Za poduk in kratek cas. Modra ženska glava. 0 svojem času živel je kralj, ki je imel navado, svoje podložnike nadlegovati s vsakojakimi zvitimi vprašanji. Enkrat rekel je nekemu starcu: ,,Poslušaj me, starček! ako mi do jutri ne poveš, koliko velja moja brada, ne boš dolgo svoje gladil!" Sivobradi starec pride domu ves pobit in žalosteu. To opazi njegova šestaajstletna bčerkater ga vpraša, zakaj da je tako otožen. Na to jej oče izpoveda vse, kaj je in kako je. wTo vam oče, naj ne dela skrbi", reče mlado dekle. nLezite in spavajte mirno; jutri vam bom naznanila, kaj bodete kralju odgovorili". Tako se je zgodilo. Sledeči dan, ko se je starec pripravljal na odgo- vor pred kraljem, mu njegova bČi reče: nNakraljevo vprašanje odgovorite, da njegova brada vel.ja toliko. kakor samo trikratni dež skozi celo leto, — in vse bo dobro". Starec odrine; a ko pride do kralja, ga ta vpraša: ,,No, stari! koliko je vredna moja brada ? Toda dobro prevdari, kaj boš rekel, akotijetvoja mila!'* ,,Svetla krona! Jaz sem tuhtal in tuhtal, ali ničesar druga nisem iztuhtal kakor le to, da je tvoja brada vredna samo trikratni dež skoz leto". ,,Dobro, starec! Odgovoril si, kakor sem si tudi 8am domislil. Vendar povej mi po pravici, kdo ti je tukaj pomagal, ker po lastnih možgaaih bi ne prišel na to", govori kralj. Starec odvrne: ,,Po pravici bočem povedati, ker ljubim resnico. — Do tega odgovora mi je pripomogla moja jedina bčerka". nE, to mora biti ženska glava, ki se je temu domodrila", nastavi kralj. nNo, ker je tako modra, glej, pošljem jej eno povesmo kodelje, pa jej reči, da sem zapovedal, naj to sprede ter setke robače (srajce) za vse moje vojake, to pa od totega edinega povesma. Če tega ne stori, ne bode dolgo modrovala". Potem kralj odpusti starca. ,,Sivobradec se vrne domu zelo nevoljen in otožen. ,,Kaj je, oče!" d6 hči, stopivši pred njega. ,,Mar odgovor ni bil po volji, ker ste tako čemeren?" ,,Odgovor je moja draga, bil dober; ali glej! za tebe tri sto uadlog!" — n^ralj to pošilja toto jedno povesmo ter zapoveda, da to spredeš in setkeš srajce za vso njegovo vojsko od tega jedinega povesma". ,,Prav lahko bo to!" odgorori domialjava hči. ,,Jutri bom uže povedala, kaj naj kralju rečete!" Sledeče jutro piistopila je hči k očetu z besedami: nGlejte,oče! Tojeigla. Odnesitejo kralja, pa mu recite, da bom jaz od njegovega povesma spredla in setkala oblačila za vse njegove vojake, samo naj on poprej z železom od tote igle podkuje vse konje svojih konjenikov na vse četiri noge, vrh tega še za vse konjenike naj da ponapraviti žeblje ali ncveke" za skornje in za svoje ostrcge. Ce kralj to stori, kraalu bom tudi jaz po njegovej volji vse opravila". Starec odide ter kralju naznani od besede do besede vse, kakor mu je bila bči naročila. Kralj posluša in se čudi niodrosti ženske glave, potem spregovori: nČuj me, starček! Takšne modrosti v ženskej glavi se uisem zasledil v vsej svojej državi. To bi bila za-me žena, kakoršne si že zdavnaj želim. Reci toraj svojej hčeri, da bi jo jaz rad v zakon vzel, samo to jedino mora mi prvlje obljubiti, da mi s svojo modrostjo ne bode uikdar delala ovire pri mojeru inišljenji inv ravnanji. Ako mi to obeča, bode — kraljica! Če bi pa svoje besede ne držala, na mesti jo odpodim". Veselo prikoraka starec do svoje hiše, a še veselejse sporoča hčeri, kar je kralj vse rekel. Mlado dekle dolgo ne poniišlja, — voljna je vzeti kralja; vendar ic pod pogojem, dajcj kralj takrat, ko bi morala zapustiti njegovo palačo, dovoli seboj odnesti jeden predmet kakoršen si bodi. Kralj pogodbo zv6, z isto je zadovoljen. Sčasoma je bila elovesua poroka, a zakonca eta živela, kakor se