Prvi slovenski

humoristični leksikon.

Zbirka najboljših humoresk, satir in

V Kranju 1908.

Založil Viljem Požgaj. — Tiskal Iv. Pr. Lampret.


Aleksander Dumas.

Aleksander Dumas, francoski pisatelj, je prišel
nekoč na svojem potovanju po Švici v planinsko
vas ter se je nastanil v gostilnici, kjer nihče ni
znal besedice francoski. Dumas, velik prijatelj
gob, bi si bil rad za večerjo naročil gob in na
vse mogoče načine je razlagal gostilničarju svojo
željo, toda zastonj. Konečno je vzel kredo in na¬
slikal na zid gobo, kakor je najbolje znal. Go¬
stilničar je pokimal z glavo v znamenje, da ga
razume, in odšel; kmalu se vrne in prinese, a
namesto gob — dežnik. Kako je Dumasu dišal,
zgodovina ne pravi.

Ali kadiš?

Stotnik novemu strežniku: „Ali kadiš?"

Strežnik: x Kadim, gospod stotnik!"

Stotnik: „Dobro! Torej bom smodke za¬
klepal!"

l*

4 Ali pridejo tudi ženske v nebesa? — Ameriški humor.

Ali pridejo tudi ženske v nebesa?

»Ženske ne pridejo v nebesa,“ reče župnik
v pridigi. Da bi se odpovedal tej krivi veri, po¬
zovejo ga k škofu. V razgovoru pa se župnik
sklicuje na sv. pismo, kjer se čita v skrivnem
razodetju sv. Janeza: „In bilo je v nebesih kake
pol ure vse tiho/ „Kako bi bilo to mogoče, če
bi bile tudi ženske v nebesih/ pravi župnik.

Ameriški humor.

„Ali se ti ne zdi nedostojno, da ta mladi
mož izda toliko denarja za te?“

»Nikakor ne, saj nimam nikakega namena ga
poročiti/

* *• *

Iz listnice uredništva: »Emilija 45. Vi si že¬
lite kako sredstvo, ki bi Vas obvarovalo, da bi
ne izgubili las. Pritrdite si jih podnevi čvrsto na
glavo, ponoči pa jih zaklenite v omaro/

* # *

Stric: »Lahko si zadovoljen, dečko, da si
sedmi sin. Sedem je srečna številka, ki ti bo
vedno prinesla le dobro/

Mali Jurček: »Dosedaj mi je prinesla samo
ponošeno staro obleko mojih starejših bratov/
* * *

Prijatelj: »Ali ne pogrešate hudo svojega
soproga?*

Ameriški ženitveni inserat. — Sv. Antoniju. 5

Žena: „Ne posebno. Podnevi je itak v pi¬
sarni, zvečer v klubu, in sedaj, ko je odpotoval,
postavim pri zajutrku časnik pokoncu pred nje¬
govo skudelico, potem je ravno tako, kakor bi
bil doma."

Ameriški ženitveni inserat.

Ameriški ženitveni inserat je bil tiskan pred
kratkim v nekem španskem listu. Mlada in bo¬
gata Američanka se je želela seznaniti s kakim
španskim gospodom in se potem ž njim poročiti.
Oglasilo se je 400 ljubimcev. Američanka je od¬
govorila vsakemu, da je izvoljenec njenega srca,
in povabila vse na določeni kraj in ob določenem
času. Gospodje so res vsi prišli, skrbno sfrizirani
in v brezmadežni obleki, toda Američanke ni bilo
od nikoder. Ko so uvideli, da jih je dama ime¬
nitno potegnila, šli so skupaj pred tiskarno, kjer
je bil tiskan oglas, in jo hoteli „šturmati“.

Sv. Antoniju.

Na hribu mi cerkvica bela stoji,

Tja dekle premnogo potuje,

Pobožno pri stranskem oltarju kleči,

Kjer sveti Antonij kraljuje.

Tam moli in prosi: .Presveti Anton,

Oh, daj se mi brž omožiti,

Čeprav moj bodoči ne bode baron,

Bogat pa in lep mora biti.*

6

Apetitna svinjarija. — A tako!

Ta jedni ugaja in drugi spet on —

A vsaka želi ga imeti:

Ubogi, ubogi ti sveti Anton,

Ker moraš za može skrbeti!

Apetitna svinjarija.

Na Dunaju prirejajo vsako jesen takozvane
»svinjske bale". Vabilo, ki se je ravnokar raz¬
poslalo na tak bal, se glasi: »Za eno krono
vstopnine se dobi, da ima stvar glavo in noge,
porcijo svinjske glave s svinjsko nogo ter koncert
slovečega dunajskega koncerta/

A tako!

Župnik je pridigal v cerkvi posebno proti
pijančevanju. Ko je bil opoldne na obedu pri
grajščaku in je že zagrabil za četrto steklenico
Rulandca, ga pretrga gospodar, ki je bil tudi

pri pridigi: »Visokočastiti ste tako ojstro grmeli
danes zjutraj proti pijančevanju in sedaj?" —

»I no, gospod grof/ odvrne duhovnik, »če bi imeli
vi danes zjutraj takega mačka, bi tudi vi zabav¬
ljali čez pijančevanje!

* * *

A:  »Včeraj sem se ves večer izvrstno za¬
baval z nekim Francozom!"

B:  Saj ne znaš francosko!

A:  »Kaj zato! Saj je on izvrstno govoril

slovensko!"

Avtomobilist brez lastne volje. — Babec.

7

Avtomobilist brez lastne volje.

Prvi avtomobilist vpraša svojega prijatelja:
„Kaj, ti se že pelješ domov ?“

Drugi avtomobilist: „Da! Žena mi je dala
samo za pet kilometrov bencina seboj!“

Babec.

Sem pravo naredil,
Oženil sem se,

In precej sem zvedel
Po čim je kote.

Sem mirno prej živel,

In žvižgal ko ptič,

Al zdaj sem osivel,
Veselja ni nič!

Sem rajal s prijafli,

Tri cele noči;

Zdaj zlodej je v škatlji,
Ki zmirom renči.

Se valjam po hiši,

Sveta me je sram;
Pregnale še miši,

Me bodo — pa kam?

Lovil sem prej polhe,
Se vedno redil;

Zdaj bodem le bolhe
Za baburo lovil!

Pečenko sem pekel,

In peval sto viž!

Oh kak sem se spekel.
Kar nosim ta križ!

Koj name zalaja,

Če le kaj povem;

Le ajapopaja
Prepevati smem.

Za dan mi našteje
Po keberčka dva,

Sicer še ponoči,

Miru mi ne da.

To je miserere,

Da peče in žge; —
Prezgodaj sem zvedel,
Po čim je kote!

8

Babjeveren. — Baraba.

Babjeveren.

Sodnik: „Sedaj ste že trinajstkrat zatožen
hudodelstev. Čas je že, da se poboljšate."

Potepuh: Kaj trinajstkrat? To je nesrečno
število, pri tem ne ostanem."

Baharija.

„Kaj? Desetkrat ste bili v Ameriki? Tedaj
ste morju privajeni."

»Gotovo! Poznam že vsak val, ki nam pridrvi
nasproti."

Baraba.

Barab ljubljanskih sem glavar,
Vse mesto me pozna,

Na rotovžu in v križankah
Tako sem ko doma.

Ne sejem nič, ne žanjem nič,
In vendar se živim,

Dovolj mi je, da groša dva
Za žganje kje dobim.

Karkol na svetu je pijač
Najboljša je žganje;

In vino, pivo ni slabo,

A žganje gre nad vse.

Po zimi res da je trdo,

Če zimske suknje ni;

Po mestu se je stikati
In to mi ne diši.

Baraba. — Berač.

9

Po skednjih nočevati je,

Trpeti glad in mraz,

Ruvati s policijo se,

Oh — to pač hud je čas.

Kdor nikdar tam se klatil ni,
Kaj je lepo, ne zna;

Tam mestnih policajev ni,
Tam je prostost doma.

Berač,

(ki v prodajalnici klobukov zagleda redarja); „Ali
mi hočete prenoviti ta klobuk ?“

Ker pravi pa Ljubljančan
sem,

Na me ne žabi Bog;

Zelen bo zopet Tivoli,
Zelen bo mestni log.

10 Beraška zamozavest. — Boga je prevaral.

Beraška samozavest.

Gospa (pijanemu beraču, ki jo je zaprosil za
milodar): »Tukaj imate groš, pa ne zapijte ga
takoj!"

Berač (ko je vzel denar): »To vas prav nič
ne briga, kaj bom jaz počel s svojim de¬
narjem.  S svojim denarjem lahko storim, kar
hočem."

Bet z betom.

Irca so pozvali za pričo streljanju v prepiru.

»Ali si videl, ko je streljal?" vpraša sodnik.

»Ne, toda slišal sem," odgovori Gaos.

To ne zadostuje, idi!

Irec se obrne in se glasno zakrohota.

Sodnik ga pokara in pravi, da je to nedo¬
stojno in razžaljenje uradnikov.

»Ali ste me videli, da sem se smejal?"

»Ne, pa sem te slišal!"

»To ne zadostuje!"

In uradniki so se smejali.

Boga je prevaral.

Neki kmet je zbolel. V bolezni je obljubil,
da vse, kar iztrži za eno kravo, da za maše. Res
je tudi ozdravel, žal, grozno žal pa mu je bilo,
da je kravo obljubil Bogu. Premišljeval je, kako
bi se rešil iz te zagate. In zmislil si je! Svojega

11

Boječ ženin in dostojno dekle. — Boji se je.

hlapca je poslal v semenj s kravo in petelinom
ter mu zapovedal: prodati enemu kupcu petelina
in kravo, in sicer petelina za 90 gld., kravo za
60 kr. — Ljudje so majali z glavami, zlomka, kaj
takega se pa še ni videlo na semnju, in eden je
kupil oboje, za kravo je dal 60 kr., za petelina
90 gld. Kmet je bil zelo vesel, ko mu je hlapec
prinesel denar, izkupiček za kravo je nesel žup¬
niku za mašo ter s tem izpolnil obljubo, izkupiček
za petelina pa si je pridržal ter ga shranil v
skrinjo. Vest pa je imel čisto.

Boječ ženin in dostojno dekle.

Nek dunajski časopis, ki daje v svoji »list¬
nici uredništva" na razna vprašanja dobre svete*
je dobil nedavno sledeče pismo: .Že tri leta ob¬
čujem s svojim ženinom, a me še vedno vika;
moj ženin je namreč tako boječ in sramežljiv.
Prosim odgovorite mi takoj pod .srečna nevesta",
ali sme dostojno dekle reči svojemu ženinu, naj
jo vendar tika. Pripomniti le še moram, da imam
od njega že enega otroka Vaša hvaležna bralka.

Ana Laserin."

Boji se je.

Žena: .Kako moreš vedno tako dolgo po¬
sedati v krčmi; ali se me nikoli ne domisliš?"

Mož: .Pač, a prav zato ne grem rad domovi"

12

Brezobziren upnik. — Cigan pod vešali.

Brezobziren upnik.

V Badenu pri Dunaju se je pripetil v noči
na Novega leta dan nekemu netočnemu plačniku
jako neprijeten dogodek. Čevljarski mojster, ki
še ni dobil plačanih čevljev, je poslal svoja dva
pomočnika, da sta pozabljivemu možu sezula na
ulici črevlje ter jih odnesla svojemu mojstru.
Presenečeni gospod je pritekel v samih nogavicah
k policiji ter si seveda nakopal hud nahod.

Cesarja Leopolda II.

je nek v vojskah večkrat ranjeni vojak prosil, da
se mu poviša plača, katero je dobival kot invalid.
Cesar ni bil ravno najboljše volje in zato je prošnjo
odbil s kratkimi besedami: „To ne gre, moja
blagajna ima luknjo!“ „In moja glava, Veličanstvo,
ima pet lukenj, in vse sem dobil v vojskah za
vaše Veličanstvo!" je pogumno odgovoril vojak.
„To je nekaj drugega," nasmejal se je sedaj cesar,
„te luknje moramo zamašiti!" In plača se je pro¬
silcu še isti dan povišala.

Cigan pod vešali.

Pripeljali so cigana pod vešali in ga vprašali,
če ima še kako željo. — „Prvič v življenju se
mi je to pripetilo in želim, da nikoli več!"

Cigan pod vešali. — Ciganska filozofija.

13

Ciganska filozofija.

Ciganu so povedali, da mu je v njegovi od¬
sotnosti zgorel šotor ter so mu pri tej priliki vse
pokradli. Cigan je odgovoril hladnokrvno: *ŽaI
mi je, da nisem bil zraven, ker bi bil tudi kaj
ukradel!“

Cigan, ki je bil obsojen na smrt, je dobil
kozarec vina, preden so ga odpeljali k vislicam.
Kozarec mu pade z rok ter se ubije, nakar reče
obsojenec hladnokrvno: „Slabo znamenje, danes
se mi zgodi še najbrž kaka nesreča!”

14

Ciganska filozofija. — Cilinder in Klobuček.

Župnik je kregal cigana zaradi pijančevanja.
Cigan mu odgovori: »Kdor pije, dobro spi; kdor
spi, ne greši; kdor ne greši, pride v raj. Zato je
najbolje napiti se in oditi v raj!“

Cigane so vprašali, zakaj se njegov rod ne
naseli stalno na enem mestu. Cigan je odgovoril:
»Iščemo kraja, kjer žive sosedje v miru brez
ljubosumnosti; kadar najdemo tak kraj, se stalno
naselimo!"

Ciganka.

Jaz sem ciganska mati,
Moj rod lehko živi,

On se po svetu klati,
Kmetič ga pa redi.

Gospoda razdelila
Je zemljo med seboj :
Pa kmetu naložila,

Da delo da in gnoj.

Cigan pa nima zemlje
In delat’ sila ni,

On kradoma si jemlje,
Kar zlepa ne dobi.

Cilinder in

Cilinder:

Dober dan, pokveka mlada!

No, kako se ti godi?

Davno te že videl nisem —
Kod pa rogoviliš ti ?

Klobuček:

Kod jaz vedno rogovilim,

Rad, kajne, bi zvedel ti?

Jaz najrajši tje hodevam,

Kjer le tebe, šlapa, ni!

Klobuček.

Cilinder:

Ti predrzni fantalinček,

Kaj takega si upaš ti?
Dve bi ti po dlaki vrezal,
Škoda le, da dlake ni!

Klobuček:

Glejte je, prežlahtne pinje,
Kak možari tu z menoj!
Vaša visokost me mika,

Da potlačim Vas nocoj!

Cilinder in Klobuček.

15

Cilinder:

Znam, da tebe, oj nesnaga,
Predno mažem si roke;
Predno stabo se pomenkvam,
Treba poučiti je.

Cilinder:

Veš kaj, da se razumeva,
Bodi naj obema mir;

Žal mi res je, da med nama.
Se obudil je prepir!

Klobuček:

Vaša visokost spodobno
Mi razlagaj to in to!
Ako ne po mojih mislih,
Vse drugače pelo bo.

Klobuček:

Primi za uho sam sebe,

Če prepir ti slabo de;
Vidim, da imaš butico,

Jaz pa nisem brez glave!

16

Cilinder in Klobuček.

Cilinder:

Rajši mi o glavi molči,

Saj glavico le imaš,

S katero malo si koristiš,
Ker prevzetno čebrnjaš.

Klobuček:

Jaz pač nimam take buče,
Kakor ti, to znam da ne;

Pa za take tri, ko tvoje
Ne prodal bi svoje še!

Cilinder:

Sto medvedov, boš molčalo,
Revišče pokvarjeno!

Še za lazico prostora
Skoro nimaš pod sebo!

Klobuček:

Znano mi je, da ga nimam;
Vem pa, da ga imaš ti,

Ker bi lahko v tebi hranil,
Lazič četrtinke tri.

Cilinder:

Kdo si ti, da tak se bahaš?
Senca komaj si moža!

On je teden tebe šele
Ovca v trnji zgubila.

Klobuček:

Ti le sebi se dozdevaš
Korenina korenin!

Ti bi menda rad pozabil,
Da si večih zajčev sin!

Cilinder:

Jaz svitlim se kakor solnce!
Mnogo let sem že , mo¬
dem* !

Ti pa si kot noč in megla,
Ko oblak in saja črn!

Klobuček:

Beži, beži, lonec svitli!

Če oblaček zagrmi,

In le kaplja na-te pade,

Že svitlosti tvoje ni!

Cilinder:

Mene le gospoda nosi,
Tebe le kmetavzarji!
Misel modra in visoka
Pod teboj se ne rodi.

Klobuček:

Tebe le gospoda nosi,

Tudi nje bo konec kdaj!
Kdor pa nima prav nič v
glavi,

Rad ima na glavi kaj.
Cilinder:

Fante, škoda, da si tako!

Res iz tebe nič ne bo!
Jaz bi tebe kultiviral,

Pa sem zgubil nado vso!

Klobuček:

Jaz pa ti povem na zobe:

„Ti prestar si, ne za nas!*
,Tvoja doba je minula,*
„Ker te je prehitel čas!*

Čemu vprašuje? — Črevljarski učenec. 17

Cilinder:

Klobuček:

Ti nevredno, mlado niče!

Punktum satis, čakaj pinja!
Kmalu si enaka sva:

Ti si palček, jaz pa mož!
Brcaj kolikor ti dano,

S to desnico te potlačim,
Nizka bova koj oba!

Nikdar mi enak ne boš!

Čemu vprašuje?

Cigan pelje poln voz drva po cesti. Kmet
ga vpraša: »Kaj pa ti voziš, prijatelj?" „Vozim
moko," reče cigan. „Kaka moka je, za Boga, saj
so drva!" »Če vidiš, kaj je, čemu pa vprašaš?"

Četrta prošnja v očenašu.

Katehet vpraša učenca: »Zakaj prosimo le
vsakdanjega kruha, pa ne za ves teden ali za ves
mesec?" Učenec nekoliko pomisli, potem se od¬
reže: „Zato ne, ker bi bil prestar in plesniv."

Črne zobe zopet bele narediti.

Vzemi v lekarni opia testih, zmešaj to z vodo,
v kateri se je dalj časa namakala pekornikova
zemlja, prilij zraven deset kapljic mleka od šent¬
jurske (krave) kamele in namaži zob — takoj se
ti obeli. S to tekočino umiješ celo zamorca.

Učenec je v nedeljo v kotu sedel, svojo
južino jedel in nekaj na prste štel, med tem se
prične sledeči razgovor:

Črevljarski učenec,

2

Mojster: „Tinek, kaj pa številiš?

Učenec: »Štejem koliko hudih bab je v naši
hiši.“

Mojster: „No — koliko si jih torej naštel?"

Učenec: „Z mojstrovko jih je ravno sedem."

Mojster: „Potepuh ti“ (mu da zaušnico).

Učenec: „Ne, ne — zmotil sem se. Brez moj-
strovke jih je šest."

Čuden duh.

Častnik (svojemu slugi): „Karol, ti dišiš tako
čudno."

Čudna dogodba. — Čudna tolažba. 19

Sluga: »Gospod častnik jaz ne!“

Častnik: »No, kdo pa?“

Sluga: „Pes!“

Častnik: „Psa pa še tukaj ni!“

Sluga: »Bo kmalu tukaj.“

Čudna dogodba.

V neko trgovino črevljev v Hamburgu je
prišel mlad mož, ter si velel dati par črevljev
na poskušnjo. Ko je črevlje obul, šel je parkrat
po prodajalni, da se prepriča, ali so mu prav.
Hipoma pa je odprl vrata ter zbežal. Trgovec in
njegov pomočnik sta stekla za njim. Tat pa še
ni daleč pribežal, ko mu odpade podplat z no¬
vega črevlja. Jedva je to trgovec zapazil, poklical
je pomočnika in oba sta se naglo vrnila v trgo¬
vino. Tat pa je vkljub tej nesreči bos pritekel
naravnost policaju v odprte roke. Policija se pri¬
zadeva, da bi našla trgovca, toda noben črevljar
se noče oglasiti za črevlje. Tudi tat čuti za pro¬
dajalca toliko hvaležnosti, da noče povedati nje¬
govega imena.

Čudnia tolažba.

Vojskovodja izgubi v vojski nogo; njegov
verni sluga se joče zaradi nesreče svojega go¬
spodarja. Ta pa ga tolaži tako-le: »Ne jokaj se,
ljubček, temveč bodi vesel, ker odslej ti bo treba
snažiti samo po en črevelj.“

2 *

20

Čudno. — Dobra partija.

