Vijugasta pot kulture
Ob jubilejih se ponavadi oziramo po prehojenih poteh, ocenjujemo svoje delo ali delo drugih. Kako naj bi ujeli in na kratko strnili v sklenjeno podobo vse odtenke kulturnega dogajanja, ki /ih je vtkalo v kul-turno zgodovino Ijubljanskega jedra teh zadnjih 40 let? Človeško oko jih zaznava drugače in zelo osebno. Izbrali smo pogled človeka, ki vsa ta leta ni bil le priča, temveč tudi aktiven oblikovalec kultur-nega življenja na tem področju.
Sergej Vošnjak, trenutno ravnatelj Mestnega gledališča ljubljanskega, nam je na pred-log, naj naredi kratek, neolep-šan obračun dobrega in slabe-ga v teh 40 letih na kulturnem področju ljubljanskega jedra, odgovoril takole:
V teh štiridesetih letih je imel naš kulturni razcvet pre-cej vijugasto smer razvoja. V prvih povojnih letih je bilo kulturno življenje vtkano v življenje vsakogar, delavca, študenta, intelektualca, tako da vse oblike kulturnega živ-ljenja niti niso mogle zadovo-ljevati vseh interesov delov-nih ljudi po kulturi. To je bil čas revolucionarnega zanosa in zanosa osvoboditve. Ljudje so čutili revolucijo tudi kot kulturni boj in ta kulturna za-vest se je manifestirala na kul-turnih prireditvah. Z viša-njem standarda, z odpiranjem meja so te vrednote v zavesti ljudi vse bolj prepuščale me-
sto drugim interesom in vre-dnotam, miselnost je postaja-la zmeraj bolj potrošniška. To stanje so omilile nekatere kul-turne akcije, kot pred nekaj leti akcija Komunista Človek, delo, kultura.
Na področju ljubljanskega jedra se pretežni del kulturne dejavnosti odvija na profesio-nalno institucionalni ravni; si-cer pa je v tem smislu težko ločevati mestno jedro od dru-gih ljubljanskih občin, saj so uporabniki te kulture pravza-prav prebivalci vsega mesta. Ce pogledamo zanimanje za gledališče, knjižnice, razstave in še kaj, vidimo, da je pravza-prav veliko. Uspeh in odziv ljudi je močno odvisen od or-ganizacijsko psihološke moti-vacije, ki jo znamo ustvariti v sredstvih javnega obveščanja. Globoko v miselnosti in nava-dah našega človeka je nekaj lagodnega. Če ga dobesedno ne potegneš, se za stvar sam
ne bo odločil. Zato je ljudi, ki redno spremljajo kulturna do-gajanja, pravzaprav manj, kot bi si mislili. Več ali manj so zmeraj isti.
-  Ali se nam ni torej bati neke vrste odtujevanja, zapi-ranja v ožje kroge?
Vse to lahko premostimo le tako, da zavzetost za kulturno življenje prenesemo v delov-ne organizacije, v karajevne skupnosti. Značilno je, da je kulturno življenje v delovnih organizacijah, v KS tembolj živahno, čimdlje od centra gremo. Veliko je torej odvisno od kulturnih animatorjev, ki delujejo na mestih, kjer člo-vek prebije največ svojega ča-sa. Mislim, da bi se s široko zastavljeno akcijo dalo veliko narediti. Ta trenutek se mi zdi za to še posebej ugoden. Ne-kateri družbeni ukrepi so za-vrli potrošniško mrzlico. Že-ljo po nakupovanju in potova-njih lahko nadomestimo prav s kulturo. Seveda bi se morali v tako akcijo vključiti s svojo participacijo sindikati, skladi skupne porabe.
-  Kaj pa tisti pravi, zunanji, zato pa nič manj pomemben vtis, ki ga daje naše mestno jedrodanes?
Stara Ljubljana se mi zdi v resnici zalo stara. 2ivljenje v njej je izredno mrtvo, kljub nekaterim težnjam in ukre-pom, ki so skušali stvar izbolj-šati. Ljubljansko jedro bi bilo lahko izredno živo, saj že zara-di svojega ambienta dobese-dno vabi, da bi se v njem ne-kaj dogajalo. Ob primernih gostinskih storitvah bi tu lah-ko našli svoje mesto celo pro-fesionalni kulturniki, štu-dentje itd. V ljubljansko jedro bi lahko prenesli nekatere iz-kušnje kulturnodružabnega življenja beograjske Skadarli-je. Ce bi to uspeli vsaj v polet-ni sezoni, ko naj bi bila Ljub-ljana bolj živa tudi pozno zve-čer, bi dosegli že veliko. To bi bila daljnosežna vlaganja, ki bi se obrestovala tedaj, ko bi uspeli v ljudeh vzbuditi trajno potrebo po kulturnem dogaja-nju in življenju.