Ljubezen
Pobožno tonemo v kopel kadila. Kot ta prosojno lahki pajčolan ovijamo ljubo Ti srčno stran, ki je za nas ljubečo kri prelila.
Počasi nam kadilnica obstane, umakne za oblake se nebo. S Frančiškom nežno ljubimo zemljo, le žile k Stvarniku so nam zrahljane.
Ljubezen vžgi nam, križani Pastir, Tvoj angel nam kadilnico zavihti, da ne omaga nam v peklenski ihti.
Na dno srca nas svojega pogrezni, posej nam v prazne brazde milost, mir in vrhovata žetev bo ljubezni.
Sonet
O Bog, osreči me ali ubij
ali pa daj moči mi, da bom kelih
Tvoj grenki izpil, da videl v Tvojih delih
skrivnostnih bom ljubezen, ki miri
v pekoči boli stisnjene dlani, strmo izprožene do oblakov belih, da bom trpel, navajen onemelih tožba, voljno, kar naložiš mi Ti!
To zadnje daj mi, da Ti bom podoben.
Da ko življenja mojega bo čoln
na gladko obtesan in z ognjem izdolben
in grenkotežkega tovora poln, pokažeš mi nevidni svoj pristan in usmiljen mi ponudiš svojo dlan.