Polimerni \rr63 30 8roJev. tneaeJn* naročnini I MlnJ
- GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
IZ VSEBINE
VPRAŠANJE SLOVENSKIH ŠOL NA KOROŠKEM
NOVI BEOGRAD
NAGEL POGLED V PRETEKLOST PRIMER AVSTRIJE V MOSKOVSKEM KREMLJU
ŽIVLJENJE V ITALIJANSKEM PRISTANIŠČU GENOVI
letnik m.
DUNAJ, V PETEK 30. L 1948
ŠTEV. 5 (98)
Veleposlanik Sovjetske zveze v Združenih državah Amerike Aleksander Pa-njuškin, je v odgovorih, ki jih je dal na vprašanja dopisnika ameriške poročevalske agencije Associated Press, poudaril, da obstoj dveh različnih družbenih sistemov ne more vplivati na medsebojne odnose, če se dejansko želi sodelovanje. Zaradi tega se Sovjetska zveza tudi nikdar ni protivila trgovinskim odnosom z Združenimi državami, ki bi se razvijali pod normalnimi kupčijskimi pogoji.
Na vprašanje, če veleposlanik predvideva zboljšanje odnosov med Sovjetsko Zvezo in ZDA, je Panjuškin odgovoril, da bi bilo zboljšanje odnosov med SZ in ZDA zaželeno posebno zaradi tega, ker je na tem vprašanju v enaki meri zainteresirano ljudstvo obeh držav. •
Glede zunanje politike Sovjetske zveste je Panjuškin odgovoril, da obstoj dveh različnih družbenih sistemov ne more vplivati na medsebojne odnose obeh držav. Na podobno vprašanje republikanskega senatorja Harolda Stassena
O priliki 30. obletnice vzpostavitve Sovjetske oblasti v Ukrajini, je bila 26. januarja v Kijevu svečana seja Vrhovnega sovjeta Ukrajinske socialistične republike. Zasedanju so prisostvovali zunanji minister SZ Molotov in gosti iz drugih zveznih republik.
Zunanji minister Molotov je v imenu sovjetske vlade, Centralnega komiteja VKP(b) in predsednika ministrskega sveta Stalina predal pozdrave sovjetski Ukrajini in v svojem govoru med drugim dejal:
Velika socialistična revolucija je narode carske Rusije osvobodila verig kapitalističnega suženjstva. Odprla je narodom vsega sveta pot h komunizmu, pot k svobodnemu, srečnemu življenju.
Ukrajinsko ljudstvo je bilo med prvimi, ki so za ruskim stopili na to pot. Zgodovinska posebnost tega koraka je bila ta, da je ukrajinsko ljudstvo na tej poti tudi uresničilo svoje stoletne sanje, Ustvarilo lastno, narodno ukrajinsko državo in s tem položilo temelje novemu slavnemu obdobju svoje zgodovine. Tako je nastala pod zvezdo sovjetske oblasti, socialistična, resnično ljudska država — sovjetska Ukrajina.
Minister Molotov je nato podal pregled gospodarskega in kulturnega razvoja Ukrajine v 30 letih sovjetske oblasti, poudaril zasluge ukrajinskega ljudstva v industrijskem in kmetijskem procesu proizvodnje, kakor tudi v letih domovinske vojne in nadaljeval:
Tako kot še nikdar prej so množice ukrajinskega ljudstva in divna ukrajinska mladina prežete z globokim sovjetskim patriotizmom.
Stoletja in stoletja so prešla, ne da m se ukrajinsko ljudstvo moglo združi. Sanje Ukrajincev o združitvi so se *dole brezupne. Odkar pa se je Sovjet-*ka zveza okrepila in dobila možnost, da f.ast°pa upravičene težnje ukrajinskega 'ludstva no združitvi vseh Ukrauncev v Sovjetski državi, se je izpolnila želja U-
je nekoč že odgovoril predsednik ministrskega sveta SZ Stalin, ki je dejal:
»Razumljivo, da Sovjetska zveza in Združene državo lahko sodelujeta. Razlika med njima ni večjega pomena, v kolikor gre za sodelovanje. V Nemčiji in ZDA vladata enaka gospodarska sistema in kljub temu je med njima prišlo do vojne. Gospodarska sistema v ZDA in ZSSR sta različna in vendar med njima r.i bilo vojne, ampak sta med vojno sodelovali.
Če dva različna sistema lahko med vojno sodelujeta, zakaj bi ne mogla sodelovati tudi v miru?
Treba pa je vedeti, je. dejal Panjuškin, da je sodelovanje dveh različnih gospodarskih sistemov možno, če se to želi. Če sodelovanja ne želijo, potem pride lahko do spora celo med državami, ki imajo isti ekonomski državni sistem. Razlika med sistemoma v naših državah zaradi tega ne more biti ovira pri razvoju političnih, gospodarskih in kulturnih vezi med nami«.
krajincev po njihovi narodni združitvi. Sedaj so v sovjetski Ukrajini zedinjena vsa ukrajinska ozemlja vključno zapad-na ozemlja, ki so preje bila pod Poljsko, Karpatsko Ukrajino, ki je bila preje v okviru CSR in Bukovino, ki je bila pod Romunijo. S pomočjo Sovjetske zveze je prišlo do združitve vseh ukrajinskih o-zemelj in število prebivalcev današnje Ukrajino je skoraj enako številu prebivalcev največjih držav Evrope. Ne smemo pa pozabiti, da so se tudi na mejah ukrajinske države dogodile velike spremembe. Če so bile preje na zapadu in jugu Ukrajine države z reakcionarnim ali polfašističnim režimom, so danes na vsej državni meji Ukrajine države, v
Na 25. kongresu italijanske socialistične stranke, ki jo bil te dni v Rimu, je sekretur stranke Basso v svojem referatu med drugim dejal:
Pred letom dni si je marsikdo težko mislil, da bo cepitev socialistov dovedla do krepitve in jačanja stranke. Naloga, ki jo je pred nas postavil sklep levega krila stranke, je bila 'doseči enotnost s Komunistično partijo. Obe stranki uživata danes iste pravice.
Mi se zavzemamo za politiko enotnosti, ker smo socialisti in kot taki borci delavskega razreda. Obsojali smo in bomo vedno obsojali tiste, ki so zaradi lažnega strankarskega patriotizma ali kakršnih koli drugih motivov skušali doseči, da bi naša stranka vodila politiko, ki bi se razlikovala od politike komunistov, da bi dali socialistični stranki poseben značaj.
Uspeli smo dokazati, da se lahko doseže enotnost demokratičnih sil samo
Veleposlanik Sovjetske zveze je dalje poudaril, da se Sovjetska zveza ni nikdar protivila trgovinskim odnosom z Združenimi državami in da sta na krepitvi trgovinskih odnosov obe državi v enaki meri zainterisirani. Kljub temu pa ameriške oblasti podvzemnjo ukrepe, ki ne vodijo h krepitvi medsebojne trgovine, ampak k slabitvi trgovskih odnosov.
Na vprašanje, kako bi ZDA najbolj pomagale SZ pri obnovi njenega v vojni opustošenega ozemlja je Panjuškin odgovoril, da Sovjetska zveza izvaja petletni plan za obnovo in izgradnjo svojega ljudskega gospodarstva. Ta plan temelji na izrabi domačih bogastev, tako da Sovjetska zveza s polnim uspehom in lastnimi silami obnavlja in izgrajuje v vojni opustošena ozemlja.
Veleposlanik Panjuškin je dalje govoril dopisniku Assciated Pressa še na vprašanja o pogajanjih glede pogodbe o najemu in posojilu in o nalogah zavezniške komisije za Daljnji vzhod.
v katerih so vzpostavili nove demokratične režime, režime ljudske demokracije.
Molotov je nato poudaril, da je ukrajinsko ljudstvo doseglo te uspehe zaradi mogočnega prijateljstva med narodi Sovjetske zveze, zaradi podpore, ki jo nudijo sovjetski narodi Ukrajini. Vse te pridobitve pa so rezultat socialističnih temeljev sovjetske države, ki jih je ustvarila Socialistična revolucija. Samo sovjetska oblast in naraščajoči vpliv Sovjetske zveze v mednarodnih odnosih so omogočili uresničenje davnih teženj Ukrajincev. V tem je tudi velika zmaga idej Lenina in Stalina, idej boljševistične partije, idej komunizma.
tedaj, če se gre po poti levih socialistov. Mnenja smo, da resnično svobodo lahko dosežemo samo pod režimom socialne pravičnosti, ker pod meščanskim režimom ni mogoče doseči resnične demokracije.
Basso je nato govoril o zunanje političnih vprašanjih. Kapitalistične skupine, ki so na oblasti v raznih državah, je dejal, so stopile v službo ameriškega kapitalizma. Stari vladajoči razred Italije vodi samo gospodovalno politiko imperialističnih skupin ZDA. Njegov tisk vedno znova napada demokratična ljud-skag gibanja.
»Mi se ne moremo sporazumeti z va-ruštvom, ki so nam ga vsilili ker se borimo za neodvisnost vseh narodov. Danes sta ostali samo dve možnosti: nadaljevanje reakcionarne politike, ki vodi k novim vojnam ali ustanovitev fronte, ki bo pripravila pot do novih demokratičnih pridobitev. Samo ljudska fronta la-
hko ustvari pogoje, ki so nujni za demokratični način življenja.«
Kongres italijanske socialistične stranke je na zadnjem sestanku z ogromno večino sklenil, da bodo socialisti nadaljevali politiko tesnega sodelovanja s komunisti in da bosta obe delavski stranki nastopili na bodočih volitvah v parlament, ki bodo aprila meseca tega leta, s skupno listo. Zahtevo po sestavi Ljudsko fronte Italije so podprli predstavniki 782.431 članov ali 99,43 odstotka vseh socialistov, zastopanih na kongresu, za resolucijo, da bi socialisti podprli Marshallov načrt, je glasovalo samo pol odstotka prisotnih delegatov. Kongres io dalje sprejel resolucijo, ki zahteva zunanjo politiko, ki ne bo pod vplivom nobene tuje sile, v notranji politiki pa agrarno reformo, novo organizacijo nadzorstva nad gospodarstvom, dvig proizvodnje in ločitev cerkve od države.
Pietro Nenni, predsednik socialistične stranke, je v svojem govoru poudaril pomen enotnosti delavskega razreda in tesnih prijateljskih odnosov s Sovjetsko zvezo.
Vedno večje nezadovoljstvo v Grčiji
Posebni poročevalec angleške revije »Statesman and Nation« Maurice Pearl-man piše v članku o vojaškem položaju v Grčiji, da vojaški ukrepi grške vlade, s katerimi hočejo oklepiti monarhofaši-stično vojsko, ne bodo zadostovali za poraz demokratične armade.
Pearlman poudarja, da so v bilki pri Konici sile atenske vlade, kljub nasprotnim trditvam monarhofašistov, naletele izključno na oddelke grških partizanov, i in pravi, da ni nobenih prepričevalnih dokazov, »da bi partizani dobivali oboroženo pomoč od grških sosedov«. Še nobeden nepristranski opazovalec ni videl, da bi kakšen partizan prešel mejo. Prav tako ne morejo trditi, da bi orožje, ki ga uporabljajo partizani, prišlo iz inozemstva. Neodvisni vojaški opazovalci v Atenah so mnenja, da partizani uporabljajo orožje, ki so ga zaplenili vladnim četam aii odvzeli nemškim četam v času okupacije. Težki topovi, ki so jih uporabili v borbi pri Konici, so topovi tistega tipa, ki jih je Velika Britanija dobavila grški vojski.
Poarlman ja dalje nakazal socialr.o-gospodarske vzroke nezadovoljstva grškega ljudstva in med drugim dejal:
»Kaj so napravili iz pomoči, ki so jo odobrili Grčiji? Poleg Nemčije je v današnji Grčiji nedvomno manj znakov obnove kakor v kateri' koli državi Evrope ali Balkana. Še vedno je polno ruševin, ki so ostale iz vojne. V Grčiji vlada lakota. Nikjer ni sledu pomoči od 400 milijonov dolarjev. Veliki del ameriške pomoči so uporabili za vojsko. Atenski vlada se zelo slabo briga za province. Bogati so vedno bogatejši, ubogi vedno bolj revni. Nezadovoljstvo raste in vrsto partizanov se večajo. Ko so aprila meseca lanskega leta začeli z veliko ofenzivo proti partizanom, so trdili, da znašajo partizanske sile 10.000 mož. Ofenziva ni uspela. Danes pa cenijo, da je 28.000 partizanov. Trdijo, da je general Livesey izjavil po vrnitvi iz Washingtona, da lv>-do demokratično armado na pomlad ali v začetku poletja uničili. Livesey bi dobro storil, če bi prečital podobne izjave grškega generalnega štaba, ki jih je dal lansko leto.«
30. obletnica sovjetske Ukrajine
Italijanski socialisti za enotnost delavskega razreda
Balkanska komisija - orodje za izzivanje
Pod tem naslovom prinaša beograjski list »Politika« uvodnik, v katerem obravnava poročilo tako imenovane »Balkanske komisijeki ga je poslala Organizaciji Združenih narodov in ki ga jo sestavila na temelju enostranske preiskave, izjav lažnih prič in izmišljen'!i dokazov.
Kakor je bilo pričakovati, piše list, je tako imenovana balkanska komisija, v kateri ima predstavnik Wa 11 Streeta ameriški viceadmirnl Goodrich glavno besedo, obtožila balkanske države in posebno Albanijo, da se vmešavajo v notranje zadeve Grčije. »Priče«, ki so jih zaslišali, so bili ujetniki, katerim so ob ljubili, da jih ne bodo usmrtili, če bodo pričali proti severnim sosedom Grčije. V jetnišnici v Janini so prav tako zaslišali več ujetnikov, »ki so potrdili, da so prišli iz Jugoslavije«. Kakor piše monarho-fašistični tisk, je priča Hristos Mici izjavil, da je videl jugoslovanske vojake »pri nalaganju tovorne živine, namenjene za Grčijo«, drugi, Nikiforoš Sulis, pa je komisiji pokazal »čevlje jugoslovanske izdelave«.
Pri preiskavi v zvezi z borbami pri Konici je predstavnik atenske vlade predložil naslednje dokazno gradivo: granato, v katero je bila gravirana rdeča zvezda, in projektile minometalcev, ki so prav tako imeli rdečo zvezdo. Zaradi tega je predstavnikom atenske vlade predpostavljal, da so vsi ti izstrelki prišli iz Jugoslavije. Prav tako je predložil kot »do-
kazno gradivo« brošuro, prevedeno iz ruskega jezika.
»Politika« poudarja, da »balkanska komisija« s svojimi obtožbami proti Jugoslaviji, Bolgariji in Albaniji očitno poskuša, da bi zakrila in opravičila anglo-ameriško intervencijo v Grčiji. Ves svet ve, da so monarhofašisti prišli na oblast s pomočjo britanskih bajonetov, da sedaj imenuje ministre atenske vlade Gris-wold in da je monarhofašistična vojska pod poveljstvom Liveseya.
Predstavniki »balkanske komisije« so pred kratkim ugotovili pravi namen njihovega poslanstva v Grčiji. Izjavili so, da je položaj v deželi kritičen in da je za ohranitev miru potrebna mednarodna žandarmerija. Prav tako so izjavili, da bi medtem ameriška pomorska pešadija, ki so jo poslali v Sredozemsko morje, nadomestila mednarodno vojsko. Zaradi vedno bolj ogorčene osvobodilne borbe grškega ljudstva grozijo anglo-ameriški zavojevalci, da bodo proti grškemu ljudstvu poslali svoje lastne čete.
Glede trditve, da Jugoslavija, Bolgarija in Albanija nudijo podporo grškemu ljudstvu, piše uvodnik na koncu, pa mora biti rečeno, da je ta podpora ravno v tem, da te tri ljudske demokracije nočejo priznati »balkanske komisije«, ki jo samo orodje v rokah ameriških imperialistov, ki služi zmanjšanju ugleda Združenih narodov in obrekovanju herojsko borbe grškega ljudstva.
Izjava CKKP Avstrije o nacistični zaroti
Madžarsko-romunska prijateljska pogodba
Pretekli teden jc dopotovala v Budimpešto delegacija romunske vlado s predsednikom Petrom Grozom na čelu. Delegacijo so sprejeli predsednik madžarske Vlade s člani kabineta, kakor tudi diplomatski in drugi zastopniki.
