Nekaj o podganah
Miši in hišne podgane so tisti glodalci, ki so človeku upravičeno najbolj zasovraženi, posebno podgane so mu vedno kaj nemili gostje v nje* govi hiši. Njihovim kakor dleto ostrim zobem, ki oglodajo, ogrizejo in uničijo vse, kar jim je in kar jim ni na poti, kljubujejo samo kovine in najtrše  kamenje.  Njihova  plezalska umetnost  je  občudovanja  vredna,  ker imajo zt-lo ostre kremplje in jim je tudi njihov dolg, z luskinami pokrit rep izvrstno  prijema.lno  in opiralno sredstvo.  Po  svoji predrznosti,  urnosti  in zvijačnosti prekašajo vse druge živali enake velikosti. Vse te njihove last= nosti jih napravljajo za nevzdržne sostanovalce človeških naselbin, ker se
vgnezdijo kot neprijetni podnajemniki v vsakem kotičku od kleti do pod* strešja in ga ne zapuste prej, dokier jim s silo ne napravimo konca.
Ta siva do rdečesiva, temnorjava in črna svojat, ki se boji svetlobe kakor vrabec strašila, je postala v kratkem času svetovna nadioga. Kjer stanujejo na zemlji ljudje, povsod je najti tudi podgano, izvzeti so le po* larni kraji. In kadar mislimo, da smo jo na enem kraju popolnoma iztrebili, se pojavi na drugem kraju kar v celih vojskah.
Stara pisana poročiia omenjajo podgano že v 13. stoletju. S popolno verjetnostjo torej lahko trdimo, da se je takrat prvič pojavila pri nas. Po tej dobi se je razširila tako hitro, da so že v prihodnjih letih govorili o pravcati podganji nadlogi. Leta 1400. so se v Franciji podgan že komaj ubra* nili. Če bi takrat narava sama z lastno silo (povodnji, hud mraz in kužne bolezni med živalmi samimi) ne pomagala, bi skoraj gotovo izumrli ljudje vsled njihove ogromne požrešnosti in divjega uničevalnega dela, tako brez moči so bili napram tem živalim.
Tako  pa je vztrajala podgana v naših krajih celih pet sto let in je na* pravila   milijonsko  škodo.  V  sredini 18. stoletja pa je dobila iz Azije večjo, močnejšo in bolj podivjano sivo pod=   « gano   kot   hudo   nasprotnico.    Naša hišna podgana ji je v kratkem času podlegla tako,  da  je pri  nas vsaj  v nekaterih  pokrajinah  in tudi   drugod skoraj   docela   izginila,   ali   pa   se   po« javlja le v majhnih množinah.
Po poročilih ruskega prirodoslovca Palasa je prišla siva podgana pred nekako 200 leti v velikih strnjenih množicah iz Perzije. V letu 1717. so preplavale te živali široko reko Volgo in dobesedno preplavile v kratkem času vso veliko provinco Astrahan. Od tam se je razširila ta nadloga preko vse Evrope. S tem da so jim služile trgovskc ladje za most preko Velikega ' Oceana, so obljudile kmalu vso zemljo.
Kadar je siva podgana lačna, se spravi z nekaj tovarišicami kar nad kure« tino in jo požre in ogloda do kosti; tudi slabotnejše ali zaradi bolezni manj odporne domače živali — kakor mladi pujski — postanejo lahko njihova žrtev; celo nenadzorovane otroke v zibelki so že napadle in ogrizle. Boj med sovrstnicami pa konča vedno tako, da zmagovalka požre premaganko. Marsikatero izgubo v kokošnjaku ali v hlevu za zajčke, ki jo pripisujemo včasih kuni, mački ali dihurju, imajo v skoraj večini primerov na vesti pod» gane. Seveda je tega roparja. ki je izrcden veščak v tekanju, plezanju, ska= kanju in plavanju, torej pravi sportnik v vseh panogah, zraven pa še poln zvijače, težko docela zatreti.