc, 1753.
Omemba ormoškega mestnega kirurga Antona Durana ob sinovem krstu, 1747.
Lolj ali manj so se zdravniki spoznali tudi na zelišča. Mnogi izmed njih so jih nabirali, pridelovali in iz njih pripravljali napitke, mazila in druga zdravila. V kolikor v bližini ni bilo lekarnarja, je bila priprava zdravil zdravnikovo delo, s tem Pa tudi zeliščarstvo kot stroka in prodaja.
Ljutomerski zdravnik Janez Krstnik Fliss (tudi Fliser)1’je leta 1696 o zeliščih in rastlinah uredil celo herbarij, ki velja za prvega na Slovenskem in ga danes hranijo v Narodnem muzeju v Ljubljani.
Janez Krstnik Fliss je bil 1685 še študent na graški univerzi. Družina je v trgu živela daljši čas. O osmih otrocih zdravnikovega brata Gregorja je znano le to, da je hči Marina leta 1723 rodila nezakonskega sina Jožefa s tržanom Mihaelom Pavličičem. Priimek seje obdržal še kakšno generacijo.
47
Iz Flissovega herbarija, 1696.
Da so bili trški zdravniki tržani kakor vsi drugi, izpričujejo številni dokumenti, davčni seznami in zapuščinski inventarji. Tako so v primeru nepričakovane smrti njihovo imetje popisale imenovane komisije, ves postopek dedovanja in s tem obdavčitve pa je podrobno vodil magistrat, kakor je bilo to v primeru zdravnika Hegediča leta 1800.
Inventar, popis premoženja po preminulem trškem zdravniku Janezu Hegediču, 1800.
48
Ko že omenjamo zapuščinske inventarje, velja dodati, da je v mnogih zelo natančno naveden tudi dolg, ki gaje preminuli imel do storitev katerega zdravnika ali za zdravila.
Zapis dolga zdravniku za zdravila v inventarju nekega preminulega tržana leta 1800.
Čeprav je deželna oblast skozi ves čas z ukrepi in uredbami posredovala tudi glede organizacije in izvajanja javnega zdravstva, devetnajsto stoletje pomeni za ljutomersko zdravilstvo in špital svojevrstno prelomnico.
Primer dopisa deželne oblasti trgu Ljutomer glede bolnišničnih in zdravstvenih storitev, 1726.
Pristop do splošnega zdravstva je bil spremenjen na državni ravni, še posebej z uveljavljenimi prepisi po razsvetljenih vladarjih in z novimi zakoni po restavra
49
ciji. Marsikatero določilo, ki je bilo prej v pristojnosti malih trških ali mestnih oblasti ali gosposke, je zdaj uravnavala deželna oblast, izvajala pa primerno šolana in usposobljena stroka.
Tudi osnovni pogledi na higieno, prostorske in komunalne ureditve so se spremenili. Določeni so bili standardi, ki so zdravstvo približali ljudem na drug način. Temu so se morali prilagoditi tudi posamezniki (zdravniki), ki so se skozi študij tudi specializirali in nova dognanja uporabljali v praksi. Predvsem pa so se novemu času prilagajale institucije, saj recimo bolnišnice niso bile več le dobra volja bogatih za one, ki so bili pač bolni, niti bivališča dobrodelnih ostarelih nun ali poslednje pribežališče onemoglih ter revnih.
Tudi Ljutomer je dobil nove špitalske prostore, prav tako hišo - hiralnico, ubožnico s potrebnim kapitalom za delovanje. Za to je poskrbela vdova Katarina Jagro-vič14, kije svojo hišo ob cerkvi podarila trgu prav v ta namen, poleg pa določila še glavnico z izrekom o gospodarjenju in potrošnji.
Matej Jagrovič, ljutomerski tržan, omemba in pečat, 1746.
N nekaj letih se je podoba Ljutomera precej spremenila. Večino starih hiš so zamenjale novogradnje iz opeke, nadstropne in bolj udobne hiše. Prebivalstvo se je povečalo, trg je dobil nove ulice, druge upravne zgradbe in leta 1837 tudi novi špital.
Lepo ohranjeni načrti gradbenega mojstra s podpisom pristojnega dr. Gottweissa, svoj čas trškega pisarja in upravnika braneške gospoščine, so še danes na vpogled v ljutomerskem trškem arhivu.
14 Jagroviči so bili več kot stoletje ljutomerski tržani. V 19. stoletju so ostali brez potomcev in izumrli.
50
Tloris z opisom prostorov na načrtu za spital Ljutomer, 183 7.
Prerez skozi novi spital v Ljutomeru, 1837'j
Rahla zmaličenost slike je nastala zaradi nepopravljivo prepognjenega originalnega dokumenta.
51
z
Načrt ostrešja spitala in končni videz, 1837.
Nekdanji spital iz leta 1837 še vedno stoji.
Izgradnja novega poslopja bolj ali manj na lokaciji podarjene Jagrovičine hiše je stekla in stavba je bila kmalu dokončana. Spretno naslonjena na cerkveni hrib je omogočila dovolj kakovostno dejavnost za ljutomerske bolnišnične potrebe. V tem smislu je bilo podrobno organizirano tudi vodenje špitala. Trg je poleg osebja
52
uredil tudi dnevno poslovanje, o čemer so ohranjene računovodske knjige in celo jedilni listi za obroke bolnikov16.
Obračunski list prihodkov in izdatkov za ljutomerski spital, 1837.
Zanimivo je, daje ljudski spomin čisto pozabil tako Spital kot ubožnico na tem mestu.
53
Za leto 1838je špitalsko računovodsko knjigo vodil Jožef Huber.

j^rAnhrnl)(tU0 jn futtrnberg.
Monal
sisen - Zettel.

Evidenčni jedilni list za hospitalizirane bolnike, 1853.
54
Lokacija omenjenega spitala, bivše ubožnice in novih prostorov, za katere je leta 1850 z bogatim volilom v svoji oporoki poskrbel dr. Gottweiss17, je ponovno spremenila podobo in organizacijo ljutomerskega zdravstva.
Zemljiškoknjižni vpis o bolnišnici Ljutomer, za katero je poskrbel dr. Gottweiss.
Ob cerkvi v Cezanjevcih stoji že razpadajoči nagrobnik zgodaj umrlega sina dr. Gottweissa. Tu Cezanjevški šolarji občasno prižgejo svečko in položijo cvetje. V spomin in v zahvalo za vse, kar je dr. Gottweiss storil tudi za gradnjo njihove šole.
Dr. Gottweiss velja za enega največjih mož Ljutomera in okolice, vendar tudi najbolj pozabljenega. O njem več: Branko Puconja, Dr. Ivan Gottweiss, Zgodovinski listi 1.
Danes v Ljutomeru prav nič ne spominja na tega velikega moža. Po njem ni poimenovana nobena ulica, v njegov spomin ni nobene table ali napisa.
55
Preden preidemo k zaključnemu delu tega pisanja, velja omeniti poslednjega zdravnika v Ljutomeru, ki je deloval na način, kakor ga poznamo iz padarskih oziroma ranocelniških cehovskih pravil. To je bil Rožič Anton, ki je v visoki starosti umrl leta 1884.
Stekleničke iz 19. stoletja, v kakršne so padarji bolnikom nalivali zdravilne učinkovine (Kmečki muzej Pristava).
Njegov sin Aleksander je medicino že doštudiral in prav tako deloval v Ljutomeru kot zdravnik18.
18 Zanimiveje, daje bil eden prvih ljutomerskih padarjev leta 1608 prav tako Rožič, Janez po imenu.
V 18. stoletju zasledimo priimek tudi na Podgradju. Kasnejši zdravniki Rožiči (Rossitsch) so priseljenci iz avstrijskega Ilza.
56
Eden od treh Rožičevih nagrobnikov na pokopališču Ljutomer.
Obeležuje družino nekdanjih trških zdravnikov in je del lokalne kulturne dediščine.
Toda čas, ki je tokrat mineval pod vladarskim žezlom Franca Jožefa, seje ne le končal z vojno in razpadom tisočletne domovine, ampak je bistveno vplival tudi na v tem zapisu predstavljeno področje v Ljutomeru. Po kasnejši začasni ume-stitvi (pojvojne bolnišnice v hiši na Miklošičevem trgu19 in načrtovani gradnji na drugi strani železniške proge v smeri Stročje vasi20 se je bolnišnična dejavnost koncentrirala v Murski Soboti.
Novi časi, nova država in novi predpisi so tudi zdravstvo uredili na nov način. Na nekdanji trški spital, čase in ljudi pa naj spominja tudi ta zapis.
Dejavnost seje izvajala v nadstropju hiše, vendar s pogledom na ulico proti mestni hiši. Določeni meritve in izkopi so se že izvedli, vendar do načrtovane realizacije ni prišlo.
57
Jelka ^šajd
Sibiline knjige
TIvod
Pri terenskem delu (v Pomurju), predvsem v Porabju in na Goričkem, sem se srečevala z rokopisi, v katerih so napovedi o (strašni) prihodnosti in molitve. To so Šibola knjige ali Sibiline knjige (Sibilska knjiga) in krajše ljudske molitve.
Veliko začudenje je bilo, ko je bil v muzej prinesen zvezek Sibilensko prerokovanje spisal Andreas Vesenjak leta 1878. Original hrani Matilda Kolenko iz Ljutomera.1 Prav tako sem pri urejanju krajevne monografije o Mali Nedelji, ki jo pripravlja Ludvik Rudolf (in bo objavljena v imenovani knjigi, ki je v tisku), med dokumenti zasledila tudi molitev vojaka druge svetovne vojne. Oboje preseneča, ker je bilo najdeno in se hrani na štajerski strani. Do sedaj so nam bile molitve in Sibiline knjige znane na prekmurski in porabski strani. Vendar kaže na to, kar opozarjajo že zapisovalke (npr. Marija Kozar Mukič, ki jo v besedilu tudi citiram), da so se širile med ljudstvom - in kot ljudske prišle preko Mure na štajersko stran. To nam postane razumljivo, če vemo, daje rokopis Sibilenskoprerokovanje hranil Jožef Čuš ml. z Ženika, pred njim pa oče Jožef Čuš st., ki je bil zbiratelj2 (zvezek je verjetno našel ali dobil na terenu). Molitev pa je prepis vojaka iz druge svetovne vojne, ki jo je verjetno dobil v vojski od svojih kolegov.
Namen zapisov ni njuna vsebinska analiza in iskanje podobnosti3 in razlik z ostalimi Sibilinimi knjigami in molitvami, ampak opozoriti bralce, da takšne zapise hranimo tudi v našem muzeju. Vsi čakajo podrobno strokovno, predvsem jezikovno, obdelavo.
Nepopolno besedilo je bilo že prepisano in objavljeno v ljutomerski izdaji Pozabljeno v predalih 2, Zavod za kulturo in izobraževanje Ljutomer OE knjižnica, september 2001, str. 112-115.
Svoje predmete z etnološko in zgodovinsko vrednostjo je podaril turističnemu društvu v Svetem Juriju ob Ščavnici, kije postavilo etnološko zbirko v šoli na Stari Gori.
Oba govorita o Jezusovem trpljenju, trpljenju na zemlji, pojavljata se pogovor Marije z Jezusom in motiv: kdor nosi list s seboj, ga bo obvaroval hudega, posebej porodnico.
58
Naslovnica zvezka: Sibilensko prerokovanje.
Šibile so bile antične prerokinje. Iz poročil staroveških zgodovinopiscev poznajo dvanajst Sibil, prerokinj. Trinajsta je znana iz srednjeveške literature in je Prerokovala o Kristusu. Podobna prerokovanja pozna egipčanska in etiopska literatura. Okvirna zgodba vseh teh je enaka: zadnji dnevi pred koncem sveta, Prihod Antikrista in čudeži, ki se zgodijo pred sodnim dnevom.4 Šibola knjige v Porabju ljudje še poznajo, nekateri posamezniki celo hranijo5 besedila. V muzeju hranimo fotokopijo Šibola knjige (pridobili smo jih v Porabju leta 2005), gre za
4 Ibolya Čuk, Sibilske knjige in cerkvene pesmi z Gornjega Senika, v: Etnologija Slovencev na Madžarskem 4, Budimpešta 2003, str. 81.
Ibolya Čuk, Sibilske knjige in cerkvene pesmi z Gornjega Senika, v: Etnologija Slovencev na Madžarskem 4, Budimpešta 2003, str. 81.
posamezne originalne liste oziroma prepise, ki jih hrani družina v Števanovcih, na končuje zapisano sziil. Bedies Anna ali Borovnjak Janosna, Szakonyfalu 1954 mai. 11. Janosna Borovnjak iz Sakalovcev je bila verjetno ženska, kije leta 1954 zapiske ročno prepisala in hranila. »V Šibola knjigah je bilo zapisano, kaj se bo dogajalo pred koncem sveta. Moja mati je te knjige prinesla z Verice od botrine in jih je večkrat prebirala. Ne vem, zakaj so se tako imenovale; tudi kamene knjige - so bile shranjene v cerkvi v oltarju, notri v kamnu. Te kamene knjige je Bog z nebes na zemljo poslal6 in napovedal, naznanil, da bodo vojne in da bodo ljudje grešili. Tako mi je govorila mati. V teh knjigah je brala, da bodo mladi ljudje umirali, da bo prišel konec sveta, da se moški in ženska ne bosta več ločila, ker bosta nosila podobno obleko. Prišle bodo strašne vojne, ljudstvo se bo prestrašilo in bo nazaj postalo verno. Nekoč so Sibola knjige imeli pri več hišah, danes jih ni več najti, izgubile so se. Nemogoče jih je najti. Te knjige sem videl, bile so napisane s svinčnikom in v slovenščini - porabščini. V knjigah piše, naj to vero širimo dalje. Pa komu naj jaz to dam, če ne veruje? Bodo rekli, da sem nor, ker v knjigah piše, kako bodo ljudje trpeli. Razmišljal sem že, komu bi dal te knjige, rad bi jih dal dalje.«1
Kot je bilo že omenjeno, originalni zvezek Sibilensko prerokovanje hrani družina Kolenko. K njim jo je prinesel Ivo Žajdela, pred njim ga je hranil Jože Čuš ml. na Ženiku. Napisana je bila leta 1878. Na zadnji strani sta pripisana še ljudska recepta za grižo in čise ženski kerv* spusti? Po zapisanih uporabnih zdravilnih receptih lahko sklepamo, da je zvezek družina Vesenjak ne samo hranila, ampak tudi uporabljala oziroma prebirala. Na koncu zvezka so pripisani tudi člani
Tudi v tiskani izdaji Valen bojdi Jezus Krisztus! Vu imeni Ocse, i Szina, i Duha, szvetoga Amen. Je sz-piszad Z’supanek Janosi! Doleje zostampano, z Velki Salovecz’ne Kovacs Miklosa czeringe. Vu imeni Jezusovom 1908. leti, je na prvi strani napisano, da je iz zraka v Jeruzalemu padel kamen z božjimi besedami. To originalno knjigo naj bi hranila (glej: Ivan Škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, SAZU, Ljubljana 1978, str. 75.) pokojni župnik Ivan Škafar v Radljah in Dušan Rešek. Originalno knjigo, ki smo jo v muzeju prekopirali, hrani družina v Ivankovcih in je bila tja prinesena iz Dolencev.
Ur. Jelka Pšajd, Če klonkaš, sa ti opre. Življenjske zgodbe iz Porabja, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2007, str. 111-112.
menstruacija
Zagrižo je beli galan gamore vodi namočiti in spiti. [Za grižo je beli galan, ga more v vodi namočiti in spiti.]
Čise ženski kerv spusti zatisto paje beli galan na žalot more vkup skuhati in toplo piti. [Če se ženski kri spusti, za tisto paje beli galan. Na želod (?) more vkup skuhati in toplo piti.]
60
oziroma predniki družine. Beremo, daje bil Andrej Vesenjak rojen 16. 11. 1850 Pri Sv. Lovrencu10. 10. 11. 1879 seje poročil z Julijano, rojeno Toplak 15. 2. 1856 v Grlincih. Andrejevi starši so bili Anton in Ana od Sv. Lovrenca; Julijini starši Alois in Ana Toplak iz Grlincev. Kontrokta^ so sklenili12 5. 11. 1879, za grunt so Se zglihaH 26. 10. 1879.
V nadaljevanju je objavljen računalniški prepis iz zvezka, ki gaje leta 2010 prepisala Darinka Krauthaker. V besedilo nismo posegali, saj je njegovo neprecenljivo bogastvo prav v avtentičnosti sloga, besedja in zapisa tistega časa. V zapisu Je opaziti narečne prvine, v besedilu so opazna velika odstopanja od današnjih Pravopisnih pravil, ki pa jih s časovne distance ne moremo v celoti opredeljevati kot napake. Nezanemarljiv je podatek, da smo prvi slovenski pravopis dobili šele leta 189913, torej 21 let po Sibilenskem prerokovanju. Zaradi vsega naštetega je zapis pomemben za raziskovalce slovenskega jezika, narečja in preteklosti, zato vanj nismo posegali.
Sibilensko prerokovanje spisal
Andreas Vesenjak teta 1878.
Eno sveto spisovanje in znamenje Jezusa Kristusa od jegovega velkega terplenja w smerti, kelko je on prestal, in je sam naznanje dal. Toso te znamenja Sodjega dneva in konec sveta. Toprerokovanje seje prikazalo v »Spajnsken Miderlan«, deje vgrobi Benedikta samostana enega prednika reda sv. Benedikta daje vmerl v svetosti, in kam je prišlo veliko ljustva ter so najšli prijen kuperno tablo na kteri °n naznanje dava: kadar se bo pisalo 1740. bode potres zemle kres ves Svet, leta ^50. bo Afrika zgorela, v Rimi bo prelevanje kervi, leta 1760. bodo ljudje malo v Boga vervali, leta 1790. pride jeza Božja kres svet, leta 1888. bode vstanol tisti velki moš v nemških dežalah leta 1990. bodo vgasnole te [.. .]u
Juršinci
11	-	j.
poročno pogodbo
12
družini Vesenjak in Toplak
Natalija Ulčnik, Jezik v proznih besedilih Franca Senekoviča, v: Janezkove pravljice. Pravljice za odrasle, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 33-34.
14
Manjka besedilo.
61
[...] bode en pastir in en ovčji hlev. In to nasledje spisovanje in razodenje ktero je razodel naš Gospod Jezus Kristus trem sv. Zenan, Elizabeti, Brigiti, in Matildi, ktere so svojimi velkimi želami od Jezosovega velkega terplenja in smerti htele vediti in jim san naznanje dava rekoč: Veimate vediti ljube hčere dasen od judov 102. žlavernic prijel dasen 33. krat navusta vdarjen bil dasen iz ograda do Ana-tove hiše 7. krat padnil dasen napleča in per si 30. ran dobil, dasen na rebra in ledovje 30. ran prijel sen iz mojega Serca 126. krat Izdihnil sen zabrado 33. krat odzdigjen bil, sen 31. krat zalase vzdigjen bil, pri mojen gajžlanji. Sem 6666. ran dobil, in od ternove krone seje 1000. špic vmojo Glavo zabodlo, sem smerten žlak dobil košen s križon padel, in obličje moje je 73. krat zapluvano bilo, na mojen ži-voti seje 5475. ran storilo judovskih vojšakov je bilo 500. Prič je 33. bilo tisti keri some vlekli pa 3 je, iz mojega Tela seje preteklo 3430. Kaplic kervi. Vsaki tisti keri molijo 7. očanašov na 7. Češenasi marij in vero pobožno živi dokler bo število mojih kaplic moje kervido poljeno v čast mojen terplenji, tistim čem tote posebne milosti dati, 1. Popolnoma odpustke in odpušenje grehov. 2. Danebodo ogja vic počutili, 3. Če ravno bipred umerli, kak bi to molitvo dopolnili jin zarajtan tak kak bi čas molitve izveršili 4. Čem jih kmaternikon enake storiti, 5. tič Nanjihovo posledno uro prenesen njihovo dušo zkos Angela varha kmeni v nebeško krale-stvo dozadjega roda. Toseje najšlo v Jeruzalemi pri Božjen grobi, in kteri človek topri sebi nosi munemore nič škodovati je obvarvan povsot pred germlenjon in treskanjen pred nagloj smertjoj in vmerje v sv. Sakramentih in češe porodni ženi bere srečno rodi, in v kteri hiši seto spisovanje najde nič hudega neprebiva tam in kteri človek topobožno zderži tistemi se Marija tridni pred smertjoj prikaže in pri Jezusi prosi zanj ega. Toto prerokovanje kteri seje vleti 1732. v »Spansken viderlandii« nagrobi sv. Benediktinskega samostana z dvema gorečima svečoma in Mešnik tovidil in nič ne naznanje daje pa drugi in tretji den vidil teon pove pre-fekton tega samostana kloštra, kteri so to odperli, in najšli zapisano od leta 1790. doleta 1800. Dobre leta od te dobrote bodo ludje v Nemških deželah odvere odpadli, od leta 1800. doleta 1818. bode vsega obilno, odleta 1818. doleta 1830. bodo tudi tople zime, ter bo vse pod nižnoceno, enkorc pšenice 4 šile, vtisten dnari kore žita 3. šilinge oves papo sedmici dvoje volov 10. do 12. gl. všajni tistega časa. Taki časi bodo do 1830. leta ljudje bodo tudi na Firmamenti vidli dve strahovitni repasti zvezdi, eno zjutraj drugo zvečer in bota kervavo ogjene blišobe, tosebo 40. dni dalo viditi. Kadar sebo pisalo 1840. bodo se trije knezi proti Papeži bojevali in ljustvo sebode eden čres drugega v zdigovalo, ter hoče celo Europo in Rimlandstvo pod enega kneza spravti, in keršanstvo zatreti, Rim bode od knezov
62
obležen, Papeš in drugi Mešniki zatirani dana polah bode ljustvo in Mešniki ob-glave djani. v Austriji na Dunaji bode 1847. leta bojevanje in razdiranje mesta, Francosko bo 7. krat zaendrugin notri vzeto, v Austrijanskih deželah bo vladala Turška in Kalvinska vera. 1840. leta bode drugoč neki knes priša v celo Rimsko kralestvo in bode vso Kristjanstvo pod se vrinil, vse bode skoz boj vogji gorelo, in več mest podertih, na Dunaji bo Turška vera henjala, Prag in več dežel hoče °n podse spravti da Saul Friderik in Španski kral bota v morjena. Od leta 1856. bledo Papeš več imeli mira ter hočeta Francos in Turk kralestvo Rimsko potse s Pravd. leta 1856. bo rodovitno leto in pumor se bo pokazal, slabo pole bo spet rodovitno postajalo. Potem bo henjaje bojov bodo dobre leta in vsefal vsebo obilno obrodilo. ‘A tal pšenice za tri gl. ‘A tal žita za dva gl. oves papodenarji prodan tak bo daje 1000. let netakbilo. leta 1888. Bo velki moš vstal v Nemških deželah in bojo v celoj Europi sami boji punti in rebelije. 1913. pridejo spet dobri časi. 1940. teta bode Antikrist od lucifera priša, kak se odjega že bdstarih pove. 1956. leta bode za krala kronan, rojen pabo v Babiloni od neke zakonaprelomlenke kronani bo v 30. leti jegove starosti, terbo veliki boj pela, on bohtel celi svet pod svojo oblast spravti, bostrašno Kristjane mučil in od prave vere spravlal. Potem prideta Ezok in Elija is paradiža oneja bota sejemo terdo proti stavla, dokler nebosta odjega močno mantrana in umorjena, takrat pa bodo njune telesa zunaj zemle ležale, pret kralom Antikrista, na 4. Den pabota spet od smerti vstala in znovič Predgala, poten pa z dušoj in s telon pred vsen lustvom v nebesa šla, Antikrist hoteč zanj ima iti se bo od zemle vzdignil, pabo strašnin ogjen in s prašanjen nazaj Pahjen, poten bode vstiska, strahota in trepet vsega ljustva, potem sepribližuje Toneč sveta 1969. leta bodo se strašne znamenja godile: 1990. bodo luči ponebo Pogasnile sonce in mesec bosta svojo svetlobo zgubila, in zvezde bodo odneba Tapale, moči nebeške sebodo gibale in ogenbo is nebes padal tudi is zemle vdiral te vse kaj je bode konca dalo. Entauzent let in nigdar več, dneva 13. Sušca sebo Vse to godilo.
Prerokovanje sv. Heronima.
Sveti Heronim je sv. Auguštino razodel kaj sebol5. dni ksodjemu dnevi godilo namreč perviden sebo morje 40. lakti čres visoke brege vzdigalo. 2. den bode morja čista malo postalo 3. den bodo ribe velki glas odsebe dajale. 4. den bojo morje vse vode gorele in mostovi. 5. den bode trava vso drevje cvelo. 6. den bo vse vkubkapalo. 7. den bodo planine pokale. 8. den bode potres zemle pocelen sveti.
den sebodo vse gore poravnale. 10. den bodo vse ljudje kteri še votlinah živijo
63
vun žalostnimi glasovi šli. 11. den bodo kosti mertvih is grobov šle. 12. den bo sonce potemnelo mesec zguba svojo svetlobo in zvezde bodo odneba padale. 13. den bodo vsi ludje v merli. 14. den bo celi svet kos ogen očišen. 15. den bodo Angeli od štireh strani s nebes prišli s trobentami mertvih budit ter kričali: Vstante mertvi in pridite ksodbi, in 4. vetri tega sveta nje bodo v dolino Jožefovo prinesli, in nanebo boviditi kervavi kriš, tam pride Jezus Kristos iz oblaka z velko častjo in oblastjo, tam bodo zbrani ti iz voleni in ti pogubleni, na pravi strani bodo ti iz voleni na levoj pa grešniki na leven kraji stala hčer, napravi strani Mati, na pravi strani bostal moš, nalevi žena natej strani bode stala hiba, na drugoj strani pa lubleni, vsaki pa posvojen zasluženji, ter bodo eden drugega tožili, in hiba bo njemu rekla tisi me zapelal zatebevolo moran večno prekleta biti, tako bodo eden drugemu znašali. Tam v Jožefovoj dolini blizi Jeruzalema, sebodo eden od drugega ločili Sin od Očeta hčer od Matere Brat od Sestre prijatel od prijatla, tudi strašna zapeliva tovaršija eden od drugega. Saj nas sv. Vera uči danalevi strani tisti bodo od Jezusa zaverženi večni ogen kteri je že hodiču in njin od vekomaj pripravlen, na pravi strani te pobožne vzeme Jezus seboj v večno veselje od kte-rega sv. Janes vsvojen pismu pravi: daše nobeno človeško oko ne videlo, uho ni slišalo, serce ne občutilo, kaj je Bog tistin oblubil kteri njega ljubijo in tako sebo ta strašna sodba dokončala.
Emanuel iz Groba.
Prišel je Emanuel iz groba je vstal in mene obvarval od vsakega smertnega greha in od hudega duha. Sveti Janes kerstnik kteri je našega Gospoda Jezusa Kristusa pri potoki Jordani kerstil, prosin te odreši mojo grešno telo od peklenskega ogja, vsaki den mi pomagaj Bog Oča, Sin in sv. Duh in presveta trojica. Očitno je Jezus Kristus sam povedal jas sem dal šest dnevov sebi pasen nedelo izvolil, ktero imate svetiti za izveličanje vaših duš, toje Jezus sam povedal, kteri bodo nedelo svetili bodo iz veličani.
Toti list je Jezus zlatini čerkami veni cerkvi slovesno notri postavil. Tisti kteri ti list pri sebi nosi či ravno telko grehov ima kak je v morji peska, nadrevji listja in trave nazemli bodo jemi odpušeni, in ktera ženska tonoseča prisebi ima bolehko porodila in to dete bo pred Bogon in ludmi spoštovano. Tak je potrebno tilist vsnagi imeti, in vsaj trikrat vleti prebrati, pritisti hiši seje ne bati hudega duha, ne strele in ogja.
64
Jezus nacarejški kral Judov.
Tomočje poslal Papeš sv. Leoni svojemi Brati in te moči od Papeža Leona natako visoki način danekteri to poštuje in zderži daseTistemi človeki ne bati ne puške, meča ogja in vode te besede: Jezus Kristus poslušaj me Jezus Kristus nebeški kral smili čres mene ubogega grešnika, bodi meni kpomoči proti peklenskemi sovražniki, Gospod Jezus Kristus obvari me od vsakega greha, zavolo tvojegsela si povsod nazoči.
Cešena si Devica Marija:
Maria prečista Devica mati Jezusa Kristusa, zaspala je na gori Kalvuzi, ter pride Jezus in reče Mati lubezniva spiš ali slišiš, odgovorila je kjemu. Sinek moj dragi, zaspala sen in strašno sanjo imela, dasente vidi a vogradi ujetega, in dasote vlekli pred Pilata k Ana tu, od Anata, k Herodu, od Heroda kajfati zvezanega, ter so tvojo sv. glavo bili, in tvojo lice pluvali, sotekstebri privezali, in z biči in šibami tepli tak daseje tvoj obras spremenil, šote ksmerti opsodili, tvojo telo zjesihom in žolčom napajali tvojo stran zmečon prebodli, tak daseje kri in voda iz tebe pomeni prelivala in šote moj hibi Sin tak visoko nakriš v zdignolidasen te ne mogla dosečti: Moj Sin od velke žalosti meje kri in voda obleta, daso tvojo mertvo telo iz križa vzeli in meni nedolžni Materi vnaročjedjali in žalostno serce mojo seje Prestrašilo kadar šote v grob položili. Jezos odgovori k Materi O prelublena Mati moja resnično sanjo si imela, kteri bo to sanjo prisebi nosil tisti bo vsen dobrin oskerblen, dase more spovedati, kadar je den Matere tegre posmerti v nebeško kraljestvo, gdesebo veselil od vek do vek.
