Dušan Ludvik Ljudski sposojenki äkovnik in možer
Sposojenke niso le predmet filolo‘kilt in lingvističnih raziskav, ampak tudi kulturnozgodovinski pojav. Lahko imajo enako obliko kakor v prevzetem jeziku ali pa se Jonološko in oblikovno prilagajajo. V svojem prispevku se avtor ustavlja ob dveh dolenjskih ljudskih sposojenkah Äkovnik (majhen top) in možer (možnar).
Loanwords are not only the theme of philological and linguistic research, but also a culturological and historical phenomenon. Their form can be identical to the one in the language they had been borrowed from, or can adapt phonologically and formally. In his article the author discusses two folk loanwords from Dolenjsko, äkovnik (a small cannon) and možer (mortar).
William Faulkner je nekje zapisal, da »kar je preteklo, nikoli ni mrtvo, pravzaprav niti ni preteklo«.
To Faulknerjevo nepreteklo preteklost lahko samo še podoživljamo v tem, kar nam je vidno v oblikah in kar je zapisano. V temeljih evropske kulture je v bistvu še vedno zaobsežen tisti velikanski del antične in krščanske neizmernosti, ki je bila cepljena na izvirne kulture evropskih narodov. Bila je sprejeta deloma tudi v jezik, torej v življenje.
Vsak jezik sicer lahko živi iz svojega, bogati in plemeniti pa se dodatno s sprejemanjem iz tujih jezikov in s prilagajanjem le-tega svojemu. Navadno tako, da je v izvirni pristnosti domačega še skozi stoletja spoznavno in opazno, ker nima paralelnih, se pravi etimoloških osnov (korenov) - to so tujke in sposojenke. Npr. apelativ avto je kot predmet vraščen v našo zavest in predstavo, ne pa tudi v samo slovensko jezikovno bit in telo, čeprav ga na dan neštetokrat vidimo, izgovarjamo, slišimo ipd.
Nemški jezikoslovci (pri nas prof. Toporišič) klasificirajo sposojenke po formalnih vidikih v nekaj podzvrsti. Za etimologijo so sposojenke enotno telo - tu ne gre za formalne vidike, temveč za izvor in fonemsko podobo ter za razvoj notranje oblike. Neznanstveno je razlagati npr. srednjevisokonemške besede z današnjimi, fonemsko enakimi ali skoraj enakimi besedami. Srvn. frouwe ni današnje »Frau«, ni fiziološki,
temveč predvsem stanovski termin: »plemenita gospa», »žlahtna dama» itn. kot nasprotje k wip »ženska», »kmečka žena». Ljudska pesem je to nasprotje še ohranila: frouwe x tvibes lip = »žlahtna gospa» x »žensko telo« (Deklica vojak).
Sposojenke imajo lahko tudi v slovenščini enako obliko kakor v prevzetem jeziku, če so prilagodljive slovenski fonetiki (turn, krancelj), navadno pa so prilagojene fono-loško in oblikoslovno (ješterleh > ještrnik). Prevzeta oblika se lahko po internih glasoslovnih zakonih še dalje razvija (pukša > puša, puška). Lahko je ljudskoetimološko prirejena (kosarna, rogoment) ali pa sploh popačena (njegeral, pontrontaša /Patronentasche/).
Sposojenke niso zgolj predmet filoloških in lingvističnih raziskav, temveč tudi kulturnozgodovinski pojav, ne smemo ga zanemarjati, npr. predmet in ime ješterleh vodita daleč nazaj v čas starega Rima.
Akovnik - Pleteršnik nima. Bezlaj (ESSJ): »dolenjska« beseda pomeni »možnar»; ne pove ali »kuhinjski« ali »artilerijski« možnar. Etimologijo izvaja (ad hoc) iz psi. *okovü (iz »kovati«), kar ne ustreza ne časovno ne dejansko. Prvotni, tj. najstarejši možnarji so bili iz kamna ali pa izdolbeni iz drevesnih panjev.
Dolenjski akovnik je primitiven majhen topič za streljanje (pokanje) ob velikih cerkvenih in drugih slavnostnih dneh (glej možnar). Iznajdba strelnega orožja v Evropi sega nazaj le do začetka 14. stoletja. Dolenjski akovnik je sicer »kovinski«, ni pa bil nikoli »kovan« (psi. "okovi), nemško »geschmiedet«. Strelno orožje so namreč »ulivali« (nem. »gegossen«) iz brona, po letu 1450 pa tudi iz železa in kovinskih zlitin.
