Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. • II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečno	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190
m	t t <
	m i
Leto VI. - Štev. 28
Gorica - 15. julija 1954 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Kaj bo s Svobodnim tržaškim ozemljem ?
Že nekaj časa hodijo Tržačani, tabo Slovenci kot Italijani, vsi zaskrbljeni po cestah in ko se ustavljajo z znanci ne govore drugega kot S skrbjo sprašujejo, kaj bo s Svobodnim tržaškim ozemljem. Ta zaskrbljenost p'a še posebno narašča, če greš v tržaško okolico, v slovenske vasi. Osvobodilna fronta je poslala svoje ljudi k Titu, da bi potolažili slovensko prebivalstvo. Tržaške italijanske vladne stranke so poslale svoje predstavnike v Rim, da bi vendar našli tolažbo. Toda eni in drugi so se vrnili razočarani in z veliko negotovostjo v srcu. Danes spoznavajo vsi, vse narodnosti in vse stranke na Tržaškem, da je Svobodno tržaško ozemlje trgovsko blago, s katerim plačujejo račune države med seboj za simpatije ali antipatije. Račune plačujejo z živimi življenji Tržačanov. In njih, za katere gre, njih nihče ne vpraša, kaj eni žele in naj oni povedo v odločilnem trenutku svojo besedo.
Resnično razpoloženje Tržačanov •
Če je kdaj kdo dvomil, ali hočejo Tržačani res samostojni Trst, naj pride danes v to mesto in v okolico. Vsi brez izjeme žele samo eno: naj ostane vsaj tako kot je bilo do zdaj! Tudi tisti to žele, ki so včeraj kričali, da hočejo k Jugoslaviji in tisti, ki so kričali, da hočejo k Italiji. Resnično razpoloženje Trsta je danes samo to: Pustite nam Svobodno tržaško ozemlje!
, Starčki sprašujejo in mladi kriče, kako je vendar 'mogoče, da v Ameriki tako slovesno proslavljajo dati svobode in' samoodločbe. Iii ne moremo razumeti, kako da V Londonu tako slovesno im veličastno govore 0 demokraciji in svobodni volji. Ali vse to velja samo za AmeSiko in Anglijo? Kako, da Tržačanov, O katerih življenju odločajo, sploh ne vprašajo.
Zakulisna politika
V Beogradu, Rimu, Washingtonu in v Londonu SO silno molčeči o tržaškem vprašanju. Skoraj ne govore o njem. Ničesar naj ljudje ne zvedo. »Ti, Tržačan, kar počakaj, kako bomo še o tebi odločili!« Nikjer in nikdar ne kličejo Tržačanov, da povedo svoje mnenje. To je zanje skrivnost.
Mi pa vemo, da je v tem molku nekaj nepoštenega. Če imate jasne in poštene namene, zakaj ne poveste na glas, kaj hočete. Zakaj se zavijate v molk, tako eni kot drugi? V tem molku je nekaj zahrbtnega.
Izdajstvo komunistične partije Jugoslavije
V Beogradu so danes bolj molčali kot navadno. Ali ni čudno? Maršal Tito je kar naprej dajal najrazličnejše izjave o Trstu. Včasih tako pogosto, da jih niso v različnih prestolnicah mogli niti komentirati. Vse je že ponudil, kar je kdo hotel. Zdaj pa je kar naenkrat njegova gostobesednost prenehala. Šele ta teden je prvič spregovoril ravnatelj uradne agencij Tanjug. Ne morda zunanji’minister, ali njegov namestnik. Tudi predsednik talko imenovane slovenske vlade v Ljubljani ne. In tudi Tita ni slišati. Samo direktor agencije se je oglasil, da sporoči, da je prav za prav vse kar pišejo inozemski časopisi, posebno italijanski (jugoslovanski niso smeli do zdaj ničesar), res. Da gre prav za prav za razdelitev Tržaškega ozemlja, še več: da gre dobesedno za odločitev zaveznikov od 8. oktobra.
In Okroglica? Pa Zemun? In vse demonstracije po državi ?
Danes jih ni. Čeprav se bo zdaj zgodilo ■'sto, kar se je imelo 8. oktobra, nihče več v Jugoslaviji ne govori, da bo vojska takoj nastopila, ikakor hitro bo stopil prvi ztalijamgki vojak v Trst. Časopisje? »Primorski dnevnik«? Tedaj protesti, danes to hlapčevsko glasilo zagovarja na vso moč razkosanje ozemlja.
Najprej so govorili še o nekih mejnih, brezpomembnih korekturah. Zdaj niti tega ne več. Potem so govorili, da bodo Amerikam i
zgradili Jugoslaviji novo pristanišče. Zdaj ni več govora o tem. Nekdo je še dejal, da bodo dali denar za novo pristanišče, a so še to demantirali, kar tako ni nič vredno, saj vemo, da bi Tito porabil ta denar za kaj drugega.
Kaj se je torej zgodilo ?
Komunistična partija Jugoslavije je zaigrala še zadnjo kaTto, ki jo je imela v roki: razdelila je Trst za ceno, dai se bo ohranila še na oblasti. Jugoslovanski komunisti potrjujejo tisto’, kar je med zadnjo vojno javno na mitingih govoril pokojni Kidrič: »Ni važno, če v tej revoluciji poginejo vsi. Da le ostane partija. Ta bo zgradila novo življenje.«
Vprašanje Titu
Ljudem pa se vsiljuje vedno bolj Vprašanje, ali ni Tito res že pred 8. oktobrom pristal na delitev. Ali ni morda vse tisto trgovanje in mešetarjenje bilo že takrat sklenjeno ?
Če je ta trditev napačna, kako, da danes Tito ne kriči? Ljudstvo se je pomirilo, ker je verjelo njegovim besedam in zagotovilom. In vse se zdi, da je tudi Tito dejal zaveznikom, da je treba odločitev z dne
8. oktobra odložiti, da se ljudstvo pomiri, potem pa bo že on poskrbel, da bo vse počasi šlo.
To prepričanje se daue9 vedno bolj vsiljuje Slovencem na Tržaškem in Jugoslovanom na oni strani. Bližnji dogodki bodo pokazali, če ni tako. Morda danes tako kaže partiji, zato bo pustila, da gre vse svojo pot.
Toda, če se to zgodi, naj si zapomnijo jugoslovanski komunisti, da i slovenski narod ne bo nikdar tega izdajstva pozabil.
In mi?
Ponovno odločno protestiramo proti delitvi in zahtevamo, da se mirovna pogodba izvede. Najboljša in najpravičnejša rešitev za oba naroda, tabo slovenskega kot italijanskega je Svobodno ozemlje z zajamčenimi narodnimi pravicami. Začenjajo se stavke in napovedujejo zborovanja v Trstu v znak protesta proti delitvi. Zvedeli smo, da policija ne bo dovolila nobenega izraza javnega mnenja. Čeprav bo hotela oblast vse v kali zadušiti, ne bo mogla izbrisati zgodovinske resnice, da hočejo Tržačani živeti sami na Svobodnem tržaškem ozemlju.
APEL
na vlado Anglije in Severne Amerike
Ekscelenca,
Slovenska demokratska zveza in Slovenska katoliška skupnost v Trstu kot predstavnici demokratičnih Slovencev na Svobodnem tržaškem ozemlju
PRED NEJI A VNOSTJO razdelitve Svobodnega tržaškega ozemlja med Jugoslavijo in Italijo,
UPOŠTEVAJOČ deklaracijo izdano v IVashingtonu dne 29. jun. t.l., ki v točki 3 zagotavlja, da bo Vaša vlada podpirala težnje prebivalstev po samovladi in neodvisnosti ter se sklicuje na potrebo svobodnih volitev na vseh osem/ 'tih, ki so razdeljena,
ŽELITA OPOZORITI VAŠO EKSCELENCO
da je Svobodno tržaško ozemlje po mirovni pogodbi z Italijo postalo last in pridobitev njegovih prebivalcev,
da je zaradi tega nasilje vsaka izpre-memba obstoječega stanja brez izrecnega pristanka njegovega prebivalstva,
da bi bil takšen postopek v popolnem, nasprotju z vsemi demokratičnimi in tudi v Atlantski listini in 29. junija v JVashing-tonu proglašenimi načeli.
Ženevska konferenca
Ženevska konferenca je začela zadnji torek zopet v redu zasedati. Zunanji ministri Francije, Anglije. Kitajske in Sovjetske zveze, ki so bili kake tri tedne odsotni, so bili do ponedeljka opoldne že vsi na mestu. S tem ni rečeno, da je ženevska konferenca te tri tedne popolnoma mirovala. Ni mirovala, ampak je baje zelo pridno delala, akoravno nismo o tem delu kaj posebnega slišali. Namestniki zunanjih ministrov so baje dosegli prav lepe uspehe, posebno kar se tiče kontrolnih komisij in vprašanja Laosa in Kambodže. Tudi odbor vojaških izvedencev je nadaljeval svoje delo. Istočasno se je v Trung Džaju v In-dokini sestal že večkrat odbor vojaških zastopnikov francoske, vietnamske in vietminške vojske ter pripravil na licu mesta vse potrebno za ukinitev sovražnosti in ža osredotočenje vojaških edinic na dogovorjenih področjih. Ta odbor je tudi
ja. In četudi mislijo skleniti mir, ali ni nevarnosti, da bodo poskušali ženevska pogajanja kolikor mogoče na dolgo in široko zavlačevati, medtem pa pripraviti Francozom pri Hanoiu kak nov Dien Bien Fu? Kopičenje komunističnih čet na področju Hanoia in vedno srditejši napadi na ondotne francoske in vietnamske postojanke ne napovedujejo nič dobrega. Hanoi je v resni nevarnosti, da bo popolnoma odsekan od pristaniškega mesta Haitonga, odkoder dobiva orožje in hrano. Hanoi, glavno mesto Tonkinga, je štelo okoli 300.000 prebivalcev;
zadnje čase pa se je zateklo tja več kot 100.000 beguncev, tako da so začele cene živilom iz dneva v dan vedno bolj rasti. Če bi se komunistom posrečilo pretrgati ceste in železnico, ki vodijo iz Hanoia v Hai-fong, bi bilo to za Hanoi prava katastrofa. Francoski general Salan, ki vodi ondotno fronto, je izjavil, da misli braniti mesto do skrajnosti. Tudi je pripravljen baje načrt za odstranitev civilistov iz Hanoia, toda vprašanje je, ali bo dovolj časa za izvedbo tega načrta. Na vsak način je položaj pri Hanoiu izredno resen.
Mendes France o ženevskih pogajanjih
UGOTAVLJATA da je proti uničenju Svobodnega tržaškega ozemlja velika večina njegovih prebivalcev slovenske in italijanske narodnosti, da bi neupoštevanje njihove volje na sami meji železnega zastora predstavljajo zanikanje načel za katera se svobodoljuben svet bori,
ZATO POZIVATA VAŠO EKSCELENCO da prepreči razkoshnje in uničenje Svobodnega tržaškega ozemlja, ustanovljenega s še vedno veljavno mirovno pogodbo, da ne dopusti nobenih sprememb, ne da bi poprej vprašali avtohtono prebivalstvo celotnega Svobodnega tržaškega ozemlja ali sploh želi spremembe ali ohranitev in izvedbo z italijansko mirovno pogodbo določene teritorialne in mednarodnopravne ureditve tega'dela svoje rodne zemlje.
