Profesorji — osnovnošolski nadzorniki. Leta 1922. je prof. Radojevič, načelnik min. prosvete izdelal načrt zakona za osnov« ne šole. ki je bil najbirokratičnejši naort, kar smo jih imeli dosedaj. Ta načrt je zddal vso avtoriteto šolstva na avtokratizmu in birokratizmu. Predvideval je tudi profesorje za nadzornike osnovnih šol. S tem je hotel vzpostaviti avtordteto nad učitdjstvom dn dvigniti šolstvo ...? »Da ne bi vladala prevelika kolegijal* nost med učiteljstvom in nadzo>rniki«, je bila že tedaj ona krilatica, s katero so oficdjelni krogi utemdjevali nujno potrebo, da bodi profesor osnovnošolski nadzornik. Brez globljega utemeljevanja so odrekali potrebo tesnejšega, vzajemnejšega delovanja med nadzorniki in učitdjstvom. Nadzorniksprofesor naj bd bil »nezmot« ljivi« pedagoški Bog, ki bo nosil avtoriteto že v sebi in bo šel lahko preko avtoritete izkustev in prakse po poti svojih teoretič* nih zamisli in eksperimentov, na katerih naj bi slonela njegova namišljena avtoriteta nad učiteljstvom. Učiteljstvo naj bi se ga balo. mrzilo naj bi ga . .. Ali je prepad med nad* zorniki in učiteljstvom res tako nujno po= treben? Po teh nazorih bi tudi na srednjih šos lah ne smel biti nadzorndk profesor, ampak kvečjemu univerzitetni profesor, da bo vla= dal in obstojal med profesorji in nadzor* niki — avtokratski dn birokratski — kitaj= skd zid. Leta 1922. ta nazor ni prodrl in je teza avtoritete, na kateri naj bazira osnovna šola po prof. Radojeviču, propadla v Glav* nem Prosvetnem Savetu. Cdia v Beogradu so ¦uvddeli, da ne kaže napenjati strun, ki so pokak že v Avstriji dn da brez osnovnošol* skih praktikov ni mogoča notranja reforma osnovne šole in ne avtoriteta nad oičiteJj* stvom. ki bi ga ibila v stanu dvigniti dn vzpodbujati pri njega notranjem delu v šoli. V zadnjem času se je isto stremljenje pokazalo v gotovem krogu profesorjev tudi pri nas. Prati načelu demokracije in samo« vlade poedinih stanov, ki bi morala biti naš višek in naš ideal, hoče ta krog postavdti zopet profesorja za nadzornika nad osnov* nim šolstvom. Eden najabsurdnejših argumcntov, ki smo ga slišald med drugimi, je pač ta, »da pripada to mesto profesorjem, ker je siste* mizirano z I./4.« Ta argument je tako slab, da se ga morajo resnejši krogd gg. profesors jev direktno ženirati, če se jemlje kot opora za dosego tega mesta. Tako argumen= tiranje kaže golo kruhoborstvo, zaradi ka= terega se hoče zasesti s strani profesorjev to mesto, ki je posestno mesto osnovnošol* skega učiteljstva in stavi v zek> čudno luč yse probleme notranje reforme osnovne šole, pred katerimi stojimo dn program, ki ga dmajo gg. profesorji v pogledu reformnih problemov osnovne šole, zaradi katerih ravno smatra osnovnošolsko učiteljstvo to mesto za važno. Lahko bi tudi govordli o tem, kako je prdšlo do »sistemizdranja« tega mesta z I./4 ter razglabljali tudi nadalje to plat vpraša* nja. A osnovnošolsko učiteljstvo se je pri* eelo oddaljevati od zgolj materijalistiških pogledov pri reševanju šolskih vprašanj. Z razvojem osnovnega šolstva se je vedno bolj in bolj spoznavala potreba dati vodstvo nad osnovnim šolstvom osnovno« šolskemu učiteljstvu, ako ga hočemo dvi» gniti. Poglejmo malo nazaj! Pokojni nadzornik Hubad se je moral kmalu umakniti Lcvcu, ki je kot bivši okraj* nd