Predstavniki romunske vlade^ so ob tej priložnosti podpisali z madžarskimi državniki pogodbo med Madžarsko in Romunijo o prijateljstvu, sodelovanju in o vzajemni pomoči. Komunike, ki so ga izdali, pravi, da sta obe vladni delegaciji dosegli popoln sporazum o vseh vaznih političnih vprašanjih. Prijateljske vezi in pogodba so važni činitelji za ohranitev miru v Podonavju in dokazujejo, da so se v Romuniji in Madžarski uresničili pogoji stalnega sodelovanja.
Ob podpisu pogodbe o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomoči jo romunski zun. minister Ana Pauker izjavila dopisniku madžarskega lista »Sza-bad Nep', da so se narodi obeh držav zedinili, da bodo združili vse svoje sile za ohranitev njihovo teritorialne nedotakljivosti.
: Sklenitev pogodb z Jugoslavijo, Bolgarijo,« je dejala Ana Pauker, »in sedaj z Madžarsko bo učvrstila vrste ljudskih demokracij. Naloga naših narodov je, da omogočijo čvrsto medsebojno politično, gospodarsko in kulturno sodelovanje, da ojačijo borbo proti agentom reakcije in imperializmu in tako okrepijo demokracijo v svojih državah.«
Centralni komite Komunistične partije Avstrije je na svojem zadnjem sestanku zavzel stališče do nacistične zarote, ki je še vedno niso uničili, in izdelal predloge, ki naj bi omogočili dokončno rešitev tega vprašanja.
Izjava Centralnega komiteja KP pravi med drugim, da je očitno, da za nepoboljšljivimi pustolovci, ki so sklenili zaroto proti demokraciji in miru, stoie vplivni politični krogi. Nacistično zaroto je spočela avstrijska reakcija, ki jo tu li s pomočjo inozemskih imperialistov podpira. Stranki, ki sta na vladi, sta onemogočili hitro rešitev »vprašanja nacistov« in njuna politika v vprašanju de-nacifikacije je dovedla do tega, da so v mnogih uradih še danes tisti, ki so uživali s svojo zarotniško dejavnostjo.
Zaradi tega zahteva izjava Centralnega komiteja popolno razkrinkanje nacistične zarote, smrtno kazen za vse njene voditelje, strogo kazen za vse sokrivce ne glede na osebo, čin ali ime. Odstranitev vseh, ki so stali v ozadju zarote,.iz vseh javnih služb in funkcij. Prav tako morajo razkrinkati in postaviti na zatožno klop vse, ki so kakor koli sokrivi zarote, ne glede na njihov položaj, osebo in ime.
Dalje pravi izjava, da mora država izpolniti vse svoje dolžnosti do žrtev fašizma in njihovih svojcev, da mora priznati in izpolniti njihove upravičene zahteve. Dokler ne bodo povrnili vse škode tistim nesrečnikom, ki so v vojni izgubili svoj dom, imetje ali eksistenco, je vnebovpijoča krivica zahtevati povračilo škode za tiste, ki so utrpeli škodo po osvoboditvi Avstrije, ker so se zaradi svojo slabe vesti umaknili na zapad. Upravičenost zahtev žrtev fašizma po domu, imetju, stanovanju in eksistenci je stokrat večja kakor zahteve ljudi, ki so preživeli fašizem in vojno brez vsakih
posledic in ki zahtevajo danes povračilo škode.
Prav tako zahteva Komunistična partija, da pokličejo na odgovornost in kaznujejo vse, ki so med fašizmom in vojno uživali. Vse, ki so imeli vodilne položaje v državi, gospodarstvu ali družbi, vse vodilne ljudi v nacistični upravi morajo ne glede na to, ali so bili člani nacistične stranke ali ne, poklicati na odgovornost in kaznovati. Vse vojne dobičke, ki so jih dobili v času nacističnega terorja, morajo odvzeti. Na ta način bodo izpolnili obljubo in kaznovali vse tiste vplivne kolaboracioniste, ki so prizadejali veliko večjo škodo in ki nosijo veliko težjo odgovornost kakor sopotniki, zavedenci nacizma.
»S takimi in podobnimi ukrepi,« pravi izjava na koncu, »z resno pomočjo žrtvam nacizma, z odločnimi ukrepi proti odgovornim in tistim, ki so uživali za časa nacističnega gospostva in Hitlerjeve vojne, bodo dali možnost, da množico zavedenih, zapeljanih, resničnih sopotnikov nacizma osvobodijo vseh posledic osvete in jih napravijo za polnovredne državljane. S tem bodo dokončno rešili »vprašanje nacistov«. Takšno rešitev, ki jo ljudstvo rabi in katero si želijo sto li-soči, je možno doseči samo v borbi zoper reakcijo, ki se noče odpovedati protidemokratični gonji, fašističnim pustolovščinam in zarotam.
Da še ni prišlo do rešitve nacističnega vprašanja, je rezultat dosedanje reakcionarne politike; da bi tudi to vprašanje rešiti, je treba novega političnega kurza. Fašistična zarota je delavstvo opozorila in zato je samo od njegove odločnosti odvisno, po kateri poti bo šla Avstrija, ali po poti, ki pelje nazaj v zmešnjave preteklosti, ali po poti naprej, po poti miru, izgradnje in demokracije.«
Proti razkosanju Nemčije
Velika pomoč SZ pri obnovi Poljske
SfiSsS S.SsS
liki razgovore o političnih in gospodarskih vprašanjih, ki interesi rajo obe drža-
>rV 111 V|U tiouiijiii) •» *	J
•i. Na teh razgovorih so tudi razpravljali i trenutnem mednarodnem položaju in igotovili popolno soglasje obeh vlad.
no i r. rt m>n/luln\rniLri nnl 1
kontingentov so določili tudi cene, ki se ravnajo po cenah na svetovnem tržišču.
Prav tako so podpisali sporazum, da bo Sovjetska zveza dobavila Poljski industrijske naprave.
Poljska bo na temelju tega sporazuma
• 1	* i ... . A rvn	A1 */\
26° "j anua r ja ”^0 S pred sta vnik i poljske prejela naprave za industrijo, za obnovo ade podpisali s sovjetskimi vladnimi mest, pristanišč itd. Za poravnavo teh redstavniki sporazum o izmenjavi do- pošiljk je Sovjetska zveza odobrila I olj-rin med obema državama od 1948. do ski kredit 4o0 milijonov dolarjev.
352. leta. Pri tem so določili glavne po- Poleg tega je Sovjetska zveza izjavila, like hlaua katerih skupna vrednost da je pripravljena dobaviti	na
‘•Žoga eno’ mMijardd dolirjev. Sovjet- kredit naknadno pošiljko 200.000 ton žita Zveza ho dobavljala Poljski železno, ta, tako da bo Poljska prejela skupno z romovo in manganovo rudo, tekoče go- izpolnjenimi dobavami, pol milijona ton vo volno, avtomobile, traktorje in dni- žita. Novih 200.000 ton žita bodo doba-e predmete. Poljska pa bo dobavljala vili v naslednjih treh mesecih.
Predlogi SZ o nemški imovini v Avstrij
Vlada Sovjetske zveze je poslala se-retariatu sveta zun. ministrov v Londo u predlog o nemški imovini v Avstriji, j lavne točke tega dokumenta obsegajo, akor poroča APA, naslednje:
1.	Zahteva Sovjetske zveze glede pe-rolejskih vrelišč v Zistersdortu ostane lespVemenjena, to se pravi, da Sovjetska veza zahteva dve tretjini koncesijskih i ra vic in odgovarjajoči del na diugih na-
2.	Koncesije petrolejskih vrelišč mori jo veljati za dobo 60 let.
3 Povračilo za ostala podjetja nemile’ imovine, ki bi morala pripasti Sov-etski zvezi in katerim bi se ta odpovejta bi moralo biti določeno z vsoto 200 trilijonov dolarjev. To vsoto mora Avstrija plačati v dobi dveh let v 4. Sovjetska zveza zahteva delež 29—
40 odstotkov pri donavskem paroplov-nem društvu.
5. Dobičke in druge dohodke, ki bi Sovjetski zvezi pod temi pogoji pripadli, lahko svobodno izvažajo iz Avstrije. Z druge strani pa Sovjetska zveza v svojih predlogih priznava načelo, da so vsa podjetja, pri katerih ima Sovjetska zveza svoj delež, podvržena avstrijskim zakonom.	_________
I z B e o g r a d a poročajo, da bo prvi transport avstrijskih vojnih ujetnikov odpotoval v nedeljo 1. februarja iz Jugoslavije. S tem se bo začelo v skladu s programom vračanje avstrijskih voj. ujetnikov iz Jugoslavije v Avstrijo tako, kakor so jugoslovanske oblasti obljubile lani v oktobru mesecu gen. tajniku KPA Ftirn-bergu in narodnemu poslancu Holmci ju.
Dogodki, ki so se v zadnjem času odigrali v tako imenovani Bi-coni Nemčije, so pokazali vso upravičenost očitkov, ki jih je sovjetski zunanji minister Molotov izrekel na konferenci zun. ministrov v Londonu in tudi pozneje proti zapadnim silam, namreč da anglo-anieriška politika stremi samo za razkosanjem Nemčije.
Razgovori, ki so jih predstavniki an-glo-ameriških zasedbenih oblasti ,imeli v Frankfurtu, so dovedli do ustanovitve »zapadno nemške« marionetne države. Takrat so objavili vsemu svetu, da je »zapadna Nemčija dobila možnost, da pri razvoju zapadne Evrope odigra s pomočjo Marshallovega načrta realno in pomembno vlogo«. S tem so znova pokazali, da je zapadna Nemčija samo objekt, ki koristi ameriškemu ekspanzionizmu, samo objekt igre magnatov Wall Streeta in Cityja.
Na seji zavezniškega nadzornega svc-. ta za Nemčijo, ki je bila 20. januarja v Berlinu, je sovjetski predstavnik maršal Sokolovski podal stališče sovjetske vlade do frankfurtskega sporazuma in med drugim dejal:
Iz izjave, ki jo je podal komandant ameriških zasedbenih sil v Nemčiji general Clay v Frankfurtu, je razvidno, da so angleške in ameriške oblasti v Nunciji napravile nov korak k razcepitvi Nemčije in ustanovitvi zapadne nemško cl ržave.
Kakor znano, so zunanji ministri ZDA, Velike Britanije in Francije odbili predlog sovjetskega zun. ministra, da bi vzpostavili enotno nemško vlado. Organi, o katerih je general Clay govoril v svoji izjavi in katerih naloga je baje samo v opravljanju gospodarskih funkcij, imajo dejansko vsa polnomočja federativne vlade. S tem so angleške in ameriške oblasti začele ustanavljati nemško vlado za zapadna področja. Vsi ti ukrepi, o katerih ni bil obveščen zavezniški nadzorni svet, predstavljajo grobo kršitev pots-i damskih sklepov.
Ameriški državniki in vojaški ^predstavniki opravičujejo te ukrepe, češ da so vse to izvedli v sporazumu z nemškimi političnimi funkcionarji, ki so se ude-
leževali razgovorov v Frankfurtu. Znano pa je, da so na to posvetovanje povabili samo tiste, ki so pripadniki cepitve Nemčije, ki so sami aktivno sodelovali v pripravljanju anglo-amcriških načrtov. Pripadniki enotne Nemčije pa so podvrženi zatiranju anglo-ameriških oblasti.
Ukrepi, ki so jih anglo-ameriške oblasti podvzele po sestanku v Frankfurtu, še v večji meri motijo gospodarsko življenje Nemčije in povzročajo še večje težave v razvoju mirnodobske industrije, tudi nemške industrije, ki se ne more normalno razvijati brez aktivnih zvez z jugovzhodom in vzhodom.
Sovjetske zasedbene oblasti vztrajajo pri zahtevi po prekinitvi takšnega delovanja ameriških in britanskih oblasti, ki stremijo za razkosanjem Nemčije in kršijo sklepe konference v Potsdamu in medsebojne pogodbe vseh štirih sil.
POLITIČNE
OBODU
Skupina funkcionarjev ameriškega sindikata CIO je v tisku objavila poziv na ameriške delavce, naj zahtevajo od vlade ZDA ukinitev pošiljk orožja in drugih pomoči »prodani Čangkajškovi diktaturi), ki ubija voditelje stavk in vodi vojno proti kmetom.
Ker se vladi Jugoslavije in Italije nista mogli sporazumeti o imenovanju bodočega guvernerja za Svobodno tržaško ozemlje, je Varnostni svet OZN odločil, da bo na prihodnjem pestanku iz-nova postavil na dnevni red vprašanje tržaškega guvernerja.
Način, kako v Turčiji uporabljajo »Marshallov načrt« v praksi, je v Ankari vzbudil veliko vznemirjenje. Posebno so razočarani, ker ZDA zahtevajo, da mora Turčija plačati poljedelske stroje v gotovini. »Marshallov načrt je razočaral naša upanja,« piše list »Son Posta«. »Za-, hteve ZDA bodo že tako omejene finančne možnosti države popolnoma izčrpale.«
Vprašanje	i/
slovenskih šol na Koroškem
Narodni poslanec Hans L a gg er je na decembrskem zasedanju dunajskega parlamenta v proračunski debati govoril o »manjšinskem šolskem vprašanju na Koroškem «. Med drugim je trdil, da imajo koroški Slovenci na področju šolstva vse pravice in v dokaz navajal, da so na Koroškem utrakvistične šole že 75 let. Nadalje je g. Lagger nakazal, koliko zastopnikov baje imajo koroški Slovenci v koroški deželni vladi in drugih uradih. Tako je po njegovih trditvah deželni glavar g. Wedenigg Slovenec. Slovenskega porekla je tudi namestnik deželnega glavarja g. Ferlitsch. Izmed sedmih članov deželne vlade da so trije Slovenci. Tudi v deželnem zboru in v občinah so slovensko govoreči funkcionarji močno zastopani itd. Sprašujemo se, ali jo g. Lagger zamenjal Koroško s kakšno »deveto deželo*, ker tako bi laže verjeli njegovim bajkam o enakopravnosti njenih prebivalcev. Na Koroškem pa so razmere v vsem drugačne. Če pogledamo »Slovenca« Ferlitscha, katerega je g. Stotter pohvalil za njegove zasluge za kmetijsko šolstvo, vidimo, da je ravno on s pomočjo koroških šovinistov v Kmečki zbornici, kakor tudi Schumy, ki jo koroškim Slovencem dobro znan, skupaj z Matschniggom, Gruberjem, Stotterjem in drugimi vedno znova znal preprečiti otvoritev slovenske kmetijske šole, za katero so poleg slovenske gimnazije in učiteljišča borijo koroški Slovenci. Tudi »slovenski« deželni glavar nam je znan po svoji Slovencem dobro namenjeni izjavi na zasedanju koroškega deželnega zbora dne 17. 11. 1947, ko je grozil, da bodo avstrijske oblasti po sklenitvi mirovne pogodbe našle možnost, da bodo obračunale z Osvobodilno fronto, to ee pravi, z vsemi poštenimi in zavednimi koroškimi Slovenci.
Omeniti moramo, da je isti g. Lagger točno pred 20 leti govoril povsem drugače. V proračunskem odboru je socialdemokratski poslanec Lagger decembra 1927 grajal zapostavljanje Koroške nasproti drugim deželam pri podpori za šolska sredstva. Dejal je, da je to zapostavljanje tembolj boleče, ker živijo na Koroškem Slovenci. Leta 1920 pred plebiscitom je vlada izjavila, da bo, če sc bo glasovanje izvršilo v prid Avstrije, Ppoštevala želje koroških Slovencev na vseh področjih, tudi na šolskem. Koroški deželni zbor je slovenskemu prebivalstvu svečano zagotovil, da bo imelo politično, socialno in kulturno enakopravnost z nemškim prebivalstvom. Vlada svojih obljub ni izpolnila. Slovenci zahtevajo, da se slovenski pouk boljo upošteva kakor sedaj. Za pouk slovenskega in nemškega jezika se uporablja stara knjiga, ki se je že davno preživela. Daši so se slovenski učitelji združili in
stali znameniti spomeniki slovenskega jezika in slovenske literature, polna nemških spakedrank.
Zgodovina vseh evropskih narodov pa nam kaže, da je kulturna dobrina narodne zavesti plod vzgoje. Narodnega šolstva, v katerem bi se ljudski naraščaj vzgajal v duhu svoje narodnosti, koroški Slovenci v Avstriji nikdar niso imeli. Leta 1851 je prosvetno ministrstvo na Dunaju izdalo uredbo, po kateri se morajo otroci Slovencev učiti jezika večinskega naroda, to je nemščine. Odredba sicer pravi, da mora biti materinski jezik podlaga za pouk, obenem pa zapoveduje šolskim oblastem, da se mora s poukom nemškega jezika pričeti že v drugem šolskem letu. Po tej odredbi je sicer koroškim Slovencem bila še dana možnost, da svojo mladino vzgajajo v slovenskem jeziku, a že v naslednjem desetletju je postala šola izključno politično bojno sredstvo, ki so se ga Nemci vedno bolj posluževali proti drugim narodom stare monarhije.