Trst, 12. julija 1954.
Slov. dem. zveza	Slov.	kat.	skupnost
za STO v Trstu	v	Trstu
Gornji apel sta Slovenska katoliška skupnost in Slovenska demokratska zveza v Trstu poslali predsedniku Eisenhowerju, min. predsedniku Churchillu in zunanjima ministroma Dullesu in Edenu.
sklenil zamenjavo vojnih ranjencev, ki naj bi se začela že 14. julija.
Po teh poročilih bi bilo torej za ukinitev sovražnosti in za sklenitev miru že vse pripravljeno. Manjka pa eno, kar je v resnici najvažnejše, manjka še končni sporazum med prizadetimi strankami, manjka še končna beseda francoskega, vietnamskega, vietminškega in kitajskega zunanjega ministra. Kako se bo glasila ta beseda, trenutno ne moremo vedeti, ker ne poznamo vsebine tajnih razgovorov, ki so jih imeli Mendes France in Čuenlaj, Čuenlaj in Hočiminh, in Mendes France in Molotov medtem med seboj. Tudi nam ni znano, za kako ceno je pripravljena Francija skleniti mir v In dokini in kakšne so zadnje zahteve, ki jih stavijo komunisti.
Drugo vprašanje je zopet, ali mislijo komunisti resno na ustavitev sovražnosti in na sklenitev premir-
Francoski ministrski predsednik Mendes France je v svojem investi-turnem govoru, ki ga je imel pred enim mesecem, slovesno obljubil, da bo do 20. julija sklenil v Indokini premirje in da bo v slučaju, ako bi tega ne dosegel, podal ostavko svoje vlade. Rok 20. julija se vedno bolj bliža, tako da ima Mendes France še malo dni na razpolago, ako hoče držati svojo besedo. Prve dneve prihodnjega tedna bi moralo priti v Ženevi do važnih odločitev. Ali se bo to zgodilo?
Govor, ki ga je imel Mendes France pretekli teden v francoski narodni zbornici, ne priča, da bi bil francoski ministrski predsednik o uspehih ženevskih pogajanj posebno prepričan. Res je, da se je hotel s tem govorom nekako zavarovati za slučaj, ako bi se ženevska konferenca ponesrečila. Res je tudi, da je hotel vplivati s svojim govorom na zadržanje Hočiminha in njegovih komunističnih podpornikov, toda že to dejstvo priča, da je bil uspeh ženevske konference vsaj sredi preteklega tedna povsem negotov.
Mendes France je poudaril v svojem govoru, da je trenutno nemogoče povedati, kakšni bodo končni rezultati ženevskih pogajanj, ki so doživela dobe napredka, a tudi dobe nazadovanja. Ako bi se pa ta pogajanja ponesrečila, je nadaljeval Mendes France, potem se bomo morali baviti z vprašanji vojaškega značaja, to je, poskrbeti bomo morali za varnost francoskih čet v Indokini s tem, da pošljemo tja vojaške sile, ki bodo dovolj močne in ki bodo nasprotnika prepričale, da se mu ne izplača nadaljevati s sovražnostmi, temveč da je v njegovem interesu, da se začne zopet pogajati (in to bodi mimogrede povedano) z novo francosko vlado. S temi besedami je hotel Mendes France poudariti, da misli v slučaju, ako bi se sedanja pogajanja izjalovila, odstopiti od vlade ter prepustiti svoje mesto komu drugemu.
Mendes France je tudi poudaril, da je za slučaj neuspešnih ženevskih pogajanj že vse pripravljeno, da se pošljejo nove čete v Indokino in da je dobil od vrhovnega poveljnika atlantske vojske dovoljenje, da se sme poslužiti v ta namen tudi francoskih čet, ki spadajo k atlantski vojski.
Besede Mendes Francea so bile jasne in odločne ter jih je francoska javnost, razen komunistov, zelo odobravala. Želeti je le, da bi bil Mendes France tudi pri pogajanjih tako odločen in da ne bi za vsako ceno prepustil Indokine komunistom v roke. Govori se namreč, da je Francija pristala na to, da se Vietnam razdeli v vietnamski in viatminški del ter da se Laos in Kambodža nevtralizira. To pomeni, da se bodo morale umakniti iz teh dveh dežel vse tuje čete ter da ho-sta Laos in Kambodža prepuščena
na milost in nemilost komunistični — propagandi, dokler ne bosta padla kot zrelo jabolko komunistom v roke.
Vse kaže, da je tu trden, akoravno ne bo morda padla še zadnja beseda, odločilen za mir v Indokini. Zanimivo pa je, da ne bodo Združene države ravno pri teh pogajanjih polnomočno zastopane. Ne Dulles ne njegov namestnik Bedeli Smith nista navzoča pri teh odločilnih pogajanjih, ampak Johnson, ameriški poslanik v Pragi, ki je sicer zelo zmožen diplomat, a kljub temu spričo tolikih zunanjih ministrov manj važna osebnost.
Tudi to dejstvo ima svoj globok pomen.
DROBNE NOVICE
Jugoslavija na tržaškem velesejmu
Na tržaškem velesejmu je imela Jugoslavija letos velik uspeh. Sklenjenih je bilo za 220 milijonov lir kupčij. Največ-kupčij je bilo sklenjenih za lesne in usnjene izdelke, kakor tudi za živino za zakol. Letošnji tržaški velesejem pa je imel za Jugoslavijo še drugo dobro plat. Dnevno so namreč prihajale iz Jugoslavije večje skupine ljudi, ki so z izgovorom, da obiščejo velesejem, obiskale tudi stari del mesta, kjer je polno zakotnih trgovin s starim blagom. Ko so se vračale korijerc z obiskovalci velesejma v Jugoslavijo, so bile prenapolnjene z vrečami in culami starine, ki so jo Jugoslovani pokupili v Trstu za mal denar. Starinarji so si meli roke, češ vendar enkrat se nam je posrečilo očistiti naše trgovine.
Dan molitve za zasužnjene narode
Ameriški kongres je sprejel skupno resolucijo, ki jo je v senatu predložil senator Herman Welker, po kateri bo predsednik Eisenhovver proglasil vsako prvo nedeljo v mesecu v prihodnjem letu za dan molitve za zasužnjene onstran železne zavese. Pri razpravljanju o tej resoluciji so mnogi člani kongresa izrazili svoje mnenje, da v Združenih državah nikakor ne sme biti pozabljena žrtev tolikih milijonov ljudi, ki hrepenijo po svobodi izpod brezbožnega komunizma.
Ameriški vojaki za Korejo
Ameriški vojaki na Koreji so doslej darovali 5 milijonov dolarjev v pomoč ljudstvu.
Praznik gor k
Po vsej Italiji so v nedeljo 11. julija praznovali praznik gora. Po vseh svetiščih, ki se dvigajo k nebu na višinah Italije, so bile to nedeljo lepe cerkvene slovesnosti. Govorniki in pridigarji, med njimi najvišji cerkveni (predstavniki, so poudarili velik pomen teh svetišč ter vernost in dobroto ljudstva, ki je naseljeno po gorah in ki se je izmed vseh ohranilo še najboljše.
Stran 2. - leto 1954
KATOLIŠKI GLAS
Leto VI. ■ štev. 28
Šesta nedelja po binkoštih )
ae
Tisti čas, ko je bilo mnogo	ljud-	more.	j
stva pri Jezusu in niso	imeli kaj	Ali se ne moti tisti, ki napor mi-	g
jesti, je poklical učence	in jim re-	slečega	duha prezira, ga ne upo-	|
k el: »Ljudstvo se mi smili; kajti, števa?	g
glejte, že tri dni vztrajajo pri meni Toda človeški duh oblikuje še kaj | in nimajo kaj jesti. In če jih odpu- drugega, namreč sile in nagone v | stim lačne na njih dom, bodo na sebi; v svojem srcu tke in brusi | potu omagali, zakaj nekateri od kreposti, značaj. Da je krepostno | njih so prišli daleč.« — Njegovi življenje velika vrednota, nas ne uči g učenci so mu odgovorili: Kako jih samo vera: tudi vsakdanje življenje | bo mogel kdo nasititi s kruhom tu- to potrjuje: ni nam všeč skopuh, ne | kaj v puščavi?« — Vprašal jih je: pijanec ne lat ne nečistnik ne zdraž- g »Koliko hlebov imate?«	— Ti so	bar ne	zavistnež ne ošabnež itd.
rekli: »Sedem.« — In velel je mno-	Kdo	nas pa uči graditi značaj,	g
žici sesti po tleh; in vzel je sedmero krepost? Vera nas navaja na lepo g hlebov, se zahvalil, jih razlomil in življenje. Prav zato so nauki, zapo- g dajal svojim učencem, da bi jih po- vedi, zakramenti, verske vaje itd. S g lagali prednje; in položili so jih temi sredstvi vera oblikuje počasi g pred množico. Imeli so tudi nekaj y nas krščanski značaj. Počasi kot § ribic. Tudi te je blagoslovil in ve- počasi dozoreva sladko grozdje na g lel položiti prednje. In jedli so in trti. A zato je treba dosti truda, do- g se nasitili. Nato so pobrali ostanke sti napora od naše strani. Največjo g koscev — sedem košar. Njih pa, ki zmago dobi, kdor premaga samega g so jedli, je bilo kakih štiri tisoč; sel)e, kdor samega sebe kleše v kr- g in jih je odpustil.	ščanski	značaj.	g
*	Če	je	za	navadno delo napor odli- g
čen, upoštevan, toliko bolj mora | UDLlCLiM INAI OK	}>[ti upoštevan napor za krepostno g
Skrb za vsakdanji kruh je velika, oblikovanje.	|
napredek v tehniki pa neizmeren, Napačno ravnajo oni, ki prezirajo g zato menijo nekateri, da je le trud verne kristjane, ki gredo po teden- g za materialne dobrine res trud, da skem delu k nedeljski masi mesto g je le tak napor kaj vreden.	v gostilno ali na izlete ali na igri- |
Če bi bili le iz telesa, bi to ve- šče, ki so željni božje besede, ki g ljalo. Ker pa imamo duha in celo dajejo Bogu čast in zahvalo, ki se | neumrljivega, bo tudi trud duha — zatajijo in premagajo, da se ske- | kaj vreden. Pa še veliko več. V to- sano spovedujejo svojih napak in g liko več, v kolikor je duh več kot se pri angelski mizi hranijo z ne- g snov. Brez uvelejavljanja človeške- beškim kruhom za krepostno živ- g ga duha bi snov ostala vedno — Ijenje.	g
surova. Človeški duh oblikuje raz- Jezus pa to vidi in te napore hla- g ne surovine v koristne predmete: goslavlja. Glejte, kako buden je g iz ilovice napravi opeko, iz opeke bil za napore množic v današnjem g hišo; iz lanu in bombaža, svile in evangeliju: »Že tri dni so pri me- g volne pa obleko; iz lesa in železa ni.« Kakor je blagoslovil njih trud, g — stroje. Vodno moč spreminja v tako blagoslavlja nase napore in tru- | električno silo, razbija atom in spro- de za krepostno življenje. Bodimo | šča veliko silo. Vsega tega	žival	ne	veseli!	|
•'iiiMHiiiiiiiminniiuniiiimiiiiiiHiiimiiiiniHiiniiiiiiiiiiiiiHiiiiiinniinininiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiitinnniitittHiiifluiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHUiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiMiiMiraiTOiifniis
Gregorij Rožman - petindvajset let škof
nosnega, ga nadene imenovanje za pomočnika škofu Jegliču. Dobro leto mu je pomočnik, nato pa vse breme težkega vodstva ljubljanske škofije pade na njegove rame. Opisati delo škofa Rožmana je težko, nemogoče, saj nam je preblizu in zgodovina še ne more prodreti v vse podrobnosti njegovega obširnega dela. Omenimo nekaj značilnih potez njegovega dela.