Skoraj nobeno strelno orožje se ne imenuje po materialu, iz katerega je narejeno, temveč: 1. po značilni obliki: nem. Mörser (»možnar«), Büchse > sloven, izposojeno »pukša«; 2. po načinu in prostoru uporabe: »Hand-btichse, Repetier-gewehr; - Gebirgs-kanone, Feld-mörser - sloven, puška risanica; puška na iglo itd.; 3- po deželi proizvoda: »francoska», »angleška« puška ... Strelnega orožja nismo iznašli v Sloveniji (boroveljska puška ne sodi sem!), s predmetom smo prevzeli tudi tuje ime in ga delno poslovenili: Flint-büchse: slovarsko: puška na kremen, kremenjača, v ljudskih pesmih: flinta, flintica, Hinka, flinca; iz frc. carabine 0600) je direktno (ne iz nem. »Karabiner« m.) slov. »karabinka«, tj »kratka puška kavaleristov« itd.
Na Slovenskem je bilo v starem času spričo pogostih lokalnih in občih vojn vojaštva več ko dovolj. Naši možje in fantje so vsi nekako »služili vojsko«. Morali so poznati ne le orožje, ampak tudi strokovna imena, saj so ga morali v času miru oddati ali ga nekje uskladiščiti (leta 1524 je bila na ljubljanskem gradu postavljena nova »orožarna«). Tuja imena orožja so si zapomnili pač v obliki, ustrezajoči slovenskemu jeziku.
Frve, težke, nerodno ulite puške se imenujejo poznosrvn. Itäkenbülise. Določilo je po železnem kavlju (srvn. hake, češ. hak (izposojenka), sloven, äk), s katerim je bila puška zadaj na kopitu opremljena. Kavelj, oprt na vilice (srvn. »furkett) ali na neko oporo (zid, drevo), je omilil vzvratni udarec puške. Ro tem kavlju je tudi frc. arquebuse äcroc (»puška na kljuko«); (arquebuse je sposojeno iz starejše nizozemščine: hake-busse, to pa iz srvn. haken-biihse!); značilen primer za križno sposojanje! Vladimir Levstik prevaja francoski izraz manj primerno kot »puška kljukača« in »mušketa na kljuko« (Ch. De Coster: Ulenspiegel /1948/, str. 14, 26). Orožje »mušketa«, iz Špan. mosquete, je mlajše od frc. arquebuse in tudi tehnično modernejše. To je »puška (flinta) na lunto« (Lunten-flinte), tj. s prižigalno vrvico (Cigale /1860/ še neživljenjsko prevaja tujko »lunta« kot »prižigavnica«).
Ni samo ljudski jezik, ki mu ugajajo eliptične oblike besed (srvn. töten-bäre > bare > sposojeno z bavarskim h/p kot »pare« - mrtvaški oder). Tudi vojaška terminologija je
polna eliptičnih oblik: Schiess-gewehr > Gewehr > sposojeno v naših ljudskih pesmih kot »gvir«; Hand-büehse > Büchse (prvotni pomen »škatlica, tulec»), bav. puhse > sposojeno kot »pukša, puša« z metatezo »puška» ...
Eliptična oblika od poznosrvn. häken-bühse je haken, potrjeno s termini za takratne topove: haken-kanone, halb -haken (za svinčene krogle do 50 gramov), ganzer haken (60 do 100 gr.), doppel-haken (100 do 200 gr.). Tudi Megiser (1603) pozna elipso hacken. S termini: handbüchs, Büchs (elipsa iz prejšnjega), handrohr, rohr (elipsa iz prejšnjega), hacken namreč razlaga sposojenko »pukša« (puköha) (Megiser -J- Stabej /1977/, str. 156). Le-ta ima istočasno vsaj na Tržaškem že elidirano obliko puša (gl. Sommaripa /1607/ za ital. »archibuso« = pujja).
2 novotarijo, takratnimi modernimi puškami na kavelj (häkenbühse, arquebuse) so v evropskih armadah opremili predvsem pešadijo in to že v 15. stoletju (t. i. arkebuzir-ji). To je mogoče tudi čas za prevzem tujke v slovenščino. Vojvoda Alba (gl. Schillerjevo dramo Don Carlos) je leta 1567 na Holandskem vpeljal v svojo plemiško konjenico tehnično izpopolnjeno »mušketo« (Špan. mosquete /iz. latinščine/), tj. malce čez meter dolgo za svinčenke do ok. 30 grama namenjeno »flinto na lunto«, tj. vžigalno vrvico. S barabinskim kavljem so jo obešali na daljšo palico s krožcem. Muškete so polagoma *2podrinile zastarele »puške na kavelj«, vendar je naziv häken ostal in bil prenesen na drugo strelno orožje.