Marija v Nebo vzeta:
Pobožno premišlavanje častite Marije vnebovzetje ktero se imenuje velka Meša to presveto vnebovzetje, senemore zadosti dopovedati kak neizrečeno veselje je Maria v nebo vzeta. Tako resnično in sveto najbo v čast presveti Trojici in v čast svetoj Mariji vnebohoda. Spobožnostjo bomo zdaj slišali kak Marija je vmerla, vnebo vzeta bila kak daje ona veči svetosti napredovala, ter gojila vroče žele posvojen Sini Jezusi in ga vnebeški časti gledati. Daje ona vsaki den na olski gori molila in svojega Sina Jezusa prosladabi en krat dokončala to življenje, in se svojin Sinon Jezuson v nebesih naveke veselila. Nato molitvo je prišel Angel Gabi iel Velki svetlobi, in metrikovoj vejoj kjoj, kteraje bila cveteča, in jo pozdravi rekoč.
65
Cesena si Marija mati našega Gospoda Jezusa Kristusa kteri je dal blagoslov celemi sveti, pusti tebi sveti blagoslov oznaniti.
Maria reče: Lubi Angel, kaj je to dati kmeni prideš? in me tako lepo pozdraviš. Angel reče: tvoj sin Jezus je mene poslal tebi to čast oznaniti daboš kjemu šla in zadobila krono ktera tije pripravlena od začetka sveta dase tebe vsi Angeli in izvoljeni veselijo dabi enkrat v nebesa prišla. Nati glas se Marija visoko nakloni in rasveseli, je dala čast in hvalo sv. Trojici ter rekla: dasen to milost dosegla prosin ga za tri reči, pervo da on kmoji smerti pride, drugo da Apostoli kmeni pridejo in mojo telo pokoplejo, tretjo danebom ob smerti nibjenega hudega duha vidla. In Angel je oznanil te tri riči do Boga in sose teriči pojenoj voli zgodile, in Angel joj da metrikovo vejico rekoč: vzemi vejo mira ktera je iz raja, s toj bodo vsi hudi duhovi zmagani ko Angel to izroči se ona visoko nakloni in gre nazoči Marije vnebesa: Marija to videvši poklekne in zahvali Bogu za veselo oznanilo. In kak domu pride okinča svojo hišo ter se pripravi na pot kvečnosti, in vten iz same ljubezni do Boga zlo zboli tak daje mogla si v postelo lečti.
Ravno tisti den predga sv. Janes v mestu Efezu ter pride svetla megla in vzeme sv. Janeza načuden način in v cerkvi postane velki krič in zanese ga v Jeruzalen gapostavi pred Marijino hišo sv. Janes gre notri Maria pase visoko nakloni in gapozdravi, mu pravi daje zdaj jeni zadji čas zato vsi Apostoli v kratken pridejo, mettem ko to govorita pridejo drugi Apostoli zdaj od vseh krajev in grejo v hišo Marijo pozdravjo in ona jim pove daje zdaj jeni zadji čas dasebo od sveta ločila, oni pašo zlo žalostni postali dabodo svojo ljubo Mater zgubili natem svetu, ona jih pa lepo tolaži in uči dase bodo na oven svetu večno veselili. In kopride 3. ura popoldne 13. Augusta leži Maria vsi ljubezni do Boga do 3. ure popolnoči, in tepride njeni ljubi Sin Jezus z večimi Angeli in svetniki velki svetlobi in časti daje hiša napoljena bila te oni z Jezusom vret nakolene padnejo in si komaj upajo zveličarja in odrešenika sveta gledati. Potem gre Jezus kposteli Mario polubi ter reče: Češena si moja ljubezniva Mati veselise! Zdaj je ura prišla dagreš zmenoj v nebeški raj, nato Maria reče: Hvaleni bodi ljubeznivi Sin moj, ki si se ti kmeni pomudil in me pelati češ iz rešnega sveta, teprosin potolaži tvoje otroke keri so žalostni da odjih grem, podaj mi tvojo roko, in blagoslovi nje vse, tak si podata svoje roke ter blagoslovi vso ljustvo in nje napolni z nebeškin tolažilom. Teso začeli Angeli prepadlivo prepevati in ljubo Jezusa pogledovati in Jezus je tudi zjimi ljubeznivo govoril in naročil telo Marijino v Jožefovo dolino nesti i vnovi grob kterega bodo tan najšli položiti, in vi tam čajte 3. dni davas pridem potola
66
žim z Božjo mogočnostjo, opolnoči povabi Jazus svojo Mater v nebeško veselje in se nagne k Marii napolni jeno serce z Božjo sladkostjo tak dase je ne zavedla se nagne k Jezusi ter sladko zaspi in vmerje. Jezus vzeme njeno sv. Dušo in nese pred vsemi Angeli in Svetniki v sveto nebo pred sedeš presvete Trojice. Kovidijo Apostoli daje Maria vmerla, padnejonakolena molijo in obžalujejo smert Marije tak kak otroci svojih starše/in njo gledajo kak čudovitna je ona danema nič smert ne barve nego je dosti lepša kak bila poprej, potem vsi gluhi nemi, slepi in hromi, da vsi kteri so bili boleni in s pobožnostjoj Marijino telo polubili, bili so ozdravleni. Terje silno dosti /udi k Marijinemi teli privrelo daso Apostoli nemogli tela v Jožefovo dolino prinesti, in tri Device so htele sv. telo obleči paseje tak svetlo kak podnebno sonce, in daseje lustvo čudilo. Te device so strahon oblekle to čudovito telo, pa okinčale znaj lepšimi cvetlicami in so preš števila sveč prižgale in prečastitlive pesmi pele ter so vsi Boga hvalili. Ker je vse kpokopi kredi, pride dosti Angelov s prelepim petjem in nebeškoj godboj, in nekteri Apostoli so vzeli to sv. telo na rame in sv. Janes pa gre z metrikovoj vejicoj naprej kteri listi so cveteli kak podnebne zvezde, za sv. Janezom grejo drugi Apostoli zanjimi vsi verni kteri so bili v Jeruzalemi in Angeli so nje s krasnim petjom in sčudovitnoj godboj spremlali.
bo zlobni Judje to vidijo sojezni postali in neki višjih duhovnov rekel: kelka čast je zdaj ti ktera je rodila našega sovražnika, tega nepripustimo in duhoven preme Za trugo v kteri je ležalo Marijino telo in misli jo nazemlo verčti, pa njemu se roke ktrugi primejo danjih nemogoč proč dobiti. Drugi so nazoči Židje so oslepeli ter vpije eden viših hudobnih proseč zapomoč Apostoli devajo sv. Telo ras sebe in sv. Peter reče: čiprosiš in verješ daje to Mati Božja boti pomagano in duhoven rece: verjem daje Maria Mati Božja, in koto iz reče so roke od truge in od velkih bolečin proste, nato sv. Peter nadaluje. Če verješ daje Jezus Kristus Sin naj vi-šega Boga tak trugopolubi, on stori in je ozdravlen. In sv. Peter Janezi pravi, do takni se slepih Židov z metrikovojvejicoj, on stori in kteri verujejo Sina Božjega in jegovo Mater Tisti spregledajo, kteri se pa branijo ostanejo v slepoti. Apostoli s° nesli Marijino telo ktem vertu gdeje Jezos kervavi pot potil. In tam je bil novi grob iz kamna sekani tu notri so to sv. telo položili, in svečami okinčali, vei ni so hvaležne pesmi peli, in Angeli čudovitno nebeško godbo imeli. Na ti etji den poko-Pajo njeno sv. telo in prigrobi molijo Angeli in Apostoli, potem pride svetla megla °d neba ktera sv. grob Marije pokriva in nebeško dišavo rasprostira tak daje ves svet žjo napoljen. Potem pride Jezos spremlajoč od Angeljov in Svetnikov iz nebes
67
ter pozdravla svoje preljube učence in jim reče: kako čast bi svoji Materi storil, oni pravijo tvojoj Materi se o Gospod sliši danjo z dušo in s telon vzemeš v svete nebesa ravno tak kak siti vnebo šel tak obudi svojo Mater. Viste prav odgovorili, Jezus reče daje ona tista od ktere sem jas, to telo nema nigdar perhneti, semore zmenoj večno veseliti, potem sv. Mihal zvelikimi Angeli in izvolenimi, ter prinese dušo Marije, in Jezus vzame častitlivo dušo v svoje roke, in jo da teli Marijinemi: Vstani moja ljuba Mati in zbudi se gvečnem živlenji: Nate besede se iz budi. Tako pride Maria Mati našega Zveličarja častitliva z dušoj in s telesom zvelko svetlobo kak sonce iz groba, terje krasna godba in hvalno petje postalo pocelizemli. Apostoli pokleknejo in čudno je bilo gledati teprecartane lepote Jezusa in Marije kak je ta sveta Devica častitlivo vnebo vzeta in njoje vsa nebeška družina spremlala v sveto nebo. Apostoli so žalostno gledali tolepoprocesjo, in željo imeli iti sto družino vnebeško veselje, kaj ženo veselje občuti Maria devica ko pervo krat čudno lepoto nebeškega veselja zagleda, daseneda na svetu izrečti, gda pride Maria pred visoki pretstol presvete Trojice, tam je od nebeškega Očeta in od Sina Jezusa tak ljubeznivo pozdravlena in sprejeta da človeška pamet nezapopadne, Maria s vsemi milostmi obdana, oberne oči na sveto Trojico tuvidineizreklivo mogočnost Očeta, in Sina in sv. Duha in padne nakolena pred sv. Trojico in moli. Nebeški Oče iz svojega sedeža njo preme: Prideš kmeni draga hčer zato boš venčana, Angeli prinesejo Kralevo obleko in pa venec z dvanajstimi zvezdami venčanega kraljestva, in sveta trojica položi venec Mariji naglavo, njo postavi napretstol, in da oblast nebes in zemle. Vsi Angeli in izvoljeni, davsa nebeška družina njo časti vse se Marije rasveseli vso nebo in zemlja je z jenoljučjo in milostmi rasvetleno, kteri Marijo častijo, sejoj zvesto priporočijo, ona je izvoljena priprošnica za svoje verne, Marija nam sprosi milosti ktere od je želimo, ona prosi zanas vsako uro in minoto svojega Sina Jezusa Kristusa dabi nebilo jegovo grenko terplenje in smert nad nami zgubleno. Marija milostna Matije ravno tak kak zgodna Danica ktera nebo iz zemljo osvetluje, tak tudi ona osvetluje vso človeštvo, da moremo svoje grehe spoznati, obžaluvati in zgrivati, Boga za odpušenje prositi, in dabi tudi mi tomilost dosegli posmerti pa v večno izveličanje priti, in se z Marijo devico veseliti na vse veke.
Amen.
68
^Molitev
Med domače molitve spadajo tudi ljudske molitve, ki so se širile po ustnem izročilu in prek rokopisnih zvezkov ali listov. Ena od teh je t. i. Zlati očenaš. Po obljubi na koncu molitve bodo molivcu odpuščeni vsi grehi in se pred njim odprejo nebeška vrata, če bo to molitev zmolil ob vsakem prazniku ali vsak kvatrni Petek. Molitev je sestavljena iz niza slik, ki so le rahlo povezane. Ima tri večje dele: uvod, srednji in zaključni del. V uvodu se seznanimo z osebo, okoliščinami in s prihodnjim dogodkom. V srednjem delu sledi epski, dramatični prikaz Posameznih dogodkov Kristusovega trpljenja (Jezusa ujamejo, mučijo, obsodijo, Ponižajo, križajo, pogovor med Marijo in Jezusom, Kristusova kri). V zaključku izvemo za izvor in duševno korist molitve. Značilnost molitve je, da nima občutka za okolje in za čas. Z obujanjem dogodkov postane molivec neposredni udeleženec le-teh. Molitev pove, kdaj, kdo in zakaj naj jo moli, da se molivcu/molivki grehi odpustijo. Molitev ponuja možnost samožrtvovanja. Prav zaradi tega je bila Cerkev proti takim molitvam. V cerkvi jih nikoli niso molili. Ljudje so se jih učili kot družinsko molitev doma, od staršev ali starih staršev. Zgodba o Jezusovem trpljenju je razširjena po vsej Evropi. Zlati očenaš je ena od večernih slovenskih ljudskih molitev, znanih pa je tudi več samostojnih inačic na celotnem slovenskem etničnem ozemlju. Molitev, ki je bila razširjena na nemškem jezikovnem območju že v 14. in 15. stoletju, je sestavljena iz sedmih delov. Vsebuje pogovor Marije z Jezusom in jo molijo v velikem tednu, vsak dan po en del. Tiskane ali z r°ko pisane primere Zlatega očenaša so ljudje nosili s seboj kot amulet oziroma obrambno sredstvo. Molitve so napisali večinoma duhovniki, ljudski bukovniki. Ob motivu križa, križanja ... se stalno ponavlja tudi zaključek; če kdo to molitev zrnoli ob določenih dneh, se mu grehi odpustijo.15
Molitev je zapisana v zvezku; prvi del je opis potovanja vojaka, v drugem delu je molitev. V zvezek je zapisoval vojak Avgust Voršič, rojen leta 1923, umrl leta 1942. Stanislav Ritonja s Kapele je osebne zapiske dal Feliksu Voršiču iz Morav-Cev, ta pa jih je leta 2003 dal Ludviku Rudolfu od Male Nedelje (ki original tudi hrani).
Marija Kozar, Zlati očenaš - ljudska molitev, v: Etnologija Slovencev na Madžarskem 3, Budimpešta 2001, str. 77-79.
69
MOLITEV'6
Sveto pismo sanje Marije device. Gospod Jezus Kristus je bil za nas peljan na goro vit gevmamE Ko je prišel Jezus k svoji presveti Materi božji in jo vprašal, odgovorila mu je: »Spala sem bila, preljubi moj sin. Čudne sanje sem imela. Sanjalo se mi je namreč, da sem te videla v vrtu gecemanK ujetega in odpeljanega k pilatu Kajfežu in od tega k ljudstvu, da je krivo pričalo. Pljuvali so v tvoje obličje, z biči te bili, tvoje presveto telo so napajali z žolčem in kislino, kronali tvojo presveto glavo ter te na križ pribili, s križa sneli in meni v naročje položili.« »Oh, žalostno srce tvoje,« odgovori Jezus. »Sanje tvoje so resnične, mati. Kdor bo te sanje pri sebi nosil, ne bo umrl nagle smrti in ne bo trpel velikih muk. S teboj se bo veselil v nebeškem Kraljestvu na vse večne čase. Amen.«
»Varuj nas pred sovražniki. Usmili se nas Bog Oče, Bog Sin in Sveti Duh!« Kdor bo to knjižico pri sebi nosil, ne bode pogubljen umrl in nobeden sovražnik mu ne more škodovati. Vsi zbori angelov so mu na pomoč poslani v imenu, ki nosijo to molitev pri sebi. Tudi vse njegove prošnje bodo uslišane.
Kdor ima ta list, naj ga posodi od hiše do hiše. Ako si je nakopal še toliko grehov, vsi mu bodo odpuščeni. Kdor nosi ta list, gotovo ne bo poškodovan in oropan. Zena, ki ne more poroditi, dajte ji ta list v roke, lahko bo porodila in srečno bo njeno dete. Resnična beseda imen Očeta in Sina in Svetega Duha, Bog ga bo varoval vsega hudega. Morejo zginiti vsi vidni in nevidni sovražniki, Sveti Duh ti bo stal ob strani v vsaki nesreči. Kdor tega ne verjame, naj poskusi privezati ta list enemu psu na vrat in naj vanj strelja; krogla se ga ne bo prijela in tako se bodeš prepričal, da je gotovo resnica. Kdor nosi ta listek pri sebi, ne bode pogubljen, lahko prisežem pred živim Bogom Očetom in Sinom in Svetim Duhom. Kdor ima ta list, naj ga prečita vsaj trikrat na leto; se mu ni treba bati strele iz neba. Kdor ima ta list, pa ga ne razglasi, je gotovo pogubljen. »Spreobrnite se, če ne vas bom na sodni dan peljal do tretje sodbe. In strašen bom račun terjal od vaših grehov. Držite se zapovedi, ki sem vam jih dal, ker jih bodo angeli prinesli. V imenu Jezusa Kristusa. Amen.«
16	Prepisa iz beležnice nismo spreminjali. S tem je ohranjen stil pisanja zapisovalca vojaka Avgusta Vor-šiča. V originalno besedilo smo posegali z ločili zaradi lažje berljivosti.
17	Getsemani.
18	Getsemani.
70
Ta list je poslan iz nebes, najden v enem votlem kamnu leta 1724, da razglasi vsebino po vsem svetu. To pismo je Gospod sam pisal z zlatimi črkami sveti katoliški cerkvi. Napisan z zlatimi črkami je plaval po veliki vodi; kdor ga je hotel prijeti, je zginil. Ko si je leta 1731 eden človek zaželel, da bi ga prepisal, hitro se mu je Približal. Na njem je bilo zapisano: »V nedeljo nič ne delaj, pojdi poslušat besedo božjo. Vi pa živite kakor živina, ki nima pameti. Spoštujte očeta in mater in bodite jima pokorni. Ljubezen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Boga moli; si star ali mlad, prosi Boga za odpuščanje, ne išči bogastva, ker jaz vas bom sodil. Kdor tega ne verjame, je zavržen na svetu. Če ne boste izpolnjevali mojih zapovedi, kaznoval vas bodem z lakoto, boleznijo, vojsko in hudim potresom. V spomin imejte sveto katoliško Cerkev in hodite vsi k sveti maši, ne mislite na zlato in srebro, ne Prisegajte po krivem. Ako boš zmolil vsaj en Očenaš na dan, te bom pripeljal v nebesa. Blagor mu, kdor nosi to pismo pri sebi.« Tri tedne mu bo oznanjena zadnja ura, v čast Očetu, Materi božji na vse večne čase. In naj razglasi drugim; če trna še toliko grehov, vsi mu bodo odpuščeni.
»Kralj Jezus Kristus, varuj nas vsega hudega, zlasti s svojo krvjo, ki si jo prelil na svetem križu. Reši nas Jezus, ki si dal moč papežu.« Papež, ki je imel grehe, je umiral. Nihče od kardinalov mu ni mogel pomagati. Pa je prišel bogaboječi kaplan Janez in mu rekel: »Sveti oče, zakaj obupuješ?! Jaz bom molil zate tri molitve in upam, da boste našli milost pri Bogu.« Kaplan Janez je molil prvo mo-titev: »Gospod Jezus Kristus, Sin božji, ki si za nas krvavi pot potil, dodeli temu umirajočemu človeku odpuščanje grehov, ki s teboj živi in kraljuje od vekomaj do vekomaj. Amen.« Zopet je kaplan pokleknil in molil drugo molitev. »Gospod Jezus Kristus, ki si hotel umreti in za nas zadostiti tvojemu nebeškemu Očetu, odpusti temu grehe, ki umira in s teboj živi in kraljuje, na vse večne čase. Amen.« Kaplan je zmolil še tretjo molitev: »Gospod Jezus Kristus, ki te je rodila Marijo, ta ljubezen te je vzdržala na svetu triintrideset let, ker si dal tvoje sveto telo v pravo jed in ljubezen si hotel imeti in bil pokopan in se prikazal svoji Materi m apostolom, šel v nebesa, ki sediš na desnici nebeškega Očeta, poslal Svetega T^uha vsem onim, ki v tebe verujejo. Odpusti grehe umirajočemu, naj pride v sveta nebesa, v Kraljestvo nebeškega Očeta, da te bo hvalil in časti! na vse večne case. Amen.« Ko je kaplan končal tretjo molitev, je papež umrl. Kaplan je ostal tam do tretje ure in prikazal se mu je papež z dušo in s telesom, obličje se mu je svetilo kakor sonce, njegova oblačila so bila bela, in ga veselo nagovoril: »Ljubi moj sin, prijatelj, jaz bi imel biti otrok večnega ognja. Sedaj sem otrok večnega
71
zveličanja. Ko si ti prvo molitev molil, so leteli grehi od mene kakor dež iz neba. Ko si drugo molitev molil, sem postal čist kakor sonce [.. ,]19
19 Nadaljevanja ni. Tu se besedilo konča, ker je zapisovalec Avgust Voršič leta 1942 padel v vojni.
72
Mirko ‘Nidorfer
‘Bodi zdrava, domovina!
‘Beseda o dr. Jakobu ‘Radoslavu ‘Razlagu ob odkritju doprsnega kipa v ‘Ljutomeru.
‘Petek, 8. avgust 2008, ob 18. uri
Spoštovane Lotmeržanke, Lotmeržani, spoštovani gostje, prijatelji Prlekije!
Očrtati lik in podobo dr. Razlaga, kije 9. avgusta 1868 predsedoval 1. slovenskemu taboru v Ljutomeru, danes bi rekli, daje bil predsednik parlamenta na prostem, je po svoje zahtevno, saj seje pričevanje o njem ohranilo samo v različnih drobnih spominih njegovih sodobnikov.
Dr. Radoslav Razlag.

Najobsežnejši zapis o dr. Razlagu je zapisal pravnik dr. Fran Mohorič že 1. 1918 v Časopisu za zgodovino in narodopisje.
Dr. Jakob Radoslav Razlag seje rodil 12. julija 1826 v Radoslavcih v kmečki družini kot šesti, najmlajši otrok. Čeprav je imela družina bogatega prednika na Madžarskem s plemiško rodbino, z izvorom iz Črne gore, se za preteklo plemstvo dr. Razlag ni zanimal niti, ko je bil že pravnik, oz. kot je zapisal v pismu Prešernovi hčerki Ernestini Jelovškovi: »Toda ni pergament, ki plemeniti, marveč srce.«
Po domače so jih pri hiši imenovali Grahovčevi, ker so se predniki že v 17. st. priselili iz Grahovega iz Črne gore in ker je prvi prednik znal slikovito pripovedovati - razlagati o južnoslovanskih odnosih in bojih s Turkih, se gaje prijelo ime Razlag - razlagan
Zakaj pripovedujem to posebnost prednikov? Ker je retorična spretnost dr. Razlaga izvirala delno iz te dedne duhovne zapuščine.
Dr. Razlag je bil že od osmega leta starosti v rejništvu pri mamini sestri Ceciliji in možu Andreju Draškoviču v Bučkovcih - Mali Nedelji, ki sta v njem videla bistrega dečka, zato sta ga dala šolat z namenom, da postane duhovnik. Tako je začel osnovno šolanje pri Mali Nedelji, nadaljeval nižje razrede in gimnazijo v Mariboru in študij filozofije in bogoslovja v Gradcu in zaključil z doktoratom prava na graški univerzi 1854. V času študija bogoslovja je zasebno (skrivaj) študiral pravo, kljub temu da so mu duhovniki težili, da druge službe razen duhovniške pred I. 1848 Slovenec ne more dobiti.
Za Razlagov nadaljnji osebni razvoj je pomembno tudi, da je v času študija počitniški čas izrabljal za potovanje po Italiji oz. kot je zapisal Ernestini Jelovškovi: »To dolgo učno dobo sem pridno porabil, od tod moje precej razsežno znanje slovanskih in romanskih jezikov in cel kaos knjig.«
V začetku je služboval kot pravnik v Gradcu, učil je tudi slovenščino na realki. L. 1862 je začel odvetniško službo v Brežicah, se 1. 1869 preselil v Ljubljano in potem ponovno 1877 v Brežice na svojo prvotno odvetniško službo, kjer je 5. junija 1880 umrl, star šele 54 let.
Razlagovo obsežno ustvarjalno in kulturno-politično delovanje, ki ni bilo vezano samo na njegovo ozko strokovno pravno področje, lahko razdelimo v štiri segmente:
74
L	Slovenska književnost in	šolstvo
2.	Pravništvo
3-	Javno-politično borba in	zaščita Slovencev
4.	Človekoljub humanist
KT 1. V študentskih letih in tudi kasneje je objavljal svoje prozne in pesniške prispevke v številnih glasilih: Slovenski bčeli (1850), Slovenskem prijatelju (1857), Drobtinicah (1858), Novicah (1861).
Dmed njegovih pesmi sta posebno priljubljeni Domovini (1852 - izšla v Zori): Bodi zdrava, domovina / mili moj slovenski kraj!, ki je znana po Ipavčevi uglasbitvi, kot tudi druga Sirota (1852 - izšla v Zori); Mati ziblje, lepo poje ... L. 1851 Je izdal v Gradcu pesniško zbirko Zvezdice, ki obsega 12 politično-domoljubnih budnic.
1863 je izdal v Gradcu Pesmarico, zbirko takrat najbolj priljubljenih petih pesmi tako slovenskih, srbohrvaških in tujih. To je bila knjiga slovenskega veselja in navdušenja, ki je bila prisotna na vseh veselicah, gostijah, proščenjih. Razlagovo leposlovje je bilo izrazito rodoljubno in njegove zanosne budnice so navduševale m bodrile Slovence k vsestranskemu kulturnemu, duhovnemu delovanju in prebujanju.
Ljubezen do rodne zemlje in rodnega jezika in vseh slovanskih jezikov in leposlovja je vzbudil pri Razlagu malonedeljski župnik Anton Krempl predvsem z Dogodivščinami štajerske zemlje. Poseben ilirski vpliv na Razlaga pa je imel tudi nJegov rojak ilirski pesnik Stanko Vraz iz Cerovca.
Dr. Razlag je s svojo vsestransko izobrazbo, javnim in kulturnim delovanjem užival vsesplošen ugled tako med mladino, izobraženci in zavednimi sloji Slovencev.
KT 2. Na področju prava je pomembna Razlagova utemeljitev pravne termino-'°gije z izdajo Slovenskega pravnika (1862), priročnika odvetnikom, notarjem, županom za slovensko uradovanje. Za razvoj slovenske pravniške znanosti je Ustanovil strokovno pravniško revijo Pravnik slovenski, ki je izhajala tri leta (•870-1872).
KT 3. Najobsežnejše in največ življenjske energije in moči je zavzemalo Razla
75
govo javno delovanje za prebujo, zaščito in osamosvojitev slovenskega naroda. L. 1865 je bil dr. Razlag izvoljen v štajerski deželni zbor, kjer se je skupaj s poslancema Mihom Hermanom in dr. Josipom Vošnjakom boril za narodne pravice proti zakrknjeni nemški večini. V letih od 1869-1871 ga najdemo med kranjskimi deželnimi poslanci, za kratek čas je bil tudi kranjski deželni glavar (1871).
V Ljubljani je bil tudi predsednik Narodne tiskarne in podpredsednik (1872 ustanovljenega) pisateljskega društva.
Vsa ta kulturna, politična in prosvetiteljska angažiranost dr. Razlaga za slovensko samobitnost, ki je koreninila tudi v idejah Zedinjene Slovenije iz 1. 1848, je pripeljala dr. Razlaga z njegovimi somišljeniki (dr. Anton Klemenčič, Kukovec, dr. Valentin Zarnik, Božidar Raič, dr. Josip Vošnjak, dr. Matija Prelog) iz kavarniških, debatnih, čitalniških razglabljanj v prebujo širokih ljudskih množic za temeljne bivanjske narodne, politične in gospodarske zahteve naroda za združitev vseh slovenskih pokrajin v eno upravno in politično celoto, ki seje odvijala na 1. slovenskem taboru 9. avgusta 1868, javnem parlamentu zavednih Slovencev.
Razlagova kulturno-politična avtoriteta v takratnem slovenskem prostoru mu je prinesla tudi to čast, daje predsedoval 1. slovenskemu taboru in s svojimi naro-dnoprebudnimi besedami dal uvodno štimungo zborovanju. Njegove besede so povzeli v Novicah in Slovenskem gospodarju, kjer je v svojem nagovoru poudaril, daje preteklo več kot tisoč let, od kar se »naši predniki niso smeli zbirati pod milim nebom in razgovarjati se o rečeh, ktere zadevajo občino in občne reči.« Zdaj pa je nastopila doba, da slovensko ljudstvo more izreči svoje misli, da jih lahko naznani vladi. Nastopil je trenutek, ki ga slovenski narod ne sme zanemariti. »Žalostno se je godilo našim očakom, žalostno se godi nam, ali jaz mislim, naj se naši deci bolje godi!« Te uvodne besede so ljudske množice navdušile, tako da je celo Jurčič vzkliknil dr. Vošnjaku: »Led se že taja. Zdaj smo na dobrem.« Razlag je poudaril, da mora biti telesni in duhovni napredek ljudstva na takšni stopnji, kakršna je v najvišji stopnji mogoča, ker se bo le tedaj reklo, »daje narod na boljem stanu.«
Na popotovanju zavedanja slovenske identitete in samobitnosti od verskih Brižin-skih spomenikov, Trubarjevega kodiranja slovenščine, narodnega ozaveščanja od Zedinjene Slovenije do taborskega gibanja (1848-1871), bratenja južnoslovanskih narodov v stari in novi Jugoslaviji (1918-1990) ter samostojne državnosti Slove
76
nije vi. 1991 ter iskanja evropskega profila Slovenca v zadnjih letih državotvorne Slovenije, k vsemu temu mozaiku je svoje prispeval tudi dr. Razlag.