Čudno.

Gospod: »Čudno, včeraj so mi bili ti črevlji
premajhni, a danes so mi preveliki."

Dekla: »Seveda, ker ste si sinoči umili
noge."

* # *

Prvi potepuh: »To je čudno: Lani sem dobil
za enega prešiča 3 mesece, a letos 5!"

Drugi potepuh: »Nikar šene čudi! Letos je
svinjsko meso dražje."

* * *

Mati: »Pojdi sem Ivanko in prinesi mi šibo s
police, da te kaznujem zaradi tvoje razposajenosti,
dasi me to zelo boli, ker te moram tolikokrat
kaznovati !*

Ivanko: »O mati, tako hudo vas vendar ne
boli, kakor mene, sicer bi me ne kaznovali toli¬
kokrat!"

* * #

Učitelj: »Lukec, povej mi, kdaj je otrok
priden?"

Lukec: »Takrat, kadar spi!"

Dobra partija.

V dunajski »Arbeiter-Zeitung" je bil te dni
nastopni inserat: »Tristokrat, 40 let star, velikega

Dobra glava. — Dobra soseda. 21

ugleda, bogat, ljubeznjiv, priprost, varčen, dobro-
voljen, velesoliden in gospodarsk, izredno vesel,
prenosljiv, ,brez dima in alkohola' (rauchlos und
alkoholfrei), popolnoma neodvisen, se želi po¬
ročiti s prijetno starejšo milijonarko, ki reflektira,
da ostane samostojna; vzame tudi ločeno damo
ali tako, ki ima majhne otroke. Prednost ima
častihlepna Židinja brez bratov. Prebivališče po
želji." Ta ženin je pač sama popolnost in upati
je, da se bodo prijetne starejše milijonarke kar
trgale zanj. Rauchlos und alkoholfrei!

Dobra glava.

Kmetica: »Prosim, gospod župnik, ali bi mi
hoteli pomagati, da bi se moj Tinče naprej učil,
da bi se morebiti izučil za gospoda?"

Župnik: »Ali ima dobro glavo."

Kmetica: »Dobro, dobro, črez tri stopnice je
padel, pa si je ni razbil;"

Dobra razlaga.

»Kako se morate vendar vsak večer napiti?"

»Vidite, to je tako. Ko sem izpil pet, deset
vrčkov, pa postanem ves drug človek. No! in ta
drugi človek mora tudi nekaj dobiti."

Dobra soseda.

Prišla je soseda k sosedi, ki je ravno pekla
krofe, ter jo naprosila, da bi jih spekla tudi ona

22 Dobra soseda. — Dober izgovor.

v njeni že vroči peči. Soseda ji dovoli. Ko so
krofi spečeni, zahvali se ji došla (soseda) žena
in reče: „Hvala vam, soseda 1 Kadar bom jaz
kuhala zelje, prinesite vi pleče, da se vam skuha
v mojem zelju, tako vam vsaj nekoliko vrnem
prijaznost in dobroto."

Dober izgovor.

Peterček je hotel na sosedovem vrtu jabolka
krasti. Sosed ga zasači in bi ga dobro našeškal,
da ni še o pravem času odnesel peta.

»Počakaj, Peterček, ti bom nekaj povedal!"
upije sosed za njim.

»Oh," odgovori Peterček, »tako majhnim
dečkom, kakor sem jaz, še ni treba vsega vedeti!"
* * *

Kmetski fant slučajno ubije v mestu šipo
pritličnega okna ter beži po ulicah. Gospodar ga
doteče in pravi: »Ubili ste pri meni okno!"

»Vem," odgovori fant.

»Plačajte ga torej," pravi gospodar.

»Ne vidite li, da tečem domov po denar?"
reče mladenič ter uide v stranske ulice.

* * *

Kmet se poda med tem, ko je vihar močno
pihal v svoj vrt, da tamkaj priveže mlada dre¬
vesca h količem, ter zapazi, da njegov sosed misli
ravno debelo zelno glavo izpuliti. »No, sosed, kaj

Dober izgovor. — Dober odgovor. 23

misliš z mojo glavo narediti?" „Jaz se samo za
njo držim, da me veter ne odnese."

Dober odgovor.

Dva potepuha gresta mimo njive, kjer seje
kmet. Porogljivo mu rečeta: „Oče, le delajte, le;
midva bodeva pa uživala sad Vašega truda!"

„To je prav lahko mogoče," odgovori kmet,
»ravno sejem konoplje, iz katerih se spletejo vrvi
za vislice."

* * *

Stari oče k vnuku: »Tu imaš kozarec in pri¬
nesi mi piva!"

Vnuk: „Dajte mi tedaj denar!"

Stari oče v šali: „Za denar pivo prinesti je
lahko, ali poskusi ga prinesti brez denarja."

Vnuk gre, za nekaj časa se vrne, postavi
kozarec na mizo in reče: „Tu imate, stari oče."

Ta hoče piti, ali kozarec je prazen. »Kaj to
pomeni, saj je kozarec prazen!"

Vnuk: »Iz polnega kozarca piti, je lahko,
toda poskusite to iz praznega!"

* * *

Mož z dežele je prišel v mesto ter vprašal
redarja: »Kako pridem v Novo ulico?" — »Mo¬
rete se voziti s fijakarjem ali s tramvajem, morete
pa iti tudi peš," je bil lakonično odgovoril redar.
— „Po kateri poti bi prišel peš?" ga je vprašal
zopet kmet. — »Najprej idite na levo, potem na

24

Dober odgovor. — Dober svet.

desno, potem pa nekaj časa po povprečni ulici,
pa ste na cilju." — „Hva!a! Izvolite smodko?"
Redar je iztegnil roko, da vzame ponujano mu
smodko. Nato pa reče ogorčeni kmet: »Tako
smodko si morete dati prinesti iz trafike, a mo¬
rete si iti tudi sami ponjo. Ako ste preveč leni,
da bi jo nosili sami, lahko naročite, da Vam jo
pošljejo. Z Bogom!"

Dober sosed.

Lovec: »Dovolite, prijatelj, da smem ustreliti
raco tukaj ob potoku. Dam Vam zanjo goldinar."

Kmet: „Da, dragi gospod, prav rad."

Lovec plača goldinar in ustreli raco. Ker se
mu zabava dopade, plača še za eno in jo ustreli.

Lovec: »Dovolite! Da še tretjo ustrelim?"

Kmet: »O le streljajte, tem bolje, ker race
niso moje, ampak sosedove."

Dober svet.

»Kaj praviš, prijatelj, kako ti dopade moja
ženka?"

»Ne zameri, ampak lepa ravno ni."

»Da na zunanje res ni lepa, ampak njena
notranja stran, njeno mišljenje in čutenje je lepo
in blago."

»Veš kaj, daj jo obrniti!"

Dober tek.

25

Dober tek.

Neki Anglež, lastnik velike trgovine, potoval
je po Kitajskem. Slučaj je nanesel, da je prišel
tudi v mesto Koghong. Mandarin tega mesta ga
povabi na kosilo. Anglež kosi z velikim apetitom,
posebno mu tekne mastna, lepa rumena pečenka;

pa naenkrat mu šine v glavo neprijetna misel:
Kaj, ko bi bila to mačka? Slišal je, da Kitajci
posebno radi jedo mačke. Sklene torej povprašati.
Toda Anglež ni znal ni besedice kitajski in man¬
darin ni besedice angleški, zato kaže Anglež s

26

Dobri recepti. — Dobrosrčen mož.

prstom na pečenko in vpraša: „miau, miau?"
Kitajec pa odkima z glavo in reče: „hou, hou!“
(Bila je namreč pasja pečenka!)

Dobri recepti.

Nek zdravnik se je hvalil proti svojemu pri¬
jatelju odvetniku. „Moji recepti vselej pomagajo!"

„Verujem, verujem," odgovori odvetnik, „če
bolniku ne pomagajo, pomagajo pa tebi in
lekarni."

Dobro opazil.

Gost: „Povejte, natakar, če je opazil tujec,
da sem bil sedel na njegov klobuk?"

Natakar: „Seveda je opazil ....  saj si je
vzel vašega!"

Dobro srce.

Črevljarski mojster (pri kosilu): „Zakaj se
jokaš, dečko, ali se ti toži po domu?"

Učenec: „0, ne — jokam se radi onega vola,
ki so ga morali zaklati zaradi tako majhnega
koščeka mesa, ki ga imam na krožniku."

Dobrosrčen mož.

Sodnik: Ali ste res morali takoj udariti. Par
ostrih besed bi bilo tudi zadostovalo."

Kmet: „Ne, razžaliti pa ga nisem hotel."

Dobro znamenje. — Drobiž.

27

Dobro znamenje.

»Oh, mama, zdaj vem za gotovo, da me
Filip poroči iz ljubezni; ko sem govorila o svoji
doti, je globoko vzdihnil!"

Dobro zna računati.

Oče Matija in sin Matjašek sedita v gostilni
ter južinata. Spila sta tri poliče vina, najedla sta
se sira in kruha. Oče Matija so radovedni, ali se
je sin Matjašek naučil v šoli kaj računati. „No,
Matjašek, zdaj pa nama le zračuni, kaj sva dolžna."

Sin Matjašek pa ni neumna glavica.

„Tri poliče vina je trikrat sedem, to je enajst,
za dva krajcarja sira, to je devet, za dva kraj¬
carja kruha, to je sedem."

»Oče, sedem krajcarjev sva dolžna."

»Dobro si nama izračunal, Matjašek 1“

Drobiž.

Žena (jezna): »Tako govoriš ti s svojo boljšo
polovico!?"

Mož (razjarjen): »Kaj, vraga, polovico!? Ako
se slečeš, leže tri četrtinke po hiši okrog!"

*• * *

Nadepolno je začel mlad človek trgovinsko
podjetje. Znanec, katerega je srečal, ga je vprašal,
kako je s »kšeftom". Lakonično je odvrnil mladi
trgovec: »Gre, gre!"

28

Drobiž.

Črez nekaj časa ga zopet sreča znanec;
trgovec je med tem že faliral. Na zopetno vpra¬
šanje, kako je s kšeftom, mu ta zopet lakonično
-odvrne: „Je šlo . . .!“

*  tt

Kuharica: „Prosim eno prav lepo klobaso,
naj stane kolikor hoče!"

Mesar: „Metka! To je klobasica, da človeku
srce strepeče, ko jo vidi. Ako se ti na to klobaso
ne vjame „korporal“, potem sploh nima srca v
prsih!"

Luka: „Kaj ti največ diši?"

Mihec: „Poljub od moje Lizike!"

Luka: »Potem takem še nisi nikoli jedel —
klobase s kislim zeljem."

*■ * *

„Mama, glej, tukaj imaš bel las!"

„Vidiš, hčerka," odgovori mati, „to je zato,
ker me vedno tako jeziš."

„Oh, kako si morala šele ti jeziti staro mater,
ker ima vse lase bele!"

*  * *

Gospa (kuharici): „Kako pa pridete Vi do
robca z grofovskim grbom?"

Kuharica: „Ej, to sem vzela na moji prejšnji
službi samo v spomin!"

Drobiž. — Dva ustanovnika.

28 --

Gost: „To je škandal! V jedi sem našel tri
muhe!"

Gostilničar: »Nič se ne razburjajte, gospod
svetnik! Teh muh vam ne bomo zaračunali!“

* * *

»Ti, zakaj pa imaš pozimi bolj temne obleke,
poleti pa bolj svetle?"

»Za oblačit’!"

* * *

Milka: „Povej mi, Pepca, ali mi pristoja dobro
ta klobuk?"

Pepca: »Izvrstno! Najmanj petindvajset let
si mlajša v njem!"

* * *

Dr. A: »Kakor sem čul, imaš v svojem okolišu
silno veliko bolnikov!"

Dr. B: »Saj ni res! Saj so skoraj že vsi
pomrli!"

Dva ustanovnika.

Na trgu srečata se dva črevljarska dečka.
Eden reče: »Veš kaj, Francelj! ti daj en krajcar,,
jaz pa enega; s tem kapitalom bodeva si usta¬
novila eno kratko smodko. Jaz bodem njen glavni
ravnatelj ter bodem kadil, dokler bo kaj; ti boš
pa delničar in boš zraven pljuval ali cedil sline,,
kar ti bo ljubo."

■30 Dvoumna pohvala. — Edino sredstvo zoper molje.

Dvoumna pohvala.

Gozdarja so prestavili v drug kraj. Ko pride
črez nekaj let zopet k nekdanjim prijateljem,
vpraša župana: »No, oče, ali je še vedno toliko
bedakov pri Vas, kakor jih je bilo nekdaj?" —
»Hvala Bogu!" pravi župan, »ni jih več toliko,
■kakor tedaj, ko ste bili še vi gospod, pri nas!"

Dvoženstvo.

Nek obsojenec se je izpričeval s tem, da je
vedno bolje imeti dve ženi, kakor eno, dokler je
samo eno imel, se je vsak dan ž njim prepirala;
odkar pa je imel dve, ste se med seboj prepirali
in vjedali in njega pri miru pustili.

Edino sredstvo zoper molje.

Navadno se molji preganjajo iz omar z naf¬
talinom, ki pa daje obleki zoprn duh. Tako je
tudi v neki zagrebški lekarni kupovala te dni
neka dama v ta namen naftalin, ko jo opozori
njena prijateljica na sredstvo, ki je zanesljivejše
kot naftalin ter ga ona rabi že več let z uspehom.
Recept: Spomladi zanese vso zimsko obleko, v
jeseni pa vso letno obleko v — zastavljalnico,
kjer morajo skrbeti, da ne pridejo molji do obleke,
ker bi sicer zastavljalnica morala povrniti vsako
škodo. Ta recept se je kupujoči dami tako do-
padel, da je takoj pustila naftalin.

Enkrat tega, drugikrat onega premalo.

31

Enkrat tega, drugikrat onega premalo.

V vasi Prežganjci živi čevljar Jaka, priden
in pošten človek, ki je bil v celem svojem živ¬
ljenju, dasi je star že 50 let, samo enkrat pošteno
pijan, in še takrat se mu je to samo po nesreči
pripetilo.

To pa je bilo tako:

Nekega dne je dobil plačan zaslužek, o ka¬
terem je sploh mislil, da ne bo nikdar videl vi¬
narja. Od veselja in pa, ker je bil v resnici po¬
treben malo okrepila, je naročil osminko žganja
in eno štručko. Žganje mu je dišalo, štručka tudi,
oboje skupaj pa je bilo prav dobro. Žganje je
popil, ostal pa mu je košček štruce, katerega
ni mogel samega snesti. Kupil si je zatorej še
eno osminko žganja, da bi mogel pojesti ostali
kos štruce. Sedaj je pa štručko pojedel, žganja
mu je pa polovico ostalo. Ker ni bil „frakeljnov
brat“, ni mogel piti žganja samega. Kupil si je
še eno štručko. Nesreča pa je hotela, da je sedaj
spil žganje preje, kakor snedel štručko, radi česar
je naročil še eno osminko žganja. »Vrag me
danes moti," jezi se naš Jaka, ko vidi, da ima
še precej žganja, pa nič štruce. „Še eno štruco!“
zapove krčmarju.

Tako je šlo od desete ure dopoldne do treh
popoldne, da že ni več razločeval frakeljna od
štručke.

32

Fotografični aparat za debelost.

„Še eno štručko!" „Še en frakelj!“ .JTo^so
bile edine besede, ki jih je mogel Jaka konečno
izgovoriti. Zavalil se je pod mizo in sanjal o
„štruci“ in „frakeljnu“.

Fotografični aparat za debelost.

V Parizu se je moral zagovarjati pred sod¬
nijo neki človek zaradi vlačugarstva. Bil je to
silno dolg in tenak človek. „Kaj je vaš posel?"
ga je vprašal sodnik. „Sedim kot model za de¬
belost," je odgovoril jetnik. Sodnik je bil osupel
nad tem odgovorom in ker ga ni znal raztol¬
mačiti, zahteval je razjasnitve. „Bil sem v službi
tovarnarja kemičnih preparatov," odvrnil je suhi
človek. „Te preparate je bilo treba priporočati
kot sredstvo proti debelosti. Oblekel sem obleko
iz elastike, katero smo napihnili, da sem bil naj¬
večji debeluh. Nato smo se fotografirali. Potem
so mojo sliko postavili v izložbo z napisom
„Pred vporabo". N*to smo spustili nekoliko zraka
iz elastične obleke in vdrugič sem bil fotografiran.
Tudi ta moja slika je prišla v izložbo z napisom:
„Po enomesečni vporabi". Naposled sem elastično
obleko vrgel raz sebe in fotografirali so me v
naravni debelosti. Fotografija je dobila napis:
„Po dvajsetmesečni vporabi". Ubogi človek je
pravil nato, da zanj potem ni bilo več posla, ker
ni bil rabil tovarnar novih fotografij in je prvotnih
imel zadosti za mnogo let. Stradati je moral in

Francoski jedilni list. — Grožnja. 33

se potepati okrog, dokler ga niso obdolžili vla-
čugarstva, med tem ko je postajal fabrikant z
njegovimi fotografijami vedno debelejši.

Francoski jedilni list.

Neki malomestni gostilničar si je dal na¬
praviti francoski jedilni list. Na vprašanje nekega
tujca, čemu je v tem malem mestu francoski je¬
dilni list, je odgovoril: „Prvič se s tem prikupim
svojim gostom, ker jih smatram za tako učene,
in drugič, ako kaj naroče, jim dam, kar jaz hočem,
ker vendar ne vedo, kaj so naročili."

Gluhec.

— Kaj je še živ stari, gluhi Matevž?

— Kajpa! On je tako gluh, da je pre¬
slišal,  ko mu je bila zadnja ura.

Gotovo.

„Čuj, prijatelj, ti imaš gotovo ostrogo samo
na eni strani."

„Čemu mi bosta dve? Če spodbodem konja
na eni strani, mora tudi druga poskočiti."

Grožnja.

„Ljuba Helena! Ako se v osmih dneh ne
vrneš, bodem povedal vsem tvojim prijateljicam
tvojo pravo starost!"

3

34

Hitro ustreženo. — Hvaležnost.

Hitro ustreženo.

Dijak (v krčmi gostilničarju, ki je znan po
svojih neolikanih dovtipih): »Slišal sem, gospod
krčmar, da znate vsakemu gostu povedati kako
prav debelo. Ali bi ne hoteli tudi meni povedati
kako prav krepko in zasoljeno?”

Krčmar: »Čemu? Dosti dela bi imel, če bi
hotel vsakemu tepcu povedati resnico.”

Hrabrost.

»Jaz trdim, da je žena pogumnejša kot mož?”

»Kaj pa vendar misliš, ženske se boje vsake
miši.”

»In teh žensk se boji mož.”

Hvaležen mož.

V Massachusets je nedavno umrli Walker
zapustil štirim damam iz hvaležnosti, ker so od¬
klonile njegovo ženitno ponudbo, vsaki po 25.000
dolarjev.

Hvaležnost.

V nekem malem pruskem mestu so pokopali
starega veterana z vsemi vojaškimi častmi. Tudi
častniki domače garnizije so se udeležili pogreba.
Drugi dan se je prišla vdova zahvalit garnizij¬
skemu poveljniku ter je vsa hvaležna zatrjevala:
»Oh, gospod major, ne morete si misliti, kako

Idealist in realist. — Imenik pijancev.

35

sem bila vesela vseh teh časti, ki so se izkazovale
pri "pogrebu mojemu pokojnemu možu. Lahko
rečem, včerajšnji dan je bil najlepši v mojem
življenju.

Idealist in realist.

Gledališki ravnatelj: »Vi nimate nič drama¬
tičnega daru. Kako vam je moglo priti na misel,
da postanete igralec?"

Gledališki igralec: „Kaj druzega naj bi postal,
ko imam toliko ljubezen do odra?"

Ravnatelj: »Tesar!“

Idila iz italjanskih železnic.

Brzovlak Milan - Benetke se je nepričakovano
ustavil sredi proge. »Ali smo že v Veroni?" so
vprašali prestrašeni potniki. »Ne, ne!" je odgo¬
voril sprevodnik, »krava je na progi!" Kravo so
nagnali in vlak se je začel zopet pomikati. Črez
nekaj časa pa je znova stal. »Hudimana vendar,"
je zaklical jezno potnik, »ali imate že zopet drugo
kravo na progi?" — »Ne, ne!" je odgovoril spre¬
vodnik, »ravno tista krava je, kakor poprej."