Njegovo delo je šlo na poglobitev verskega življenja. Zavedal se je, da versko življenje vernikov, zasidrano v češeenju Srca Jezusovega in prejemanju svete Evharistije, more v času težav in preganjanja vzdržati še tako težke napade. Evharistično -življenje se je v Sloveniji, posebej še v ljulbljansiki škofiji poglobilo po drugem jugoslovanskem evharističnem kongresu v Ljubljani, junija 1^935. Kdor je živel od hlizu tiste dni, je videl gorečnost tisočev naših otroik, naših žena, mož in fantov. Evharistično življenje se je zasidrala v srce našega ljudstva. Tik pred začetkom druge svetovne vojne obhajajo v Ljubljani svetovni kongres Kristusa Kralja, ki v prestolnico Slovenije pripelje številne vodnike drugih narodov, ki hočejo na tem kongresu poiskati in pokazati svetu edino rešilno desko za težke čase vojne, ki so že se odražali na obzorju: Kristus edini Kralj sveta je rešitev narodov in posameznikov.
Prišla je svetovna vojna. Skrb škofa Rožmana je bila tedaj poglobiti še bo«lj vero in versko življenje v dušah zaupanih mu vernikov. Z vsem narodom začne skupno obhajati devetere iprve petke, posvečene Srcu Jezusovemu. S tem se je poglabljalo prejemanje svete Evharistije, prvi petki pa so postali nekako ljudski prazniki, saj po nekaterih 'krajih na prve petke vsaj dopoldne niso delali na polju. A škof Rožman je predvideval, da v primeru vojne komunizem ne 1m> miroval, dokler ne bo narod razdejal. Predvideval je da revolucija, ki jo komunizem hoče, pomeni trpljenje vernikov, preganjanje duhovnikov, uničenje vsega duhovnega in nadnaravnega. Zato je hotel posebno poživiti pobožnost do Marije, njenega Brezmadežnega Srca. Ko je Pij XII. .posvetil svet Marijinemu Srcu, je bil škof Rožman eden prvih škofov sveta, ki je sledil papeževemu zgledu. Vsenarodno praznovanje prvih sobot je v težkih časih zajelo najširše kroge naših ljudi, posvetile so se Marijinemu Srcu maše družine, naše fare, naše šole, posamezniki in organizacije. Tako močno je zaupal nas narod v Marijine besede v Fatimi: »Končno bo zmagalo moje Brezmadežno Srce.« Tako je upalo in upa.
Vojni dogodki so postavili škofa Rožmana na odločilno mesto: bil je dejansko
Na začetku pomladi leta 1929 je prišla iz Rima vesela vest, da je Pij XI. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa univerzitetnega (profesorja dr. Gregorija Rožmana. Sivolasi škof Jeglič, tedanji ljubljanski škof je iskal sebi naslednika, ki bi z močno roko, razsodnostjo in ljubeznijo, pa tudi z zavestjo odgovornosti vodil vernike, nad polovico Slovenije v časih, ki so se na obzorju že pojavljali kot čudni in težki. Škof Jeglič je uganil v svoji izbiri. Kot je bila njegova navada, je po dolgi borbi z Bogom v molitvi pred tabernakljem izbral kot prvega kandidata in ga kot priporočljivega priporočil Piju XI. za svojega pomočnika, pa tudi za svojega naslednika. Na praznik sv. Bonaventura, cerkvenega učenika, ga je sam posvetil v .škofa v ljubljanski stolnici.
Škof Rožman je koroški rojak. Kot priča raznarodovalnega dela na tem delu naše lope Slovenije, je že kot bogoslovec in kot duhovnik delal za obstaneik slovenske misli. Kot bogoslovec vodi krožek slovenskih bogoslovcev v Celovcu, po študijah na Dunaju kot prefekt in vzgojitelj v malem semenišču v Celovcu dela za slovensko misel med mladimi dušami. Tudi kot kaplau v Dobrli vasi in kamor ga je nesla pot apostolske gorečnosti, je škof Rožman bil vselej Slovenec in Ikatoliški duhovnik. Svetovna vojna je bila končana, a njemu je bila pot uspešnega dela na njegovi ljubi koroški zemlji. Prišel je v Ljubljano in začel predavati na novoustanovljeni bogoslovni fakulteti cerkveno pravo. A njegovo delo se ni omejilo samo. na znanstvo. Kot prefekt v ljubljanskem Marijamišču je skrben in moder vzgojitelj bodočih inteligen-tov, kot član vodstva Orla je skrbni voditelj preprostih kmečkih fantov, med katere gre pogosto, da jim predava, jim vodi duhovne vaje, navdušuje za lepo mlado življenje v čistosti in borbi za krščansko življem je.
Sredi tega dela, skritega, lepega, plodo-
edini vodni k naroda, potem, ko je druge laične voditelje komunizem pobil. Vedel je, da je samo ena rešitev za narod: borba proti komunizmu. Vedel je tudi, da mu ta borba prinaša veliko trpljenja, pa jo je v smislu svojega gesla sprejel nase poln zaupanja na božjo pomoč po posredništvu Marijinem. Zavest odgovornosti je bila v njem prevelika, da bi se mogel ustavljati dolžnosti. Njegov boj proti komunizmu na idejnem polju je brez dvoma edinstven v zgodovini slovenskega naroda. Danes to vidimo vse bolj, kot kdaj .prej. Tudi tisti neverni, ki so škofu Rožmanu očitali pretiranost in prenagljenost, danes morejo videti, da je bil škof Rožman v napovedih komunističnih grozodejstev videc. Kadar govorimo o protikomunističnem delu škofa Rožmana, .komunisti začno očitati škofu zločine, ki jih ni storil. Zanje so ga tudi obsodili v njegovi odsotnosti na dolgoletno ječo.
Važno poglavje v vladanju, škofa Rožmana v vrstah ljubljanskih škofov je njegovo delo za organizacijo KA. S pokojnim profesorjem Tomcem je spoznal, kje in kako je treba zajeziti jez proti komunizmu. Spoznal je v globini važnost KA in dojel smisel Pijevih navodil, ki jih je neprestano dajal. KA v Sloveniji, kaikor je bila organizirana, je bila močna bramba proti komunističnemu vpliva med naše ljudi. Zato pa se je komunizem v svojem besu spravil predvsem na duhovnike in vernike, ki so stali s škofom Rožmanom v vrstah KA ali zanjo delali.
Danes je škof Rožman begunec. Z begunci deli tegobo begunstva, a jim je oče in pastir, ki misli, nanje, zanje moli, se zanje žrtvuje. Postal je misijonar. Prepotoval je Ameriko, da je na misijonih dal dušam hrane za duhovno življenje, v tridnevnicah in duhovnih obnovah obnavlja v milosti božji duše. Kaikor Baraga pred sto leti, tako danes Rožman hodi, ne za indijanskimi dušami, marveč za slovenskimi, ki bi se mogle v tujini zgubiti. In to dela z občudovanja vredno energijo in veseljem. Poleg tega pa je na njegovih ramah težka skrb za slovensko semenišče v Argentini. To skrb so mu naložili njegovi cerkveni predstojniki in z njim jo nosijo vsi Slovenci, iki so izven domovine.
Četrt stoletja je minilo te dni, ko je škof Rožman prejel polnost duhovništva. In v tem četrtstoletju je njegovo ime zapisano živo v zgodovino slovenskega naroda, v njegovo borbo za obstoj in ohranitev najdražjih svetinj svojih: vere in narodnosti. Spremljajo ta njegov jubilej z ljubeznijo vsi, iki vedo, kaj jun katoliški škof pomeni, vsi, kateri ljubijo Cerkev v našem narodu, vsi, kateri poznajo njegovo nesebično delo za druge, vsi, katerim je kaj mar za najdražje, kaT narod ima — vero. In ko ga spremljajo z ljubeznijo, ga spremljajo tudi z vročo molitvijo. Zavedajo se, ikaj jim pomeni njegova navzočnost, kaj njegovo delo, njegova klena in jasna beseda.
K Vsemogočnemu pa se dviga te dni vroča molitev naših src: »Ohrani ga, Gospod, osrečuj ga na zemlji in ne daj ga v roke njegovih sovražnikov.«
Komunistom je vera »ostalina preteklosti"
t Pater Oton Kocjan umrl
Kadar je komunistom, ki delujejo v svobodnih državah, potrebno iskati si zaveznikov, se kot nedolžna jagnjeta hlinijo vernim ljudem in pravijo, da nikakor niso proti veri. Resnica pa je drugačna. Uradno glasilo sovjetske mladine »Komsomolskaja Pravda« je pred nedavnim objavilo članek, v katerem označuje versko prepričanje za ostalino preteklosti, ki jo je treba izruvati iz zavesti komunistične mladine.
»Vera — pravi list v tem članku — je ostanek buržujske miselnosti, ki je tuja sovjetski mladini in ki nima nikakršne socialne osnove v razmerah našega socialnega reda. Zato je potrebno, da se dejansko borimo proti verskim predsodkom predvsem s sredstvi, ki nam jih nudi znanstvena ateistična propaganda. Predavanja in širjenje znanstvenih pogledov na življenje spadajo med osnove take propagande.«
List, ki ga dobiva v roke 18 milijonov članov sovjetske komunistične mladinske organizacije, dalje opozarja:
»Ne moremo zapirati oči pred dejstvom, da so med našo mladino še vedno preživeli ostanki preteklosti, ki se kažejo v verskem prepričanju in predsodkih. Odbori K.omso-mola ne smejo spregledati nobenega mladega človeka, ki se iz kakršnega koli razloga nahaja pod vplivom verskega zastrupljanja.