Razlagovi sodobniki (poslanec vitez Peter Graselli) so ga označili, daje bil velike, zanosne postave, vedno okusno, natančno, celo izbrano oblečen. Nosil je skrbno negovano, krasno polno brado, imel je prijeten, zveneč, prikupen glas, bilje izbranega na moč uveljavljajočega obnašanja in nastopa. Posebno veljavo je dal Razlagu izreden govorniški dar. Bil je znamenit, izreden, blesteč in všečen govornik, ki je vplival na poslušalce z vso močjo svoje osebnosti, vsestranske izobraženosti in veščnosti. Govoril je z lahkoto, izbrana beseda mu je sama te-kla - kakor bi rožce sadil. Njegova retorična in govorniška nadarjenost je bila Podkrepljena z njegovo široko razgledanostjo, načelnostjo in blago osebnostjo. Čeprav je dr. Vošnjak v svojih Spominih označeval dr. Razlaga, daje bil premehak, prepopustljiv in da se je hudim uporom izogibal, je ta njegova zmerna, osre-dinjena politična drža pomembna v njegovem geslu: Rajši odstopiti iz javnosti, kakor se kvarno boriti proti lastnim rojakom.
In kot je zapisal Ernestini Jelovškovi: »Jaz v vsem ljubim zlato srednjo pot, katera v svoji zavestni smotreni smeri ne pride lahko iz tira.«
RT 4 Manj znano je, daje bil dr. Razlag tudi mecen, dobrotnik, iz česar je raz-vidna tudi njegova sočutnost in zavzetost za trpljenje, bedo in potrebe bližnjega. Tako je podpiral že od mladosti ohromelega pesnika Josipa Cimpermana in mu Priskrbel invalidski voziček.
Roje bil dr. Razlag še državni poslanec na Dunaju, je zvedel za zelo revno življenje Prešernove hčerke Ernestine Jelovškove in njene matere in ji je uredil, daje Prišla do primernega dela (šivanja) in na Razlagovo pobudo je Ernestina zbirala Prešernovo literarno zapuščino in sestavila spomine (1903).
Ta njegova dobrodelnost se kaže tudi iz njegovega zapisa Ernestini Jelovškovi: »Jaz sicer tudi nisem človek denarja, vendar ne bi rad bil povsem ubožen, ker bi Potem človek ne mogel pomagati onim, ki so pomoči potrebni.«
Ur. Razlag ni bil samo ena osrednjih političnih osebnosti v svojem času, ampak tudi rodoljubni pesnik, pisatelj, pravnik, politik, dobrotnik, z držo liberalnega mladoslovenca, ki je zakoreninjen v ljubezni do kmečke zemlje, ki jo brani s
77
svojo duhovno, miselno in kulturno premišljeno retoriko, in išče dialoga za novo podobo evropskega Slovenca.
In kaj nam je lahko Razlagova popotnica, duhovno-kulturna dediščina kot njegova vizija iz preteklosti v prihodnost? Predvsem v njegovem geslu:
Bodi zdrava, domovina’ - s tem, da bomo znali ohranjati zdrave vrednote, ki so jih naši predniki tisočletja izgrajevali, da bomo še zmeraj prepoznali zdrav arhetip Slovenca v evropski in svetovni globalizaciji družbe, da bomo razvijali nov in zdrav model kulturno bogate družbe in duhovno bogatega življenja, ki temelji na zdravih medčloveških odnosih.
In vsega tega ne moremo dobiti samo s politično kratkovidnostjo, samozagleda-nostjo, ampak tam, kjer je v središču človek kot oseba, ki se potrjuje z zaupanjem in z odprtostjo za ljubezen in mir.
Tost festum:
Večer, 7. 9. 1998: Mirko Nidorfer: Prezrti ljutomerski mladci: Zedinjena Slovenija in dojemanje liberalizma. - V: Večer, 7. 9. 1998, str. 25.
»Čeprav bi Ljutomerčanom in slovenskim politikom predlagal, da namesto socrealističnega spomenika 1. slovenskega tabora v Ljutomeru, ki jc bil postavljen 1968, postavijo novo sodobnejše obeležje, morda tudi z doprsnimi kipi pomembnih slovenskih mož, ki so bili kreatorji in borci za Zedinjeno Slovenijo in organizatorji slovenskih taborov v letih 1868-1871.« (Mirko Nidorfer)
Upam, da tega niste brali ne takrat ne tudi kasneje in daje ta ideja vzniknila med vami Ljutomerčani, ki ste s postavitvijo aleje taborskih veljakov v središču mesta (ni se potrebno več skrivati na obrobju mesta) na prenovljenem trgu dali temu trgu novo filozofijo življenja, kjer se bosta prepletali in sobivali pretekla duša in sodobni medgeneracijski in medkulturni dialog s ponosno držo Prleka in evropskega Slovenca.
78
Treme Srnjak
Središki ^Vargazoni (podjetniki, domoljubi in humanisti)
Uvod
V Središču ob Dravi še danes uspešno obratuje oljarna, znana v širšem, tako slovenskem kot nekdaj jugoslovanskem prostoru. Malokdo pa danes ve, daje bila to oljarna družine Vargazon, kije imela trdne korenine na Pristavi pri Ljutomeru. Starejši središki tržani, ki so povečini že pokojni, so med seboj občevali kar s pridevnikom Vargazonova oljarna. V poznejšem času seje oljarne prijelo ime Središka, po katerem imenuje znana danes. Kratek oris pozabljenih osebnosti je objavil v Zgodovinskih listih za leto 1995 Srečko Pavličič, ki v svojem prispevku predstavlja Franca Vargazona oz. njegovo družino. Prav gotovo središka veja ’zvira iz tega debla, saj seje Matej Vargazon, rojen leta 1850 v Pristavi, priženil v Središče ob Dravi. V nadaljevanju bo prispevek osvetlil podjetniško in domoljubno naravnanost rodbine Vargazon in bo lahko kot dodatek Pavličičevemu prispevku, kajti vsi indici kažejo na to, da so si središki Vargazoni močno podobni s pristavskimi in v sorodu. S prerano smrtjo pristavskega Franca' se uspešnost Vargazonov v Pristavi konča, središka veja paje v polnem razcvetu.
Vargazoni so pustili močan pečat v Središču ob ‘Dravi
Matej (Matija) Vargazon (1850-1935) je bil po rodu iz Pristave pri Ljutomeru2. V Prvi polovici sedemdesetih let 19. stoletja seje znašel v Središču, po vsej verje-tnosti načrtno, in se leto po smrti njenega moža Franca Jakla (1847-1874) poročil z vdovo Marijo Jaki, rojeno Majcenovič. Še ne tridesetletna vdova Marija Jaki je °stala sama z dvema mladoletnima otrokoma, z dobrim gruntom in z mlinom na
Glej Zgodovinske liste Zgodovinskega društva Ljutomer, letnik 4, leto 1995, str. 50. Avtor S. Pavličič. V nadaljevanju - S. Pavličič.
Možno je, da je bil starejši brat Franca - gradbinca, arhitekta in podjetnika. Vir: S. Pavličič in Status animarum središke župnije.
79
potoku Trnavi. Tri leta mlajši snubec Matija Vargazon je kaj kmalu poprijel za delo na posestvu in začel s posodobitvijo mlina3, že leto po poroki pa se jima je rodil prvi otrok Matija (1876). Svojo podjetniško žilico je kazal z raznimi inovacijami pri pogonski sili na mlinu in z razširitvijo dejavnosti - z izgradnjo žage in oljarne4.
Oljarna pred vojno, zadaj mlin in žaga.
Pridnost in podjetnost, ki sta krasili Vargazone na Pristavi, sta bili prav tako prisotni pri srediških Vargazonih. Zal nam zapis S. Pavličiča o morebitnih potomcih gradbenika in podjetnika Franca Vargazona ne razkriva nadaljnje rodovine, prav nasprotno pa je bil Vargazonov središki rod številen. Oba starša, mati Marija in
3 Zagotovo je Matija Vargazon priženil mlin leta 1875, saj viri sporočajo, da sta bili tega leta in leta 1879 veliki poplavi v Središču, tako daje bil obakrat Vargazonov mlin pod vodo. Vir: F. Kovačič, Trg Središče, Maribor 1910, str. 571.
4 Viri nam ne poročajo o točni izgradnji oljarne. Vsekakor pa je bila oljarna zgrajena konec 19. stoletja. Edini vir, ki nam poroča, daje središka oljarna stara krepko čez sto let, je zapis iz leta 1907 o zalogi bučnega olja, ki ga hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju. Ustni viri pa poročajo, daje bila oljarna zgrajena že v 19. stoletju (na podstrešju oljarne je še danes na tramu letnica 1864). V sklopu oljarne sta obratovala tudi mlin in žaga. Leta 1903 pa prideta mlin in žaga na dražbo in prideta v lastništvo občine Središče, okrog leta 1926 pa Vargazoni kupijo od občine oba obrata nazaj, ker je bila občina močno zadolžena.
80
oče Matija, sta dočakala lepo starost, še posebno oče Matej, ki je umrl v častitljivih 85 letih. Če z današnjega zornega kota pogledamo število rojstev na zakonca, sta bila središka Vargazona zelo rodovitna. Poleg dveh otrok iz prvega zakona sta na svet spravila še sedem otrok. Drugorojena Rozina je umrla stara petnajst let, prav tako zadnji otrok Otilija v starosti treh let. Tako da jih je pri življenju ostalo še pet. Najstarejši je bil, kot sem že omenil, Matija. Rojen je bil 1876. leta. Po končani domači ljudski šoli je obiskoval mariborsko gimnazijo, nato študiral pravo na graški in dunajski univerzi in leta 1903 promoviral kot doktor prava. Leto Prej je nastopil službo kot c.kr. sodnik (k.k. avditor) pri vojaškem sodišču s činom stotnika5 poveljstva bojne luke v Kotoru. Po prevratu je bil upokojen, v Gornji Radgoni in Vinskem Vrhu je imel posestvo z vinogradom, in se poročil v visoki starosti, komaj leta 1948, z vdovo Frideriko Schroll, roj. Trefner, iz Maribora. Umrl je leta 1958 na svojem posestvu v osrčju Ljutomersko-Ormoških goric, v Vinskem Vrhu.6 V času narodove tragedije seje izkazal kot velik domoljub7 tako kot njegova brata in sestri, kot bomo videli pozneje.
Upokojil seje s činom majorja.
Tukaj objavljam zanimiv zapis iz župnijske kronike Središče ob smrti dr. M. Vargazona: "Dne 17. februarja je bil na tukajšnjem pokopališču pokopan dr. Matej Vargazon, bivši major auditor. Zbolel je na svojem posestvu v Vinskem vrhu, bil prepeljan v bolnico Ptuj, od tam na Vinski vrh in z Vinskega vrha prepeljan v Središče za pokop. Pogrebni obred je opravil domači dušni pastir ob asistenci miklavškega župnika g. Kolenca in ormoškega kaplana g. Ruperta Pušnjaka. V slovo mu je domači dušni pastir spregovoril nekaj besed pod geslom Dilaxi...(dalje ni čitljivo). Kajti ta v mladosti lahkoživi častnik in odlični jurist je postal po letu 1945 prepričan katoličan, globoko veren človek in gojil v svoji duši iskreno "Sentive cum Ecclesia". Po vsej verjetnosti je domači duhovnik p. Leon Božič vedel za njegove študentske avanture. Namreč v Gradcu je spoznal dekle, s katero je imel nezakonskega sina Franca. Starši Matije so za ta dogodek izvedeli in so zahtevali, menda zaradi sramote, da se otrok materi odvzame in se pripelje v Središče. Tako je vnuk Franc rasel V Središču pri dedku in babici ter ob stricu Karlu in tetah. Kot doraslega fanta ga je stric Karl vzel s seboj v rudnik Peklenica pri M. Središču. Tam si je Franc ustvaril družino in do upokojitve delal v rudniku. Njegovi potomci so v Murskem Središču.
Po upokojitvi je dr. Vargazon živel na svojem posestvu v Vinskem Vrhu vse do svoje smrti. Bil je odločen nasprotnik nacizma in simpatizer odporniškega gibanja. Leta 1944 so se tukaj pojavili raztrganci in se izdajali za partizane, ki jim je dr. Vargazon nasedel. Povabil jih je v hišo in jim postregel, kot je to v Prlekiji navada. Ko so mu povedali za nekaj partizanskih imen, je postal zaupljivejši in odkrito nastopil proti nacizmu in domačim pomagačem. Po tem so raztrganci dr. Vargazona aretirali in ga odvedli v zapor. Vir: Drago Novak, Prlekija 1941-1945, Založba Borec, str. 226. Opomba avtorja tega Prispevka: Na tej strani piše D. Novak, da so raztrganci obiskali dr. Franca Vargazona! Toda to ne drži in je napačno lastno ime. Imel sem to srečo, da sem za to zadevo vedel iz virov iz domačega Središča, dr. Vargazona pa se spominjam po njegovem veličastnem pogrebu, ko so ga s konji iz Vinskega Vrha pripeljali v njegov rojstni kraj Središče. Tudi sicer je v Novakovi Prlekiji kar nekaj napak in napačnih zapisov, ki bi jih kazalo v tej smeri recenzirati.
81
Brat Ernest (1880 1936) je bil sila zanimiva osebnost. V času A-0 monarhije je bil s činom nadporočnika kljub politično osumljenemu (p.v.)8 poslan jeseni 1917 v Beograd za poveljnika železniške postaje in za vse proge vse do Subotice. Ko je jeseni leta 1918 srbska armada prebila solunsko fronto in se pri Nišu vsa sestradana ustavila, je dobil Vargazon ukaz, naj hitro iz romunske bojne črte prepelje nemško armado feldmaršala Mackensena proti Nišu. Vargazon pa je ukazal vso progo med Zemunom in Novim Sadom zapolniti s tovornimi vlaki, napolnjenimi z živili, ki bi morali voziti za Budimpešto, Dunaj in Berlin. Sočasno je po svojih tajnih zaupnikih obvestil srbsko armado, naj takoj zavzame Beograd. Po končani vojni je to njegovo pokončno in domoljubno dejanje obelodanil premier Protič kralju Petru I. Osvoboditelju, ki ga je za to dejanje odlikoval z najvišjim priznanjem - "Prvi spasitelj države" (prvi rešitelj države). Vargazon pa ni bil samo veliki Jugoslovan, temveč veliki Slovenec in domoljub. Podpiral je Ciril-Metodovo družbo9. Do svoje prerane smrti je bil načelnik Železniške direkcije v Ljubljani. V zakonu z Alojzijo Juvančič je imel dva sina: Dušana, kije bil po poklicu pravnik, in dr. Bogomila - Milka, dr. med., (1914-1994) priznanega zdravnika revmatologa, profesorja in prodekana v letih 1967-1969 na MF v Ljubljani.
Tretjerojenka je bila Amalija (1883-1961). Bila je samska in je bila svoj čas poštna uradnica v Žalcu. To službo je pustila na željo brata Karla, da mu je potem vodila domači mlin in oljarno vse do nacionalizacije.
Jožefa (1882-1967) je bila poročena s prof. Franom Vajda, nekdanjim profesorjem na ptujski gimnaziji, pozneje pa je bila družina v Dubrovniku, kjer je Vajda poučeval na Vojno-mornariški akademiji. Po njegovi smrti seje družina vrnila v Središče ob Dravi.
Karl (1885-1959) je bil izmed vseh otrok najpodjetnejši. V Mariboru je obiskoval kmetijsko šolo in si pridobil naziv kmetijsko-vinogradniški tehnik, kar je bila za tiste času solidna izobrazba. Od ostarelega očeta je prevzel posestvo in oljarno ter se leta 1919 poročil z dunajčanko Heleno, posestvo in oljarno pa je pustil v upravljanje sestri Amaliji, ko seje z ženo preselil v Čakovec, kjer sta si kupila hišo.
8 Politisch verdachtig. Kljub tej oznaki sije znal v visokih krogih avstro-ogrske armade pridobiti veliko zaupanje.
9 Vir: Koledar CMD za leto 1937.
82
Kari Vargazon z ženo Heleno.
To leto j e-prevzel upravitelj stvo nad posestvom in rudnikom Peklenica v Medži-murju, ki je bilo last madžarskega grofa Feštetiča10. Rudnik je upravljal in ga posodobil vse do velike gospodarske krize, tako da seje to leto (1929) po konkurzu rudnika vrnil na svoj mlin in oljarno," žena pa je s hčerkama ostala v Čakovcu. Obrat v Središču je obratoval tudi med vojno, vendar gaje vodila, kot že prej, sestra Amalija.
Glej faksimile iz časnika Medimurje z naslovom "Prva rudarska jama n Peklenici .
Da je bil resnično daljnovidni gospodarstvenik, nam pove podatek, daje že ob prevzemu rudnika vse svoje premoženje dal napisati na ženo, kajti v nasprotnem primeru bi ostal brez vsega premoženja, saj bi le-to prišlo v stečajno maso. Vir: Tanja Vargazon, poročena Kuvačič, Zagreb — hči.
83
PIŠE:prot. VLADIMIR KALŠAN
Prva rudarska jama u Peklenici Zč.97.
1870. - Na inicijativu grofa Turja Feštetiča, u Peklenici je otvrena prva rudarska jama za vadenje ugljena. Iskopano je okno dubine 18 metara, a hodnici su se pružali pravcem istok-zapad. Kako nije bilo crpki za vodu, nije se moglo dublje kopati. Tek posredna povi-jesna vrela govore da se tu ugljen kopao nekih dvade-setak godina, te da je njime opskrbljeno lokalno trži-šte. Ozbiljnija eksploatacija ugljena u Peklenici je počela tek nakon I. svjetskog rata. Tada je 1919. godine Čakovčanin Karlo Vargazon povezao dotadašnje po-kušaje mještana Peklenice u osmiš/jeno vadenje ugljena takozvanim dnevnim kopom. Kopalo se do dubine od deset metara. U početku se radilo na vrlo primi-tivan način lopatama, krampovima i drvenim kolicima. Voda na večim dubinama izbacivala se ručno kantama. Tek 1923. godine nabavljene su električne sisalj-ke. Za odvoženje ugljena na željezničku postaju u Murskom Središču, u prvo se vrijeme koristila konjska zaprega. Več 1919. godine počela je izgradnja uskotračne industrijske pruge. Vagonete su u prvo vrijeme gurali radnici, potom su ih vukli konji, a poslije su nabavljene dvije električne drezine, a krajem 1921. godine promet je uspostavljen parnim lokomotivama.
Faksimile zapisa o rudniku in Vargazonu.
V tem času je bila družina razpeta med Čakovcem in Središčem, vse dotlej, ko
so mu nemške oblasti prepovedale vstop v Središče (na nemško ozemlje). Okupacijo so srečno prestali. Hčerka Tanja12 se teh, za njo čudovitih časov v Središču, spominja takole:
12 Poročena Kuvačič, profesorica glasbe, roj. 1924, živi v Zagrebu, poročena s filozofom, mislecem, publicistom, marksističnim sociologom in utemeljiteljem in urednikom filozofskega časopisa Praxis, prof-Ivom Kuvačičem. Vir: T. Kuvačič in Wikipedija.
84
Zakonca Kovačič, januar 2009.
Z očetom sva prišla v Središče 17. aprila 1945. Moj prvi korak je bil, da sem se sla kopat v poltar ali kašto, to je dovodni kanal vode za mlin. V Središču sva našla v glavnem vse delavce, ki so bili zaposleni še za časa stare Jugoslavije. Posebno mi je ostal v spominu gluhonemi Jakec13, ki je bil kot nekakšen hišni inventar, v glavnem je oskrboval živino, in izredni delavec Peserl, doma iz bližnjega vinogradniškega naselja. Pa Prosnikove družine - marljive Lize in pedantnega Jožeta Lončariča in Micike, mlinarja Franca Novaka iz Steničjaka. Tudi zelo revne dru-zine, matere samohranilke, Gere Halužan, ki je stanovala s kopico otrok pri so-Sedu Burjami. Oče ji je pred vojno veliko pomagal. Uredil ji je denarno podporo, Pri nas pa so dobivali živež - moko itd. Med vojno so ji enega sina ubili nacisti, njo pa so krvniki ubili v lagerjuFN bistvu je bil Karl Vargazon veliki humanist, kije tudi novim oblastnikom brez dlake na jeziku povedal svoje misli, npr.: "Če bi Se komunizem ustvaril, potem bi morali biti ljudje angeli . Ali njegovo protinaci-
Središčani so mu nadeli vzdevek pajgač, saj ni mogel drugega izgovoriti kot paj, paj.
85
onalno reklo, ko so se Hrvat, Srb in Slovenec kregali med seboj: "Jaz sem Hrvat, jaz sem Srb, jaz sem Slovenec". Ko so končali, jih je Vargazon vprašal: "Kaj ste pa še, razen tega? "I4
Tudi moj oče (op. avtorja) seje kmalu po vojni zaposlil v tej oljarni15. Po poklicu je bil kovač, tako da je lastnik takšen profil delavca rabil tudi za vzdrževanje nesodobnih strojev in transmisij. Daje bil Vargazon dobra duša, priča dogodek iz oljarne. Pri delu so bili delavci nepazljivi pri polnjenju cisterne z oljem. Ko so ugotovili, da je cisterna že davno polna, olja pa za tri prste na debelo v skladišču po tleh, so s strahom ugotovili svojo šlamparijo. In kot zakleto seje v tistem trenutku pojavil na vratih obrata lastnik Vargazon. Smrtna zona jih je spreletela ob pogledu na razlito olje in strogega delodajalca. Otrpnili so od strahu, saj bodo za takšen prekršek zagotovo pristali na cesti. Gospod Vargazon jih je prijetno presenetil in potolažil z besedami: "Piceki moji, nič se ne bojte. Tam, kjer so Cimermani, tam je trešče!"
S temi besedami je zapustil oljarno, delavcem paje bil to velik poduk.
V težkih povojnih časih je bil Vargazon prvi predsednik KNOO16 ali predsednik občine. Z veliko vnemo se je lotil obnove porušene infrastrukture v trgu. Bil je zagnan in razumljiv. Nesebično seje razdajal. Pod njegovim vodstvom seje zgradila železniška postaja, novi mostovi na potoku Trnavi, postavljena sta bila med okupacijo odstranjena kipa Trpečega zveličarja in Marije - majke Božje. Zagnan je bil pri sanaciji poškodovane farne cerkve na Grabah in središki kapeli. In še bi lahko naštevali. Njegovo delovanje pa ni bilo najbolj po volji ptujskim okrajnim veljakom. Po njihovih besedah, da je "revolucionarni starokopitnež", je sklepati, da niso bili najbolj zadovoljni z njim. No, čez nekaj let je "pustil" mesto predsednika KLO mlajšemu in ustreznejšemu kadru.
14 Morda je to filozofsko vprašanje navdušilo njegovega zeta I. Kuvačiča, ki v svojih socio-filozofskih pogledih ni sprejemal nacionalizma, ki eshatološko postavlja narod kot temelj vsega. Op. avtorja po viru iz življenjepisa.
15 Zato smo bili in smo še danes vsi moji bratje in sestre nekako čustveno vezani na središko oljarno, ki nam je v težkih povojnih časih pomagala prebroditi veliko pomanjkanje.
16 Krajevni narodnoosvobodilni odbor, ki seje pozneje preimenoval v KLO-krajevni ljudski odbor.
86
'Epilog:
Vargazonova oljarna je bila 1948. leta nacionalizirana, mlin pa mu je še ostal vse do smrti 1958. leta. Se isto leto je žena Helena prodala mlin in stanovanjsko hišo lastniku oljarne, ki seje čez štiri leta pripojila h Kmetijskemu kombinatu Jeruzalem iz Ormoža. V tistem času so oljarno zelo malo posodobili, skoraj nič,17 z razvojem ormoškega kombinata pa je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja oljarna skupaj z mlinom, ki seje razvil v močno mešalnico močnih krmil, dokaj sodobno opremljena in je tudi povečala kapaciteto. Danes je središka oljarna paradni konj družbe Jeruzalem Ormož SAT, preobražene firme nekdanjega ormoškega Kmetijskega kombinata. Središko olje je eno najbolj kakovostnih olj v tem delu Evrope, saj uporablja domačo - lastno surovino.
Zal je po smrti zadnjega moškega potomca Karla Vargazona rod Vargazonov po rnoški liniji iz Središča izginil. Po poizvedovanju bi naj menda živel v Ljubljani vnuk Ernesta Vargazona, zdravnik, sin profesorja Milka Vargazona.
Vsi Vargazoni so bili zelo navezani na svoj rojstni kraj, iskreni lokalpatrioti, kar kaže na to, da vsi počivajo v središki rodni grudi.
RODBINA
VARGAZON
,889
1878
1847
1850
IBSS
OTILIJA >882
ROZINA IS93
MARIJA lais MATIJA .»35
KARL os«
'19 6t
I8S3 AMALIJA I9CI
,so3 HELENA' i97o
F
'v

HRASTNIK
1923'DRAGICA 1990 /

VARGAZON
1876 DR.MATEJ 1958
1880 ERNEST 1936
Zadnji dom Vargazonov na središkem pokopališču.
Naj večja pridobitev oz. razširitev ponudbe je bilo ročno stekleničenje bučnega olja v prizidku, ki so ga v ta namen zgradili nekaj let po pripojitvi ormoškemu kombinatu.
87
‘Ludvik {Rudolf
‘Društveno življenje pri ^Mali ‘Nedelji
V prispevku za Zgodovinske liste se bom osredotočil na kulturno delovanje oziroma cerkveno/katoliške združbe, ki so bile prisotne pri Mali Nedelji. Gre za odlomek iz monografije Nekaj besed o Mali Nedelji in njenih ljudeh, ki bo izšla v začetku leta 2012 (knjiga je trenutno v tisku!). Več boste našli v omenjeni knjigi v poglavju Društveno življenje.
TCulturno delovanje
Različne zvrsti kulture so skozi zgodovino značajsko oblikovale posameznika in narod na svojevrsten način.
Pisna omemba cerkve iz prve polovice 15. stoletja in nastanitev stalnega duhovnika Lenarta Keriča (Kerisch) konec 16. stoletja nam dasta le nekaj podatkov o življenju pri Mali Nedelji, kajti požar v starem župnišču je v letu 1695 uničil listine, ki bi več povedale o preteklosti. V tistih časih so imeli veliko vlogo pri kulturni vzgoji krščanski duhovniki, ki so po načelu božjih zapovedi učili o delavnosti, poštenosti, o prijateljstvu, odpuščanju in pomoči ... posameznike so učili brati in pisati, največkrat zastonj ali za skromno plačilo. Po zaslugi kaplana Martina Kavčiča, rojenega leta 1735 v Rihtarovcih, so leta 1785 začeli poleg cerkve zidati šolo. Kaplan je prvemu redno nastavljenemu učitelju Pavlu Židanku v preužitek daroval svojo zemljo, ki jo je kupil od graščinske gospode. Pomembno vlogo pri poučevanju in učenju cerkvenega petja so imeli tudi cerkovniki organisti. Prvi je bil leta 1650 učitelj organist Janez Rausperger.
Pomembna prireditev pri Mali Nedelji z narodnostnim nabojem pa je bila 15. septembra 1867, in sicer beseda - veliko ljudsko zborovanje slovensko govorečih Štajercev in Prekmurcev ter posameznikov iz Kranjske. Zborovanje pod velikim hrastom v bučkovski dolini je bilo posvečeno spominu na pokojnega malone-deljskega župnika in narodnega buditelja Antona Krempla. Organizatorji so bili njegovi »učenci«, ki so se šolali in kot posamezniki ohranjali slovenski jezik in
88
se zavzemali za njegovo uveljavitev. Z besedo je začela nastajati potreba po bral-no-čitalniških društvih. Pod vodstvom Antona Božiča iz Radoslavcev, rojenega 1838, je bilo leta 1871 ustanovljeno bralno društvo, ki so ga finančno in moralno Podpirali posamezni izšolani rojaki; podarjali so knjige in plačevali naročnino slovenskih časopisov za potrebe društva. Domača šola je imela vse večjo vlogo Pri izobraževanju malonedeljskih otrok na narodnostnem in kulturnem področju. Namen bralnega društva je bil omogočiti izposojo knjig tudi revnejšemu prebivalstvu, ki si Mohorjevih knjig ni moglo kupiti.
Po letu 1900 sta delovali tamburaško in pevsko društvo pod vodstvom učitelja Janka Preloga st. Leta 1923 je bil zgrajen društveni dom, v katerem so prepevali, igrali tamburaši, prirejali dramske igre, igrala pa je tudi godba na pihala pod vodstvom Janka Preloga ml.