šolski madzornik imel več prakse in več upogleda v notranjost osnovne šole. Ne smemo pozabiti, da sta pa oba bila zadnte* resirana za naloge osnovne šole na učitelji« šču, kot večletna ravnatdja, kjer sta sode« lovala pri uvajanju učiteljskega naraščaja v osnovnošolsko prakso. Že tedaj so pa merodajni krogi pričeli uvidevati. da spada na tako mesto osnovnoj šolski praktik, če hočemo osnovno solo tudi v njeni notranjosti proobraziti. Da ndso bile strankarske sile tedaj jačje od stvarnih razs logov, bi se to ludd zgodilo že pod Av« strijo. Starejšd tovariši, ki so imeli svoječasno srednješolske profesorje za okrajne nad» zornike, bi vedeli našteti marsdkatere resne argumente tako metodične, didaktične ter obče šolske pogreške, ki 'bi razčistdle to vprašanje. Vedeli bd pa povedati tudl mar= sikatero anekdoto iz te dobe. Našteli bi pogreške glede ocenjevanja učiteljevega dela, truda in uspehov, kd so izvirale iz ne= poznanja osnovnega šolstva in neumevanja položaja in teženj učiteljstva, kar je prvi pogoj za uspešen razvoj pouka in šolstva ter zadovoljstva učiteljstva. Počemu bi posezali nazaj! Poglejmo sa? mo v dobo fdr. Pestotnika. Reakcija ni pid« šla zgolj zaradi personalnih zadev temveč ima svoje vzroke tudi v odredbah, ki so re* zale v notranjost osnovne šole, ker so bile odrejane K)d srednješolskega profesorja s premalim ali pa sploh nikakdm upošteva* njem osnovnošolskega referenta in mnenj osnovnošolskega učiteljstva. Vsa opotzorila s strani osnovnošolskega učiteljstva so te* daj naletela na gluha ušesa. In reakcdja... Najmanjši predpogoj za vsakega ob» lastnega šolskega nadzornika dz srednješol* skih vrst bi raorala biti dolgoletna poglob« Ijena praksa na reformiranem učiteljišču dn notranja osnovnošolska praksa vsaj v insU nosti sreskega §o'lskega nadzornika, ako ho* če postati oblastni šolski nadzornik sedanji dobi ustrezajoči reformator osnovnega šoU stva in ne navadni birokrat, ki bo kvečjemu oviral in ubijal to reformo. Ne gre samo za poznanje vnanje orga= nizacije modernega osnovnega šolstva. Da= nes je problem reforme osnovne šole vse globlji in zahteva bolj kot pod Avstrijo do= brega nctranjega poznavalca osnovne šole, ee hoče pravilno izvesti nastopajoče tc formne probleme v naši osnovni šold. Osnov» nošolsko učiteljstvo je podalo dovolj širok predlog in je v zadnjem času pokazalo do= volj resnostd, ki jo ima z ozirom na osnov= no šolo In njene naloge, zato smatra Iahko vsako briskiranje v tem vprašanju kot omas lovaževanje vsega stanu. Masa osnovnošolskega učiteljstva je sedaj prebujena že tdliko, da bo avtoriteta nadzornika danes lahko slonela le še na dobrem poznavanju notranjosti osnovne šole in njendh notranjih reformnih potreb, vsaka druga avtoriteta bo prej ali slej od« rekla. Organdzacija pa hoče poskrbeti, da dvigne s študdjem notranjdh šolskih proble« mov učiteljstvo še višje, da bo še odpor* nejše protd vsakemu birokratizmu in avto« kratizmu. Seveda, če se motri vprašanje šolskega nadzoornika samo z birokratičnega stališča ali celo s stališča I./4, brez potreb notranje reforme osnovne šole, potem seveda ni tre? ba upošteva-ti osnovnošolskega učiteljstva, potem se lahko prezre osnovnošolsko uči« teljstvo tudd pri tem vprašanju, ker bo ho* dila šolska uprava svojo, učiteljstvo pa svojo pot.