Borba proti verskemu prepričanju je bistveni del komsomolskega ideološkega dela. Čim zanimivejša in pestrejša bodo razprav-
ljanja, čim globlja bo protiverska propaganda, tem več uspeha bomo imeli v naši borbi proti poiskusom vcepljanja verske miselnosti v zavest naše sovjetske mladine.«
V Sovjetski zvezi so so pričeli s protiversko gonjo že leta 1919, ko je kongres komunistične partije sprejel sledečo resolucijo :
»Končno je poslednji cilj partije, da pomaga ljudskim množicam, da se osvobodijo verskih predsodkov s tem, da organizirajo široko znanstveno vzgojno in protiversko propagando.«
Zunanjemu svetu pa Sovjetska zveza še vedno poskuša dopovedati, da komunizem želi sodelovati z raznimi verami. Tako je n. pr. 6. junija italijanski komunistični voditelj Palmiro Togliatti izjavil:
»Pozivamo katoliško Cerkev v Italiji, da poskuša skupno s komunisti, socialisti in vsemi naprednimi gibanji priti do stvarnega sporazuma za rešitev osnovnih vprašanj v zunanji in notranji politiki... Taki dogovori med komunisti in katoliki so povsem možni...«
Katoliški rimski list »Osservatore Romano« pa je takoj 'zavrnil Togliattijev predlog, ko je zapisal, da ni mogoče premostiti prepada, ki loči vero od brezbožnega. komunizma. »Komsomolskaja Pravda« nudi dokaz več, da je imel »Osservatore Romano« prav.
Iz življenja Cerkve
Letos je smrtna (kosa posebno segla po naših ljudeh. Iz Loreta prihaja ravnokar tužna vest, da je dne 7. julija zatisnil svoje trudne oči o. Oton Kocjan, papeški spovednik v svojem 79. letu. Pred d oh rim mesecem ga je zadel mrtvoud na levi strani telesa. Cel mesec je prebil v postelji 9 svetniško vdanostjo dokler ni dne 7. t. m. ob 11. uri mimo v Gospodu zaspal. Še na predvečer njegove smrti ga je obiskal rojak in mu obljubil molitev. P. Oton je starejšim Goričanom dobro znan, ker je bil veliko let v Gorici kot katehet na slovenskih šolah.
Z njim je legel v grob eden poslednjih kapucinov iz stare dobe. P. Oto je bil prijatelj in sošolec vsaj deloma treh velikih, Kette-ja, Murna in Župančiča. Radi prijateljstva s Krekom je moral eclo zapustiti državno gimnazijo v znani aferi.
P. Oto je bil svet mož in vzgleden redovnik. Naj mu bo lahka zemlja ob lordski baziliki in večna luč naj mu sije!
PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ ČAS« BO V NEDELJO 18. JULIJA OB 9.30 NA SPOREDU GOVOR C. G. JOŽETA GREGORJA O VERSKEM ŽIVLJENJU V ZDRUŽENIH DRŽAVAH.
POČITNICE ZA KONGRES
Avstrijsko prosvetno ministrstvo je odobrilo teden dni počitnic vsem profesorjem in dijakom avstrijskih šol, ki se bodo udeležili mednarodnega kongresa Marijinih kongregacij, ki se bo vršil od 7. do 14. septembra v Rimu.
ROMANJE SV. R. TELESA V NEMČIJI
V Nemčiji še ni bila nikoli tako številna udeležba pri procesijah sv. Rešnjega Telesa kot letos. V Koelnu je bilo trikrat več ljudi kakor prejšnja leta. Kancler Adenauer se je udeležil procesije v svojem rojstnem kraju Roendorfu. Nasprotno pa v sovjetski coni Nemčije ni bilo nobenih procesij, ker so Sovjeti praznik svetega Rešnjega Telesa spremenili v delavnik.
MISIJONSKA RAZSTAVA
Misijonske družbe organizirajo vsako leto posebno misijonska razstavo vedno v kakem drugem mestu. Letos bo taka razstava v Lovenu v Belgiji od 30. septembra do 11. oktobra. Mnogo misijonskih družb je že začelo s pripravami za razstavo.
KONGRES INDIJSKIH KATOLIČANOV
Indijski katoličani so te dni zalkljuoili svoj prvi javni kongres pod vodstvom kardinala Gracijasa. Kardinal je pozval katoličane, naj z vlado sodelujejo pri gospodarski obnovi. Zahteval pa je za katoličane iste praviice, kot jih uživajo druge veroizpovedi.
TRAPISTI V NOVI ZELANDIJI
Iz samostana La Trappe na Francoskem je prišla skupina trapistov v Novo Zelandijo, da tam ustanovijo nov trapistovski samostan. Z delom bodo začeli takoj, ko prispe še skupina 14 članov redovne družine, ki bodo pomagali pni zidanju novega samostana.
KARMELIČANKE NA FORMOZI
Na binkoštni praznik je začel živeti prvi karmeličanski samostan na otoku For-mozi. Od osmih redovnic so štiri kitajskega porekla.
KOREJSKI BOGOSLOVCI
Koreja še vedno kaže znake komaj minule vojne, vendar že deluje skupno semenišče za vso Korejo v mestu Pajktong. V semenišču je 71 bogoslovcev in 141 dijakov. Ker je stavba premajhna, so začeli graditi novo semenišče.
MATI SV. MARIJE GORETTI
Kolumbijski ‘kardinal je obiskal mater sv. Marije Goretti v Corioaldi v bližini Senigailije v ankonaki provinci. Kardinal ji je priporočil v molitev kolumbijsko mladino. Obiskal je tudi rojstno hišo svetnice in mučenice, v kateri se je rodila 12. oktobra leta 1890. Matti sv. Marije Goretti ima 87 let jn je še dosti pri zdravju.
DUHOVNIKI — JUBILANTI
Biserno sv. mašo obhajajo letos naslednji slovenski duhovniki: prelat Josip Vole, katehet Anton Čadež, župnik in pisatelj
Franc Finžgar in župnik Dolinar. Zlato-mašniki pa so naslednji duhovniki: Jože Križman, župnik na Proseku, dr. Avguštin Kostelec, opat stiškega samostana, lazarist Šporn, župnik Ignacij Žust v Cerkljah ob Krki im dekan Alojzij Kurent v Krškem.
PAPEŽEVO ODLIKOVANJE EINAUDIJU
Papež je predsedniku italijanske republike Einaudiju podelil najvišje vatikansko odlikovanje, Najvišji Kristusov red. Podeljuje se to odlikovanje samo voditeljem narodov za velike usluge. To imenovanje je v zvezi s 25-letnico lateranske pogodbe med Vatikanom in Kvirinalom. Red Je ustanovil in začel podeljevati papež Janez XXII. leta 1319. Samo pet mož je živečih, ki imajo to največje vatikansko odlikovanje.
JUBILEJ BELGIJSKIH SINDIKATOV
Zadnjo nedeljo v juniju je preteklo ,)0 let od ustanovitve krščanskih delavskih sindikatov v Belgiji. Predsedniku vseh krščansikih sindikatov v Belgiji je v imenu sv. očeta poslal posebno pismo msgr. Mon-tini. Pismo poudarja, da je glavni namen sindikatov, zastopati in braniti delavske interese pri delavskih pogodbah. Oni, katere so delavci poklicali k temu delu, so dolžni po vesti delati za blagor delavcev. Pri obrambi pravičnih svoboščin delavstva ne smejo pozabiti važnost glavnega problema: kompromitiranje pogodbe z zlorabo poslanstva, ki so ga prejeli od delavcev. Danes stremi vse za tem, da se ustvari krščanski socialni red. Za uresničitev tega reda je potrebna globoka vera in pobožno srce. Članom je treba poudarjati potrebo krščanskega življenja. Nadnaravni duh naj bi preveval krščanske sindikate, duh, ki vodi k medsebojnemu sodelovanju. Na koncu pisma se sv. oče zahvaljuje delavcem, ker so škofu v Gandu v spomin te obletnice darovali novo cerkev.
KOLIKO KATOLIČANOV JE V ZDRUŽENIH DRŽAVAH
Iz Združenih držav uradno javljajo, da znaša v letu 1954 število katoličanov v Združenih državah, na Aljaski in na Havajskih otokih 31,648.000 vernikov, kar je za 1,223.000 več kakor lansko leto. V katoliških coUegeih in na univerzah je bilo končno v katoliških bolnišnicah zdravljenih skupno kakih 8 milijonov 148 tisoč bolnikov.
TUDI NA AMERIŠKI GIMNAZIJI KARD. STEPINCA IMAJO »PASTIRČKA«
V mestu White Plains v ameriški zvezni državi New York že nekaj let deluje Katoliška gimnazija kardinala Stepinea. Na njej je — kot poročajo — razgibano mladinsko življenje, ki se ga udeležujejo mladi fantje več kot sedmih narodnostnih skupnosti. Vsaj v sedmih jezikih namreč izhaja literarni zbornik »Phoenix«, ki prinaša vsako leto enkrat pesmi, slovstvene prispevke in znanstvene poizkuse mladih sodelavcev. Poleg tega "zbornika, ki so ga ustanovili lansko leto in ki ga urejujejo šestnajstletni fantje sami, ima zavod kardinala Stepinea tudi lastno glasilo »Križar« in za najmlajše revijo — »Pastirček«.
Leto VI. - štev. 28
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3. - leto 1954
Zakaj odklanjaš „Novi list“?
Tako me je pred dnevi vprašal prijatelj, s katerim sem preživljal hude čase fašističnega in komunističnega nasilstva. Na kratko sem mu odgovoril in dal mi je prav, rekoč: »Na to pa naši ljudje premalo pomislijo.« Morda bi to še komu, ki se v tej zmešnjavi ne znajde, pomagalo do jasnosti, zato Vas prosim, če tudi Vi z menoj soglašate.
»Odklanjam »Novi list« iz sledečih razlogov:
1. Ker ne čutim potrebe po novem listu. Kar prinaša »Novi list«, najdem v »Glasu« ali v »Demokraciji«; torej nič novega! Katoliške in narodne interese dosedanji naši listi povsem častno zastopajo.
2. »Novi list« je brez jasnih načel. Zato je škodljiv. S svojo pretirano previdnostjo in svetobolno ljubeznijo namreč podpira pogubno breznačelnost ter zavaja oitatelje v »koristno« pajdašenje oz. sopotništvo zlasti s komunizmom.
3. »Novi list« razbija katoliško skupnost na Primorskem, ki se je gradila na razvalinah fašističnega in tkzv. narodnoosvobodilnega nasilstva ob katoliškem časopisju in v kat. organizacijah v povojnih letih v idejni enotnosti in v ustvarjalni strnjenosti. Na tako majhnem področju, kot je tržaško, dva lista in dve katol. politični stranki pomenita za katol. skupnost hud
udarec.