Imenik pijancev.

Okrajni predstojnik v Lotaringiji je razposlal
vsem gostilničarjem svojega okraja imenik pijancev,
katerim gostilničar ne sme dati pijače, ako noče
zapasti globi. Imenik je predstojnik pravilno

3 *

36 Imenik pijancev. — Inozemski dovtipi.

podpisal. Ko je kmalu nato predstojnik službeno
potoval po svojem okraju, prišel je v zapuščeno
vas ter se šel okrepčat v gostilno. Naročil si je
piva in konjaka ter se predstavil gostilničarju.
Gostilničar je šel najprej po uradni imenik pi¬
jancev, ga prebral, potem pa suhoparno odgo¬
voril: „Vam ne smem dati pijače, vaše ime je
napisano v imeniku pijancev.”

Inozemski dovtipi.

„Gospoda moja, tukaj vidite odlično poseb¬
nost : Sliko John Scota, strojevodje, ki ga je po¬
vozil vlak leta 1612 .“

Tujec: „Ali takrat še ni bilo železnic."

Vodnik: „Saj sem vam rekel, da je to redka
posebnost."

* * *

Neki mož, ki se je potapljal pri kopanju, je
zaklical mimoidočemu Angležu: M  Pomagajte, po¬
magajte! Gospod, rešite me, plavati ne znam!"

Anglež: „Jaz tudi ne, zato se pa še ne derem
tako neusmiljeno!"

* * *

„Ali ne greš nikoli v šolo, mali?" — „Ne,
stvar je taka: Mati mi da vsak teden desetico,
da bi šel v šolo, a učitelj mi da dve, da iz¬
ostanem.

Iščite ... pa ne boste našli. — Izjava.

37

»Ali greste zopet v gledališče, saj ste to
igro že videli?"

„Da, toda v svoji novi obleki še ne."

* * *

Pri pogrebu: »Pokojna je bila tako prijazna,
tako plemenita, tako dobrosrčna 1“ Prijatelj: »Toda,
kakor sem slišal, ni svojim ljudem niti vinarja za¬
pustila, temveč vse nekdanjemu daljnemu znancu."
Prvi: »Da, in tisti daljni znanec sem jaz."

Iščite ... pa ne boste našli.

Neki grof se je po nesreči ustrelil v koleno.
Zdravniki so mu preiskavali nogo in na več
mestih rezali. Slednjič je zgubil grof potrpežljivost
in vpraša zdravnike, zakaj ga tako neusmiljeno
mrcvarijo? »Krogljo moramo poiskati," mu od¬
govore. »Zakaj mi tega niste prej povedali?"
zavpije grof, »to imam jaz tam v žepu!"

Izjava.

Jaz podpisani, Jože Hočevar,  preklicujem
vse žalitve in žaljive besede, katere sem govoril
o gospodu Alojziju Tomšiču, sodarskem mojstru
v Tacnu, osobito prekličem, da me je on učil
krasti in sosedom delati škodo, ter se mu zahva¬
ljujem, da mi je odpustil te žalitve.

V Tacnu, dne 18. avgusta 1908.

Jože Hočevar.

38

Izjava. — Iz lovskih krogov.

Izjema.

A:  ,No, to je že znano, čim več ima kdo,
tem več si še želi.*

B:  „Hm, so pa tudi izjeme, na primer pri
dvojčkih.*

Izkupil jo je.

Oče položi svojo hčerko Vidko čez koleni
in zakliče Pepčku: „Sedaj pa le pojdi, sedaj jo
boš lahko.*

Vidka: „Pepče, saj ti ne bodi tako neumen!*

Iz ljubljanske ljudske šole.

Učitelj: „Francek, spregaj mi nikalni glagol
,biti‘ v prihodnjem času !“

Franček: „Naum, nauš, nau, nauma, naute,
nauja.*

Iz lovskih krogov.

Prijazno je sedelo nekega zimskega večera
več lovcev okoli gorke peči pri kupici vinske kap¬
ljice in so si pripovedovali svoje strahovite do¬
godke. Naposled se oglasi tudi trgovec, rekoč:
„Gospodje, dovolite mi, da tudi jaz povem, kaj
se je meni zgodilo. Napravili smo enkrat lov na
dvojico medvedov v planinah. Za nekaj časa sem
jaz zgrešil družbo in sem ostal sam. Ko dalje
korakam, pridem do prepada, prek katerega je
podrto drevo delalo brv. V tistem trenotku za-

Iz lovskih krogov. — Iz malomestnega življenja. 39

slišim za sabo rjuti medveda in naravnost kobacati
proti meni. Ko vidim, da ni druge pomoči, vzamem
puško v roko in nož med zobe in se začnem
plaziti po deblu na ono stran. Komaj sem bil
na sredi, zareži mi z nasprotne strani jezna med¬
vedka nasproti. Pred menoj medvedka, za menoj
medved, pod menoj pa globoko brezdno, to me tako
pretrese, da mi odpade puška in zleti v prepad.
Začnem klicati prijatelje na pomaganje in ko od¬
prem usta, odpade mi še nož v brezdno. Zdaj
sem bil v takem položaju čisto sam brez orožja
med dvema smrtnima sovražnikoma." Trgovec
si oddahne in izpije kupico vina. Lovci vsi ostrme
in nihče si ne upa ziniti besedice, da ne bi zmotil
pripovedovalca. Naposled se vendar eden oglasi:
„Kaj se vam je pa potem zgodilo?" „Kaj! požrla
sta me medveda do zadnje kosti," pravi trgovec
na to. Nastane velika tihota. Vsak si je mislil
svoje. Od tistega večera so si pa lovci pripove¬
dovali svoje dogodbice le še tedaj, kadar so bili
sami med seboj.

Iz malomestnega življenja.

Krajevni list malega nemškega mesteca je
prinesel sledečo notico:

Nekateri pretepači so sinoči zopet motili mir
našega mesta z divjim pretepom. Med ranjenimi
je tudi naš zelo spoštovani gospod župan.

40

Iz navade. — Izplačal jih je.

Iz navade.

Prileten kmet leži na smrtni postelji. Pri umi¬
rajočem bolniku je samo njegov sin, kateremu
prihaja nekako tesno, ker ni nikogar druzega
doma. Gre pred hišo in se ozira, a nikjer ni vi¬
deti žive duše. Ves nevoljen torej vzklikne: »Oče
umirajo, pa noben hudič ne pride!"

Nekaj gospodov povabi preprostega kmeta
na kosilo. Po kosilu prineso na mizo veliko,

Iz sodne dvorane. — Iz šole.

41

umetno odičeno torto. Ker ni kmet še nikoli
videl take jedi, potisnejo gospodje, da bi se malo
pošalili s kmetom, torto predenj, češ, naj jo načne.
Mirno vpraša kmet: „Kje naj pa načnem?" „Kjer
hočeš," odgovore gospodje. »I, če je temu tako,
načnem jo pa doma!" Reče, vzame torto in odide
domov.

Iz sodne dvorane.

»Svojo palico ste torej zbili na glavi na¬
sprotnika?"

„Prosim, to nič ne de, gospod sodnik, zdaj
imam že drugo!"

Iz spiritistične seje.

V ozadju dvorane se pojavijo nekam nejasne
črte poklicanega duha. S tresočim glasom vpraša
vdova: „Ali si ti Avgust?" — »Da, jaz sem."

— „Ali si srečen, Avgust?" — „Da, prav srečen."

— „Si srečnejši, kakor si bil takrat, ko si živel
z menoj?" — »No, to se razume." — »Kje pa
si, Avgust?" — »V peklu."

Iz šole.

Učitelj vpraša učenca: »Janezek, povej, ko¬
liko počutkov imaš?" — „Pet,“ odgovori učenec.

— »Kako se zovejo?" — »Vid, sluh, okus in
tipanje." — »No, kaj pa je z nosom, li ne vohaš
tudi?" — »Ne, danes ne morem, ker imam nahod."

42 Iz šole. — Japonski barometer.

Učitelj: »Koliko je 10 manj 10?“-—

„Nu, tega ne veš? Pomisli, ti bi imel v žepu
desetico in bi jo izgubil; kaj imaš potem v žepu?“
Učenec: „Luknjo."

* * *

Sin: »Oče! jaz pa nočem tega učitelja!" —
Oče: »A, zakaj ne?" — Sin: »Ker mene vedno
vprašujejo, — a jaz niti sam ne znam!"

* * *

»Kdo je bil Abraham?" vprašajo kaplan ne¬
kega učenca. — »Ne vem," odgovori učenec, »še
nisem slišal kaj od njega." — »Kako misliš kaj,
li Abraham še živi ali ne?" — »Da še živi." —
»Ti neumnež, kako dolgo je že, kar je umrl."
— Učenec jokaje: »Ne zamerite, gospod kaplan,
mi stanujemo daleč od vasi in malokdaj zvemo,
kdo tu umrje."

Japonski barometer.

Japonci ne potrebujejo naših barometrov, ker
imajo o naravi polno navodil za spoznavanje
vremena. Kadar sili krokar v vodo, je blizu dež.
Kadar se mačka umiva, bo drugi dan dež. Kadar
lisica laja, bo v treh dneh. Ako vidiš v enem
dnevu več kot tri kače, je nesreča neizogibna.
Ako kače beže ter se spenjajo na drevje, bo
veter. Ako se ti vidijo planine blizu, bo kmalu
dež. Ako pade megla zjutraj, ne hodi iz hiše,
ako je zvečer megla, se ne boj dežja. Ako v

Janezek revček. — Kaj je čudež.

43

krogu okoli meseca ni videti zvezde, bo kmalu
dež; ako je videti le eno zvezdo, bo dež en dan
pozneje. Zelo zanesljivo.

Janezek — revček.

Tujec se pogovarja z deklo Nežo, ki lupi
krompir za kosilo. Zraven nje stoji devetletni Ja¬
nezek in radoveden zija v tujca. „No, kako pa
fantič, ali je kaj priden?" vpraša tujec mimo¬
grede. Neža malo pomisli in odgovori: „1, mislim
da je tak, kakršnih je Bog dal veliko. Gospod
učitelj pravi, da je prava hudoba, oče ga zmerja
za umazanca in prešička, mati pa misli, da je
angeljček."

Kaj je bolje?

Ko pride vojak prvič v bitko, pade kar na
tla, kakor bi bil močno ranjen. Ko zdravnik ne
najde niti najmanjše rane, ga močno ošteje.
„Oj, gospod doktor," reče vojak, „ali ni bolje,
da se vi zastonj jezite, nego da bi bil jaz ranjen."

Kaj je čudež?

Irski kmet vpraša duhovnika, kaj je čudež.
Ta mu obsežno razlaga, pa kmetič ne more raz¬
umeti. Nato vpraša duhovnika, če bi mu mogel
tudi dati kak vzgled za čudeže. „Dobro,“ pravi
duhovnik, »hodi pred menoj in hočem poskusiti."
Kmetič gre. Duhovnik ga brez pomisleka občutno

44

Kaj je ljubezen? — Kaj vse lahko priseže?

sune z nogo. »Ali si čutil,* vpraša duhovnik.
* Zakaj bi ne bil?* pravi kmet in se pogladi po
zadetem kraju; »zlomka, gotovo sem čutil!*
»Dobro,* pravi duhovnik, »bil bi čudež, če bi ti
sunka ne bil čutil!*

Kaj je ljubezen?

Ona: »Ljubezen je,-a ne ve

kaj, pride-ne veš od kod, in mine

-ne veš kako.*

On: »Oprosti, konča se navadno z enim ali
več bankovci.*

Kaj je žaloigra?

V neki višji dekliški šoli je razlagal profesor
pojme drama, burka, veseloigra, žaloigra i. t. d.
Vsaka učenka je morala imenovati kak gledališčni
komad ter določiti, v katero kategorijo spada.
Neka izmed manjših učenk je povedala, da pozna
igro »Deset žensk brez moškega*. Na profesorjevo
vprašanje, kam je uvrstiti igro, je odgovorila za¬
mišljeno: »Gospod profesor! Deset žensk brez
moškega — to je vendar žaloigra.

Kaj vse lahko priseže?

Mojzes: »Gspud sodnik, posodil sem Abra¬
hamu lonec, in on mi ga je zdrobil. Zato zah¬
tevam odškodnino!*

Kaj v šoli ni prav. — Kako je Bog ustvaril Rusa. 45

Abraham: „Gspud sodnik, vse nič res! prvič
mi sploh ni posodil lonca; drugič, je bil lonec
že počen, tretjič je bil pa lonec cel, ko sem mu
ga vrnil. Na te tri točke lahko prisežem!"

Kaj v šoli ni prav?

Milico, ki' je bila prvikrat v šoli, vprašajo
mati iz šole prišedšo: „No, Milica, kako je bilo
v šoli; kaj ne, da prijetno?"

»Nič kaj posebno," odgovori Milica, dvakrat
smo molili pa nobenkrat jedli.

Kako daleč je od Kranja do Ljubljane ?

V znani krčmi »pri Triglavu" v Kranju so
se kmetje razgovarjali o daljavi med Kranjem
in Ljubljano. Merili so le po stari ploskovni
meri. Vsak je bil drugih misli; eden je menil,
da je to malo preveč, drugi, da je premalo, kar
je ta ali oni rekel. Gotovega ni nobeden vedel
povedati. Zdajci se oglasi pri nasprotni mizi star
cestni mojster, rekoč: »Vam bom pa jaz po¬
vedal, kako daleč je; jaz sem bil zraven, ko so
merili cesto. Po novi meri je ravno 25 kilogramov
in pol od Kranja do Ljubljane.

Kako je Bog ustvaril Rusa?

Armenci si pripovedujejo sledečo pravljico o
stvarjenju Rusa: Nekega dne sta šla Bog in

4  6

Kako je Bog ustvaril Rusa.

Kristus po polju. Ker je bil Bog ravno dobre
volje, je rekel: „Veš, ti Kristus, ustvarila sva
Žida, Grka in Armenca, pravzaprav bi morala
tudi Rusa. 0  Toda Kristus je imel svoje pomisleke
ter je odgovoril: „Očka, prosim te, pusti to, imela
bi končno le neprijetnosti." — »Ah, kaj še.° je

rekel Bog oče in že je izrekel besede: »Bodi
Rus!° 2 Toda jedva je stal Rus pred njima, se je
že zadrl: »Stojta! Kje imata potne liste?" —
»Vidiš, očka," je rekel Kristus, »sedaj imava že
vraga na;glavi.“ Toda Bog je smehljaje segel v
žep, izvlekel bankovec za 20 kopejk ter ga stisnil

Kako je ogenj ven prišel. — Kakor dva kralja. 47

Rusu v roko. In odšla sta nemoteno. — Baje je
tako ostalo do današnjega dne, ako je verjeti
prekanjenim Armencem.

Kako je ogenj ven prišel?

b No,  Lovrek, ali se že kaj ve, kako je včeraj
ogenj pri sosedu ven prišel?"

„Ej, kajpada; ljudje pravijo, da je stena
pregorela in potem je ogenj ,ven prišel'!“

Kakor dva kralja.

Nemški pesnik Schiller se je kot dijak nekaj
časa učil igrati na harfo. Ko je nekoč kruto
ubiral strune, stopi k njemu sosed, ki je težko
poslušal to brenkanje, ter mu reče: „Vi, Schiller,
Vi pa igrate kakor kralj David, samo da ne tako
lepo!" „In Vi, gospod sosed," odgovori Schiller,
„Vi pa govorite kakor kralj Salamon, samo da
ne tako modro!"

Kako se komu napravlja veselje?

Sosed vidi soseda, ki neusmiljeno pretepa
psa. Nevoljen stopi k njemu in ga vpraša: „Zakaj
vendar tako neusmiljeno pretepate ubogega
psička?" — „Rad bi mu napravil veselje," od¬
govori sosed. — *To pač ubogemu psu ni v
veselje, ako ga bijete tako neusmiljeno!" — „Res
je, da zdaj ne čuti veselja, ali čutil ga bo potem,
kadar ga izpustim."

48

Kako ženske mislijo. — Kdor ne inserira.

Kako ženske mislijo?

Mož pride domov in najde hišna vrata za¬
klenjena. Pozove ključavničarja. Ta odpre sobo
in, ko mož vstopi, najde v sobi na mizi listek z
napisom: Dragi mož! Če prideš domov, in mene
ni doma, pojdi k sosedi; njej sem dala hraniti
ključ. Tvoja žena.

Kakšen razloček je med Evo in med kavo?

Eva je bila žena, kava je pa pra-žena.

Kdaj naj krade?

Neki advokat je moral zagovarjati dva ta¬
tova. Eden je kradel podnevi, drugi ponoči. Glede
nato je v omenil svojem zagovoru: „ Gospo d
državni pravdnik je navedel pri prvem mojem
klijentu kot posebno obtežujoče dejstvo to, da je
z veliko predrznostjo pri belem dnevu izvršil tat¬
vino. No in zdaj pri drugem zatožencu povdarja
kot posebno obtežujoče nasprotno dejstvo, da je
kradel v nevarnem nočnem času. Vprašam samo
gospoda državnega pravdnika: kdaj naj prav¬
zaprav človek krade?"

Kdor ne inserira ...

O tem nas pouči sledeča šaljiva basen:

Osel je letal po gozdu, pri tem pa padel v
jamo, iz katere se ni mogel izkobacati. Že je

Kita in gumb. — Krancl poezij. 49

pojemal gladu, ko opazi 'lisico, ki je šla mimo
jame. Milo jo začne prositi pomoči. „Premajhna
sem, da bi ti mogla pomagati/ je rekla lisica, „toda
dober svet ti dam. Nedaleč od tukaj stanuje velik
slon. Pokliči ga in gotovo ti pomaga iz jame."

Ko je lisica odšla, je začel osel sam s sabo
govoriti: *Zelo sem slab, ker že dolgo nisem ni¬
česar pojedel. Ako se bom napenjal, da z ri¬
ganjem pokličem slona, oslabim še bolj. Slonova
dolžnost je, da mi pride na pomoč, ako ga tudi
ne kličem!" Tako je sklenil osel in poginil gladu.
Po daljšem času je prišla lisica zopet mimo jame.
Zapazivši v jami bele oslove kosti je rekla: „Ako
je res, da se živalska duša preseli v človeka, pre¬
seli se duša tega osla v tistega trgovca, ki se ne
ne more odločiti, da bi inseriral v časopisih."

Kita in gumb.

Anglež Kitajcu: „Zakaj imate vi Kitajci kito?
Ali ni to nepotrebno ? — Nimate kaj nanjo obesiti!“
Kitajec se nasmeji in pogleda Angleža na
gumbe, ki jih ima od zadaj na suknji: „Čemu pa
nosite vi te gumbe, saj nimate kaj ž njimi zapeti?"

Žane: Krancl poezij.

I.

Uvod.

Vrh strehe te čiuka tam grabeč,
nad pulam pa žvižga škrjanc,

4

50

Krancl poezij,

u kuhn cvil kašna kršenca
v štari se pa dere kak pjanc.

Vse poje, al cvil, al pa žvižga,
ud žalost ta, ta k je veseu;
zakaj pa jest gofla b držu,
zakaj pa glih jest de b n j  peu ?!

II.

Pod oknom.

Luna sije,
ura bije!

že triferkelce na tri;
Žefka spava,
kokr krava,

Žaneta pa dam še ni.

Dons, k ma flike,
meče čike

ukul sebe ke pu tleh,

Babe farba
Šalabarda;

Buh se usmil, a tu ni greh?

Tam pr Labe
v božim Strahe
ga žlampa, de je grdu;
In ta zgaga
je brjaga,

de že sam ne vem kuku,

Kedr kroka,
druh dan stoka,
kokr krota, pa še huj!
V varžet šlata
ta cupata,

pa nič not n : , orka luj!

III.

Nezakonska mati.

Žefka, Žefka, kaj si strila,
de si drugmu šla na li>n 1
Mar b’ sam mene ti ljubila,
pa b t na blu treba jt u Rim 1

«Kaj pa je tebe treba bilo ?»
Rim je deleč, rajža teška,
in pa kulk ta špas kušta!
uredna si, da te kdu našeška,
ti frdamska kumara!

Pa le pejd, ti škatla stara,
kamer ti je treba jt;

Žane zate več ne mara;
Žane zdej če druga met!