to možu in ženi spodobi. Čez nekoliko časa se kralj poda na lov. Primeri se, da pride do grmovja neke babe. Med gostim šibičjem nekaj zaiumi. Lovec opazi nekšno stvar; zdi ma se, da je erna, zatoraj puško sproži in ustreli — babino jedino tele, ki si je v grmovji muhe odganjalo. ,,Kuku le-le! moje malo tele!" zavrisne baba, ko vidi nesrečo; no, spoznavsi kralja, vtihne, se sključi in pobere pete. Ko je kraij odšel, začne baba premišljevati: kaj sedaj? Naposled jej prigovarjajo druge žene, da naj gre h kraljici, češ ona je jako dobra, pa naj njej potoži. Dobro! Nesrečna ženica nameri svoje stopinje naravnost proti kraljici. Tje dospevši začne toževati o nadlogi, ki jo je zadela. Kraljica potolaži staro ženko, rekoč: rMoja draga! Kralj bo se vrnol istim potem; toraj bo zopet šel mimo tvojega grmovja. Idi hitro ter naberi veliko kopriv pa jih razprestri zraven pota. Ko bos videla kralja, a ti začni mlatiti koprive. Kralj bo te gotovo vprašal, kaj neki delaš? Ti mu paodgovori: ,,Mlatim žito!" On bo ti dejal: nPojdi, nebodinora! kako bi kopriva bila žito?" A ti mu zavrni z besedami: ,,Svetli kralj! — ravno tako kakor bi tudi tele bilo srna". Kakor je kraljica svetovala, to je naša starka vse opravila. Vrnivši se domu, nabrala je celo breme kopriv ter jih zrazložila poleg steze, po kojej bo moral kralj priti. Ona čaka. Kakor hitro pa je zagledala kralja, začela je po koprivah skakati in mlatiti, mislil bi; da je zblaznila. ,,Hej, baba, da bi te srečala pamet! kaj delaš?" začaden povpraša kralj. ,,Svetli vladar!" odgovori uboga starica — ,,mlatim žito, morda še dobim ktero zrnce, ki je po toči se preostalo". nPojdi, pojdi! ne kregaj se s pametjo! kako bi kopriva bila žito?" pravi kralj. nPač tako, kakor bi tudi moje tele bilo srna", odgovori ženica. Kralj si mahoma domisli, kamo starka meri, a da se dalje z njo ne prepira, segne v žep in ženi vrže nekoliko dukatov, naj bi se ne togotila. Ob enem mu pa v glavo šine misel, ne bi li pri tem bilo kaj kraljičinega masla. ,,Si li ti nekaj babi kaj svetovala?" vpraša kralj svojo soprogo, ko je prišel do nje v svojem dvoru? Kraljica, dobra in odkritosrčna duša, obstoji vse. To je bilo ogenj v strehi. Kralj jej očita, da je prelomila svojo obljubo, zatoraj naj pobere svoja Sila ia kopita pa hajdi z kraljevega dvora! Mirna duša, kakoršna je bila kraljica, ne reče ne pet ne šest, ampak se začne spravljati izpod strebe kraljeve. nHočem kralj!" govori ona, nho6em storiti po tvojej volji", potem pa pristavi: nVendar tudi ti mi moraš dovoliti, kar si mi obljtibil za ta slnčaj, namreč, da odbajajoč smem odnesti predmet kteri si bodi". nNosi, če hočes polovico mojega premoženja, samo ds mi odideš!" odreže se kralj. ,,Toraj kralj! vsled tote obljube hočem seboj vzeti to, kar mi je najljubše". To  rekši, z obema rokama zgrabi kralja, da bi ga  odnesla. Kralj so začudi in nasmeje modrosti svoje  žene, jeza in čemer mu mineta, objame svojo so progo in — od tega časa neslogi in prepiru ni  bilo več sluha ne duba! ,,Blagor vendar onemu, kdor je moder in pameten!" — pristavlja hrvatski priobčovalec opisane narodne pripovedke. M. E. Sinešuičar 38. Pijana žena je pri gospodinj- stvu veliko zamudila in zapravila. Mož se jej po-  grozi, da jo živo pokoplje, ako jo še enkrat pi-  jano dobi; pa uže pribodnji dan je obležala od  pijanosti; mož jo spravi pod neko škrinjo in dobro zadela da od nikoder ne pride svitloba do nje,  misleč jo ostrasiti in poboljšati, ko bi se prebudila v takem stanu; pa ko jej mine omotica, se prebudi in začne tolči po škrinji ter na ves glas upiti: nbej vi, kteri ste na tem drtigem sveti, jeli imate kde kaj žganja? J. Jamički.