Upravni aparat je bil na Koroškem vedno v rokah nemške večine, ki je tudi sklepala in odločala o usodi slovenskega šolstva. O učnem jeziku v ljudskih šolah jo odločevnl deželni šolski svet, v katerem so bili Nemci v veliki večini. Ta način je še danes na Koroškem v veljavi, samo da Slovenci v dež. šolskem svetu nimajo niti enega zastopnika.
Nemške večinske stranke so porabile svojo moč za to, da s» slovenske utrakvistične šole polagoma spremenile v sredstvo za raznarodovanje. Nameščali so v vedno večjem številu učitelje, ki so sicer obvladali slovenski jezik, drugače pa so bili izraziti sovražniki slovenskega naroda. Koroški deželni šolski svet se je celo drznil, da je zagrozil s kaznijo onim učs toljem, ki niso sodelovali pri ponemčevanju slovenskih otrok. Tako se je pričela sistematična germanizacija sloven-skega naroda na Koroškem, ki je postajala iz leta v leto vedno ostrejša,
Določbe, po katerih naj bi se poučevalo tudi v slovenskem jeziku, so ostale samo še na papirju. Nenehni boj slovenskih zastopnikov proti takšni zlorabi šole je bil brezuspešen, zakaj učitelji so stali pod varstvom višjih šolskih oblasti in deželne vlade, od katerih so tudi prejemali naloge in direktive za raznaro io-valno delo, da »Heimatbunda« in »Stid-rcarke« niti ne omenimo.
Skozi vsa desetletja so izvajali načrtno germanizacijo in pričakovati bi bilo, da se bo ta krivica v »demokratični« Avstriji poravnala. Toda dejstva dokazujejo, da se to zlo danes prav tako nadaljuje. Avstrijske oblasti se sicer ob vsaki priložnosti sklicujejo na uredbo o dvojezičnih šolah, ki jo je konec oktobra leta 1945 izdala deželna vlada v Celov-
Slovenske učitelje, ki so si prizadevali, da bi izboljšali stanje slovenskega potika v dvojezičnih šolah, je dež. šolski svet odpustil iz službe, jih prisilno upo-. kojil ali pa premestil v nemške kraje. Na njihova mesta pa so nastavili »manj-obremenjene« naciste in inozemske fašiste in kolaboracioniste. Tako so bili v začetku tega leta med številnimi drugimi »manjobremenjenimi« nacisti nastavljeni Artur Jank, Pavle Jues, Ferk i. dr., ki so se sami hvalili kot »stari nacistični borci«. Seveda je slovensko antifašistično prebivalstvo pi-otestiralo proti takemu ravnanju in ko so se dotični učitelji zagovarjali pred okrajnim šolskim svetom, je izjavila bivša učiteljica v Št. liju, »da so edino le Titovci proti njej«. Ta zagovor je značilen za koroške razmere ter najbolj nazorno slika karakteristiko ponovno nameščenih »manjobremenjenih« nacističnih učiteljev.
V novi »demokratični« Avstriji gre razvoj tako daleč, da celo škofijski ordinariat pod vodstvom dr. Kadrasa zahteva v šolah tudi veronauk v dvojezičnosti in to v šolah, kjer je bil ta vedno samo slovenski.
Spričo takšnih razmer in zapostavljanju koroških Slovencev je Slovenska prosvetna zveza v Celovcu od prosvetnega ministrstva na Dunaju zahtevala otvoritev slovenske gimnazije in učiteljišča v Celovcu. Ugotoviti pa moramo, da še da-
Kongresu AFZ, Beograd
Reakcionarna avstrijska oblast nam ni dovolila, da se udeležimo kongresa. Zato Vam pošiljamo borbene pozdrave in Vam žtjlimo poln uspeh.
Me žene Slovenske Koroške se zaobljubljamo, da se bomo neustrašeno in vztrajno borile za nacionalne in socialne pravice slovenskega ljudstva na Koroškem do priključitve k FLRJ. Vzgled v tej borbi nam bodo vedno naši junaški borci in borke partizani.
Pokrajinski odbor AFŽ5 za Slovensko Koroško.
nes nimamo ne odgovora na pismo, ne slovenskih šol. Na drugi strani pa se pouk slovenščine na dvojezičnih šolah ali nezadostno ali pa sploh ne izvaja.
Taka je torej resnična enakopravnost in to so pravice, ki jih po izjavi poslanca g. Laggerja koroški Slovenci baje uživamo. Na zahtevo, »da se priznamo k Avstriji« pa odgovarjamo g. Laggerju in vsem njegovim somišljenikom: Mi smo in ostanemo, kar so bili naši predniki, narodu zvesti in pošteni Slovenci, ki ne klonejo pod nobenim nasiljem, temveč se odločno in brezpogojno borijo za svoje pravice!	>
Kulturno - prosvetni tečaj v Dolah
pred nekaj leti hoteli sestaviti novo učno cu, ki pa še do danes ni izvedena. Leti knjigo, do danes niso mogli doseči rri- 1945 je skupina slovenskih učiteljev pri; trdila oblasti za uporabo te knjige v fi> pravila čitanko in jo predložila deze.ni li. Učitelji so mnogokrat prisiljeni dobi- šolski oblasti v odobritev. Naletela pa je vati knjige iz Ljubljane. Tudi vprašanje na odločtn odpor dez. šolskega sveta. V. izobraževanja učiteljev je za slovensko aprilu leta 1946 je dez. šolski svet po-manišino na Koroškem velikega pomena, veril posebni skupim šolnikov uradno Dolžnost prosvetne uprave je, da izobraz- nalogo, da pripravi slovenske šol. knji-slovenskih učiteljev posveti posebno Tndn do danes zaman čakamo na te
V času od 7. do 25. januarja je bil v Dolah ob Vrbskem jezeru kulturno-pro-svetni tečaj, ki so se ga udeležili prosvetni aktivisti iz vso Slovenske Koroške. Velika udeležba in zanimanje ter sodelovanje vseh aktivistov sta bila najlepši dokaz, kako potreben je bil tak tečaj za izboljšanje kakovosti naše ljudske prosvete in naših prosvetnih prireditev. Voditelji tečaja in razni predavatelji so v svojih referatih govorili o pomenu ljudske prosvete, o načinu ljudsko prosvetnega dela ter o kulturni in literarni zgodovini slovenskega naroda, kar naj bi dalo vsem prosvetašem osnovo za čim boljše poznavanje slovenske preteklosti in razumevanje nalog, ki nam jih stavi današnji čas v naši borbi za svobodo in enakopravnost.
Tečajniki, ki so ves čas z živim zanimanjem spremljali referente in predavatelje in z živahnim razpravljanjem dokazali, da so vzeli svojo nalogo resno, so tudi ob zaključnih izpitili pokazali, da jim je tečaj nudil ogromno in da so si s pridnim učenjem osvojili vse one osnove, ki so slovenskemu prosvetašu na Koroškem potrebne za delo na področju ljudske prosvete. Kar težko je bilo reči, kateri izmed šestih prvih je bil najboljši. Krištof Štefan iz Žvabeka, Kokotova Ančka iz Gozdanj, Rupic Folti iz Št. Vida, Gabrijelova Cilka iz Št. Janža, Krištof Lojze, iz Šmihela in Lesjakova Mira iz Globasnice
so nam pokazali uspehe, ki potrjujejo, da je bil tečaj opravil ogromno delo. Naj nam povedo besede tečajnikov samih, kaj so čutili in mislili, ko so odhajali na domove; zapisali so jih za slovo na sten-čas: »Obljubljamo, da bomo doma in na terenu še poglobili znanje, ki smo ga na tečaju dobili in da bomo kot aktivisti dokazali, da smo spoznali osnovo in bistvo ljudske prosvete, ki nas bo vzgajala in vodila v borbi za naše nacionalne in socialne pravice do popolne svobode.« Da so se zavedali poslanstva, ki ga ima aktivist v tej borbi, pa dokazuje slika tovariša Noltija iz Škofič, ki prikazuje partizane v borbi z geslom: »Če ne bi bilo partizanov, bi se slovenska igra tisoč let ne igrala več!«
Ta prvi kulturno-prosvetni tečaj je pokazal, da nam jo treba še več takšnih tečajev, da si bomo vzgojili čim več aktivistov za izboljšanje, širjenje in poglobitev vsega našega kulturnega življenja na Slovenskem Koroškem, ki mora hoditi v korak s kulturnim življenjem vsega slovenskega naroda, s kulturo vsega naprednega človeštva, ki stremi za svobodo, mirom in demokracijo. Vključeni v to veliko napredno silo bomo tudi ml koroški Slovenci doprinesli svoj delež v borbi za trajen in pravičen mir, ki bo najtrdnejša osnova za nemoten kulturni razvoj vsakega naroda — tudi našega.
Slovenske radijske oddaje so žalitev kulturnih čustev koroških Slovencev
pozornost ter bi bila tudi naloga prosvetnega resora, da bi slovenskim šolam dal Ha razpolago knjige, katerih danes še
knjige.
Mnogo se govori o denacifikaciji v Avstriji in posebno na Koroškem. I’o vseh Primanikuie	uradih pa lahko vidimo znane veličino
To so besedo istega g. Laggerja, ki da- NSDAP, ki še danes nemoteno delajo m nes po 20 letih našteva pravice, ki jih odločajo. Tudi v šolstvu se nahaja še ze-
baje uživajo koroški Slovenci in ki se hni godi v Avstriji prav dobro. Gospod Lagger tudi trdi, da obstojajo utrakvistične šole na Koroškem že 75 let. Kakšne so bile te šole v resnici, je dokazal on sam pred 20 leti, še prej pa naš ljudski poslanec Grafenauer, ki jih je v dunajskem parlamentu imenoval poneumnevalnice slovenske mladine.
Vprašanje pouka v materinskem jeziku j0 najvažnejši problem, ki skozi desetletja obvlada politično in kulturno borbo slovenskega naroda na Koroškem. Kdor ne pozna bojev koroškega slovenskega ljudstva skozi dolga desetletja za sk>vensko šolo na Koroškem, ne inoie jszumeti sedanjega položaja koroških Slovencev. Predvsem ne more razumeli, kako je mogoče, da je govorica koroških
lo mnogo nacistov, ki so posebno »ljubeznivi £ do koroških Slovencev in slovenske mladine. Tako zaseda v koroškem šolstvu še vedno važno in odločilno mesto bivši pripadnik NSDAP in najožji sodelavec vojnega zločinca Maier-Kaibitscha in dr. Rainerja, strokovnjak za pisanje nacističnih šolskih knjig, pro-iesor Jo&ef Friedrich Perlconigg, ki je dobro znan po svojih nacifašističnih delih, kakor na primer »Koroška — nemški jug«, »Straža na jugu«, »Mrnten — Heimatland, Ahnenland« in mn«go drugih, V katerih poje slavospev na svojega »Fiihrerja« Hitlerja, na tisočletni rajh, na nacifašizem in nemško imperialistično politiko. Danes pa so istemu Perko-niggu v »denacificirani« Avstrij’i korosKO šolske oblasti v Celovcu poverile nalogo,
Slovencev kier ie tekla zibelka slovrn- da sestavlja in cenzurira šolske knjige, fctva iQ k]« so i v srednjem veku na- ki naj se uvedejo v avstrijske sole,
Slovenska prosvetna zveza je 9. decembra 1947 naslovila na britansko civilno upravo, oddelek za Koroško v Celovcu, pismo, v katerem pravi med drugim:
»Britanska obveščevalna služba upravlja, odkar so britanske vojaške sile zasedle Koroško, celovško radijsko postajo. Po uvedbi samostojnih oddaj so vpeljali tudi program v slovenskem jeziku. S tem naj bi bila izpolnjena zahteva koroških Slovencev po lastnih oddajah v celovški radijski oddajni postaji.
Uprava in vodstvo slovenskih oddaj pa nikakor niso v skladu s priznanjem popolne enakopravnosti koroških Slovencev po britanskih zasedbenih oblasteh. Med osebjem uprave in sodelavci slovenskih oddaj Britanske obveščevalne službe ni niti enega koroškega Slovenca. Slovenski prosvetni zvezi, ki že 40 let zastopa kulturne težnje koroških Slovencev, so onemogočili vsak vpliv na programe in upravljanje slovenskih oddaj. Pod nadzorstvom britanskih organov vodijo in urejujejo slovenske oddaje izključno emigranti iz Jugoslavije. Te »razseljene osebe« oskrbujejo tudi oddajo poročil in pretežni del ostalega programa.
Niti uprava niti urejevanje in izvaja^ nje slovenskih oddaj ne odgovarjajo zahtevam koroških Slovencev po svobodnem in enakopravnem udejstvovanju. V ostalem so slovenske oddaje Britanske obveščevalne službe v sedanji obliki ža-i litev kulturnih čustev kor. Slovencev.«
V svojem pismu je Slovenska prosvetna zveza predlagala, da bi upravo, urea jevanje in izvajanje slovenskih oddaj izročili njej. Do te zahteve imajo koroški Slovenci z ozirom na svoj veliki doprinos v borbi proti skupnemu sovražniku, fašizmu, nedvomno pravico.
Ugotoviti pa moramo, da na to pismo Slovenska prosvetna zveza še do danes ni prejela odgovora. Slovenske radijsko oddaje še naprej urejujejo in upravljajo belogardistični emigranti, ki so zaradi svojega sodelovanja z nacisti pobegnili iz domovine in sedaj med koroškimi Slovenci poskušajo sejati svojo mržnjo do sil napredka in demokracije. Vprašujemo se, ali naj bi bila to tista enakopravnost in kulturna svoboda koroških Slovencev, o kateri toliko govorijo. Mi priznamo samo take slovenske oddaje, ki jih sami urejujemo in izvajamo, ker nam morejo le take zagotoviti izpolnitev kulturnih potreb našega naroda.
OB GROBU ŠAŠEUEVEGA OČETA
V Slovenjem Plajberku je v ponedeljek 12. januarja 1948 umrl šašeljev oče, tovariš Janez Wieser. Umrl je mož, slovenski kmet, ki je bil poznan vsej Slovenski Koroški. Zapustil nas je oce, katerega življenje je bilo delo, borba in trpljenje za pravico in resnico. Umrl je gospodar, ki je ljubil, negoval svbjo zemljo, na kateri jc visel z vsem svojim življenjem.
Trnova je bila pot šašeljnovega očeta. Bila je pot slovenskega trpina na Koroškem, ob katerega so 54 let butali valovi in viharji nemškega imperializma. Bil je upodobljena slovenska trdnjava, katere niso mogli zrušiti ne velenemški šovinizem na Koroškem, ne domači izdajalci in tudi ne teror nemškega nacizma. Ko se je v letih 1941—1942 zagnal nacistični bes v koroške Slovence z vsem sovraštvom in s silo terorja, je morql tudi šašeljnov oče s sedemčlansko družino zapustiti svoj dom in svojo zemljo. Romal je v izgnanstvo in izseljeništvo, s seboj pa je vzel drobec svoje domače zemlje, da daje njemu in družini v izgnanstvu moč in vztrajnost! Bil je prepričan, da se bo spet vrnil na svoj dom. Vzpodbujal je svoje in druge v težkih urah izgnanstva in ko so na Slovenskem Koroškem zapokale partizanske puške, so tu-
di njegovi otroci našli iz daljnega taborišča pot nazaj na Slovensko Koroško —> k partizanom.
Njega pa se je oprijela v izseljeništvu težka bolezen in telesno strt se je v poletju 1945 vrnil na svoj dom. Dom je bil izropan in gospodarsko uničen. Telesno bolni, a duševno zdravi in krepki oče ni okleval; graditi in ustvarjati je pričel nov dom, trdno in srečno zavetišče sebi in svojim potomcem. V njegovi trdni volji ga ni moglo omajati staro sovraštvo, gonje in spotikanja nacističnih in šovinističnih nasprotnikov. S svojo pridno družino si je uredil svojo domačijo in postavil novo hišo.
Vrnil se je na svoj dom in se ga oklenil z vso ljubeznijo, a v izgnanstvu nakopana bolezen je nenehno izpodjedala njegovo telesno zdravje, ga uničila ter spravila v rani grob.