Kratke in poskočne.

51

Kratke in poskočne.

Je delo prekleto,
Popačena reč,

Je majhne postave,

Pa k fantom hod’ leč.

Prehentani Jaka!

Rad pije in je,

Vasuje in skaka,

Da baba ne ve.

Eno ljub’co sem ljubil,
Mi daje slovo,

Da nisem nič zgubil,

So druge zato.

Okoli se vlači
Vse ljube noči,

Pri drugih se pači,

Le k meni ga Di.

Je lepa, je mlada,

Pa nima moža,

Je grda, je stara,

Pa ima po dva.

Ni lepa, ni zala,

Ne dekle za me,

Pod noge se gleda,

Pa švedrasto gre.

Pober’ se od mene,
Izpod moje stene,

Te ’m hot’la imeti,
Znam pisat’ po te.

Pa hrii ih je slana,

Po ravnem je led,

Me ljub’ca čaka,

Se moram it’ gret.

Ak’ so'nce ne sije,

Pa mesec svet';

Ak’ ljubi ne pride,

Pa sama lež>.

Če k meni v ves prideš,
Saj bova sama,

Ni mater, očeta,

Nikogar doma.

Je bela ko mleko,

Rudeča ko kri,
Zaljubljeno gleda,

Na smeh se drži.

Me ščiplje, me bode,

Me glav’ca boli,

Se ljubi prikaže,

Bolezen mini.

V Ljubljani pred mostom
Eno kajžico imam,
če, ljub’ca, te vzamem,
Te ec tri peljam,

Eno spono bom lupil
Za ženo svojo,

Da grlo zavežem,

Da klela ne bo.

4 *

52

Kratke in poskočne.

Če bi druz’ga ne imela,
Ko lep’ga moža,

Za mizo bi sedla,

Pa gledala ga.

Vpričo pri drugih
Ne dregaj z nogo,

Le s prstom pomigni,
Pa pojdem s tebo,

Prosite, molite
Vsi božji za'me.

Da bodem imela,

Kar druge žeae.

Kak’ bodem ljubila,

Me srce boli,

Ker ljubček nuji prvi
Pozabljen še ni,

Kepati ne morem,

Orati ne znam,

Dekleta bi ljubil,

Al’ to me je sram,

Je ura pretekla,

Moj čas je prešel,

Še enkrat objamem,

Da laže bom šel,

Bom godca vzela,

Bom zmeraj vesela,

Če kruha ne bo,
Zagodel mi bo,

So rekli ljudje,

Da baba vse ve,

Kje hči je postlala,

To vedet’ ne sme,

Le tisti bo moj,

Ki pride nocoj,

Mi prstanec dal,

Pri meni zaspal.

Je bela ko mak,

Rudeča ko rak,

Je vroča ko peč,

Pa k fantom hod’deč,

Le prosi Boga,

Da b’ moja ne b’la,
Vse leto bi sama
Ležala doma,

O joj, o joj!

Moj deviški stan
Snoč’ je bil
Na slam’co d’jan,

Čas’ po dva, čas’ po 4 tri
Čas' pa še en’ga ni.]
Poj, poj, poj, tiček ;  moj 1
Kak’ bom peljem se v,

Micka Matjakova
Za mano skakala,
Zlodej premotil'me,
Da sem se^lotil je,

Moja ljub’ca ’ma črne oči,

Pri nji so pač kratke noči!

Kratkočasnice.

53

Kratkočasnice.

Učitelj: »Mnogo stvari je, katerih ne mo¬
remo seštevati. Recimo: krava in konj se ne mo¬
reta seštevati, ker ta dva nista dve kravi, niti ne
dva konja. A kdo mi zna povedati, kakšne stvari
se dado seštevati, dasi so različne?

Tonček: Mleko — in voda, ker liter mleka
in liter vode dasta 2 litra mleka.”

* * *

»Kaj je telegraf?” vpraša Miha v krčmi so¬
seda krčmarja. »To je taka mašina, če jo na enem
koncu pritisneš, pa na drugem koncu piše.” —
Miha: »Kako pa je to mogoče?" Krčmar: »Ravno-
tako, kakor če psu na rep stopiš, pa spredaj pri
gobcu zacvili. Misli si torej tako dolgega psa, ki
ima v enem mestu rep, v drugem pa gobec, in
lahko si predstavljaš, kakšen je telegraf.” Miha:
Aha, zdaj že vem.”

* * *

Oče: Karol! Danes se ne smeš iti kopat, ker
se pritožuješ, da te trebuh boli!”

Karol: Oj oče, to nič ne škodi, saj znam po
hrbtu plavati!”

* * #

»Lenoba!” zadere se oče nad svojim sinom,
»ti še ležiš, solnce pa že tako dolgo sije!” —
»Hm, sem mar jaz kriv,” odgovori sin in se
skremži, »da solnce pred dnevom vzhaja!”

54

Kratkočasnice. — Krčmar in krčmarica.

Trije učenci, katerim se je vedno sanjalo o
denarju, narede stavo, kateri bo ponoči v sanjah
imel največ denarja.

Drugi dan si pripovedujejo svoje sanje.

Prvi pravi: „Videl sem cel travnik samih ši¬
vank, in na njem je stal mož, ki je rekel: »Vse
te šivanke boš porabil, da si boš sešil vreče za
denar!”

Drugi je rekel: »Sanjalo se mi je, vse morje
je bilo polno črnila in moje pero ga je izsušilo,
da sem mogel napisati (zapovrstjo) po vrsti vse
številke, kar sem imel denarja!

„ln meni se je sanjalo,” pravi tretji; „vidva
sta umrla in sta meni zapustila vse vajine de¬
narje!” Tako je dobil stavo tretji učenec.

Krčmar in krčmarica.

Krčmar  svoji ženi: „Ti, mati, veš kaj?
Dajmo zakopati mlako na pašniku. To vedno
regljanje žab me tako nadleguje, da sem postal
že nervozen.”

Krčmarica:  „Ne, tega pa že ne! Dokler
bodo regljale žabe v mlaki, bodo regljali pri nas
gostje in se nam množile kronice; saj veš, da jih
potrebujemo.”

Krčmar:  „Prav imaš, stara! Vidim, da si
pametnejša kakor jaz, čeravno sem »rihtar”.

Krčmarica:  »Vem, da se ti nisi domislil
na »kožuh” (ponarejeno žganje), ker so ti te

Krčmar in krčmarica. — Lahki dobiček.

55

presnete volitve že celo zmešale možgane. Po¬
misli, kje bi pa jemal vode za toliko polovnjakov
žganja?"

Krčmar:  »No naj  pa ostane mlaka in ž njo
vred tudi žabe, ker vem, da je mlaka za nas
,zlataf grapa'."

Krčmarica:  »Veseli me, da si se domislil
tega in prišel zopet malo k pameti. Glej, da se
toliko spametuješ, da boš lahko sam prevzel
mesto volilnega komisarja

Krčmar:  »Stara, glej, še ob volitvi nam
bode mlaka donašala dobiček. Volilci bodo žrli
»kožuh", kakor voli deževnico, in kronice se bodo
množile."

Krčmarica:  Oh, mlaka, zlata mlaka, kje
bi bili mi brez tebe! Ljubše mi je žabje reg¬
ljanje, kakor klet brez »kožuha".

Lahki dobiček.

K nekemu bogatinu je prišel mlad človek s
ponudbo, da mu hoče razodeti načrt, po ka¬
terem zamore v tem hipu narediti 20.000 gld.
dobička.

Gospod: »Veseli me, če je kaj na tem; po¬
vabim vas na zajuierk, potem se lahko o tem
domeniva." — »To je čisto lahko," odgovori ta,
»vi, gospod, imate eno hčer za možitev, kateri
mislite dati čez 40.000 gld. dote/ Gospod: »To
je istina! saj ste jo sami videli. Kaj hočete s

56

Laž in resnica. — Lovski dogodek.

tem?“ — »Jaz jo vzamem rad za polovico, torej
si prav lahko s tem pridobite 20.000 gld.“ Go¬
spod: „Hvala lepa za tak načrt!“

Laž in resnica.

„Ako hočete, da vas rešim," je rekel od¬
vetnik svojemu zatožencu, »morate meni povedati
čisto resnico! Lagal bodem že jaz za vas, če
bo treba!"

Logika.

Nedeljski lovec  (ki je meril na zajca,
pa-je zadel kravo): »Dobro, da vem! Prihodnjič
bom pomeril na kravo!"

Lovski dogodek.

Na lovski veselici v Walhovu so godci pozno
v noč igrali, potem pa se utrujeni vozili skupno
na vozu domov. Veliki bas, ki je bil na koncu
voza, je zdrknil na cesto, ne da bi ga godci po¬
grešali. Kmalu pa je prišel mimo lovec, ki je
zapazil čudno pošast na cesti. V temi je mislil,
da leži jelen in je ustrelil po njem. Začulo se je
zamolklo renčanje, vsled česar je lovec še enkrat
ustrelil. Tedaj se je pa žival prevrgla na drugo
stran in še bolj zarenčala. Lovec je brž izdrl svoj
dolgi nož ter se previdno bližal, da zada zve¬
rini zadnji sunek. V tistem hipu pa je pritekel

Ljubavno pismo. — Mali računar.

57

po cesti godec, ki je bil pogrešil svoj bas. Lahko
si mislimo neumna obraza, ki sta ju rezala lovec
in godec.

Ljubavno pismo.

Da spišeš dobro ljubavno pismo, moraš za¬
četi, ne da bi vedel kaj hočeš povedati, in kon¬
čati tako, da ne boš vedel, kaj si spisal.

J. J. Rousseau.

Majhna razlika.

Neki rudar v Mansfeldu je zelo podoben
pokojnemu knezu Bismarku ter je na to po¬
dobnost tudi zelo ponosen. Neki večer se je v
gostilni v krogu svojih tovarišev ponašal s to
podobnostjo, češ, da ima popolnoma isto postavo,
isto velikost, ravno take brke, tak obraz, le lažji
je za dva funta kakor je bil Bismark. Neki to¬
variš ga je kratko zavrnil: „Ta dva funta pa ti
manjka na možganih.“

Mali računar.

Nadzornik je vprašal nekega dečka v prvem
razredu: »Koliko je pet in ena?“ Deček ni od¬
govoril. Nadzornik: »Misli si, da ti dam pet
kuncev in še enega kunca; koliko kuncev bi po¬
tem imel?" Deček: »Sedem!" Nadzornik: »Kako
pa računaš?" Deček: Enega kunca že imam sam
doma."

58

Med otroci. — Menažerija.

Med otroci.

Fricek (sestri): „Pojdiva se igrat divje zveri,
jaz bom opica, ti me boš pa pitala s štruklji!"

Med prijateljicama.

= Julka je v resnici prav ljubka.

= = Brez pomislekov, samo njena koža je
nekoliko prerujava.

= Njen premajhen nos ne naredi posebno
lepega utiša.

= = Imaš prav, in njeni lasje niso ne rudeči
ne rujavi.

= Na vsak način ima prevelika usta.

= = Razen tega so njene oči res smešne.

= Da, da, čudna mešanica zelenega in rujavega.

= = Oblači se pa res brez vsakega okusa.

= Ampak drugače pa je prav ljubka.

Menažerija.

A.: Ali grete z menoj v menažerijo! B.: „Ne,
doma ostanem, moja starejša hči hodi kakor ken-
guruj, moja druga hči čeblja kakor papiga, moj
sin se smeje kakor hijena, moja žena me nad¬
zoruje kakor sokol, naša kuharica je požrešna
kakor volk, moj sluga je okoren kakor medved,
moja tašča pljuva kakor lama ter mi pravi stari
gorila. Zakaj bi šel tedaj v menažerijo? Ako že
kam grem, hočem imeti izpremembo.

Metempsihioza. — Moderni idealist.

59 -

Metempsihioza.

Dva modrijana sta razpravljala o metempsi-
hiozi (preseljevanju duš). »Seveda, dragi Hilarij
— je dejal prvi — po svoji smrti prideš še en¬
krat na svet. A tedaj ne kot človek, ampak Bog
ve, morda kakor osel!" — No,to je verjetno —
je odvrnil Hilarij. — Ravno tako prideš še enkrat
na svet tudi ti, a ti prideš tedaj najbrž na svet
kakor človek, ker kakor osel si na svetu sedaj."

Mirna vest.

V Lycku v vzhodnji Prusiji je bil neki mla¬
denič obdolžen krive prisege. Med tem, ko je dr¬
žavni pravdnik govoril obtožnico in poudarjal, da
je človek, ki vedoma po krivem priseže, sposoben
vsakega hudodelstva ter se ga mora izključiti iz
človeške družbe, je obtoženi sladko zaspal ter
končno z velikim ropotom padel z obtožene klopi
na tla.

Moderne sestričine.

Vojak je predstavil neko dekle drugemu vo¬
jaku z besedami: »Čast mi je predsiaviti svojo
sestričino." Drugi vojak: »Drago mi je, a bila je
že tudi moja sestričina."

Moderni idealist.

»Kaj vam je prišlo na misel, da vzamete za
ženo tako staro in odurno vdovo? Saj vendar
vedno poudarjate, da ste idealist!"

•so

Modri tiskarji. — Moja hišna oprava.

„Dovolite, gospod šef, dvesto tisoč kron!
Ali ni to idealna partija!"

V Konigsteinu na Laškem se je dogodil v
tamošnji tiskarni sledeči zanimivi dogodek:

Za trak na vencu so bile naročene sledeče
besede: »Počivaj v miru! — Do svidenja!"
Naročitelj je nato brzojavil, da se ima k »Do
svidenja!"  pristaviti še »vj nebesih",  ako
ima še prostor. In zares! Na traku je stalo za¬
pisano: „Počivaj v miru! — Do svidenja
v nebesih, ako ima še prostor!"

Podoben slučaj se je zgodil, ko je naročitelj
naročil trak s sledečim: Počivaj v miru! na
obe strani!"

Dva odvetnika, prvi črez mero velik, drugi
črez mero majhen, sta se prepirala prav resno.
V prepiru reče velikan malemu: „Kaj bi se re¬
penčili, saj vas lahko vtaknem v žep!" Brzo rnu
odgovori mali: »No, potem bi imeli v žepu več
modrosti nego v glavi!"

Modri tiskarji.

Modrost v žepu.

Moja hišna

oprava.

2 .

1 .

Moja hišna oprava
je žena rujava,
nikoli doma,
ne ljubi moža.

Raztrgane rjuhe,
preplezan modroc,
predav bom kovter,
kupil bom koc.

Moja hišna oprava. — Muhasta tolažba.

3.

Xovter se sveti,
je že ves gladek. 1
Od zgoraj ga manjka
od spodaj je prekratek.

4.

Ce gor ga potegnem,
od spod ga fali. ]

Moja žena je sitna,
za popisat jo ni.

5.

Moja žena je sitna,
za popisat jo ni,;
včasih od jeze, j
pa bolhe lovi. jj

6 .

Jest ne morem sovražit,
te črne žvali,
naj boMačna al sita,
nikol na gmah ni.

7.

/je lepa, je črna,;
se sveti kot kos,
včasih mi skoči,
od brade na nos.

61

8 .

En Špana pet potit,
ker nima nič nog,
s copato podprt,
oh kolk imam nadlog.

9.

En kosten zverižen,
predale ima tri,
odpret si ga ne upam,
ker noter nič ni.

10 .

Pri peči pokrov,

že ni več nov,

sem ga iz starih podplatov,

skupaj ga zbov.

11 .

.Omaro imam tako,
da me uh piš.

Notri mi crkajo,
od lakote miš.

12 .

Moja ženka jaz ljubim,
prav rad jo imam,
zato jo pa iz bunkam,
po glavi štemplam.

Muhasta tolažba.

A. „ Če pomislim, koliko me stane lovska
karta,""kofikcTzapravim prt lovu, koliko raztrgam
obleke in obutala, in koliko zamudim doma, stane
me vsak zajec,’katerega vstrelim vsaj 10 kron!“

B. »Zahvali Boga, da jih tako malo ustreliš 1“

■82

Na cesti. — Najlepša umetnost.

Na cesti.

Mimoidoči (beraču): »Mislil sem, da ste
slepi?"

Berač: „Pač res, gospod, ali časi so tako
slabi in konkurenca tako velika, da more celo slep
človek imeti dandanes svoje oči široko odprte,
ako hoče kaj zaslužiti."

Najboljši svet.

Mojster: Ti, Tone; ti si zelo prebrisana buča!
Povej mi vendar, kaj bi kupil svoji ženi za Božič,
da bi res kaj zaleglo?

Pomočnik: »Veste kaj, gospod mojster? Naj¬
bolj bo zaleglo, ako ji kupite vožni list za —
Ameriko!"

Naj lepša godba.

Imenitni iglasbeniki so se pogovarjali j in
pričkali, katerega godala glas je najprijetnejši. Ta
je hvalil gosli, oni orgije, tretji flavto i. t. d. Na¬
posled jvprašajo tudi moža, ki je dosedaj tiho
poslušal te razgovore, naj pove, katerega godala
glas njemu najbolj ugaja. „Meni“, odgovori mož,
meni najbolj ugaja, če slišim, da cvrči pečenka
na ognjišču."

Najlepša umetnost.

V družbi, kjer so govorili o lepi umetnost ,
pravi nekdo: Najlepša in najokusneja umetnost je
In ostane — kuhinjska umetnost.

Najljubši predmet. — Napoleon. 63

Najljubši predmet.

Stric: „No, Janezek, kateri učni predmet ti
je v šoli najbolj ljub?“

Janezek:  „Petje, stric!"

Stric:  „In zakaj ravno petje?"

Janezek:  „Zato, ker nimam posluha in
sem petja oproščen."

Na kmetih.

Janez: France, zakaj pa ne postaviš stra¬
šila v njivo zoper vrabce?

France: Molči! Saj sem jaz ' sam vsak
dan na polju!

Na lovu.

Lovec vpraša na ledini ležečega pastirja, če
je videl kakega zajca. „0 sem ga," pravi pastir.
„Kdaj si ga pa videl?" „0 sv. Martinu, mislim,
bo tri leta, kar je eden tu mimo tekel?"

Na nosu se ti pozna.

Mati: Branko, Branko, danes si iže zopet
lizal smetano!

Branko: O ne, mama!

Mati: Ne laži, saj se ti še na nosu pozna!

Branko: O ne, mama, to je še od včeraj!

Napoleon.

Napoleon reče nekemu stotniku svoje straže:
Vi preveč pijete!

64

Na policiji. — Napredujoča znanost.

= = Da, Vaše Veličanstvo, a vedno na Vaše
zdravje.

Na policiji.

Dva potepuha prve vrste so pripeljali na po¬
licijo: »Kje stanujete vi?“ »Nimam stanovanja."
In vi, kje bivate vi?“ »Jaz sem njegov sosed."

Napredujoča znanost.

Neki profesor medicine na pariškem vseuči¬
lišču je pokazal svojim slušateljem naj; prsih

Na sv. Joštu. — Na tramvaju.

65

Na sv. Joštu.

Žena (turistinja): »Poglej, ljubi mož, kako
krasen razgled je tu s sv. Jošta!"

Mož: »Res, krasno! Ko bi ne bila ti poleg
mene, mislil bi, da sem v raju!"

Natančno.

Logar pazniku: — Ali imate uro!

Paznik: — Nimam,

Logar: — Nič ne de! Ob sedmih zjutraj
piska vlak na postaji, vi pa izpustite pse ravno
pol ure poprej!

Natančno opravil.

Neki krojaški mojster je poslal svojega va¬
jenca k nekemu gospodu, ki mu je že dolgo bij
dolžan za obleko, pa ni mogel zlahka dobiti pla¬
čila. Vajenec pride nazaj, pa ga vpraša mojster,
če je storil, kakor mu je naročil. »Sem prav na¬
tančno." »No! in koliko si mi prinesel?" »Nič !“
»Kaj? ali ti nisem rekel, da moraš čakati tam
toliko časa, da ti bo kaj dal?" »Tako sem tudi
storil. Pa mi je dal tako brco, da sem se zvalil
po stopnicah doli in se komaj pobral."

Na tramvaju.

»Hvala bogu, da smo končno prispeli," je
rekla dama kondukterju. »Toliko ljudi natlačite

5

66

Na veke, amen. — Nedolžen.

v vagon, da sem morala stati cel čas na eni nogi.“
— „Da, na moji,“ se oglasi nekdo za njo.