4. Od katoliškega lista danes pričakujemo, da bo ljudi podučeval o največji nesreči današnjega časa — o komunizmu. O »Novem listu« pa ne moremo trditi, da bi bil jasno protikomunističen, čeprav bi rad bil katoliški. To pa biti ne more, če se boji zamere pri Titovih, ki uče pravi komunizem in brezboštvo. Tudi načelna izjava v 1. številki, da Titov »režim idejno odklanja«, je popolnoma v skladu z navadili Tita dn Kardelja, da tudi tisti, ki idejno komunizem odklanjajo in še imajo verske predstavke, morejo koristno sodelovati pri ustvarjanju ' socialističnega reda...
5. Vsebina dosedanjih številk povsem potrjuje gornje trditve: nič novega, razen številnih dogodkov iz preteklosti, zanimivosti iz sedanjosti in va-kih poročil. In še to naj bi služilo, da bi čitatelji odvračali pozornost od krute stvarnosti komunistične revolucije, ki nas je postavila pred dejstvo težke obrambe pred r :i »kristjan jevanjem našega ljudstva.
To so bili razlogi, ki so me vodili, da sem »Novi list« vrnil uredništvu.
Jak
Op. ured.: Zgornji dopis je uredništvo prejelo od našega sotrudnika. Ker se strinjamo z njegovimi izvajanji, smo ga ponatisnili.
Poplave in mrazovi po Evropi
Strahovite poplave v Avstriji, Nemčiji in Češkoslovaški. — Mraz in plazovi v Alpah Avstrija, Nemčija in Češkoslovaška preživljajo dramatične ure strahu in negotovosti. Predvsem je prizadeta zgornja Avstrija. Donava, Inn, Isar in vsi njihovi pritoki so narasli in se razlili čez nasipe in bregove in preplavili na stotine kvadratnih metrov zemlje. V Papsau je voda dosegla višino 12 metrov in je mesto deloma že vse pod vodo. V Linzu grozi poleg poplave še epidemija tifusa in so oblasti ukazale prebivalstvu, naj vodo zavre, preden jo uporablja. Evakuirali so iz mesta že 15.000 oseb. Pri reševalnih delih sodeluje tudi a-meriška vojska s helikopterji. Primanjkujejo predvsem čolni in splavi, ki jih sedaj v vsej naglici hitijo izdelovati. V vasi Allkoven 15 km od Linza so ameriški oddelki s čolni evakuirali 2.500 prebivalcev. Tudi na Bavarskem ni položaj nič boljši. Reka Isar je poplavila večje predele v mestu Landau, ki so jih morali izprazniti.
Na poplavljenih področjih se temperatura suče od 7 do 10 stopinj pod ničlo. Na Bavarskem je zaradi poplav izgubilo življenje 7 ljudi. Tudi na Češkem je prišlo do poplav. V Pragi je reka Vltava preplavila več predelov mesta. Prav tako je prišlo do hudrh poplav na Srednjem in Južnem Češkem. Število žrtev na vsem poplavljenem ozemlju je naraslo na 11. Na sto tisoč pa štejejo ljudi, ki so ostali brez strehe. 160 mest in vasi so morali že izprazniti, ker jih je zalila voda. V Alpah in na Tirolskem pa so močni snežni zameti in tudi plazovi že zopet zahtevali svoje žrtve, posebno med živino, ki je povečini že na planinah. Šele v nedeljo se je začel položaj nekoliko boljšati in po petih dneh neprestanih nalivov je končno prisijalo sonce. Reševalna dela so sedaj s prenehanjem deževja lažja in na delu so civilni in vojaški oddelki, ki skušajo rešiti, kar se še da. škoda, ki so jo prizadele poplave, je ogromna.
Resnica o Guatemali
Guatemalske dogodke so poskušali komunistični in njim sorodni listi naslikati v čisto napačni luči. Po njihovem mnenju ni šlo v Guatemali za upor zoper vlado, v kateri so imeli glavno besedo komunisti, ampak za upor zoper vlado, ki se je borila zoper kapitalizem Združenih držav in za dobrobit in gospodarsko samostojnost guatemalskega ljudstva.
Toda dejstva govorijo povsem drugače.
Guatemalska vlada je bila zadnje čase v rokah komunistične stranke. Komunistični aktivisti so se vrinili v administracijo države ter zasedli razna važna mesta. Med temi je bil Solarzano Fernandez, vplivni član mebikanske partije, ki je vodil so-
vese dva tisoč ton raznega orožja, kar je za vojsko, ki je štela sedem tisoč mož, odločno preveč.
Arbenzova vlada ni imela med ljudstvom nobene opore in to je bil vzrok, da se je zrušila, še predno je prišlo do resnih bojev. Niti razdelitev orožja med kmete ji ni pomagala, da bi se ohranila na krmilu. Tudi ni imela opore med vojaštvom, kajti ravno vojaški poveljniki so jo pustili prvi na cedilu.
Trditev komunistov, da so Združene države inscenirale guatemalski upor, da bi podprle »United Fruits Co«, je brez vsake resne podlage. Ameriški zunanji minister Dulles je izrecno zavrnil to laž.
»United Fruits Co« je ameriška družba, ki ima v svojih rokah nakup in prodajo banan v Guatemali in ostalih srednjeameriških držav. Tej družbi je zaplenil Arbenz
cialno zavarovanje. Tudi agrarno reformo so izvedli komunistični elementi in celo sodna oblast se ni mogla odtegniti komunističnemu vplivu. Tisti, ki so bili nasprotni Arbenzovi vladi, so bili poslani v pregnanstvo, kjer so ustanovili tako zvano »osvobodilno vojsko«.
Na konferenci v Caracasu meseca marca je guatemalski zastopnik edini izmed 20 ameriških držav glasoval zoper resolucijo, ki je zavračala vsako vmešavanje komunizma v a-m er iške zadeve. Guatemalski zastopnik ni napravil tega v svojem imenu, ampak v imenu svoje vlade, kar pomeni, da je guatemalska vlada odobravala njegov korak.
Par mesecev pozneje je prejela guatemalska vlada izza železne za-
85.000 ha zemlje, ne da bi bil plačal en dolar odškodnine. Poznavalci ondotnih razmer pravijo, da je ta družba prispevala v veliki meri k blagostanju Guatemale. Obdelala je namreč obsežne dele zemlje, zaposlila veliko število delavstva, gradila mesta, ceste, šoile in bolnišnice ter plačevala lepe davke državi. Da bi družba izkoriščala ondotno ljudstvo, so trdili le komunistični in skrajni nacionalistični krogi, posebno pa prvi, ki poskušajo povsod s svojo hlinjeno ljubeznijo do »ponižanih in razžaljenih« pridobiti pri-prosto ljudstvo za svoje komunistične ideje, pozneje pa jih vklenejo v komunistični jarem, izpod katerega ni navadno nobene rešitve.
V Guatemali ni torej šlo za korist kake kapitalistične dražbe, ampak za upor zoper komunizem, ki je najbolj hinavski in najnevarnejši sovražnik človeške družbe.
KiUiLiTiUiRiA
Gostovanje Ljubljanske opere
Tržaški Slovenci, pa tudi ostali primorski Slovenci, so sledili z živim zanimanjem v preteklem tednu vrsti kulturnih prireditev, ki jih je na tržaškem Stadionu 1. maja, uprizarjala Ljubljanska opera, znana po svoji visoki umetnosti in dovršenosti. Prvo delo, ki nam ga je Ljubljanska opera prikazala, je bila simbolična scena »Ohridska legenda«, ki je navdušila ne samo Slovence, ampak tudi številne Italijane, ki so se te prve predstave udeležili. Sledila je Gotovčeva opera »Ero z onega sveta«, ki je dosegla velik umetniški uspeh. Prav tako sta uspeli Gounoud-ov »Faust« in pa Foersterjev »Gorenjski slavček«. S to vrsto predstav je Ljubljanska opera pokazala, kako je še vedno na višku umetniškega ustvarjanja in da je vsi vojni viharji niso ne uničili ne pretvorili. To nam je poroštvo za boljšo bodočnost našega naroda.
Meštrovičeva razstava v Buenos Airesu
V nedeljo 27. junija t. 1. ob pol dvanajstih je odprla gospa Marica Meštrovič Peličarič v dvorani primorskega starona-seljenca Dekleve v Buenos Airesu razstavo del svojega očeta Ivana Meštroviča. Vse razstavljene umetnine so njena last, z očetovim pristankom pa jih je ta dan posodila Slovenski kulturni akciji. Razstavo so aranžirali ustvarjalni člani umetniškega in gledališkega odseka omenjene družbe in je bila letos to že osma kulturna prireditev akcije. Pred pričetkom razstave je gdč. Lučka Kralj, hčerka pok. dr. Janka Kralja, brala iz spisov Marice Meštrovič-Peličarič, ki je odlična pisateljica, Marijan Marolt pa je predaval o »Meštrovieu in Slovencih«. G. Jurčec Ruda kot predsednik akcije je pozdravil poleg kiparjevega sorodstva še številne predstavnike hrvatskega življa v Buenos Airesu, prišli so pa tudi člani slovenskega Narodnega odbora Remec, dr. Bajlec in Žitnik, predsednik kulturnega sveta dr. Lenček, predsednik Društva Slovencev ing. Mozetič in zastopniki raznih drugih slovenskih društev. Ob šestih zvečer so recitacije in predavanje ponovili in takrat je zasedlo dvorano še številnejše občinstvo kot dopoldne. Pa tudi vmes in
pozneje do desetih zvečer so stalno prihajali občudovalci Meštrovičeve umetnosti.
Razstavljenih je bilo 9 kipov in 19 risb, največ iz dobe ok. 1925 in iz leta 1946. Posebno kipi iz tega leta so vzbujali pozornost, ker iz te dobe drugega Meštrovi-čevega izgnanstva njegovo delo še ni bilo dosti znano. Prireditelji so povabili tudi nekaj argentinskih umetnikov in strokovnjakov, ki so obžalovali, da ni takšna razstava prirejena v javni galeriji, kjer bi bila največji umetniški dogodek za argentinsko prestolnico. Pa tokrat je šlo le za dar Slovencem, ki jim gospa Peličarič po vzgledu svojega očeta ob vsaki priložnosti izkazuje svojo naklonjenost. Razstava je bila pač višek, ki ga je mogla kulturna akcija v svojih prizadevanjih doseči.
Razstava marijanske umetnosti v New Yorku
Katoliški center na ncvvvorški univerzi je v mesecu maju priredil razstavo marijanske umetnosti in vrsto predavanj o »Naši Gospe v kulturi«. Pri obeh prireditvah je šlo predvsem za osvetlitev umetniškega navdiha, ki ga je izžarevala podoba Deviške Matere na umetniško ustvar. jalnost.
Na razstavi so bile predvsem Marijine podobe, slike in kipi iz zasebnih zbirk in iz Metropolitanskega umetnostnega muzeja. Med njimi je bilo nekaj tudi zelo starih upodobitev, ki jih imajo v Združenih državah. Tudi ruske ikone in stare romunske Bogorodice so bile zastopane.
Življenje s Cerkvijo ali propad
Benjamin Socche, škof v Reggio Emiliji, v eni najbolj komunističnih italijanskih pokrajinah, je v pastirskem pismu jasno opozoril svoje vernike na nevarnost komunistične propagande.