V sredo 14.*januarja 1948 ga je spremljala na domače pokopališče k večnemu počitku številna množica iz vseh krajev Roža. Slovenski izseljenci šo prihiteli tudi iz drugih krajev. Ob odprtem grobu se je spomnil šašeljnovega očeta domači župnik č. g. Škofič kot pravega očeta, pridnega gospodarja in človeka trdnega narodnega prepričanja in narodne zavesti. V imenu POOF-a za Slovensko Koroško se je poslovil od njega tov. Blaž Singer in zaključil: »Tvoje življenje je bila borba in trpljenje za naš veliki dan, katerega žal nisi dočakal. Mladi rod pa je prevzel tvoje cilje, vzore in ideale. Nosil jih bo v srcu in borbi, da bo tudi nad tvojo gomilo in zemljo, ki si jo ljubil, zasijalo zlato sonce naše svobode.«
šašeljnov oče počiva v slovenski zemlji. Velika želja, ki ga je navdajala v izgnanstvu, se mu je izpolnila.
Vsem je pa zapustil veliko dediščino in opomin: Kljubujte sovražnim navalom in viharjem, nosite in ohranite v srcu zvestobo svoji zemlji in svojemu narodu!
RADIŠE
Dne 9. januarja smo se na Radišali zopet poslavljali od stare slovenske korenine. V starosti 70 let je po kratki bolezni preminul Tončev oče Alojzij Ta-ler, mož, ki je zaslužil, da se ga spomni tudi naš list, saj je bil znan daleč naokrog kot zaveden in požrtvovalen ro-
d'Pokojni je dobršen del svojega življenja posvetil borbi za pravice koroških Slovencev. Pred 40 leti je bil med ustanovitelji izobraževalnega društva na Ra dišali, ki jo pod njegovim dolgoletnim predsedstvom z razgibanim delom mnogo doprineslo, da Radišani niso podlegli načrtnemu ponemčevalnemu pritisku iz bližnjega Celovca. Tudi kot občinski od-
bornik in kot član šolskega sveta je dolga leta vztrajno zastopal pravice in ko risti slovenskega radiškega prebivalstva.
Po naravi zelo nadarjen je širil svoje obzorje s prebiranjem slovenskih časopisov in knjig Mohorjeve družbe, ki jih je z vnemo razširjal tudi med svojimi sovaščani.
Posebno pri srcu mu je bilo slovensko petje in glasba. V okviru prosvetnega društva je ustanovil in vodil tamburaški orkester in moški in mešani pevski zbor, s katerima je poleg udejstvovanja na cerkvenem koru, kjer je bil 25 let organist, uspešno nastopal tudi na vseh slovenskih prosvetnih prireditvah. Njegova zasluga je, da radiški pevci še danes slovijo širom Slovenske Koroške.
Na svoja stara leta je moral doživeti hud udarec, ko so mu domači nacisti pognali njegovo hčerko z otrokom v naročju z domače zemlje v izseljeniško taborišče v Hitlerjevo Nemčijo.
Ogromna udeležba pri pogrebu je živo pričala o priljubljenosti in spoštovanju, ki ga je Tončev oče užival v vsej bližnji in daljni okolici. Od svojega dolgoletnega pevovodje sta se pri pogrebu poslovila oba radiška pevska zbora.
Težko bomo Radišani preboleli izgubo Tončevega očeta. Ostal nam bo vzor
pri našem nadaljnjem delu za ljudske koristi. Hudo prizadeti družini izrekamo globoko sožalje.
SPET SO IZPUSTILI K/tIVCA IZSELITVE
Izpustitev bivšega Ortsgruppenleiter-ja in župana Aleksandra Sehnitzerja na svobodo in dejstvo, da ga je sodišče oprostilo obtožbe kot vojnega zločinca, je med antifašističnim prebivalstvom Svetne vasi in okolice izzvalo veliko ogorčenje. Ljudstvo še s strahom misli na njegov režim, ko je bil on odgovoren za aretacije mnogih Slovencev v letu 1941 in za izselitve številnih naših družin v letu 1942. On je tudi odpeljal bogato knjižnico, gledališko garderobo in tamburice slivenskega prosvetnega društva iz Št. Janža v svoje stanovanje v Psinjo ves in tam vse prepustil uničenju.
Občinski odbor Osvobodilne fronte Svetna vas in Slovensko prosvetno društvo »Svoboda« v Št. Janžu v Rožu sta zato pri varnostnem ravnateljstvu v Celovcu protestirala proti izpustitvi in ponovno zahtevala sodni postopek, ki naj razkrije zločinsko delovanje tega nacističnega oblastnika.	v/
V	SPOMIN FILIPU DRAGAŠNIIvU
Skupna usoda izseljeništva je nas slovenske izseljence povezala tako tesno med seboj, da smo se vsi, kar naš je bilo dodeljenih v taborišče, počutili kot ena trpeča družina. Tam smo se spoznali s tovariši pregnanci iz vse Slovenske Koroške in z marsikom z ozemlja, koder biva koroški slovenski rod od Šmohora do Pliberka, bi se nikoli ne spoznali, pa smo v izseljeništvu postali najboljši prijatelji. In to prijateljstvo in medsebojna povezanost izseljencev bo ostala med nami, dokler bomo živeli, kajti sklenjeno jc bilo to prijateljstvo v težkih in temnih dneh.
V	taborišču Frauenaurach sem spoznal do dna duše tudi globoko vernega in narodno zavednega Filipa Dragašnika pd. Rumaša na Kostanjah. Z vso svojo številno družino je moral zapustiti svoj ljubljeni dom in sc podati v tujino, kamor sta ga tirala nemški šovinizem in zahrbtnost domačih izdajalcev. V izseljeništvu mu je bilo dodeljeno težko delo v mestu Erlangenu. A še se je zdelo gestapovskim krvnikom, da premalo trpi in tako so nas skupino petih mož, ki so jo sestavljali tovariši Filip Dragašnik, Prosenc Franc, Picej Jožef, Miklavčič Jožef in Janko Ogris, poslali na delo k lesnemu trgovcu I. Oogeleinu v Markt Erlbachu. Tam smo brez prave hrane opravljali od 7. ure zjutraj do 6. zvečer silno težka dela in pri tem je podjetnik
še venomer rohnel nad nami in nas celo dejansko napadel. Bila je to res prava mučilnica. Med nami ni bilo nobenega, ki bi bil prav zdrav, a dva tovariša sta še silno trpela na bolezni želodca. Ker sta se javila, da ne moreta delati, je prihrumel nad nas Einsatzfiihrer Schussler, ki bolnim tovarišem sploh ni pustil govoriti. Ozmerjal nas je kot največje zločince na svetu in rekel dobesedno: »Po-, znam samo zdrave in mrtve, bolnih ne. Če bo kdo nekoč prinesel svojo glavo pod pazduho, naj se javi, da je bolan.« Posledica tega je bila, da sta kmalu dva tovariša obnemogla. Eden od teh je bil tudi Franc Prosenc, doma iz pliberške okolice, ki je nato odšel v bolnišnico v Niirnberg in tam umrl.
Nazadnje sva ostala pri Gogeleinu še sama z Dragašnikom Filipom. In tam sem to dobro, blago slovensko dušo spoznal do dna. V neomajni veri v božjo pravičnost je trpel v trdnem upanju, da bodo ti težki dnevi za nas izseljence minuli in da bo prišel dan, ko se bomo vrnili na naše domove, ko bo naša domovina svobodna, naš narod združen v matični državi in ko bo konec zatiranja. Da bi dal narodu vse, kar je mogel, je dal svojega starejšega sina v šole z željo, da ga daruje Bogu in narodu. Toda bridka usoda je hotela, da je naš blagi
sotrpin dne 7. januarja tega leta zatisnil svojo trudne oči in mu ni bilo usojeno, da bi doživel izpolnitev svojih dveh najiskrenejših želja, da bi njegov sin stopil prvič pred oltar in prosil blagoslova sebi in narodu in da bi našemu narodu zasijala svoboda.
Naj njegovi nekdanji sotrpini širom Slovensko Koroške, ki so ga poznali in ljubili, zvedo, da je umrl mož, ki je ljubil svoj narod, ki ni nikoli niti za las popustil v svoji narodni zavesti, četudi je moral za narod trpeti. Zavedal se jc, da brez boja in brez žrtev ni zmage.
Naj ti bo domača slovenska zemlja na Kostanjah lahka, dragi naš tovariš sotrpin. Tvoj duh pa bo živel med nami in nas bodril, da čuvamo nad našim slovenskim svetom.
Tovariš izseljenec.
BILČOVS
(Naše čebelarstvo)
Že od časa, ko so se naši slovenski predniki naselili v teh krajih, se naš narod bavi s čebelorejo. Koristi te stroko kmetijstva so naši predniki spoznali že davno pred nami in so se zato v zelo širokem obsegu bavili s čebelarstvom. Ljubezen do teh marljivih malih delavk jc današnji rod od svojih prednikov tudi podedoval. To priča 34 čebelarjev v naši občini, ki imajo skupno več kot 400 panjev. Žal sta bili leti 1946 in 1947 za čebele zelo slabi. Ni bilo medu in ker je tudi čebelni sladkor prišel prepozno, je v zimi 1946 47 mnogo panjev poginilo. Za čebelni sladkor, ki so ga naši čebelarji prejeli leta 1946, bi morali oddati določeno količino medu in ker tega niso zmogli, se jim je reklo, da ga bodo morali oddati v 1. 1947, če bodo sploh hoteli dobiti še kaj čebelnega sladkorja. Ker pa leto 1947 zopet ni bilo tako medeno, naši čebelarji niso mogli oddati medu za prejeti sladkor v letu 1946 in za onega, ki bi ga morali dobiti v letu 1947, zato tudi niso dobili sladkorja za krmljenje čebel. Zaradi tega preti nevarnost, da bodo mnogi panji meseca marca in aprila zopet poginili zaradi gladu.
Ker pa je čebelarstvo zelo važno za kmetijstvo in za prehrano prebivalstva sploh, bi hoteli merodajne kroge opozoriti, da naj v interesu ljudske prehrane preprečijo, da bi se število čebelnih družin še bolj znižalo, kajti čebele oplajajo cvetje, ki nam daje sadje in žitne vrste. Prehrana prebivalstva že itak ni preobilna in bi zaradi slabšega pridelka morala pasti še niže. Naj nam merodajni poskrbe čebelni sladkor, da tako omogočimo našim čebelarjem vzdržati koristno čebelorejo na potrebni višini.
VOJAŠKO SODIŠČE JE MORALO RAZ-VELJA VITI OBSODBO IN KRIVIČNO KAZEN
Orožniška komanda na Bistrici v Ros žu je dne 17. januarja 1948 obvestila tovariša Blaža Singerja, da je britansko vojaško sodišče v Celovcu z dne 15. ja; nuarja 1948 preklicalo obsodbo, ki so jo izrekli 29. 7. 1947 nad tovarišem Singerjem in razveljavilo kazen.
Kakor znano, je bil tovariš Singer dne 29. 7. 1947 obsojen, ker je 27. 4. 1947 ob 14. uri govoril v Šent Janžu v Rožu na prijavljenem sestamui OF. Čeprav je tovariš Singer na razpravi dokazal, da je imel ta govor na prijavljenem in dovoljenem zborovanju članov OF, ki je bilo pred kulturno prireditvijo, ga je britansko vojaško sodišče obsodilo na 14 dni zapora. Prič, ki bi lahko ovrgle obtožbo, sodišče sploh ni zaslišalo.
Že tedaj smo pisali: »Ne glede na to* da je treba obsodbo na temelju tako pomanjkljive razprave označiti za očitno nepravično, pomeni to hkrati udarec po Zvezi mladine za Slovensko Koroško, ker bi bil moral tovariš Singer v naslednjih dneh voditi slovensko mladinsko de^ legacijo na svetovni festival v Pragi.«
Dejstvo, da je moralo brhansko vojaško sodišče na priziv tovariša Singerja krivično obsodbo naknadno preklicati m kazen razveljaviti, najbolj nazorno potr-juje površno delovanje, krivični postopek in zlonamerno kaznovanje britanskega vojaškega sodišča. V vseh demokratičnih državah daje sodišče obtožon-i cu možnost, da se zagovarja, predloži priče in podnese dokaze v svoj prilog. Tovarišu Singerju tega niso dovolili iu ga, kakor je sedaj sodišče samo priznalo, po krivici obsodili. Tako je moral to* variš Singer po krivici sedeti 14 dni r zaporu. Ob tej ugotovitvi je očitno, da je bila obsodba izgovorjena le iz drugih vzrokov, ker so hoteli preprečiti odhod naše mladinske delegacije na svetovni festival v Prago. Hkrati pa dobijo po teh okolnostih tudi besede sodnika Cohena na zadnji razpravi proti mladincem iz Št. Janža čisto izrazit in nedvoumen smii sel: Ne gre za krivdo, temveč za udarec slovenskemu mladinskemu in osvobodilnemu gibanju sploh I
ŠT. IU OB DRAVI
Tudi iz Št. lija se hočemo oglasili me mlade kuharice. Imamo že tretji tedna kuharski tečaj, katerega z velikim veseljem in zanimanjem obiskujemo. Saj vse vemo, da mora znati vsako dekle, ki hoče postati dobra gospodinja, v prvi vrsti kuhati. Da smo v tem kratkem času že toliko gospodinjske snovi pridobile, se moiamo zahvaliti naši požrtvova^i kuharici Francki Kriglovi.
Dopoldne kuhamo in popoldne imamo razna predavanja o gospodinjstvu, vrtnarstvu in mlekarstvu. Ogledale smo sl tudi perutninarstvo itd.
Izobrazile se bomo tudi v jezikovnem pogledu, saj nam je sicer le redkokrat dana možnost, da slišimo pismeno slo* vensko besedo.
Med odmorom in pri ročnem delu po* jemo naše narodne in partizanske pesmi. Čas mine neverjetno hitro.
Priporočamo vsakemu dekletu, ki bo imela kdaj možnost obiskati slovenski kuharski tečaj, da se ga udeleži, ker zgradila se bo v pravo gospodinjo.
Anica Zima.
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA naznanja:
V	nedeljo 1. februarja 1948 bo ob 14. uri popoldne v dvorani prosvetnega doma v Št. Jakobu v Rožu igra »Razvalina življenja«. Gostujejo igralci in pevci SPD »Gorjanci« Iz Kotmare vasi.
V	nedeljo 1. februarja 1948 bo ob 14. uri v društveni dvorani na Radišah pustna prireditev z igro »Micki bo treba moža«. Sodelujejo tudi pevci.
V	nedeljo 1. februarja 1948 bo ob 14. uri v prosvetnem domu v Hodišah pustna prireditev z igrama »Trije ptički« ia »V posredovalnici« ter z nastopom pevskega zbora.
Na pustno nedeljo 8. februarja 1918 ob 3. uri popoldne priredi SPD »Edinost« v Pliberku svojo običajno pustno prireditev pri Brezniku. Na programu je veseloigra »Glavni dobitek«, nekaj petja in veliko proste zabave in dobre volje. Vabljeni vsi prijatelji zdravega smeha in dobre Breznikove kapljice!
NOVI BEOGRAD
dokaz ustvarjalne moči nove Jugoslavije
Izvršilni odbor inesla Beograda je zadnjo dni decembra na svojem VI. zasedanju sprejel predlog petletnega načrta razvoja Beograda, ki odpira novo zgodovinsko razdobje v razvoju glavnega mesta FLR Jugoslavije. Preureditev Beograda in njegova izgraditev je težje in bolj zamotano vprašanje, kakor bi ga predstavljala zgraditev docela novega mesta. Treba je popraviti vse napake preteklosti, ki danes otežkočajo zdravo, udobno in kulturno življenje v mestu. Glavni namen preureditve in razvoja Beograda pa je zadovoljitev življenjskih potreb stanovalcev in dvig njihove življenjske ravni.
Od skupne vsote investicij, ki so predvidene v petletnem planu v višini 8.357 milijonov dinarjev (brez; reprezentativnih zgradb novega Beograda), odpade na gradbena dela 83 odstotkov. Pretežni del zgradb pa bo služil stanovanjskim potrebam. Po planu bodo do konca leta 1951 zgradili v Beogradu 1,700.000 kv. metrov stanovanjske površine za 150.000 stanovalcev. S tem se bodo stanovanjske razmere bistveno izboljšale. Nove stanovanjske zgradbe bodo svetle in udobne, med zgradbami pa bo dovolj prostora, da bodo vsa stanovanja zračna. Nove stanovanjske zgradbe bodo postavili predvsem na nezazidanih zemljiščih. Do leta 1951 bodo tudi porušili nehigijenske naselbine, kakor Jatagan mali in Prekop, deloma tudi Dušanovac, kjer bo nastalo novo univerzitetno mesto.