Na veke, amen.

V nekem deškem zavodu je bila navada, da
je dečke hodil vsako jutro budit sluga s pozdra¬
vom: „ Hvaljen bodi, Jezus Kristus! 0  in dečki so
morali odgovoriti: „Na veke, amen!“

Nekoč pa je eden zaspal in ko ga pride
sluga drugič budit, zadere se nad njim: „No,
kako dolgo pa bodeš ti spal?“

„Na veke, amen!" odgovori deček, ki se je
ravno prebudil.

Na vrhuncu griča.

(Šaljiva pesmica, spisana, ko je pesnika prav presneto zob
bolel.)

Stal sem na vrhuncu griča,
Gledal v solnčnato daljavo,
Ko mu pljunil, glej hudiča,
Vrabec zloben je na glavo.

Če kaj takega, duša draga,
Se vrši na vrhu griča,
Prašam: Kam naj pa grem,
vraga,

Da se ognem tega ptiča!

Prof. Ant. P.

Nedolžen.

Sodnik: = Ali ste res rekli, oče Trpotec, da
je sosed Trebuhar tat in slepar?

Obtoženec: = Res je, res, ali jaz, gospod
sodnik, nisem rekel!

Nekdaj — sedaj. — Nepremišljeno.

67

Nekdaj

Pri obedu mladi parček,
prav zaljubljeno kramlja,
a naenkrat las potegne
on iz krožnika.

«Ali, Milka, pazi vendar!
to je danes drugič že,
da med svojo juho najdem
tvoje spet lase!»

— sedaj.

««Ah, ste čudni vi možički ;
kolikorat si djal nekdaj,
da bi mene vso pojedel
iz ljubezni,  — a sedaj?

A sedaj, ko žena tvoja,
komaj par sem tednov jaz,
si na vse to že pozabil —
in preveč ti je — en las!»>

Ne more jokati.

V Alžiru — pa tudi že ponekod na Balkanu
— imajo posebne ženske, ki za plačo objokujejo
pri pogrebih mrtve, ki jih morda v življenju niti
poznale niso. Neki francoski časopis pripoveduje,
kako je navadno neki trgovec šel k taki ženski,
da pride objokovat njegovega sorodnika. Ženska
pa je odgovorila, da mora prošnjo odkloniti.
»Zakaj pa?” jo je vprašal trgovec. »Danes ne
morem jokati, ker mi je ponoči umrl mož,“ je
bil odgovor.

Nepremišljeno.

Pisar: »Na to pismo jaz ne morem odgovoriti,
saj ga niti prebrati ne morem.”

Poslovodja: »Seveda, vsak osel ga ne more
prebrati, dajte ga sem, boste videli, kako hitro ga
bom jaz prebral.”

5 *

68 Nepoboljšljiv. — Nesreča na tržiški železnici.

Nepoboljšljiv.

Krčmar: »Na kredo ste že dovolj pili, go¬
spod, odslej vam nič več ne napišem 1“

Gost: »Kakor drago! Če si boste mogli toliko
zapomniti!”

Nerazumljivo.

Ladko: „ Ali so res misijonarja divjaki snedli?”

Oče: „Da, že več, ne samo enega.”

Ladko: „Pride li misijonar potem v nebesa?”

Oče: »Gotovo, na vsak način.”

Ladko: »Ali pride tudi divjak v nebesa?”

Oče: »Kaj pa misliš, ne!”

Ladko; »Toda, oče, kako more vendar priti
misijonar v nebesa, če ne pride tudi divjak, mi¬
sijonar je vendar v želodcu divjaka.”

Nesebičnež.

Ropar: »Denar ali življenje!”

Napadanec: »Prijatelj, pusti mi denar in vzemi
raje življenje — moje — stare!”

Nesreča na tržiški železnici.

Pred par dnevi se je peljal g. Butica iz
Ljubljane v Tržič. Vozeč se skozi tunel je po¬
gledal iz vagona in pri tem tako nesrečno trčil
z glavo ob tunel, da ga je poškodoval.

Nevarno. — Ni treba zapisati

69

Nevarno.

Zdravnik, poklican k bolniku, zapazi majhno
rano ter ukaže, naj hitro odpošlje hlapca v lekarno
po mazila. Bolnik se ustraši in reče: »Oh, za
Boga, gospod, mislim, da še ni tako silno ne¬
varno!" — „Silno nevarno je," odgovori zdravnik!
»zakaj, če hlapec ne prinese hitro mazila, pa se
rana zaceli že prej!“

Nezanesljiv diplomat.

Oče je bil z malim Ivančkom v gostilni ter
mu je domov grede naročil: „Ako te mama vpraša,
koliko čaš piva sem pil, reci: štiri. Razumeš?"
»Razumem, oče," je rekel ivanček. Doma res
vpraša mati Ivančeka na samem: »Koliko je oče
pil?" — Ivanček: »Štiri čaše." — Mati: »Kako
to, da samo štiri? Koliko pa jih je plačal?" —
Ivanček: »Petnajst!"

Ni prav razumel.

Zdravnik: No! kak apetit imate, ljubi moj?

Bolnik: Bo že! — popolnoma kakor drugi
ljudje: kako boljšo jed rajše jem, kakor kako
slabo.

Ni treba zapisati.

Pekovnik: »Janez, vi ste slišali, ko je Kclo-
berek govoril, da sem jaz napravil neke sleparije?"

70

Oba vesela. — Obljubiti in storiti.

Janez: „Da, slišal!"

Pekovnik: »Kaj pa je n. pr. rekel?"

Janez: „Rekel je med drugim, da je naš
župan največji slepar, in še pristavil, da nam to
zapiše, če mu drugače ne verjamemo."

Pekovnik: „No, ste mu rekli, naj Vam to
zapiše?"

Janez: »Ne, gospod župan, ker smo mu itak
verjeli!"

Oba vesela.

„Kako živiš s svojo novoporočeno ženico?"
vpraša prijatelj prijatelja. „Prav dobro!" odgovori
prijatelj. „Ona meče name lonce, sklede, ponve,
in kar ji pride pod roke. Če me zadene, veseli
se ona, če ne, veselim se jaz, in tako sva oba
vesela 1“

Obljubiti in storiti.

Nastala je na morju taka strašna nevihta, da
je vsak potnik prosil Boga in vse svetnike na
pomoč. Nekdo pa zakliče: »Oh, sveti Miklavž,
pomagaj nam iz te nevarnosti, hočem ti darovati
svečo, ki bo tako debela, kot je moja noga!" —
Nevihta ne poneha. — Začne vnovič klicati! »Po¬
magaj nam, sveti Miklavž, podarim ti svečo, ki
bo težja nego jaz sam!" — Morje se neče po¬
miriti. — Nato vzklikne tretjič: »Pomagaj nam
sveti Miklavž, obljubim ti svečo, ki bo velika,

Odkritosrčno. — O izgubljenem sinu.

71

kžkor je največja smreka!" — Njegovi sopotniki
reko: bedak! Kje neki bi dobil toliko voska in
kako bi ga plačal?" — V tem se veter nekoliko
vleže in morje se umiri. — »Vi ste bedaki!" od¬
govori jim potnik, da le pridem na suho, ne dobi
sveti Miklavž niti najmanjše svečice!"

Odkritosrčno,

Zdravnik vpraša bolnika, kako kaj diha.

»I, tako noter in ven, ako sem pa na mrazu,
pa še celo meglo diham!" odgovori bolnik.

Ogrski Salomon.

Roža in Julija pritečeta pred sodnika z neko
gosko, o kateri vsaka trdi, da je njena.

Sodnik: »Roža, ali je goska Julina?"

Roža: »Nem batta, ni, rečem jaz!"

Sodnik: »Julica; ali je goska Rože?"

Julica: »Nem batta, ni, nikoli ne!"

Sodnik: »Ni goska Julije, ni goska Rože,
je goska moja! Janoš, nesi je v kuhinjo!"

O izgubljenem sinu.

Katehet v šoli je razlagal, kako hudo se je
godilo izgubljenemu sinu, ko je moral svinje pasti
in zraven stradati.

»No, Lojzek, kaj bi pa ti storil, ako bi bil
pastir in moral stradati?"

Lojzek: »Jaz bi takoj zaklal eno prase!"

72 Opeharjen žid. — O poljubovanju v starem veku.

Opeharjen žid.

Na semnji dan stopi v mestu C. v krčmo
vojak, zarožlja s tremi srebrnimi goldinarji in reče:
„Kje je oni dobri mož, ki me je pred nekaj urami
rešil iz zadrege, ker mi je posodil te tri goldi¬
narje?" — Vsi molče. — Naposled vstane izza
zakotne mize žid in pravi: „Jaz sem tisti, ki sem
posodil denar!" Vojak mu izroči denar in reče:
»Sedaj pa bodite tako dobri in mi dajte uro, ka¬
tero sem vam moral zastaviti!" Žid ostrmi ter
pravi, da mu vojak ni zastavil niti ure niti česa
drugega.

„Kaj?“ zakriči vojak, „ali bi mi bili vi po¬
sodili tri goldinarje, ko bi Vam ne bil ničesar
zastavil? Ali mi daste uro nazaj, ali vas pa za¬
tožim!" Ker je žid vedno trdil, da mu vojak ni
ničesar zastavil, prišla je stvar pred sodnika.
Sodnik razsodi: »Žid mora plačati vojaku za uro
(katere niti videl ni) 20 gl.; zakaj neverjetno je,
da bi posodil žid nepoznanemu človeku tri gol¬
dinarje brez zastavila!"

O poljubovanju v starem veku.

Stari Rimljani svojih žen niso poljubovali iz
ljubezni, ampak zato da so zvedeli, ali so žene
v njihovi odsotnosti pile vino.

Stari Grki so pa silili svoje žene jesti čebulo,
češ, da jih v njihovi odsotnosti ne bo poljubil
kdo drugi.

73

Opravičenje. — Oslovske glave.

Opravičenje.

Mati: „Tinek, kako se drzneš reči teti, da
so neumni? Takoj teci k njej in ji reci, da ti
je žal!“

Tinek hiti k teti: „Oh, ljuba teta, meni je res
žal, da ste neumni!'

Orakel.

Neki mladenič se je zaljubil v neko perico.
Dekle ga je tudi ljubilo ter mu seveda prala pe¬
rilo in sicer snažo brezplačno, kar je bilo mla¬
deniču še najbolj po volji. Toda, kakor je to med
zaljubljenimi običajno, sta se nekoč sprla ter se
nekaj dni nista videla. Da bi se razmerje zopet
obnovilo, poslal je mladenič svoji ljubici perilo.
Perica, ki je znala bolje prati nego pisati, je
perilo snažno oprala ter mu ga odposlala s sle¬
dečimi vrsticami: »Ako bo kaj, ni nič, ako nič,
je pa 36 krajcarjev."

Oslovske glave.

Kmet pride v mesto ter si ogleduje izložbe
raznih trgovcev. Ko pride do izložbe menjalca M.,
najde okno prazno. Ko ugleda gospoda med
vrati, ga vpraša: „Gospod, kaj pa prodajate vi,
da ne vidim ničesar v vaši izložbi?"

»Oslovske glave!" odreže se menjalec. Kmet
pa odgovori mirno: »Tako, tako!" Imate pač

74 Osepnice staviti ne pomaga nič. — Otroška modrost.

dobro trgovino, ker ste že vse prodali in vam je
ostala le še ena!“

Osepnice staviti ne pomaga nič.

„Jaz ne verjamem, da bi osepnice staviti kaj
pomagalo!" pravi trmast kmet zdravniku. „Prav
lani ste stavili mojemu Mihcu osepnice, a drugi
dan je padel skozi okno in pri tej priči obležal
mrtev.

Otroci.

Pepca: „ Janko, pojdiva se igrat ata in mamo!“

Janko: „Saj res, samo da me ne boš pre¬
več tepla!"

Otročja odkritosrčnost.

Pri kosilu, na katero je bilo povabljenih nekaj
prijateljev, je mali Emil vprašal nekega povab¬
ljenca: »Kaj pa ste vi, gospod?" — „Jaz, dra-
gec moj, sem inženir." — Nakar je Emil obrnjen
proti očetu dejal: „Kaj si pa trdil snoči, da je
gospod neotesanec?"

Otroška modrost.

Mati (ki je svojega sinčka baš s šibo natepla):
„In sedaj povej, Janezek, zakaj si bil tepen?"

Janezek: „ Vidite, mati, kako ste nepravični
in hudi! Tepete me in sami ne veste, zakaj."

O veliki noči. — Pobožna kokoš. 75

O veliki noči.

„Gospod doktor! Prosim Vas, zapišite mi
nekaj za pokvarjen želodec!"

»Kako dolgo pa imate že pokvarjen želodec? 1 *

„Zdaj ga še nimam, a jutri, ko se najem
povitic."

Pijače sit.

Mož pride pijan domov. Žena se huduje in
reče: »Nikoli nisi sit pijače!" — »Večkrat kakor
ti!" odgovori ji pijanec.

Pijanec.

Pijanec neko noč obleži na cesti. Na vasi
začne goreti in plat zvona biti. Pijanec, še napol
zmeden, sliši plat zvona in misleč, da ura bije,
začne šteti. Šteje in šteje: 12, !5, 20. »Kaj bo,
kaj bo? začne klicati, tako pozno še nikoli ni
bilo!"

* * *

Oče pijanec, govori sam sebi: »Imam še tri
goldinarje! Zdaj ne vem, ali bi kupil sinu hlače
ali hčerki jankico; pa nastal bi med njima prepir,
ko bi ta kaj dobil, drugi pa ničesar! Najbolje
torej, da denar zapijem!"

Pobožna kokoš.

V neki družbi so se pogovarjali o razumnosti
živali, kako si n, pr. osel, ki mora napraviti vsak

76

Pogovor na cesti. — Poknjen nos.

dan gotovo število potov, zapomni to število ter
sam ob sebi obstoji, kadar je to število napravil.
Profesor v družbi je povedal, da ima njegov stric
kokoš, ki nikoli ne znese v nedeljo jajca, Temu
so se vsi čudili, ker si niso mogli tolmačiti,
kako se je moglo dopovedati kokoši, da je sedmi
dan praznik. Tajnost jim je profesor končno za¬
upal : „To si je treba razlagati tako, ker stričeva
kokoš že dve leti tudi ob delavnikih ne nese več
jajc.

Pogovor na cesti.

Tone: „Kam tako hitiš?"

Janez: »Po zdravnika; žena moja mi nič kaj
ne ugaja!“

Tone: »Počakaj, Janez, grem tudi s teboj;
moja žena mi že dolgo ne ugaja!"

Po južini.

Gost:  »Točaj, plačati!"

Točaj:  »Imeli ste juho, govedino z zeljem
in krompirjem — ..."

Gost:  »Torej."

Točaj:  »Prosim, kaj imate še?"

Gost:  »Glad!"

Poknjen nos.

Postopač je bil obtožen, da je pri tepežu
tovarišu razdrobil nos. Ko mu sodnik to očita,

Pogumne Gorenjke. — Popolnoma prav. 77

odgovori zatoženec: „Kaj, jaz da bi mu bil raz¬
drobil nos? Ni mogoče! To je moral imeti že
od prej razpoklega!

„Pogumne Gorenjke*'.

„Tu poljubček!“ je rekel lep, čvrst vojak na
trgu kuharici in jo drzno poljubil.

„In tu — moja roka!" rekla je kuharica —
Gorenjka, ter ga čvrsto usekala preko ušes.

Popolnoma prav.

Žena:  „Kako dolgo si bil včeraj v gostilni?*
Mož:  „Do polnoči!"

78

Ponesrečen poklon. — Poslušni zajec.

Žena: »Čemu lažeš! Tvoj prijatelj mi je
povedal, da ste bili do štirih!”

Mož:  „To je bilo pa že danes in ne včeraj!“

Ponesrečen poklon.

„To je že kar čudovito, kako dobro ste, mi¬
lostna, ohranili svojo lepoto. Nihče ne bi verjel,
da je ta gospodična vaša hčerka."

»A hči sem jaz, to je moja mati !*

Ponesrečen samomor.

Neki Francoz je sklenil, da se usmrti na ne¬
navaden, a zanesljiv način, da bi ves svet govoril
o njegovem samomoru.

Vzel je vrv, steklenico strupa, vžigalice ter
šel na visok železniški most. Pritrdil je vrv na
mostovo ograjo, si vrgel zanjko okoli vratu, izpil
strup, si zažgal obleko, skočil z mostu ter se v
tem hipu vstrelil proti glavi. Krogla pa ni zadela
glave, temveč vrv ter jo pretrgala, da je Francoz
padel v morje. Obleka je vsled tega ugasnila, a
samomorilec se je nehote napil tolike vode, da
je izbruhal strup iz sebe in valovi so ga vrgli
povsem zdravega na suho.

Poslušni zajec.

Pisar (na lovu pomeri na zajca): »Zajček,
zdaj pa kar naredi svoj testament."

Logar: »Vidite ga — že teče k notarju!"

79

Posrečena zvijača. — Prav ima.

Posrečena zvijača.

V Kristijaniji izhajajoči list „Aftenposten“ je
pred kratkim iznenadil svoje bralce z žalostnim
poročilom, da je najstarejšo norveško ladijo, ki
je bila največja znamenitost Kristijanije, preteklo
noč pokončal ogenj. Na dolgo in široko je pri¬
povedoval list ves dogodek in poudarjal veliko ne¬
srečo, ki je zadela ljudstvo vsled izgube te 1000
letne ladije. Koncem poročila je dostavil: Edina
tolažba pri tej nesreči je ta, da je vse poročilo
od konca do kraja izmišljeno. Nato pripoveduje,
kaj se vse lahko zgodi z ladijo, če se jo bo še
tako nadalje pustilo v nemar. Naposled apelira
list na muzejnega predstojnika, na naučnega mi¬
nistra i. t. d. In res: Tekom dneva se je v uredništvu
omenjenega lista oglasilo mnogo dostojanstvenikov
in naučni minister je sklenil takoj, da se odredi
vse, da se dragocena ladja ohrani.

Pozna ga.

= Ljubi, dragi stric!

= Nehaj, Minka, nočem naprej slišati.

— Toda, papa, Janko vendar tako lepo piše.

= Kadar tako prične, rabi denar, ga že po¬
znam.

Prav ima.

Ona: „Poglej, kam si sevsedel! Vstani ven¬
dar, ali ne vidiš, da je klop nanovo pobarvana?*

On: „Čemu, zdaj je itak prepozno!"

80

Praktična ljubimka. — Preklic.

Praktična ljubimka.

= Ostani zdrava, draga; ali mi boš kmalu
kaj pisala?

= = Bom; saj imam prihodnji teden plačati
stanovanje!

Pred sodiščem.

Sodnik  (starčku, ki toži soseda, da ga je
pretepel); „Oče, ali je bil kdo poleg, ko vas je
tepel?”

Starček  (naglo); „Seveda, gospod, jaz sem
bil poleg.”

Pred sodnijo.

Sodnik: Vi ste znani kot pijanec in ste ob¬
sojeni, da dobite dva dni zapora ali 10 gld.
kazni.

Pijanec: Prosim za 10 gld.

Pred sodnikom.

»S čim se pečate?” »»Pravijo, da sem tat.””
»To je pač slab posel.” »»Ni tako slab, gospod
sodnik, ko bi ga le pustili izvrševati. ““

Preklic.

Podpisani obžalujem z dna srca, da sem
rekel občespoštovanemu gospodu Blažu Kobili,
da ni vreden, da mu pošten človek pljune v obraz.

Premalo žlic. — Previdnost. 81

Na njegovo zahtevo prekličem tu javno svoje
razžaljive besede in rad odkrito priznam da je
gospod Blaž Kobila vreden,  da mu pošten člo¬
vek pljune v obraz.

Na Kobilji glavi, proti koncu meseca avgusta 1909.

Luka Kljuka.

Premalo žlic.

Po končanih vojaških vajah je rekel general
dobremu, a precej gluhemu stotniku: »Gospod
stotnik, danes ste povabljeni k meni na obed!"
Stotnik, ki je menil, da mu general nekaj pravi
o vajah, vpraša: »Zapoveste, gospod general, z
vso kompanijo?" »Ne, ne“, smeja se general,
»nimam dovolj žlici”

Pretirano.

Ali poznate, gospoda Kovača?

Pa še kako! Poznal sem ga že, ko je še
njegov oče v sami srajčici po vasi tekal.

