Zborniku na pot Ideja za izdajo literarnega zbornika, v katerem bi se z izbranimi stvaritvami predstavili ustvarjalni dijaki Gimnazije Ormož, je vzniknila že pred leti. Mnoge literarne stvaritve so bile na javnih prireditvah gimnazije že predstavljene. Idejo o zborniku smo ohranjali, jo nadgradili in knjiga, ki je pred vami, je skupek mladostnih obrazov, ki so vsak zase posebni in zrejo v nas z odraščajočimi očmi, neposredno, odkrito in pričakujoč, da so njihove poti, po katerih jih vodijo čustva, misli in izkustva, prave, uresničljive, prehodne. Obrazi mladosti so medgeneracijsko povezani (2005–2012), saj združujejo naše bivše – Katarina, Tadeja, Valentina, Božo – in sedanje dijake – Lea, Sara, Kaja in Denis. Vsak s svojim izrazom poskuša v večnost ujeti trenutke mladosti, ker se vsi skupaj zavedajo, da le s pisanjem, besedo in izpovedjo lahko ujamejo utrinke svoje srednješolske dobe in odraščanja. Zglede iščejo pri Prešernovi »temni zarji« in v tradicionalni poetiki, še bolj pa razvijajo nove oblike in načine pisanja, vse do hip hop sloga. Janine fotografije dodajajo zborniku tudi širšo umetniško vrednost. Zavest vsakega izmed mladih avtorjev je dar o skupnih sanjah o sreči pod pravičnim nebom z ljudmi, vrednimi zaupanja in ljubezni. Tudi kritični znajo biti, ko se drzno dotaknejo družbenih dejstev in socialne izključenosti. Kot celota so opusi avtorjev podoba odraščajoče osebnosti, ki jih je mladost, kot najširše pomensko polje, povezala kot tiste, ki si svojstveno utirajo svoj prostor v prihodnost – pisci so v bistvu že tam, k nam se obračajo le njihovi obrazi. Mentorici Blanka Erhartič in Aleksandra Štih OBRAZI MLADOSTI; Literarni zbornik ustvarjalnih dijakov Gimnazije Ormož Oblikovanje e-izdaje: Bojan Žigart za Založbo Obzorja d. d. Urednica: Nevenka Richter Peče Založila: Založba Obzorja d. d. Za založbo: Nevenka Richter Peče Leto izida: Prva izdelava, 2013 ISBN: 978-961-230-429-4 Copyright©2013 Založba Obzorja d. d. E-izdaja na voljo na: http://itunes.apple.com/si/book/isbn9789612304294 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 821.163.6-82 OBRAZI mladosti [Elektronski vir] : literarni zbornik ustvarjalnih dijakov Gimnazije Ormož / Lea Rajh ... [et al.] ; [urednica Nevenka Richter Peče]. - 1. izdelava. - El. zbornik. - Maribor : Obzorja, 2013 ISBN 978-961-230-429-4 1. Rajh, Lea 2. Richter Peče, Nevenka COBISS.SI-ID 73309441 OBRAZI MLADOSTI Literarni zbornik ustvarjalnih dijakov Gimnazije Ormož Lea Rajh Sara Munda Kaja Rukav Katarina Majdič Tadeja Jurinec Valentina Pšak Božo Lalić Denis Žuran I. obraz Lea Rajh: Slovo v ljubezni Sonetni venec *1995, Čakovec; generacija 2010-2014 Moje ime je Lea. Rada se ukvarjam z glasbo in s športom, najraje pa s poezijo. V prostem času igram kitaro in klavir, sem tudi prostovoljna gasilka. Rada pomagam drugim. V življenju me vodi misel: Živi ta dan, kot da bi bil tvoj zadnji. Slovo v ljubezni Se upanje počasi poslavlja, Lepote so vse te pesmi zate, Otožna misel v njih se utaplja, Vsak dan mislim le še nate. Obsedena s tabo vsaka je misel, Vera brez tebe v njej ugasne, Ljubiti pomeni najti smisel, Jočeš? Odkrij oči si krasne. Utrinek z neba mi upanja vlije, Besede tudi mene v jok izročijo, Enak verz se v nov sonet zlije. Zaupanje vame bi povrnile, Nočem resnice, potujem v fantazijo, Iluzije srca so tvojo podobo ohranile. 1. Se upanje počasi poslavlja, preživela sem dan, ko si rekel odhajam, od tistega dne naprej se sama sprehajam, iz ure v uro čas se počasi ustavlja. Zvezde ločijo noč od dneva, zjutraj odhajal si z žalostnim obrazom, domov si se vrnil pred hudim mrazom, zdaj ko si ob meni, čas hitro mineva. Zbudí me še eno kruto spoznanje, v mojem svetu je vse krasno in lepo, znova zaidem v neuresničljive sanje. Potujem v fantazije, tam je vedno prelepo, za konec ti pišem pesmi v branje, odločena sem, ne bom več zaupala slepo. 2. Lepote so vse te pesmi zate, soneti tvorijo zaokroženo celoto, trudim se, da bi premagala zmoto, ne morem kar pozabiti nate. Pesmi pišem zbrane v poezije, težko se je sprijazniti z resnico, na ramenu čutim tvojo desnico, na drevesu življenja nov list vzklije. Samo še spomin obuja mi sanje, prisegla sem, da ti ne bom sledila, dolgčas preganja mi ljubezensko branje. Pozabila bom, sem že zdavnaj obljubila, zame bo nova ljubezen dolgo iskanje, tebe za vedno sem v srce zaklenila. 3. Otožna misel v njih se utaplja, venec ti petnajst sonetov spleta, da pesem kot Prešernova bo zapeta, po licu drsi mi nedolžna kaplja. Nikoli te ne bi izpustila iz rok, te katera pesem vsaj malo prizadene? Spet poslušaš vse druge razen mene, tvoja trma boli, znova mi gre na jok. Sprejmi pesmi kot posebno darilo, ohrani in preberi jih še kdaj v življenju, hkrati naj služijo kot opozorilo, življenje te včasih izroči trpljenju, takrat glej na njih kot svarilo, spominjaj se me le v dobrem mnenju. 4. Vsak dan mislim le še nate, tvoja slika obuja mi spomine, zdi se kot večnost, vendar hitro mine, vsaka moja misel je še vedno zate. Tvoj pogled ogromno mi pomeni, čeprav ne bi smela za tabo gledati, čeprav ti ne bi smela ničesar povedati, prosim, vstopi v moj svet in ga zakleni. Rekli so, naj dam času čas, nisi vreden, a te vseeno branim, mislim, da to je zadosten dokaz. Z mislijo nate se vedno ranim, spet šepeta mi nežen notranji glas, upam, da se te lahko ubranim. 5. Obsedena s tabo vsaka je misel, misli so sanje, sanje se izgubijo, poezije na dežju se žalostno topijo, dan, ko te ne vidim, postane kisel. Prvi pogled bil je zame usoden, lani, ko sva prvič se srečala, ljubezen se iz dneva v dan je večala, vsak korak približevanja mi je neroden. Sledili so samo radovedni pogledi, dajal si mi občutek zaželenosti, s čustvi obsedela sem v hudi zmedi, dobila sem močan udarec neiskrenosti, od takrat naprej živim v vsakdanji bedi, ob tebi preplavlja me občutek vsevednosti. 6. Vera brez tebe v njej ugasne, kaj mi bo ljubezen, če ne čutiš enako, vem, da naredila sem veliko napako, kot opravičilo ti pišem pesmi krasne. Pravijo, da za resnico nikoli ni prepozno, zavedam se, da sem vsega kriva, vsaka izrečena rima boleče besede prikriva. Mora biti trpljenje res tako grozno? Oprosti mi, to je vse, kar lahko rečem, vsi delamo življenjske napake, vsako malenkost pod nos ti mečem. Brezglavo spotikam se ob vse mlake, bojim se resnice, vedno vstran stečem, dovolj je pogledov, ne dajaj mi več znake. 7. Ljubiti pomeni najti smisel, le ozri se v svet te harmonije, za dežjem vedno sonce posije, pozabiti tebe je le kratka misel. Obžalujem vse, hočem te ob sebi, vsako željo ti uresničim, nobene pesmi namerno ne uničim, prosim dovoli mi priti k tebi. Objemi ostajajo le hrepeneče želje, pripravljena sem se boriti zate, že majhen nasmešek mi je v veselje. Vsaka bila bi ponosna nate, tvoja beseda me v zvezde odpelje, nikdar ne bom nehala zaupati vate. 8. Jočeš? Odkrij oči si krasne, končno spoznal si, da te rabim, morda pa hočeš, da te pozabim, vseeno sprejmi te pesmi glasne. Težko te je izključiti iz življenja, še vedno spominjam se lepih trenutkov, ostajaš motiv teh ljubezenskih osnutkov, čez noč ne pozabiš močnega hrepenenja. Najlažje je čustva na papir izliti, svoje sanje preko poezije izdati, žalosti se na tak način znebiti. Resnice ti nisem sposobna priznati, bolečino poskušam mirno prikriti, prej ali slej se moram usodi predati. 9. Utrinek z neba mi upanje vlije, mogoče me nikoli ne boš razumel, ali drugačno mnenje o meni sprejel, moje srce že dolgo za tvojega bije. Na poti do sreče me vedno laži ulovijo, prisežem, da nisem nikoli namerno lagala, svoje preteklosti sem se preveč sramovala, tvoje besede ponovno mi spet dan zagrenijo. Pogled pove vse, nočeš in ne moreš verjeti, bi bilo bolje, če se ti ne bi izpovedala. Je res tako hudo da ne moreš sprejeti? Z razlogom ti nisem prej tega povedala, zdaj vidim, da nisi sposoben dojeti, verjemi, kmalu sem te spregledala. 10. Besede tudi mene v jok izročijo, poskušam olajšati globoko bolečino, ob tebi začutim neizmerno vročino, moja čustva na robu prepada obvisijo. Brez pomisleka bi se ti vrgla v objem, moja dejanja bi le težko razumel, najbrž nikoli ne boš mi verjel, čustva na svoj ti način izpovem. Prišel bo čas, treba se bo posloviti, težko je živeti brez pogleda nate, nič ne pomaga, moraš me zapustiti. Iskrene nasmehe sem hranila le zate, rada te imam, težko te je izpustiti, boli, tega si predstavljati ne znate. 11. Enak verz se v nov sonet zlije, upam na umetnost, kot so magistrale, z vso mojo ljubeznijo so nastale, vsaka pesem iz mojega srca se vije. Iz tujca so prijatelja mi naredile, solze prejokane globoko v noč, moji ljubezni nič več ni v pomoč, le nove trpeče solze bi me prerodile. Zdaj prepozno je za obžalovanje, kar sem ti storila, je neodpustljivo, sovražim najino nenehno poniževanje, zahtevam nemogoče, vem da ni sprejemljivo, pozorno opazuješ vsako moje ravnanje, globoko v sebi veš, da je oprostljivo. 