NAPREDOVANJA KOMUNISTOV
6. decembra preteklega leta so se vršile pokrajinske volitve v Cremo-ni, Grossetu, Pistoji in Tarantu. Povsod so zmagali komunisti. Škof pravi, da je to resen opomin, kako
znajo komunisti prilagoditi svojo taktiko, kakor pač zahtevajo razmere, a ostanejo vedno to, kar so. Ljudje vidijo, kako komunisti hodijo v cerkev, prejemajo zakramente, so člani raznih bratovščin; nosijo kipe svetnikov v procesijah in iz tega verni ljudje sklepajo, da so komunisti praktični katoličani.
Komunizem se poslužuje prav vseh sredstev, samo da bi se dokopal do oblasti in bi potem odvzel ljudem vsako svobodo, seveda najprej versko. Komunisti se borijo za socialno pravičnost, izdajajo se za največje demokrate in najbolj miroljubne ljudi, zato da uspavajo dobre kristjane, ki potem obsojajo Cerkev, češ da je prestroga do komunistov.
Ljudje tako pozabljajo na vse strahote komunističnega preganjanja Cerkve za železno zaveso in se lahkomiselno pripravljajo, da bi izročili svojo domovino v oblast brez-božnikov. Zelo poniževalno je za Italijo, kjer ima svoj sedež po božji volji Kristusov namestnik na zemlji, da ima največje število vpisanih komunistov. K Zapadni Nemčiji ni niti enega komunističnega zastopnika v parlamentu, v Italiji jih je 143 in k tem moramo prišteti še 75 njim pridruženih Nennijevih socialistov.
Vedno se poudarja, da se morajo podvzeti velike gospodarske akcije, ki bodo zaustavile prodiranje komunizma. Gotovo je sveta dolžnost vseh, da pomagajo potrebnim bratom do vsakdanjega kruha.
KRIVDA KATOLIČANOV
A nikar ne mislimo, da je gospodarsko zboljšanje tisto čarobno zdravilo! Dejstva kažejo, da so pri nas ravno bogatejši kraji najbolj komunistični. Vse preveč je ljudi, ki ljubijo sladko, megleno govorjenje, a nevarnosti ne marajo videti. V teh kritičnih časih je prišla zaspanost tako daleč, da obtožujejo Cerkev, zakaj napada komunizem, ki je čisto miroljuben.
Tu je izdajstvo!
Cerkev je govorila jasno, a mnogi mlačni kristjani njenega glasu ne poznajo in so se tako sami izločili iz njenega občestva. Imamo nešteto revij, tednikov in lističev, ki nikoli ne zavzamejo jasnega in odločnega stališča do materialističnih zmot, ki se zajedajo v vse življenje. V tej meglenosti sile teme napredujejo.
Škof nato obsoja razdor, ki je nastal v vrstah demokrščanske stranke, kar zmanjšuje moč stranke in daje komunistom priložnost, da si osvajajo vedno nove položaje.
Čas je, pravi škof. da se katoličani prebudijo iz svojega spanja, kajti oni so edini, ki še morejo rešiti Italijo. A pomnijo naj, da morajo najprej rešili vero in Cerkev. Ni druge rešitve, kakor da so vsi katoličani enotni in poslušni Cerkvi. Kdor v tej resni uri ne posluša Kristusove Cerkve, ne zasluzi drugega naslova kakor izdajalec, kar v resnici je!
Te jasne besede ne potrebujejo nobene razlage, saj v polni meri veljajo tudi za naše razmere. Kdor ne posluša Cerkve, pač sam sebi in drugim pripravlja suženjstvo.
ŠIRITE	NA
ALOJZIJ REMEC:
ytndcej OCošuta
'---------------------------—	POVESI
V teh žalotsnih mislih je kamaj opazil, da hodi za njim že dokaj časa v žalno obleko zastrta gospa. Bogvedi kako, na vogalu je začutil njeno bližino, se ozrl za hip in se okrenil na drugo stran.
»Po drugi ulici pojde!« je dejal sam s seboj, a že je čutil njene stopinje za sabo in se zopet ozrl.
»Ali ste ali niste Andrej Košuta?« je izpregovorila gospa nenadoma.
Andrejček je vztrepetal in zajecljal: »Sem, gospa...«
Spoznal jo je: bila je žena njegovega stotnika.
V glavi jo šumelo: — Kaj naj ji povem? Kako naj obračam besede, da ji ne naredim žalosti ? —
»Siromak ste, Andrej! Skoraj vas nisem 8Poznala. Že deset minut hodim za vami, a se vas nisem upala nagovoriti... Pojdite z menoj; stanujemo tu v bližini!«
Andrejček se je opravičeval, da ne utegne, da mora hiti ob devetih na svojem mestu in da je daleč do tja.
»Saj je šele peta ura! Za pot nazaj se ne bojte! Povedali mi boste, kako je bilo!« ga je pregovarjala.
In moral se je vdati njenim prošnjam.
V prijazni sobi, polni lepih slik, preprog in zagrinjal, ob prijetno dišečem čaju na pogrnjeni mizi se je Andrejček pomiril, počasi pil iz skodelice in lomil sladek kruh. Ob njem je sedela gospa, v črni obleki se je zdel njen obraz še bolj bled kakor nekdaj, poteza žalosti ob ustili še globlja kakor včasih.
Andrejček je pripovedoval:	»Ob	robu
gozda sva bila z gospodom; pred nama se je širila jasa; na drugi strani se je vzpenjala položna strmina in gozd. O sovražniku niti sledu. Ležala sva vznak in gospod pravi: — Glej, tako mirnega'popoldneva, kakor je danes, na fronti še ni bilo! — Kmalu dobim dopust, pa pojdem pogledat, kako je doma. Že tri mesece nisem videl gospe in otrok. Dolgčas mi je po njih...«
Ali govorite resnico?« ga je vprašala gospa nenadoma.
»Vse, kar je bilo, gospa...« se laže Andrejček.
»Tudi njega je trpljenje izpreobrnilo... A bil je trd človek, nikoli ni mogel napisati v pismih s fronte besede zame in za
otroke. Še živim... Imenitno se bijemo... Danes sem enega s pištolo poslal na oni svet... Vidite, tako nas je pozdravljal... Sram ga je bilo tople besede...«
»Ni prijetno življenje tam zunaj, gospa. A vendar je gospod mislil na vas in otroke, ko je padel. To je bilo tako... Pomisliti moram...« se je trudil Andrejček s svojo povestjo, ki si jo je sproti izmišljeval na ljubo dobri gospe.
»Tako je bilo, da: Stopil je izza grma in dejal: — Pokazati se morava, da naju bodo videli, če so sploh tam. Mislim, da ni sovražnika v gozdu na oni strani... — Tedaj se je zgodilo, drobna kroglica je za-sičala isti hip, kakor je počilo na drugi strani, in gospod je padel. Skočil sem k njemu, da mu pomagam. — Pozdravite gospo, otroke! — je še dahnil in... kaj bi pravil, naprej, gospa...«
»Zakaj mi niste pisali? Tuji ljudje so nam poslali sporočilo, kratko, uradno, da sem do te minute videla vse groznejše slike o njegovi smrti, kakor ste mi vi poveda-
li...«
»Še tisto popoldne, gospa, me je šrapnel zadel v nogo. Štirinajst dni nisem vedel jasno, kako je z menoj; potem sem ležal dolge mesece na Ogrskem v bolnišnici, kjer
so mi nogo odrezali. Človek je siromak, gospa... Ne zamerite mi! Kako naj bi bil vedel, kje ste, da bi vam bil pisal, ko še lastni materi ne morem pisati, ker ne vem, kje je...«
Gospa je jokala. Andrejčku je bilo hudo in si ni vedel pomagati. Kako naj bi ji povedal še kaj tolažilnega, ko je še to svoje poročilo z veliko muko, da je vsaka beseda zastajala, tako nerodno sestavljal v strahu, da bi ga kaka besedica ne izdala, da si je to lepo laž o stotnikovi smrti izmislil samo zato, da bi gospa ne zaslutila tiste grozne resnice, ki je še sedaj včasih mučila Andrejčka v sanjah, da je planil z groznim krikom kvišku in so ga morali tovariši miriti.
»Hvala vam, Andrej, za to poročilo!« je vzdihnila gospa po dolgem času. »Siromak ste; v svojih skrbeh niste mogli misliti na nas... Bog je hotel, da sem vas danes zagledala in da ste mi s svojimi besedami pomirili srce... Moj rajni mož je bil strog, brez srca na zunaj, a v skritem količku svoje duše. je vendar imel-blago misel na vsakega človeka...«
Andrejček je prikimaval in bil vesel, da si 1 je izmislil tako lepo zgodbo o gospodovi smrti, da zakrije z njo grozoto
tistega trenutka, ki mu bo nemara vse življenje kakor pošastna senca ležal na vseh spominih tistih težkih dni.
Začel se je odpravljati.
A gospa ga ni pustila. Prišli so otroci in kmalu spoznali v njem svojega starega varuha; prinesli so mu pokazat vse svoje igračke, celo najmanjše dete mu je splezalo v naročje.
Moral je pri gospe večerjati, celo steklenko močnega dobrega vina so mu prinesli, da se pokrepča, ker je tak siromak in še vedno bolan, kakor je gospa vedno ponavljala.
Tema je že bila, ko se je poslovil. Vse žepe so mu natrpali s pecivom in mesom. Gospa mu je naročala, da mora priti vsak teden, kuharica ga je spremljala do hišnih vrat.
Andrejček se je začudil, ko je prišel na ulico in mu je tam kuharica odprla svetlo kočijo.
»Kako, saj to ni zame!« se je branil. »Do devetih že pridem" na svoje mesto!«
»Voz je naročen za vas. Gospa ne pusti, da bi hodili!« je odgovorila kuharica. Andrejček se je poslovil in sedel v kočijo,
(Nadaljevan jej
Stran 4. « leto 1954
KATOLIŠKI GLAS
Leto VI. • štev. 28
S TRŽAŠKEGA
Tržačani na gori Berico
Če se ustavljaš v teh dneh z našimi vernimi ljudmi v Trstu in po vaseh, slišiš od vseh strani, kako lepo je bilo to zadnjo nedeljo 11. julija na gori Berico. Od jutra do večera, vse celotno romanje, velik resnično lep spomin na to blagoslovljeno marijansko leto, ki smo ga hoteli verni tržaški Slovenci proslaviti s tem izrednim romanjem. Pravim izrednim, ker smo izbrali popolnoma nov romarski kraj, doslej večini prav malo znam. Menda so samo ške-denei bili nekoč pred nami na tem lepem zelenem hribu, iki je s svojim veličastnim svetiščem in s krasno urejeno okolico en sam spev nebeške Kraljice.