Obsežna dela so predvidena za razširjenje vodovoda in kanalizacije, za ureditev cest in za zboljšanje prometa. Zgradili bodo med drugim 9 km glavnih kanalov in 80 km uličnih kanalov, 100 km novih cest, 150 ha novih parkov, 346 novih pogozdenih terenov itd. Tramvajska mreža bo razširjena na 74 km. Razširjenje vodovodne in kanalizacijske mreže bo zlasti v okoliških delih mesta pogoj za sodobno zgraditev in ureditev. V petih letih se bo število šol povečalo za 50 odstotkov. Zgradili bodo 30 novih šolskih zgradb s 286 učilnicami. Skupni znesek investicij za šolske zgradbe je bil določen v višini 560 milijonov dinarjev, ne upoštevajoč zvezne in republiške investicije za prosveto. Zgradili bodo pionirska letovišča izven mesta, otroške vrtove v mestu, rajonske domove kulture, kinematografske dvorane. Razširjena bo mreža kulturnih ustanov, zlasti z gradnjo mestnega gledališča in dveh parkov kulture in odmora. Okoli mesta bodo uredili zelen pas, v mestu pa parke, tako da se bo zelena površina, ki odpade na ene-
ga prebivalca, od 1,3 kv. m pred vojno povečala na 3,5 kv. m v letu 1951.
Plan posveča veliko pozornost tudi zaščiti zdravja. Poleg poliklinik in antilu-berkuloznih dispanzerjev, decjili jasli in podobnih ustanov bodo zgradili tudi veliko bolnišnično središče s 1.590 posteljami, za kar je določeno 350 milijonov dinarjev. Ustanovljene bodo rajonske šolske poliklinike. Prav tako plan posveča veliko skrb telesni vzgoji, kar prihaja do izraza vgradnji fizkullurnih igrišč v vseh delih mesla in letnih kopališč na Donavi in Savi poleg velikega stadiona na Banjici, ki bo objekt zveznega pomena. Zgradili bodo tudi zimskošportne dvorane, drsališča in druge fizkulturne naprave. Da se izboljšajo pogoji za dviganje novih kadrov, bodo v teli petih letih zgradili 8 vajeniških domov.
Posebno poglavje v petletnem planu je posvečeno zgraditvi Novega Beograda na levi obali Save, kjer bodo zgradili poleg velikih monumentalnih in reprezentativnih zgradb upravnega in kulturnega pomena tudi del industrije in stanovanjsko naselje. Sredstva, predvidena za ureditev novega Beograda, predstavljajo eno tretjino vseh predvidenih sredstev za investicije v prvi petletki. Z razširjenjem Beograda preko Save bo izvršena tudi dejanska spojitev Beograda z Zemunom. Prehod na levo obrežje bo omogočil brez oddaljitve od današnjega središča zgraditev novega mestnega področja za 250.000 do 300.000 prebivalcev. Tu je mogoče graditi po široko zasnovanem načrtu, svobodno in brez ovir, po naprednih načelih gradnje mest. Za uresničenje tega načrta bo treba na levem obrežju Save nasuti področje, ki obsega 8,5 kv. km. V celoli bo treba nasuli okrog 45 milijonov kub. m zemlje in gramoza. Že v prvi petletki bodo nasuli 5 kv. km s 34 milijoni kubikov materiala. Z gradnjo obrežnih zidov bodo ulr-dili obrežje Save do izliva v Donavo do Ade Ciganlije, kjer bodo zgradili nov železniški most. Premestitev železniške proge in preboda čez Savo bolj proti za-padu in zgraditev dveh glavnih železniških postaj bo omogočila zazidavo vsega zemljišča med Zemunom in Beogradom. Poleg tega bodo skopali prekop med Savo in Donavo, ki bo speljan od današnjega zimovnika na levi obali Save preko sedanjega aerodroma in se bo stekal v Donavo pod sedanjo zemunsko železni ško postajo. Ta prekop bo služil posebno potrebam industrije, ki bo tako priklju-
čena na omrežje cenene vodne poti, pozimi pa se bo uporabljal kot zimovnik za rečne ladje.
Znatne investicije so predvidene za razvoj lokalne industrije, ki bo izdelovala gradbeni material in polrošne predmete za potrebe prebivalstva. Obseg proizvodnje gradbenega materiala bo leta 1951 45-krat večji kakor v letu 1946. Za razvoj industrije gradbenega materiala je v planu predviden znesek 213 milijonov dinarjev. Poleg tega bodo zgradili podjetja kovinske stroke, moderne pekarne, ledarne, obrale za preskrbo z mlekom in obrate živilske industrije. Vrednost proizvodnje v lokalni živilski industriji se bo popetorila. Da se zago-
( Diobne novice j
Gradnja zadružnih domov v ptujskem okraju. Pri okrajnem odboru OF v Ptuju je ustanovljena uprava za gradnjo zadružnih domov, kjer so poleg strokovnjakov zastopane vse množične organizacije. Ptujski okraj ima v načrtu 18 zadružnih domov, ki se bodo zgradili v bližnjih poljedelskih centrih, in sicer v Lesovcu, Boifenku, Podlehniku, Veliki Nedelji itd. V Veliki Nedelji so za gradnjo svojega zadružnega doma zbrali pri raznih podjetjih 120.000 din. Borovci sprva niso bili predvideni za gradnjo zadružnega doma, so pa sami iniciativno pristopili k pripravam. Kopljejo že gramoz in pripravljajo les. Ptujske sindikalno podružnice bodo te dni sprejele obvezo za prostovoljno delo, mladina pa formira mladinske brigade za terensko delo. Prihodnji dnevi bodo namenjeni tej pomembni akciji, zato se vrše povsod velike priprave. Kakor vse kaže, bo ptujski okraj dobil več zadružnih domov, kakor jih je določil plan, ker ljudstvo samoiniciativno pristopa k nalogi.
V sežanskem okraju bodo vzgojili tri milijone borovih sadik. Zaradi pomanjkanja gozdnega semena je gozdarski odsek OLO Sežana v letu 1946 organiziral akcijo za nabiranje semenskih storžev črnega bora. Za sušenje borovih storžev so zgradili primitivno sušilnico. Tako so nabrali in posušili okoli 360 kg čistega borovega semena. Ta količina zadostuje za semenske potrebe vsega Slovenskega Primorja. Pomanjkanje borovega semena se je pokazalo tudi v letu 1947. Pri ponovni akciji so v tem letu nabrali preko 14 vagonov semena,
tovi pravilna preskrba prebivalstva, bodo v prvi petletki odprli 1650 trgovskih poslovalnic, 32 novih restavracij in 81 menz. Tako se bo Beograd spremenil v moderno mesto, ki bo lahko zadovoljilo najvažnejše potrebe prebivalstva z lastno industrijsko proizvodnjo. Poleg industrije lokalnega pomena pa bodo v okolici Beograda nastala po zveznem in republiškem planu tudi velika podjetja težke industrije, ki bodo imela pomen za gospodarski razvoj vse države.
Uresničenje petletnega plana razvoja Beograda bo omogočilo znaten dvig življenjske ravni prebivalcev in tako zgraditev glavnega mesta FLRJ, da bo zares ponos vse države. Predvsem pa bo zboljšanje življenja občutila periferija mesta, kjer vladajo kot dediščina kapitalistične dobe še danes bedne razmere, kjer ni vodovoda ne kanalizacije, ne prometnih zvez, kjer so borne hišice postavljene v blatu brez regulacijskega načrta in reda.	(. Slov. poročevalec.)
od katerih so 8 vagonov oddali državni semenarni. Mladina sežanskega okraja je posejala 150 kg semena na zemeljski površini 43 ha. Okrajni ljudski odbor je prevzel veliko gozdno drevesnico v Komnu, ki je bila že več časa zapuščena. V treh mesecih so s traktorjem preorali 4.227 kvadratnih metrov, torej vse, kar naj bi po planu v ta namen obdelali v letu 1948. Po planu so predvidene manjše drevesnice v Divači, Dutovljah, Šta-njemu, Gračišču in v Sežani. Na področju sežanskega okraja bodo vzgojili 3 milijone sadik črnega bora letno, poleg tega pa manjše število raznih sadik. V letu 1948 bodo v okraju Sežane na 30 tisoč borovih drevesih pridobivali smolo.
Graditev delavskih naselbin. Uprava premogovnika v Kostolcu je začela graditi lani rudarsko naselje. Zdaj so gotove 4 hiše, v katere se je vselilo 21 rudarskih družin. Pri premogovnikih v Aleksancu bodo zgradili tri naselja. V prvem naselju bo zgrajenih okrog 750 družinskih in 200 samskih stanovanj. Skupno se bo lahko naselilo v novem naselju 4.000 ljudi. Lani so zgradili pri industrijskih in rudarskih podjetjih na Hrvatskcm 808 družinskih in 344 samskih stanovanj. Tovarna vagonov v Slavonskem Brodu gradi za svoja delavce in nameščence 120 stanovanj. Pri zagrebški tovarni »Rade Končar bo kmalu gotovih 116 stanovanj, pri tovarni »Varteks« v Varaždinu pa 65 stanovanj. Pri tekstilni tovarni v Dugi Resi dogo-tavljajo 2 veliki stanovanjski hiši z 225 stanovanji.

KAKO JE NASTALA
NOVA JUGOSLAVIJA
p [ ijsjSsiIElBnEOlH
Petek, 4. junij.
Pokret. — Dež, lakota. Vzpenjamo se iz Mratinja ob Vučcvu. Ničesar ne mo rem nositi razen puške, municije in dnevnika. Pustil sem nahrbtnik in vse druge stvari. Težko se vzpenjamo k Pre-peličju. Poleg nas sc pomikajo deli Četrte črnogorske brigade. Borci gredo in postajajo vsakih petnajst minut. Obrazi so izmučeni, toda skoraj vsak ima na hrbtu novo nemško šatorsko krilo. To je plen z Budnja. Na samem Prepeličju sedi na kamnu Olga. Slišala je, da se vzpenjam tudi jaz in me je počakala. Podarila mi jc nemško šatorsko krilo in svojo zadnjo konzervo, ki je bila prav tako nemški plen. Bila je v Mratinju pred tteknj dnevi, ko so Nemci bombardirali.
»Me smo prale v nekem potoku, toda dve bombi sta padli na eno in na drugo ®>alo. Bile smo popolnoma zasute z zem-1°> a imele smo srečo...«
V Prepeličju smo oslali do šeste uro. se je malo razvedrilo in takoj se je Pojavil nemški izvidnik. Leti naravnost incko nas. Nadaljevali smo pot do pol-
noči. Med hudim dežjem snio razpeli ša-tor. Dve uri spanja — in zopet dalje. Dež je bil vedno močnejši. Stopili smo v gozd nad Krkalj Klado. S Cnno in Judito smo razpeli mokra'šatorska krila in naložili majhen ogenj v samem šatoru, da bi se krila od znotraj posušila in ne bi prepuščala vode, nato pa smo naložili velik ogenj pred šatorom, da bi se ogreli. Vse to smo delali med pljuskanjem dežja. Cana je naložila velik ogenj, plamen je švignil in vrv, s katerim je bil šator privezan za neko steblo, je pregorela. šator se je sesedel. Ponovno smo ga morali razpeti.
Izglodalo je, da bomo popolnoma zapustili Mratinje, kajti ukaz je bil, da se bomo ločili od Tretje in Sedme divizije. Druga divizija je imela nalogo, da kot predhodnica prodre od Zelen gore preko Izgore. Četrta črnogorska naj bi pa preko Smrekovca prodrla na Trnovačke Kolibe, Drega dalmatinska pa preko Mratinja, Presjeka do Trnovačkega jezera. Toda Nemci so bili hitrejši. Osvojili so Smrekovac, Četrta črnogorska se je spustila v Mratinje, Druga dalmatinska pa zaradi visokega snega ni mogla pnko Presjaka in zato je Druga divizija spremenila smer. Odšla bo tja, kamor Prva divizija.
Tretja krajiška in deli Prve so se z' Nemci srdito borili v dolini Sutjeske, toda doslej nismo imeli večjih uspehov. Nemci so stalno pošiljali novo enote.
Po poročilih, ki jih imamo, je prost samo en prehod preko Sutjeske — pri Suhi. Sicer je vsa obala Sutjeske v njihovih rokah.
Sobota, 5. junij.
Mrkalj Klade. — Koča in Peko sta prišla na posvetovanje k Staremu. Sedijo pod šotorskim krilom, dež neprenehoma pada po njih. Posvetujejo se. Po končanem sestankh sem stopil k Peku in ga vprašal, kaj naj zapišem v dnevnik. On se je smejal:
>Zapiši: Prebili se bomo in pika!«
Prebili se bomo, toda težka naloga je pred nami. Prva divizija je neprenehoma vodila borbo na sektorju Sutjeske. Danes smo poskušali dikvidirati nemške položaje na desni obali Sutjeske Borov-no—Mrkalje, nato pa naj bi se prebili preko Sutjeske do Popovega Mostu. Toda v celoti nismo uspeli, čeprav smo zaplenili 12 »Šarcev«. Tokrat je šla v napad tudi Prva proletarska in Tretja krajiška brigada. Drugi bataljon je tukaj vodil najhujše borbe. Mi smo v prvem napadu potisnili Nemce z mnogih položajev, zavzeli smo njihove rove, toda oni so z novimi močmi izvršili protinapad in nas pregnali s teh položajev. Prva brigada je nato ponovno jurišala, vrgla Nem-
ce z Borovnega in dospela do samega mosta pri Popovem Mostu, toda ni se mogla tukaj obdržati. Tukaj se je posebno izkazala mladinska fočanska četa Tretjega bataljona. Iz te čete je padlo 7 tovarišev. Padli so namestnik komandirja Božo Hadži — Vukovič, Aco Visocki, desetar Božo Pejovič, vodnik Lojo Rašid. Aco Visocki je bil v Foči še skoro otrok. Delal je v tehniki Agit-propa in se je med prvimi javil v Mladinsko četo. Sedaj je padel no daleč od svoje Foče. Tam ima mater in mlajšega brata. Borovnega ne bomo mogli držati zaradi ognja z druge strani Sutjeske, s Košura.
Danes smo že drugič napadli Košur. Pri napadu sta sodelovali Druga proletarska in Šesta bosanska, vendar niti sedaj nismo mogli pregnati Nemcev s tega položaja. Dobro so se utrdili.
Hitler nas namerava vse uničiti. Včeraj smo zaplenili naslednji dokument:
Brzojavka.
Komuniste smo ujeli in zaprli v obroč, toda oni se bodo poskušali prebili. Zalo
ukazujem:
Niti eden moški, sposoben za borbo, ne sme živ oditi iz obroča. Ženske je treba pregledati, da ne bi bili preoblečeni moški.
Dokument je podpisan z dnem 29. maja 1943. leta.
(Dalje)
Oton Zupančič:
NAGEL
POGLED
V PRETEKLOST
Ob sedmem križu enega izmed največjih slovenskih pesnikov O. Zupančiča prinašamo njegov spominski članek na svojo rodno Belo Krajino.
Jz moje mladosti hočete kaj?
Vidim bose pete na rosni travi, mlade urne pete in gola telesa, kakor jih je Bog ustvaril, i‘oke perušajo po vodi. Trte vidim in breskve — pa zopet pastirje in pečem krompir in pečem koruzo (najbolj diši ukradena tistemu kmetu, ki najbolj vneto pazi nanjo!). — Šum slapa od daleč — »slap.: je pri nas samo navaden jez — in vendar mogočen šum zvečer v tišino poletnega mraku, naraščajoč in pojemajoč z vetrom. Cerkev na hribu vidim in stoletno lipo, in bela dekleta v soncu, da ti oči jemlje — janjce na raž-ničih — kolo.
