Politiški oddelek.
Pošteni mešetar nima sreče.
Ljuti in že toliko let trajajoči narodnostni boj, kateri omajuje stebre naše države, je vsled nestrpnosti in gospodstvaželjnosti nemškega plemena že skoro prikipel do vrhunca, a še vedno nihče ne sluti, kakšen mu bode konec.
Badeni je mislil, da ^se ogne uvedenju popolne ravnopravnosti in zlasti vsaki količkaj korenitejši državno-pravni preuredbi potom jezikovnih koncesij. Domneval je, da se bodo Slovani zadovoljili z drobticami, Nemci pa temu ne bodo ugovarjali, in v ta namen je hotel na vsak način utisniti v novo parlamentarno večino tudi nemškoliberalne veleposestnike, češ, vsak bo nekoliko odnehal in za nekaj časa bo narodnostni mir zagotovljen, saj ne more nihče tajiti, da čakajo rešitve velevažna gospodarska in socijalna vprašanja, katera se morajo prav radi narodnostnih bojev vedno odkladati.
Vsled silnega in popolnoma neopravičenega odpora Nemcev proti jezikovnim naredbam je postala sprava mej narodi akutna, postala je neizogibno in nujno potrebna, saj so Nemci s svojo obstrukcijo zaustavili vse delovanje državnega zbora, tako da državni stroj že več ne more funkcijonirati.
Grof Badeni se je dela takoj lotil, dasi je bilo od vsega početka jako malo upanja, da se mu posreči. Sodil je, da so nemškoliberalni in češkokonservativni veleposestniki v prvi vrsti poklicani, uplivati na svoje strankarske prijatelje v smislu sprave in začeti mej seboj pogajanja zaradi sporazumljenja. Vladna glasila so tudi že razpravljala o pogojih sprave in vsa vprek so naglašala, da bi se brez težav dosegla, ako bi cehi privolili, da se izdane jezikovne naredbe bodi že kakorkoli utesne, da izgube prvotno ostrost, in bi bilo Nemcem olajšano učenje češkega jezika, povrh pa, ako bi se sprijaznili z mislijo, da se v češkem dež. zboru uvedejo narodnostne kurije.
Nemškoliberalni veleposestniki so spoznali, da bi bila to velika pridobitev za češke Nemce in bili so koj pripravljeni, prevzeti nalogo posredovalca. V njih imenu je grof Stiirgh to izjavil v graški „Tagespošti" in zahteval samo jedno, da vlada obzirnejše kakor doslej postopa proti nemškim nacijonalcem. To so veleposestniki pač morali zahtevati, sicer bi jim nemški nacijonalci koj od kraja pokvarili vso akcijo.
Ta ponudba nemškoliberalnih veleposestnikov je v vladnih krogih obudila veliko radost in vladna glasila so jo z veseljem pozdravljala, poživljajoč zajedno češke veleposestnike, naj se že odločijo na pogajanja z nemškimi, pri katerih bi grof Badeni igral ulogo poštenega mešetarja.
Vlada je v prvem trenotku pač mislila, da je igra že dobljena, da je vsaj začasna sprava mej Čehi in mej Nemci zagotovljena, toda učakala je neprijetno razočaranje, kakršnega se pač ni nadejala.
Proti pogajanjem so se oglasili najprej Staročehi, kateri so sosebno povdarjali, da sedaj z Nemci sploh ni možno govoriti, ker oni ne priznavajo narodne ravnopravnosti in nečejo nič slišati o nje uveljavljenju, pač pa se poganjajo z največjim in najbrezobzirnejšim terorizmom za ohranitev njih predpravic, za ohranitev njih gospodstva nad drugimi, nenemškimi narodi v državi, a s takimi strankami, da je vsako pogajanja v naprej izključeni.
Mladočeška stranka je šla še za korak dalje in odklonila pogajanja tudi za slučaj, da bi z Nemcem bilo sploh mogoče se razgovarjati. Odbila je vsako polovičarsko spravo in rekla, da se drugače ne meni za pogajanja, kakor če se Nemci izreko za uveljavljenje popolne ravnopravnosti in jednakovrednosti, za to, da se sprava ne nanaša samo na Češko, ampak tudi na Moravsko, ter ako Nemci privolijo, da se pred uvedenjem narodnostnih kurij premeni skrajno krivični in za Čehe jako neugodni Schmerlingov volilni red. Ako Nemci teh pogojev ne sprejmo, potem so pogajanja sploh nepotrebna in ni zanje dobiti Mladočehov, pa naj se zgodi karkoli in če se tudi izkaže potreba, sistirati ustavo in uvesti absolutizem.
V nemških strankah je ta kategorična izjava Mlado-čehov obudila s'lno jezo, kateri so dali duška v strupenih govorih na raznih shodih in v ostrih člankih. Zdaj so bili češki veleposestniki njih in poštenega mešetarja grofa Badenija zadnje upanje in zdaj se je tudi to izjalovilo.
Češki veleposestniki so izjavili, da se z Nemci ne-čejo pogajati in da tudi nemških veleposestnikov ne marajo sprejeti v krcg večine. To je izjavil jeden najuglednejših in najveljavnejših članov kluba čeških veleposestniških poslancev, grof Deym, minolo nedeljo na shodu v Taboru, in pri tisti priliki naravnost povedal grofu Ba-deniju, da češki veleposestniki nočejo biti orodje v njegovih rokah in da se Badeni mora okleniti večine.
Češkim veleposestnikom je to izjavo narekovala zavest, da Badenijevi poskusi, doseči nekako polovičarsko spravo inej Čehi in Nemci, niso več umestni. Po njih mnenji hoče Badeni spravo, katera bi Čehom nalagala kar mogoče žrtev, Nemcem pa zagotovila čim več prednosti j, ker bi taka piskava sprava imela brez dvoma take posledice, kakršne so imele Taaflejeve punktacije, ki so ubile staročeško stranko in nakopale veleposestnikom največje sovraštvo češkega naroda. Zato jo veleposestniki odklanjajo, toliko bolj, ker ima sedanja parlamentarna večina moč, da eventuvalno tudi proti volji Nemcev uveljavi načela ravnopravnosti in avtonomije ter tako naredi za vselej konec vsaj jezikovnim bojem.
Za poštenega mešetarja, za katerega bi grof Badeni tako rad veljal, pomeni ta izjava čeških veleposestnikov hud poraz, kajti iz nje razvidi, ne samo, da so vsi zastopniki češkega naroda solidarni, nego tudi to, da se češki veleposestniki, ti mogočni podporniki Taafifejevi in Windischgratzovi, nečejo podrediti njegovemu vodstvu, nego da hočejo hoditi po svojih potih in če treba tudi proti njemu.
Badeni je zdaj tam, kjer je bil tedaj, ko je zaključil državni zbor. Kaj stori? Tega sedaj najbrž niti sam ne ve!
250