Mislite si dolgo kolono 14 največjih turističnih avtobusov in v njih 700 veselih ljudi, ki se zadovoljno razgovarjajo, pojejo, molijo in v najlepšem dnevu uživajo nad 200 km dolgo pot od Trsta do gore Berico. Mislite si to množico, ki se zgrne okrog Marijinega oltarja in poje in moli, posluša božjo besedo, se zgrinja okrog obhajilne mize. Mislite si dve veliki obedniei kjer naenkrat pri pogrnjenih mizah zadovoljno obeduje 700 ljudi, potem pa pojo in pojo, da je veselje. Sicer pa je naš fotograf naredil celo vrsto posnetkov in tako upamo boste tudi v »Glasu« kmalu videli in si ne samo mislili, kaj smo Tržačani dožive!i :o zadnjo nedeljo na našem petem skupnem romanju!
Skupno romanje ima vedno velik pomen in čim več je iskušnje, tem manj je težav, ne vem, če se je na tem našem petem skupnem romanju sploh še čutilo, da premikanje množice povzroča težave. Od jutra do večera je teklo vse lepo kakor menda še organizatorji niso pričakovali. Velik pomen skupnega romanja pa je v skupni molitvi, v skupnem petju in sploh skupnem lepem nastopu tako v cerkvi kakor zunaj. Vsem udeležencem te božje poti na goro Berico svetujemo, naj si takoj ogledajo fotografije našega romanja. Fotografije imajo gg. duhovniki in si jih pri njih lahko naročite.
Kaj bo še letos skupnega v proslavo marijanskega leta? Tako je nekdo vprašal ob slovesu z gore Berico. Letos bomo imeli še ta skupna srečanja ob Marijinih oltarjih: Od 21. do 25. avgusta (od sobote do srede zjutraj) se bo vršilo skupno romanje v Turin, v veličastno baziliko Marije Pomočnice kristjanov.
V nedeljo 12. septembra bo vsakoletna marijanska proslava na Opčinah, ki mora v tem Marijinem letu prekašati vse prejšnje!
Na misijonsko nedeljo v oktobru bo v Trsitu skupni shod naših katolišlkih orga-nizaicij. Cerkveni del želimo pripraviti v najstarejši Marijini' cerkvi, ki je stolnica Sv. Justa, v Avditoriju pa bo primerna igra kakor vsaiko leto.
Če pa bi želeli še kakšno skupno romanje, bi ga lahiko naredili enkrat v avgustu ali septembru. Morda na Barbano, in sicer na poseben način, z veliko ladjo od Trsta do Barbane. Kaj pravite?
To so naši spomini na zadnjo nedeljo, to so naši načrti in skupne želje za te zadnje mesece marijanskega leta. Le zavedajmo se vsi, da je sv. oče v okrožnici »Blesteča kroma« izrecno naročil izredne romarske shode v proslavo Brezmadežne. In verni katoličani ne bi sv. očeta z veseljem poslušali!
Zahvala
Pevski zbor pri Sv. Jakobu je daroval Vinc. konferenci (odsek Sv. Jakoba) L 5000 namesto venca po pok. Jerneju ICobol. Č. T. je darovala Vinc. konferenci (matični odsek) L 5000 v zahvalo za prejeto milost. Bog plačaj!
Zaključna akcija za pomoč poplavljencev v Jugoslaviji
V nedeljo se je zaključila na Tržaškem nabiralna akcija za pomoč poplavljencev v Jugoslaviji. Prostovoljni prispevki znašajo 1,225.933 lir, kar je lep dokaz sočustvovanja in ljubezni do bližnjega.
Dramatičen beg v svobodo dveh madžarskih državljanov
Sedemindvajsetletni ogrski državljan Mi-klos Jojkity, ki že deset let išče košček sveta, kjer bi si lahko ustvaril svoj obstoj, je v teh dneh doživel najbolj tragične ure svojega begunskega življenja.
Leta 1946 je s svojo družino pribežal v Jugoslavijo, misleč, da se bo tako rešil marksističnega terorja. Toda prišel je iz suženjstva v novo suženjstvo. V Jugoslaviji se je poročil in žena si je ob priliki nekega obiska v Avstriji prva izbrala svobodo. Tako je tudi sam začel misliti na nov beg čez mejo. Dne 20. junija je prišel v Koper in tu se je -seznanil z nekim svojim sodržavljanom in skupno sta začela misliti na beg v Italijo. Izbrala pa sta si svojevrstno pot. V Izoli sta zaman stikala za kakim čolnom, ki bi jih prepeljal v Italijo, zato sta se kratkomalo spustila v morje v upanju, da preplavata ožino, ki loči Izolo od tržaškega zaliva. Po devetih urah strašnih naporov sta končno že bila blizu tržaškega zaliva, ko je nenadoma zaslišal Miklos za seboj strašen krik. Ozrl se je in njegovega tovariša ni bilo več nikjer. Postal je plen morskega psa tik preden bi dosegel svobodna tla. Miklos je nato v strašnem duševnem stanju in izčrpan do skrajnosti sam nadaljeval plavanje, dokler ga ni srečal ameriški čoln in ga rešil na pol mrtvega iz vode. Sedaj čaka v tržaškemu kampu na emigracijo in na končno izboljšanje svojega položaja.
Z GORIŠKEGA
Seja vodstva Slovenske dem. zveze v Italiji
V nedeljo 11. t. m. je na svoji seji vod-ttvo SDZ v Italiji obravnavalo več važnih manjšinskih političnih vprašanj ter sprejelo tozadevne sklepe. Zlasti se je bavilo z vprašanjem juridičnega priznanja in ureditve slovenskih šol in osebja, s gospodarskimi potrebami slovenskih občin, z uveljavljenjem posebne deželne avtonomije, itd. Vprašanje posebne deželne avtonomije je SDZ v Italiji prva sprožila že v maju 1947!
Slovenska demokratska zveza stoji na stališču, da se vsa važna vprašanja, ki se tičejo tega ozemlja, učinkovito rešujejo lahko samo s sodelovanjem Slovencev.
Občinski svet še vedno razpravlja o gospodarski krizi
Goriški občinski svet ima zaporedno vrsto sej, na katerih razpravlja o gospodarski krizi v naši deželi. Župan Bernardis je na seji preteklega torka izrazil svoje zadovoljstvo nad uspehi, ki jih je dosegla diskusija o goriski gospodarski krizi. Omenil je tudi predlog slov. občinskih svetovalcev glede deželne avtonomije in označil ta predlog kot predmet političnih špekulacij in hudobije slov. svetovalcev. Glede ravnanja s slovensko manjšino v Italiji jo župan omenil, da bi želel, da bi bili tudi Italijani v Jugoslavija deležni istega ravnanja kot Slovenci v Italiji. Razpravljali so nadalje o pomanjkanju stanovanj v Gorici. Potrebovali bi vsaj 500 stanovanj, kajti iz prošenj naslovljenih na stanovanjski urad v Gorici, je rasvidno, da je v Gorici še vedno 1000 družin, ki nimajo lastnega stanovanja.
Na seji naslednjega dne so med drugim odobrili končni načrt za nove občinske ambulante, nakar so odobrili tudi stroške za iskanje vodnih izvirkov na Oslavju in za vodno črpalko, ki naj bi bila tam postavljena. Razpravljali so končno o javnih delih za leto 1955. Kljub temu, da bodo za ta dela, gradnje novih stanovanj, šolskih poslopij in cestna dela, potrosili 285 milijonov lir, ne bodo s tem še zaposlili vseh 4.000 brezposelnih naše občine.
Podražitev plina
V zvezi z dvigom kalorične moči plina od 3.500 na 4.200 kalorij je pokrajinski odbor za določanje cen odobril sklep občinskega sveta in določil naslednje nove cene plina v Gorici:
ZA NORMALNO POTROŠNJO z mesečno uporabo do 100 m3 po 51.50 lir za m3; za uporabo do 500 m3 mesečno po 36 lir, za uporabo do 1000 m3 mesečno po 30 lir.
ZA OGREVANJE: za uporabo do 200 m3 mesečno po 24 lir, do 500 m3 po 21.60, do 1000 m3 pa 19.20 za m3 Nove cene stopijo v veljavo dne 1. avgustu t. 1.
Sovodenjski matični urad sporoča
Sovodenjska občina mora na novo spisati matične knjige za leta 1943, 1944, 1945, ker vslcd vojne tega takrat ni izvršila. Zato ojiozarja starše otrok rojenih v teh letih v sovodenjsiki občini, pa četudi ne stanujejo več tam, da morajo naznaniti rojstvo otrok do 31. julija tega leta. Prav tako so dolžni naznaniti poroko vsi tisti, ki so v letih 1943, 1944 in 1945 sklenili v sovodenjski občini poroko. Isto velja tudi za vse umrle v teh treh letih, katere morajo svojci javiti.
Fotografije
s po-greba msgr. Trinka dobite pri fotografu Kleindienstu na Travniku v Gorici.
Nova maša
Dne 27. junija je bil posvečen v Barceloni za duhovnika salezijanec g. Gaberc Kazimir in naslednji dan je pel svojo novo mašo v svetišču Tibidabo nad Barcelono. Prisostvovali so vsi Slovenci, kar jih biva v Barceloni, in novomašniku po stari navadi podali križ. Tako so mu vsaj malo nadomestili novomašno slavje, kot je v navadi pri nas med Slovenci.
Veliko romanje v Thene
Prvo slovensko romanje v Thene blizu Vicenze v svetišče Matere božje bo 25. julija 1954.
Vodil bo preč. g. Jožef Vidmar, tja pridemo okoli devete ure. Tam bo sv. maša, pridiga in skupno sv. obhajilo.
Odhod iz Gorice s Travnika točno ob štirih zjutraj. Popoldne od dveh odhod na Monte Berico. Tam bo blagoslov in potem v Padovo na grob p. Leopolda in k sv. Antonu.
Vodstvo Apostolstva molitve vabi k obilni udeležbi! Listki za korijero se dobijo pri g. Kleindienstu, fotografu. Cena 1.200 lir.
Vodstvo Ap. Molitve Ivan Reščič
Nov kapucinski gvardian
V soboto je prišel v Gorico za gvardiana oo. kapucinov p. Albert, dosedanji gvardian v- Trstu na Montuzzi. Novemu gvar-dianu želimo, da bi se v Gorici dobro počutil in da bi bil pravičen do vseh, tudi do slovenskih vernikov.
Slišali smo tudi, da je znani p. Alfonz iz Trsta bil imenovan za gvardiana v Len-dinari pri Veroni. Patru Alfonzu čestitamo in mu voščimo, da bi v prihodnje prišel za gvardiana v Gorico.
Provincial beneške province ostane še naprej p. Zaccaria. — Dosedanji gvaerdian
v Gorici p. Linus je šel za vikarja v Verono. Njegovo delo v Gorici je mozaik v prezbiteriju kapucinske cerkve in pa spomenik sv. Frančiška na trgu pred cerkvijo.