Previdnost.

Gospod Vladko pride neko noč precej pozno
domov. Ne reče nič, ne zine nič, marveč poišče
dežnik v omari, se vsede na sredo sobe in dež¬
nik razpne. — Ona (vsa začudena): »Vladko, kaj
vendar počneš? Ali si ob pamet?” — On: »Kaj
še! Samo na grom in ploho čakam."

6

82 Prevelika in premajhna. — Prijazen deček.

Prevelika in premajhna.

Porednež zasmehuje nekega Žida zaradi nje¬
govih velikih ušes. »Res," pravi žid, »res, da so
moja ušesa za človeka nekoliko prevelika; a prav
tako je tudi res, da so tvoja za osla nekoliko
premajhna 1“

Prijatelj prirode.

A: »Ali si že bil na Bledu?"

B: »Dal*

A: No, kaj se ti je tam najbolj dopadlo?"

B: »Da ni bilo moje žene zraven!"

Pri obedu.

Gospod Ježek, zakaj pa Vi pri obedu
vedno ponujate svojemu pisarju,  da naj
prvi vzame meso?

Ker pričakujem, da bo iz vljudnosti do mene
vzel vedno manjši kos.

Prijazen deček.

Lord Abington se je nekega dne sprehajal
v neki vasi blizu Oksforda. Kar mu pride na¬
sproti mali deček, ki je peljal na vrvi tele. Ko
pride mimo lord, se deček vstavi in ga gleda z
odprtimi ustmi. Lord ga vpraša, če ga li pozna.
»Da,“ pravi deček. »No, kako mi je ime?" »E,
Lord Abgington!" odgovori deček. »Zakaj se ne

Prisega. — Pri stari pošti.

83

odkriješ tedaj, če me poznaš?" »Prav rad vam
to storim, gospod," se mu odreže deček, »če
hočete za trenotek držati to tele."

Prisega.

Ona: Ali me boš vedno tako ljubil kakor
zdaj ?

On: Prisegam ti, srce moje. Ti si moja ne¬
vesta in boš večno ostala.

Prisega.

Trije prijatTji
Za mizo sede,
Vrče napolnjene
Kvišku drže.

Prvi  zapoje:
»Ljubezen je šla!
Ljuba je moja
Nezvesta bila!'

Tretji  zavriska:
»Za eno samd
Pa srce nikoli
Mi bilo ne bo!'

Vsak pa tri prste
Na sod položi,
Glasno prijatTji
Prisežejo vsi:

Drugi  pa toži:
»Oh moje več ni!
Davno pod zemljo,
Neusmiljeno spl!'

»Predno ljubili
Bi eno samd,
Rajši ljubimo
Po sto jih in sto!

Pri stari pošti.

»Plačam! Imam 2 vrčka, 1 maselc, 3 krugelce
in poldrug liter piva, potem 1 kruh, 1 kajzerco in
eno soljenko."

Natakarica: »In druzega nič, prosim?"

6 *

84 Pri vojaškem pouku. — Prvi honorar.

Pri vojaškem pouku.

Podčastnik: Sčim se mora boriti pravi vojak?

Novinec: Z orožjem.

Podčastnik: Prismoda bedasta! Z navdu¬
šenjem !

Pri zabavnem večeru.

A: Kako vam ugaja naš pianist?

B: On igra kot pravi kristjan.

A: Kaj mislite s tem reči?

B: Njegova levica ne ve, kaj dela desnica.

Profesor.

To je vendar čudno! Celo popoldne že pre¬
gledujem europske železniške proge na tej karti,
a mi še zveze niso kar nič jasne.

Žena: „Lej ga no! To je le vzorec, ki si
bom po rijem vkrojila obleko!”

Prvi honorar.

Slovečega ameriškega humorista Marka Twaina
(njegovo pravo ime je Samuel Clemens) je vpra¬
šal neki angleški pisatelj, ako se še spominja,
kedaj in kje je zaslužil prvi honorar. Twain je
odgovoril, da se tega dobro spominja, dasi je
bil enkrat še prav majhen deček. V šoli, ki sem
jo obiskoval, je pripovedal Twainj je bilo strogo
prepovedano z nožem rezati klopi. Kdor je kaj

Prvi strah. — Pod okencem.

85

takega storil, je moral plačati ali 5 dolarjev, ali
pa je bil pošteno tepen. Ko pa sem storil ta zlo¬
čin, mi je rekel oče: »Ne morem dovoliti, da bi
se moje ime sramotilo ter plačam rajši teh 5 do¬
larjev. Toda poprej pridi v mojo sobo!" In v sobi
je potem izvršil oče nad menoj posvetno sodbo
s šibo. Ko sem nato pritekel iz njegove sobe,
držeč z eno roko za skeleči del telesa, v dragi
5 dolarjev, sem takoj pomislil. Ko sem že tako
lahko pretrpel te batine, zakaj bi še ne onih v
šoli, pa mi 5 dolarjev ostane. In res sem storil
tako. Evo, kako sem zaslužil prvi honorar.

Prvi strah.

Sodnik ima pred seboj mladega tatu, ki je
prvikrat ukradel denarnico nekemu trgovcu. Smili
se mu in ga hoče dobrodušno odvrniti od grešne
poti, ki jo je nastopil.

»Glej, mlad si še — v resnici se mi smiliš,
le pripoznaj mi odkritosrčno vse. Ali nisi čutil
v sebi nikakega nemira, nikakega strahu, ko si
jemal denarnico?" „Da“! „No!“ vidiš — le povej
odkrito, česa si se bal?“ »Bal sem se, da bi bila
denarnica prazna in moj trud zastonj."

Pod okencem.

Dan’s jako me peče, Ko najini srci
Da ini je gorjč; Bi zvončka bila,

Na čelo le solnce, Zvonila bi glasno,

Ti, Minka v srce! Do groba obl

86

Račun. — Radoveden tat.

Dve zvezdi na nebu,
Mi vedno svetd:

Do Minice ena,

In druga od nje!

S teboj se radujem
S teboj govorim;

Mi sladko prihaja,

Da koj omedlim!

Preljubljeno dete,
Obrni se tje,

Z gorečim očescem
Zapališ me že!

Če jaz te pogledam
Se čudo zgodi;

Sreč se mi smeje
Oko pa solzi!

Zalajal pred hišo
Je Sultan, kaj ne?

Umira naj, kdor hoče,
Ljubezen pa ne!

Sem kruha pridobil
In tolarja dva,

Ker lačna ljubezen
Prav nič ne velja!

Po praznikih dam ti
Prezvesto rok<5,
Sreč pa po vrhu
In tudi glavo!

Račun.

Natakar; Vi imate svinjsko pečenko z zeljem,
dva kruha, pol litra vina — imate še kaj?

Gost: Da, prazen mošnjiček.

Računar

A. : „Čudim se ti, da si mogel vzeti tovar¬
narjevo hčer. Saj to je prava ničla. “

B. : »Ravno ničle, dragi, so mi pri njej naj¬
bolj ugajale."

Radoveden tat.

Tat: Gospod sodnik, prosim, da razpravo
odložite, ker je moj odvetnik zbolel.

Razmišljen učenec. — Razburjen,

87

Sodnik: To ne gre. Vas so pri tatvini za¬
lotili in res ne vem, kako bi vas mogel odvetnik
braniti.

Tat: Tudi jaz ne vem, zato sem pa toliko
radoveden, kaj si je gospod odvetnik v moj za¬
govor izmislil.

Razgovor med nemškim kmetom in nje¬
govim hlapcem.

Gornještajerski kmet stoji pred hišo ter gleda
hlapca, ki nekaj dela pred hleyom. »Peter,“ ga
pokliče „ali si že dal konjem jesti?" — „Jo,
konjem sem že dal jesti." — „Ali jim pa morda
nisi preveč dal jesti?" — „Ne, nisem dal preveč
jesti." — Pa, bi jim moral dati manj jesti!" —
„Saj sem jim itak dal manj jesti." — „Pa bi jim
ne bi smel nič dati jesti." — „No jo, saj jim
tudi nisem dal nič jesti."

Razmišljen učenec.

Učitelj je izpraševal slovnico in opazivši
učenca, ki ni pazil, potrka mu na ramo, rekoč:
»Kaj pa je to?"

Predno učitelj izgovori, odgovori prestrašeni
učenec: »Očetova komižola, kadar si pa oni ku¬
pijo novo, bode ta moja."

Razburjen.

Zdravnik: Varovati se morate vedno, da se
ne razburite.

88

Ranjenec. — Razstresenost profesorja.

Bolnik: Ali še kaj druzega, gospod zdravnik?

Zdravnik: Potem pa piti smete samo vodo.

Bolnik: To mi je pa nemogoče, že misel na
to me razburja.

Ranjenec.

Grof pade črez stopnice in se vali doli. »Sluga
prihiti in zakliče: „Ali se je vaša grofovska milost
pobila?" »Moja milost/ reče grof, „se ni pobila,
ampak moja glava je vsa potolčena."

Razočaran.

Gost: »Jaz sem vedno ponosen, ako imam
katero od vaših smodk v ustih."

Krčmar (priliznjeno): »Kaj vi pravite?"

Gost: »Da te vrste smodk ne prenese vsak?"

Raztresenost profesorja.

Neki korneliski profesor hodi po trati pred
vseučiliščem. Bil je tako zamišljen v neko nalogo
da se je spodtaknil nad nekim predmetom, toda
vljudno prosil oproščenja, rekoč: — »Ponižno
prosim, oprostite!" — Ko se je ozrl in videl pred
seboj kravo, je bilo že prepozno popraviti pomoto.
Drugi dan se zopet sprehaja in zadene ob neko
stvar. — »Poberi se mi spred oči, stara krava!"
— vzklikne danes profesor. — »Gospod!" sliši
za seboj jezen sopranski glas. Bila je žena nekega
profesorja na vseučilišču.

Razvajen otrok. — Ropar.

89

Neki profesor je pripovedoval, da je bil nekoč
tako zelo razmišljen, da je zvečer slekel suknjo
ter jo položil v posteljo, samega sebe pa je obesil
na klin ter tako prespaval vso noč. *Oh, to še
ni nič, reče drugi, Jaz sem nekoč položil gorečo
svečo v posteljo, samega sem pa ugasnil."

* * *

Alfred de Musset je bil tako raztresen, da je
v skodelico kave, ki mu jo je servirala mlada
dama, vrgel 50 centimov, ker je mislil, da pro¬
sjači prispevke za kak dobrodelni namen. Sloveči
matematik Ampere je prišel po hudem nalivu ves
premočen domov, položil je dežnik v posteljo ter
ga odel, da bi se ne prehladil, sam pa se je tlačil
v stajalo za dežnike, da bi se očedil

Razvajen otrok.

„Jeli otrok že dobil ošpice?" vprašana je
bila pestunja nekega milijonarja.

„Za božjo voljo, ne govorite tako glasno,"
bil je odgovor, „ako otrok to sliši, bo proč ž
njim! T.o otroče želi imeti vse, česar bi ne smelo
imeti, in vpije tako dolgo, dokler ne dobi!"

Ropar.

Ropar: *Denar sem ali pa življenje!"

Profesor: „Ker denar najprvo imenujete, vi¬
dim, da vam je ljubši, kot življenje! Tu ga imate!

90 Rotschild in berač. — Saj se poznamo.

Rotschild in berač.

Na novega leta dan je prišel berač k Rot-
schildu, da mu čestita. Svoje želje pa je začel
deklamovati s tako močnim glasom, da ga je
moral Rotschild opozoriti naj govori tišje. Ta
opomin pa je užalil beraško čast tako, da je ostrim
glasom odvrnil bogatinu. „Ako mislite mene učiti,
kako naj prosim, izročite mi svoj poklic ter se
poprimite mojega, bomo videli, kdo bo boljše
izhajal!"

Salamonska razsodba.

Nekje v Ameriki se je na železnici prigodila
nesreča. En mož je bil ubit, drugemu je od¬
trgalo nogo. Vdova ubitega moža in oni eno¬
nogi sta tožila železnico za odškodnino. Sodnik
je vdovi za izgubljenega moža odločil 500 do¬
larjev, onemu, ki je izgubil nogo, pa 15.000 do¬
larjev. Nejevoljna zaradi take sodbe, reče vdova
sodniku: Ali je to prav, da dobi ta več nego jaz?
Ali ni življenje zakonskega moža več vredno nego
samo ena noga!" Sodnik odgovori: „Žena! Ta
mož ne dobi za noben denar druge noge. Ti pa
dobiš lahko drugega moža, ki bo morda še lepši
in boljši, nego je bil ubiti."

Saj se poznamo.

Vinski bratec tovarišu: »Sinoči sem sklenil,
da ne bom več pil, in sem pristopil k družbi

Saj se poznamo. — Satira o raznih poklicih. 91'

treznosti.* — „Ni mogoče! no, moral si gotovo
biti pijan kot „kanon“!

Satira o raznih poklicih.

Znani nemški humorist A Weber je priobčil
„besednjak“ o stanovih in poklicih. Tu je čitati:

»Idealist — plemenit idiot. Egoist — ne¬
plemenit modrijan. Pesimist — prekanjen lump.
Optimist — častitljiv tepec. Delikvent — tak, ki
so ga že prijeli. Bančni ravnatelj — tak, ki ga
še niso prijeli. Kritik — oskrunjevalec mrtvecev.
Uradnik — pomemben človek. Policijski uradnik

— še pomembnejši človek. Rezervni poročnik —
najpomembnejši človek. Poročnikova žena — kav¬
cijska lepota. Moderen filozof — človek, ki ne
ve, da nič ne ve. Profesionist — človek, ki nič
ne ve, a nekaj zna. Profesor — človek, ki nekaj
ve, a nič ne zna. Lirik — duhovit stradalec. Ko-
mercijski svetnik—nasprotje liriku. Kazenski za¬
govornik — človek, ki more druge prepričati o
nasprotju tega, kar sam ne veruje. Človek —
edini pametno, nespametno živeči sesalec. Opica

— vrsta živali, ki jo je Darvin najhuje razžalil.
Očala — vidno znamenje slabih oči. Monokel —
vidno znamenje slabega duha. Red — dokaz do¬
stojnega mišljenja. Nič reda — čestokrat dokaz
še dostojnega mišljenja. Ljubezen - otroška bo¬
lezen. Zakon — tajna bolezen. Ločitev — zbujenje
iz navidezne bolezni. Sreča — mrtvorojena tašča-

92 Sedeč in ne stoječ. — Slepi in mutasti berač.

Sedeč in ne stoječ.

Preiskovalni sodnik, ki ni bil zmožen slo¬
venskega jezika ter vkljub temu uradoval pri slo¬
venski sodniji, vpraša pri zaslišanju zatoženca na
stolu sedečega: „Kje ste vi stoječ?" — „Jaz ni¬
sem stoječ, sem sedeč tukaj na stolu," pravi za-
toženec. — „Saj vendar razumete, kaj je to: cu-
štkndig ali stoječ?" vpraša še enkrat sodnik, ki
si drugače ni znal pomagati iz zadrege. — „Jaz
sem le tukaj na stolu sedeč in ne urnem ne sto¬
ječ in ne „cuštendig,“ odgovori zatoženec, ki si
ni mogel teh besed drugače raztolmačiti. ■

Slaba tolažba.

Občinski sluga (v ječo stopivši): „Za božjo
voljo, kje pa je jetnik? gotovo je ušel!"

Pisar: „Hvala bogu, saj ni ušel, tu je še
njegov klobuk."

Slepi in mutasti berač.

Berač ob potu: Prosim vas, dragi, lepo ob¬
lečeni gospod, — podarite mi vendar — ubo¬
gemu slepcu majhen dar!

Gospod: Ako si slep, kako pa veš, da sem
lepo oblečen?

Berač: Oh, zagovoril sem se, prosim, po¬
darite vendar ubogemu mutcu par novcev!

Slepi. — Smešnice.

9 $

V gostilno pride beračica in prosi: „Ponižno
prosim za kakšno vbogajme za revnega, slepega
berača . 11  — Gost: „Kje pa je tisti slepi ? 11  — Be¬
račica: „Stoji zunaj in pazi, ali gre orožnik !- 1

Smešnice.

„Veš, jaz ti ne pravim, da si lump; ali če ti

to kdo drug reče, bom prvi, ki bo verjel . 11

* * *

„Gospod doktor, jaz sem vas dal poklicati,
da vam povem, da ne verujem v vašo znanost . 14

■94 Smešni dogodki pri pošti. — Sporazumljenje.

„Nič ne de, tudi vol ne veruie v znanost ži-
vinozdravnika in vendar ga ta ozdravi.' 1

Smešni dogodki pri pošti.

V lotarinškem mestu F. je prišla neka kme¬
tica, da prevzame poštno pošiljatev. Morala bi
bila podpisati potrdilo, toda pisati ni znala. Na
vprašanje, ali zna napraviti, vsaj 3 križe, je veselo
odgovorila: „Kaj bi ne znala, saj sem katoličanka. 11
Pero sem pa je že naredila križ, črez čelo, usta
in prsi.

Drugi smešni dogodek se je zgodil v nekem
badenskem mestu. Kmet je prišel na pošto vprašat,
ali imajo kaj zanj. Poštni uradnik ga je vprašal:
„Postrestante ?“ Kmet je ponosno in jezno od¬
govoril: .,Ne, katolik!“ (Razumel je besedo pro¬
testant).

Spodobi se.

A. : „To pa res ni lepo od tebe, da mi nočeš
posoditi teh par kronic, za katere sem te prosil.
To se vendar spodobi, da eden prijatelj drugemu
pomaga. 11

B. : Da. to je že res. Ali ti hočeš biti vedno
»ta drugi. 11

Sporazumljenje.

Gospodar (svojemu novemu hlapcu): pred¬
vsem ti moram povedati, da če sem jezen, ne
pazim mnogo na besede, in včasih tudi udarim. 11

Hlapec: „Prav dobro. Tudi jaz sem tak. 11

Stalna potreba. — Strašanski mraz. 95

Stalna potreba.

Gospa: „Ti, Anica, pa še vedno hodiš k nam
po juho za bolno sestro. Ali ni sestra že zdrava?"

Ančka: „Zdrava je že, je pa še zmerom."

Stanovska zavest.

Postopač: „Nikar se tako prevzetno ne dr¬
žite, gospod žandar, in nič si preveč ne domiš¬
ljajte ; saj mora biti vendar vsakega izmed nas
sram, če ga ljudje vidijo v vaši družbi I"

Starost.

„Če hočete dolgo živeti," pravi Fontenelle
svojemu prijatelju, „morate imeti dober želodec,
a slabo srce!

Strašanski mraz.

V gostilni so se o zimskem času razgovarjali
o mrazu. Pripovedovali so drug drugemu, koliko
mraza je v tem ali onem kraju. Mož, ki je mislil,
da sme tudi on katero ziniti, in ki je mislil, da se
ume na vremenske razmere, začne pripovedovati,
kakov mraz je sedaj v Ljubljani. ,,Oni dan je
rekel Bošteučev Peter, ki je bil v Ljubljani, da je
bilo 24 johov mraza," pravi mož ter se zavije v
kosmati kožuh; kajti groza ga je izpreletela, ko
je pomislil na tak mraz.

96 Stvarnikovo delo popolnila. — Sumljivo.

Stvarnikovo delo popolnila.

Katehet je vprašal v šoli malo učenko: „Kdo
te je vstvaril, otrok?“ Deklica je odgovorila: „Bog
me je ustvaril — toda samo tako malo (pri tem
je vzdignila palec ter pokazala za kak centimeter
na njem,) — a ostalo sem nato sama dorasla.' 1

Stvarnikov pomočnik.

Ko je nedavno v nekem nemškem mestu
glasbeno društvo proizvajalo na koncertu Hayd-
novo „Stvarjenje“, je pri vajah in pri koncertu
samem neki delavec prenašal in postavljal stojala
i.t-d. Po koncertu je poslal društvu sledeči račun:
„Tri dni pomagal pri stvarjenju, znaša 9'50 mark."

Suha krava.

Ubožen kmet je gnal kravo na semenj in jo
je ondi prodal. „Kravo si vendar prepoceni pro¬
dal," mu reče sosed Jože.

„E, kaj bi to," odgovori kmet, „le pomisli,
da je bila krava zelo suha; kako naj jo potem
prodam dražje?"

„Prav lahko," reče Jože, „ako je bila suha,
bi jo bil pa nekoliko zmočil!"

