v. v.
1278
SLOVENŠČINA IN SLOVENCI
Tej temi sta bila posvečena dva pomembna spisa v letošnjem letniku naše revije: obsežna razprava Jake Avšiča »Nekaj pripomb k mnenju o rabi jezikov v JLA« v četrti številki in Lojzeta Krakarja pismo uredništvu »Ali govorimo vsi državljalni SFRJ res samo »jugoslovanščino« v 8—9 številki. Iz obeh prispevkov, in iz vsakdanje prakse vsakogar med nami, je moč ugotoviti, da je to eno izmed tistih vprašanj, ki nas s svojimi številnimi odtenki neprestano ter intenzivno zaposlujejo, hkrati pa se jih — bogve zakaj — tako po-redkoma dotikamo.
Jaka Avšič in Lojze Krakar sta se te teme lotila široko, v kontekstu odnosov Slovencev z drugimi jugoslovanskimi narodi, prvi ob vprašanju, zakaj ne tudi slovenščina v vojski, drugi, zakaj ne tudi slovenščina v komuniciranju z našimi delavci v tujini. Pričujoča glosa je zožena na razmišljanje o slovenščini med Slovenci. Pobudo zanjo, še prej za razmišljanje, sem našel v naslednjem: vse jugoslovansko časopisje je s poudarkom sporočilo svojim bravcem novico, da je predsednik zveznega izvršnega sveta Mitja Ribičič go-
Kdo se boji revolucije
1279
voril v Generalni skupščini OZN v — slovenščini! Mislim, da se nobena delegacija v OZN ni čudila Ribičiču, če je pred tem svetovnim forumom spregovoril v materinem jeziku; začudila pa se je (vsaj po odmevu v tisku in objavah v radiu ter po televiziji) vsa jugoslovanska javnost. V tem nekaj ni v redu, sem si rekel, v tem začudenju. Pa vendar: razveseljivo, da se je to zgodilo vsaj zdaj, če že prej ni to bil naraven pojav. Nekaj dni potem sem bral v Komunistu, da ta in ta delegat na prvi konferenci ZKJ pa je bil do kraja dosleden: celo govoril je v slovenščini. Kaj pa drugi Slovenci, sem pomislil, in Mitja Ribičič, štirinajst dni po zgodovinskem govoru v Generalni skupščini? ... In še o pobudi te glose in razmišljanja: v deseti številki Teorije in prakse sem čisto na koncu, v drobni pripombi pod črto, v članku Janeza Ruglja »Še enkrat: zakaj slab odziv v vojaške šole in akademije?« bral naslednje: »Pred pol leta je prišel k piscu (ki je bil takrat še vojaški psihiater) v ordinacijo višji oficir, doma iz slovenske Primorske. Takole je izpovedal svojo stisko: »Pred vojno sem moral hoditi v italijansko šolo, po partizanski dobi sem služboval po vsej Jugoslaviji, tudi vojaške šole so bile v srbohrvatskem jeziku, v šoli se nisem nikoli učil slovenščine. Pred kratkim sem bil premeščen v Slovenijo. Zadolžili so me, da bi rezervnim oficirjem predaval v slovenščini. Zaradi neznanja materinega jezika me je te naloge tako strah, da ves potan komaj spregovorim. Rad bi bil te naloge oproščen.« (Seveda sem mu dal ustrezno potrdilo, toda z grenkim občutkom in zavestjo žalostne usode slovenskega partizana, ki je po vojni moral ostati v armadi).« Tako Janez Rugelj. Tudi mene je stisnilo za srce. Tudi sam sem bil, kot ta anonimni višji oficir, primorski partizan, kot otrok sem hodil samo v italijanske šole in po vojni se mi je komaj posrečilo, da nisem ostal v vojski...
Razmišljam: ne samo da ni pravično, tudi pametno ni, da se to dogaja, in spet se spomnim tiste »dosledne« izjeme na zadnji konferenci ZKJ: eden izmed Slovencev pa je le govoril slovensko v Beogradu. In se še zdaj sprašujem dalje: Ali je ta delegat ravnal prav, ko je govoril v materinem jeziku, v slovenščini, ki je tudi po ustavi enakopraven jezik? In če je ravnal prav, kako ravnajo drugi, ki te izjemnosti ne spremenijo v najbolj naravno pravilo? Kdo nas sili, da se odpovedujemo svojemu jeziku v javnih nastopih? Srbi in Hrvati prav gotovo ne. V slovenščini me ne bi razumeli, sem večkrat slišal opravičilo. Res ne? So kdaj nastali zapleti, usodni nesporazumi zaradi uporabe slovenščine iz ust Slovenca, ko tudi formalno predstavlja svoj narod?
Ponosni smo bili, ko je Mitja Ribičič spregovoril v slovenščini v New Yorku: tako smo na najlepši način manifestirali pred svetom svojo demokracijo, svobodo, tudi jezikovno enakopravnost med jugoslovanskimi narodi. Zdi se mi — tako me namreč napeljuje tok tega razmišljanja — da bi bila taka manifestacija enakopravnosti na mestu tudi doma, v opombo nam samim. Ne zaradi Srbov in Hrvatov, temveč zaradi nas samih. Izbojevati si svobodo, ki ti jo kratijo drugi, je težko, a ne najtežje; težje je dostojanstveno ohraniti svobodo v sebi samem ...
Čas je, da se lotimo deetatizacije tudi na področju jezika.
Odločil sem se, da napišem gloso, zato moram končati, čeprav razmišljanju ne vidim in ne vidim konca.
C. Zlobec