Nemški naziv häkenbühse je bil znan po vsej Evropi; torej tudi pri nas (gl. Megiser 1. c-), in to v glavnem v dveh korenskih variantah, tisti iz nemščine in oni iz francoske sposojenke. Poznsrvn. häkenbühse > srednjinizoz. haakbuse, hakenbusse, valonsko harkibuse; francosko arquebuse, angl. histor. arquebus, ital. archibuso, nem. (zastarelo) Arkebuse, češ. arkabuza, arkebuza. Slovenska arkebuza je novejšega datuma (Megiser nima, tudi Sommaripa ne).
Dolenjsko äkovnik je simpleks izpeljanka iz ponašenega poznosrvn. häke(n). Nemški vzglasni dihnjeni h- (Hauchlaut), v govoru komaj zaznaven, Slovenci substituiramo (pred samoglasniki) z guturalom, večinoma pa ga ne registriramo (havbica x avba). Podobno izpeljano je češ. häkovnice (tj. puška na hak).
Kakršnakoli etimologija iz psi. *okovb (Bezlaj) ali iz prekmur. akov »vedro, čeber« (Caf, Valjavec) vodi v slepo ulico. Dolenjsko äkovnik je primer, ko prvotni nosilec takega imena postane nefunkcionalen, izgine iz spomina, staro ime pa je preneseno na drug, podoben predmet, tu na strelni možnar. Ta ima s pojmom häken skupno le to, da je »ulit« in da se z njim »strelja« (poka). Apelativ äk (kavelj) pa je v Braslovčah pomenil posebni kavelj iz kovine na koncu dolge žrdi; ko je razbeljen, z njim prižgejo »purfl« (smodnik) v možnarju.
Frazeologija v zvezi s pojmom äkovnik ni znana.
Možnar je okrogla ulita posoda, v kateri se kaj drobi. Apelativ je tehnični termin v gospodinjstvu, lekarništvu, kemiji. Lekarniški možnarji so iz porcelana, znotraj neglazira-ni. Za kemijske analize so navadno iz ahata. Kuhinjski možnarji so bili pivotno iz kamna, pa tudi izdolbeni iz drevesnih panjev. Na Slovenskem smo lesene možnarje poznali še v 19. stoletju, kar pričajo slovenska izvirna imena zanje: stopa, stopica »ein hölzerner Mörser« (Cigale /1860/), goriško stopica »možnar, posebno leseni« (Pleteršnik).
V	15. stoletju je termin prevzela artilerija - takratne težke topovske cevi so spominjale na obliko možnarja. Sprva so tako imenovali »gladke« možnarje iz kamna, iz katerih so izstreljevali kamnite krogle, težke 7 do 75 funtov. Po le-teh so se menjavali material, oblika, namen. Uvedle so jih vse armade sveta, ker so imeli izstrelki visok
balistični lok in so bili možnarji primerni za obstreljevanje bližnjih ciljev, ciljev za zidovi in barierami.
Na podeželju se je ohranil vsaj do druge svetovne vojne majhen, nizek ulit topič za pokanje na predvečer cerkvenih praznikov. Ime možnar je pravzaprav degradacija. S pravimi možnarji (artilerijskimi) imajo skupno samo to, da so uliti in da se z njimi strelja (poka). Sicer pa zanje poznamo še druga imena: dolenjsko: äkovnik, Braslovče (Savinjska dolina) po domače štuki, po gosposko pelerji (»Böller, ein klein Mörser, daraus zu schiessen« /Cigale, 18ö0/). Braslovški štuki so imeli približno tako obliko kakor tisti na sliki Maksima Gasparija »Streljanje z možnarji ob procesiji« (Rajko Ložar, Narodopisje Slovencev 1. (1944), str. 323), samo malce nižji in bolj široki so bili). Namen streljanja je pojasnjen v isti knjigi (str. 325).
Štuke so prižigali samo na robu trga z dolgimi žrdmi, ki so imele na koncu železen kavelj čik. Tega so v ognju razbelili in ga porinili v »purfl« (smodnik) v votlini štuka, ki ga je večkrat razneslo. Zato so smeli pokati samo izkušeni fantje.
Etimološko izhodišče je srednjelatinska, bolje že splošnoromanska beseda mortilri-um »gospodinjski možnar«. V nemškem prostoru sta predmet in ime prevzeta že v starovisokonemščino (c. 600 do konca 11. stoletja) kot mortäri, kar se je v teku let spremenilo v morsäri (s pravim germanskim š, ki je palatalni šumevec; substituiramo ga s š v nezveneči, z z v zveneči okolici). Bo »sekundarnem preglasu« (Sekundärumlaut) je nastala srvn. oblika morsaere, ki je izhodiščna za vse mlajše, stranske, preglašene, nepreglašene, ošibljene, disimilirane in narečne spremembe.