Narodnokulturno društvo iz druge polovice 19. stoletja je prenehalo delovati leta 1932. Istega leta je bila ustanovljena Sokolska četa, Narodnokulturno društvo Pa ji je dalo v najem dvorano. V njej so delovale telovadna in dramska sekcija in godba na pihala. Dvorano je za svoje namene uporabljalo tudi Slomškovo prosvetno društvo za dramske in pevske prireditve. Na kulturnem področju sta si tako konkurirali Društvo Sokol in Slomškovo prosvetno društvo, ki pa sta ob večjih kulturnih prireditvah nastopili skupaj in s tem dokazali pripadnost slovenskemu narodu in jeziku.
Z drugo svetovno vojno se kulturno delovanje pri Mali Nedelji skoraj prekine; Pod prisilo nemške oblasti je delovala godba na pihala, katere člani so si leta 1938 v grobem zgradili godbeni dom. Po vojni je delovalo Kulturno-prosvetno društvo >n uprizarjalo odrske igre, ki pa je s pojavom kinosekcije v 60-ih in 70-i h letih 20. stoletja zamrlo. Nekaj let kasneje so odrske igre uprizarjali članice in člani PGD Mala Nedelja.
89
Cerkvene/katoliške združbe
Dekliška Marijina družba - DMD
Pri Mali Nedelji je bila DMD ponovno ustanovljena leta 19021, a seje na pobudo novega župnika Franca Ostrža leta 1925 spet obnovila na svečnico. V Tajniški knjigi DMD spremljamo njene dejavnosti od februarja 1925 do decembra 1940, ko se knjiga konča (do takrat tudi obstaja ta Družba). Glavna zavetnica je bila Marija Brezmadežna Spočeta (8. decembra), druga zavetnica pa Mala Cvetka ali Sv. Terezija od Deteta Jezusovega', duhovni vodja je bil župnik Franc Ostrž. Po hierarhični lestvici je bil na vrhu duhovni vodja, za njim pa svetovalke (za posamezne vasi v fari) in članice - Marijine hčere, družbenke. Največ so se srečevale na mesečnih shodih oziroma sestankih, na sejah odbora pa tudi na občnih zborih, Marijanskih taborih in na različnih cerkvenih prireditvah v domači in okoliških župnijah. V DMD so vstopala dekleta, stara od 14 do 18 let. Njene članice so ostale do poroke oziroma vse življenje, če se niso poročile ali so ostale samske in »čiste«. Kot podmladek so ustanovile Marijin vrtec, namenjen mlajšim šolarkam. Imele so celo svojo igralsko skupino, kije leta 1935, ob 10-letnici delovanja, nastopala na Marijanski akademiji. Leta 1930 ustanovijo še Materinsko Marijino družbo (za žene in matere) MMD; članice so bile poročene žene, ki so se od DMD navzven razlikovale po tem, da so nosile Marijino svetinjo na pentljah, trakovih. Članice so se morale držati družbenih sklepov, sprejetih na sejah, svetovalke (za posamezne vasi) pa so vestno nadzorovale svoje članice. Pomembno je bilo: vzorno obnašanje v cerkvi, hrepenenje po skriti svetosti, veselje do molitve in sv. obhajila, točnost pri shodih in društvenih nastopih, dobrodelnost in delavnost za uspeh družbe ter zanimanje za društveno glasilo, Marijine pesmi, godove ... Njihov videz je bil prepoznaven: nosile so Marijino svetinjo in trak, na pogrebih ali drugih (večjih cerkvenih) prireditvah, denimo, pa so nosile belo obleko.
Cerkvene bratovščine2
Bratovščine, ki so delovale pri Mali Nedelji, so navedene po časovnem zaporedju:
Prvič se omenja že leta 1869, ko je Družba kupila podobo Brezmadežne Device Marije s prenosnim tronom.
Iste članice se pojavljajo tako v DMD kot v posameznih bratovščinah in ženskih rožah.
90
Bratovščina sv. Sebastijana, 16. stoletje; Bratovščina sv. Ane, 1706; Bratovščina krščanskega nauka, 1757; Dekliška Marijina družba, 1869; Bratovščina presv. Srca Jezusovega; Bratovščina prečist. Srca Marijinega; Škapul. bratovščina Kar-melske Matere Božje; Dominik. Br. Sv. rožnega venca; I. moška roža; I. ženska roža3; II. ženska roža je štela članice iz Drakovcev; III. ženska roža je štela članice iz Bodislavcev; IV. ženska roža je štela članice iz Drakovcev, Terbegovcev, Grabšincev, Bučkovcev in Moravcev; V. ženska roža je štela članice iz Moravcev; Vi. ženska roža je štela članice iz Radoslavcev, Kuršincev in Sitarovcev in VII. ženska roža je štela članice iz Moravcev.
Slomškovo prosvetno društvo
Ustanovljeno je bilo leta 1926 pri Mali Nedelji s predsednikom župnikom Francem Ostržem. Pripravljali so številne prireditve v malonedeljskem društvenem domu oziroma Sokolskem domu (v lasti Sokolske čete Mala Nedelja). Društvo je bilo dejavno, saj je v enem letu pripravilo več prireditev. Društvo je prenehalo delovati konec leta 1941. Tako piše v dopisu Sokolske čete Mala Nedelja Slomškovemu prosvetnemu društvu 5. februarja 1941, ko je šlo za brezplačno °dstopitev Sokolskega doma za pustno dobrodelno prireditev Zimske pomoči. Za kasnejše obdobje ni več dokumentov in sklepa se, daje društvo z začetkom druge svetovne vojne prenehalo delovati.
Cerkveni ubožni zavod pri Mali Nedelji
Delovati je začel v letu 1783 od polovičnega denarja Bratovščine sv. Sebastijana. Prvi zapis v Zapisniku dohodkov in stroškov tega Zavoda se začenja leta 19|1, zadnji pa konča leta 1949. Zavod so vodili trije malonedeljski župniki. Jožef Kolarič, Franc Ostrž in Jožef Lovrenčič. Med darovalci so bili pogosto župniki sami, posebej Franc Ostrž. Najpogostejši dohodki so bili, velikonočno darovanje, božično darovanje v cerkvi, darovi posameznikov in obresti. Najpogostejši So bili izdatki posameznikom, potrebnim denarja, ki so ga dobili na roko ali pa Po županu; darov pa so bili deležni tudi popotnik, revni dijaki, bogoslovci, aka-
' Pri ženskih rožah gre verjetno za članice - družbenke DMD, ločene po posameznih vaseh.
91
demiki in visokošolci, nekdanji upokojeni organist, revni otroci, slepi in bolni reveži, prosilka s Hrvaškega, mestni reveži, prodajalka podobic, begunec, tuji župljanki, revne družine, pogorelci (družine, ki jim je pogorela domačija). Nekateri posamezniki so bili večkratni prejemniki denarne podpore. Največ jih je bilo vsako leto na Štefanovo, 26. decembra. Po dekanijskem dekretu iz leta 1923 je bil predzadnji oče ubogih ali ubožničar Martin Brumen (Lončarov), rojen leta 1856, zadnji ubožničar pa je bil malonedeljski trgovec Leander Prejac, rojen 1881.
Fantovski odsek Orlov
Fantovski odsek Orlov je bil ustanovljen leta 1936 na pobudo takratnega župnika Franca Ostrža. Prvi in zadnji predsednik je bil Ciril Hojnik. V fantovskem odseku niso gojili telovadbe, ampak korakanje; predvsem so bili aktivni pri dramskih predstavah, sodelovali pa so tudi na procesijah v postavljanju špalirjev. Sekcija je delovala do druge svetovne vojne.
Kolpingova družina
Pobudo za njeno ustanovitev je dal Franjo Šauperl, predsednik Kolpingove zveze Slovenije, sestanek pa je bil 6. novembra 2005 v prostorih župnijskega doma. Delovali so na več področjih: socialna problematika, vzgoja staršev in mladine, priprava za življenje vseh ljudi in stanov. Blagoslovitev Kolpingovih simbolov, slike in zastave je bila 19. februarja leta 2006. Izvedli so tudi nekaj akcij: izdelava spominkov in obdaritev mater ob materinskem dnevu; izdelava in prodaja voščilnic za božič in novo leto; peka peciva ob različnih slovesnostih v župniji; različna predavanja ...
‘Vir:
- Tajniška knjiga Dekliške Marijine družbe pri Mali Nedelji, 1925-1940, hrani arhiv župnijske cerkve Sv. Trojice pri Mali Nedelji.
- Ciril Hojnik, rojen 1916, Trnovci 1995.
92
Zapisnik Cerkvenega ubožnega zavoda pri Mali Nedelji, hrani arhiv župnijske cerkve Sv. Trojice pri Mali Nedelji.
Obvestilni zapiski Franca Ostrža 1928-1941, hrani arhiv župnijske cerkve Sv. Trojice pri Mali Nedelji.
Zapisnik cerkvenih bratovščin pri Mali Nedelji 1925-1941, hrani arhiv župnijske cerkve Sv. Trojice pri Mali Nedelji.
Franjo Šauperl, rojen 1939, Limbuš 2008.
93
Sinton ^ati^nojnik
Trva obrtna razstava v ^Ljutomeru leta 1925
Nova železniška proga Ormož-Ljutomer-Murska Sobota, zgrajena leta 1924, je Prekmurje in Prlekijo povezala z železniškim omrežjem Slovenije in tako odprla možnosti gospodarskega razvoja krajev, ki so bili prej prometno zapostavljeni.
Največ so si za izgradnjo proge prizadevale gospodarske organizacije, trgovci, obrtniki, kmetje in lokalni politiki, saj je železnica omogočila hitrejši in cenejši prevoz blaga na velike razdalje, s tem pa tudi večjo konkurenčno sposobnost prodaje kmetijskih pridelkov, obrtnih in industrijskih izdelkov.
Prihod prvega vlaka v Ljutomer iz Ormoža, 1924.
Ljutomer z okolico kot gospodarsko, politično, upravno, kulturno in izobraževalno središče Prlekije je imel pomembno vlogo v kmetijstvu (poljedelstvo, živinoreja, vinogradništvo in sadjarstvo), z dokaj razvito obrtno dejavnostjo in opekar-niško industrijo. Po 1. sv. vojni sta pridobili na pomenu tudi lesna in usnjarska industrija, premogovništvo ...
94
Kot najmanjši slovenski okraj je bil Ljutomer do leta 1927, ko je dobil mestne pravice, največji slovenski trg z vsemi mestnimi značilnostmi z okoli 1500 prebivalci. Bil je sedež okraja, okrajnega sodišča, okrajnega davčnega urada, imel je meščansko in obrtno šolo. V trguje bilo 27 trgovcev, 67 obrtnikov, 5 industrijskih Podjetij, 8 gostinskih obratov (dva hotela, 6 gostiln in kavarn), trije denarni zavodi (okrajna posojilnica, mestna hranilnica, banka). Trg je imel lastno električno centralo, javni vodovod in kopališče.1
Izgradnja pomurske železnice je bila tudi priložnost za prepoznavnost domačih obrtnikov in njihovih izdelkov v širšem slovenskem prostoru in je odpirala nove razvojne možnosti. Že leta 1925 je Trgovska in obrtna zbornica v Ljutomeru pripravila prvo okrajno obrtno razstavo v Ljutomeru.
Kljub izredno slabim gospodarskim razmeram in pogojem za razvoj obrtništva 111 nasploh gospodarskega napredka v Kraljevini SHS v tridesetih letih 20. stoletja je imela razstava obrtnih izdelkov leta 1925 toliko večji pomen, ker so se večja mesta na Štajerskem zaradi pomanjkanja denarja odpovedala sejemskim Prireditvam. Razstava v Ljutomeru je imela vzpodbuden odmev v slovenskem časopisju, organizatorji pa so prejeli priznanje predstavnikov industrije in obrti.
Razstava je potekala od 9. do 16. avgusta 1925 na Meščanski šoli v Ljutomeru v osmih razstavnih prostorih. Bila je sicer dokaj skromna po obsegu, lepa pa po svoji vsebini in kakovosti izdelkov s prleškim pridihom izvirnosti. Iz razstavlje-r>ih izdelkov sodelujočih obrtnikov je mogoče dokaj nazorno razbrati strukturo °brti in nosilce določene obrtne dejavnosti v trgu Ljutomeru in v okraju. Gostitelji so povabili k sodelovanju tudi obrtnike iz okrožja.
Sejem ni bil samo prvovrstni gospodarski temveč tudi družbeni dogodek, saj se gaje udeležilo veliko obiskovalcev. Potekal je v sklopu praznovanja 50-letnice kasaškega društva v Ljutomeru.
Razstavni odbor Trgovsko-obrtnega društva za okraj Ljutomer, katerega pred-Sednik in svetnik društva je bil slikarski mojster Janko Horvat v Ljutomeru, je razstavo organiziral z namenom, da se širši javnosti prikaže obrtna dejavnost v okraju v prizadevanju za večjo kakovost izdelkov ob vse večji konkurenci in
Jutro, 13. 2. 1927, št. 38.
95
da se s sejmi utrjuje zavest pripadnosti k obrtniškemu stanu, pomembnemu za gospodarski razvoj države. Na sejmu seje predstavilo 56 obrtnikov in vajencev.
Odbor obrtne razstave v Ljutomeru pred Meščansko šolo v Ljutomeru. Drugi z desne stoji ljutomerski slikar Tone Ceh, član obrtnega društva, avtor fotografije.
Odprtja razstave sta se udeležila zastopnika Zbornice za trgovino, obrt in industrijo iz Ljubljane dr. Windischer in dr. Pretnar, okrajni svetniki zbornice, pokrovitelj razstave sreški načelnik dr. Mlinar, trški župan dr. Ivan Stojan in drugi pomembni gostje. Med posebej povabljenimi gostije bil ormoški rojak dr. Vekoslav Kukovec, nekdanji minister za trgovino in obrt, kije kot slavnostni govornik izrekel veliko priznanje organizatorjem razstave in sodelujočim obrtnikom, ki so v težavnih gospodarskih razmerah pripravili prireditev velikega družbenega pomena. Obrtna dejavnost in njen nadaljnji razvoj naj bi bila pogoj za hitrejši gospodarski napredek slovenskih pokrajin, pri tem naj bi izgradnja železnice v Pomurju, za katero si je kot nekdanji minister prizadeval, tudi vzpodbudila razvoj krajev ob Muri.
V času razstave je v hotelu Triglav v Ljutomeru potekal tudi obrtniški shod v organizaciji razstavnega odbora Trgovsko-obrtnega društva. Gostje in domačini, predstavniki obrti in industrije in predstavniki obrtniških šol so predstavili slabe
96
gospodarske razmere v državi, posebej pa pereče stanje v obrtni dejavnosti. Na shodu je bil tudi inž. Ferdinand Lupša iz Male Nedelje, znani potopisec, pobudnik gospodarskih stikov z Azijo in raziskovalec na Tajskem.
Na obrtniškem shodu je bila sprejeta resolucija z zahtevo vladi:
Na obrtnem shodu v Ljutomeru 15. avgusta zbrani obrtniki in drugi pridobitni sloji ter mali posestniki pozivajo vse slovenske poslance brez razlike strank, da Prevzamejo kot obvezno dolžnost v reševanje sledeče: Vsled vedno rastoče valute Preti obrti, mali industriji in tudi mali posesti popolna propast, ako se investicijski in realitetni dolgovi ne valutarizirajo na podlagi zlate valute napram papirji valuti, v koji so dolgovi nastali in sicer od leta 1920 naprej. Napram temu se ima kapital, ki je nastal od leta 1920, istotako valutarizirati v zlato valuto, na korist dolgovom, kar bo prilično izenačilo vrednost dinarja napram investicijam in realitetam.
Apelira se na Trgovsko-obrtno zbornico v Ljubljani kot najvišjo zastopnico interesov obrti in industrije, da s vso svojo preizkušeno zmožnostjo vzame v pretres naše valutno vprašanje, katero vedno bolj vidno uničuje obrt in malo industrijo 2 ozirom na vedno večji porast našega dinarja, in sicer od leta 1920, dočim so Potom iste valutarizacije papirnati denar spreminja v zlato vrednost, vsled česar Je obstoj obrti in male industrije onemogočen ter s tem v dogledni dobi posvečen Popolni propast.«
Na shodu so sprejeli tudi posebno izjavo z zahtevo po večji denarni podpori drža-Ve pri izobraževanju obrtnikov v poklicnih šolah v Sloveniji.
»1. Vlada kraljevine SHS naj v svrho ohranitve, spopolnitve in razširitve obrtno nadaljevalnega šolstva v Sloveniji za šolsko leto 1925-26 določi vsaj en milijon klin kredita, ker je sicer pričakovati katastrofe, da se ta z velikim trudom ustvarjena inštitucija v škodo obrtništva zruši pred nami.
~ • Obrtništvo prosi, naj se pri sestavi učnega načrta ozira na to, da se teoretični Pouk kolikor mogoče prilagodi praktičnim življenjskim potrebam vajeništva.
d- Vlada se poziva, da v najkrajšem času oživi neobhodno potrebne učiteljske tečaje za obrtno-nadaljevalni šolski pouk in nam pripomore s sredstvi za izdajo ln nakup potrebnih učil za obrtno nadaljevalne šole.
97
4.	Vlada se naproša, da nemudoma prenese referat obrtno-nadaljevalnega šolstva v mariborski oblasti k oddelku za trgovino in obrt pri velikem županu v Mariboru, slednje imenovanega pa naprošamo, da imenuje posebnega nadzornika za obrtno-nadaljevalne šole v mariborski oblasti.
5.	Obrtništvo se zaveda koliko zahvalo je dolžno Trgovski in obrtni zbornici v Ljubljani, ki je požrtvovalno tudi letos pomagala vzdrževati naše obrtno-nadaljevalne šole, in jo naproša tudi še za nadaljnjo naklonjenost.«2
Koliko in kateri obrtniki so se predstavili na sejmu v Ljutomeru?
Med obrtniki zasledimo znane mojstre obrti z dolgoletno tradicijo, katerih dejavnost seje nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, v spremenjenih gospodarskih in političnih razmerah, ne najbolj naklonjenih privatni dejavnosti. Nekatere od teh obrti obstajajo še danes, mnoge pa so zaradi gospodarskega napredka in sprememb načina življenja propadle.
Na sejmu so bila najbolj zastopana ročna dela iz tekstila.
Perilo: Cirila Milavc, Josipina Painhart, Viljelmina Fabian (Ljutomer).
Preproge: Marica Vilar, Jos. Pogrujo (Ljutomer).
Moško in žensko krojaštvo: Cirila Milavc, Marica Rižnar, Grete Šmauc (Ljutomer) ter Mimi Uršič (G. Radgona).
Krojaštvo: Josip Jelovšek (Ljutomer) in Brgles (Gor. Radgona).
Čevljarstvo: Anton Škerjanec, Štefan Vrabelj in Ant. Arnuš (Ljutomer), Jos. Hack iz Gor. Radgone.
Usnje: tovarna Šinigoj in Martinušič (Ljutomer).
Kleparstvo in ključavničarstvo: Verbnik - Karba, Ant. Ludvik (Ljutomer).
Sodarstvo: Iv. Loparnik, Martin Golob, (Ljutomer), Al. Tratnjek (Gančevci).
2 Tabor, 19. 8. 1925, št. 186.
98
Kolarstvo: Stajuk, Fr. Vargazon (Cven).
Kovaštvo: Janko Tratnik, Hrovat, Fr. Ivančič (Ljutomer).
Sedlarstvo: Ivan Cmrečnjak (Ljutomer).
Frizerstvo in lasuljarstvo: Pero Veselič (Ljutomer).
Fotografija: Alto Huber (Ljutomer).
Slikarstvo: Tone Čeh (Ljutomer).
Črkoslikarstvo, pleskarstvo in slikarstvo: črkoslikar Janko Horvat (Ljutomer), slikar in pleskar Ludv. Mlinarič (Gor. Radgona).
Gostinstvo: Fr. Talany (Sv. Jurij).
Kiparstvo: Janko Golobič (Ljutomer).
Mizarstvo: Mart Makovec (Presika), Velnar (Ljutomer), K. Hojs in G. Paar iz Gornje Radgone.
Mlinarstvo: I. Ribič (Cezanjevci), V. Kukovec (Ljutomer).
Keramika in drugi umetniški izdelki: A. Sonnenwald pl. Radnicki, potomka znane poljske umetniške družine Radnicki, posestnica gradu Branek pri Ljutomeru.
Predstavljene so bile tudi druge obrti: strugar Milavc (Ljutomer), urar Čagran (Ljutomer), prekajevalec mesa L. Rodošek (Ljutomer), medičar L Škrajnar (Ljutomer).
Posebej so bili predstavljeni izdelki lesne in kovinske industrije iz Ljutomera.
Posebnost sejma so bili razstavljeni nekateri dragoceni dokumenti - prvi zapisnik ljutomerske obrtne zadruge iz leta 1755, prva blagajna zadruge iz leta 1754, gradbeni načrti zidarskega mojstra Preloga s Kamenščaka in zidarskega mojstra Gndla iz Ljutomera.
99
Med razstavljavci na sejmu zunaj okraja so sodelovali: kovač Štefan Rižnar (Ivanjkovci), izdelovalec tehtnic Karl Ussar (Maribor), kotlar Marko Čutič (Maribor), lončar in pečar Fr. Brumen (Savci), sedlar Jak. Majcen (Ormož), Schdnweter (Jastrebci), kolar Stajnko (Ključarovci pri Ormožu), kovač Fil. Hrovat (Ormož), sodar Al. Tratnjek (Gančani). Prav tako je bilo razstavljenih tudi nekaj izdelkov vajencev.3
Leta 1929 je Obrtno in trgovsko društvo ob 10. letnici delovanja pripravilo 2. obrtno razstavo, mnogo večjo po obsegu in po številu sodelujočih obrtnikov iz okraja, okrožja in drugih slovenskih krajev. Razstava je potekala v prostorih meščanske šole, Sokolskega in Katoliškega doma. Razen klasičnih obrtnih izdelkov so bili na razstavi prikazani tudi živilski izdelki, kmetijski stroji in orodja, izdelki učencev meščanske in obrtne šole. V okviru sejma je potekala v bližini šole tudi živinorejska razstava.4
3 Tabor, 21. 8. 1925, št. 188.
4 Jutro, 13. 8. 1929, št. 187.
100
Sinton 'Ratiznojnik
‘Volitve v okraju ‘Ljutomer leta 1927
Leta 1926 so bile v Kraljevini SHS razpisane, leta 1927 pa izvedene kar troje volitve: v oblastne skupščine, narodno skupščino in v občine.
Prve in edine volitve poslancev v oblastne skupščine (v Sloveniji ljubljanska in mariborska oblast), ki je urejala oblastno in sreško (okrajno) samoupravo, so bile izvedene na osnovi vidovdanske ustave iz leta 1921 in sprejete uredbe o oblastni m sreški samoupravi iz leta 1922. Volitve so bile razpisane 25. novembra 1926, izvedene pa 23. januarja 1927 po volilnih enotah (srezih).1
Pred volitvami poslancev v mariborsko oblastno skupščino so politične stranke za podporo svojim političnim programom pri pridobivanju volivcev v ljutomerskem srezu organizirale množične predvolilne sestanke in shode, na osrednjih shodih so sodelovali tudi prvaki strank, okrajni in krajevni predstavniki. V ljutomerskem okraju so največjo politično težo v tem obdobju imele: »klerikalna« Slovenska ljudska stranka (SLS), liberalna Samostojna demokratska stranka (SDS) m Samostojna kmetijska stranka (SKS). Slednji sta se povezovali z ideološko sorodnimi političnimi strankami.
Po prenovi Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) leta 1925 je bila ustanovljena Žerjavova frakcija slovenske Samostojne demokratske stranke (SDS), katere člani so tudi v ljutomerskem srezu ustanovili krajevne odbore po večjih krajevnih središčih.
Predsednik okrajne organizacije SDS v Ljutomeru je bil notar dr. Marko Stajnko (starosta Sokola v Ljutomeru), podpredsednik Franc Cmrekar iz Veržeja, tajnik učitelj Franc Lubej iz Ljutomera, (načelnik Sokola v Ljutomeru), blagajnik dr. Boezio iz G. Radgone, nato Anton Štuhec, posestnik v Križevcih.2
Slovenska kronika XX. stoletja, 19001941, Ljubljana, 1995, str. 321.
Tabor, 12. 5. 1925, št. 106.
101
Predsednik krajevne organizacije SDS v Veržeju je bil posestnik Ivan Bunderl.3 Leta 1928 so člani stranke z liberalnimi tržani ustanovili sokolsko društvo v Veržeju, katerega starosta je postal posestnik Jakob Senčar iz Lukavcev, načelnik pa učitelj Franjo Kozar v Veržeju.4 Stranka je imela 56 članov.5 Jakob Senčarje bil tudi predsednik krajevne organizacije SDS v Križevcih, kije imela 52 članov.6
SLS je imela razvejano mrežo krajevnih odborov. Vodilni predstavniki okrajnega odbora stranke so bili: Jakob Rajh, posestnik in tržan v Ljutomeru, Anton Slavič, posestnik v Bučečovcih, Alojz Neudauer, tajnik posojilnice v G. Radgoni.7
Aprila leta 1926 je bil v Križevcih pri Ljutomeru shod okrajnega odbora SDS, ki je potekal sočasno z občnim zborom stranke. Na shodu sta bila tudi poslanec SDS dr. Ljudevit Pivko in oblastni tajnik stranke za Štajersko Vekoslav Špindler.
Na občnem zboru so sprejeli sklep, da povečajo število članov stranke. Ustanovile naj bi se tudi nove krajevne organizacije na Stari cesti, pri Mali Nedelji in v Zbigovcih. V sprejetih resolucijah so izrekli popolno zaupanje predsedniku stranke Svetozaru Pribičeviču in predstavnikoma slovenske SDS, poslancema dr. Pivku in dr. Žerjavu. Zahtevali so enotne davke in odpravo tistih davkov, katerih Srbija ni plačevala, ugodnejše državne kredite za gospodarstvo in stanovanjsko izgradnjo, podporo obrtnikom in kmetom, odpravo ali vsaj enotne dedne pristojbine s pristojbinami ob dedovanju, izboljšanje državne uprave in uveljavitev ljudske samouprave z razpisom oblastnih, sreških in občinskih volitev.8
Okrajni odbor SKS je pred volitvami v oblastne skupščine v začetku septembra 1926 v Ljutomeru organiziral shod, na katerem naj bi bil glavni govornik prvak HSRS Stjepan Radič. Po pisanju liberalnega Jutra je bil shod kmetijske stranke politična polomija, ker naj bi organizatorji v Ljutomeru zaman čakali Radiča, ki seje z voznikom izgubil v Slovenskih goricah. Ko je Radič po veliki zamudi prispel v Ljutomer, ni bilo več ne zborovalcev ne organizatorjev shoda, zato seje odpeljal na konjske dirke na Cvenu, kjer pa naj bi mu privrženci SLS, ki so imeli
3 Tabor, 20. 1. 1926, št. 15.
4 Jutro, 12. 2. 1928, št. 37.
5 Jutro, 4. 3. 1928, št. 55.
6 Tabor, 29. 1. 1926, št. 23.
7 Slovenski gospodar, 8. 10. 1925, št. 43.
8 Tabor, 13.4. 1926, št. 82.
102
tam istega dne shod, priredili neprijeten sprejem.9
V začetku decembra 1926 so na prvem kongresu stanovske katoliške Strokovne zveze viničarjev v Ljutomeru sprejeli program Zveze. Za volitve poslancev v mariborsko oblastno skupščino so podprli okrajne kandidate SLS, ki se je po Prepričanju viničarjev najbolj zavzemala, da bi vlada sprejela »viničarski red« in tako odpravila težke socialne razmere viničarjev.10
Ob koncu decembra 1926 je bil v Ljutomeru tudi shod okrajnega odbora SLS, na katerem so klerikalni ideolog in poslanec dr. Josip Hohnjec in okrajni kandidati za poslance v mariborsko oblastno skupščino govorili o političnem položaju v državi in o rešitvi vladne krize z nastopom nove vlade. Na shodu so posebej obsodili dejanje nekaterih »posebnežev« med viničarji v ljutomerskem srezu, ki so zaradi političnih interesov vložili lastno kandidatno listo.11 Izvršni odbor SLS v Mariboru je že pred shodom v Ljutomeru sprejel posebno izjavo, v kateri so zavrnili kandidatno listo viničarskih predstavnikov Lipovec - Markovič - Fekonja in jo proglasili za neveljavno. Uradna lista kandidatov SLS za ljutomerski srez Rajh ~ Neudauer - Hrastelj je bila namreč predlagana in sprejeta na okrajnem zboru delegatov SLS in potrjena na izvršnem odboru SLS v Mariboru.12
Tudi viničarji ljutomerskega sreza so nato sprejeli resolucijo, v kateri so obsodili posestnika Ignaca Lipovca iz Podgradja, pomembnega zastopnika stanovske strokovne organizacije viničarjev, ki naj bi bil pobudnik »samosvoje delavske ali strokovne liste« viničarjev, za katero naj bi se skrival lasten politični interes. Izrekli so nezaupnico Lipovcu in ga izključili iz Zveze, ker se ni posvetoval z okrajno organizacijo SLS, Strokovno zvezo viničarjev in Delavsko zvezo. Ivan Husjak in Fekonja kot zavedena člana na kandidatni listi Lipovec - Markovič naj bi nato Preklicala kandidaturo, kije škodovala viničarjem.13
Afera z viničarji v ljutomerskem srezu je odmevala tudi v liberalnem tisku. V vinorodnih območjih naj bi se »klerikalci kazali za velike prijatelje viničarjev,
Jutro, 9. 9. 1927, št. 212.
