Sonja UTRINKI IZ PAPIROLOGIJE ZUPANČIČ Ko danes sedimo v naslanjaču in držimo v rokah lepo vezano knjigo, tudi če je njena vsebina sad pesniškega navdiha iz daljne preteklosti, si težko predstavljamo, da ni bila vedno napisana v taki obliki. Papirologijaje veda, ki se ukvarja z razbiranjem starih tekstov, ki so se ohranili na papirusih (o n:ci.rrnpoi;). Material, s katerim danes razpolagamo, sega od konca 4. stol. pr. Kr. vse do Arabcev (8. stol. po Kr.), ko začnemo konvencionalno govo- riti o paleograftji. Gre za vsakovrstne tekste, od literarnih do vsakdanjih komercialnih zapisov. Papiruse, s katerimi razpolagamo danes, so v glavnem našli v Egiptu; tam so se namreč laže ohranili zaradi ugodnih klimatskih razmer. Pomem- bno pa je tudi odkritje približno 2000 zvitkov, ki so zogleneli med izbru- hom Vezuva leta 79 po Kr. in so bili del bogate knjižnice Vile Papirusov pri Herkulaneju, kije bila baje last družine Pizonov. 1 Papirologijo kot vedo lahko primerjamo z epigraftjo, aje med njima bistvena razlika, ki sloni predvsem na materialu, predmetu preučevanja: ne smemo namreč pozabiti, daje epigrafski napis nastal zato, da bi trajal v času in svoje sporočilo ohranjal potomcem. Ko razbiramo vsebino papiru- sa - in to velja predvsem za dokumentarne tekste in fragmente - pa se moramo zavedati, da segamo v privatno sfero oseb, ki si ne bi, ko so tekst sestavljale, nikoli mislile, da bo njihov zapis nekoč predmet radovednosti in tako natančnega preučevanja. In prav zato, ker niso bili napisani, da bi jih mi brali, predstavljajo za nas papirusi izjemno dokumentacijo o takrat- nem življenju. Ni pa bilo vedno tako. V 18. in 19. stoletju so zanimanje vzbujali le literarni teksti, dokumentarne pa so zbirali zgolj iz zbirateljske strasti. Napoleonova ekspedicija v Egipt leta 1798 je med drugim vzpodbu- dila interes za stare egipčanske predmete, med temi seveda tudi za papiru- se. Kot je splošno znano, so se zbirke večine muzejev izoblikovale proti 1 Ti zvitki, ki so bili odkriti že sredi 18. stoletja pod pokroviteljstvom burbonske dina- stije, vsebujejo filozofske tekste, v glavnem Epikura in njegovih učencev. V več izvo- dih je prisotno na primer Epikurovo delo Tie:pt cpucre:w<;. Zelo težko jii:je razbirati, ker so zogleneli in jih je skoraj nemogoče razviti, ne da bi se lomili. Ze kmalu po njihovem odkritju, leta 1752, so izumili posebno napravo, sestavljeno iz dveh valjev, ki se s pomočjo urinih kazalcev izredno počasi premikata in papirus polagoma od- vijata. 98 Keria V - 1 ° 2003 koncu 19. stoletja. Sistematične raziskave, ki bi antični predmet ali pisani dokument povezale tudi s krajem, kjer so ga našli, pa se začenjajo šele po prvi svetovni vojni. Kako so Egipčani pridobivali papirus, nam poroča Plinij Starejši.2 Pa- pirusovo drevesce raste v zastajajoči, le do dva kubita3 visoki vodi, pred- vsem v Nilovi delti. Zraste visoko tudi do deset kubitov. Veliko gaje v oazi Arsinoe (danes El Fayum). 4 Plinij pravi, da je papirus vsesplošno upora- ben: iz njegovih debelih korenin izdelujejo posodo in drugo orodje, poleg tegajih uporabljajo tudi za kurjavo; iz trikotnega stebelca izdelujejo papir, iz njegovih cvetov pa vence za kipe bogov. Iz papirusa izdelujejo tudi čol­ ne, obleke, rogoznice, sandale, jadra in vrvi. Plinij še poroča, da mlade papirusove poganjke jedo tako surove kot kuhane. Papirusovo drevo je torej za Egipčane pravi dar bogov, ker drugega lesa v Egiptu skorajda ni in ga morajo uvažati. Papirusov zvitek nastane po takem postopku: steblo razrežejo na en kubit dolge segmente, nato iz vsakega posameznega dela izrežejo čim tanj- še rezine, široke 1-1,5 cm, in jih položijo eno zraven druge, tako da na- slednja za malenkost prekriva prvo. Notranjost stebelca je zelo lepljiva, zato uporaba dodatnega lepila ni potrebna. Ko je zaželena velikost doseže- na, hitro preložijo po istem postopku še serijo segmentov vprek, nato dajo papir pod prešo in ga posušijo na soncu. Zvitek nastane, ko se zalepi sku- paj več tako pridobljenih listov (do dvajset) s pomočjo lepila, ki ga naredi- jo iz moke in vode. 5 Ko so posamezna xo/,),~µ