12. Zaupanje vame bi povrnile, nikoli nimam take sreče, v življenju me spremljajo večne nesreče, nikoli ljubezni v tebi utrdile. Molče te bom še naprej opazovala, tvegati za srečo se ne sme, čeprav v meni ljubezen vre, imena nikoli ne bom izdala. Dolgo časa sem potrebovala, verjela, da lepota nima pomena, ko te ni bilo, sem končno spoznala, da ob tebi dobim mehka kolena, prijateljstva ne bom nikoli končala, večno se spominjala tvojega imena. 13. Nočem resnice, potujem v fantazijo, nikoli mi ni bilo z rožicami postlano, kako trpeti in verjeti, meni je znano, ti in jaz združena v popolno harmonijo. Iz dneva v dan se trudim boljše živeti, tvoje razuzdano vedenje me nervira, vidim te z njo, moja duša umira, komu se še dandanes da verjeti? Sprašujem se, če se je vredno boriti, vsak posameznik si želi biti srečen, tega mi ne more nihče obljubiti. Zakaj občutek sreče ni večen? Tvojo podobo moram iz glave si izbiti, vračam se nazaj, vsakdan postaja tečen. 14. Iluzije srca so tvojo podobo ohranile, listam po knjigi nazaj, iščem začetek, na koncu zgodbe pišem še povzetek, znova bodo stare pesmi čustva obudile. Ni se ti zdelo vredno mene spoznati, vem, da prehitro sem se zaljubila vate, zdaj je tudi meni postalo vseeno zate, poskušam srečo pri nekom drugem iskati. Vedno sem mislila, da sem jaz vsega kriva, nisem ti upala ničesar reči, bežala sem pred tabo, nočem več biti Lea, ki se pred drugimi skriva. Pišem slovo, da preteklost pustim za sabo, gledam v prihodnost, mogoče bo še zanimiva, karkoli sem kdaj čutila zate, gre zdaj v pozabo. Lea in Slovo v ljubezni Mladostna zaljubljenost, skrivnostni pogledi, neuresničene želje in hrepenenja … Marsikdo prizna, da je najbolj sladka ravno mladostna ljubezen ali celo prva ljubezen. Vendar je težko takrat, ko se nam ljubezen ne uresniči. Lea se je poslovila od mladostne ljubezni tako, da se je poskušala v klasičnem pesnjenju, pri čemer ji je nedvomno bil vzornik Prešeren. Skupaj z uvodnim magistralnim sonetom je pesem dvakrat peta ter v petnajstih sonetih povezana v harmonijo mladostne nesrečne in neuresničene ljubezni. Izbrala je lastni izpovedujoč ritem v obliki soneta, ki ga je povezala s klasično oklepajočo rimo (abba, cččc) v kvartinah in verižno rimo (ded, ede) v tercinah. Avtorica izpoveduje čustva zaradi neuslišane ljubezni, pri čemer išče uteho v pisanju in ustvarjanju, da lahko razmišlja o sebi in smislu vsakdanjega življenja. Sprašuje se o večnosti sreče, razmišlja o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter spoznava bridkosti nesreče, žalosti in trpljenja. Vsebina je na pragu odraslosti in kaže na zrelost dijakinje. Izhaja seveda iz lastne izkušnje, kar se kaže tudi v najstniški metaforiki (dobim »mehka kolena«). Uči se iz izkušenj. Ko obračuna s preteklostjo, še bolj optimistično zre v prihodnost. Postaja odgovorna ciljem, ki si jih vsak dan zastavi. Lea, verjamem, da bo prihodnost »še zanimiva«, saj si se mojstrsko izkazala v pesnjenju sonetnega venca. Kot učiteljica slovenščine te spremljam tudi skozi esejistične prispevke, ki izkazujejo tvoje globoko razmišljanje o sebi in svetu, v katerem živiš, ter izjemno predanost lastni volji ustvarjanja. Aleksandra Štih II. obraz Sara Munda: Človek z velikim srcem *1993, Ptuj; generacija 2008-2012 Jaz sem jaz. Umetnica, ki se trudi s pisano besedo sporočiti ljudem, kako lep je svet, če ga gledaš s prave perspektive. Ohranjam svojo filozofijo življenja, ki ji dodam delček izkušenj, edinstvenosti, izvirnosti in optimizma. Naravnanost k perfekciji, svojstvena osebnost, nota poslušnosti, preprostosti in nasmeh na obrazu so tisti atributi, ki me odlikujejo. Ne pozabite - s poezijo je odkrivanje smisla življenja preprostejše. Moji mami Pošiljam toplih žarkov ti na rame; v svetlobi sonca, svoje srčne hiše. Igriv nasmeh na ustih se izriše in spet zagledam srečo svoje mame. Ker imam te srčno rada! Trenutke lepe pravljične omame; čarobne sanje, čas ti ne izbriše. Vse tisto, kar v globine se zapiše: Magija njih naj te v naročje vzame … Ker vem, da imaš me rada! Ko v sebi boš čutila dih osame, ti rečem, rada te imam zelo, In sŕce moje toplo te objame. Ker ti moja ljuba mama si! Naj angel varuh vedno te varuje naj zmeraj skrbno čuva te in pazi. Tam, kjer je tvoj svet in se z mojim spaja. Ker ti najboljša mama si! Plamen dobrote Dolge dneve vse in vse noči Odžejaš me, mi daš moči. Bodriš me ti in me krepiš, Resnično z mano ti živiš, Ob jutranji zarji kot sonce žariš. Dejanja in dajanja srce moje si želi, Enkratnost občutkov mi zagotovi, Ljubezen do sočloveka se pomnoži. Na krilih dobrih ptic v svet poleti, Ob zatonu sonca vse to ob meni spi. Srčnost in razdajanje za ljudi, Tistim, ki so še kako potrebni pomoči. In, le zakaj? Na tisoče je vprašanj. Pot kupom pepela iskrica tli, Razrahljaš ga, iskra vzplamti. Ogenj počasi, a vztrajno zagori, Svetel plamen – to sem jaz, To si mnogokrat lahko tudi ti. Od časa do časa potrebujem ljudi, Vlivajo olje na luč, da ne ugasne mi. Odnaša me tok časa v vode neznane, Ljubezen do soljudi me navdaja, bodri. Je svetloba v srcu, za vse temačne dni, Saj na moji poti žarek dobrote se smeji. Tvoje dlani lahko ogreje; le dopusti si, V tvoje misli naj seže in te obudi, Občutja neminljive sreče, vse to ti podari. Popotnica Pot me je odnesla preko morja. Napolnila so mojo dušo, vsa doživetja, lepote tujega sveta. A še vedno je prazna, samotna. Manjka ji topla domača beseda, manjka ji piš vetra na cvetočih travnikih, manjka jih vonj po jutranji kavi. Sprehajala sem se skozi misli, skozi sanje jutrišnjega dne. Vodile so me po poti sreče, radosti in veselja. Vodile so me od konca proti začetku. Poglobljeno sem raziskala svoje srce. Našla sem najlepše darilo v skrinji nepozabljenega časa. Sanje so mi dale krila in z njimi je odšel nemir. Poletela sem v popolno življenje. Zdaj nosim v srcu najlepše zbledele spomine svojih rodnih korenin. Spremljajo me na vseh poteh. Del enega sveta smo, zbrani v ljubezni časa, ko te omamno pogreje le nasmeh. Velikokrat sem sanjala, sanjala o svoji rodni deželi. Sedaj sem tu. Prišla sem. Popotnica. Utrujena, lačna in žejna, da se nasitim preprostosti, odžejam lepote in počijem v domačnosti. Tu sem. Tu sem, sedaj in za vedno. To je moj dom. Priložnost Dobrota, garanje, vztrajnost, iskrenost, dom, zavetje, moja zlata mama. Prijaznost, varnost, pogum, tolažba, veselje, spočetje, moja zlata mama. Moja mama, ena in edina, nikjer več ni je take, kot je v nevihtnem nebu sončni žarek zajetje, moja zlata mama. Vsak dan s pladnjem sreče, zadovoljstva mi postreže, polna železne volje pripravljena je dati vse svoje težko prigarano imetje, moja zlata mama. Sprašujem se: ji bom kdaj lahko vrnila vse te bisere sreče v solznih očeh in ji ponudila svoje varno, toplo zavetje, moja zlata mama? Ponižno moje se srce zahvaljuje za vse, ker ve, da se ji nikdar ne bo moglo dovolj zahvaliti za vse neprespane noči in angelsko petje, moja zlata mama. Vedno mi nudi in izpolni vse, od moje prve do zadnje skrite želje, njeno srce je kakor jeklo, preživi vsako nevihto, bolezen in vnetje, moja zlata mama. Naj jo še tako prizadenem, brez premisleka odpusti mi vse, kljub temu da ve, da je mojih napak za pravo Pitagorovo štetje, moja zlata mama. Ob vsakem spodrsljaju me spodbuja in mi govori, naj se ne predam, upanje vrača mi le njeno brez napak, vztrajajoče in pogumno početje, moja zlata mama. Vem, da nima nikogar tako zelo rada kot nas, srčno ljubi le še svoje mavrično cvetoče cvetje, moja zlata mama. Enkrat, stokrat, milijonkrat se srčno ji zahvalim in izdam ji, da najboljša mama je na svetu ter da ona vse moje je imetje, moja zlata mama. Skrivnost jutrišnjega dne Vsak dan prijazno odpiramo vrata novim izzivom, z iskreno željo v srcu in radostno mislijo, da bi vsaka stran bila popisana z najlepšimi melodijami, ki se nemirno spustijo na dušo in tiho zapojejo vse neizrečene besede. Z zavestjo, da je naše življenje knjiga, ki se piše sama, mi pa smo tisti, ki ji dajejo težo in narekujejo njeno vsebino, vsi listi nosijo neprecenljivo vrednost, vse besede so kot roj majhnih zvezd, ki jih posamič ne vidimo, a vsi verzi skupaj dajejo svetlobo, smisel, zadovoljstvo, skrivnosti, hotenja in sanje jutrišnjega dne. Človek z velikim srcem Pero popisuje liste v starem rokovniku. Duša zahrepeni po minljivosti. Zahrepeni po edinstvenosti. Nagubano čelo spremlja sij luninega mlaja. Usoda se razodene kot čista ljubezen izgubljenega, ko z mize skupaj s solzo pade kozarec