Sumljivo.

„Samo sedaj mi še posodite ICO kron, za¬
gotovim vas, da me ne boste potem nič več videli?"

97

Šele prvi. — Škot.

Šele prvi.

Zdravnik je nekje stavil osepnice. Ko je že
končal delo ter pospravljal orodje, odprla so se
zdajci vrata in v sobo je stopila žena z enoletnim
otrokom v naročju. Nevoljen reče zdravnik: „No,
no, to je menda vendar zadnji?” „Oh, gospod
doktor,” odgovori žena sramežljivo, »šele prvi je!”

Šešarkova.

= Slište, al vejste, zakaj ima tistale krava
rep spred, glavo pa zad?

= = Ja, ne vem.

= I, nuja! Zetu, k se je akul obrnila. — Al
nejsem prav povejdu?

Škot.

Znani angleški učenjak Sir William Ramsay
je pripovedoval v neki družbi tole zanimivo in
karakteristično dogodbico: »Neki star gospod je
v svoji oporoki imenoval tri izvršitelje svojega
testamenta, namreč nekega Angleža, nekega Irca
in nekega Škota. Vsakemu je zapustil precejšen
legat, toda pod pogojem, da mora vsak položiti
mu v krsto pet funtov šterlingov (okoli 120 K).
— Stari gospod je umrl. — Pred pogrebom je
prišel Anglež in položil v krsto pet funtov šter¬
lingov; tudi Irec je storil taisto. Približal se je
Škot Resno je stopil k krsti, izpolnil premišljeno

7

98

Škot. ■— Škripajoči čevlji.

ček za 15 funtov šterlingov, položil ga v mrtve¬
čevo roko in vzel ves denar iz krste!

Škripajoči čevlji.

A. : = Tvoji črevlji pa grozno škripljejo.
Stara vraža pravi, da je to znamenje, da še niso
plačani.

B. : = Neumnost! Zakaj pa potem ne škrip¬
lje moj klobuk, površnik in obleka? —

Šlapar. — Štrajk tatov.

99

Slapar.

S predstoječo sliko.

Iz Šiške jo maham,
kot čvrst korenjak,
palčko zajaham
kot star »šelebrak*.

Se mi lunica smeje,

Ta vražjena zver,
kako bom jaz našel
nocoj moj kvartir.

Oh, vse se okrog ziblje,
se maje drevo,
klobuk na glavi škriplje
moje motno oko.

Kaj svetiš tam doli,
ti nočni čuvaj,
saj ne vrnem se v krčmo
nocoj več nazaj.

Potem me pograbi,
tja v izbo me trešč’,
poleno zagrabi,
le počak’ me ti, preš’č.

Oh, pol sva letala
iz kota v kot,
ne b’la bi nehala,
ko ne bil bi ropot.

Oj to so b’li udarci,
je bila sila
,kje so pa denarci*,
je stara upila.

Preljubi sv. Štefan,
to sem jih dobil,
me je baba tepla
ko vrag b'me drvil.

Po stopnicah tam gori
prav tiho capljam,
še sopsti ne upam,
skor’ sapce ne dam.

Ja tac’ga še b’lo ni
kot b’la je ta noč.
k’ me baba je tepla
pa ni b’lo pomoč.

Neroden prekucnem
en škafček vodč,
kot sršen razdražen
skoč’ žena v me.

Kdor hudo ima ženo,
naj zgodaj gre dam,
drugač mu pa rečem
najboljši je bit’ sam.

Štrajk tatov.

V Mestu  Vlodavi  (sedlecka gubernija) so
bili nedavno zjutraj nabiti po mestu sledeči raz¬
glasi :

7 *

Ml.TATOVI MESTA=

VLODAVE, Jš

^ ^  ' '

h OČE no -VEČ- KRAST!-2-021 ROM ;

MA -TO • DA • JE • POLIC?JA• DOSEDAJ
JEMALA • OD-MAS- 50 %  UKRADENE
|| VREDNOST!, SEDAJ-PA-ZAHTEVA ŽE > g$š
75TAKO  • DA BI-NAM ZA VES TRUD-0=
STALO- LE -25 7«. S TEM- VAS-PROSI MQ ®
AKO-HOČETE-Z-NAMI-ŽI VETI-V-SL06l>jS|a
JEMLJITE-SAMO- 50%-KOT-DOSEOAJ £$3

DRUGAČE ****

si-- BO GORJE!!!'

Tat in revež. — Trezen pijanec.

101

Ti si moja ljubica,

Jaz sem pa tvoj ljubček,
Ti imaš lepo hišico.

Jaz imam lep gobček.

Ljub’ca je krofasta,
Šočelj pa puklast.

Skedenj pa luknjast.

Hišica je strgana,

Tat in revež.

V sobo, kjer je spal revež, pride ponoči tat
in išče, kje bi kaj dobil. »Prijatelj, * ga nagovori
revež, ki se je ravno zbudil, »ti prideš ponoči
v temi semkaj iskati reči, katerih jaz še pri belem
dnevu ne morem dobiti!"

Tat se splazi med drugimi ljudmi v štacuno
in nakrade skrivoma mnogo sladkorja in kave in
hoče tihoma oditi. Med vratmi ga sreča gospodar
štacune ter se mu, misleč, da je dobil novega
dobrega kupovalca, globoko prikloni, rekoč: »Go¬
spod, le pogosto pridite!"

Pijanec, ki se je navlekel božje kapljice, reče
krčmarju: »Prinesite mi zrcalo, da bom videl,
ali sem pijan!" Krčmar mu prinese zrcalo; možu
pa nekaj ni bilo povšeči, ko se je ogledal v

Tat in štacunar.

Trezen pijanec.

102

Trije modrijani. — Umljivo.

zrcalu. Rekel je: »V vašem zrcalu se vidim pija¬
nega, pa to ni res. Prej sem se v okno gledal
in nisem bil nič pijan, akoprav sem z glavo v
okno butnil ter ga razsul. Le prinesite šeSpolič
sladkega vipavca 1“

Trije modrijani.

Srečajo se trije modrijani in se vprašajo,
kdo izmed njih je tako moder, da si zaželi naj¬
več. — Prvi reče: „Jaz bi imel rad devet ladij
polnih šivank, vsaka šivanka naj bi imela svojega
krojača, a vsak krojač po devet vreč cekinov!*
Drugi reče: »Jaz bi imel rad polno morje črnila,
da bi pisal zgolj števila, dokler se ne bi vse morje
izpraznilo, a potem toliko cekinov, kolikor jih
kaže napisano število." Tretji reče: »Jaz bi naj¬
rajši imel, da bi potem vidva umrla in vse to
zapustila meni!"

Tudi poštenje.

Star tat svojemu sinu:

Fant, to ni lepo, da prikriješ vedno polovico
svojega plena svojemu očetu. Pošten bodi,.-po¬
štenje največ velja!"

Umljivo,

Učenec prinese na policijski urad veliko
usnjato mošnjo, katero je bil našel. Ker je mošnja

Upravičen dvom. — Usodni nahod. 103

prazna, vpraša komisar dečka: »Kako je mogoče,
da bi bila tako velika in močna mošnja docela
prazna?” »Kje si jo našel?”

Učenec: »Našel sem jo v davkariji!” in takoj
je verjel komisar, da je našel prazno.

Upravičen dvom.

»To vam je slikar ta naš Albin, milostiva!
Kako mojstrsko je naslikal pajčevino na strop!
Naša služkinja se je celo dopoldne zastonj tru¬
dila, da bi jo omedla.” Gospa! Verjamem, da se
dobe taki umetniki — a ne take služkinje.

Uradna vnetost.

Mestni policaj teče za nekim gospodom in
ko ga dohiti, mu reče: »Vi, gospod, bodete pla¬
čali kazen, ker pse seboj na sejm jemati je pre¬
povedano!”

Gospod:  »Kaj me briga pes, saj niti moj

ni ! “

Policaj:  »No, zakaj pa potem vedno za
vami teče?”

Gospod:  »Vi tečete tudi za menoj in ven¬
dar niste moj!”

Utrinek.

En gram sreče odvaga en kilogram pameti.

Usodni nahod.

Višji državni pravnik pride v jetnišnico ter
vpraša nekega jetnika: »Kaj pa je tebe spravilo

104 Usodni nahod. — Uštela se je.

v ječo?  Jetnik:  »Nahod!"  Državnipravdnik:
»Kaj? Nahod te je spravil v ječo? »Jetnik:
»Da, gospod! Imel sem silen nahod in ravno, ko
sem lezel skozi okno v notarjevo stanovanje, sem
moral kihniti; to je vzbudilo gospoda, ki me je
ujel in spravil semkaj!”

Uštela se je.

Mica: Čujte, jaz sem vam posodila dve jajci,

vi ste mi pa le eno vrnili!"

Majda: Glej, glej, sem se pa uštela."

t

Večina. — V gledišču.

105

Večina.

S predstoječo sliko.

Neki tujec je vprašal v blaznici nekega urno-
bolnega, kako da je prišel tja? Umobolni je od¬
govoril: „Le radi tega, ker sem bil drugačnega
mnenja, kakor drugi ljudje/ — Tujec:  „To ni
možno/ — Umobolni:  »In vendar je tako.
Jaz sem rekel: Vsi ljudje so norci; in vsi ljudje
so trdili, da sem jaz norec. Zmagala pa je večina
in mene poslala v blaznico/

V dvomu.

Kmet s prešičem na njivi vidi, da mu drči
avtomobil nasproti, in reče: »Sedaj ne vem, ali
dobim več, ako dam sebe ali prešička  po¬
voziti?/

Vedel si je pomagati.

Nekdo je pričakoval prijatelja doma do de¬
vete ure zvečer, a ker ga ni bilo, je odšel ter
zapisal s kredo na vrata: »Do devete ure sem te
pričakoval, ker te pa ni bilo, sem šel v gostilno
k opici. Pridi za menoj! Ako ne bodeš videl tega
čitati, potrkaj na stranska vrata, in dekla ti bode
prinesla svetilnico/

V gledišču.

Kmet (svojemu sinu, ki se steza črez, da bi
bolje videl): »Jaka, nikar; ne stezaj se, da mi

106 V gledišču. V gostilni.

doli ne padeš! Spodaj je vsak prostor pol
dražje!*

V gostilni.

Gost nevoljen, ker že predolgo čaka na
večerjo, pokliče natakarja: »Žane, kdaj vendar
dobim svinjsko glavo?*

Natakar: Oprostite! Mislil sem, da jo že
imate!*

* * *

Gost: To je škandal! V golažu sem našel
ščurka.*

Gostilničar: „Nič se ne jezite, gospod svet¬
nik! Tega Vam ne bom zaračunal!*

* * *

»No, kako vam ugaja to vino?*

»Tako! — izpiti ga hočem na vaše zdravje,
ker na lastno zdravje ne bi bilo varno.*

* * #

Gost (že precej vinjen): „AIi meni se zdi, da
sem imel palico seboj!*

Krčmar: „0, to ima vaša žena, ki vas čaka
pred vežo.*

* * *

Gost: Gospod krčmar, tako majhna klobasa
za 40 vinarjev, pa še povrhutega smrdi.*

Krčmar: »Oprostite! Glejte, če bi bila večja,
smrdela bi še bolj.*

V kavarni. — V krčmi.

107

Nek upnik zagleda svojega dolžnika v krčmi.
»Oha!" — mu reče jezno — „za vino imate še
denar, zame pa ne!"

»Prijatelj!" — odgovori mu ta »vi le vidite, da
vino pijem, ne pa, da ga plačujem!"

V kavarni.

= ,,Prosim, kdaj mi boste prinesli konjak?
— Skoraj ena ura je že, kar sem ga naročil!”

= = »Nikar se ne hudujte, gospod! Čim

dalje čakate, toliko bolj star bode vaš konjak."
* * *

Jaka, ki ni znal čitati, sedel je v kavarni in
držal v roki časnik. A držal ga je narobe. Prija¬
telj Mirko ga vpraša:

»No, kaj je novega, Jaka?"

»Vse narobe po svetu!" odreže se Jaka.

»Pa časnik naprav drži, bo pa vse prav,"
zasoli jo Mirko.

V knjigarni.

Kupec:  »Vi mislite torej, da bi se jaz mo¬
gel po tej knjigi naučiti plavanja?"

Knjigar:  »Vsekako, tudi jaz sem se naučil
iz te knjige."

Kupec:  »Ne umejem tega! kako bi mogel
v vodi držati knjigo in obenem plavati."

V krčmi.

Gost:  Zahvaljujem se za noč; bolhe so me
hotele snesti!

108

V krčmi. — Vojaška pridiga.

Krčmar: »Tega so gospodje sami krivi,
ker preredko zahajajo k meni, zato so potem
bolhe preveč sestradane/

* * *

Prvi gost:  Čudno je to, da ne morem jesti
mesa brez hrena."

Drugi gost:  »Pri meni je pa to ravno na¬
robe, ker jaz ne morem jesti hrena brez mesa."

12. Vojaška pridiga.

Vojaškega kurata Johanesa Voculko je zgra¬
bila sveta jeza nad nemoralnim življenjem v gar¬
niziji, zato je dostavil svoji pridigi rekrutom sle¬
deče: »Da, da, Gospod je rekel svojim apostolom:
Pasi moje ovce, pasi moja jagneta! Ko pa pride,
ljubi moji vojaki, sodni dan ter se bodo zbrali
okoli božjega prestola vsi svetniki, verniki in ne¬
verniki, infanteristi, huzarji, dragonci, lovci in top¬
ničarji, bo zaklical tudi Bog: Johanes, k meni!"
Jaz pa se ne bom javil. In gospod bo še enkrat
glasneje zaklical: »Johanes, k meni!" Jaz pa se
zopet ne bom oglasil. In gospod bo tretjič za¬
klical: »Johanes, k meni!" In stopil bom pred
njegov prestol v tla uprtih oči. In gospod me bo
vprašal: »Johanes, kje imaš svoje ovce?" Jaz
bom pa odgovoril obupno: »Gospod nimam ovac,
imam le svinje . . .! “

109

Vprašanje in odgovor. — V šoli.

Vprašanje in odgovor.

Nekega dne se je slavni P. Abraham a S.
Klara|blizu poldneva sprehajal po ulici in vprašal
nekoga, ki je ravno mimo šel: »Koliko je ura?*
Le-ta se je hotel ponorčevati s patrom, pa mu
odgovori: »Zdaj je ura, ko gredo osli pit.* —
„In vi ste še vedno tukaj?* mu odgovori pater.

V šoli.

Učitelj veronauka v šoli:  Ko sta bila
Adam in Eva iz raja izgnana, sta morala v potu
svojega obraza jesti vsakdanji kruh. No, Pepček,
povej, kaj sta morala Adam in Eva storiti, ko sta
bila izgnana iz raja?*

Pepček:  Vsak dan sta moral toliko kruha
snesti, da sta se potila.*

* * *

Učitelj (prepozno v šolo došlemu dečku):
»Tako? Ali je šele zdaj čas priti v šolo? Dobro
bi bilo, če bi te pozneje pridržali še eno uro
tukaj!“

Učenec: »Oprostite, gospod učitelj, ravno so
v naših ulicah orožniki prijeli tatu, pa so mi mati
rekli, naj grem pogledat, ali niso naš oče!“

* * *

Učitelj: = Franček, kdo ti je pomagal pri
domači nalogi?

Franček: = Nihče!

110

V šoli. — V tigrovi koži.

Učitelj: =* Povej po pravici I Ti je li morda
brat pomagal?

Franček: = Ne, pomagal mi ni, on je eelo na¬
logo sam spisal.

* * *

-= No, Janez, kaj je Bog vsivaril prvi dan?

= Prvi dan — prvi dan me ni bilo v šoli.
* * *

Gospod učitelj daje otrokom razne uganke
in ko je njegov program izčrpan, pravi: »Zdaj
pa otroci dobro pomislite. Kdor mi od vas da
tako uganko, da je ne bom mogel uganiti, dobi
krono. No, reci ti, Petrič!"

»Kakšen razloček je med menoj in kron-
princem?"

»O ti, tepec, kakšna ti v glavo pride!"

»No, gospod učitelj, krona je že moja, princ
bo pa še čakal nanjo."

* * #

Učitelj (razloživši jim pojem o krivem in
dobrem): »No, kaj storiš potem, če ukradeš Ivančku
žemljo, Mirček?"

Mirček: »Potem, — potem — snem jo, g.
učitelj!“

V tigrovi koži.

Neki Nemec, ki je prišel brez beliča v žepu
v Ameriko, a si v teku let pridobil lepo pre¬
moženje, pripoveduje, kako si je zaslužil prvi

V tigrovi koži.

111

tisočak. Bil je brez denarja in službe ter v hudi
stiski prišel k nekemu lastniku potujoče mena-
žerije prosit službe. Lastnik ga je z veseljem
sprejel. Poginil mu je bil ravnokar tiger, a da bi
občinstvo tega ne zapazilo moral bi se Nemec
pustiti zašiti v tigrovo kožo ter posnemati tigrovo
kretanje in glas. Nemec se je izkazal za vse to
spretnega, le prosil je jokaje, naj ga ne dado
skupno z levom v eno kletko. Toda gospodar
mu je zatrjeval, da je lev stara mrcina, ki bo
mirno obležal v svojem kotu ter se ga gotovo
ne dotakne. Sila kola lomi. Za 1 dolar je moral
Nemec iti v kletko k levu. O tem pripoveduje
sam: Lev je ležal spokojno v svojem kotu. A
smrad njegove kože in strah pred nevarnostjo sta
mi vzela skoro zavest. Spreletavali so me mrav¬
ljinci in sem le čakal, kdaj začutim na svoji koži
levove tace, kremplje in zobe. Lev je polagoma
vzdignil glavo. Vzdignil se je ter korakal na¬
ravnost proti meni. Kaj se je takrat godilo z
menoj, ne morem opisati. Bilo mi je grozno. Za
dolar se naj dam raztrgati od zveri, da bom med
strašnimi mukami poginil. Hotel sem kričati, toda
nekaj me je stisnilo za vrat, da ni bilo glasu iz
grla. Ničesar nisem več videl, le slišal sem, kako
se mi bliža grozna zver. Težko je dihala in
smrčala. Čutim, da se mi bliža smrt. Že začutim
levo nogo na svoji koži, že čutim njegov vroči
dih. Tedaj pa mi zašepeče na uho: „Ali tudi tebi
plača samo en dolar?'

112

V zakonu. — Zakaj je šolo zamudil.

V zakonu.

Star samec: „Kako sem vesel, da se mi ni
treba zgovarjati, ako pridem pozno zvečer domov.
Kaj pa ti vselej svoji ženi rečeš, ko prideš pozno ?*

Soprog: „Jaz veliko ne govorim. Rečem
samo »dober večer“ in vse drugo pove ona sama.“

Zagoneten napis.

V Monakovem so našli nedavno sledeči
napis: „Ceux sans haut gout un dans du fils
d’avec si laquelle si.“ Neki redni gost mestne
pivnice je napis razrešil sledeče: „So, sans so
gut und tans dč Ftiss da weg. Sie Lackel Sie!“

Zakaj je šolo zamudil.

Učitelj: Ti Janezek, zakaj si pa danes za¬
mudil šolo?

Janezek: Prosim, rie zamerite, danes je bilo
zunaj jako ledeno. Ko sem se jedenkrat prestopil,
zdrsnil sem zopet za dva koraka nazaj.“

Učitelj: Kako si pa potem vendar prišel v šolo?

Janezek: Da, potem sem se pa obrnil.

Zakaj se psi vohajo.

Le malokdo menda ve, zakaj se psi vohajo,
kadar se srečajo. Pravi vzrok temu je tale: Nekdaj

Zakaj se psi vohajo. — Zanimiv prizor pred sodiščem. 113

je lev napravil drugim živalim velike gosti. Ko
sede pri mizah, zapazijo, da nimajo popra. Lev
pošlje psa, naj jim brž prinese popra. Pes gre,
a ni ga več nazaj. To leva silno razsrdi. Ukaže
torej vsem drugim psom, naj gredo iskat lenega
tovariša, sicer jih raztrga.

Od tega časa se psi vohajo, če se srečajo,
češ, da najdejo porednega tovariša, ki ima poper
pri sebi.

Zakaj? — Zato!

A. : Zakaj me neki nima nihče rad?

B. : Zato, ker jezik imaš kakor gad!

Zakonska sol.