Sposojenke iz mortarium so splošnoevropske, se pravi velikoprostorske. V vsakem od jezikov veljajo drugačni korenski (debelni) zlogi. V romanskih jezikih se začenjajo z mort- frc. mortier, srednjinizoz. mortier, ital. mortaio (Sommaripa, 1Ö07), angl. mortar, rusko Mopmpa (Cigale, I860; Bretnar, 1986).
Nemški in tja inklinirajoči prostor (Skandinavija in slovanske dežele) je značilen po najmanj dveh osnovah: morš-: morser, mörser, disimilirano mörsel (gl. Mörser, Mörsel /Megiser, l603/) - in po disimilirani (brez prvega -r-) moš- (moser, möser) - oba tipa iz časa, ko je germanski š imel še palatalni šum (približno 13. stoletje).
Kaže, da so bile disimilirane oblike razširjene v južnonemških, obrobnih otočkih. Medtem ko je v tirolščini prvi -r- še ohranjen: me ar š or, je v drugih dialektih izginil -Lessach: measa; Bladen: meažar, kočevarsko možar; Sorica, Nemški Rut: meižar; srednjekoroško-. mqsr.
M. Snoj v svojem ne dovolj premišljenem poglavju »možnar« {SES str. 358), kar pa velja tudi za velik del srednjeveških sposojenk iz nemščine, izvaja možnar iz srvn. morsaere, morser- taka fonemska oblika bi dala v slovenščini kvečjemu moržm\\ Slov. možnar je mlada oblika. Brevzeta je iz nemške stranske oblike mörsner, bavarski morsner (je: mörser z inficiranim -n-). Nemški r zveni v nekaterih dialektih kot vokal, —ž— pa je analogno po starejši, prvotni sposojenki, o kateri iz Snojevega Etimologikona ne zvemo prav nič! Nemško mörsner je izpričano šele 1. 1684. Torej je beseda možnar sposojena šele v 17. stoletju.
Megiser navaja kranjsko mojer (Dictionarium, 1592, Thesaurus, 1603), kar tolmači z »mortarium, Mörser, Mörsel«. (Megiser - Stabej, 1977, str. 91). Skoraj istočasno je tržaško možer za ital. »mortaio« (Sommaripa, 1607). Brevzem je moral biti vsekakor še v času, ko germanski .s' še ni izgubil palatalnega šuma. To potrjujejo tudi sposojenke v druge jezike: staročeš. moždier (z infiksom -d-), češ. (h)moždir. Iz staročeš. prevzeto je polj. moždzierz, kar je dalo rusko Meotcotcep. Madžarsko je mozsär, narečno mazsar, prevzeto v slovaščino kot mažiar. Če dodamo k temu še srednjenizkonemško (Mittelnieder-
deutsch) möser, vidimo, da je bila v nekem časovnem odseku srednjega veka disimi-lirana oblika moser/möser vodilna beseda za klasično srnv. morsaere. Iz nje je starejše sloven, možer, po Pleteršniku že pri Dalmatinu.
V	slovenščini se beseda možnar veže z glagoli, tipičnimi za gospodinjske opravke: "da se trdi predmeti (v možnarju) stolčejo, raztolčejo«(Cigale, I860); »v možnarju euker drobiti» (Pleteršnik, 1894); »da se (v njem) tolčejo orehova jedrca« (Glonar, 1936); »da se v njem tare deteljno seme« (kočevarsko, 19. stol.: »in khleažuma mit’n mSžara gs-naijst«).
Za možnar (äkovnik, štuki) velja samo, da se »z njim poka«, kočevarsko: »mit možarn gašossn«. Priljubljena fraza je bila (namenjena zoprnežem): »tebe je treba samo zbasati v možnar in te izstreliti prek 99 gričev« (»dii baršt lai entsatüan in a možar önt Ibar nainönnaintsikh plhlatso ta šiasn«; W. Tschinkel, Wörterbuch d. Gottscheer Mundart 2 (1976), str. 63).