rdečega vina. Ne ustavi me madež na preprogi niti senca mojega priimka. Ura neustavljivo tiktaka. Zatrta čustva priganjajo možgane in filozofski pogled s priokusom kritičnosti, modrih misli, polni zadnje vrstice moje poezije. Širina misli se oblikuje v nasmeh. Črke se izlijejo v skupek, celoto. Ta celota sem jaz. Človek z velikim srcem. Slepota videnega Kupila sem očala, taka z malo manjšimi okvirji. A sem jih vrnila. Nisem videla jasno, še vedno nisem razumela. Pa sem šla po nove. V upanju, da bo življenje lepše. Sedla sem in gledala. Res je, videla sem jasneje. A še vedno ni imelo smisla. Koga slepim? Uvidela sem, da niso kriva očala. Napačen je pogled na imaginaren svet. Napačen je smisel življenja, z izgubo vseh lepot. Treba se je samo ustaviti in pogledati okrog sebe s svojo dušo. Ljudje brezciljno tekajo sem ter tja, iščoč radost življenja. Svobodo. Slišim jok otrok, čutim strah in slutim nevednost. A zaznavam tudi upanje. Hrepenenje, ko veš, da te nekdo čaka. Z odprtimi rokami sanja o tebi. Srce vidi tudi takrat, ko možgani pregorijo. Sara in njen opus Človek z velikim srcem Kdo sem? Kaj si želim? Kam grem? Kdo stoji ob meni? Kako živeti? S temi vprašanji lahko označimo Sarin opus sedmih pesmi z naslovom Človek z velikim srcem. Četrtošolka Sara se kot polnoletna oseba zaveda, kaj pomeni biti človek. Zelo ceni materinsko brezpogojno ljubezen, ob kateri se osamosvaja in išče cilje, poti življenja. Hkrati čuti brezpogojno ljubezen do mame in se ji iskreno zahvaljuje za ves trud in toplino. Mama je najlepša zvezda na nebu, ki nas vedno spremlja in nam kaže pravo pot. Avtorica razmišlja o sebi in svetu, ki jo obdaja, ob tem doživlja dobrodelnost in prostovoljstvo kot pomembno socialno vrednoto družbe. Išče svobodo, dobrodušne sanje, radosti življenja in pisanja – vse to najde, ko se zazre vase, v človeka z velikim srcem. Na koncu vseh pesmi je čutiti optimizem, ki preplavi izgubljeno in tavajočo mladostno dušo. Prva pesem je po obliki večji del tradicionalna, saj izbere sonetno obliko, ki ji ob koncu vsake kitice doda vzklično poved kot izpovedno geslo svoji mami. Tako sonet razširi s štirimi geselskimi verzi. Opaziti je tudi končno rimo. Vse ostale pesmi so svobodnejše oblike, saj imajo različno dolge verze in kitice, medtem ko se besedilo Priložnost že približa ritmizirani prozi. Pesem Plamen dobrote je posebna, ker že v akrostihu napove temo dobrodelnosti in prostovoljstva. S poetičnim slogom ustvarja ritem in išče nove oblike pesmi. Letošnja maturantka se razvija v vsestransko literarno umetnico, ki išče nove poti in ustvarjalne izkušnje v različnih literarnih zvrsteh. Predvsem jo poznamo kot odlično esejistko, ki se je vsako leto preizkušala na Cankarjevem tekmovanju, kjer je dosegala izvrstne rezultate, in novinarko ter glavno urednico šolskega časopisa Čez gimnazijski prag. Tudi poklicna pot jo vodi v medijske komunikacije, zato ji želimo še veliko ustvarjalnih moči in navdihov pri pisanju. Aleksandra Štih III. obraz Kaja Rukav: Kdaj? * 1996, Ptuj; generacija 2011-2015 Sem dijakinja 1. letnika ormoške gimnazije, pozitivna, vesela, razigrana oseba, ki jo zanima veliko različnih stvari in si želi poskusiti vse, kar je mogoče. Moj moto je, da nikoli ne boš izvedel, če nikoli ne boš poskusil. Uživam v glasbi, branju, naravi in seveda v družbi s prijateljicami in prijatelji in z otroki. Prav tako mi je v veliko veselje pisanje pesmi, zgodbic, dnevnikov, zato sem leta 2011 v samozaložbi izdala zbirko pesmi in razmišljanj z naslovom »Ko se čas za trenutek ustavi«. Kje se v prihodnosti vidim, še ne morem zagotovo reči, saj me trenutno zanima toliko različnih stvari, da se nikakor ne bi mogla odločiti samo za eno, vendar me bosta ne glede na to, kam me bodo moje misli in želje odnesle, zagotovo tudi v prihodnje spremljala papir in svinčnik. Borim se Znova se borim, sama v sobi s seboj. Ne želim si pomoči, ne želim si starih dni, ne želim si več besed, ker ovenijo kakor cvet. V vojni želim najti izgubljeno srce, srečo, ljubezen in upanje. Želim si znova postati oživeti, in živeti, kakor da sem neranljiva. Želim prikriti bolečino, ki od znotraj me ubija, želim prikriti srce, kakor da svet je le iluzija. Želim skriti solze, a v borbi same s seboj so solze kot ironija, ki srce ubija. Dajte mi mir! Dajte mi nauke, po katerih naj živim, Dajte mi zapovedi, da se jih naučim. Dajte mi čas za življenje, dajte mi mir! Če poletela boš, poletel bom s tabo, da odšla bi, ti ne bom dovolil. Dajte mi čas za življenje, dajte mi mir! Iskrene oči Kamorkoli se ozrem, vidim ljudi, nekateri hitijo, drugi tavajo v temi. Nekaterim od sreče gorijo oči, drugim jih grenka solza hladi. Toda moje srce mi govori, naj najdem oči, ki mi lagale, obljubljale v prazno ne bi, pravi, naj najdem iskrene oči, ki znale ljubezen vrniti bi mi. Kaj mi bo ... Kaj mi bo pot, ko pa več ne znam hoditi! Kaj mi bodo oči, zlato takoj jih zaslepi! Kaj mi bo zlato, če ga ne znam deliti! Kaj mi bo velika vila, ko pa sama sem v nji! Kaj mi bo srce, če pa z njim ne znam ljubiti … Kaj mi bo vse, ko pa ob sebi več nimam te … Kdaj? Kdaj bom zaživela, če ne zdaj, ko živim? Kdaj si pesmice bom pela, če ne zdaj, ko imam spomin? Kdaj bom rož se nadišala, če ne zdaj, ko cveto, kdaj z ljudmi bom klepetala, če ne zdaj, ko imam čas za to? Ko umrem, mi vse to, za vedno vzeto bo. Kje? Kje si, ko pogled se mi zjasni, kje si, ko srce bližine si želi? Kje si, ko ustnice moje poljub tvoj žele? Kje si, ko zate ponovno srce zagori? Ko joče luna Temno je nebo, ne sveti več nobena zvezda, kot da so že vse ugasnile ... Le bleda luna, sije še in joče … v tišino. Padajo z neba ji grenke solze hrepenenja, bolečine. Kako osamljena je tam sredi neba, sama joče in trpi, nikogar nima, da o stiski z njo spregovori ... Lepo in prav Padam tiho, brez srca, padam v brezno brez solza. Iščem srečo, a je ni, iščem sebe v temi. Svoj obraz sem z masko skrila, da vsi bi pomislili, da se me žalost ni dotaknila. Srca več moje telo ne prepozna, oči utrujene so od solza. A le ene stvari še ne znam - ne znam živeti tako, da vse bilo bi lepo in prav! Lepota ljubezni je v tebi Lepota ljubezni je v tebi, skrita nekje je v srcu, iskri se ti skozi oči, stara bolečina ti rosi oči. Le kje poljubi so ostali, kdo ti krade jih sedaj, te sploh kaj še spomni, da ljubil si me nekdaj? Toda kakorkoli je, vedi, da nekje nekoč nekdo besede ukradel ti bo, in ti dejal, da ljubi te močno, in opazil, da je lepota ljubezni v tebi. Pogrešam te Priznam, saj O tebi lagati ne znam. Gora v morje počasi spira se, Rana na srcu še vedno skeli me. Edina misel si le ti, Še duša moja krvavi, A spomin nate še živi in Me nikoli ne zapusti. Ti si oseba mojih sanj, Edino, kar mi življenje reši in povrne vero vanj Rada bi sanjala Rada bi sanjala kakor otrok, ki ne pozna laži, krivic, zmot. Rada bi sanje živela, želim biti radostna, vesela, hočem cilje doseči, srečo ujeti, da nekoč zares bi začutila, da v polnosti svoje življenje živim. Rada bi svoje sanje živela in prepričana sem, da bom nekoč to tudi počela! Struna mojega srca Popolnost, ti moja popolnost! Kako te ljubim… tebe, tvoje globoke oči, tvoje prelepe ustnice, tvoje veliko srce. V meni si zbudil strasti ob vseh poljubih na snegu, soncu in dežju. Ti fant mojih sanj! Ti struna mojega srca! Brez tebe več ne znam! Tihi glas Gledam ljudi, razmišljam o njih, želim si, da bi nekoč nekdo tudi o meni razmišljal. V meni nekaj gori in spancu ne dovoli, da me premaga, ta tihi glas… danes mi daje moči, da bom nekoč tudi jaz uspela! Kajin Kdaj in ko Kajin planet odraščanja ima začrtana načela in občutek za resnico, poštenje, sočutje, kar pa v vsakem primeru zahteva izpovedni razmislek. In lirične razmislice so Kajine pesmi, ki so del njene notranje podobe. Spoznamo jo lahko kot iščočo smisel in svojo pot. Njena prepričanja nihajo intenzivni občutki osvobajanja otroškosti, zahtevne in lažje želje, predvsem ljubezen, zlasti ta. Kot vseprisotna v Kajinem svetu vztrajno izvira iz nuje iskrene izpovedi in priznanja, razočaranja ob tem. V ubesedovanju je avtorica rada tradicionalna, poskuša se v rimah, je na poti besedne rasti in vstopa v svet pesniške teorije; v pesmi ujame celo nekaj ljudskega ritma, ki pogumno zaniha predvsem v razmislici Kdaj?, ta pa je hkrati transparenten motto vsega pisanja. Kaja nekajkrat iz misli zastavi vprašanje, retorično ali željno iskrenega odgovora. Med njene najlepše razmislice sodijo pesmi takrat, ko se prepletejo s splošnimi spoznanji in resnicami. Sporočila Kajinih razmislic se v zbirki največkrat staknejo v točki, kjer mlada pesnica napeto pričakuje in upa na tolažbo in toplo ljubezen. In nanjo se najbolj želi zanesti. Blanka