Učitelj je obravnaval v šoli sol. Ko je začel
govoriti o nje vporabi pri soljenju jedil, vpraša
nekega učenca: »France, kaj pa storijo tvoj oče,
če jim ni meso dovolj soljeno?* — Učenec 1
»Tedaj ga vržejo materi v glavo!*

Zanimiv prizor pred sodiščem.

Pred pariškim kazenskim sodiščem je te dni
zagovarjal neki odvetnik nekega ponarejalca vina.
V svojem zagovoru je rekel odvetnik patetično:
»Ne, moj klijent ni vina ponarejal, njegovo vino

8

114 Zanimiv prizorjjpred sodiščem. — Zapisnik.

je pristno. Ta račun tukaj dokazuje, da je vino
iz svežega grozdja. Ta račun je takorekoč rojstni
list vina..."  — „Ali imate tudi krstni list s
seboj?" je vprašal predsednik med glasnim
smehom občinstva.

Zapisnik

predpustnih ženitovanjskih dogovorov.

Posluša naj, kdor ima le ušesa,
kaj danes gre iz mojega peresa;
naj žita pismo ženitvanjsko,
ki je postavljeno po kranjsko:

Med ženinom Krampetom,
z imenom Berteljnom, Lovretom;
nevesta zove se Marina,
je hči Kopačovga Martina. —

Notarsko je sestavljena pogodba ta,
zapisano je vse, kar imata oba,
kaj ona da, kaj ženin da nevesti:

En travnik kamenit — tam ob cesti,
in njivico z imenom ,Sliko*,
in druzih še reči veliko.

In kaj vem še — nekaj več!

Da izvedo to vsi — to reč:

Dva turna in en grad,

ki nima okenj in ne vrat;

brez strehe hišo in ognjišča,

in vozno kolo — brez platišča;

en prazen sod, — brez dog, brez dna in vina,

in čudež! kaj? — brez krempeljčkov še petelina!

Nevesta pa prinese k hiši dote:
odrte tri somarne krote;

Zapisnik.

115

zastor fižolovih žerin,
pet kilov ježevih ščetin,
in zraven dva še motovila,
poskočnih bolh — teh — brez števila!

Par plehov 'z  slame — za peči,
par belih škilastih oči,
in kaj še? — laško brejo gos,
ki ima grd in bakrast — čukov nos,

Še ene snete in razdrte grablje,

in kar vsa njena vrednost — piškove že žnablje;

En jopič in raztrgane trL krile,

litronov pet skrbi po vrhu gnjile!

Železen prstan, pravi, da je zlat,
in kaj vem neki še — krofast vrat!

Leseni dve motiki,
ki sta precej le še veliki;
in čujte! škrinjo brez pokrova —
dva stara in razbita lonca nova.

Vrh vsega, koš lisičje modrosti,,
zaboj veliki — ženske že slabosti;
in jezik dolg, sto kilometrov ravne črte
besednega plesišča za hudičeve tri vrte.

Nevesta ima sestri dve doma,
ki jih pa dobro prav še ne pozna,
za to za doto jima zdaj odloči,
pri strešnih svislih — pajkovi dve koči.

To zraven njive še imenovane .Špele*,
da nikedar ne boste nič imele.

Notarsko to pogodbo zdaj podpišejo tri priče,
naj tudi vam povem, kako se vsaka kliče:

Ta prva: cigan je; — Visoški Nace,
ki črne brke ima — ne .muštace*;
ta drugi je: Drjuca Štruca v znoj,
ki hodi vedno spat na gnoj!

8 *

116 Zapreka bolezni, — Zažvižgajte še enkrat.

In tretja: Anton, oče trebušon,
ki trikrat godu je na bas zastonj.

Zdaj pismo v redu vse je dovršeno,
in zraven še — notarsko potrjeno.

Bilo dan petega je februarja,
ko mlada se in stara rada vkvarja,
to ravno je: tri dni pred pustom,
klobase, ko letijo same k ustom.

Zdaj pa, prijatlji, je pisma konec,
ker stara babica je padla — v lonec 1

Zapreka bolezni.

Gospa (kmetu): Torej devetdeset let ste že
stari, pa še niste bili nikdar bolni?

Kmet: Seveda ne. Veste pri nas ni tako pri-
ložno, kakor pri mestnih ljudeh, ker pri nas ni
nobenega zdravnika.

Zažvižgajte še enkrat!

Vozeča se na železnici, opominja oče svojega
sinčeka, naj se nikar ne naslanja skozi okno,
sicer mu veter še klobuk odnese. Ker pa poredni
deček le noče ubogati, potegne mu oče klobuk
raz glave in ga drži skrivaj za seboj ter vzklikne:
»No, sedaj pa je šel klobuk!"

Sinček silno joka. Čez nekoliko časa pravi
oče: „Kar molči, ti pa jaz klobuk nazaj pokličem.
Le pazi; kadar zažvižgam, pride nazaj."

Zbirka starega denarja. — Zvest mož. 117

Oče zažvižga in posadi hitro sinčku klobuk
na glavo, rekoč: »Zdaj ga pa spet imaš!"

Nato se začne oče pogovarjati z drugimi
potniki; sinček pa vrže klobuk, skozi okno in
reče: „No, oče, zdaj pa zažvižgajte še enkrat 1“

Zbirka starega denarja.

Dijak piše očetu: »Ljubi oče! Pošljite mi
40 kron, da si nakupim nekaj redkih starih de¬
narjev, ker nameravam napraviti veliko zbirko de¬
narja iz starih časov. Vaš sin Potratovič."

Oče odpiše sinu: »Ljubi sin! Da bi ti na¬
pravil zbirko denarja, zdi se mi prav lahko tako,
kakor bi si naš sultan napravil zbirko klobas!"

Zvest mož.

= Pa gospa Brlačka, kaj se vam je zgodilo,
da?imate tako zateklo lice?

-= Eh, mož me je tako udaril za uho!

= Kaj, vaš mož? Tega bi si ne bila pač
mislila! Nasprotno pač!

= I veste, podnevi bi se seveda ne bi upal
kaj takega, a udaril me je ponoči v'spanju. Sa¬
njalo se mu je namreč, da je v krčmi med svo¬
jimi znanci, ki so prav robato zabavljali na žene,
in eden izmed njih je obiral celo mene. Kot
zvest mož se je seveda moj mož potegnil zame,
ker pa oni le ni molčal, mu je hotel moj mož
priložiti krepko zaušnico, toda udaril je mene

118 Zvišanje plače. — Žaljiva primera.

tako, da sem sedaj zatekla. In potem še huda
nisem mogla biti, ker je vendar lepo, da se je
moj mož tako krepko potegnil zame!

Zvišanje plače,

Elzaški okrožni list je prinesel sledeči raz¬
glas: »Občina Hirsingen išče čvrstega moža za
navijanje stolpne ure. — Plača za sedaj še nič,
ako pa je dotičnik priden, dobi pozneje podvojeno."

Zviti krojač.

Gospodinja prinese krojaču razbeljeno železo
za likalnik. Krojač ji reče: »Mati, če mi daste
vinar, ga pa obliznem." Gospodinja, misleča,
da bo krojač obliznil razbeljeno železo, hitro seže
v žep ter mu da vinar. Toda zmotila se je.
Krojač vzame vinar, oblizne ga ter ga spravi v
žep. Gospodinja ga je debelo gledala, krojač se
ji je pa smejal v pest.

Z vojaškega vežbališča.

Desetnik: »Vi, Kristan 1 Kako pa dvigate nogol
Vi ste toliko sposobni za vojaka, kakor pijan jež
za biciklista!"

Žaljiva primera.

Neki rokodelec je obiskal s svojim sinom,
ki je bil visokošolec, domačo gostilno. Pri od¬
hodu je hotel plačati sin, ali gostilničar ga do-

Žalostno. — Železniške novice.

119

brovoljno zavrne: »Nikar ne plačujte za gospoda
očeta/ Kdo je še kedaj videl, da bi krava sesala
tele!"

Žalostno.

Slikar: »Sinoči so vlomili tatovi v mojo de¬
lavnico. V kotu je stala moja ravno započeta
slika »Tihožitje” . . . —“

Prijatelj: »Ali so ti ukradli sliko?”

Slikar: »Ah ne! Ampak modele: kračo in
dve klobasi?”

Žalovanje.

Prijateljica (tolažeča vdovo, vrnivšo se po
pogrebu svojega moža domov): »Najhujše si se¬
daj že prestala.”

Vdova: »Oh ne, to šele pride! Moj zastop¬
nik mi je pravil, da z zavarovalnino mojega moža
ni nič kaj v redu!”

Železniške novice.

Danes ponoči sta trčila skupaj med Vrhniko
in Ljubljano in Drenovim gričem osebni vlak, ki
vozi iz Ljubljane in pa brzovlak z Vrhnike. Oba
vlaka sta »fuč“.

* * *

Brzovlak, ki vozi iz Kranja v Tržič, se
je izgubil med potoma nekje v travi. Ker je bilo
doslej vse iskanje po visoki travi brezuspešno,
je ukazal tržiški »purgermajster”, da se mora

120 Že mogoče. — Ženitna pogodba.

nenadoma pričeti s košnjo, K sreči ni bilo v vlaku
nobenega potovalca.

* * *

Z odlokom z dne 3. julija 1905. št. 1,234.567,
je železniško ministrstvo ukazalo, da se mora po¬
poldanski vlak, ki vozi med Ljubljano in Kamni¬
kom zaradi neznosne vročine od 5. julija do 5.
septembra pred vsako gostilno ustaviti, da si po-
tovalci lahko pogase žejo.

Že mogoče.

Krojač (gledališkemu igralcu); »Jaz Vam prav
rad naredim obleko, toda poprej se hočem pri
nekaterih svojih tovariših o Vas informirati!"

Igralec: »Vaši tovariši ne bodo sodili o meni
nepristransko, ker so že vsi zame — delali!"

Ženitna pogodba.

Še precej mlad, inteligenten mož v najlepših
letih, posestnik raznovrstnih in obilih dolgov, častni
član krokarskega društva »Kravja planina," izučen
v vseh prednostih in furtelnih splošne krokarije,
namazan z vsemi žavbami, sicer pa jako fejst
fant, bi rad okusil sladkost zakonskega stanu z
mladim, lepim, petičnim dekličem, četudi ni lepa
in mlada, a imeti mora najmanj 500.000 kron, da
bo mogel brez truda namakati svoje večno suho
grlo ter poplačati gotove dolgove.

Ženitbena pogodba. — Žena.

121

Le resne ponudbe brez fotografije naj se po¬
šiljajo podnaslov: Men ji ca, hotel: S uh o grl o.
— Straheča dolina, p. Kranj.

Žena.

Taka kot je moja žena
reči smem, da ni nobena;
druz’ga jo ne veseli,
kot da lepa bila bi.

Zjutraj prvo, ko vstane,
ogledalo v roko vzame,
se pogleda, ak’ je še
taka ko s’noči bila je.

Zdaj vrti se tam po sobi,
kaj le mar je te grdobi,
potem pa milo in vodo,
da že zopet lepa bo.

Škatlje si po vrst postavi,
jaz ne vem kak se jim pravi;
po obrazu namaže se,
da človeka groza je.

Včasih okolu nje se plazim,
da kaj smešnega opazim;
ako pa zagleda me,
potem, ah, mož, gorje mi je.

Zdaj še moderc si obleče,
stisne se, da kar trepeče,
jetiko skoraj že dobi,
potem, ah, mož, vsaj rešen si.

Črevlje majhne si obuje,
da jih sama ne sezuje;
kurji oko jo tak boli,
pa za lepoto potrpi.

K oknu gre, vreme gledat,
da si ve obleko zbirat;
za vsako vreme druga je,
drugače ona ven ne gre.

Klobuček si na glavo dene,
tak’šen kakor pustne šeme,
čez obraz pa pajčolan,
to ni baba — je puran.

Ah, ubogi jaz možiček,
kolk trpi že moj mošnjiček,
jaz pa moram bit’ doma,
za moža me ne spozna.

Ali kadar kaj zmanjkuje,
takrat se mi prilizuje;
ah, preljubi, čuješ li,
tega nimam, kupi mi.

Nikdar nisem ji oponašal,
nadalje voljno bom prenašal;
na tihem prosil pa Boga,
da se skoraj stvar konča.

122 Židovska radodarnost. — Zivljenska vprašanja.

Židovska radodarnost.

Neki bogat židovski milijonar je kupil gra¬
ščino. Njegov oskrbnik je prišel k njemu in rekel:
„Gospod baron, led na graščinskem ribniku je
že dovolj debel. Kaj naj storimo z lanskim ledom,
katerega je še mnogo v ledenici? „Razdelite ga
med uboge ljudi!” je odgovoril židovski baron.

Življenska vprašanja.

Kaj je času primerno? — Ako kdo sedi v
avtomobilu in poje: Pripregli smo konjiče tri. —
Kaj je prazno besedičenje? — Ako kdo odkloni
stotisoč kron, ki mu jih hoče kdo darovati, potem
pa pravi: „Ali sem bil bedak.”—Kaj je natančnost ?
— Ako komu pade opeka na glavo, a zadeti iz¬
računi še na tleh ležeč iz jakosti udarca visočino
padca. — Kaj je prisotnost duha? — Ako se
kak komad v gledišču izžvižga, a pisatelj, ki je
navzoč, tudi pomaga žvižgati, da bi ga ne spo¬
znali. — Kaj je smola? — Ako se kdo zvečer
na plesu zaroči, a zjutraj ne ve več s kom. —
Kaj je požrtvovalnost? — Ako je gospodinja po
pomoti naredila krompirjevo salato z ricinovim
oljem, a noben gost ne upa nič reči. — Kaj je
previdnost? — Ako mora kdo iti po debelo na¬
suti cesti, a si sezuje črevlje, da bi si podplatov
ne trgal. — Kaj je vljudnost? — Ako se lju-
dožrci pripravljajo koga pojesti, a ta jim vošči
dober tek! — Kaj je nesebičnost? — Ako se

Zupanova razsodba. — Litanije hudobni ženi. 123

dama v novi žametni obleki vsede na sveže po¬
barvano klop, a ko se vzdigne, reče: »Škodafza
lepo klop!”

Županova razsodba.

V neki vasi so si napravili novo korito za
napajanje živine. Korito so do polovice napolnili
z vode in ga do polovice potisnili v to priprav¬
ljeno dolbino v zidu. Kmalu so se nekateri kmetje
začeli pritoževati, da je korito pregloboko v zidu,
da ne more govedo poriniti tako daleč glave, da
bi se napilo. Župan je sklical vaško komisijo,
potisnil glavo do korita in zmagonosno zaklical
komisiji: »Prepričal sem se na svoji glavi, da je
korito dosti prostorno tudi za največje govedo ! B

Litanije hudobni ženi.

Huda žena, poslušaj me!

Huda žena, vsliši me!

Huda žena, spreobrni se!

Ti prid’garca nepotrebnih reči,

Ti Žakelj mnogih laži,

Ti špot cele žlahte,

Ti hudoba raztrgane (žlahte) plahte,

Ti štacuna gnusobe,

Ti začetek gnilobe,

Ti grenki žolč tvoj’ga moža
Ti sulica njegovega srca,

Ti neugodni sad,

XI

O

<u

*-<

cx

03

C

>N

OS

ES

SC

124

Litanije hudobni ženi.

Ti strupeni gad,

Ti olje jokanja,

Ti smeh podpihovanja,

Ti skedenj hudobije,

Ti učiteljica tovaršije,

Ti poželjenje mesa,

Ti poželjenje kofeta,

Ti sramota tvojega moža,

Ti glas satanov,

Ti steber pekla,

Ti zemlja zapeljivosti,

Ti knjiga nevoščljivosti,

Ti omara velike jeze,

Ti Žakelj zakonske zaveze,

Ti prijateljica vse sramote,

Ti sovražnica vse lepote,

Ti drevo hudih narodov,

Ti suša vseh polnih sodov,

Ti nesramna tiča,

Ti prekanjena lisica,

Ti eksempelj nesramnosti,

Ti priložnost nevarnosti,

Ti tužen stan lenobe,

Ti škrinja vse grdobe,

Ti sovražnica vseh revnih,

Ti kajfež vseh pohlevnih,

Ti mojster vseh strupenih jezikov,
Ti malopridnih učenikov,

Ti kraljica temote,

Ti kraljica samote,

Hudobna žena, spreobrni se!

Litanije hudobni ženi. 7 — Žane vasovat...

125

Ti kraljica grdobe,

Ti strupena žila,

Ti žalostna sila.

To se poje pred hudobno ženo; godrnjaje,
mrmraje, smehljaje, zapeljevaje in pred vsako
krivico hude žene.

Molimo!

Prosimo vsega lačnega gospoda Volka, usliši
naše prošnje, da ti po ženo k nam prideš, in da
nam vse hlapce odženeš!

Tako bodi! Ivančkov.

Žane  vasovat...

Pod kapo zopet . . . komaj gre,
krevsa po cesti semtertje . . .
s seboj sam govori, mrmlja:

,A1 bodem skoro že doma?'

A pota vendar konca ni . . .

,Kaj vraga v večnost že drži?

Doslej domov sem vedno še
prišel, zakaj nocoj bi ne?“

Da krenil je na stranski pot
v sosednjo vas, zapuščen kot,
opazil tega ni takoj.

.O Žane! kaj bo zdaj s teboj?'

Nazaj vrniti se, ne gre,
prestavlja komaj že noge:

»Se vlegel v kakšni jarek bom,
saj jutri lahko grem na dom.'

126

Žane vasovat . . ,

Že sedel je, ko spomni se,
da lahko k ljubci spavat gre . . .
saj nima daleč več do nje
In v par korakih tje dospe.

Te misli ga spet ožive,
da se postavi na noge,
zajucka in zapoje si,
da dekle se iz sanj vzbudi.

Pod oknom ljubce kmal’ stoji,
na okno trka govori:

„Hej Urša, okence opri!

No! Slišiš, stara koza ti?!“

Se zgane . . . nekaj zasumi,
pa vendar se ne oglasi;
le mr ... hr mr ... hr čuje se,
,Kaj vrag! Ne sliši me dekle?'

In trka dalje . . . Toda nič!

Začne robantiti: .Hudič!

Saj nisem tukaj prvikrat,
vsikdar mi je odprl se škrat!'

Naposled le do vrat dospe . . .
jih odpre ter črez prag molče,
kolikor more, se poda
in vleže se na gola tla . . .

Zaziblje se v presladki sanj:
da zraven Urške je, ki nanj
ozira se ... se mu smeji . . .
veselja mu srce drhti . . .

Privije k sebi jo tesno,
pa čudno njeno je telo:
je kakor jež bodičasto,
kot svinja je ščetinasto . . .

Žane vasovat . . .

127

Imela rok še takih ni
In prsti kratki! Komaj tri!
naštel je v svoji pameti . , .
roke . . . noge ... naprej moli.

Oj čudo! In ušesa ta

kosmata . . . b-r-r . . . podolgasta,

in lice tako hrapavo,

nalik je deski raskavo.

In kaj še zadi proč visi . . .!

Da bil bi rep mogoče ni.

Hudič je to, žival, koga?

Iz ust molita zoba dva!

Ob zori Žane se zbudi,
grozna pošast pred njim stoji
na njega vpira pa oči,
da strne se mu v žilah kri . . .

Ta hip pa Urška že odpre . . .
prečudeno prizor ta zre :

.Tako . . . tako ... ti Žane ti!
Tako pijancem se godi!

Kako lepo imaš družico,
ti dobri Žane . . .! Ho! ho! ho!

Ne hiše,fhleva tvoj bo prag . . .
naj za moža te vzame vrag.*

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000511968

KRANJ

viuen POŽGAJ

Priporočajo se sledeče knjige:

Hitri računar

ki ima vse, kar je v kupilu in prodaji
potrebno, že zanesljivo izračunjeno.

—  Cena K 1 20

V ravno isti velikosti se dobi tudi

najboljša  Kubična knjižica

ki ima izračunano za okrogel, obtesan
in rezan les vsako dolžino in debelost,
vsebino na kubične metre in čevlje.
Cena vez. knjigi K 5'—

Nadalje se priporoča vsestransko
boljša velika ilustrirana

naj-

Sanjska knjiga

Cena
70 v.

Poleg moderno urejene knjigoveznice
izdelujem krasne okvirje in passepar-
toute. Vsa dela se izvršujejo točno in
solidno.