dali še nekaj osamelih, takih, ki so bolj na meji zgodovine in med seboj antitetični, kakor Michelstadterjevo Prepričanje (»La Persuasione«) in Perevrovo »Knjigo o ko-larju« (»Libro del collare«), rodila proti koncu te dobe katoliško-spekulativni pokret z Gemellijevo »Revijo neoskolastične filozofije« (»Rivista di filosofia neoscolastica«) in zgodovinsko verski, a temeljno krščanski z revijo Bilvchnis, ki mu bomo dostavili še kratko trajajoč in osamel katoliško-politično-artistični moment Stolpa (»T o r r e«), kjer so delovali Tozzi, Giuliotti in Paolieri, in pokret Filozofičnega krožka (»Circolo di filosofia«), ki ga vodi G. Amen-dola s Po ročilom o pridruženi f 1 o -rentinski filozofski biblioteki (»Bullettino delFannessa Biblioteca filosofica di Firenze«) in z revijo »Duša« (»LTanima«), ki jo vodita Papini in Amenclola; v tej reviji se v napetih diskusijah anticroce-janstvo polagoma opredeluje z Marrucchijem, ki je spisal nekaj meditacij (Meditazioni) v katoliško-mistično tendenco; s Cecconijem (Th. Neal) pa v katoliško-tomistično tendenco, ki se je prenovila potem Blondela, medtem ko se izkuša sistematizirati Amendola preko voluntaristično-fichtovske, torej biranijanske pozicije.
Ko so se medtem radi teh naporov začele odkrivati najbolj skrite korenine, najtežavnejši in najbolj mučni problemi naše duše, je intuicijonistična, pasivna in dekadentna neposrednost praznovala z ostanki bergso-nizma in nietzschejanstva svoj zadnji, pošastni triumf v fu turizmu (»Lacerba«: Soffici, Marinetti, Boccioni, Carra, Palazze-schi, Papini) in malo nato so se utrdile pred grozno skrivnostjo zgodovinske katastrofe, pred skrivnostjo zapletene in prevratne krize v civilizaciji na eni strani nekatere začudene in modre osamljene individualnosti (Serra), na drugi pa je iznova zacurljala ona retorika, proti kateri je bil namerjen ves dotedanji resni duševno-kulturni pokret.
Futuristična in interventistična retorika je zmedla ves red komaj določenih vrednot, tako da se je crocejanstvo, že v principu samem nasprotno konfuzjonizmom in retoriki, iznova vedno bolj jasno in ne meneč se za vojno dejstvo, utrdilo v nekem neutralizmu ter našlo svoje opravičen je v transnacionami zahtevi po klasični zgodovinski in nra.vni evropski misli.
Toda poleg anticrocejanskih pozicij, ki sem jih očrtal ravnokar, se je bila polagoma vsilila nova spekulativna pozicija, ne mistična, ne pozitivistična, a izvirajoča iz istega idealističnega temelja, iz katerega izvira croce-janska, zato pa zanjo toliko bolj nevarna: Gentilejev aktualizem, ki, kakor že omenjeno, ni nič drugega nego poglobi j en je crocejanskega intuicionizma v bolj odločno spekulativno samozavest, oziroma, še bolj natančno, poglobljenje le po eni strani opa-
TONE KRALJ: TEŽAKI.
zovanega in slabo umevanega crocejanskega sistema.
Zakaj če pri Croceju onostran intuitivne neposrednosti velja pojmovna posrednost, se ta in ona pri Gentileju ujemata in se identificirata v tisti edini, točni konkretnosti, ki je čin mišljenja. Pri takile miselni mistiki (to je psevdomistiki) se je Croceju lahko igrati z odgrinjanjem cele konstruktivnosti in orga-ničnosti svojega sistema v celoti; in lahko mu je tako odkrivati njegov pravi pomen, ker je tudi etični svetovalec; in medtem ko zadene aktualizem na notranja neozdravljiva nasprotja po svojem imanentistično-psevdomističnem bistvu in skeptična kritika Rensijeva kakor tudi Tilgherjeva in Aliottova taka nasprotja vedno bolj poudarja, se pokaže crocejanstvo plodovito v novih kulturnih tendencah, tako n. pr. v zgodovinsko-politični tendenci, ki jo zastopa Liberalna revolucija (»Rivoluzione liberale«), revija, ki jo je ustanovil Gobetti in pri kateri sodelujejo Sapegno, Burzio, Ansaldo, Formentini, Vinci-guerra. Ta revija staplja v sebi to, kar vsebuje crocejanstvo najvitalnejšega in najglobljega, s tem, kar je najvitalnejšega v politični misli Salveminijevi. A poleg spekulativne kritike nasprotuje Gentilejevemu aktualizmu nova literarno-artistična pozicija kot reakcija proti senzibilističnemu fragmentaričnemu in nečloveškemu intuicionizmu. Zdi se, da je to pozicijo, ki se je začela z neoklasicizmom R o n d e (Cecchi, Lardarelli, Bacchelli in Baldini) v imenu vseh vrednot arhitekture, objektivnosti in človeške dramatičnosti, danes iznova zavzel B a r e 11 i, katerega izdaja ravno ista Liberalna revolucija; ta pa motri ravno iste vrednote s političnega vidika; podobno prejšnji reakciji proti liričnemu in spekulativnemu ekscesu in roman-
12*