Erhartič IV. obraz Katarina Majdič: Harmonija čustev * 1991, Maribor, generacija 2006-2010 Osnovno šolo sem obiskovala v Ivanjkovcih, kjer sem začela pisati tudi svoje prve pesmi in z njimi tudi nastopati. Prvi samostojni nastop sem imela ob koncu osnovne šole na očetovski dan. Po osnovni šoli sem se vpisala na Gimnazijo Ormož. V gimnazijskih časih je moje ustvarjanje dobilo večjo pozornost in sem takrat napisala večino svojih pesmi. Po opravljeni maturi leta 2010 sem pot nadaljevala na Pedagoški fakulteti Maribor, in sicer študiram razredni pouk. Po koncu prvega letnika sem se kot pesnica ponovno predstavila na literarnem večeru v Ormožu. Ljubezen Vsakič, ko pomislim nate, močno čutim ljubezen do tebe. Kaj če si bolj od česarkoli želim, da pripadam tvojemu objemu in ti povem, kako te imam rada …? In kako se te v svojem življenju želim … Prosim… nikdar ne dvomi v mojo ljubezen, ker je resnična kot ta dan … In bil je dan, ko sva delila vse… Dilema življenja Življenje ali smrt? Sreča, toplina, nasmeh… Življenje ali smrt? Nesreča, hlad, strah… Sveča na grobu, hlad v srcu. V temi tišina… Ena sama tiha slika. Živeti… umreti… Ljubiti… trpeti… Sreča na licu, utrip srca… Svetloba v hrupu, želja po uspehu… Ležanje v hladu, mirovanje v tišini, brez svetlobe, le plamen sveče, sij lune. Roka ob roki, obraz ob zemlji… Toplota teles, mogočnost dreves … Nasmeh na obrazu, obraz brez izraza … Življenje v sreči in strahu! Smrt, ki je popolnoma prazna! Vse nam je namenjeno! Ni Ni besed, ni sled, ni pogled … Ni ne nasmeha, kaj šele dotika. Po vseh poteh je en namig. Ni ne dotika ne nasmeha. Je tišina in midva miživa. Oči, usta si zatiskava, želji se umikava… Za en sam dotik te lepo prosim… Za en sam premik! Lepo te prosim… A ti še sediš, se z željo boriš. Ne govoriš, v stiski molčiš. Daj, spregovori in mi pogled nakloni! Daj, ostani in mi nasmeh podari! ostani dlje in mi pokloni poljube… Ostani, prosim, da ti pogled, nasmeh namenim. Ostani tu po najinem poljubu. Nikoli ne reci »rad te imam« Nikoli ne reci »rad te imam«, če ti je v resnici vseeno. Ne govori o svojih čustvih, če ji sploh ni. Nikoli je drži moje roke, če mi boš samo zlomil srce. Nikoli ne reci, da sem »tista«, če sanjaš o večih. Nikoli ne reci, da boš nadaljeval, če sploh nisi začel. Nikoli ne glej mi v oči, če mi boš le lagal. Nikoli ne reci »zdravo«, če v bistvu misliš »adijo«. Če res misliš »za vedno«, potem predlagaj »poskusiva«, a nikoli ne reci »za vedno«, ker za vedno me razžalostiš… Vsaka prava ljubezen je boleča Vsaka prava ljubezen je boleča, vsaka je konca boječa… Tudi najina sedaj boli, ko na silo bledi… Ljubezen ne pozna meja, a vedno se nekje konča. Če se razdalja poveča, s slutnjo prihaja nesreča… Ko je ljubezen na najvišji stopnji, si konca želi veliko ljudi… Le midva se trudiva ostati in večno skupaj jadrati… Usoda naju je prepoznala, da sva se zaljubila, je dovolila… Sedaj naju ločuje in naju omejuje… Če Če je ljubezen tisto, kar ti podarja svetlo točko v življenju, ti obljubljam, da jo bom ohranjala vsak dan… da bom grela tvoje srce… sledila tvojim sanjam, željam… da ne boš pozabil… da ne boš mislil na težke dni, ampak na sledove zimskih sani, na okus prazničnih potic… na oči svoje ljube… Ko nasprotja harmonično zazvenijo Pesmi Katarine Majdič, dijakinje generacije 2006-2010, so že kmalu zašle med poslušalce, z gimnazijskimi, ki so strnjene v tej zbirki, se je sama z nastopom že predstavila. Vsa leta šolanja je z ustvarjanjem pesmi sodelovala v šolskem literarno recitatorskem krožku. V pisanju je postajala vse spretnejša, zlasti pri izpovedovanju najlepšega človeškega čustva – ljubezni. Ta je tudi fokus njene izpovedi. Sozvoči jo kot svojo čustveno harmonijo, previdno in radovedno odstira partnerske medosebne občutljive sfere. Spaja jo s trenutki sreče in odmaknjenosti, lovi jo v mreže zasanjanih zaljubljenosti, brezboječe pogleda v brezna tujstva in ranjenosti. Pa vendar je vse skupaj na nek način harmonija, most med želenim in realnostjo, med upanjem in razočaranjem. Most, ki ga Katarina z odkrito bojaznijo pred bolečim čustvom gradi z neposrednim izražanjem svojim nazorov in stališč, ji pomaga spoznavati, kako in predvsem koga si v življenju želi ob sebi, s kom bo lahko delila vse. Kajti »vse nam je namenjeno«! Blanka Erhartič V. obraz Tadeja Jurinec: Literarne drobtinice *1990, Maribor, generacija 2005-2009 Odrasla sem v Prlekiji, ki je pustila v meni močan pečat. Ljubim naravo in dobro vino. Že od nekdaj sem imela problem, da me je zanimalo preveč stvari. Zdaj študiram sociologijo na največji družboslovni fakulteti v Ljubljani. Občutki so mešani, včasih spadam tja, včasih ne. Še vedno me zanima preveč stvari. In obožujem ples. Ko prebiram spise iz najstniških let, si mislim, da sem bila otrok, ki je preveč razmišljal. A bila sem le otrok. Pravljica Vse pravljice se začnejo z »nekoč« in »nekje«. Tudi moja. Nekoč in nekje sem sedela. Premišljevala sem in moje misli so bile premetane, pomešane. Začela sem pisati knjigo. »Nekoč jo bom končala!« sem si rekla. Nisem vedela, kdaj. Še zdaj ne vem. Nekoč… Pisala sem o njem, ki me je tako prizadel. Nekako sem morala to neznosno bolečino spraviti iz sebe. In nepopisan papir je bil idealna priložnost. Pisala sem in pisala … Besede so vrele iz mene. Vsega sem se spomnila, vsega, kar je hotelo na plano. Vendar so bili spomini sladki. Rada sem se vračala k njim. Še raje sem sedanjost prezrla in živela nekje v preteklosti, ki se mi sploh ni zdela oddaljena. Bila mi je tako blizu. To je bila moja najljubša igra. Pogostokrat sem hotela odraslim zaupati, da ne znam živeti, in jih prositi, naj me tega naučijo. A sem se prepričala, da se te igre ne bom več igrala in da je z mano vse v redu. Potem sem začela premišljevati, da se mogoče to ne dogaja le meni. Vsako dekle rado sanja o svojem princu na belem konju. Četudi z odprtimi očmi, samo da ima svoje sanje, ki se jim popolnoma preda. Potem me je iz sanj vrgel trenutek realnosti. Ko sem ga gledala in v tistem trenutku vedela, kako presneto mu je vseeno zame, sem se zavedla, da res samo sanjam in da to nikoli ne more postati resničnost. Potem sem pisala dnevnik in jokala in nastal je skupek depresivnih misli, ki niso vodile prav nikamor, govorile pa le o eni sami osebi. Knjiga je bila drugačna. Sebe sem predstavljala kot popolnoma drugačno osebnost. Do njegove brezsrčnosti in nezanimanja zame pa sploh nisem prišla, saj sem obupala ter vse skupaj opustila. Kaj naj s knjigo, ki govori o zvezi brez konca? Saj ga nima. Konec je bil že na začetku. Glasba - moje življenje Ton… več tonov… melodija… glasba. Glasbo obožujem! Skozi okno gledam dan, ki se počasi izteka. Za njim bo prišel nov, razigran ali ne, sončen ali deževen, zanimiv ali še en dolgočasen. Prišel bo nov dan. Jaz sem še vedno pri oknu in glasba še ni potihnila. Pomislim, kako nezanimivi, otožni dnevi bi bili brez nje. Vsi enaki, vsi brez pomena. A glasba jih pobarva, da jim smisel in pomen. Zdaj več niso enaki… Zlezem s kavča in zaplešem v ritmu. Lasje nagajivo poplesujejo okoli mene, migam z boki in pojem. Konec koncev je vseeno, glavno, da smo vsi zadovoljni iz dneva v dan, saj se ne mudi … Jeee! za to skladbo pride še ena in potem še ena in še ena … Pojem, plešem, skačem, vesela sem! Dan še vedno teče, vendar zdaj drugače. Zapolnile so ga ideje, nove misli. V tistem trenutku bi lahko sestavila sto koreografij, tisoč filmskih ljubezenskih prizorov, nešteto glasbenih spotov, cele mjuzikle! Ideje kar švigajo sem ter tja, počutim se sposobno narediti vse, kar sem si kdaj želela. Glasba mi je razprla krila, lahko bi poletela v svet melodij. Poln veselja, idej in pozitivnih misli. To je to! Svobodna sem! Igrive oči Sovražim ga. Sovražim pogled, ki bežno preleti razred in se slučajno ustavi na meni. Vendar se ustavi. In najina pogleda se srečata, ker neprestano buljim vanj. Njegov pogled se močno zasidra nekje … globoko … v srce. In nikdar ga ne pozabim. Težko je opisati moj odziv in nikoli ne vem, kako se bom odzvala. Vendar se odmaknem. Zbogom, modre oči, približno za pet minut. Potem mi postane žal. Gledam dalje, a se ne ozre. Smehlja se, se pogovarja z njo, jaz pa temnim, ker ni več pogleda, ki bi se »slučajno« ustavil na meni. Besna sem nase, ker izgubila stik s temi prelepimi očmi. Vendar krivim njega in se prepričujem, da ni vreden. In takrat spet. Hočem, da traja, da ves čas strmi vame, kot jaz vanj. Toda on ne razume, jaz pa se mučim in počasi kopnim. Sovražim pogled in njega. »Sovražim ga!