Zusammenfassung
Zwei slowenische Volkslehnworte
Die Lehnwortkunde ist ein wichtiger, oft bearbeiteter Zweig der slowenischen Sprachwissenschaft. Nicht alles ist gut, nicht alles ist richtig. Der gewöhnliche, seit Miklošič begangene Fehler •st die Art, mittelalterliche Lehnwörter mit phonemisch gleichen oder fast gleichen modernen Ausdrücken zu interpretieren, oder mit solchen, die den ursprünglichen Inhalt nicht mehr wiederspiegeln: Hl uš: ~Gastwirtschaft-, anstatt: ■direkt aus dem mhd. lit-hüs übernommen«; oder: mhd. fruwe: »Frau«. Die Lehnwörter sind auch kulturgeschichtliche Kategorien, slow. ješterle reicht stofflich und sprachlich in die altrömische Zeit zurück.
Akovnik »kleiner gegossener Schiessmörser, Pöller«. Ein dolenjisches (= niederkrainisches) rares Wort. Nach Bezlaj (ad hoc) aus urslav. ‘okovu (kovati, schmieden). Die ältesten Schiesswaffen in Europa sind erst anfangs des 14. Jh. nachgewiesen. Sie wurden nicht »geschmiedet«, sondern »gegossen«, keine von ihnen wurde nach dem Material des Erzeugnisses benannt!
Ausgangswort: spütmhd. häken-bühse (mit einem eisernem Haken am Kolben), frz. arcjue-buse a croc (arquebuse aus mitholl, hake-busse, dies aus spätmhd. häken-bühse). Die schwerfälligen Waffen veralteten, sie wurden ausser Dienst gestellt. Von Herzog Alba wurden sie im J. 1567 durch leichtere, kürzere technisch fortschrittliche Musketen (span, »mosquete«) mit Luntenzündung (Luntenflinte) ersetzt. Der Name slowen. mušketa ist jung, bei Megiser (1603), Som-maripa (1607) nicht vorkommend.
Auch im Heerwesen sind im alltäglichen Dienst kürzere elliptische Namen bevorzugt (hand-bühse > bühse, bair. puhse > slowen. puk.ša (1603), puša (1607).
Mhd. haken (bühse) wurde auf die damaligen Kanonen übertragen: \vAh-haken, ganzer haken, doppel-haken (nach dem Gewicht des Geschosses /Kugel/). In der slowenischen Umgehung blieb aber der Name haken bewahrt. liei Megiser (1603) bezeichnet er das bair. LW »puk.ša« backen.
Die alten Schiesswaffen-Namen waren grossräumig über ganz Europa verteilt, auch über den slowenischen Raum. In Dolenjsko wurde die Kurzform haken inhaltlich degradiert: aus ihr Wurde äk-ovnik(.aus hak-) »l’öller«. Eine ähnliche Wortbildung kennt auch das Čechische für die alte »häkenbuhse«: »hak-ovnice«.
Možnar »Mörser« (Küchengerät), »Pöller«. Der Name wurde im 15. Jh. von der Artillerie übernommen und man weiss nicht wann auf die einfachen Pöller übertragen. Die älterten Namen stopa, stopica sind in Slowenien noch im 19. Jh. bekannt gewessen (Cigale, Caf, Pleteršnik).
Für den Begriff »Pöller« kennt die slowenische Volkssprache einige Ausdrücke, die LW sind: äkotmik (Dolenjsko), štuki, pelerji (Braslovče). Etymologische Ausgangsform ist gemeinromanisch /lat/: mortfirium (Mörser im Haushalt) ahd. mortäri>morsäri, nach demSekuldärumlaut >
mhd. morsaer(e). Sache und Wort sind grossräumig über ganz Europa verbreitet; im romanischen Raum überwiegt die Wurzel: rom. mort-, im deutschen und angrenzenden: mhd morš-(morser, mörser; mörsel (dissimiliert). Es muss in einer gewissen Zeit eine dissimilierte Form (ohne das Wurzel gegeben haben: moser, möser, die im mitnieddt. möser; in südbairischen altertümlichen Sprachinseln (Kočevje, Selca, Pladen ...), in den LW der Čechen und ihrer Nachbarn, im Ungarischen und in der älteren slowenischen Volkssprache einheimisch geworden sind: slowen. mužer (Megiser, Sommaripa). Aul'eine ältere Zeit weist zurück das phonemische -s-, ein palataler Geräuschlaut, der während des späten Mittelalters verklungen ist.
M. Snoj kennt nur slowen. möznar, das er aus dem mhd. morsaere, morser ausführt (dies würde höchstens 'moržarergeben!). Die slowen. Form mit dem Infix —n— ist jung, höchstens im späten 17. Jh. übernommen! Die Ausgangsform mörsnes / morsner ist erst im J. 1684 nachgewiesen. Das palatale -Š- ist Analogie nach mužer.