Slovenski gospodar, 6. 1. 1927, št. 1.
Slovenski gospodar, 30. 12. 1926, št. 52.
Slovenski gospodar, 23. 12. 1926, št. 51.
Slovenski gospodar, 30. 12. 1926, št. 52.
103
seveda samo zato, ker so jim ljubi njihovi glasovi. Da bi pa morala imeti uboga viničarska para v klerikalni stranki kako besedo, je popolnoma izključeno«. Ker so posestniki in viničarji postavili lastno kandidatno listo »Krščansko socialno delavsko zvezo«, naj bi se začel pritisk na Okrajno delavsko zvezo, izključevanje posameznih »upornikov« ter vršil pritisk na njihove predstavnike, da se odpovedo kandidaturi.14
‘Volitve v oblastne skupščine
Izvedene so bile 23. januarja 1927.
V srezu Ljutomer je bilo vloženih 5 kandidatnih list: Slovenska ljudska stranka (SLS), Slovenska kmetska stranka (SKS), II. SLS (krščanski socialisti), Samostojna demokratska stranka (SDS), socialisti.
Na kandidatni listi »napredne fronte« je v koaliciji z nosilko liste SDS nastopila tudi Narodna socialistična stranka (NSS).15
Na listi SDS so kandidirali: nosilec liste dr. Ivan Stojan, notar in župan v Ljutomeru, Jožef Ploj, kmet iz Zbigovcev, Alojzij Seršen, trgovec in posestnik iz Veržeja. Namestniki: Janko Horvat, slikar v Ljutomeru, Franc Lubi, kmet iz Bunčan, dr. Marko Stajnko, odvetnik v Ljutomeru.16
14 Jutro, 1. 1. 1927, št. 1.
15 Jutro, 9. 1. 1927, št. 7.
16 Domovina, 13. 1. 1927, št. 2.
104
Dr. Ivan Stojan.
Reformirana Pucljeva Slovenska kmetska stranka (SKS), prej Samostojna kmetijska stranka, je kandidirala z listo Radič - Roškar.17 Stranka se je leta 1926 Povezala s Prepeluhovo Slovensko republikansko stranko kmetov in delavcev (SRSKD) in Radičevo Hrvatsko seljačko stranko (HSS).18
Za volilni okraj Ljutomer so kandidirali: nosilec liste Andrej Roškar, posestnik na Cvenu, Jakob Nemec, posestnik v Dragotincih, Ivan Gregorc, posestnik v Vra-tji vasi. Namestniki: Franc Žinkovič, župan v Boračevi, Franc Skuhala, župan v Križevcih, Franc Špindler, župan v Radoslavcih.19
Že pred volitvami je bila SLS prepričana, da si bo z zmago zagotovila večino Poslancev v mariborski oblastni skupščini pri utrjevanju samouprave na poti do avtonomije Slovenije, za katero seje ves čas načelno zavzemala.
Na listi SLS v okraju Ljutomer so bili kandidati - nosilec liste Jakob Rajh, posestnik v Ljutomeru, Alojzij Neudauer, tajnik posojilnice v G. Radgoni, Franc Hrastelj, tajnik SLS v Mariboru.20
17 Kmetski list, 29. 12. 1926, št. 52.
Slovenska kronika XX. stoletja, 1900-1941, Ljubljana, 1995, str. 316.
19
Kmetski list, 29. 12. 1926, št. 52.
Slovenski gospodar, 23. 12. 1926, št. 51.
105
Jakob Rajh.
Ignac Lipovec s Podgradja, kandidat »samosvoje« liste viničarjev, je kandidiral v oblastno skupščino na samostojni listi.21
V ljutomerskem srezu (volilni okraj Ljutomer) je SLS (Rajh) dobila 3705 glasov, SDS (dr. Stojan) - 594, SKS (Radič - Roškar) - 608, Lipovec (krščanski socialisti) - 86, Hladen (socialisti) - 45.
V srezu Ljutomer je vse tri poslanske mandate v mariborsko oblastno skupščino dobila SLS. Izvoljeni so bili: Jakob Rajh, Alojzij Neudauer, Franc Hrastelj.22
Rezultati oblastnih volitev v srezu Ljutomer za sodni okraj Ljutomer po volilnih okoliših:
Cezanjevci - 226 volivcev: SLS - 183, SKS - 8, II. SLS - 3, SDS - 31, socialisti - 1.
Cven-239 volivcev: SLS - 159, SKS-51, II. SLS - 19, SDS - 8, socialisti - 2.
Ključarovci - 288 volivcev: SLS - 205, SKS - 35, II. SLS - 2, SDS - 42, socialisti - 4.
Ljutomer - 285 volivcev: SLS - 119, SKS - 41, II. SLS - 5, SDS - 105, socialisti - 15.
Mala Nedelja - 369 volivcev: SLS - 213, SKS -118, II. SLS - 5, SDS - 32, socialisti - 1.
21	Slovenski narod, 25. 1. 1927, št. 19.
22	Slovenski narod, 25. 1. 1927, št. 19.
106
Presika-276 volivcev: SLS-241, SKS - 10, II. SLS-8, SDS- 12, socialisti -5.
Stara cesta - 121 volivcev: SLS - 92, SKS - 3, II. SLS - 2, SDS - 23, socialisti - L
Stara Nova vas - 224 volivcev: SLS -180, SKS -16, II. SLS - 6, SDS - 21, socialisti -L
Veržej-300 volivcev: SLS - 166, SKS-23, II. SLS-7, SDS - 103, socialisti - 1.
Skupno je v sodnem okraju Ljutomer SLS dobila 1558, SKS - 285, krščanski socialisti - 57, SDS - 377 in socialisti - 31 glasov.23
"Parlamentarne volitve
V času predvolilnih priprav za poslance v narodno skupščino je bilo v Ljutomeru °b koncu avgusta 1927 eno največjih ljudskih zborovanj - tabor SLS, na katerem Je bil glavni govornik prvak stranke dr. Anton Korošec. Tabora v Ljutomeru naj bi se udeležilo preko 3 tisoč zagovornikov stranke - z Murskega polja, iz Slovenskih goric in iz Medžimurja. Shod na Glavnem trgu v Ljutomeru je vodil Jakob Rajh, predsednik okrajnega odbora SLS in podpredsednik mariborske oblastne skupščine. Dr. Korošec je pred navdušeno množico govoril o delu stranke, prizadevanju za miroljubno zunanjo politiko in za dobre odnose s sosednjimi državami. Predstavil je SLS kot državno stranko za dobrobit državljanov. Posebej je omenil nasilje Radičeve stranke pred volitvami na Hrvaškem, pomen skupščinskih volitev za SLS v povezavi s srbskimi radikali. SLS naj bi se odločno Zavzemala za zmanjšanje in pravično razporeditev davkov, večjo samoupravo, učinkovito državno upravo in demokracijo.24
23 Jutro, 26. 1. 1927, št. 22.
24 Slovenec, 30. 8. 1927, št. 194. Po pisanju Slovenca se zaradi političnega nasprotovanja dr. Antonu Korošcu shoda ni moglo udeležiti več sto ljudi zaradi predčasnega odhoda vlaka iz G. Radgone v Ljutomer, za kar naj bi bila kriva uprava železnice v Ljutomeru.
V SK Ljutomer, enoti muzej, se nahaja dokument - pismo postajnega načelnika v Ljutomeru Avgusta Lukačiča, naslovljeno na bansko upravo dravske banovine, kjer je omenjen tudi shod SLS iz leta 1927 v Ljutomeru. K.er naj bi organizator shoda Jakob Rajh na shodu javno okrivil za dogodek železniško upravo, je Lukačič na sodišču za izrečene neresnične obtožbe dosegel javno opravičilo od Jakoba Rajha, kar naj bi bil med drugimi zamerami tudi povod za politični pritisk Jakoba Rajha na Avgusta Lukačiča kot člana odbora mestne občine v času županovanja Frica Zemljiča.
107
V mariborskem volilnem okrožju sta na listi SLS za volilni okraj Konjice in Ljutomer kandidirala dr. Josip Hohnjec iz Maribora in Jakob Rajh iz Ljutomera, namestnik.25
Na združeni listi strank SDS, SKS in NSS (narodni blok) za ljutomerski volilni okraj sta bila kandidata nosilec liste Andrej Roškar, kmet na Cvenu, in Jakob Zemljič, kmet in župan v Radencih, namestnik.26
Roškarje pri volitvah za poslanca v oblastno skupščino kandidiral kot eden od vodilnih predstavnikov SKS v ljutomerskem srezu na listi HSS Stjepana Radiča, nato se je vključil v liberalno SDS in bil kandidat na volitvah za poslanca v narodno skupščino.
Zaradi nesoglasij znotraj SKS, ko seje stranka vse bolj podrejala Radičevi HSS, so nekateri člani izvršnega odbora stranke zagovarjali njeno politično neodvisnost, ki je bila »sramotno potlačena«. Vodstvo SKS je neposlušne člane, zagovornike neodvisnosti nato izključilo iz stranke, med njimi tudi Andreja Roškarja.27
Andrej Roškar.
25 Jutro, 6. 7. 1927, št. 157.
26 Jutro, 29. 7. 1927, št. 177.
27 Mikuž Metod, Slovenci v stari Jugoslaviji, Ljubljana, 1965, str. 359.
108
Na listi HSS, v okviru katere je nastopala slovenska SKS, sta bila za ljutomerski okraj kandidata: Ljudevit Ivanjšič, posestnik in šolski upravitelj iz Sv. Jurija ob Ščavnici, in Franc Talany, obrtnik iz Ormoža.28
V mariborsko-celjskem volilnem okrožju za volilni okraj Ljutomer sta bila kandidata nemške »narodne manjšine«, tj. predstavnikov Nemcev, Karl Mand, kovaški mojster iz Apač, in Alojz Semlitsch iz Podgrada pri G. Radgoni, namestnik.29
V primerjavi z volitvami v narodno skupščino iz leta 1925, ko je kandidiralo 14 strank, je na volitvah leta 1927 kandidiralo samo 8 strank, kar je tudi posledica Preoblikovanja in političnih povezovanj znotraj posameznih strank.
Volitve v narodno skupščino so bile izvedene 11. septembra 1927.
SLS je dobila absolutno večino glasov v Sloveniji. Prejela je 60,5 % glasov ali 107 tisoč oddanih glasov volivcev in je napredovala od skupščinskih volitev leta 1925, na katerih je dobila 56,8 % glasov ali 105 tisoč glasov volivcev.
Ob veliki zmagi SLS je strankino glasilo Slovenec v podrobnem pregledu volilnih rezultatov primerjalo SLS s »poraženci« volitev, to je z Žerjavovo SDS kot drugo najmočnejšo stranko, največjo ideološko nasprotnico SLS, z SKS in z drugimi strankami.
SLS je v ljutomerskem okraju (volilni okraj) še povečala število dobljenih glasov (1925 leta 3723), prav tako je pridobila SDS - 617 glasov (1925 leta 561), Nemci — 710 (1925 leta 641). SKS je dobila le 417 glasov (1925 leta 702). Manj glasov so dobili tudi komunisti, socialisti in radikali.30
Liberalni Slovenski narod je poročal, daje na volitvah na Štajerskem (okrožje Maribor-Celje) največ izgubila Radičeva HSS, s tem pa tudi Pucljeva SKS. Glasove SKS in HSS naj bi večinoma pridobili klerikalci, Nemci in radikali.31
V ljutomerskem srezu (volilni okraj) je od 8380 volilnih upravičencev glasovalo
28 Kmetski list, 20. 7. 1927, št. 29.
29 Jutro, 31. 7. 1927, št. 179.
30 Slovenec, 13. 9. 1927, št. 206.
31 Slovenski narod, 13. 9. 1927, št. 206.
109
5748 volivcev ali 68,59 %. Rezultati volitev so bili:
SLS (Slovenska ljudska stranka), dr. Korošec - 3830, HSS (Hrvatska seljačka stranka), Radič - 433, SDS (Samostojna demokratska stranka), dr. Pivko - 597, (Nemci), Mand - 710, NRS (Narodna radikalna stranka), dr. Ravnik - 47, SZDL - socialisti (Socialistična Združena delavska lista), Petejan - 12, DKRB - komunisti (Delavski kmečki republikanski blok), Moderndorfer - 14, Zagorski - 16.32
Veliko število glasov v ljutomerskem srezu so dobili Nemci (druga najmočnejša stranka za SLS), in sicer predvsem v sodnem okraju G. Radgona (Apače z okolico, z večinskim nemškim prebivalstvom), zanemarljivo število pa v sodnem okraju Ljutomer. Liberalna SDS je v sodnem okraju pridobila največ glasov v mestih in trgih, med kmečkim prebivalstvom pa ni imela večjega zaledja. Radičeva HSS in njena zaveznica SKS sta izgubili precej volivcev.
V sodnem okraju Ljutomer je od 3465 volilnih upravičencev glasovalo 2482 volivcev ali 71,63 %.
Volilni rezultati posameznih strank po vloženih zaporednih listah po volilnih okoliših:
Cezanjevci: volilnih upravičencev - 375, volivcev - 350; SLS - 228, HSS - 119, SDS - 3, Nemci - 23, NRS - 2, socialisti - 0, komunisti - 0, Zagorski - 0.
Cven: volilnih upravičencev - 271, volivcev - 234; SLS - 204, HSS - 14, SDS -14, Nemci - 1, NRS - 1, socialisti - 0, komunisti - 0, Zagorski - 0.
Ključarovci: volilnih upravičencev - 432, volivcev - 301; SLS - 248, HSS - 18, SDS - 28, Nemci - 1, NRS - 1, socialisti - 0, komunisti - 0, Zagorski - 5.
Ljutomer: volilnih upravičencev - 483, volivcev - 312; SLS - 133, HSS -43, SDS - 119, Nemci - 7, NRS - 6, socialisti - 0, komunisti - 2, Zagorski - 2.
Mala Nedelja: volilnih upravičencev - 608, volivcev - 372; SLS - 220, HSS - 97, SDS - 54, Nemci - 0, NRS - 0, socialisti - 0, komunisti - 1, Zagorski - 0.
Presika: volilnih upravičencev - 424, volivcev - 261; SLS - 237, HSS - 10, SDS - 10, Nemci - 2, NRS - 1, socialisti - 0, komunisti - 1, Zagorski - 0.
32 Jutro, 13.9. 1927, št. 216.
110
Stara cesta: volilnih upravičencev - 189, volivcev - 118; SLS - 84, HSS - 0, SDS - 30, Nemci - 0, NRS - 1, socialisti - 1, komunisti - 0, Zagorski - 2.
Stara Nova vas: volilnih upravičencev-316, volivcev-232; SLS - 198, HSS - 11, SDS - 19, Nemci - 2, NRS 1, socialisti - 0, komunisti - 0, Zagorski - 1.
Veržej: volilnih upravičencev - 377, volivcev - 302; SLS - 202, HSS - 13, SDS - 83, Nemci - 2, NRS - 1, socialisti - 0 , komunisti - 0, Zagorski - 1.
Skupno so dobile posamezne stranke v ljutomerskem sodnem okraju število glasov: SLS - 1754, HSS - 325, SDS - 360 Nemci - 38, NRS - 14, socialisti - 1, komunisti - 4, Zagorski - H.33
Občinske volitve
Izvedene so bile 4. oktobra 1927 v večini občin sreza Ljutomer.
V mestni občini Ljutomer je Ljutomerska gospodarska lista prejela 111 glasov (7 odbornikov), SLS 55 glasov (3 odbornike), Napredna gospodarska lista (SDS) 127 glasov (7 odbornikov). V občini Veržej: SDS - 5, SLS - 4. V občini Mala Nedelja: SLS 3, naprednjaki - 4. Radoslavci: naprednjaki - 5, SLS - 2, neopredeljeni - 2. Moravci: SLS - 5, naprednjaki - 2. Ključarovci: SLS - 3, Lista župana Žnidariča - 4.34 V večini vaških občin sreza Ljutomer so SLS ali njej naklonjene liste dobile večino odbornikov kot na občinskih volitvah leta 1924.
Pri volitvah v mestno Občino Ljutomer naj bi v koaliciji kandidirali poleg SDS tudi SKS, narodni socialisti in socialisti, to je zastopniki vseh »naprednih strank«.35
V ta namen so podpisali skupno kandidatno listo: župan dr. Ivan Stojan kot zastopnik SDS in nosilec skupne Napredne gospodarske liste Alojzij Škof kot zastopnik SKS in zastopnik socialistov Franc Belič.
Jutro, 23.9. 1927, št. 216.
Jutro, 6. 12. 1927, št. 287.
Jutro, 8. 12. 1927, št. 289.
IH
Ker so predstavniki SKS in socialistov izstopili iz koalicije in ustanovili lastno - Ljutomersko gospodarsko listo zaradi lastnih političnih interesov, pripadnike SDS pa označili za pristaše tako imenovane liberalne »sokolske liste«, je župan dr. Stojan odstopil od kandidature.
Ljutomerska gospodarska lista, katere nosilec je bil Fric Zemljič, seje zavzela za gospodarske potrebe mesta in okolice brez politično strankarskih interesov. Za župana naj bi volivci volili kandidata, domačina, ki pozna potrebe ljutomerskih meščanov. Lista je tako nastopila na volitvah proti županu in kandidatu za župana dr. Ivanu Stojanu, ki so mu kot priseljencu očitali tudi zapravljanje občinskega denarja in neupoštevanje dejanskih potreb in interesov občanov.
Na volitvah za župana mestne občine je zmagala Ljutomerska gospodarska lista, ki je sicer dobila manjše število glasov od Napredne gospodarske liste, vendar enako število odbornikov. Za župana je bil izvoljen Fric Zemljič, veleposestnik in trgovec v Ljutomeru, dotedanji podžupan.36
Župan Fric Zemljič.
N občinski odbor so bili izvoljeni: Janko Dijak, Franjo Belič, Ignac Šinigoj, Franc Zacherl, Jan Baukart, Henrik Cimerman, Osvald Henigman, Janko Horvat, Karl Karba, Lovro Kuharič, Andrej Lovrec, Avgust Lukačič, Jakob Rajh, Franjo Ser
36 Jutro, 16. 12. 1927, št. 296.
112
šen, Fric Šumak in Venčeslav Vilar, kije nadomestil dr. Ivana Stojana.
V občinske odbore so bili imenovani:
-	gospodarstvo in veterina (Janko Dijak, Franjo Seršen, Jakob Rajh, Henrik Cimerman, Osvald Hbnigman),
-	električna energija (Ignac Šinigoj, Jan Baukart, Karl Karba),
-	prosveta in sociala (Jan Baukart, Avgust Lukačič, Andrej Lovrec, Franc Belič),
-	pravne in posredovalne zadeve (Venčeslav Vilar, Franc Zacherl, Fric Zemljič, Franjo Belič),
-	poslovanje in finance (Fric Zemljič, Jože Horvat, Jakob Rajh, Lovro Kuharič).37
Po mnenju pristašev Napredne gospodarske liste dr. Ivana Stojana naj bi koalicija Ljutomerske gospodarske liste z županskim kandidatom Fricem Zemljičem iz stranke SKS nastopila na volitvah proti »nasilju demokratov in sploh stranki Sokolov«, in sicer predvsem zaradi omahljivosti nekaterih članov, ki so bili prej vneti podporniki liberalnega Sokola. Stranka naj bi se skrivala za politično listo, ki se je predstavljala kot nestrankarska, v zakulisju pa naj bi jo zaradi svojih političnih interesov podprle »klerikalna« Slovenska ljudska stranka, ljutomerski Nemci in nemškutarji.38
Občina Ljutomer, 1850-1945, AŠ 35, Zapisnik seje občinskega sveta. 12. 1. 1928, sig. SI -PAM/0076.
Jutro, 17. 1. 1928, št. 14.
113
VOLILU!
Ljutomer voli prvikrat kot mesto svoje zastopnike za občinsko gospodarstvo dne 4. decembra 1927.
Dokažimo, da smo kot meščani zreli za samostojno mišljenje in za samostojno gospodarstvo ter da ne rabimo tujih v naših razmerah neveščih voditeljev in komandantov!
Pove.mo to gospodarstvo možem, ki hočejo nesebično in vstrajno'delovati v korist Lintomera, ne pa samo v korist katerikoli stranki ali katerikoli častihlepni osebiI Občinski gospodarji naj bodo samo izvrševalci naše volje in naših sklepov, ne pa naši krotilelji in komandanti! Isti naj poznajo naše potrebe, ki so predvsem gospodarske; politično strankarstvo v tem gospodarstvu odklanjamo, ker nam ni in ne bode prineslo ne gospodarskih ne častnih uspehov, ampak samo nepotrebne izdatke in velika bretnena!
Odklanjamo in obsojamo osobito:
f. Da se prirejajo dragi, nepotrebni banket: na račun Ljutomerskih davkoplačevalcev, pri katerih so kri saposiavljeni in se jih naravnost skriva, kakor je še vsem v dobrem spominu, od otvoritve železnice 1 Stran-ter Je ppvabH webroj	ki 'niso bil' zastopniki kake državne pri železnici vdeležene oblasti, dočlm »c J®
Ljutomerčanov dozdevno sramoval, vkljub temu si pa ni premišljal plačati iz naših Žepov dragih banketov!
i Da se odpušča stare, še zmožne nastavljene« ter nastavlja nove po samo političnih metodah! To nas je ©bremenil©. ter moramo plačevati pakpjnipo In mnogo višje plačo tem wobam!
3.	Da se sete v naših gozdovih za strankarske veselice brez vsakega pomisleka, za kaj n«m ti gozdovi službo!
4.	Da te teprwij* razsvetljav® na krajih, kjer ni potrebe, dočim l«m, kjer je razsvetljava potrebna, mai^ka!
5.	Da te brezbrižno prenese skrajno neugodne železniške zveze, ki bl se dale pri mali požrtvovalnosti i »šgiamo zboljiattii
4.	Da *c posti razbiti naš stari pevski zbor ir strankarske nestrpnosti!
7.	Da se policijska vernost zanemarjal
8.	Da te apatično čaka, d® te nameravano ©krožno sodišče samo preseli v Ljutomer In v tej za L juto-mer živ^eeskO važni zadevi nc stori ničesar drugega, kakor da se pošlje n* tuje stroške depuladjo v Beograd, annew. da bi se Iskale in vzdrževale trajne zveze z m«n>dajntml činltclp. C« Ljutomer ne dobi novega okru žneg« »adisi«,povUl bode reven v gospodarskem in kulturnem oziru!
Bilo M potrebnejše In za občnoM koristnejše brigati »e za ustanovita' »odiača, kakor pa za prireditev tezaJb sseptervfesih banketov !
Mi hočemo gospisdarski in kulturni napredek xa vse Ljutomerž#««. ki je I« mogoč, če bo občinsko go* *pod»r*lw» »vam© la ne^eMčno z« našo občino, ne p« samo v korist in dozdevno čast kake politične stranke *4" čzMS^lcpoe, ©sebe! Ne sovražimo nobene stranke, pač pa odklanjamo »Utlh par eksponinmlll mo/, ki • P™’ ©tatjabamt lov^o v©Hka, ker mislijo le n® nove bankete n« račun	in n®« po Izvolitvi niti tečaj«
p®K»a«t!
Volilci, ki nočete in ne smete več gledati takšnega gospodarstva z občinskim premoženjem, vržite volilne krogljice dne 4. decembra 1927 v
Prvo skrinjico, ger stem izvolite može, ki potrebe Ljutomera poznajo, in so voljni ne-•ebično in brez častihlepja delati v korist Ljutomera'
VOLILNI odbor Ljutomerske gospodarske liste.
Volilni lepak občinskih volitev v Ljutomeru.
114
Dr. Ivan Stojan, notar v Ljutomeru, je bil župan trške in nato mestne Občine Ljutomer med letoma 1924-1927. Ko seje leta 1923 iz Trebnjega preselil v Ljutomer, seje zavzeto vključil v narodno, gospodarsko in kulturno življenje in se kot župan trudil za vsestranski napredek Ljutomera in okolice. Leta 1924, ko je postal župan trške občine, je Ljutomer dobil železniško povezavo z Ormožem in Mursko Soboto, s trško (mestno) železniško postajo. Dal je pobudo za postavitev doprsnega kipa dr. Frana Miklošiča v Ljutomeru leta 1926. Po njegovi zaslugi je Ljutomer dobil mestne pravice leta 1927, mestni vodovod in električno omrežje s hidroelektrarno na Fali. Bilje predsednik mestne hranilnice, častni član matičnega gasilskega društva, ki ga je moderniziral z nakupom prvega gasilskega avtomobila, uredil je tudi vodovodno črpališče v mestu. Bil je tudi zelo dejaven v društvenem življenju Ljutomera, posebno v Sokolu. Kot član in predsednik dramskega odseka je razvil izredno bogato gledališko dejavnost z eno najodmevnejših Predstav v zgodovini Sokola opereto Grofica Marica, v kateri je nastopila tudi njegova žena kot pevka in igralka. Kot član liberalne SDS je dr. Stojan leta 1927 kandidiral v okraju za poslanca v mariborsko oblastno skupščino. Bil je ljubitelj narave in strasten pohodnik, v občini in v širši okolici prijeten ter spoštovan družabnik. Leta 1931 seje kot notar preselil v Celje.39
Kmečko-demokratska koalicija v ljutomerskem okraju
Potem ko seje klerikalna SLS povezala s srbskimi radikali v NRS, seje tudi SKS povezala z Radičevo HSS in srbskimi demokrati v SDS.40
Na parlamentarnih volitvah leta 1927 je SKS že nastopila v okviru koalicije s HSS, z nosilcem liste Radičem kot najbolj prepoznavnim politikom. Nova, širša koalicija KDK (Kmečko demokratska koalicija) treh strank Radič - Pribičevič - Pucelj, ki ji je bila naklonjena tudi Žerjavova slovenska SDS, se je pričela utrjevati tudi na ljutomerskem območju.
V začetku leta 1928 so v Veržeju na ustanovnem občnem zboru ustanovili krajevno organizacijo SKS za občine Veržej, Grlava in Bunčani. Shoda se je ude
39 Jutro, 29. 9. 1931, št. 224.
40 Mikuž Metod, Slovenci v stari Jugoslaviji, Ljubljana, 1965, str. 365.
115
ležil načelnik okrajne organizacije Jakob Nemec iz Sv. Jurija ob Ščavnici. Za načelnika krajevne organizacije je bil izvoljen Al. Slavič, posestnik v Banovcih, za namestnika pa Ivan Šoštarič iz Veržeja. Tajnik je postal Ivan Prelog z Grlave, blagajnik pa Jožef Topolnik, posestnik v Banovcih. Na zboru so se zavzeli za gospodarski napredek države, za večji pomen kmeta v družbi in podporo pri njegovem izobraževanju, širjenju strankinega časopisja, knjižnic in utrjevanju Kmetijske matice.41
Močna krajevna organizacija SKS je bila tudi na Cvenu. Na volilnem občnem zboru februarja 1928 so bili v odbor stranke izvoljeni: načelnik Matija Lipša, posestnik na Krapju, namestnik Franc Nemec, posestnik v Babincih. Franc Kranjc, posestnik na Moti, je postal tajnik, Franc Babič, posestnik na Moti, pa blagajnik.V krajevno organizacijo SKS sta se vključili tudi občini Babinci in Noršinci. Novi odbor si je zadal nalogo, da se okrepi krajevna organizacija, ki je bila zelo dejavna v času predsednika Joška Rajha z Mote, staroste Sokola v Ljutomeru.42
V začetku leta 1928 je krajevna organizacija SKS pri Mali Nedelji gostila poslanca in prvaka stranke Ivana Puclja, ki seje na shodu zavzel za »kmečko-demokrat-sko koalicijo«. Predstavil je politične razmere v državi, gospodarsko krizo, »nevzdržno politiko vladanja, kratenje osnovnih človekovih pravic, enakopravnosti, bratstva, izkoriščanje, krivice, korupcijo in nezakonitosti ...« Obtožil je SLS, njeno preračunljivo in kratkovidno politiko v vladi, »ki seje prodala za drobiž in je kriva za balkanski sistem vladanja v prej cvetočih slovenskih pokrajinah«. Z resolucijo so ostro obsodili gospodarske krivice v državi in protestirali proti prenosu in prodaji nepremičnin v nadzor vojske in policije. Predstavniki krajevnega odbora so se zavzeli za zaščito domačih vinogradnikov zaradi prodaje cenenega dalmatinskega vina v Sloveniji.43
Že v začetku decembra 1928 je bil pri Mali Nedelji »Velik shod v osrčju Prlekije« koalicijskih strank SKS in SDS, na katerem sta bila gosta narodni poslanec SDS dr. Ljudevit Pivko in dr. Vekoslav Kukovec. Shod je vodil predsednik Anton Božič, posestnik iz Radoslavcev. Na shodu so soglasno podprli politiko KDK
41	Kmetski list, 18. 1.	1928, št.	3.
42	Kmetski list, 29. 2.	1928, št.	9.
43	Kmetski list, 25. 1.	1928, št.	3.
116
(Kmečko demokratsko koalicijo).44
Meseca aprila 1928 je bil v Ljutomeru sestanek zaupnikov SKS za mariborsko okrožje, na katerem so bili tudi delegati iz Prekmurja. Sestanka so se udeležili: Ivan Pucelj, prvak stranke in oblastni poslanec mariborske oblasti, dr. Odič kot zastopnik HSS in zastopnik sreza Čakovec in dr. Vekoslav Kukovec. Slednji je govoril o pomenu sodelovanja Slovenske kmečke stranke s Hrvatsko seljačko stranko in o politiki »kmetsko demokratske zveze«. Okrožni predstavnik stranke dr. Rapotec je poročal o organizaciji stranke, o trgovski pogodbi, o zapori meje od strani Avstrije, o konjereji in o regulaciji reke Mure. Za ljutomerski okraj je bil pomemben pogovor o pomenu vodne zadruge in regulacije reke Ščavnice.45
Jutro, 12. 12. 1928, št. 290.