« In vendar spet pogleda. Trenutek Pokrajina počiva. Drevesa so že jeseni odvrgla liste, zemlja se je medtem pokrila s snežno odejo, živali so se umaknile pred mrazom. Narava počiva in z njo tudi mi. Ljudje so se umirili, nikamor več se jim ne mudi. Končno so našli čas za stvari, ki jih mnogokrat prezrejo. Minute, ure in dnevi so daljši, toplejši in mirnejši. Ihteči svet se je utrudil, ne zmore več slediti hitremu ritmu vsakdana. Potrebuje počitek, da zadiha, si nabere novih moči. In obstane v trenutku, posebnem, edinstvenem trenutku. Družina se je zbrala ob mizi polni dobrot, ki jih je tokrat gospodinja posebej okusno pripravila. Smejejo se in se pogovarjajo. Njihovi obrazi so spočiti in zadovoljni. Kako lepo je gledati otroke, ki z navdušenjem okrašujejo božično drevesce ter postavljajo jaslice. Tako malo je potrebno, da jih razveseliš in jim polepšaš dan. Oni pa ga nevede s svojo hvaležnostjo in radostjo polepšajo tebi. Vse svoje moči zlijejo v to, da Božičku napišejo pismo s svojimi željami. In potem vzhičeno čakajo naslednje jutro, ne morejo spati, nočejo zamuditi njegovega prihoda. Bo Božičku uspelo priti? Na svetu ni lepšega od veselja, radosti in zadovoljstva v očeh otrok, ko zagledajo bleščeča darila pod smrekico. Božičku je uspelo! Prišel je, skozi dimnik, ključavnico, režo na vratih, okno, kakorkoli, spomnil se je in prinesel točno tisto, kar si je kdo želel. Fantazija torej le obstaja. Ali si jo ustvarjamo sami? Slab dan Ura zvoni, kaže pol sedmih zjutraj. Ugasnem budilko, se močno zavijem v odejo in zatisnem oči. Minuta … Sunkovito zgrabim telefon – ura kaže minuto več. Nič ne pomaga, spim dalje. A misli mi ne dajo miru. Razmišljam o seminarski nalogi, sestavljam zaključek, se spomnim, da izvem oceno kontrolne naloge pri nekem predmetu, me zvije v trebuhu, oh, kaj naj danes oblečem, mogoče se me loteva bolezen, kaj ko bi ostala doma? Obrnem se na drugo stran, spim dalje. Kako varno je v tej postelji, si mislim. Pet minut … Bum! Sem že na nogah! Panika, zaspala sem. Ne gledam še in ne vidim, pa vendar sem v trenutku v kopalnici. Pred ogledalom spregledam, pomežiknem in pogledam bolje. Ura: 06.45. Oddahnem si, ker nisem zaspala. Pravzaprav sem vstala dovolj zgodaj, zato je jutro dalje steklo precej mirno in je delovalo kot balzam, ščiti te pred poškodbami, ki jih nehote stakneš tekom dneva. Pripravim zajtrk, müslije s sadnim jogurtom in banano. Takrat še seveda nisem vedela, da uživam v najsvetlejši ter edini prijetni stvari tistega dne. Sicer bi jedla počasneje. Pravzaprav bi raje ostala doma, si umetno ustvarila povišano telesno temperaturo, pojedla surov krompir ali kaj podobnega. Oblečem se, uredim in zapustim stanovanje. »Saj bo šlo,« si govorim. Stečem po stopnicah, stopim iz bloka … Dež. Stečem nazaj, vzamem dežnik in pohitim proti šoli. Bolj ko se ji približujem, bolj me vleče stran od nje. Kot bi bili doma majhni magnetki, jaz pa bi bila železna paličica, nemočna, votla. Razmišljam o tem, kako gnilo vreme je in v tistem trenutku me z lužo vode zalije avtomobil, ki pripelje mimo. Mokra od glave do pet osupla obstojim z odprtimi usti. Gledam za avtomobilom, ne vem, kaj bi, ne morem verjeti. Do takrat sem mislila, da so to prizori, narejeni in prirejeni samo za filme. Osupljivo. Ko končno dojamem, kaj se je zgodilo in ocenim mokroto svojih oblačil, se odločim, da taka ne morem nikamor. »Tudi iz zdravstvenega vidika je povsem nepriporočljivo, da šest ur sedim v premočenih cunjah.« Grem nazaj proti domu. Besna. Drugič mi končno uspe priti do šole, vendar, jasno, zamudim. Opravičim se in zajecljam nekaj nepovezanih besed v zvezi s tem, kar se mi je zgodilo. »Res dolga zgodba,« rečem na koncu. Profesoričin pogled me je naredil prav bedno, pomenil pa je: »Sedi raje.« Pri uri filozofije dobim v roke svoj pisni izdelek, esej, pogledam oceno. Ne znam prebrati. Ali mogoče nočem? Nakracana je štirica in pred njo še večja kraca, ki naj bi pomenila »pdb«. Drugo nič. Zakaj torej prav dobro? Zakaj oni preko odlično? Zakaj? Profesor: »Ne sprašujte po ocenah, ker vam v nekaj besedah ne morem povedati, zakaj tako ali tako.« Zdaj se moje razpoloženje vidno poslabša. V glavi mi začne vreti. Ne maram štiric, to je zame najslabša ocena. Tri je boljše – pomeni, da se sploh nisem učila ali pa sem se tako zelo malo, da sama vem, da nič ne vem. Štirico pa sovražim, ker nikoli ne vem, ali sem si jo dejansko zaslužila, ali je kriva zgolj profesorjeva subjektivna presoja. Takrat sem se zavedla, da imam slab dan in da bo najverjetneje samo še slabši. In res je bilo tako. Hudo sem se sprla s svojo najboljšo prijateljico. Vzrok je bil čisto brezvezen, obe sva bili slabe volje, mogoče sva obe vstali z napačno nogo in očitno sva si šli na živce. Moj govorni nastop ni stekel tako, kot sem si zamislila, kar me je le še dodatno potrlo. Vedno sem blestela pri govornih nastopih. Zakaj mi en »slab dan« pokvari še tisto, v čemer sem res dobra? V glavi mi je vrelo od besa in žalosti in razočaranja in utrujenosti in … Rada bi šla na trening! V takih trenutkih sem si zaželela samo plesa. Ples me vedno osvobodi vseh misli. Naenkrat ni več zmede v glavi, mislim samo na glasbo, ritem, bite in gibe. Zvečer sem na treningu izvedela, da bomo vadili vsak dan do državnega tekmovanja. Ko sem to novico povedala očetu in mami, ki me vsakič peljeta na Ptuj, kjer me uro in pol čakata, da končam s treningom ter me peljeta nazaj domov, smo se sprli še v avtu. Na koncu je bilo vsem žal. Ko smo se peljali domov, sem nekje globoko v sebi upala, da bo doma sestra in da se bom lahko pogovorila z njo. Pravzaprav bi bilo dovolj, če bi ji rekla, da imam slab dan. Ona bi vedela, kako se počutim. In jaz bi vedela, da me razume. Tadejine Literarne drobtinice Sanje ali resničnost, ljubezen ali sovraštvo, ležanje ali ples, trenutki – vse so le drobci… drobtinice iz Tadejinega mladostnega življenja. Je edina soavtorica zbirke, ki se izpoveduje skozi krajša prozna besedila, kjer opazuje sebe in svet ter tudi razmišlja o sebi in okolici, ki jo obdaja. Navdihe najde v naravi, v razredu, v plesu in glasbi, šoli, sošolcih … Spoznamo, kakšen je slab dan mladostnika, pa tudi kako je ljubezen lahko nesrečna. Pravljice počasi izginjajo in resničnost je dostikrat nelepa in kruta. Ob življenjskih izkušnjah skozi dnevniške zapise išče samo sebe in smisel svojega bivanja. Uteho najde v plesu, glasbi in seveda pisanju, kjer zbere svoje misli in osmisli trenutke v večnost. Veliko se sprašuje in išče različne odgovore. Dostikrat telegramsko niza besede in s tem stopnjuje pripovedno izpoved. Mladostne trenutke ujame tako, da jih sproti zapiše in jih s tem spremeni v večnost. Tadeja je skozi šolanje na gimnaziji ustvarila številne literarne drobtinice, ki smo jih predstavili na različnih proslavah in prireditvah. Njeno ustvarjanje bi lahko povzela tako: izhaja iz impresionističnega sloga, piše v obliki dnevniškega zapisa in išče smisel trenutkov ter filozofira/razmišlja o bistvu mladostnega življenja. Sama si se naučila živeti, tudi s pomočjo literarnih drobtinic, Tadeja! Tvoji nekateri gimnazijski spomini pa res ne bodo nikoli zbledeli. Še vedno uživam v branju drobtinic! Aleksandra Štih VI. obraz Valentina Pšak: Beseda * 1986, Ptuj; generacija 2001-2005 Valentina, kmalu ne več Pšak, sem bila po rojstvu srečna edinka le prvih pet let, nato le še najstarejša sestra (zdaj zelo ponosna na to funkcijo). Osnovnošolske klopi sem gulila v Ormožu, prav tako gimnazijske. Kljub uspešnemu glasbenemu in literarnemu udejstvovanju sem študirala in zaključila komunikologijo na Fakulteti za družbene vede. Letos končno zaključila dolgoletni študij. Čeprav se po lokaciji bivanja sedaj ponašam z zgornjesavinjskim želodcem, v duši še vedno ostaja zvesta prleški tünki. Poljub Čutiš ga na ustnicah. Sladek in poln topline - vsebujoč neverjetne miline. Z besedami se ne da opisati občutka, niti lepote tistega trenutka. Poln je obljub … Kaj je to? Da, to je tvoj prvi poljub. Beseda V srce se vtisne, v spominu nam ostane, lahko nas tudi prizadene. V nas budi čustva, globoko v notranjosti pristane, včasih nam med besedami tudi dih zastane! A besede ne poznajo meja - zato se pojavijo nepričakovano - ena sem - druga tja. Toda besedam nikar ne smemo zameriti. Sprejmimo jih take, kot so, in pustimo času, da jih spravi, in pusti zanje prostor kje drugje kot v naši glavi. Dolgčas Besede letijo v zrak… Neslišno izpuhtijo… V neznano izhlapijo… Dolgčas razjeda… Dolgočasim se - seveda! Nato pomislim nate - preženem dolgčas - in zaplavam v nedolžni svet - v svet, ki je v rožnate sanje odet. Sončni zahod Stotero barv zažari, na njih pogled mi zastoji. Naenkrat se v meni nekaj premakne in oko mi v mavrici prelepih barv obstoji. Ne morem se nagledati lepote - a svet se kar naprej vrti - zato tudi sončnega zahoda počasi več ni. Ostane pa tisto, kar