Pa cerkev z dvema zvonikoma s kla-pasto streho, ki pojeta, kakor da se ti grozita, in klenkata, kakor da te hočeta potolažiti. Breze, bele kakor Bele Kra-njice, zadaj za njivami. Spredaj pred hišo Perčeva Kata z mesarico v roki — ona seka ob nedeljah janjce — razkoračena kakor možak. — Prašiče na sosedovem vrtu onkraj pota. Kako dobre so cibore, pobrane' iz njihovega govna! Povrhu podrgneš z njo ob rokav in jo vtakneš v usta. Kravajike, kresnike, šu-plike, Štajerke, debelke, pisanike, repe, spicalice, zimikc: pa jih je še teh sladkih imen za jabolka, a ta trenutek jih ne morem vseh izsuti iz rokava. Pa hruške, pa črešnje, pa slive — rane, petrovke, jesenke — vi jim pravite tepke — črnice, belico, cepike, žutice, driske, baha! Za vsako posamezno vemo dan in uro, kdaj dozori. Stari Tomec, šepasti tam izza svojega skednja: »Kega mi to djavola brstite!« Pa steče proti nam, da nas bo podkrepelil, a kje smo že mi čez tretji plot!
Adam, prvi krščen v cerkvi. Bil je že nekolikokrat v Ameriki, stregel je v sa-lunu. Zdaj hodi ob nedeljah streč k nam. J>red vsakim novim gostom se brez zaleta prekopicne v zraku, preden vpraša,
Problemi avstrijske notranje politike so tako zelo odvisni od problemov njenega mednarodnega položaja, da ni mogoče ločiti prvih od drugih. Na Dunaju se suče zdaj vse okrog politike, prav vse, od osnovnih vprašanj druge republike do nakupa nekaj kilogramov premoga za kurjavo in skorje kruha za obed.
Na prvi pogled se zdi vprašanje Avstrijo zelo zapleteno in če bi človek verjel neštetim listom, ki izhajajo na Dunaju, nekateri celo v več izdajah dnevno, je to vprašanje tako zapleteno, da ga ni moči urediti.
Prva avstrijska republika je bila ustanovljena na željo zmagovalcev v prvi svetovni vojni, kakor je nastala sedanja druga republika po želji zmagovalcev v drugi svetovni vojni. Sklep, da so obnovi neodvisna avstrijska država, je bil sprejet na konferenci zunanjih ministrov treh velikih zavezniških držav v Moskvi v oktobru 1943. V komunikeju, objavljenem 1. novembra, se glasi na Avstrijo nanašajoči se pasus:
»Trije ministri so izjavili, da je cilj njihovih vlad obnoviti neodvisnost Avstrije. Hkrati opominjajo Avstrijo, da se bodo pri končni ureditvi upoštevali napori, ki jih bo storila Avstrija za lastno osvoboditev.«
»Za lastno osvoboditev« praktično rečeno Avstrija ni storila nobenih naporov. Sodelovala je v hitlerjevski osva-
kaj želiš. Vseh muh je poln, rad pije, rad lenari, kadar bo treba, pojde zopet čez morje v salun. Stari Brele, Zapojec, ki razbije s čelom lešnik na mizi, se da za vrček piva suniti vsakemu možaku v trebuh in skače s sedemdesetimi leti čez prepadne jame kakor mlad fant. Stara Kurta svojim Kurtičem: Kjer koli kaj izgine, vedno leti sum nanju, ona pa se bori zoper vse zasramovanje s kljubujočim, nespravljivim očesom. Jure Bere-ge, ki mu glava šumi od apostolske in katoliške vere, da si revež tišči ušesa — in neusmiljeni otroci za njim. Pri vojakih je moral teči skozi šibe, od takrat se mu je zbledlo. — Bahavi Amerikanci, z rokami vi žepih na zadnji plati — kako moško in oblastno je to! — ki so videli nekaj sveta, mešajo v jezik angleške besede in kanijo zopet nazaj, ker se tukaj ne da po človeško živeti. Nemškarji, ki poznajo Švajco in Pajarsko, Jerman, ki si hoče ušesa potrgati, ko mu še sam gospod fajmošter Peter Mohor ne verjamejo, da zavozi na Bodenskem jezeru vsak na ladjo in se prepelje na nasprotni breg. »Himliše fater, himliše!« vzklika v obupu, ker mora zavoljo resnice za, smehovanje trpeti... Pa Maliček z Bel-čevega vrha, ki sanja o prerojenju sveta, pridiga ljudem in ko jim je naslikal bodoči svet, konča: »I tega bo sam Maliček mrviček kriv — amen!« Pa zopet oni: »Gladen sem, da sem ves pretrgan, a vsak dan pijan kot čep, drugače se ne bi smrti dohranil.«
Pa Vlahi, pa cigani, pijani od vertra in zdravja in vina. Pa nizki stropi z »nebom« v kotu in svetim Duhom nad mizo, stropi s črnim tramovjem, od katerega vise srebrnkaste slanikove »duše«...
Kaj naj zagrabim iz tega vsega in še marsičesa drugega, kaj naj vam izpuhnem iz tega zajetnega snopa? Vse to sem gledal, poslušal, prijemalo se je moje duše v mladosti; vse to bi rad pogledal še enkrat s svojimi današnjimi očmi, ali toliko tega vem, da ni več. Bela Krajina ni več, in večina gori imenovanih leži pod rušo, ne bi jih našel več. In svojih mladih, bosih peta v travi tudi nikoli več.
jalni vojni do zadnjega trenutka. Hitlerju je dala nad milijon vojakov in imela od vojne zelo velike koristi, morda večje kakor kateri koli dritgi del takratnega nemškega rajha. Koroški Slovenci so bili edini, ki so se v mejah rajha dvignili s puško v roki proti nacističnemu gospostvu.
In vendar so zavezniki po vojni sklenili vzpostaviti neodvisno Avstrijo, toda konferenca namestnikov zunanjih ministrov zavezniških sil, ki je'bila v februarju 1947 v Londonu, je predlagala, naj bi se pogodba z Avstrijo ne imenovala »mirovna pogodba«, marveč: »Pogodba o vzpostavitvi neodvisno in demokratične Avstrije«.
Predstavniki Sovjetske zveze so razumeli to formulacijo tako, da naj bi bila vzpostavljena Avstrija kot neodvisna in demokratična dežela. Tako lahko to formulacijo edino pravilno tudi razumemo.
Nasprotno pa predstavniki Združenih' držav Amerike in Velike -Britanije menijo, kakor vse kaže, da je tukaj težišče na besedi vzpostavitev in da sta pridevnika »demokratična« in »neodvisna« samo postranski okrasek. In res, vse, kar delajo, gre za tem, da bi se vzpostavila taka Avstrija, kakršna je bila leta 1938, ko jo je Hitler 13. marca priključil svojemu tretjemu rajhu. Avstrija pa takrat ni bila niti demokratična, niti neodvisna dežela in tudi njena prejšnja demokra-
tičnost in neodvisnost še daleč nista neizpodbitni. Spomniti se moramo 6amo preganjanja koroških Slovencev po prvi svetovni vojni in dobimo jasno sliko o demokraciji v takratni Avstriji.
Po prvi svetovni vojni so bili gospodarji Avstrije socialdemokrati in katoliški klerikalci. Socialdemokrati, ki so dobili na volitvah v februarju 1919 večino, so se takoj izrekli za prisvojitev ozemlja, ki etnično ni bilo avstrijsko, in za priključitev Avstrije k Nemčiji. S takim svojim stališčem v nacionalnem vprašanju, ki ga še vedno niso spremenili, so se socialdemokrati izenačili z velikonemškimi imperialisti in zadali neodvisnosti Avstrije smrtni udarec.
Namesto da bi se bili pri izgradnji nove države naslonili na delovne množice avstrijskega ljudstva, ki so jim bile izrekle zaupanje, so se zatekli k podpori v tujino in iskali svojo rešitev v zunanjih posojilih. Od leta 1919—1922, v prvih treh letih svojega obstanka, je potrošila avstrijska republika 75 milijonov funtov šterlingov zunanjih posojil, dvakrat več, kakor so znašali v tem obdobju njeni dohodki, in sicer brez sleherne koristi za avstrijsko ljudstvo. Tuja hipoteka je bila za demokracijo na novo ustanovljene države kamen na vrat. Tega kamna se nikakor ni mogla več odkri-žati, dokler je ni potegnil v fašistično brezno.
Klerikalci, ki so prišli na krmilo leta 1922, 'so šli po isti poti še znatno dalje. Potem, ko so izročili vse avstrijsko gospodarstvo v roke tujega monopolističnega kapitala in pomagali ustanoviti fašistične tolpe, kakor je bil »Heimvvehr« kneza Starhemberga in druge, so ustoličili odkrit klero-fašistični režim. V marcu 1833 je izvršil vodja avstrijskih klerikalcev Dollfuss državni prevrat, likvidiral ostanke buržoazne demokracije in oktroiral novo avtoritativno ustavo, zasnovano na papeški encikliki : Quadra-gesimo Anno«. Leto dni pozneje, — februarja- 1934 — so klero-fašisti v krvi zadušili gibanje dunajskih delavcev, ki so zahtevali demokratično svoboščine in socialno pravičnost, in od takrat se njihov režim v ničemer ni razlikoval od fašističnih režimov v Italiji in Nemčiji.
Po drugi svetovni vojni je bilo očivid-no, da nove neodvisne in demokratične Avstrije ne bo mogoče zgraditi, če bi njeno izgraditev znova poverili strankama, ki sta jo bili oropali najprej demokracije, potem pa še neodvisnosti.
Izgraditev resnično demokratične in resnično neodvisne Avstrije je možna samo tako, če se bo opirala na zdravo l judsko gibanje, ki iskreno hoče neodvisnost in demokracijo svoje dežele.
Sodeč po njihovih dejanjih predstavniki angleške in ameriške politike ne mislijo tako. V Avstriji uveljavljajo tako politiko, kakor da bo ta dežela neodvisna in demokratična, če se tam vrnejo na krmilo njeni krmarji izpred anšlusa in se obnovi stanje, kakršno je bilo ob anšlu-su. Z vsemi sredstvi podpirajo ne samo voditelje avstrijske socialdemokracije, ki so nasprotniki avstrijske neodvisnosti, temveč tudi voditelje avstrijskega klero-fašizma, ki so uničili vse sledove demokracije.
Volitve, ki so jih v Avstriji na hitro roko skrpucali takoj po vojni, so dale večino »Avstrijski ljudski stranki«, to je klerikalcem, za njimi pa največje število glasov »Socialistični stranki Avstrije«, v kateri imajo glavno vlogo stari avstrijski socialdemokratski voditelji.
Niti »ljudska« niti »socialistična« stranka v Avstriji zdaj pač odkrilo še ne zahtevata priključitve k Nemčiji in uvedbe fašizma, a vsa politika teh dveh strank se razvija zdaj v tej smeri. To, česar vsaj za enkrat še ni mogoče povedati na Dunaju, voditelji avstrijskih socialdemokratov in klerikalcev že oznanjajo iz tujine.
Friedrich Adler, eden izmed najbolj znanih starih voditeljev avstrijskih socialdemokratov, je objavil konec leta 1946 v Parizu v reviji »Revue socialiste« članek, v katerem je energično nastopil proti neodvisnosti Avstrije in trditvi, da je poseben avstrijski narod. Hkrati je Fiihrer avstr, klerofašizma Schusch-nigg zapustil vatikansko pribežališče, kamor se je bil moral umakniti po vojni, ter začel prirejati po zapadni Evropi in Združenih državah Amerike predavanja, v katerih je skušal opravičiti krvavo fašistično paševanje. Doslej se še ni drznil
Otonu Župančiču
V imenu vseh koroških Slovencev Vam iskreno čestitamo k sedemdesetletnici Vašega dela in borbe polnega življenja.
Vaše delo in Vaš zgled dajeta nam koroškim Slovencem polet in vztrajnost v težki borbi za našo osvoboditev.
Pokrajinski odbor 0F, Celovec.
priti v Avstrijo samo, toda mnogi njegovi somišljeniki tam že zavzemajo zelo važne položaje.
Povsem logično in razumljivo je, da se skušajo avstrijske stranke, ki so pokopale prvo republiko, zdaj povampiriti in nadaljevati sthro obrt. Čudno pa se utegne zdeti, zakaj zdaj Velika Britanija in Združene države Amerike podpirajo v Avstriji prav liste stranke in posrmez-nike, ki so pokopali avstrijsko neodvisnost in demokracijo, privedli do anšlusa in pahnili Avstrijo v vojno proti zaveznikom.	(Dalje)
NikoBai Piraat umrl /
J
Dne 10. januarja je v Ljubljani umrl Nikolaj Pirnat. Z njim smo se Slovenci poslovili od enega izmed največjih mojstrov nove slovenske upodabljajoče umetnosti.
Nikolaj Pirnat se je rodil v Idriji 10. decembra 1903. leta. Umetnostno akademijo je dokončal v Zagrebu, kjer je bil v špecialni šoli hrvaškega kiparja Me-štroviča, katerega mojstrovine občuduje ves svet. Pirnat je nato svoje znanje še izpopolnjeval v Parizu.
Težišče Pirnatovega umetniškega dela je v kipu in risbi. Poleg kipa kralja Matjaža na Peci, treh upodobitev Iv. Cankarja, Maksima Gorkega, Janeza Krstnika na Trnovskem mostu in še nekaterih, je širšemu krogu najbolj znan kot risar, karikaturist in ilustrator. Njegove ilustracije »Don Kihota« so bile razstavljene v Parizu. Pirnatove ilustracije Zupančičevega »Cicibana« pa pozna sleherni izmed nas. Najbolj se je Pirnat ovekovečil s partizanskimi lesorezi. V trdih pogojih partizanskega življenja je ustvaril vrsto podob iz našega boja in jih natisnil v partizanski tiskarni pod naslovom »Gozdovi — ječe — domovi«. To so poleg Miheličevih risb najboljša dela, ki so nastala v gozdovih med narodno osvobodilno vojno.
Kot se je Pirnat že 1941. leta priključil k OF, bil odgnan v internacijo, iz katere se je vrnil leta 1943 in je odšel nato v partizane, tako se je tudi takoj po osvoboditvi vključil v delo. Narisal je nešteto satir, ki bičajo tujezemske pohlepnežo in domače izdajalce in jih je objavil v »Ljudski pravici« in v »Borbi«. Tako smemo s tega gledišča smatrati Pirnata kot polnovrednega naslednika enega izmed največjih slovenskih karikaturistov — Hinka Smrekarja. Hinko Smrekarja so med vojno ustrelili Italijani, ker je z neko risbo smešil Mussolinija in njegove fašistel Če pa primerjamo Pirnatovo in Smrekarjevo satiro, je Pirnatova pre-ciznejša in ostrejša, naravnejša in pic-pričevalnejša.
Nikolaj Pirnat je umrl sredi dela kot profesor na Akademiji upodabljajočo umetnosti v Ljubljani. Umrl je še premlad. V njem so bile še sile, s katerimi bi nam lahko ustvaril še .mnoga umetniška dela. Z njim izgubljamo moža, ki je ve dno stal med prvimi v ostri borbi slovenskega naroda za samostojnost, čast in svobodo.
M. S. PETROVIČ:
Tokrat delavci ne bodo nasedli
V	Celovcu je pred kratkim zasedala OeVP in kovala naklepe proti koroškim Slovencem. Resolucija, katero so po dvodnevnem napihovanju po SA-Standar-tenfiihrerju dr. Steinacherju iztisnili iz svojih debelih kožuhov in nacističnih škornjev vrstniki Schumyja, Gruberja, Ferlitscha, Matschniga in Petschnika, je ponovni izbruh velenemškega šovinizma. Resolucija potrjuje pred široko javnostjo, da OeVP na Koroškem ne odstopa uiti za las od sistema zatiranja koroških Slovencev, katerega duhovni oče je bil njen sedanji predsednik Vincenc Schu-niy, katerega je propagiral in uveljavljal »Heimatbund« in ki sta ga pod Hitlerjevo krono uresničevala Maier-Kai-bitsch in dr. Rainer.
V	času, ko nastopa vsa demokratična javnost proti nacistični zaroti v Avstriji, legalizira OeVP na Koroškem njeno podtalno delo ter ji zagotavlja vso podporo in pomoč. Njen bes je naperjen proti naj-doslednejšim protifašističnim borcem Slovenske Koroške in proti njenemu edinemu demokratičnemu glasilu »Slovenskemu vestniku«. Obenem pa pogreva parole dr. Steinacherja iz plebiscitne in nacistične dobe ter ovekovečuje Maier-Kaibitschevo brošuro »SchUnder der Hei-mak. S tem potrjuje resničnost vseh naših dosedanjih ugotovitev in se razkrin-kuje sama kot leglo novega nacizma in novega nasilja na Koroškem.