Jutro, 12. 12. 1928, št. 290.
Kmetski list, 18. 4. 1928, št. 16.
117
Marijan T. ^Kranjc, generalmajor v pokoju
Četniški zločin v Trlekiji 1944
Trvi trije štajerski četniki
Samozvani poveljnik štajerskih četnikov Jože Melaher - Zmagoslav, učitelj iz Pobrežja pri Mariboru, seje v začetku leta 1943 s tremi domačimi skrivači, Mirkom Knupležem, sinom viničarja iz Sv. Petra pri Mariboru, in Milkom Golobom, študentom iz Zlatoličja, skrival v t. i. »Lisičjih jamah« pod Kamenščakom pri Dupleku.
Za njihovo skrivališče je izvedela sorodnica Poštrakovih iz Dupleka in skrivače prijavila Gestapu v Mariboru. Nemški orožniki so obkolili skrivače, vendar niso odločno nastopili, ker je bil Melaher tudi agent nemškega Abwehra. Dne 5. februarja 1943, drugi dan »obleganja«, so zakurili slamo pred vhodom v jamo, da bi tako skrivače prisilili, da zapustijo skrivališče. Zaradi dima in pomanjkanja zraka seje Knuplež skušal rešiti z begom iz jame, vendar je bil ranjen, zatem pa mu je orožnik s puškinim kopitom razbil glavo. Ker se ostala dva skrivača nista pojavila, so orožniki zmetali v jamo nekaj ročnih bomb in zapustili prizorišče spopada.
Melaher in Golob, vsa izmučena, sta se ponoči izmuznila iz »Lisičje jame« in se skrivala pri svojih pajdaših v okolici. Kmalu zatem sta se ločila, saj je Golob prek strica Lešnika odšel k partizanom na Pohorje.
Ker je Melaher mislil, da jih je izdal Jernej Poštrak iz Dupleka, ga je četniška trojka nekaj dni zatem na domu pretepla in zagrozila z likvidacijo. Zato se je skrival po Avstriji in leta 1950 emigriral v Avstralijo, kjer so hčerke po 66 letih našle njegov grob in drugo družino.
Skupina četnikov je sredi februarja 1944 prav tako fizično pretepla orožnika Jožeta Glonarja, kije že omenjenemu skrivaču Knupležu s puškinim kopitom razbil glavo.
118
Dne 13. maja 1944 pa so trije četniki zverinsko umorili Ivana Ruesa, občinskega tajnika v Sp. Dupleku, Maistrovega borca in pripadnika VKJ. Pred celo družino so mu razbili glavo, starejšo hčerko Heleno pa ostrigli na balin. Mrliški list sem marca letos pridobil na UE Maribor.
Po osvoboditvi naj bi se rešeni skrivač Milko Golob, poznejši partizan in častnik Ozne na Ptuju in v Lendavi, maščeval orožniku Jožetu Glonarju in splavarju Jerneju Poštraku.
O štajerskih četnikih je Katja Zupanič, sedaj sodelavka muzeja na Ptuju, napisala diplomsko delo in 2004 izdala tudi knjigo z naslovom Cetništvo na Štajerskem, sam pa sem obširneje o tem pisal v zgodovinskem Glasilu ZD Gornja Radgona, 2006, v Nedeljskem Dnevniku, 2007, in na svoji spletni strani http://users.volja. net/marijankr. V svoji knjigi Plava garda - zaupno poveljnikovo poročilo sem pojav štajerskih četnikov samo omenil, saj so se dejansko vključili v JVvD šele aprila 1945. V lokalni zgodovini so imeli po Prlekiji in Dravskem polju dokaj-šen vpliv s svojim časopisom Kri in zemlja, le malo pa je znana njihova javna kolaboracija z Nemci od januarja 1945, kakor tudi tajno sodelovanje Melaherja z nemškim Abwehrom.
V pismu Večeru je leta 2006 pokojna Danijela Petrovič iz Maribora, bivša inter-niranka iz Šterntala, prva javno opozorila na grozovit četniški zločin nad Ivanom Ruesom, po osvoboditvi pa naj bi oznovci likvidirali njegovo soprogo Marijo in starejšo hčerko Heleno! Mrliških listov pa zanju nisem mogel pridobiti.
Četnik ^ože fMelaher - vojni zločinec
Jože Melaher - Zmagoslav, vodja štajerskih četnikov, tudi agent Abwehra in nemški kolaborant (s Steindlom), v svojih spominih seveda ni omenil zločinov, kijih je storila njegova enota v okolici Dupleka in drugod po Štajerskem.
119
Jože Melaher - Zmagoslav, samozvani poveljnik štajerskih četnikov, 1945, Malečnik (Svobodna Slovenija, Argentina, 1965).
N ARS se nahajajo podatki in akt S-4249, po katerem je bil leta 1945 proglašen za vojnega zločinca, saj so ugotovili, daje kriv za 7 umorov aprila 1945 pri »čiščenju terena« v trikotniku Laško-Zidani most-Sevnica, 2. maja 1945 pa naj bi »uničili« še neko enoto Kozjanskega odreda. Melaher je v svojih spominih zvalil nekaj krivde na svojega skrivaškega tovariša Milka Goloba - Zvonka, kije najprej opravljal do 1945 partijske funkcije v Ptuju, zatem pa postal častnik (kapetan) Ozne na Ptuju in služboval v Lendavi, Kopru in Ljubljani. Tako naj bi se Golob po osvoboditvi maščeval sinu in hlapcu kmetije, njihovim simpatizerjem, kjer sta se po begu skrivala. Omenjena sta jima podarila čevlje, saj sta iz »Lisičje jame« bosa pribežala k njim, Golob pa seje potem še nekaj časa tam tudi skrival. Zato Melaher, dobro obveščen v ZDA, tudi napiše v svojih spominih, da sta pozneje domači sin in hlapec postala četnika in zatem tudi vrnjena iz Vetrinja. Z vednostjo Milka Goloba, takrat menda šefa Ozne Maribor, pa sta bila oba ustreljena.
120
Golob menda tudi ni hotel pomagati svojcem padlega znanca in skrivača Mirka Knupleža, ki so jih partizani zajeli pri Ljubljani pri poskusu pobega na Koroško.
V lokalni zgodovini tudi ni bilo znano, da so četniki zagrešili nekaj zločinov tudi nad partizani in civilisti v Prlekiji.
Jože Melaher je 1949 emigriral in umrl v ZDA, SDV pa je do njegove smrti 1992 o njem vodila dosje kot o ekstremnem emigrantu - četniku.
Otroški spomini na srečanje s četniki oktobra 1944
Po očetovi naravni smrti februarja 1944 smo še vedno stanovali v »Kreftovi vili« v Biserjanah, kjer je bila tudi orožniška postaja. Nekega večera v oktobru tega leta je nekdo začel razbijati po vhodnih vratih. Z mamo sva bila sama, takrat sem bil star 9 let in pol. Dežurni na postaji, orožnik Vinko Plemenitaš, doma iz Slap-tincev, je odprl vrata, misleč, da gre za kakšne domače razgrajače. Ko je eden od uniformiranih prišlekov z naperjeno puško zavpil »Hande hoch!«, je bilo konec šale. Orožnika so takoj zvezali, pobrali orožje in prerezali telefonsko žico. Naju z mamo pa so napotili na trg v Videm, kjer naj bi imel njihov poveljnik govor. Z mamo sva po bližnjici hitro odšla k stricu Tončku (Korošakovim) v Videm. Tudi tam sva zatekla nekaj četnikov, ki so za mizo pili jabolčnik in stricu ponujali nekakšen ciklostirani časopis in govorili, da so kraljeva vojska, četniki, ki se borijo proti Nemcem in domačim skrivačem. Zatem je njihov poveljnik, kije edini imel nemško »šnelfajerco« z dvojico četnikov povedal, da bodo »malo podkurili« župniku Ptičku, češ daje nemčur.
121
Kri in zemlja, Informativni list JVvD - Slovenske trupe, št. 43, 30. 3. 1945.
Kmalu zatem pa smo zaslišali tri kratke rafale iz strojnice. Vsi smo se spogledali, kmalu nato pa je pritekel nek četnik in zavpil »Pokret«! Skozi okno smo opazovali, kako so četniki v dolgi koloni, vsak noseč po dve, tri puške, zakorakali proti Čakovi.
Nismo vedeli, kdo so dejansko bili prišleki, saj smo prvič slišali za četnike in kraljevo vojsko. Stric Tonček, učitelj in gospodar, je razlagal, da gre verjetno za staro kraljevo vojsko, saj je kot rezervni oficir slišal za srbske četnike. Potem nam je zapovedal, da moramo vse časopise in letake, ki sojih prišleki pustili, zažgati, rekoč, da bodo nemški orožniki začeli preiskavo.
Potem smo slišali sosedske klice in vpitje, da so ustrelili župnikovo kuharico, pa sem takoj pohitel v začasno župnišče, kjer je stanoval župnik Alojz Klobasa - Ptičko, pri katerem sem bil tisto leto ministrant. Kuharica Kristina je ležala za vhodnimi vrati v mlaki krvi, nekdo je stekel po dr. Petra Sokolova, domačega zdravnika. Župnik Ptičko, tako smo ga vsi klicali, je bil vidno pretresen. Vil je roke in vpil, kako bo živel brez kuharice. Nas otroke so potem nagnali domov, nekaj žensk paje ostalo, da so mrtvo kuharico pripravile za na mrtvaški oder.
122
TNenavadno srečanje z bivšim četnikom po 62 letih
O četniškem »napadu« na orožniško postajo pri Sv. Juriju ob Ščavnici oktobra 1944 sem po literaturi in arhivih zbral dovolj dokumentov. Potem sem iz diplomske naloge Kaje Zupanič Cetništvo na Štajerskem izvedel za bivšega četnika pod-narednika 1. H. »Rada«.
Izkaznica I. H. - podnarednika »Rado«, izdana 26. 4. 1945, pripadnika Slovenske armade JVvD.
(Osebni arhiv I. H. - podnaredniki »Rado«)
Uspel sem ga nagovoriti, pa sva se julija in avgusta 2006 sestala na njegovem domu v Celestrini pri Mariboru. Pokazal mi je svoj osebni arhiv o štajerskih četnikih in povedal, da namerava s pomočjo sorodnice istega objaviti. Mene so osebno najbolj zanimali podatki o četniškem »napadu« na orožniško postajo pri Sv. Juriju ob Ščavnici, kakor tudi o Jurjevčanih, pripadnikih te četniške enote.
Četniki so izvedli vsega tri »napade« na Nemce - orožniške postaje pri Sv. Petru (sedaj Malečniku), Sv. Juriju ob Ščavnici in pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Njihov vodja Melaher ni sodeloval pri nobenem napadu. Iste je vedno vodil njegov namestnik, narednik Franc Ogrizel.
123
Za napad na orožniško postajo pri Sv. Juriju ob Ščavnici so se odločili na predlog Tončka Megliča in Alojza Vrzela, ki sta bila doma pri Juriju. Megličeve fante, tri brate (Tonček, Stanko in Vinko), sem tudi poznal, saj smo bili kasneje sosedje z Megličevimi v Vidmu.
Podnarednik »Rado« je imel zapisano, da so napad pri Sv. Juriju izvedli 16. oktobra 1944, medtem ko sem mu jaz pokazal uradni nemški dokument, v katerem je naveden 21. oktober 1944 kot pravi datum.
0^6
Gend.Krsis Radkersburg ( Luttenberg ) :
Send.Posten Stalnztal :
21.lo.44 19,5o,- 21,00 Uhr Auftreten ven 6o-7o Banditen in Jtainztal, Ueberfall auf ^end.Posten S|ainztal, baffen u. munition geraubt , PfarrerkSchin erschossen.
Bairaffnung : Pranatioerfsr.iiP. ,uewehre.Pistolen. a nA
Bekleldung : Braune Unif. nit jugpsl.l^	0
'Jntersuchung sofort eingeleitet, erhoh.te AlsrialjereltBchaft liir
Kreis abgeordnet.	-
iur Verstarkung stellt Auffangstelle (Kdo.d.Soh.GrazJ l/3o zur Verfugung. InraarEchsstzung voraussichtlieh "24;lb.l94't?
In alien erfordsrlichen Fallen Gend.Krafte eingesetzt,
F .d.
Bez .Obw.cDfend .d .Re’s
Vorzulegen :
1)	Herrn Chef der Zivilverealtung (personlich) ",
2)	Herrn Beitenden Regierungsdirektor ,
3)	Herrn Ob.Beg.Hat Dr.,Hiljinger o.V.i.A.,
nachriuhtlich ;
Herrn Gauhauptnann.
Poročilo orožniške postaje Stainztal (Sv. Jurij ob Ščavnici), 21. 10. 1944.
(ARS - posebni arhiv Rsnz)
Iz pripovedovanja podnarednika »Rada« sva potem ugotovila, da sva pred 62 leti bila oba priči tega dogodka: on kot dvajsetletni četnik, jaz pa kot devetletni fantič!
Takole sem zabeležil njegovo pričevanje: Za »napad« na orožnike pri Sv. Juriju ob Ščavnici so se odločili po nagovoru treh Megličevih bratov in Verzelovega Lujzeka. Ker so osnovne podatke dobili od dveh slovenskih orožnikov, so napad izvedli zvečer 21. oktobra, ko sta onadva bila v patrulji na terenu. Eden od njih je bil gotovo Rudolf Krajnc - Pomorjev Rudek iz Blaguša, saj sta s Plemenitašem
124
bila še edina dva Slovenca na orožniški postaji.
Narednik Ogrizek je odločil, da orožnike napadajo istočasno na treh mestih: tri četnike je odredil za sam napad na orožniško postajo, dve trojki pa za napad na skladišče orožja pripadnikov Wehrmanschafta v starem župnišču (predhodnega dne je Škerjanc iz Biserjan pripeljal od Male Nedelje še dodatno orožje), kjer sta stražarila dva nemška orožnika. »Glavni« napad na štiri orožnike in njihovega komandirja, ki so bili na večerji v gostilni »Pri Pergarci«, pa je osebno izvedel podnarednik »Rado« z dvema četnikoma. Kot izkušeni (nemški vojak, dezerter) je nenadoma in hrupno vpadel v gostilno in zavpil: »Hande hoch!« Presenečeni orožniki so prestrašeno ubogali in dvignili roke. Puške so imeli obešene, le komandirje imel na pasu tok z revolverjem. Eden od četnikov je pobral štiri puške, »Rado« pa je komandirju vzel revolver in ga obdržal kot trofejo. Akcija je dejansko trajala minuto, dve, zatem pa so osramočene in lačne orožnike odvedli v staro župnišče, v sobo, kjer sta bila že zaprta dva orožnika - stražarja.
Podnarednik »Rado« mi je posredoval tudi podatek, da je bil prevajalec, ko je Melaher januarja 1945 sklenil tajni dogovor s Francem Steindlom, vodjo nemškega Heimatbunda na Štajerskem.
Povedal mi je tudi, da so bili od Jurija pripadniki četniškega odreda naslednji:
-	Klobasa Jože, rojen 2. 3. 1913, Janina 19,
-	Meglič Anton - Tonček, rojen 14. 11. 1923, Videm 5, pozneje komandir 2. čete, - Meglič Stanko, mlajši brat,
-	Meglič Vinko, starejši brat, policist, najprej je bil Melaherjev zaupnik, z bratoma odšel na Koroško (za njima pa tudi mati in sestra), kasneje so vsi skupaj emigrirali v ZDA,
-	Trstenjak Alojz, rojen 23. 4. 1923, Čakova 13,
-	Verzel Alojz, rojen 30. 9. 1917, Blaguš 7.
Nazadnje, maja 1945, seje Melaher Jože s 125 četniki dokaj organizirano umaknil na Koroško. Vsi so pred tem dobili izkaznico Slovenske armade Jugoslovanske vojske v domovini. Britanci so njih 75 prepeljali v Italijo, ostale pa so vrnili v Slovenijo skupaj z domobranci.
125
Trijava vojnega zločina pri Sv. Juriju ob Ščavnici
Sele avgusta 2011 sem od svojega znanca Romana Leljaka in raziskovalca temnih strani prleške zgodovine (pripravlja celo Črne bukve) pridobil dokument Ozne, ki ga objavljam z njegovim dovoljenjem.

Pri Javit.-.*. J: Porožcvcloo za obotavljanje vojni): sl. Sin • 1. Jz. i-li
Pri J avl j oni r Boi o rard-i ati; to&iejži- potem niso znani.
Žrtve: 1.) Kristiha Zve z.l 8, rojena ) . .12.’",'04, t -.krst župniMu jj-i r.v.Juriju ob Mavrici;
ž.) JJ^JSJ-XJLoAa a h i ’’.•Jen 3? .1^.1889 v BlaguSu,takrat žup-- -	"Sik j.ri Sv.Juriju ob Mavrici,rotUJ nbawb.d Viden Jj,KLO
Sv.Jurij oh Mavnlui.
.ftas;Ir. raj in nailr, »logika: Dno 31.10.1944 ob ; url zve&ep J» zahtevajo vi>tš- &elokArHatov,obl e4»nih v wilfornc ’Miruar.nšohalti, ter obore, ioni n puSkaM iti pištolami,vstop v župniMa pri Sv. Juriju ob Mavnioi.KJw ata bivala župni); Klobasa in njegova krharina Kristi-f	na Zvozio.Kor ta dva nista sližula ropotanja,so belogardisti vlo-
,3111 vritain ko 6o dospeli v ptadtv tč,so ibW/ odtali 3 strele
,  ek jsl zaprta vrata v kuhlnjo.kjev ca,Je nahajala kuharica ZveziS. Dva od teh strelov pta porodila kuharico v nega nad kolono® in sta prebila žlic cdvodnler^tako ha Je ZveziS vizkrvavslo ih v eni uri -noria. - Kito so vdrli bolorardlotl. v.Župnikovo sobo,kjer Jo bil župnik Ki-basa, že v postelji, e Je vstal,kc Je ellžnl streljanja. tri tisnlH so župnik« ne. posteljo ter »a ga otra&no pretepali. Oropali sc im zlate uro v vrednosti 10.005,-'din ir. zlate.veri-žloo.vredno 1.090.- din,Izdavili,so se)sa'vojsko Kralja Petra. V hi&l ho se .zadrževali 1/4 ure,nato pa odill neznano 'ku.Župnik Klobasa Jo od protopnnja in proutanogo strahu od takrat nekoliko na unu nojun.
Dokazi:Žrtev Andrej Klobasa Izpove:•Kanal Jo bil IrvrŽBn 21.10.1944 ob 9 uri'svežer.S kvharlza nisva: Sul>,da bi r.iruls vdpretl.Jaz sen i>ll v Bobi,kuharica v kuhinji.Belogardisti,ki-so napad UvrS.i- 11,so .vlomili hiSna vrata,nato pn streljali skoti zaprta .vrata v Kuhinj .lis vratih s-; .3 InKnJioo.Kuharico sta zadela. 2 strelu v y.rojn kal ono, ravno v glavno iilo,vn»k v eno nogo.Ali bo streljali Is nahtžtpiAtolo,ull pi3t-4o,unn n« ven.ker so bili’ Inroženi z obo-• Jln.Natn so priž'i v vbta.kjar zon ležal Jaz'nn y vti.'lJl.Biln njih Jb Žoat.Kislin,Ila .m rl’l v vnllornah Varaunžaftl.Z.'* . s. ne =)<-stav’.».’.11 In rrctopnii na rjnntejji IržeScga.Droj—11 sc ul zl..to, zol-" ‘rurnenr.;: vv- na ID kannov, r! roe "bal than’, vr''1.:.-	dir
in v- 1 yrit r,:.:i.;SK ec til asilno vsvti is: te’ovniiw ’'.tv v-nižl-vo, vro tno 1. >:*'. - din.V bili no se Zadrževali kaktail. 15 Kirn t..
* I r.žt.vnll	a voj slo Ar'-.lja ?et.rn, 0:1611, t. 1 * ijt r.tl.ir. snter.
v sateri proti Cskovl.Vo n>.pnV:-rnn tok.il po zd.-ait.lku,ki ci pa ni upal takoj ; viti, a.ko Jo prižel i 1U. prep zno in Je k-tarlca Žv iK’B,vi vela, "‘d te- i r.nnnds., :• r- bil :.-.kr stro.ns ; it ;	•*...1
ir. cu strahu radi nrtve kuharic«1 in rtr»1 JubJa z«- ‘  •c.la prthrr-t«th tako poslabšal n,da nie s v »6 za n-l-n. V- . ".
Sftrt raŽiznl: - .iv- >_ .1 -.a-:’n!
Poro&nvalco (Lojze Plinar).
Prijava vojnega zločina - umora pri Sv. Juriju ob Ščavnici, 21. 10. 1944. (ARS, Ozna, st. 17/15-46, kopija pri R. Leljaku)
126
Gre za prijavo vojnega zločina pod št. 17/150-46, ki jo je sestavil Lojze Rižnar v letu 1946, original pa je ohranjen v ARS pod oznako Rd 0008520 (kopija).
Prijavljeni so bili »belogardisti«, z opombo, da točni podatki niso znani, le v opisuje navedeno, da so se »izdajali za vojsko Kralja Petra«.
Žrtvi naj bi bili dve, in sicer:
-	Kristina Zvezič, rojena 19. 12. 1904, kuharica pri župniku v Sv. Juriju ob Ščavnici,
-	Andrej (netočno, Alojz, opomba MFK) Klobasa, rojen 22. 19. 1888 v Blagušu, župnik pri Sv. Juriju ob Ščavnici, Videm 23.
Dne 21. 10. 1944 ob 21. uri je šest belogardistov zahtevalo vstop v župnišče. Ker jih župnik in kuharica nista slišala, so vdrli skozi vhodna vrata in nato s tremi streli v predsobna vrata izsilili vstop (netočno, trije streli so bili na vhodnih vratih, obdanih z obarvano pločevino, opomba MFK). Dva od izstreljenih nabojev sta zadela kuharico v obe nogi iznad kolena, prebili žili odvodnici in v eni uri je izkrvavela (netočno, okrog deset minut po oddanih strelih sem zatekel kuharico mrtvo, pa zato župnik ni sprejel predloga, da pokličejo zdravnika, narednik Ogrizek je takoj zatem ukazal umik proti Čakovi, opomba MFK). Nato naj bi »belogardisti« vdrli v župnikovo sobo in ga % ure ležečega v postelji »strašno« pretepali in ga oropali - vzeli zlato uro in verižico, oboje v vrednosti 11.000 din. Sam naj bi odšel po zdravnika, ki pa je prišel prepozno (netočno, oba s kuharico sta bila v spalnih srajcah, župnik ni bil videti pretepen, ne verjamem, da so prek mrtve ali ranjene kuharice vstopili v kuhinjo in spalnico z dvema posteljama, da bi pretepali in oropali župnika, župnik je bil zajetno debel in seveda ni »tekel« po zdravnika, to je storil eden od sosedovih fantov, zdi se mi Horvatov Dušan, opomba MFK).
Župnik Klobasa naj bi celo izjavil, da po omenjenem napadu, ko so mu ubili kuharico in ga »strašno bili po glavi«, ni bil več za »nobeno službo« (netočno, s prijateljem Maksom Horvatom sva mu družno ministrirala vse do maja 1945, opomba MFK).
127
Olga Majcen
fMota, moja vas
Vas Mota' je obcestno naselje na Murskem polju SV od Ljutomera in C vena. Skozi vas pelje cesta Veržej-Razkrižje. Del vasi je tudi ob stranski cesti proti reki Muri, ki teče nedaleč stran v več rokavih.
Kraj je dobil ime2 po nekdanji mitnici ob štajerski meji z Ogrsko in se prvič omenja leta 1500 kot »an der Mauth«. Domneva se, daje bila na območju Mote tudi naselbina iz bronaste dobe, saj so tu našli kovance iz tega časa.
V letu 1754 zasledimo v pisnih virih3, da se vas imenuje Mautdorf in da se prebivalci vaškega okolja temu ustrezno stanovsko delijo na kmete gruntarje (tisti z več kot 6 ha obdelovalne zemlje) in na kmete želarje (tisti z manj kot 6 ha obdelovalne zemlje). Žal ti poimenski seznami iz 18. stoletja ne navajajo drugega življa, predvsem tistih, ki niso imeli kake kmečke posesti. Popis vseh zaenkrat ostaja predvsem v matičnih knjigah in drugih virih.
Leta 1704 so vas popolnoma opustošili kruci. Izropali so kmetije in naredili veliko škode na nepremičninah, posevkih in drugem imetju.
V letu 1823 oziroma 1824 je v sklopu franciscejskega katastra4 nastal nov seznam motarskih kmetov, kraj pa se še vedno poimenuje z nemško obliko.
Katastrski izris (običajen in koloriran) lepo prikazuje položaj domačij, na posameznih parcelah (kolorirani kataster) pa so navedeni lastniki.
1 Zapis je nastal ob priložnostni oddaji o kraju in krajanih na radiu Murski val, 5. decembra 2011, ki jo je z omenjenimi sovaščani izvedla avtorica zapisa.
2 Ta in drugi splošni podatki so povzeti po različnih znanih virih.
3 V tem primeru je mišljen terezijanski kataster, ki za naše področje ni bil dokončan in ostaja tudi glede navedb posameznikov nepopoln.
4 Arhivske listine in kopije so dostopne v Pokrajinskem arhivu Maribor.
128
Katastrski vris naselja Mota, 1824.
Kmetje na Moti so bili do zemljiške odveze podložni braneški gospoščini, pred tem pa Dolnjemu gradu. V pridvorno posest tega gradu je sodil tudi večji kmetijski kompleks »Scheferei« ali tudi »Merhaldvor« na vzhodu vasi, kjer seje kasneje ustanovila zadruga za rejo žrebet5, po domače »žrebarna«. Po jugoslovanskih nacionalizacijskih postopkih je posest spadala k Vinogradniško - živinorejskemu kombinatu Ljutomer.
Ob slavnostni ustanovitvi Zadruge za rejo žrebet, 1913.
Po spremembah katastrskih meja lokacija sodi v k. o. Cven.
129
Rodovitna prst je tukaj zelo kvalitetna, čeprav Mota ne spada v »sredico kruha« Murskega polja, ampak leži že bolj na »skorji«, pa še to poplavni6.
Današnji prebivalci Mote se zaposlujejo v Ljutomeru in okoliških krajih, drugače pa se še precej ukvarjajo s poljedelstvom. Za to kmetijsko panogo je značilen kolobar koruza - pšenica - buče ali koruza - ječmen - buče. Uveljavljena je tudi živinoreja, prašičereje skoraj ni več, razen za lastne potrebe, perutninarstvo pa je skoraj že hobi.
O polpreteklem času, življenju in delu Motarcev rad pripoveduje g. Milan Babič, prava živa legenda vsega, kar lahko pomni ljudski spomin. Njegove zgodbe domačini zbiramo in zapisujemo, da se bodo ohranile tudi zanamcem.
Milan Babič v vinogradu, 1982.
V neposredni bližini vasi je vodovarstveno vodno zajetje, ki v občini oskrbuje skoraj 12.000 porabnikov pitne vode. Tudi zato smo domačini posebej pozorni do vsega, kar bi lahko ogrozilo naravo.
Narave pa je pri nas v izobilju. Tok reke Mure je blizu in vedno znova se radi popeljemo ali sprehodimo do tja. Starega mlina sicer ni več, a podjetni domačini
»Sredico kruha, mečiko,« predstavljajo osrednje vasi Murskega polja: delno Cven, Zgornje Krapje, Banovci, Krištanci ..., kjer je zemlja najbolj rodovitna.
130
so zgradili novi brod, ki nas na star način in na starem mitničnem mestu popelje k sosedom Prekmurcem. Murske mrtvice z zaključenimi in edinstvenimi habitati so pravi izziv za naravoslovce. Cvetnice in druge rastline, predvsem pa značilni murski logi, so v okolici Mote prav pogosti. Spomladi nas na skritih mestih še razveselijo narcise. Obdelana polja se proti vasi zaključujejo s travniki in vrtovi.