se je naselilo v srcu. Resničnost, vsajena globoko v meni, spleta sanje in želje po tebi. On Na svetu je dosti ljudi - takšnih in drugačnih. Hodijo po svojih poteh - ravnih in vijačnih. A le eden od njih je ta, ki moje srce ljubi ga. Njegova pot je drugačna od ostalih. Pripeljala ga je k meni, naselila v mojem srcu, pustila svetlo sled - spremenila moj svet… Zato hvala ti, da si prišel, hvala, da si me opazil, hvala, da si moj. Roža Ovenele so rože v moji vazi, posušil se čudovit je cvet. A zakaj? Mogoče ni prejemal dovolj topline? Ali od tega tudi cvet lahko premine? A priznati moram, da sem ga zanemarjala, a zakaj bi mu toliko pozornosti podarjala? Ampak - tudi cvet potrebuje nekoga, ki ga ima rad, potrebuje človekovo bližino in njegovo toplo besedo, ki jo razume kakor najboljšo sosedo. Bodimo prijatelji vsem živim bitjem, Zavedajmo se, koliko nam pomenijo. Valentinina Beseda Leta 2005 je s šolanjem na naši gimnaziji zaključila Valentina Pšak, ki je prav tako bila pesniško navdahnjena. Predstavljenih je šest njenih verznih razmišljanj, cikel pa nosi naslov Beseda. Neskončno sem vesela, da nekatere Valentinine pesmi ne bodo le v rokopisni obliki, ampak so dočakale tudi objavo. Mladostna čustva so zelo močna in izrazita, Valentina je ovekovečila doživetja prvega poljuba in prve ljubezni… Izpričala je občutke dolgčasa, sanj in želja, ki jih ima vsaka najstnica. Navdihe je poiskala tudi v naravi, saj je uživala ob sončnem zahodu, še bolj pa v barvah mavrice in lepoti sveta. Že v mladosti se je zavedala, da je življenje minljivo, trenutki sreče in uživanje v lepoti sveta pa v obliki pesmi prerastejo v večnost trenutka. Roža postane prispodoba človeka, ki potrebuje nežnost, toplino in bližino sočloveka. Vzajemnost med naravo in človekom postane vrednota, ki preraste v prijateljstvo do vseh živih bitij. Išče svoje življenjske cilje in prave poti, osvobaja se sanjarjenja, saj bo jutri resničen svet. In prav besede ne poznajo meja, ker z njimi lahko uresničimo tudi sanje. Aleksandra Štih VII. obraz Božo Lalić: »Ko bi vedel…« *1988, Ptuj; generacija 2003-2007 Božo Lalić je na svet privekal leta 1988 in že od malega je veljal za pustolovca, ki ga je navdihoval svet okoli njega. Otroštvo in del mladosti je preživel v Sv. Tomažu in Ormožu, pot pa ga je kasneje zanesla v Maribor. Po ovinkih in v želji po globinskem poznavanju človekovega delovanja se je odločil za študij psihologije, svojo ljubezen in vir preživetja pa je našel v avtomobilizmu in podjetništvu. V svojem prostem času še vedno ustvarja, a kot pravi sam, le za svojo kitaro in dušo. Na srečo ni vedno tako, obstajajo izjeme, svetlikajo se iz teme, od koder prihajajo. Konec C, D, E, F, G, A, H, C, E, A, D, G, B, E, lep avto. Sosedje delijo atom. Grm na silo, novo strelivo. 1., 2., 3. prihaja čakajoč raja. Baje gre v rado. Mesija? Začetek Nekoč je majhen mož, se nevede peljal do table, kjer je pisalo Ormož, je s prazno glavo spal. Se ni zavedal, kaj ga čaka, so minila leta tri. Še vedno čas neizmerno beži in še vedno, ko do table spi, se spomni, da začel še ni. To, kar se ne zdi Tvoje telo objamem, za vrat te primem in zaželim si le, da vse dobro izpade. Mogoče sem pregrob, mogoče pa prenežen, vem le to, da nič dobro ne izpade. Hočem dobro te položit, ko te v kot postavim in hudo zabrenčiš, ko iz rok mi padeš. Daj mi zvok, ki ga potrebujem, hočem da zapoješ z mano, ko najlon še nategnem, spet slabo izpade. Amater sem le, presneto, še vadim in vadim napeto in koža že je trda, mogoče »so leta kriva«. Voljo izgubim, ko vidim, da ne obvladam in želja po vsem tem še vedno ostane. Si iz časa Kralja, zgubana in zarjavela, a ko napnem te strune, se sliši vse do purge. Kitara moja stara... Kriptonit Naenkrat se v sebi izgubim, skelet ponosa popusti, spet se mi zazdi, da bi rad te videl. Ogrodje dileme je močno, a zaradi misli nate poka, kocka pa odloči. Ne bom več na kolena padel, polena pa letijo. Ne bom več padel kot vsak kamen, v melišče sem pregnan. Misel k tebi mi zatava, tebi vse je le zabava. Kako naj človek bo močan, da vse naenkrat izdrži, ko pa se mi zdi, da spontan pogled v tvoje oči, vse v srcu spremeni. Moč ljubezni res je prava, za vsako kriptonit obstaja. Le vsak si mora najti ga, jaz že iščem, iz srca. Misel Globoka sapa, misli ne strezni. Odsoten pogled, misel globi. Prestrel z očmi srce mi rani in misel se utopi. Jaz! Ne bom spreminjal svojega obraza, niti se trudil z drugo fiziko jaza. Sem, kar hočem, končam in rešim, kar hočem, vem, česa nočem, ne bom nikogaršnji sluga, zakletnik sovražnega kroga. Ustvari si drugačno sliko, na i postavi odločno piko, če hočeš kaj z mano imet, pojdi si pas zapet. Nihče ne bo dominiral moji notranjosti! Jeza Moč tvoje jeze, razbite jeze, agresijo izziva, kapljo po kapljo krvi izliva, tuja gesta podira v duši mesta, čutna telesu, hvala tvojemu brutalnemu besu, kot trska v prvomajskem kresu izpuhteva razum, zakrkne tvoj um. Nesmiselno je, razumeš ali ne. Sprva si se mučil in gradil, zdaj si vse delil, uničil in ubil. Odloči se Gledam spomine, te stare spomine, tvoje pozive, svoje izzive, vse naenkrat čudno mine. Odloči se človek, kje boš živel. V preteklosti - zatek ali prihodnosti - obroč? Zdaj si pokvarjena plošča, eno in isto ponavljaš, stare zgodbe obnavljaš, svoj edini čas zapravljaš. Sam se na dno potapljaš, brez pomena življenje kratiš, sebe moriš. Zatorej ne trati bogastva, futura čaka nate slastna, le oči odpri in se na drugo stran postavi. Zen Zen hrepenim, to je zadnja voda, deležna pravega dovoda, hoče se mi skriti. Slučajna slučajnost slučajnosti, skriva vse skrivnosti, odkriva vse slabosti, razsvetljenje norih norosti. Kar še bo Prezrto bilo je, kar še bo, odkrito bo staro zlo, medtem, ko se oči zapro in - ali je to, kar nam da slovo? Hvala, človek Prebrana depresija z usojenim sporočilom naznanja vsako napako. Posiljena mnenja zapirajo vrata realnosti kot portal večne treznosti. Potencial vsakega človeka je pristati v besedilu hibridnih kretenov, ki lažejo v obraz za občutek moči, ki jo dobijo s človeško naivnostjo. Še kanibalizem si izmislijo za legitimacijo smrti naprednejših duhov. Revolucijo spoznanja zatirajo z ideološko vzgojo, uničujejo otroška življenja za svoje potrebe. Prevare skrivajo z izgovori staranja, v resnici gre samo za denar, za statusni simbol idiotizma. Hvala lepa, hvala družba, da sem lahko tvoj član, ponosen in zagnan, ne trudim se zaman, jim kažem svojo moč, koljem, kradem, varam! Ponosen človek, kažem svojo moč. Hvala! Kaj mi pravijo? Izdih modrosti s pridihom norosti, skrit obzir iz starega veka, senca skupnega jezika, razkriva absolutno resnico, razodeva večno krivico. Kanibal Zdaj med prekati, Kanibal pred vrati, krvavo gledava drug drugemu v oči, čakava, da drug potezo naredi. Naenkrat oba kot v vakuum zletiva, Ob trku divje zakričiva, brutalno klanje doživiva. Branim se, dokler lahko, prejemam in dajem močno, branim se, dokler lahko. A pozabil sem na magično moč, odvzel mi je dušo izčrpano, na tleh zahvala gre neznanemu. "Pridi z mano otrok moj, veš, da bom vedno tvoj, a ko se mi zazdi, samega te vržem med zveri!" "Nimam res izbire druge, kleče odidem za teboj in čakam muke,˝ kriče ponavljam Gaji slovo, ˝Prijatelj bom s Sizifom." Outsider Iz spominov se mu dozdeva, da bolj je včlanjen, bolj se zapira in ovira odprtost, notranjo toleranco neznanih duhov. Dobro ve, kaj je bil nekoč, in se hkrati boji tega, kar bo še postal. Kažejo se lastnosti primitivnih prednikov, boji pa se svojih sadežev, še posebej, da ne bi dozoreli pred časom. Včasih, ko drevesa drvijo in bele črte druga za drugo izginjajo pod njega, celo občuti minljivost časa, ki ga, kot na ravni magistrali, prehiteva. Čuti, da se mora vklopiti v okolico, če ne, ga bo obšla in pustila na cesti. Počuti se kot mak sredi pšeničnega polja, kresnička sredi čistokrvne teme. Kot da so vsi obrnjeni proti njemu in se ga pod vsakim pogojem hočejo znebiti. Tega noče. Ravno tako noče, da pozabi, kaj je bil, vmesne poti pa ni. Človek se res vpraša, kaj sploh dela tukaj, v tem umetnem spletu pravil, ki ga občutek strahu podira kot podira Richter. Zakaj se ne bi vrnil v preteklost? Le tako bi bil srečen. Kot žival. Brez čustev in nepotrebnega razmišljanja. Ustavlja ga matrica družbe, kajti ve, da če mu spodleti, ni poti nazaj. Ravno s tem, s strahom, se omejuje. Ali je upravičen? Onstran V kraljestvu mesečine onstran slepeče beline se na noge je postavil. Gab-Ray-Elu za milost prosil. Amorfno voljo od nekod je vzel, bodalo si v prsi zagnal, smrtnost svojo je pticam pel, ostanek vite tujim dal. Zunaj, za vedno zunaj bo ostal, na strani nujnega zla, znotraj črnega gozda, izgnan iz svetega sveta. Kaj