Pi i vsem tem pa gre v svoji gonji še korak naprej, namreč s tem, da poziva deželno vlado k poostrenim ukrepom proti slovenskim kmetom pri oddaji pridelkov. Ta poziv je poizkus gospodarskega uničenja slovenskega kmeta, pomeni, da dajejo Schumy, Gruber in Ferlitsch dež. glavarju Wedenigu legitimacijo, naj še naprej pri slovenskih izseljencih, partizanih in političnih internirancih s policijo izganja zadnjo kravo in zadnjega prašiča iz hlevov in zarubi zadnji kilogram žita.
Kaj pa je dejanski vzrok teh pozivov? Nič drugega kakor to, da bi ti gospodje hoteli zabrisati lačnemu in stradajočemu ljudstvu v mestih sled do svojih hlevov in napolnjenih kašč, da bi prikrili gospodarsko sabotažo številnih Knappit-schev, Mettnitzev, Ferlitschev, Stoodtov in dragih »Sterzmagnatov« in nekdanjih nacističnih »Lieferbetriebov«. Ni jim dovolj, da so nacisti njim v račun gospodarsko uničevali slovenske kmetije, ni jim dovolj, ker so si prilastili in nakradli od slovenskega kmeta v zadnjih desetletjih in s čimer jih je obdaril Hitler oni bi hoteli žreti še naprej. Temu se ni čuditi. Že nekoč so bili ti gospodje po-horniki fašizma in nacizma in leta 1945 so prevzeli staro dediščino, da je treba
uničiti koroške Slovence najprej gospodarsko in socialno, potem je nacionalna likvidacija samo vprašanje časa. Zaradi tega odrekajo Kmečki zvezi za Slovensko Koroško pravico zastopstva v dež. kmetijski zbornici, zaradi tega čakajo slovenski kmetje, partizani in izseljenci na gradbena dovoljenja in na nakaznice za cement in žeblje, pluge in stroje že tri leta, zaradi tega nočejo vrniti ukradenega imetja Zadružni zvezi, zaradi tega odrekajo naši kmečki mladini slovensko kmetijsko šolo.
Poprava škode (Wiedergutmachung) slovenskim izseljencem je samo navidezna miloščina in sredstvo za zaslepljevanje ljudstva in demokratične javnosti. V resnici pa so vsi širokoustno poudarjeni šilingi in vsi ukrepi o »popravi škode le zaviranje resnične poprave gospodarske škode — vrnitve pokradenega imetja, orodja in živine. Šiling je razvrednoten, vsa zagotovila in obljube pa so se izkazale danes kot goljufija in laž.
OeVP je jasno in odkrito pokazala
Ta članek naj služi kot odgovor na tozadevna vprašanja o priliki zadnjega tečaja Kmečke zveze za Slovensko Koroško v št. Janžu v Rožu konec leta 1947.
Po suhih, peščenih obronkih vznožja strme rebri so razmetane njive moje domačije.
Žlahtnejši in donosnejši sadeži kot pšenica, koruza itd. tu ne uspevajo. Že kot otrok sem vedno z zavistjo in tihim občudovanjem zrl na temnozelena, mogočna koruzna polja, ki so se samo nekaj sto metrov nižje v rodovitni, vlažnejši dolini ob Dravi bohotno košatila. Zavest, dv bi svoje malodonosne domačije kljub vsemu znanju in prizadevanju ne mogel nikdar privesti do te naravne rodovitnosti, je menda precej vplivala, da sem s toliko lažjim srcem zapustil dom in si iskal kruha v tujini. Ko sem se vendar zaradi »zmagonosnih« Hitlerjevih pohodov znašel lepega dne po desetletjih zopet na svoji nedonosni, razrvani domačiji, je bilo prvo vprašanje, kako dvigniti brez potrebnega inventarja in denarja rodovitnost in donosnost zapuščene peščene zemlje. In spomnil sem se tedaj oddaljenih in zanemarjenih travnikov, ki izjemoma ležijo v vlažnejšem, rodovitnejšem vznožju Drave. Te bom preoral in posadil s koruzo, ki da dvakrat toliko pridelka in hrane kot žito, sem si dejal. Rečeno, storjeno.
svoj namen: Z lažmi in hujskanjem, z gospodarsko podporo in zaščito nemških veleposestnikov, grofov in baronov ter svoje avantgarde — nacistov, hoče zdro-biti slovenskega kmeta in ga vreči v brezmejno revščino in zaostalost. Za to delo si je izbrala deželnega glavarja We-deniga, katerega ščuva na slovenske kmete. Sami pa hočejo medlem za lepe dobičke in brez vsake nevarnosti zaba-rantati svoje vole, svinje in žito po shrambah in skritih skladiščih veletrgovcev, fabrikantov, črnoborzijancev in osebnosti na visokih položajih. S svojimi ukrepi hočejo razbiti prirodno pove-zahost delavca in kmeta ter uvesti nad njima ponovno fašistično diktaturo.
Toda gospodje Schumv, Ferlitsch in Gruber so to pot zamudili vlak. Delavci danes vedo, da so bili in ostanejo v politični in socialni borbi njih najboljši zavezniki slovenski kmetje. Zato OeVP za man hujska in se laže delavcem. Če se deželni glavar ne upa iti v kašče, shrambe in skladišča velenemških magnatov in nacistov, potem bosta pokazala tja delavec in slovenski kmet in odkrila zaloge živeža, obutve in obleke.
Blaž Singer.
Ker je bil ves starejši dozoreli hlevski gnoj uporabljen že za krompir in druge? jarine, je bilo treba koruzi gnojiti s svežim, nepredelanim gnojem. Turščica je rastla skraja še nekam zadovoljivo, v kolikor je niso uničile vrane, črvi in strune. Ko je vendar že dokaj odrastla in začela potem prihajati v štadij dozorevanja, sem moral na svojo žalost ugotoviti ogromno škodo zaradi zahrbtnih prej neopaženih škodljivcev. So to bulava snetjavost in koruzni molj.
V tem letu se proti škodljivcem ni dalo bogve kako uspešno boriti. Kljub temu pa sem skušal vsaj nekoliko omilili škodo, v bodoče pa bom glede zatiranja škodljivcev že previdnejši.
S črnim prahom napolnjene večje in manjše snetjave bule oziroma mehurje, ki so nastajali na raznih mestih rastlin, sem od časa do časa o priliki razredče-vanja zelene koruze za krmo pobral in sežgal. Če namreč dopustimo, da mehur ji dozorijo, se črni prah, glivični troši razkadijo po njivi in lahko znova povzročijo okuženje. Poleg tega sem letos gnoj za bodoče koruzno polje zaoral že v pozni jeseni, kajti svež hlevski gnoj močno pospešuje razvoj in razširjenje snet-javosti. Nadalje je treba paziti pri okopavanju in osipavanju, da turščičnih rastlin ne bomo ranili, kajti na poškodovanih mestih se rastlina najprej okuži. Ker živi kužna koruzna snetjavost v zemlji in je z njo okužena zemlja, hikakor ne
kaže saditi turščice za turščico in tudi ne preblizu polja, kjer je bila prejšnje leto koruza. Razkuževanje zrnja, tako kot razkužujemo žito proti snetjavosti (s ceretanom, abavitem itd.), se pri koruzi doslej ni obneslo. Nekateri znanstveniki so mnenja, da tudi suho vreme pospešuje turščično snetjavost.
Proti molju pa lani na turščici nisem mogel kaj prida ukreniti. Vsaka draga rastlina se je polomila. Da bi preprečil bodoče razširjenje molja, ki nastane iz jajčec, katere zleze konec julija tn v začetku avgusta poseben siv metuljček na spodnji strani najvišjih koruznih listov, sem v jeseni posekal koruzna stebla prav trdo pri tleh, jih potem zrezal in pokradi. Tudi sežiganje stebel se priporoča. Nikakor pa ne njihova uporaba za steljo. Tudi pri krmljenju je treba paziti, da ne pridejo nepoužiti deli stebel v gnoj. Kjer se je škodljivec močno razširil, priporočajo, da izruvamo steble s koreninami vred in vse skupaj sežgemo. Molj je pozimi namreč večinoma v spodnjem delu stebel in v štoru, deloma tudi v storžih. Zato je treba tudi te sežgati ali pokrmiti.
Ponekod se je obneslo obžanjanje koruzne metlice pri zatiranju škodljivca.
v Gosenica oziroma molj se zarije, ko se izvali iz jajčeca, najprej v metlico ter ostane tu nokaj dni. Obžanjanje metlic z enim ali dvema listoma in sežiganjem teh pa je uspešno le tedaj, če se to opravi kmalu potem, ko so se gosenice zarile v metlico, to je v zadnjih dneh julija do 10. avgusta. Ponekod prej, drugod pozneje.
Vse navedeno zatiranje pa bo imelo popoln uspeh le tedaj, ako ga izvršijo vsi posestniki enega kraja. Nič ne ali vsaj zelo malo pomaga, če uniči kmetovalec na svoji njivi zadnjega molja, če pa prihodnje leto prileti metulj s sosedove njive in okuži koruzo znova.
V Jugoslaviji, izraziti koruzni in pšenični deželi, je bil turščični molj svoj-čas tako razširjen, da so morali uradno zapovedati splošno jesensko sežiganje oziroma spravljanje koruzovine. Tudi v Ameriki se je škodljivec tako zelo za-množil, da so prišli Američani pred zadnjo vojno v Evropo in tudi v Jugoslavijo proučevat načine zatiranja turščičnega molja.	Kočuški
lllll!llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!lllllll!lllilllllllll!lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!lllll
Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik lista: dr. Matko Scbarwitzl, Wien XVI, Ottakrin-gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Franci Žvvitter. — Uredništvo in uprava: VVten IV, VVaaggasse 6;II. Telefon B 21-5-50. —• Podružnica uprave: Celovec (Klagenfurt), Vol-kermarkterstrasse 21/I. — Tiska: ..Globus", Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G. m. b. H., VVien I. Fleischmarkt 3—5.
Sovražniki naših turščičnih polj
\	FRANCE BEVK / KAPLAN
X	x MARTIN ČEDERMAC
Moj Bogi To telo, ki je tako dolgo hodilo po svetu, je bilo zdaj brez moči. iVčasih jo je popustila bolečini, tedaj ie ždela kot na pol v nezavesti. Bila je ■izmučena, predsmrten spanec ji je legal na oči. In kakor da njen duli neprenehoma preži v bojazni, da ne bi za Cmeraj zaspala, se je zdaj pa zdaj zdrznila, veke so se ji odprle, oči so ji za trenutek zagorele v prejšnjem ognju, parno za trenutek, že ji je mrak znova 2?strl zenice. Kazno je bilo, da se z vso ?llo bori proti blodnjam, ki so ji prihajale.
». >Kaj je, mati?« se je oglasi riu'jo trpite? Ali česa želite?«
Ni niu mogla odgovoriti. Le z i naredila znamenje, da ničesar ne n'je. Začelo jo je dušiti, teda' nični preti krčevito oprijeli sinov
Nenadoma, kakor strašno prebujena od neke misli, mu je pogledala naravnost v obraz, ustnice so se ji za spoznanje premaknile. Kazalo je, da bi mu bila rada nekaj povedala. Nagnil se je nad njo, z ušesom tik njenih ust, da bi jo slišal. Njene besede so bile rahle kot dih, kakor da so ji iz sanj prišle na jezik. Njihov smisel je ujel bolj s slutnjo kakor s sluhom.
»Martinac! Sveti oče so naši sveti Materi jezik odrezali... To ni pravično ... To ni dobro...«
Samo to, z izrazom dušne bolečine na obrazu, in nič več. Čedermaca je obšla vročina po telesu. Ali se materi blede? In vendar se ji ni bledlo. V tem trenutku so ji bile oči čisto jasne, duh buden. Dolgo zadrževano besede so ji prišle iz dna osuple duše.
Tedaj, ob materi, niti za hip ni bil pomislil na bridkosti zadnjih dni. Zdaj so mu zopet zajele dušo. Če bi bil zapisal vse trpke besede, ki jih je slišal te tedne, bi bila nastala najgrenkejša knjiga. Spomnil se je starca, ki ga je pied nekaj dnevi pripravljal za večnost. Kako se je trudil, da ga je za silo potolažil, preden jo stopil pred večnega sodnika. In zdaj mati... Če bi mu bila to rekla kdaj prej, bi se bil zgrozil do dna duše. Zdaj se ji ni čudil. Zdaj se ničemur več ni mogel čuditi. Koliko je pretrpela v samotnih urah razmišljanja, da so ji tik pred smrtjo vzgore-le te besede! Ona, ki je nekoč kaznovala svoje otroke, če so le sveto podobico vrgli na tla. Obšla ga je taka bridkost in jeza, da so mu solze stopile v oči. Jezus, saj se je oglašalo še v njem, vsak dan glasneje, četudi se je krotil! Vendar materi tega ni mogel in ni smel pritrditi. Že zaradi tega ne, da ne bo zagrenjena in razočarana zapustila življenja. Kako ga je gledala, gledala s poslednjimi močmi! Zdelo se je, da ga izziva, naj ji odgovori. Kaj praviš ti, moj sin, posvečeni služabnik Gospodov?
»Ne, mati«, je rekel nožno, s tresočim se glasom. »Sveti oče niso vedeli. Verjemite — nalagali so jih! Izvedeli bodo resnico in popravili zlo... Saj sveti oče tega ne morejo dopustiti«, jo je uverjal z njenimi lastnimi besedami.
Saj ni lagal, ni se pretvarjal. Verjel je v to, ker je hotel verjeti. Poslušala
ga je napeto in pridrževala dihanje. Senca predsmrtnega nasmeha ji je zopet hušknila preko obrazi. Začelo jo je dušiti v grlu, dolgo se je borila za sapo.
»Saj verjamem«, je slednjič zašepetala. »Bog mi naj odpusti! Napravi križ, Martinac!« ga je s svojimi šibkimi močmi zgrabila za roko. »Martinac!«
Bilo je srce pretresujoče, Čedermaca je stiskalo za grlo. Sklenil je roke, iz-šepetal molitev, nato naredil križ nad njo, kakor da jo odvezuje grehov.
Pomirila se je. Na lica ji je leglo za senco vedrosti. Zdelo se je, da so jo popustile bolečine. Gledala ga je z izrazom, kakor da ji znova vstaja rahel dvom v srcu. Znova se jo vznemirila. Izraz oči, kakor da se je nenadoma spomnila nečesa, kar bi bila skoraj pozabila.
»Martinac, umrla bom«, je dahnila. »Zdaj boš ostal sam na svetu.«
Še vedno je skrbela zanj. Saj je znal ceniti njeno skrb, toda do dna jo je spoznal šele ta trenutek. Da, sam ostane na svetu. Priznal si je, da ga je bilo strah te osamljenosti. Toda ni smel kazati svoje ganjenosti in potrtosti.
»Tudi jaz sem že v letih in bom kmalu umrl?, je božal njeno roko. »Ne bom doživel take starosti kot vi, mati. Potem se bova zopet videla. V nebesih se bomo raztovarjali v vseh jezikih in tudi po slovensko. Tega nam nihče ne bo branil; nihče, mati. Tam bomo vsi
Vsak dan o polnoči vključijo sovjetske radijske postaje mikrofone na Rdečem trgu v Moskvi. Ob tem času se na Daljnem vzhodu že poraja zora novega dne, na obalah Amerike pa še ne ugašajo barve zahajajočega sonca. Prvi se v ozračju pojavijo zvoki sovjetske prestolnice, nato zatulijo sirene avtomobilov, v šumu vetra, naposled se zaslišijo svečani, zategli udarci stolpne ure na Kremlju. Dvanajst močnih udarcev z zvonika oznanja sovjetski prestolnici, da je zopet iztekel dan dela za novo življenje.
Moskva. Rdeči trg. Kremelj! Draga, sveta imena za slehernega Rusa. Z njimi je povezana večstoletna zgodovina Rusije. Bili so središče vseh pomembnih dogodkov v življenju države. Moskva je naravno in zgodovinsko središče Sovjetske zveze. Tu so bili položeni temelji sovjetske moči, tu se je rodila njena največja slava. Moskva je središče ZSSR, Kremelj pa je srce Moskve.
V	davnih časih, pred osem sto leti, ko so polagali temelje za Moskvo, so morali ljudje v prvi vrsti misliti na obrambo pred sovražniki. Visok hribček, kjer stoji moskovski Kremelj, je bil zelo prikladen za obrambo pred sovražnimi napadi. Na obeh straneh sta ga objemali reki Moskva in Negljinka. Ena teče še danes skozi Moskvo, drugo pa so speljali po ceveh pod zemljo, kjer ima svoje korito še danes. Hribček sam pa je bil te-; daj še poraščen z gostim drevjem.