Števerjan
V nedeljo 11. t. m. je naš g. župnik praznoval 40-letnico mašništva. Ob slovesnem pritrkovanju zvonov se je zbrala k jutranji sv. maši izredna množica faranov, da bi skupno s svojim dragim duhovnim očetom Boga hvalila za 34 let milosti in dobrot, ki jih jim je delil po svojem služabniku in da bi izprosila novih blagoslovov in milosti, posebno zdravja, svojemu dušnemu pastirju.
Pred oltarjem mu je dekle v imenu vseh faranov izrazila prisrčna voščila in mu poklonila šopelk nageljnov v znak hvaležnosti in vdanosti.
G. župnik, s šibkim glasom, a z gorečim srcem se je zahvalil in obljubil vsem svojim vedno dragim faranom svojo pastirsko pomoč v kolikor mu zdravje dopušča, neomejeno pa v vsakdanji molitvi.
Po sv. maši so se zbrali v župnišču zastopniki vseh delov Steverjana, da bi mu izročili dar, za katerega so prispevali vsi Števerjanci.
Preč. g. Ciril Sedej je naš župnik že 34 let.
Mlad, zdrav in poln idealov se je takoj, ko je k nam prišel, lotil dela, da bi Šte-verjan čimprej dvignil iz ruševin, ki jih je prizadela prva svetovna vojna. Zato je ustanovil nujno potrebno Stavbeno zadrugo in posojilnico. Še bolj potreben po dolgi vojni je bil duhovni prerod; zato pa je ustanovil Prosvetno društvo, ki je bilo eno izmed najbolj cvetočih.
Veliko je delal in se trudil za nas. Naj Bog blagoslovi njegov trud, da obrodi bogat sad!
Zadnja vojma z vsemi svojimi strahotami je strla njegove moči in mu zrahljala zdravje. Vse to zaradi njegove velike, očetovske ljubezni in skrbi za drage farane.
G. župnik, naj Vam Bog stotero povrne in naj Vas ohrani še in še med nami!
Evropa gleda Jugoslavijo
Jugoslovansko gospodarstvo v očeh y>Ekonomske komisije za Evropo«
V začetku letošnjega leta je objavila ženevska »Ekonomska komisija za Evropo« (pri Združenih narodih) izčrpno študijo evropskega gospodarskega stanja. Knjiga je vzbudila znatno zanimanje in tudi precej živahno razpravljanje ter proteste onih. ki se čutijo prizadete ob resda neobičajni objektivnosti, ki preveva ta pregled. Med onimi, ki ogorčeno protestirajo je tudi jugoslovanska strokovna revija »Ekonomska politika«, ki izhaja v Beogradu.
Jugoslavija to pot ni bila priključena »komunistični« Evropi, ampak jo obravnavajo v le za spoznanje bolj častitljivi družbi Španije, Portugalske, južne Italije, Grčije in Turčije. Vse to so dežele, ki predstavljajo, kot naglasa EKE, poseben problem zaradi svoje agrarne preobljudenosti, nizke stopnje industrializacije, zunanjega primanjkljaja, nepismenosti in splošne zaostalosti.
Malokateri revež je sam kriv svoje bede; toda kar se Jugoslavije tiče, naglašajo v tem pregledu, da je to dežela z velikim naravnim bogastvom, v kateri bi po vseh pravilih moralo vladati vsaj zmerno blagostanje.
Temu pa žal ni tako; kakor vsi sami dobro vemo.
EKE zlasti poudarja nizek donos obdelane zemlje na hektar. Tako na primer na Holandskem pridelajo 36 kvintalov pšenice, v Jugoslaviji pa na hektar samo 11 kvintalov. Neugodna je primerjava ž bolj razvitimi deželami zahodne Evrope tudi v vseh drugih pogledih. Tako znaša umrljivost otrok letno 140 na 1000 (isto kot pred vojno), v Veliki Britaniji pa samo 31 (pred vojno več kot 50). Medtem ko je bil v veliki večini držav dosežen pomemben napredek v domala vseh ozirih, je ta v Jugoslaviji pogostoma izostal. Pridelek po hektarju je sedaj manjši kot pred vojno in tudi celotne obdelane zemlje je za 9 odstotkov manj. Ker se je prebivalstvo od leta 1939 sem povečalo za skoraj dva milijona, je agrarna preobljudenost hujša kot kdajkoli in pomeni enega glavnih pro. blemov jugoslovanskega gospodarstva. Res je, da se je število industrijskega delavstva podvojilo in da znaša danes nekaj več kot
600.000,	toda ta dvig je celo manjši kot na primer v Turčiji ali v južni Italiji. Res je, da je težke industrije sedaj mnogo več kot pred vojno in da so bili doseženi znatni uspehi zlasti pri proizvodnji jekla, tovarniških strojev in zlasti turbo-generator-jev ter druge ele k tro industrijske opTemc. Toda v marsikaterih bistveno važnih industrijskih vejah, posebno onih, ki skrbe za običajnega potrošnika, je stanje znatno
povečanje. Seveda niiso dosegli niti prvega niti ne drugega cilja. Načrt je popolnoma propadel, kot ugotavlja EKE, vsled »tehničnih pomanjkljivosti, vremenskih ne-prilik in predvsem zaradi tega, ker so dogodki hitro postavili na laž politične predpostavke, na katerih je slonel«.
Ekonomska komisija • se nato dotakne novih ukrepov »liberalizacije« in pri tem ugotavlja, da je bilo »kljub toliko hvaljeni svobodni konkurenci podjetij« v letih 1952 in 1953 dejansko bore malo resnične gospodarske svobode. Glavni del investicij da gre tudi sedaj še vedno skozi roke osrednje vlade in republiških organov. Poleg tega usmerjajo z visokim lin diskri-minatoričnim obdavčenjem delovanje podjetij kot pač prija trenutno vladnim organom. Pregled dalje pravilno naglaša, da je nagrajevanje delavca še vedno v glavnem določeno iz centrale in nakaže, da je tako zvano načelo »razdeljevanje dobička med delavce« več ali manj samo na papirju.
Vkljub presenetljivi objektivnosti tega pregleda Ekonomske komisije za Evropo, pa bi bilo po mojem treba se marsikaj dodati, da bi dobili polno sliko o jugoslovanskem gospodarjenju. Omeniti bi morali na primer, da je dobila Jugoslavija po 'končani vojni več kot eno milijardo dolarjev podpore (brez odplačila). Še bolj bi bilo treba podčrtati svojevrstno vlogo, ki jo igra v jugoslovanskem gospodarstvu diktatura skupine, ki danes vlada deželi. Strašanska zmeda predpisov in navodil, splošna negotovost in pomanjkanje pravne zaščite in varnosti imajo svoj neposreden. učinek na gospodarsko proizvodnjo. Ta je zlasti kvaren v poljedelstvu!
Če je bila EKE kljub zgornjim kritičnim pripombam še vedno najbrž preveč popustljiva do sedanjega režima, pa je morda le preveč kritična do predvojnih vlad. Tem očita pomanjkanje sleherne industrijske politike, o hrvatski opoziciji pa pravi, da je zgolj »sanjala o neki kmečki utopiji«. Predvojne vlade zlasti kritizira? zaradi dejstva, da je bilo »50% vseh kapitalnih investicij v industriji povsem alii delno v rokah inozemeev« in da so> dopustile, da so ti inozemski kapitalisti deželo izkoriščali po »tradicionalnem kolo-nijalnem sistemu«.	G.
(■»Klic Triglava«, št. 142)
slabše kot pred vojno. Vzemimo na primer tekstilije in obutev. Iz statističnih podatkov v tem pregledu — in vse te številke je dala na razpolago sama jugoslovanska vlada -— je razvidno, da je pred vojno prišlo na osebo povprečno 2.5 kg bombažnih in 0.8 kg volnenih tkanin; v leta 1951 (ki je zadnja'navedena letnica) pa samo 2 kg odnosno 0.6 kg. Leta 1939 so v Jugoslaviji izdelali 6,900:000 parov čevljev; leta 1953 pa samo 4,500.000 parov.
Najbolj obžalovanja vreden je velik pa-■dec povprečnega uživanja kalorij. Pred vojno je Jugoslovan povprečno zavžil več kot 3000 kalorij na dan, torej več kot ■prebivalec marsikatere druge evropske države. V letu 1951 pa samo 2700. Naj pripomnim, da je v nekem drugem poročilu Združenih narodov, ki je bilo objavljeno, letos februarja, naveideno, da znaša povprečno število dnevnih kalorij na osebo v Jugoslaviji celo samo 2500 (l. 1952), kar je najnižja stopnja v Evropi.
Pregled zelo zanimivo razčlenjuje tako imenovano »dobo nadrobnega državnega planiranja«, ki je trajala od 1947. do 1951. S tem grandioznim načrtom so hoteli v petih letih povečati industrijsko proizvodnjo za skoraj petkrat v primerjavi s predvojno. Poljedelstvu so pa namenili 20°/o
ZANIMIVOSTI
Velike marijanske slovesnosti v Atlantic Cityju
V Atlantic Cityju, znanem tujsko-pro-metnem središču ob Atlantskem oceanu blažiš newyorškega mesta, se je pred nedavnim zbralo iz vseh Združenih držav kakih <60.000 katoliških romarjev na veliko versko proslavo ob priliki letošnjega marijanskega leta. V slovesnem sprevodu, ki se je razvil po dolgi promenadi vzdolž morske obale, je sledila slovesna pontifikalna maša. V veličastni procesiji je sodelovalo nas tisoče duhovnikov, redovnikov in redovnic in nad desettisoče romarjev.
Nova občina
Obnovili so občino Villesse. Za sedaj jo bo vodil komisar dr. Baum.
DAROVI
ZA »KEMPERLOV SKLAD«
Č. g. Ivan Reščič 200 lir. Bog povrni!
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAJAMČENO BRIŠKO VINO NAJBOLJŠE VRSTE IN PO UGODNIH CENAH NUDI TUDI NA DOM VSAKO KOLIČINO
FRANC TERM N
== SKLADIŠČE VINA
V ŠTEVERJANU (GORICA)
OBVESTILO
TVRDKA G. KERŽE
TRST, Piazza San Giovanni št. 1 - Telefon 35-019
ki obstoja in deluje nepretrgoma že 88 let v solidnem in neumornem delu, je na željo svojih cenjenih odjemalcev
USTANOVILA
oddelek za izvoz darilnih paketov z raznovrstnim blagom
za J ugoslavijo in ostale države, ki že deluje v polnem obsegu.
Vgi, ki niste bili do danes obveščeni o našem novem poslovanju in želite svojim sorodnikom in prijateljem pokloniti kakršnokoli darilo, kakor: živila, tekstilno blago, radiosprejemnike, glasbila, pisalne, šivalne ali pralne stroje, električne sesalce za prah, električne hladilnike - Frigideires, štedilnike na drva, plin ali elektriko, nerjaveč namizni pribor, porcelan, bicikle, motoscooters itd, itd., Vas vljudno vabimo, da se zglasite osebno ali pismeno pri nas na zgornjen naslovu.
Postreženi boste točno, po konkurenčnih cenah in s kvalitetnim blagom!