bi vam pravil Obsev mesečine pred moje spomine vprašanje na novo postav. Ali ego, ponos prej mine ali ljubezen do nje ostane? Ko z njo čas zapravljam, počutim se kot morje, ko me je žejna. Hoče me piti, a sem neužitno slan. Verjamem, da ljubiš me, v oči pa ti pogledam ne, saj tam je resnica, tam je skrita moja krivica. Na žalost spet nisem dovolj močan, da bi se na noge postavil. V sebi sem na pol preklan, Kaj bi vam pravil, Kaj bi vam pravil… Biti? Biti ali kriviti? Trpeti ali krvaveti? Zadeti ali zgrešiti? Oditi in trpeti. Trpeti in želeti. Želeti, hrepeneti. Hrepeneti in žalovati. Žalovati ali narediti? storiti ali se skriti? Preveč je vsega. Vprašanja si zastavljam. Odgovore poznam. Boli. Krinka Krinka trpljenja in krinka potokom solza je moje sovraštvo, moje renčanje. Sreča O, pretekla moja sreča po meni, vem, je hrepeneča, vrni se, vrni se v ta kraj, kjer konec se razpeča, sreča skeleča. Izkušnja je boleča in moja duša krvaveča ne vidi drugega kot v spominu staro sled. Hočem spet, da se mi posvetiš, me rešiš in daš mi nov vzgon. Da le bila bi ne opoteča moja sreča … Kaj bi bilo, ko bi vedel? Prve ljubezni, tipanje sveta, občutenje sebe … osupljive emocije mladosti! Rojen v svet, ki ga želi drugače, svojstveno, predvsem pa zreleje doumeti, se Božo drzno spušča v intimo palete čustev, ki jih ne skriva in se jih ne sramuje. Pogumno jih postavi pred bralca kot lastni kategorični imperativ. Vrednote, ki jih izpostavlja, so v življenju mnogokrat zanikane, prezrte, zlorabljene, kar mladi pisec razočarano obsoja ter nekaterim pesmim prida odločnejšo intonacijo. A dejstvo, da je svet v glavnem neobčutljiv za človekova upanja, hrepenenja in etično držo, izzove v njem upor, hkrati pa bridko sprijaznjenje z dejstvi, skozi katera odraščajoči osebnostno raste in svoje razmišljanje gradi na izkustvih – ljubezni, zvestobe, prijateljstva, univerzalnega sveta. Naj bo mladi pesnik Sizif ali bojevalec v areni svojega sveta, skozenj ves čas pronica primarna pozitivna naravnanost, katero ohranja kljub nepredvidljivi sapi, ki pogosto napenja jadra v smeri, kjer smo še nemočni, neizkušeni, kamor se podajamo sprijaznjeno in brez posebne moči. A vendar je slednjo mogoče izraziti, ubesediti in izpovedati v jeziku, obarvanim z dijaškim slengom, ki pesmi zaznamuje s sodobnim izrazom mladega človeka, čeprav Božo obravnava »stalne« teme in si skuša odgovarjati na »večna«, aktualna vprašanja. Dogodkov, predvsem pa spoznanj se ne da prehitevati, ne da se jih predvideti vnaprej, da bi se lahko nanje pripravil ali jih spremenil … Človek si, ujet v skrivnosti bivanja, nagnjen k razčlenjevanju preteklosti in prihodnosti in v bistvu si ves čas šepetaš: »Ko bi vedel…« Toda, kot zapiše Božo v motto svoje zbirke: »Na srečo ni zmeraj tako, obstajajo izjeme …« S tem se vrača z vrojenim vitalističnim gonom, ki ga vabi za sabo z optimistično roko, proč od misli na temine in soočanja s koncem. Bit, vita, »sem, kar hočem« – to je moj dijak in prijatelj Božo. Blanka Erhartič VIII. obraz Denis Žuran: Rad bi... * 1994, Ptuj; generacija 2009-2013 Denis, rojen v mestu ob reki Dravi, star 17 let, s filozofijo v glavi in skozi vsa leta isti, še zmeraj tisti, ki poskuša spraviti iz ljudi sledove zavisti, se sprehajam po pisti življenja, delam to, kar ljubim, ne glede na mnenja. Ritem v srcu in nasmeh na obrazu, odločno korakam, ker sam sebi bi se rad dokazu. Nasmeh je zlata vreden Na tem planetu nas ni malo, A prav zaradi tega onesnaženo okolje je postalo. Selimo se in onesnažujemo naravo, Medtem ko se srečujemo, si ne rečemo niti ''zdravo''. Erotika vse bolj gre v prodajo, Hrana, oblačila, denar so najpogostejši razlog, kadar gre za krajo. Je res, da se ledeniki po svetu talijo? Eskimi zares več v iglujih ne živijo? Zakaj se to dogaja? Nasmeh je zlata vreden! Nasmeh je zlata vreden! Lahko bi kaj spremenili? A za to smo krivi mi ljudje? Taki in podobni dvomi nas razžirajo, A bomo zmagali na koncu mi ali nas bo povozil čas? Vedno obstaja za vsako stvar rešitev, Resnično ali ne, povem vam, da je naša odločitev! Nasmeh je zlata vreden! Nasmeh je zlata vreden! Edino, kar nam preostane, je, Da se ljudje združimo in napnemo možgane, Ekvivalenco na Zemlji ustvarimo Na nas ljudeh je, da ta prelep planet rešimo! Nasmeh je zlata vreden! Nasmeh je zlata vreden! Pozitiva Verz 1: Pozitiva v meni vsako jutro se prebuja, spomine mi obuja, nasmeh na obrazu, nobena ta stvar mi ni tuja, včasih v šolo se zamuja, pa to še ne prinese pomladi, ko se imamo ljudje radi. Uživajmo, razkrivajmo, saj smo še mladi, vendar ne kradimo kot tisti v vladi! Mogoče res imajo več denarja, a nimajo sreče, bog ne daj, da se ti porodijo misli boleče, čas je za zmenek, skoraj pozabil prižgat sem sveče, pazim, da me katera, ko jih prižigam, ne opeče. Pa čeprav se vedno dobro ne izide, ne obupaj, čakaj na jutri, saj takrat spet sonce vzide. Vsak dan je moj dan, ko mi sončni žarek na lica posije, rima na list se izlije, da vam moje občutke razkrije. Refren: Žívi življenje na vse možne načine, naredi tisto, kar hočeš, preden želja te mine, toda pazi, da ne ogrožaš sebe in drugih, ker človek le enkrat živi, dobro premisli, katere ubral boš poti, a zapomni si, kar te ne ubije, te še močnejšega naredi! Verz 2: Komaj čakam poletje, spet na sceni kratki so rokavi, takrat se čas ustavi, na blagajni se čaka, da se pivo nabavi, piknik na kocni, na sredi v travi, to so tisti občutki tapravi, ki povzročijo prepihe v glavi. Naj vam povem, da denar ni važen, pohlepnemu človeku lahko le sredinec pokažem, razkažem mu svoje ideje, ga poučim, kakšne so taprave meje. Črka za črko sestavi besedo, včasih káko, za katero še sploh nisem vedo, beseda za besedo sestavi rimo, nekaterim se smejimo, pa saj je vseeno, glavno, da se imamo fino. Situacija je pač taka, eni ljudje me imajo za bedaka. A to mene ne zanima, rajši poskrbim, da pomen ima vsaka tale rima. Refren: Žívi življenje na vse možne načine, naredi tisto, kar hočeš, preden želja te mine, toda pazi, da ne ogrožaš sebe in drugih, ker človek le enkrat živi, dobro premisli, katere ubral boš poti, a zapomni si, kar te ne ubije, te še močnejšega naredi! Verz 3: Prihajam z Ormoža in to mi je v ponos, jaz in moja grupa predstavljamo vsak en kos, kos celote, neopisljive dobrote, zmerom nasmejani, dobrodošli so novi člani. Širimo svoj vpliv, ne letam nič kaj visoko, ker nimam peres in kril. In iz srca bom tole zdaj povedo: Spoštuj sebe in verjemi vase, naredi tisto, kar je dobro zate, nazdravi nase in na nove boljše čase, ni pomembno, katere si rase, al pa kol´ko ´maš mase, važno, da veš, da vse dá se! In vedite, da vse ob svojem času pride, tudi sonce nikoli pred večerom ne zaide. Skozi moje oči Verz 1: Ta pesem je za nekatere neslana, nauk v njej je resnica, ki je dognana. Videl sem revščino povsod po svetu, vprašam se, kako je ustvarjeno vse to? Sirote brez strehe nad glavo … Kako bi lahko pomagal, da vse to bi odpravil? Držal sem se za glavo, ko videl sem invalide zasmehovane, nasitil, ko videl sem svoje vrstnike brez hrane, videl tujce z več pravicami kot lastne državljane, videl pretepenega fanta, ki prešibak je, da se brani. Videl sem dekleta kot glavno temo smeha, videl župnike z željo do greha, videl politike zatirati resnico, videl nedolžno mlado punco, ki so storili ji krivico. Verz 2: Videl sem orožja več kot knjig, videl pedofile z albumi golih dekliških slik, videl pretepeno ženo, razočarano globoko, videl njenega moža, pod vplivom agresije se nasmehnil je široko, videl fanta s porezano roko, videl prijatelja, prizadetega v srcu globoko. Videl sem sovraštva več kot dobrote, mladi morajo skozi vse te grozote. Videl sem nevihte, zaradi njih nesreče, videl par, ki nikakor ne pride do sreče, videl sem punce se sekirat zaradi svoje postave, videl znanstvenike tekat naokoli prazne glave. Videl sem vojsko ubijati ljudi, videl mrtve v lužah krvi. Videl sem človeka molit, ki sploh v Boga ne verjame, videl človeka, ki se za sočloveka v stiski niti malo ne zavzame. Verz 3: Videl sem bogate, ki naenkrat nula so postali, videl reveže, ki vsak dan za kos kruha so garali, videl sem kaznjence, ki v zaporih za zločine drugih so odsluževali, videl srečne ljudi, ki se vseeno niso smejali, videl podjetnike, ki so drugim kradli, videl ljudi, ki zaradi pohlepa so propadli, videl sem borce, ki so prelivali kri, videl lažnivce, ki nikamor niso prišli, videl ogenj, ki, četudi hočeš, se ne pogasi, videl svet skozi svoje oči, ki z dobrimi ljudmi lahko se spremeni in postane boljši! Ker še ni vse tako črno, kot se zdi, zahvalimo se Bogu, da smo živi, nismo za vse ljudje krivi, a tisto, za kar smo, dajmo spremenit, svet je lep, dajmo ga še