V	začetku je bil hribček nad reko opasan z lesenim plotom, pozneje so ga nadomestili krepki hrastovi zidovi. Pred šestimi stoletji je bil Kremelj obdan z močnim kamcnitim zidom. Odtlej so ta zid večkrat popravljali, na mestu porušenih stolpov pa so pozidali nove.
Kremelj in Rdeči trg sta bila priči mnogih tragičnih in junaških dogodkov v ruski zgodovini. Od tod so se odpravljali na daljna pota ruski polki. Na Rdečem trgu je prestolnica slavila svoje junake.
Mnogo stoletij je bil Kremelj rezidenca ruskih carjev, patriarha in metropolita. Vsakdo med njimi si je prizadeval, da bi spremenil Kremelj v razkošen dvorec z mnogimi cerkvami. Mnogi izmed teh okraskov so se ohranili do današnjih dni. Nad Kremljem se visoko dviga zvonik Ivana Velikega, ki so ga zgradili pred 350 leti. Visok je 100 m in do gornje galerije drži nad 400 stopnic.
V	Kremlju je tudi zelo znani carski top. Vlil ga je sloviti livar Andrej Čohov leta 1588. Top tehta 2400 pudov, njegova krogla pa 120 pudov. Premer cevi je cel meter. Top je tako ogromen, da se
v dobi, ko so ga vlili, nihče ni upal streljati iz njega. Tako je ostal v Kremlju kot spomin na svojo dobo in kot primer umetnosti niških livarjev topov.
Prav tako originalen spomenik je carski zvon, ki se ponaša s sijajno zgodovino. Imperatorka Ana Ivanovna je leta 1731 naročila nekemu svojemu dvorjanu, naj poišče v Parizu mojstra, ki bi vlil za kremeljski stolp zvon, težak 9000 pudov. Dvorjan je obletel ves Pariz, toda livarja ni našel. Noben francoski livar si ni upal izvršiti carskega naročila, čeprav je bila za delo razpisana velika nagrada. Smatrali so sploh, da zvona takšne teže ni mogoče vliti. Tako je prišlo, da se je lotil dela ruski livar Ivan Ma-torin. On je delo začel, njegov sin ga je kasneje končal. Leta 1735 je bil zvon ulit. Tehtal je nad 12.000 pudov in je s svojo velikostjo prekosil vse zvonove na svetu.
Nekaj časa je zvon ležal na tleh v jami, kjer so ga ulili. Toda nastal je ogenj in med požarom se je odkrhnil kos plašča. Celih sto let je zvon ležal na zemlji. Leta 1838 so ga končno dvignili na marmorni podstavek, kjer stoji še danes.
Izza davnih časov imajo v Kremlju dvorano orožja. Prvi so jo imenovali »veliko blagajno«, ker je predstavljala car-
V	Genovi ni brezposelnosti 1 V Genovi se živi dobrol V Genovi je delo! Ta napev... v Genovi... v Genovi — sem slišal tisočkrat ponoviti od vseh in na vse načine. Na vsako mojo prikrito opazko so mi odgovorili: V Genovi znajo zaslužiti, so iniciativni itd. Drugo vprašanje pa je, zakaj znajo zaslužiti v Genovi.
Povpraševal sem mnogo poštenih ljudi, kaj mislijo o tem napevu. Vsi so mi odgovorili, da je res, da v Genovi ni brezposelnosti, da je blagostanje, da denar kroži, da vsi živijo dobro, vendar pa so pristavili, da vse skupaj stoji na trhlih temeljih. Vse blagostanje izvira iz temnih poslov: iz tihotapstva, iz trgovine z belim blagom, iz sleparij, iz tatvin, iz ropov itd.
V	Genovi, kot v vseh pristaniških mestih, kjer pristajajo ameriške ladje, se je prvotno razvilo tihotapstvo v neki klasični obliki. Najprej se je težak ali mornar zadovoljil s tihotapstvom nekaj desetin ali stotin paketov cigaret. Zahteva in po-
sko zakladnico zlatih in srebrnih okraskov, žlahtnih kamnov, krzna, gobelinov, razkošnega posodja in drugih predmetov. Danes je dvorana .orožja državni muzej. V prvih vitrinah vidimo nekdanje vroče orožje: puške na kremen z rezbarijami in inkrustacijami. Posebno pozornost zbujata dve puški, ki sta bili last Petra I. Tu vidimo tudi raznotera orožja vseh časov in narodov, med drugim oklep, ki ga je podaril Ivan Grozni osvajalcu Sibirije Jermaku, junaku mnogih narodnih pesmi. Poleg tega oklepa leži jeklen šlem njegovega največjega sovražnika sibirskega carja Kučuma.
Večji del muzeja zavzemajo starinsko obleke ruskih monarhov. Tu je pokrivalo Manomaha, krona, s katero so bili kronani mnogi carji, okrašena z najredkejšimi žlahtnimi kamni.
V muzeju je mnogo predmetov, ki spominjajo na Petra I. Vidimo velikanske, škornje iz kožuhovine, ki sežejo čez kolena, ki jih je Peter I. lastnoročno izdelal. Tudi črna obleka, katero je nosil, ko je gradil ladje, se je ohranila, prav tako pipe za tobak in odlivek njegove roke iz železa.
Ogromna dvorana v muzeju je polna carskih kočij. Poznavalci trdijo, da je to najbolj svojevrstna zbirka na svetu. Oddelek vojnih trofej je takisto zelo bogat. V nji je Napoleonov kip, ki so ga Francozi pripeljali s seboj v rusko prestolnico, da bi ga postavili v Moskvi, pa so ga na begu iz Rusije pustili v Kolomej-skem. O slavi ruskega orožja pričajo mnogoštevilne zastave in drugi predmeti.
vpraševanje je bilo vedno večje. Ustanovile so se prave tihotapske družbe z motornimi čolni, ki so hitrejši od tistih, ki jih imajo financarji. Pozneje se je razvil boj med raznimi tihotapskimi družbami, ki so se poslužile vseh sredstev, da bi uničili druga drugo. Zmagale so najmočnejše, katerih vodje so nato ustanovili delniške družbe, nabavili ladje in začeli tihotapiti tobak direktno iz mednarodnih pristanišč.
Majhen del tovora tega tihotapskega brodovja razprodajajo na drobno v Genovi, tako v ulici Pre, trgu Colomba, ulici del Čampo, ulici Ravecca itd. Toda medtem ko se ti tihotapci na drobno dnevno izpostavljajo raznim nevarnostim od aretacij in zaplembe blaga do krogel, stojijo tihotapci na debelo v varnem ozadju in zaslužijo bajne vsote. Fi-nanca in policija pa je tu brez moči. Neki podčastnik mi je v tej zadevi dejal: »Kaj hočete, stvar je že tako razširjena in tako dobro organizirana, da bi mi mo-
Življenje v italijanskem
Delniška družba za tihotapstvo s tobakom
pristanišču Genovi
enaki. Tam boste zopet peli... Ali se spominjate, kako ste nekoč peli nam otrokom?«
Da, gotovo se je tega še spominjala, a mu ni odgovorila. Kaj so bili spomini v tem hipu! Le rahlo, kakor da s tern pritrjuje njegovim besedam, mu je stisnila roko...
Gospod Martin se ni ganil od njene postelje, ni čutil ne utrujenosti ne lakote. Prišla je bila Katina, tiho jokala za vrati, pred večerom je zopet odšla. Bolnica se je ves čas težko borila s sapo. Da bi ji olajšal bolečino, jo je obrnil z obrazom proti oknu. Skozi zaprašene šipe je zdaj pa zdaj zastrmela v jesensko sonce, ki se je medlo pretakalo čez pobočje, v drevje, ki se je zgibalo v sapi. Čedermacu se je neizmerno smilila. Sočutje mu je zamamilo vso druge občutke. Misel se mu je tu pa tam pomudila le pri kakem spominu, ki je bil združen z materjo. Minute so mu potekale v tihi molitvi. Ni več molil, da bi mu Bog še ohranil mater; storiti bi bil moral čudež. Prosil ga je, naj jo čimprej reši trpljenja.
Znočilo se je. Brlevka je medlo gorela, sence so trepetale na stenah. Zunaj je šumelo listje, zdaj pa zdaj je veja udarila ob vejo. Včasih je zadremal, molitev mu je umrla na ustnicah in se je izgubila v tihoto. Bil je do kraja izmučen. Kadar koli je potišala materina sapa, se je zdrznil in preplašen odprl oči. Še je živela...
Občutil je žejo, v grlu ga je žgalo od
suhote, a se ni dvignil, da bi popil kozarec vode. Z materjo sta se sporazumevala le še z znamenji. Da ga ne bi bil mučil spanec, se ji je zazrl v bledi obraz. Znova ga je obvladala čudovita nežnost do nje. V medlem svitu so mil ustnice venomer trepetale, kakor da tiho, vročično izgovarja misli. Od njenih poslednjih besed pa do te minute je preteklo le nekaj ur, a njemu se je zdelo, da so minila dolga leta. Nehote se je spomnil tistega dne, ko jo v črnem talarju stal pred njo, a ona ga je zgrabila za roke: »Martinac, preudari, še je čas ...« Rada bi bila imela sina duhovnika; a tisočkrat žal in hudo bi ji bilo, ako bi bil nevreden služabnik Gospodov. Tega mu ni rekla, bral ji je v očeh. Odločil se je. Tedaj mu je iz globoke hvaležnosti poljubila roko, prvič in zadnjič v življenju. In pozneje, ko je bil še mlad, poln življenja, in ga je zli duh vabil na stranska pota. Saj je bila komaj misel, komaj grešen pogled, a mati ga je videla do dna. Tresoča se je stala pred njim: »Martinac, ali nisi prisegel Gospodu?« Zavedel se je, se osramočen oprl na steno in se razjokal. Vse mu je dala; ni skrbela le za njegovo telo, bala se je tudi za njegovo dušo.
In kakor da ji iz hvaležnosti vrača isti davni poljub, je zdaj pritisnil ustnice na njeno uvelo roko. Bila je skoraj mrzla. Popustila ga je potrtost, ki ga je prej mehčala in mu izvabljala solze. Sedel je kot omrtvičen, ji gledal v obraz, na po-sinele ustnice; kakor da od trenutka do
trenutka pričakuje njenega poslednjega diha.
Zadremal je. V dremavici je zaslišal dolg vzdih, nato še enega. Potem je bilo vse tiho. Preplašen je odprl oči in pogledal bolnico. Ležala je vznak. Zdelo se je, da je hotela dvigniti roko do glave, a ji je obstala na prsih.
»Mati!« jo je poklical. »Mati, slišite!«
Pogledala ga je še enkrat z odsotnim, začudenim pogledom, kakor da je zastrmela že iz onega sveta.
Čedermac je planil k vratom In na hodnik. Poklical je družino, ki je spala. Mati je umrla šele proti jutru.
Gospod Martin je že dolgo čutil, da mu pojemajo telesne moči in se gft kdaj pa kdaj loteva mrzlica. Posušil se je bil ko trska, obraz se mu je nagubal, toda bil je močne narave, pomagala mu je tudi železna volja, da se je vzdržal na nogah.
Po materini smrti bi ga bilo skoraj zlomilo. Noge so se mu tresle, le s težavo je opravljal službo, vzelo mu je spanec, lotevala se ga je mrzlica. Jedi niso imele okusa, občutil je le veliko žejo. Razburjal se je za vsak nič, venomer se je moral krotiti, a obenem je vedno bolj občutil krvavečo bolečino ob srcu. Bilo mu je, kakor da mu srce neizmerno veliko in težko visi v praznem prostoru in se bo vsak hip utrgalo.
Ali je zbolel? Ali je res zbolel? Vpraševal se je z začudenjem in grozo. V življenju je bil le redko bolan, same ne-
Rdeči trg in Kremelj sta še bolj pri-j rasla k srcu ruskega državljana po ven likih dogodkih v sovjetski dobi. Na Rdečem trgu poleg zidin Kremlja se danes dviga marmorni mavzolej s truplom ven likega Lenina, utemeljitelja sovjetsko države. V okolici Kremlja so pokopani heroji Velike oktobrske revolucije, v zU dovih Kremlja pa so vzidane žare s pe-t pelom zaslužnih delavcev SZ.
Po Rdečem trgu korakajo vsako leto na dan 1. maja in na dan obletnice socialistične revolucije nepregledne množice ljudstva. Vršijo se ljudski mitingi. S tribune mavzoleja pozdravlja ljudstvo Jože Stalin, naslednik V. Lenina.
V Kremlju je sedež sovjetske vlade, tam stanuje in dela Stalin, v Velikem dvorcu zaseda Vrhovni sovjet ZSSR. V pritličju sedijo poslanci, na balkonu je prostor za povabljence. V ložah pa so predstavniki tujih držav, dopisniki domačih in tujih listov itd. Del dvorane jo rezerviran za prezidij Vrhovnega sovjeta. Na koncu dvorane stoji kip VI. I. Lenina. V dvorani nič odvisnega, kar bi omejevalo delo in motilo misli. Vsaka reč stoji na svojem mestu, vse je tako urejeno, da se delo lahko poglobi iu osredotoči. To je slog sovjetske države: kombinacija stroge enostavnosti in za-, vesti, da mora vsakdo dati vse od sebe.
Vsak večer se nad stolpovi Kremlja prižigajo rdeče zvezde. Njih svetloba prodira daleč. To je svetloba in žar upanja vseh borcev za demokracijo, ki vet rujejo v končno zmago pravičnosti.
Po V.Antonovu.
rali imeti desetkrat več sredstev, če bi hoteli vsaj pričeli s kakšno akcijo. Ak» se kak nestrpnež ujame, slabše za njega. Kar pa se tiče velikih rib, boste in-zumeli, tudi jaz imam ženo in otroke.«
Neki genoveški starček, ki ve mnogo stvari in ki je med mojim razgovorom s podčastnikom ponavljal: »Ne vem niče, je pozneje pristavil, da ubogi financarji ne zaslužijo niti za svojo krsto in jim ni zameriti, če sprejmejo kak dar od kakšnega svojega prijatelja. Dar, ki v zahvalo, da vrše svojo službo kakšnih sto metrov više ali niže, doseže vsoto 50 dd 100 tisoč lir.
Kot posledica te trgovine pa cvetejo še drugi tihotapski posli, kakor tihotapstvo valute, mamil, dragocenosti, trgovina z belim blagom itd. Tihotapci namreč potrebujejo za nakup robe dolarje, zato ponujajo mamila in dragocenosti. Cesto vozijo ladje tudi deklice v javne hiše Severne Afrike. V zadnjih mesecih, sem cul, je odpotovalo mnogo deklic v Egipt, Alžir, Tunis in v Tanger.
V Genovi je blagostanje, Genove&anl znajo zaslužiti 1 Ljudje poštenih poslov pa pristavljajo: Delo, da, toda tako, ki privede v zapore...
Giuliano Ferante.
znatne slabosti. Misel, da bo kot nebogljen starec Bog ve koliko časa priklenjen na posteljo, mu je bila nad vse težka. Spoznal je, da telesne izčrpanosti, ki ga je obhajala,'ne bo mogoče premagati le z močjo njegove volje. Treba bi bilo več, mnogo več...
Legel je vsak dan po maši in ni vstal do naslednjega dne razen po najnujnejših opravkih. Užival je le malo. Katina mu je kuhala pomirjevalne in krepilno čaje.
»Ali si bolan?« Dekle je preplašeno strmelo vanj. »Ali naj koga pokličem?«
»Saj nisem bolan,« je odgovarjal osor-! no. »Kdo pravi, da sem bolan? Le nikomur tega ne pravi! Utrudilo me jo, želo me je utrudilo, potreben sem počitka. Če kdo vpraša po meni, reci, da po^ čivam, in takoj me pokliči!«
Katina se ni upala ugovarjati. Bila jo je sama skrb. Z materino smrtjo se je bila sama po sebi izravnala napetost, ki je prej vladala med njima. Čedermace-vemu bistremu očesu ni bilo ušlo, da Katina nt žalovala le za materjo, ampak istočasno tudi za svojo ljubeznijo. Kli-njon jo je bil najbrž pričakal kje na klancu in za vedno razdrl njene sanje. Saj se mu je smilila, ki je bila ranjena do dna duše in ji tiste dni niso nehale teči solze; slednjič se je uravnovesila in se topo vdala. Prej kakor je Čedermac pričakoval. Postala je postrežljiva in skrbna kot nikoli poprej. Zavedala se je svoje odvisnosti od njega.
(Dalje)