Mota je danes sodobna vas z asfaltirano cesto in ulicami, sodobnimi bivališči in gospodarskimi poslopji, premore kar nekaj obrtnikov in drugih storitvenih dejavnosti. V vasi so vodovod, telefon in druge sodobne napeljave. Vas ima nočno razsvetljavo.
Sedanji utrip se lepo vklaplja v preteklost, ki je v materialni obliki prisotna na vsakem koraku.
Sredi vasi stojita posodobljen gasilski dom iz leta 1893 in prenovljena kapela iz leta 1859, posvečena sv. Janezu Nepomuku, zavetniku pred poplavami, ki so nekoč pogosto ogrozile Moto vse do hišnih pragov.
Gasilski dom na Moti, 1981 (ob pridobitvi prvega vozila).
131
Prenovljena kapela, 2008.
Te in druge javne zgradbe služijo različnim namenom, predvsem pa združujejo domačine ob skupnih verskih in posvetnih dogodkih. Zavedamo se, daje to naše, da je to zapuščina naših prednikov, zato vedno znova poskrbimo za vse, da je lepo urejeno in ohranjeno.
Bolj samotno stojita še dva križa.
Ob stičišču poti s Cvena, Mote in Krapja pa stoji dotrajani zadružni dom iz leta 1948, ki so ga v času povojne socialistične izgradnje prostovoljno zgradili vaščani omenjenih krajev za potrebe zadruge in skupnosti v samo 55 delovnih dneh. Prenova in namenska ustreznost bo kmalu stekla, saj gre za prvi takšen podvig na Slovenskem.
Nedaleč stran stoji tudi vrtec na Cvenu, kamor hodijo v dnevno varstvo tudi najmlajši Motarci. In čez cesto je še trgovina, ki nam tudi dobro služi.
V bližini nekdanjega Smodiševega mlina na Muri je postavljeno obeležje v spomin na 21 ustreljenih talcev v drugi svetovni vojni. Podobno obeležje je tudi na
132
Rajhovi domačiji, od koder je bila doma aktivistka Nada. Na Joška Rajha, rodoljuba in enega prvih aktivnih gasilcev v nekdanjem okraju, pa spominja tabla, vzidana na domačijo na začetku vasi.
Mota spada v krajevno skupnost Cven-Mota-Krapje in v občino Ljutomer. Do mesta je slabih 5 km. Precej bližje pa je do »Gezovih« jam. To je večji kompleks vodnih površin, kije ostal na krajih nekdanjega izkopa gramoza. Danes je to pravi raj za ribiče, ki imajo tukaj tudi društveni sedež. V okviru varovanja voda in narave pa pri nas deluje tudi Bio Mura, ki še posebej bdi nad neželenimi posegi v naravo in nesmiselnimi načrti (npr. izgradnja elektrarn na reki Muri).
Na nekdanjem Smodiševem mlinu na Muri.
Katastrske meje vasi Mote so se pogosto spreminjale. Tako je vas izgubila precej kmetijskih površin in kar nekaj hišnih številk, ki so po novih razmejitvah pripadle sosednjemu Cvenu. Z vzpostavitvijo Zemljiške knjige7 Ljutomer leta 1878 pa je ohranjen lep seznam takratnih vaščanov, kmetov gruntarjev na Moti, med njimi kar dva »doplarja«, torej kmeta z dvojnim gruntom.
Na osnovi gospoščinskih urbarjev seje tega leta vzpostavila Zemljiška knjiga po novi zakonodaji. Seznam posestnikov navaja izključno kmete (po statusu in posesti).
133
/-/
ur -%, f	
'7

-' frr 7 ^rf/^Tr/rrrr/ 77^^77 777fZZ^<
frrrZ^r *r %£ .!.<#.- rZ ft
7/rnr7.
777
TrZrsZrZr
7/rr^rr
ZwZrZ Zrf'^ fTZrrge Z/Z^rr^r ,	ZZ,s~-\--
•	7/7# ^7\
y7t'7/77 77
Zrrr^r'r'r
/S
7/
/ 77 7
rr^: ft
7
ZZ eg/f W ,. ^/^Z/rrA . / /s/r&g , ^sZfrggfZ .Zrr^ZZ—*•
Zfgfg J/7/rrrM
7//^rrrr
&
jfarWr 77*!'^*
/
7/
r7grrr ,/7^7 . - -- 7 J, d/7/frsfSč /rr7rZ -~--\
j' 	,	/---,<»/ f/../ » >7,	. • <
MEr-aX . / __2—
r- ft' * > '
A
Kmetje na Moti, 1878.
Mota je danes urejena vas. Šteje okroglih 100 gospodinjstev in nekaj več hišnih številk. Hiše so čiste, imajo živopisane fasade in okrog njih cvetijo rože in raste okrasno grmičevje. Tu in tam še vidimo stare brajde, sredi dvorišč drevesa za senco, v ozadju sadovnjake. Za vse to skrbijo domačini. Po številu jih je 360, od teh kar 95 upokojencev. 43 vaščanov je starejših od 70 let. 125 je zaposlenih ali samozaposlenih. 20 odstotkov jih ima visokošolsko izobrazbo, 30 odstotkov srednješolsko, le 20 odstotkov jih je brez poklica ali sodijo med zdomce.
134
10 vaških obrtnikov se preživlja na ta način, 10 domačij ima registrirano dopolnilno dejavnost, 10 je večjih kmetov, 10 malo manjših, 60 otrok je osnovnošolcev ali še predšolskih, 30 je srednješolcev in študentov, 20 pa brezposelnih. V vas prihajajo mlade družine, kar je dobro, saj nas na svoj način krepijo in obetajo tudi prihodnost.
Vaščani so Prleki in Prlike (Prleki in Prlečke) in se imenujejo Motarci, tudi Mo-terci, redko Motančani ali Motčani, govorijo pa prleško narečje z moško glagolsko obliko na končnico -o (sen bijo, sen šo ...).
Pogosti priimki v vasi so Smodiš, Rajh, Slana, Žibrat, Babič, Rošker in drugi. Mnogi posamezniki so s svojim delom postali znane osebnosti doma in širše8. Med aktivnimi naj pohvalim športnike, obrtnike, prostovoljce - krvodajalce, strokovnjake s področja medicine, arhitekture in druge, konjerejce, lokalne politike in ustvarjalce na področju kulture.
Naša folklorna skupina pred brodom na Muri.
Jan Žibrat, športnik; Barbara Žitek, debaterka; Andi Vuk, plesalec; Carmen Levovnik, didžejka, Sara Rajh, arhitektka; Slavko Lapuh, Mirko Babič, rejca konjev kasačev; Mirko Prelog, glasbeni pedagog; posamezniki, dobitniki različnih priznanj ...
135
Vas premore tudi rejniško družino in družino, ki ima največ članov v domači
krajevni skupnosti.
Pohvaliti se velja tudi z motarskim medom, ki ga s svojimi čebelami pridelajo vaški čebelarji.
Olga Majcen, avtorica tega zapisa9.
Ker je ta zapis nastajal za poseben namen v času decembrskih praznikov, ga zaključujem z domačim izrekom ob barbarininem, ko fantje gredo od hiše do hiše in voščijo:
»Bog vam daj dosti recik, bog vam daj dosti picik, pa takso repo, kak je moja glova!«
Ta želja in prispodoba vas Moto (in vse druge) pospremi v bogat jutri.
Olga Majcen je prizadevna ljubiteljska kulturna animatorka in ustvarjalka. Za svoje dolgoletno delo je prejela več priznanj, med drugim tudi občinsko.
136
Mateja 'Kosi
‘V prleški vinski kleti ^Poimenovanja kletarskih pripomočkov cvenskih vinogradnikov
V vasi Cven živi približno 680 prebivalcev. Leži na zahodnem robu Panonske nižine, in sicer na Spodnjem Murskem polju, v porečju nekdanjega murskega rokava Murice. Vasje središče krajevne skupnosti Cven in sodi v občino Ljutomer. Večina prebivalcev je zaposlena v Ljutomeru ali ostalih okoliških manjših mestih, nekateri pa se ob službi ljubiteljsko ukvarjajo še s kmetijstvom. Mursko polje je pogojilo prevladujoče poljedelstvo in na njeni temelječo živinorejo, bližina Slovenskih goric pa je omogočila, da se cvenski kmet ukvarja tudi z vinogradništvom.
Cvenu najbližji vinogradi spadajo v vinorodno deželo Podravje, natančneje v ljutomersko-ormoški vinorodni okoliš. Vinogradništvo in vinarstvo sta zelo stari in razširjeni kmetijski panogi, zato je z njima povezano izrazje pogosto rabljeno in bogato. Ker pa se načini pridelave in predelave grozdja modernizirajo, se stara orodja, posode in postopki ter z njimi izrazi zanje umikajo iz rabe.
Govor vasi Cven spada v prleško narečje, ki se govori v severovzhodnem delu Slovenije in sodi v panonsko narečno skupino, ki je ena od sedmih narečnih skupin v slovenskem jeziku poleg štajerske, dolenjske, koroške, gorenjske, primorske in rovtarske. V panonsko narečno skupino poleg prleškega sodijo še prekmursko, slovenskogoriško in haloško narečje.
Glasoslovne značilnosti govora so: naglašeni samoglasniki so dolgi ali kratki, nenaglašeni le kratki. Zastopniki psi. staroakutiranih dolgih in novoakutiranih kratkih samoglasnikov ter umično naglašenih a, e, o so v govoru večinoma še kratki. Sistem dolgih samoglasnikov je monoftongičen. Dolgi naglašeni samoglasniki so: i:, »A ha e:, o:, e:, o:, (a:), d: + p. Kratki naglašeni samoglasniki so: i, m, u, e, o, d, d. Nenaglašeni samoglasniki so samo kratki: i, u, o, d, d, + p, J., n. Zanje je značilna nizka stopnja redukcije, predvsem ob zvočnikih. Soglasniški sistem se od sistema slovenskega knjižnega jezika zelo malo razlikuje. Naglas je
137
dinamičen in ni vezan na določeno mesto v besedi.
O vinogradniški in kletarski terminologiji v prleškem narečju je bilo objavljenih že nekaj razprav avtoric Mihaele Koletnik in Mateje Kosi.1 Poleg znanstvenih prispevkov sta z istega področja nastali še dve diplomski deli, v katerih sta bila raziskana govora vasi Cven in Kapelski Vrh.2
izbrano besedje
V pričujočem prispevku predstavljam izbor besedja iz diplomske naloge3, ka-terenamen je bil izdelati slovar vinogradniške in kletarske terminologije, ki se uporablja na Cvenu. Pri izdelavi slovarja sem izhajala iz besedil, ki sem jih posnela pri informatorjih4. V slovarčku sem zbrala okrog 450 iztočnic s področja vinogradništva in kletarstva, ki izhajajo s sedmih ožjih področij.
•	vinska trta, njeni deli, sorte, razmnoževanje in različne podpore za trs (trta, kobila, konj, panoga, grozdje, jagoda ...);
•	vinograd, obnova in deli nasada (škarpa, red, terasa, sep, graba, grabica, rigolati, pripravljati ...);
Mihaela Koletnik, 1996, Vinogradniška terminologija na Gomili pri Kogu,v: Jesenšek, Marko (ur.), Vrbnjak, Viktor (ur.), Borkov zbornik (Zbirka Piramida), Maribor: Slavistično društvo, 91-104; —, 2004, Miklošičevo vinogradniško besedje v Pleteršnikovem slovarju, v: Zorko, Zinka (ur.), Koletnik, Mihaela (ur.), Besedoslovje v delih Frana Miklošiča (Zora; 31), Maribor: Slavistično društvo, 148-157; —, 2006a, Izposojenke v prleškem vinogradniškem besedju,v: Annales. Series historia et sociologia 16/1, 179-188; —, 2006b, Vinogradniška terminologija na Ženiku in v Biserjanah, rojstnem kraju Antona Korošca,v: Časopis za zgodovino in narodopisje 77/2-3, 243-254; —, 2007, Besedje v severovzhodnem narečnem prostoru,v: Jesenšek, Marko (ur.), Besedoslovne spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor (Zora; 49), Maribor: Slavistično društvo, 347-423; Mateja Kosi, 2010, Vinogradniško in kletarsko izrazje v prleški vasi Cven,v: Jezikoslovni zapiski. Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, 16/1,33-52.
Mateja Kosi, Vinogradniško in kletarsko izrazje v prleški vasi Cven (2007) pod mentorstvom red. prof, dr. Vere Smole; Nataša Safran, Vinogradniško besedje na Kapelskem Vrhu (2004) pod mentorstvom doc. dr. Mihaele Koletnik.
Kosi, Vinogradniško in kletarsko izrazje v prleški vasi Cven (2007). Diplomski nalogi je priložen tudi 20-minutni film.
Moji informatorji so bili: (A) Marija Makoter, rojena leta 1941 na Cvenu, gospodinja; (B) Miroslav Babič, rojen leta 1954 na Ptuju, kmet; (C) Ferdinand Rošker, rojen leta 1947 na Cvenu, tekstilni tehnik; (Č) Branko Kosi, rojen leta 1960 na Cvenu, mesar; (D) Anton Kosi, rojen leta 1947 na Cvenu, diplomirani obramboslovec. Vsem se za sodelovanje najlepše zahvaljujem.
138
•	glavna opravila v vinogradu (rez, vezati, pletev, mulčiti...);
•	varstvo vinske trte, njene bolezni ter škodljivci (škropljenje, peronospora, ru-menica, kap ...);
•	dozorevanje grozdja in trgatev (zoreti, pacati, puta, bratva ...);
•	kletarstvo (trahtar, pučel, polovnjak, klet ...);
•	posoda za shranjevanje in prenašanje tekočin (korbflaša, glaž, ročka, kupica ...).
V prispevku sem se zamejila na besedje, ki bi ga lahko uvrstila v zadnji dve navedeni alineji, torej na kletarsko terminologijo in na posodo za shranjevanje in prenašanje tekočin, ki pa jo običajno najdemo prav tako v kleti.
V geselskem članku je najprej navedena glasovno poknjižena iztočnica. Sledi ji ustreznica v narečni transkripciji. Pri vseh besednih vrstah sledi sopomenka iz knjižnega jezika ter pomenska razlaga iztočnice. Sledi ponazarjalno gradivo - kontekst, v katerem se narečna beseda pojavlja. Pri nekaterih iztočnicah je navedena tudi sopomenka. Pojavnost leksemov, ki jih ni ne v SSKJ in ne v Ple-teršnikovem slovarju (oz. v nobenem od teh slovarjev niso v enakem pomenu), sem preverila še v nekaterih drugih slovarjih (etimološki - Bezlaj, Snoj, Skok;
139
kajkavski - Finka, Lipljin, Blažeka; prekmurski - Novak; porabski - Mukič).5 Ce beseda v določenem slovarju obstaja, je to zabeleženo v oklepaju pod geselskim člankom.
cev k-6 'ce:f ca'vii ž7 cev \gumijast pripomoček za pretok mošta iz stiskalnice v kad ali v sod\: (C) 'Te: pa 'til: s'tača 'viin, nas'to:vin 'go:r 'toto 'ce:f, 'te: pa 'danan 'do:l, 'te: pa 'danan 'kat 'tii:, 'na, is 'kadi pa 'te: 'potli 'pumpamo f'so:da.
cuhta* ► 'cii:xta -a ž, zastar. blago, ki je varovalo zmleto grozdje, da je ostalo v košu stiskalnice'. (Č) 'Ne, 'te: pa mi ja 'Rusof S'tanko pa 'u:n 'to: raz'lago, ka so 'negda 'meli 'takšna p'raša, ka si'nekak, 'tak kak 'ano 'kurpo 'mejo. 'Kurpo, pa 'notri bla'go:, 'tak kak od 'anaga 'žakla. In f'tisti 'žakal si 'djo: 'toto sam'leto g'ro:zdja, st'retano, o'ko:li pa 'te:'kurpo, 'te: pa ja 'tisto 'nekak stis'ko:valo. Če san jas p'raf 'razmijo. In 'toto bla'go:, ki sa ja 'no:pilo ... sa ja 'no:pilo 'totaga 'soka in g'do: si 'kakšaga pi'jo:nca 'vidijo, si 'rako, 'toti pa ja 'pijan kak 'cii:xta. • pijan kot cuhta popolnoma pijan 'pijan kak 'cii:xta
čep ► 'čap -am 1. čep jesen zamašek\: (Č) 'To:, 'čap. Pluto'vinasti. 'To: 'tii: 'notri p'ri:da, 'za:j 'notri 'tača. —* ŠTOPELJ 2. čep \po obrezovanju preostali del rozge, navadno z dvema očesomaj. (A) 'Toti 'čap ja 'najč 'ne: g'no:.
France Bezlaj, 1976-2007: Etimološki slovar slovenskegajezika I-V. Ljubljana: SAZU.; Duro Blažeka: Iz slovarja medžimurskega narečja, neobjavljeno. Posredovano po elektronski pošti 14. 1.2010.; Božidar Finka, 1984-2002: Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika A-Ž. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti.; Tomislav Lipljin, 2002: Rječnik varaždinskega kajkavskog govora. Varaždin: Garestin.; Franček Mukič, 2005: Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Szombathe-ly.; Vilko Novak, 2006: Slovar stare knjižne Prekmurščine. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.; Maks Pleteršnik, 2006: Slovensko-nemški slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.; Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1991. Ljubljana: SAZU in DZS.; Petar Skok, 1974: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. Zagreb: Jugoslavenska akademija unanosti i umjetnosti.; Marko Snoj, 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Seznam znakov in simbolov: ► — za poknjiženo iztočnico uvaja narečni zapis; 1. - uvaja prvi pomen, če sta vsaj dva; 2. - uvaja drugi pomen, če sta vsaj dva; |xxx| - zamejevalni del razlage; • - uvaja frazem; —♦ - glej, primerjaj; ♦ - uvaja razdelek z večbesednimi strokovnimi izrazi; [..] - označuje izpuščeni del besedila; (A) - označuje informatorja; xxx* - ni v SSKJ; xxx** - ni ne v SSKJ ne v Pleterš-nikovem slovarju; xxx—je v SSKJ, vendar v drugem pomenu; xxx------je v SSKJ in v Pleteršnikovem slovarju, vendar v drugem pomenu; xxx*— ni v SSKJ, je v Pleteršnikovem slovarju, vendar v drugem pomenu; xxx-* - jev SSKJ, vendar v drugem pomenu, ni v Pleteršnikovem slovarju; xxx~ - podobno v SSKJ; xxx*~ - podobno v Pleteršnikovem slovarju.
Seznam krajšav in oznak: dov. - dovršni glagol; m - samostalnik moškega spola; s - samostalnik srednjega spola; ž - samostalnik ženskega spola; nedov. - nedovršni glagol; NS - neštevno; prid. - pridevnik; prisl. - prislov.
140
četrtnjak ► štfjo:k -a m, star, sod, ki drži 150 litrov. (D) Štf'jo:k ja 'te: s'to: 'pedaset.
doga ► 'doga -až 1. doga \deskaza sestavljanje lesenegasoda\: (Č)Napolov'jo:ki ja 'doga. 'Notri. ♦ žalostna doga 'žalostna 'doga lesena deska, s katero nagnemo sod, da tekočina do konca izteče: (C) 'Žalostna d're:va, 'žalostna 'doga, d'rii:go pa 'ne:. —> DREVA
dreva ► d're:va -a ž ♦ žalostno drevo 'žalostna d're:va lesena deska, s katero nagnemo sod, da tekočina do konca izteče: (C) 'Žalostna d're:va. 'Mislin, ka san jo ce'lo s'ku:rjjo, ka ja spjx'neila. —> DOGA
držati ► d['žati df'ži: (3. os.) nedov. 1. držati \imeti prostornino za določeno količino tekočine\: (Č) 'To:'negi 'cirka df'ži: 'peit 'litrof'vanda. 2. ohranjati uporabnost: (A) 'Tiidi škro'pi:vo na df'ži: 'duža. 3. držati \ohranjati kaj v določenem položaju\ • držati kot pes ježa nezanesljivo držati: (Č) 'No, 'vidiš, 'za:j pa sa 'to: 'tak za'te:gna in 'to: df'ži: kak 'pas 'je:ža. 'Za pa ša 'to: od're:žaš, pa ša 'po: po'niicaš 'dala, na.
dverca ► d've:rca -0 s mn. vrata, zapiralo odprtine na sodu, namenjene za čiščenje: (A) 'Naj 'nova na're:di. 'To: 'te 'mora fsa s'kiip 'no:vo - d've:rca pa fsa s'kup 'no:vo na're:ti. TIRELJ, TUREN ~
dveri ► d'vari -i s mn. pokrov koša pri stiskalnici za grozdje: (C) 'Ja, kar iz 'naj've:čjaga v 'naj'manšaga na'la:ga, na 'vfix pa sa 'danajo d'vari. —> POD flokša** ► flokša -a ž, zastar. lesena posoda v obliki sploščenega valja, ki pijačo ohranja hladno: (Č) 'To: ja flokša, li'sema izda'la:va, 'jas san 'za:j 'sicar 'do: ob'ro:ča 'delati iz 'rostfraja, ka 'te: 'to: 'pač na rja've:ja, 'to: so 'meli 'samo za 'to:, ka ja 'duža pijača 'bi:la 'notri x'ladna.
gantar ► 'gantar -a m lega jesena podloga za sode v kleti\: (M) 'Toti 'de:l? (Č) 'Gantari.
glaž ► g'la:š g'laža m steklenica: (D) Is 'korflaša san 'vi:no pra'le:jo v 'litfska g'laža, ka gaja 'laži to'čitj v 'kupica.
grot ► g'rot -a m grot \lijaku podobna priprava pri grozdnem mlinu, v katero se strese grozdje\: (Č) 'Tu: 'go:r p'ri:da g'rot, 'to:, na 'to:. An 'takši, 'mo:n ga 'dolax, f piv'nici ga 'mo:n. —> ŽRELO
gviht** ► g'vixt -a m utež \zapovečevanje sile vzvoda na stiskalnico\: (C) 'Tp: so
141
g'vixti, 'pr:vo 've:ki, 've:ki ja pra'malo, 'te: pa sa ša 'morajo 'ma:li s'coj o'besiti, ka 'te: ja 'to: 've:kši a'fekt, ka 'bola s'ti:sna /.J
hidravlični** ► xid'ravlični -a -o prid., strok, hidravličen'. (D) 'Laxko 'razmin, kaja 'tota 'cii:xta 'bila 'cota, kija prap'rečila, ka bi g'ro:zdja 'vun šp'ricalo, 'tak kak maš 'za:j f xid'ravlicnix p'rašax p'lastično m'režo.
igla ► 'igla -a ž kovinska koničasta os vretena: (C) 'Te: pa 'to: f sa s'kiipar z'le:zi na'zaj 'notri, kar 'til: ot s'podaj ja pa 'igla, ki us'merja, ka sa 'toti 'kaman na 'ni:xa 'sem pa 'to:.
kad ► 'kat -di ž kad\velika, zgoraj širša, odprta lesena ali plastična posoda\: (C) 'Te: pa 'til: s'taca 'vun, nas'to:vin 'go:r 'toto 'ce:f, 'te: pa 'danan 'do:l, 'te: pa 'diinan 'kat 'til:, 'na, is 'kadi pa 'te:'potli 'pumpamo f'so:da.
kajla ► 'kajla -a ž zagozda iz lesa za zagozdenje sodov. (C) 'Co:kaj, 'to: pa so 'kajla.
kamen ► 'kaman -mna m utež na spodnjem delu vretena: (C) /../ 'te: pa ga s'pu:ščaš, 'tam dvi'guvlaš 'go:r z vra'tanom, s 'kamnon pa vra'tanon, 'tam z'dignaš 'go:r, 'te: pa 'to: p'ri:da 'vo:ga.
kanta ► 'konta/'kunta -a ž vedro: (A) 'Najp're:t sa piv'nica s'puca, pa polov'jo:k v'muja, pa p'raša sa 'mora v'mujti, pa po'sodva, ka so 'piita pa 'konta, pa 'to:, kaj 'nucaš./ (D) B'ro:č 'ne: na'po:ti, 'pač pa ja prob'lem - 'ovi iz t're:tjaga 're:da 'namra f'toto 'kunto fsipati.
kišta ► 'ki: šta -a ž zaboj \v katerega odlagamo potrgano grozdje\: (C) /../ 'ovo pa, 'ka bomo b'rali, bomo b'rali ša ka f 'ki:štax os'toma, pa 'te:'tisto v go'ricax os'toma /../
klet ► k'le:t kla'ti: ž klet \prostor za predelovanje, hranjenje vina\: (D) F k'le:ti, ra'cimo 'do:š pos'kušati 'vimo, in 'ovi na s'pi:jajo, pa sa v'le:vla v ano po'so:do.
PIVNICA
klin ► k'lim -a m tečaj \za zapiranje koša pri stiskalnici na zadnji strani\: (C) 'Tan pa so 'rigli na 'ovi st'romi, k'limi. Na 'ovi st'romi so kTimi, pa 'lu:kja, ka s'kiip, 'na, Ptaknaš, 'til: pa so k'lii:či, ka s'kiip 'zapraš. —* RIGELJ
ključ ► k'lii:č -a m zapah \za zapiranje koša pri stiskalnici na sprednji strani\: (Č) K'lii:č. Za za'piiraja 'totaga, ka ga 'zapraš s'kiipar, 'koš. Ka 'koš s'kiip 'zapraš. 'Tan pa so 'rigli na 'ovi st'romi, k'limi. Na 'ovi st'romi so k'limi, pa 'lii:kja, ka
142
s'kiip, 'na, ftaknaš, 'til: pa so k'lii:či, ka s'kiip 'zapraš.
kolo ► ko'lo: 'ko:la s kolo \zagonsko kolo mlina za grozdje v vlogi vztrajnika\: (B) Na ko'lo:, pa s'to:ri ma'šimj so 'melj ob'vezno ko'vinsko, 'taško ko'lo:. Kaja o'banan s'lu:žilo kot š'vunk'ra:t.
korbflaša** ► 'korflaša -a ž pletenka: (D) Po 'vimo pa san 'šo: s 'korflašoj, f 'kero mi ja 'virt na'le:jo 'vimo is 'piičla.
koš ► 'koš -a m 1. koš \obodpri stiskalnici za grozdje\: (C) 'Te: pa 'za:j, v'zamaš, 'tam 'današ, k'daj ja 'koš na'ložani, kar 'te: 'tamo sa 'te: 'potli 'rača 'koš. 2. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje \gnoja na hrbtu): (C) 'Koš za g'no:j no'siti. P'latani. 'To: sa na 'ramo 'lepo 'vpža, 'te: pa g're:š. Pa ti 'notri na'mača; 'to: ja 'te:ko 'viša, ka ti 'namra za ko'le:r la'teti, in 'to: 'laxko 'nasaš. 'Toti ja 'malo 'ma:li, 'bojši ja 'malo 've:kši, ka 'te: 'va:č 'nasaš. 3. velika količina, množina \rozg in listja na trsu\: (A) Če 'to: 'zaj 'na bi 'rezali, 'to: bi 'zaj na spom'lo:t 'ce:li 'koš 'bijo.
kupica ► 'kupica -a ž kozarec: (Č) Ja pa sa 'to: pi'lo: bras 'kupica /../
lagvenica** ► 'lagvanca -a ž večji lijak za točenje vina v sod: (Č) 'Lagvanco ša 'mom. (A) 'Lakvanca. 'To: 'dara pra'to:čaš, 'na, 'zaj 'tak s 'pumpoj, 'dara pa smo 'peški, pa 'tii na polov'jo:k 'današ, kar t'raxtar ja pra'ma:li. 'Til 'ano 'kunto v'le:jaš, 'te pa po'malan 'tača. Le'sema smo 'negda 'melj. —> LAKOVNICA
lakovnica* ► 'lakvanca -a ž večji lijak za točenje vina v sod: (A) 'Lakvanca. 'To:'dara pra'to:čaš, 'na, 'zaj 'tak s 'pumpoj, 'dara pa smo 'peški, pa 'tii na polov'jo:k 'današ, kar t'raxtar ja pra'ma:li. 'Tii 'ano 'kunto v'le:jaš, 'te pa po'malan 'tača. Le'sema smo 'negda 'meli. —> LAGVENCA (Bezlaj II, 122: lakomica', Novak 2006: 215: lakovnica)
latica ► Tatica -a ž lesena deščica za ogrodje koša pri stiskalnici: (D) I..I prap'rečila, ka bi g'ro:zdja 'viin šp'ricalo, 'tak kak maš 'za:j f xid'ravličnix p'rasax p'lastično m'režo. Pa 'te: 'latica.
legnar ► 'legnar -a m betonski podstavek lege, gantarja: (Č) 'Legnar. 'Legnar ja na bi'tomi.
liter ► 'litar -ra m liter \osnovna enota za merjenjeprostornine\: (Č) Štfjo:k, 'ja, 'zixar štr'jo:k. 'Ke:ko 'litrof pa 'toti v'rag dj'ži:, pa san 'ne: g'višan.