potomcem razkrit ... Večno mlad Sprašujem se:''Kako ostati večno mlad? mogoče tako, da počneš, kar bi rad?'' Po odgovor stopam v preteklost, razmišljam o napakah, kujem si prihodnost, da ne bo usoda spet enaka, Življenje ne čaka, zato pomembna priložnost je vsaka, ker dosežeš lahko ogromno, če želiš, a zapomni si, po navadi večkrat zgubiš kot dobiš. Vendar ne obupaj, ne boj se, vase zaupaj, ker padec ne pomeni, da se ne splača truditi, obupati pomeni mnogo zamuditi. Zato pa dvigni glavo pokonci, nadaljuj pot proti soncu, svojemu cilju, ki je središče vesolja, ne pusti, da zamre ti volja. Vztrajnost ogromno šteje, imej v glavi meje, in moralo, v srcu zahvalo za vse prijatelje, ki jih imaš, za vse, kar prinesel ti je čas. Tudi tiste temne stvari imajo svoj pomen, verjemi mi, ker vem, vse, kar izkusiš na lastno roko, naj ti zleze v srce globoko. Ker vse nekoč pride prav in takrat boš spoznal, da vse, kar si skozi dal, ni bilo zaman, saj zaradi tistega bo danes boljši dan! In odkril sem svoje zdravilo, kar za večno mladega me bo ohranilo. Za vedno živel bom v vsaki tej rimi, delal dobro in življenje krasil z lepimi spomini. Moje Življenja je kot škatla, ki se polni, Moja je prazna. Je kot želja, ki se izpolni, moja je porazna. Je kot mama, ki praznino zapolni, moja je neprijazna. Je kot sveča, ki prostor osvetli, moja ne gori. Je kot senca, ki ti sledi, moje ni. Je kot beseda, ki trdi, da moje besede ni. Nedaleč Nedaleč stran od resnice, je prostor krivice, čudne so govorice, ki rodijo se v glavah ljudi, laži so kot mrtvo telo, preden se rodi. Nehumano je delati z rano, klicati hudiča nad to, kar nam je dano. Mislimo, da vse poznamo, moč matere postaja neprijazna in naša prihodnost porazna. To, kar se da, to se dobi, kaj, če ni časa, ne dni, kje in kdo smo mi in kdo komu lahko sodi? Nedaleč stran od nas slišati je kričeči glas In takrat, ko napoči čas, telo umre, duša krasi okras. Čas Kaj je tisto, kar meri naše dni? Pravijo, da čas, a kaj če tega ni? Kaj če ni časa, ni sekund, ne tednov, ne let? Kaj je potem tisto, ki drži pokoncu svet? Pravijo, da čas obstaja le zato, da se vse naenkrat zgodilo ne bo. Sprašujem se, kaj če meri čas nas in ne mi njega, vemo ogromno, a vendar ne vsega. Kaj če je čas le pot, ki nas vodi v neskončnost in mi smo le figure, ki prikazujejo navzočnost nečemu, kar v bistvu ne obstaja težko je pojasnit vse to, kar nas obdaja. In sprašujem se, kaj je čas in koliko ga še imam? Ali bije mi zadnji dan? Potem vse v njega dam. In igram se s filozofijo, poglabljam se v teorijo, ugotovim nekaj, kar vsi vedo, vendar nikdar ne ugotovijo. Realnost Refren: Zmeraj sem bežal pred sanjami, nikoli si nisem jih upal ujeti, dovolj imam tega, ne potrebujem sanj, v realnosti hočem uspeti! Verz 1: Sedaj ves presrečen in poln energije stopam v realnost in ne več v svet fantazije. V prostor, kjer ni lahko živeti, tu, kjer vsak dan si na tapeti, opravkov, ki se dogajajo za hrbti, stavkov, ki se ponavljajo na eni in isti črti. Načrti, ki so kovani v zaroto, ljudje, oviti v samoto, prostor, kjer težko je najti dobroto, kjer ni možnosti uspeti z lahkoto. Svet, kjer mlade droga zavaja, nemogoče na kratko je opisati, kaj vse se dogaja. In nočem, da izgleda, kot da vse ti si izmišljujem, kadar pišem rime, se z svojim srcem povezujem, navezujem na stvari, ki okrog mene se godijo, druga drugi sledijo, gledam televizijo, pa na njej samo agresijo vrtijo. In gledam, koliko ljudi ubija, koliko jih uniči agresija, recesija je pred vrati, četudi jih zapremo, ne moremo mirno spati. Refren: Zmeraj sem bežal pred sanjami, nikoli si nisem jih upal ujeti, dovolj imam tega, ne potrebujem sanj, v realnosti hočem uspeti! Verz 2: Ni lahko verjeti stvarem, dokler jih lastno oko ne vidi, med gledanjem grozot sem si govoril, da so le prividi. Marsikdo išče, česar najti noče, naj vsak padec bo izkušnja za v bodoče, in vse se da, če se hoče. Moder človek pozablja žalitve kot nehvaležnež dobroto, punca ne potrebuje pameti, če ima lepoto, vsaj večina to si misli, s takim početjem ne bomo daleč prišli. In svet je tako grajen, da je omejen, čeprav je demokracija, še vedno ni dobro sestavljen. Ker so razlike prevelike, realnost kruta, hitro poteče minuta, zato 365 dni v letu je za mene premalo, cenim vsak dan, za vsakega Bogu bi se rad zahvalo, hvala ti za starše, prijatelje, sposobnosti in moralo, sedaj stopim v realnost, ne vedoč, kaj me bo obiskalo. Refren: Zmeraj sem bežal pred sanjami, nikoli si nisem jih upal ujeti, dovolj imam tega, ne potrebujem sanj, v realnosti hočem uspeti! Rad bi... Povedal lahko besed bi ogromno, a vse, kar rečem, zdi se preskromno... Verz 1: Rad bi nekega dne živel v miru z družino, imel dva otroka, ljubečo ženo, imel se fino. Imel hišo v spodobni soseski, ne bi skrbel o kakih zneskih, položnic, ker bil bi sposoben plačati, imel topel dom, vanj vsak dan hotel bi se vračati. Za hišo bi imel žar, v srcu ljubezen, to bil bi božji dar, in v denarnici seveda denar, da shajal bi iz dneva v dan, si privoščil družinske počitnice, šel nekam stran, v gore ali pa na peščeno plažo, če ne v gledališče, pa na tajsko masažo in doma imel bi garažo, z avtom, ki vozil bi me po moji poti, ustvarjal bi glasbo v upanju, da nič drugega me ne zmoti. Refren: Ne podiram gradov, vztrajno jih gradim ne prosim za veliko, le skromnosti si želim in medtem ko živim, diham ta zrak, misel umirim, da ne odpelje mi vsak vlak. Verz 2: Rad bi nudil svojim otrokom dobro izobrazbo, boljše življenje, občutek za glasbo, naučil jih dobrih vrednot takrat, ko čas bo, da bodo vedeli, kaj je prav in kaj ni, da ljubezen je tista, ki človeka gradi. In da v življenju delaš, kar srce si želi, le tako lahko prideš do bolj srečnih dni. Ni bistvo, kar hočeš, bistvo je, kar rabiš in da nikoli ne pozabiš ljudi, ki stali so ti ob strani, ker včasih en človek ni dovolj, da se brani. In hotel bi nagovoriti množico ljudi, naj ne obupajo, ko se kaj slabega zgodi. Ker kadar pada dež, takrat lije, zatem pojavi se mavrica, saj sonce posije. Refren: Ne podiram gradov, vztrajno jih gradim ne prosim za veliko, le skromnosti si želim in medtem ko živim, diham ta zrak, misel umirim, da ne odpelje mi vsak vlak. Želje in dejanska moč Denis vstopa skozi pesem z močjo Titana, sartrejevsko voljo in s težnjo po pravičnosti. Pred nas postavlja resnična dejstva današnjega sveta, ki nam jedkajo vest ob misli, da bi pri sebi zmeraj lahko kaj pripomogli, da bi postal boljši. Poziva k radoživemu uživanju življenja, zlasti mladosti, in zrelemu presojanju v pravičnosti, k pozitivnemu razmišljanju, kajti »obupati pomeni mnogo zamuditi«, zato »čakaj na jutri, saj takrat spet sonce vzide«. Ritmično valovanje besed v hip hop slogu z refrenom nas giblje skozi razmisleke o dobrem in slabem, o krepostnem in izprijenem. Mladi avtor zlu preroško napove boj in posveča vrednote v zaklinjanja, ki jih »vsi vedo, a nikoli ne ugotovijo«. Bolečine in razmišljanja sprejema kot normalen del življenja, celo kot motivacijo, da se v zavesti in kvaliteti bivanja dvigne še više in se zmore spraševati, »kaj je tisto, kar meri naš čas« in »kaj če čas meri nas«. Njegova gonila so vztrajnost, pozitivnost, spoštovanje, predvsem do samega sebe, in strpnost ter potrpežljivost, kajti »vse ob svojem času pride«. Denisu je realnost vrednejša od sanj, tudi veliko razočaranja mu prihrani. Zagovarja soočenje z resnico in čiste medosebne odnose. Naricanje je ob glasbeni podlagi, ki so ji pesmi med drugim namenjene, je še mnogo intenzivnejše, a je tudi brez nje zelo učinkovito. Kot raper je dijak seveda družbeno kritičen in neposreden, tudi besedje je temu slogovno primerno in vključuje pogovorne besede, ki so mestoma pokrajinsko obarvane. Denis svoj pogled na svet razgrinja v vsej svoji čistosti in želi svojemu bivanju vdihniti smisel, zaveda se tudi minljivosti, a on bo kot pesnik živel »v vsaki tej rimi«. Mladi avtor ima pred sabo še dolgo in plodno ustvarjalno pot. Naj bo ta predvsem prijetna in prava izkušnja! Blanka Erhartič Jana Ploh *1992, Ptuj; generacija 2007-2011 Zbornik likovno dopolnjujejo fotografije Jane Ploh, dijakinje Gimnazije Ormož. Jana se s fotografijo ljubiteljsko spogleduje; kot ustvarjalka raste skozi posamezne podobe, ki so predvsem zrcalo njenega domačega okolja. Prisotne fotografije so bile tudi del Janine prve šolske fotografske razstave »Negibna brezčasnost« v februarju 2012. Na tem mestu so tudi fotografije posamezni obrazi, ti govorijo jezik, razumljiv na mnoge načine; tako kot v življenju tudi tukaj slike drsijo mimo nas, pa vendar ujete v negibnost dajejo opazovalcu priložnost, da zazna vse njene podrobnosti in se ji brezčasno prepusti. Mentorica: Renata Pučko