mašina ► ma'ši:n -a m grozdni mlin \mlin za mletje, drizganje grozdja): (B) 'Ja,
143
g're: v ma'ši:n, ka sa, 'pecli sa ot'peclajo, b'ro:zga pa g're: f p'rašo, s p'raša pa f 'so:t. MLIN, TRETAČ °
mleti ► m'leti 'malan nedov. drobiti, drozgati ]grozdje v mlinu, da jagode spoka-jo\: (B) /../ 'tiidi saja z ma'ši:non m'lelo, 'samo v p'rašo ja š'lo: s'kupno, 'na, 'pecli pa jagodje: /../
mlin ► m'li:n -a m grozdni mlin \mlin za mletje, drozganje grozdja]: (A) V m'lim. (M) Za 'ka pa g're: v m'lim g'rost? (A) Ka zd'robi jagoda. —> MAŠINA, TRETAČ
manga* ► 'moijnga -a ž, redko vzvod'. (C) Pa 'maknaš 'toto va'rigo, 'ta ka 'te: g'ro:ta vz'vo:t, 'na, 'mo:jnga, kak sa 'raca po 'pjdaški. (Bezlaj II, 194: monga)
naliti ► na'le:ti -jan dov. naliti, natočiti \napolniti s tekočino]: (D) Po 'vimo pa san 'šo: s 'korflašoj, f'kero mi ja 'virt na'le:jo 'vimo is 'pučla.
obroč ► ob'ro:č -a m obroč a) \ozka ploščata lesena priprava v obliki kroga, ki omogoča oblikovanje koša pri starejših stiskalnicah]: (D) 'To: ja b'rezova 'takša 've:ja, na 'po: 1 v're:zana. 'Te: pa ja is 'taga na're:ti 'rink, ob'ro:č. 'Te: pa ja ... s'podi 'dana 'naj've:kšaga, 'te: pa 'sig'do:r 'me:šaga, 'ta ka s'tožac 'dela 'um. b) \ozka ploščata priprava v obliki kroga, ki povezuje lesene dele soda, flokše[. (C) 'To: ja flokša, li'sema izda'la:va, jas san 'za:j 'sicar 'do: ob'ro:ča 'delati iz 'rostfraja, ka 'te: 'to: 'pač na rja've:ja [..]
panjič ► pajiič/pi ji:č -a m manjši tram, s katerim se obteži koš'. (Č) 'Te: pa li'semi 'koš, na, li'semi 'koš, 'te: je 'potli 'notri f 'koš p'ri:da tro'pina, zm'leto g'ro:zdja, 'pot 'go:r na 'to:, pa pi'ji:či. Pi ji:či pa p'ri:dajo do 'ppvaga p're:špaja. (D) Paji:či. (Č) Paji:či, no, pa'ji:čj, ja, jas pa san 'rako piji:či.
pintar* ► 'pintar -a m, star, sodar, izdelovalec sodov. (Č) 'Samo ja x'ro:st 'po: že 'tak, 'to: pa že 'pintari z'no:jo, ke ga t'reba pod're:ti.
pipa ► 'pipa -a ž pipa \priprava za točenje vina iz soda\: (M) 'Ka pa 'to: ? (C) 'Pipa.
pivnica ► piv'nica -a ž \vinska klet]'. (A) 'Najp're:t sa piv'nica s'puca, pa polov'jo:k v'muja, /../ KLET
plutovinasti** ► pluto'vinasti -a -o plutovinast'. (Č) 'To:, 'čap. Pluto'vinasti.
pod ► 'pot -da m 1. dno \spodnji, osnovni del stiskalnice iz lesenih desk]: (C) 'Začnama s 'poda. 'To: ja 'pot, na 'keraga sa na'laga g'ro:zdja. 2. pokrov iz lesenih desk, s katerim se pokrije koš'. (Č) 'Te: pa li'semi 'koš, na, li'semi 'koš, 'te: je 'potli
144
'notri f'koš p'ri:da tro'pina, zm'leto g'ro:zdja, 'pot 'goir na 'to:, pa pi'ji:či. —> dveri poden * ► 'poidan -dna m ♦ prednji poden p're:dji 'po:danprednja, čelna stran soda ♦ zadnji poden 'zo:dji 'po:dan zadnja stran soda'. (Č) 'To: pa so 'po:dni, na. P're:dji pa 'zo:dji. Pa 'to: ja 'po:čano, 'vidiš, 'to:. Ali na 'pu:šča za'ajnkrat, ali ja 'po:čani xi'di:č.
polovnjak ► polov'jo:k -a m sod, ki drži 300 litrov. (A) 'Najp're:t sa piv'nica s'puca, pa polov'jo:k v'muja, pa p'raša sa 'mora v'mujti, pa po'sodva, ka so 'piita pa 'konta, pa 'to:, kaj 'niicaš. ♦ ovalni polovnjak sod ovalne oblike'. (A) 0'valni polov'jo:ki.
polž ► 'pu:š -ža m polž \vijačno zavit del mlina, ki potiska grozdje v mletje]: (C) 'Ja, če pa ša 'današ 'reblača k'coj, 'te: pa, 'te: pa raspac'luja. Kar ša 'to: ja, 'te: 'današ 'ano 'sito s'coj, ki na pis'ti:, ka bi, al pa na 'pu:š ja, 'takšna ki, 'saj to: sa na 'totan, ti 'laxko, na ko'vimskan ti 'laxko po'ko:žan, 'kaj po'meini 'reblač, kija 'bijo na 'isti na'či:n nap'ro:vlani pri s'toiran.
posoda ► po'so:da -a ž, nov. posoda'. (D) 'Šeka, 'ja, ja po'so:dva, f 'ke:ro sa v'le:vla 'vi:no, 'ke:ro sa na s'pi:ja. F k'le:ti, ra'cimo 'do:š pos'kušati 'vi:no, in 'ovi na s'pi:jajo, pa sa v'le:vla v ano po'so:do. —» POSODVA
posodva* ► po'so:dva -a žposoda: (D) 'Šeka, 'ja, ja po'so:dva, f'ke:ro sa v'le:vla 'viino, 'ke:ro sa na s'pi:ja. F k'le:ti, ra'cimo 'do:š pos'kušati 'vimo, in 'ovi na s'pi:jajo, pa sa v'le:vla v ano po'so:do. —> POSODA
potegniti ► po'te: gniti -an dov. \z močnim vdihom povleči pijačo iz soda, da dalje teče sama\: (Č) Na'vo:dan 'še:f za pijačo 'viin 'je:mati. ‘Viš, 'tii: sa 'lii:kja na're:di 'ma:la, pa 'tii:, 'na, od're:žaš, 'te: pa tak 'notri f'piičal po'ri:naš pa po'te:gnaš. 'Te: pa 'pr:st 'go:r 'današ.
preslice ► p'rasica p'raslc ž mn. preslica \del stiskalnice, navadno iz dveh pokončnih tramov, med katera se namesti vzvod[. (C) 'Te: pa so p'rasica, 'zo:dja pa p're:dja p'rasica. ♦ prednje preslice p're:dja p'rasica \preslica, ki je pri stiskalnici bližja vretenu\ ♦ zadnje preslice 'zo:dja p'rasica \preslica, ki je pri stiskalnici dlje od vretena[. (C) 'Tota sto'je:ča, sto'je:či tra'movi so p'rasica, ki so na 'zo:dji p'raslci so va'riga 'notri na'devana.
preša ► p'raša -a ž /. stiskalnica \za grozdje]'. (C) Za'to: ka 'ti jix 'devlaš 'zaj, ko na'lo:gaš p'raso, 'na [..] 2 .prostor, v katerem se stiska grozdje: (C) [..] 'te pa sa ja že 'vidlo, ka šaja 'kumaj 'samo 'malo, 'tisto, 'ka sa ja po 'vj:xj po'panilo in ja, 'te:
145
pa ja za'di:šala 'ce: la, 'ce: la p'raša po 'tistan.
prešanje ► p're:šaja -a s sortirano grozdje, pripravljeno za stiskanje'. (C) [..] 'mislin, ka da ’renski 'fartik 'tam 'negi do anix 'anix, ka bomo že za'če:li p're:šati 'renskaga, 'te pa, 'ovo pa, 'ka bomo b'rali, bomo b'rali ša ka f'ki:štax os'toma, pa 'te: 'tisto v go'ricax os'toma, 'potli si p'ro:ti 'goir 'vozimo, 'nekaj pa f 'kadi 'devlamo. Ka na 'me:šamo f kiipar p're:šaja. 'Ta ka 'mi 'te: 'potli va'če:r p're:šamo ša d'rii:go 'rundo, 'ta kaja 'te: d'rii:gi 'dem k're:di ša 'te: za 'tisto, 'ka da sa v na'delo 'po:bralo.
prešar ► p're:šar -a m kdor dela pri stiskalnici za grozdje, tudi za druge'. (A) 'Naša 'mama so 'to: sp'lox 'delali. Ci'lo 'ta:k za p're:šara.
prešati ► p're:šati -an nedov. stiskati \stiskati (npr. grozdje)\: (C) 'To: ja ja'dilna 'sorta. 'To: sa na p're:ša. 'To: 'ni 'vimo.
prešpanj** ► p're:špaj/p're:špaj -a m sleme \močen tram kot vzvod na vrhu sti-skalnice\ ♦ prvi prešpanj 'pr: vi p're:špaj sleme, ki pri stiskalnici z dvema slemenoma pritiska na koš ♦ drugi prešpanj d'ru:gi p're:špaj sleme, ki pri stiskalnici z dvema slemenoma pritiska na prvega'. (Č) In 'to: pa ja 'pr:vi p're:špaj, ki p'riida na pi'ji:ča, 'toti d'rii:gi pa 'totamo po'mo:ga, 'tii:, 'zaj tra'nutno. 'To: ja 'tak 'dobro 'nexča prara'čuno, ka 'to: 'lepo 'dela. Če bi 'toti d'ru:gi p're:špaj 'bola 'tii: 'bijo, bi mo'go:ča po'cilo al pa kaj 'takšaga./(C) 'Te: pa spis'ti:š 'tota va'riga 'maknaš 'viin, pa spis'ti:š 'go:r na 'koš p're:špaj, sa 'tamo 'raca, 'to: pa ja p're:špaj [..]
prijeti ► pri'je:ti p'ri:ma (3. os.) dov. sprejeti določeno količino grozdja'. (C) 'Ve:ki g'rot, kag're: 'notri 'vanda 'ce:la, 'ce:la, ano d've:, ano d've: 'toti 'puti p'ri:ma s're:dji.
pučel* ► 'pučal -čla m sod \navadno manjši\: (Č) 'Piičal. Za 'mana ja fsa 'piičal.
pumpati ► 'pumpati -an nedov. črpati, pretakati s pomočjo črpalke: (D) 'Vimo is p'raša 'tača po š'laxi v 'kat, 'te pa ga is 'kadi 'pumpamo f'piičla.
puta ► 'piita -a ž brenta'. (A) 'Najp're:t sa piv'nica s'puca, pa polov'jo:k v'muja, pa p'raša sa 'mora v'mujti, pa po'sodva, ka so 'piita pa 'konta, pa 'to:, kaj 'niicaš.
putar ► 'pii:tar -a m brentač: (D) 'Dokič ša 'so: lid'je: za 'piita no'sitj, do 'pii:tari.
razpecljovati** ► raspac'lo:vati -lan nedov. \trgati jagode s pecljevine[. (C) 'Reblač. 'To: pa ja bijo 'tisti, kija raspac'lo:vo.
rebljač** ► 'reblač -a m, zastar. pecljalnik \mlin za grozdje, ki obenem razpe-
146
cljuje\: (C) 'Reblač. 'To: pa ja bijo 'tisti, kija raspac'lo:vo. Na'vo:dan m'li:n al pa m'liin 'reblač, 'na, 'to: sta bi'lo: d'vo: raz'lična.
rigelj ► 'rigal -gla m tečaj \za zapiranje koša pri stiskalnici na zadnji stranij. (Č) 'To: pa ja 'rigal, na, 'toti ža'lezni. 'Rigal. —* klin
ročaj ► ro'čaj -a m ročaj \na flokši\: (Č) 'To: ja ro'čaj. Ka 'nasaš, na. Kar ja 'u:n 'tak na're:ti, ka 'tii: 'lepo 'notri 'pf:st 'paša in ja 'to: 'ne: s'laba za'de:va.
ročka ► 'ročka -a ž ročka \vrču podobna steklena ali lončena posoda\: (A) Če pa so pri 'xiži 'kakšni o'biski, pa 'vi:no na 'mizo pri'nasamo v 'ročki.
roka ► 'ro:ka -a ž kovinski drog pri stiskalnici, ki povezuje ročico vzvoda pri stiskalnici in sleme'. (Č) 'To: so g'vixti, 'ppvo 've:ki, 've:ki ja pra'malo, 'te: pa sa ša 'morajo 'ma:li s'coj o'besiti, ka 'te: ja 'to: 've:kši a'fekt, ka 'bola s'ti:sna, na 'totix g'vixtix ja 'rukica, 'rukica, 'to: 'gor pa ja 'ro:ka na p're:špan.
rokica ► 'rukica -a ž ročica vzvoda pri stiskalnici, na katero obesimo uteži'. (Č) 'To: so g'vixti, 'ppvo 've:ki, 've:ki ja pra'malo, 'te: pa sa ša 'morajo 'ma:li s'coj o'besiti, ka 'te: ja 'to: 've:kši a'fekt, ka 'bola s'ti:sna, na 'totix g'vixtix ja 'rukica, • »o o7	zv	-1	/v o <—>	o u	o 7
'rukica, 'to: 'gor pa ja 'ro:ka na p're:špan.
sesti ► 'se:sti 'se:da (3. os.) dov. sesti \končati jazo vage (—► vaga) pri stiskanju\: (C) [..] 'te:ko 'morajo 'iti, ka si 'vo:go, pa ka si 'se:da, [..]
sod ► 'so:t -da m, knjiž. sod \za vino[. (B) 'Ja, g're: v ma'ši:n, ka sa, 'pecli sa ot'peclajo, b'ro:zga pa g're: f p'rašo, s p'raša pa f'so:t.
spucati** ► s'pucati -an dov. očistiti \klet[. (A) 'Najp're:t sa piv'nica s'puca, pa polov'jo:k v'muja, pa p'raša sa 'mora v'mujti, pa po'sodva, ka so 'piita pa 'konta, pa 'to:, kaj 'niicaš. (Lipljin, spucati, 969)
šef ► 'še:f-a m natega \priprava v obliki cevi za izvlečenje, pretakanje tekočine\: (Č) 'Ovo pa ja na'vo:dan 'še:f. Na'vo:dan 'še:f za pijačo 'vun 'je:mati. 'Viš, 'tii: sa 'lii:kja na're:di 'ma:la, pa 'tii:, 'na, od're:žaš, 'te: pa tak 'notri f'pučal po'ri:naš pa po'te:gnaš. 'Te: pa 'ppst 'go:r 'današ.
seka ► 'šeka -a ž, redko \posoda, v katero se vliva vino, ki se pri poskušanju ne spije\ (D) 'Šeka, 'ja, ja po'so:dva, f'ke:ro sa v'le:vla 'vi:no, 'ke:ro sa na s'pi:ja. F k'le:ti, ra'cimo 'do:š pos'kušati 'vi:no, in 'ovi na s'pi:jajo, pa sa v'le:vla v ano po'so:do. Ka sa na v'le:vla 'tak, sa v'le:vla f po'so:do - f 'šeko.
šlah** ► š'lax -a m natega \priprava v obliki cevi za izvlečenje, pretakanje teko
147
čine]: (D) 'Vimo is p'raša 'tača po š'laxi f'kat, 'te pa ga is 'kadi 'pumpamo f 'ptičla. šrajf*~ ► š'rajf -a m [P šravb, šravf ] vijak \za zapiranje vratc na sodu]: (A) 'Ne, 'te ja 'mogo Psa s'kiip 'no:va d've:rca na'reiditi, 'na, pa š'rajf pa 'toti le'semi 'de:l. štibla ► š'ti:bla -a ž, star, ročaj \za ročni pogon grozdnega mlina]: (B) Š'ti:bla, 'to: ja, 'to: ja ro'ča:j pot 'čpko L, gi ja 'mejo ro'ča:j, ki ja 'bijo vrt'li:f.
štopelj** ► š'topl -la m zamašek \na sodu]: (A) 'Ja, ja g'lix 'ovi 'dem A'lenka š'la:, kaja 'mogla 'ku:piti. Po š'topla. —> ČEP (Lipljin, štopl, 1043)
točiti ► to'čiti 'točin nedov. točiti, nalivati: (D) Is 'korf laša san 'vimo pra'le:jo v 'litrska g'laža, ka gaja 'laži to'čiti v 'kupica.
trahtar** ► t'raxtar -a rij lijak: (M) A'xa, 'tii 'vi:din 'nekaj. 'Samo i'mema mi 'račta. (A) T'raxtar. (Bezlaj IV, 210: trahtar, Lipljin 2002: 1077: trahter)
tretač** ► t'retač -a m, zastar. grozdni mlin: (C) 'To: ja m'lim, ki, ... 'to: ja g'lix m'lim za, t'retač z, 'no:, 'te: pa bi 'tak 'rakla 'čist, 'za:j si ma s'po:tila na 'to:, t'retač z 'reblačon al pa b'ras. MAŠINA, MLIN
tretati** ► t'retati -an nedov., zastar. mečkati \grozdje z nogami]: (C) [..] 'negda so 'peški t'retali, za'to: ja 'do:bijo ba'se:do, ka so xo'dili, pa 'mii:čkali 'jagoda, [..] tropine ► tro'pina tro'pin ž mn. tropine \kar ostane po prešanju od grozdov in jagod]: (Č) 'Te: pa li'semi 'koš, na, li'semi 'koš, 'te: je 'potli 'notri f'koš p'ri:da tro'pina, zm'leto g'ro:zdja, 'pot 'gp:r na 'to:, pa pi'ji:či.
turen ► 'tu:rn -a m vrata, zapiralo odprtine na sodu, namenjene za čiščenje soda: (C) F'sa s'kiip, 'ce:li ala'mant ja 'tii:rn. —+ TIRELJ, DVERCA
vaga ► 'vo:ga -a ž položaj stiskalnice, ko sta sleme in kamen v funkciji bremena: (C) [..] 'te: pa ga s'pii:ščaš, 'tam dvi'giivlas 'go:r z vra'tanom, s 'kamnon pa vra'tanon, 'tam z'dignaš 'go:r, 'te: pa 'to: p'ri:da 'vo:ga.
valek ► va'le.’k -a m priprava v obliki valja, sestavni del mlina za grozdje, ki stiska jagode: (B) 'To: so va'le:ki, 'samo p'lastični. 'To: ja bi'lo: pot 'ko:ton, kaja 'samo k'coj š'lo:, ž'relo, 'na, 'te: pa sa 'pač 'to: vf'ti: fkiip 'tak.
veriga ► va'riga -a ž 1. kos lesa, ki se vstavlja v preslico: (Č) Vii'riga, va'riga sa založi nad 'gornji p're:špan, ka 'po 'dala stis'ko:vla, kar če p'ri:da 'toti g'vixti 'do:l, do 'poda, 'te: 'vač na stis'ko:vla in ja t'reba 'iti d'rii:go va'rigo 'dati. ♦ iti po verigo 'iti po va'rigo \postopek pri stiskanju grozdja, s katerim dodatno obremenimo
148
koš\: (M) Ka sta p're:t 'rakli, ka g're:ta? (Č) Po va'rigo.
verižiti ► va'rižiti -in nedov. dodajati lesene verige v preslico'. (M) A'ja, 'to: ja za'to:, ka sa ... (C) va'riži, 'ja. In 'te: 'to: pra'maknaš, 'ovo nas'luniš na 'koš, pa va'riga pra'maknaš 'nat, 'tam pa ga dvi'giivlaš 'go:r. Pa 'maknaš 'toto va'rigo, 'ta ka 'te: g'roda vz'vo:t, 'na, 'mo:jnga, kak sa 'rača po 'pr: laški. 'Te: pa, 'za:j, 'tam na pis'ti: 'go:r, kar ja zava'rižano 'gori, 'tan pa 'kaman v'leča fsa s'kiip, s'ti:ska.
vino ► 'vimo -a s vino'. (A) 'Ja, 'pacli fk'raj, ka sa ras'pacli, ka ma 'pacal ma 'dosti čraslo'vina, 'te: pa ja 'vimo 'bpla 'ta:k ... 'negda smo 'to: ... 'tppko, 'ja. ♦ belo vino vino iz grozdja belih sort ♦ rdeče vino vino iz grozdja rdečih sort'. (C) F 'totan 'dedi pa ja 'tak avtox'tona so 'beda 'vima, na sp'Iošno 'beda, f'de:ča sa izjemoma sa'di:jo /../
vlivati ► v'le:vati -lan nedov. \večkrat nalivati pijačo v večjo posodo\: (D) F k'ledi, ra'cimo 'do:š pos'kušati 'vimo, in 'ovi na s'pi:jajo, pa sa v'le:vla v ano po‘so:do.
vreteno ► vra'tano -a s vreteno |v obliki vijaka obdelan lesen drog, s katerim se dviguje ali spušča sleme\: (C) 'Na, 'to: ja 'tildi z 'namščina, bi 'rako, 'te: pa ga s'pii:ščaš, 'tam dvi'guvlaš 'go:r z vra'tanom, s ‘kamnon pa vra'tanon, 'tam z'dignaš 'go:r, 'te: pa 'to: p'ri:da 'vo:ga.
vretenariti*~ ► vrata'nariti -in nedov. [P vreteniti] ročno vrteti vreteno'. (C) 'Te: pa ša 'po:, k'daj ja s'ti:šjano, ša 'ajnkrat ras'koplajo, pa df'go:č s'kiip z'ložijo. 'Te: pa vrata'no:r[jo 'te: 'potli.
žrelo ► ž'relo -a s grot \lijaku podobna priprava pri mlinu za grozdje, v katero se strese grozdje\: (B) 'To: ja bi'lo: pot 'ko:ton, ka ja 'samo k'coj š'lo:, ž'relo, 'na, 'te: pa sa 'pač 'to: vj'ti: fkiip 'tak. —► GROT
(}O‘V(9d<yi
Besedila, ki smo jih zbrali z informatorji in jih je v diplomski nalogi kar 80 strani, so zapisana v fonetičnem zapisu8-9. V prispevek je vključen le kratek izrez za
8 V slovenski nacionalni fonetični transkripciji.
9 Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss.
149
ilustracijo.
C: 'To: ja p'raša, k'lasična, 'vidiš, 'tisoč 'osiinsto 'šezdasetaga 'leta ja 'bi:la nap'ro:vlana v'kupar in ot 'te: ja 'ša Psa, 'tak kak ja bi'lo:, 'razan ob'ro:ča smo 'no:va na're:dli.
M: Če ta mi 'za:j 'malo razlo'žili, s 'časa Psa 'tota p'raša sp'lox ja?
C: 'Ja, 'tota p'raša pa ja is ...
M: 'Negi na 'ani st'romi bi za'če:la 'malo.
C: 'Začnama s 'poda. 'To: ja 'pot, na 'keraga sa na'laga g'ro:zdja. G'ro:zdja sa z'la:ga v ob'ro:ča, 'tak da nas'tana s'tožac.
M: Aja, 'to: ja, za 'to: so 'toti ob'ro:či.
C: 'Ja, kar iz 'naj've:čjaga v 'naj'manšaga na'la:ga, na 'vj:x pa sa 'danajo d'vari.
M: 'To:, 'kaj 'tam stoji:.
C: Pok'ro:f, pokri'valo. 'Te: pa so p'raslca, 'zo:dja pa p're:dja p'raslca.
M: A'xa, p'raslca so 'tota ...
C: 'Tota stoje:ča, stojexi tra'movi so p'raslca, ki so na 'zo:dji p'raslci so va'riga 'notri na'devana. 'Te: pa 'za:j, v'zamaš, 'tam 'današ, k'daj ja 'koš na'ložani, kar 'te: 'tamo sa 'te:'potli 'rača 'koš.
M: A, 'tamo sa 'te 'koš 'rača - 'toti s'tožac, 'ka g'ro:ta.
C: S'tožac, ki 'tii: g'roita, sa 'rača 'koš. 'Te: pa spis'ti:š, 'tota va'riga 'maknaš 'vun, pa spis'ti:š 'go:r na 'koš p're:špaj, sa 'tamo 'rača, 'to: pa ja p're:špaj.
M: P're:špaj?
C: P're:španj. 'Na, 'to: ja 'tildi z 'namščina, bi'rako, 'te: pa ga s'pii:ščaš, 'tam dvi'giivlas 'go:r z vra'tanom, s 'kamnon pa vra'tanon, 'tam z'dignaš 'go:r, 'te: pa 'to: p'ri:da 'vo:ga. Pa na'la:gaš 'tota va'riga 'go:r, na jaga.
M: Va'riga pa so 'tii: pri 'tam 'to:?
C: 'To: so va'riga. 'To:, 'ka so pop're:k. M: 'To: li'semo. //To leseno.
C: 'Toto li'semo.
150
M: 'To: ja 'ne: 'lanc, 'tota va'riga?
C: 'Ne, 'ne, 'ne, 'ne. 'To: ja va'riga.
M: A'ja, 'to: ja za'toi, ka sa ...
C: ... va'riži, 'ja. In 'te:'to: pra'maknaš, 'ovo nas'luniš na 'koš pa va'riga pra'mak-naš 'nat, 'tam pa ga dvi'giivlaš 'go:r. Pa 'maknaš 'toto va'rigo, 'ta ka 'te: g'ro:ta vz'vo:t, 'na, 'mo:jnga, kak sa 'rača po 'pplaški. 'Te: pa, 'za:j, 'tam na pis'ti: 'go:r, kar ja zava'rižano 'gori, 'tan pa 'kaman v'leča Psa s'kiip, s'ti:ska.
TkT.TTMTOTT ‘PTVTI’OAIOC'KT
M: 0'valni polov'jo:ki? Pa fsii, kak š'te 've:ki 'so:, sa jin 'rača o'valni polov'jo:ki?
A: 'Ja, 'zaj če ja 'petsto 'litini ja polov'jo:k, pa če ja d'vesto Titpii, pa 'tisoč 'litjni, 'to: so fsa polov'jo:ki.
M: 'Ka pa 'ovi 'čist 'ma:lj?
A: 'Tisto pa so 'pučli.
M: 'Veta, 'kaj bi ša 'samo pog'ladnola, 'vi:din ša ... 'toti 'de:l ot polov'jo:ka.
A: 'A, 'to: pa ti na 've:n.
M: 'Veta, kak sa p'ro:bajta s'po:titi, če sta g'do 'mogli, ra'cimo, če sa ja 'to: pok'vo:rilo al pa 'kaj, pa ja t'reba za'me:jati, 'te sta 'to:'nekomu na'ro:čili za 'delatf...
A: 'Pintari ...
M: 'Pintari sta na'ro:čili, 'naj 'to: na're:di.
A: 'Naj 'nova na're:di. 'To: 'te 'mora fsa s'kiip 'no:vo - d've:rca pa fsa s'kiip 'no:vo na're:tj.
M: 'Ka pa 'sen p'ri:da?
A: Š'topl.
M: 'Ka pa mama 'to:?
A: 'To: pa ja š'lax.
151
M: Š'lax?
A: 'Ja. 'Te pa ja 'tak, z'ro:van s p'raša 'notri 'tača.
^9TK‘I/JfUC‘rJK
Že ob samem zbiranju gradiva, še bolj pa pri narečnem transkribiranju in sestavi slovarčka, sem ugotovila, da se narečni izrazi v množici knjižnih in strokovnih izgubljajo. Stari leksemi se tako z mlajšimi generacijami najprej umaknejo iz rabe, potem pa so podvrženi pozabi.
Kvalifikatorji, s katerimi sem opredelila besede, kažejo na stopnjo aktualnosti besed: nekateri leksemi so iz rabe že izginili, starejši se jih le še spomnijo (za-star.), drugi se počasi umikajo (star.), označene pa so tudi tiste besede, ki v govor prihajajo iz knjižnega (knjiž.) ali strokovnega (strok.) jezika.Večina besedje brez kvalifikatorja. To so prave, sodobne narečne besede, kijih govorci uporabljamo v današnjem vsakdanjem govoru. Uporabljali sojih vsi informatorji.
V članku je predstavljenih 93 slovarskih iztočnic. Veliko leksemov je podobnih knjižnim slovenskim (ključ, koš, mlin, ročka ...), precej je prevzetih iz nemščine (pintar, šlah, štibla ...), nekateri so skupni s hrvaškim kajkavskim narečjem: što-pelj (stopi), trahtar (trahter),wputa, šef." Leksemi cuhta, čep, četrtnjak, dveri, igla, kamen, koš, preslica, preša, vaga ... se, sodeč po razpravah Mihaele Kole-tnik, uporabljajo tudi v drugih že raziskanih govorih prleškega narečja, nekateri pa njegove meje znatno presegajo.
Čeprav narečne izraze izpodrivajo knjižni in strokovni, nas Prleke še vedno iz
dajajo glasoslovne narečne značilnosti, pa tudi vseh tipičnih besed še ne damo.
10	Po primerjavi s slovarjem Tomislava Lipljina.
11	Po primerjavi z neobjavljenim gradivom za slovar medimurskega dialekta Dura Blažeke. Gradivo je posneto v kraju Brezje (pri Čakovcu). Dr. Blažeki se za posredovano gradivo najlepše zahvaljujem.
152