Socialna politika ni področje tržne ekonomije
Neobrzdana inflacija se pred našimi očmi vsaki dart že spiralno vzpenja v hipermflacijo, kijo Iju-dje boleče občutijo v žepih. Bolj ko se zavzemamo za stabilizacijo in gospodarsko refonno, pravijo, slabši je naš položaj. Tega ta tre-nutek ni tnogoče zanikati. Čeprav je novi ZIS komaj pred dobrimi dvemi meseci prevzel doiinosti, že je deležen prvih očitkov, češ da doslej ni storil ničesar proti divja-nju lega stoglavega zmaja. Naj-glasnejši so v tistih okoljih države, ki imajo objektivno gledano naj-več zaslug, da je pognala tako glo-boke korenine in da se še naprej bujno bohoti. Toda ob malo Ire-znejši presoji je mogoie takšne očitke hitro ovreči. Inflacijaje de-setletja dolga bolezen našega go-spodarstva, kateroje novi ZISpo-dedoval od starih vladin delujepo sili inercije na polenco. Zato je Uuzorno torejpričakovati, da bijo nova vlada Ante Markoviča v dveh mesecih lahko ozdravila brez čudežev, za raziiko od prejšnjih, ki sojo skušale zajeziti z najrazlič-
nejšimi proliinjlacijskimi progra-mi, z zamrznitvami cen in plač, se je sedanja odrekla takim zdravi-lom in seje raje lotila njenega od-pravljanja s konsistentnejšimi pri-stopi, z odkrivanjem ter idenlifici-ranjem njenih žarišč. Z večino leh se namerava spopasti konkretno že do konca tega leta, prve ukrepe pa napoveduje že konec maja. Mednje sodijo predvsem ukrepi z monetamokreditnega področja, z nadzorovanjem denarne etnisije (tiskanje denarja), s kaierim se ohranja prekomerna družbena poraba in del gospodarstva z izgu-bami. Kasnejši ukrepi bodo utrdili davčni sistem in vzpodbujali tiste proizvodnje, kisebo lahko kosala z razvitimi trgi. Ukrepati namera-va za zmanjšanje klirinškega pre-seika z uvajanjem realnega tečaja obračunskega dolarja za klirinški jzvoz itd.
Zmotno je misliti, da bodo go-spodarsko krizo z naraščajočo in-flacijo lahko odpravili sami zako-ni in predpisi brez aktivnosti in prizadevanj celotnega gospodars-
tva, kije doslej najraje iskalo gre-šnega kozla povsod drugje in le redko tudi pri sebi. Celo zdaj, ko je splošna druZbena klima za nje-govo stabilizaeijsko ravnanje že ustvarjena, se nemajhen- del go-spodarstva še kar naprej obnaša po starih navadah. Upadanje pro-izvodnje, fizičnega obsega prome-ta in s tem dohodka, skuša nado-mestiti z nenehnim zviševanjem cen, kar ne pomeni nič drugega kot povečevanje inflacije. Ne gle-de na to, da kupna moč pada, se zmanjšuje ftzični obseg prometa, število zaposlenih se ne zmanjšuje na uštrezno raven. Močno je to opazno na primer že v terciarnih dejavnostih, zlasti v trgovini in go-stinstvu, kjer se zmanjšuje število kupcev in gostov. Že s prerazpo-rejanjem delovne sile z nefre-kventnega delovnega in s spre-membo obratovalnega časa ter ra-cionalnejšo razporeditvijo delovne sile bi se povečala delovna pro-duktivnost. Nič manjše rezerve dohodka bi ne našli v zmanjševa-nju zaposlenih v režiji ob sodob-
nejši organizaciji dela in uporabi modernejših birotehničnih sred-stev iid. Če to posplošimo na ce-lotno gospodarstvo, državno in paradržavno družbeno režijo, znaša pri nas siva zaposlenost po nekaterih ocenah okrog trideset odstotkov reiije, ki neproduktiv-no obremenjuje vrednost dela. Pričakovanje, daje mogoče infla-cijo ztnanjšati brez odpravljanja sive zaposlenosti, je iluzorno. Ce jo resnično želimo nekoč odpravi-ti, ustvariti trg delovne sile in izboljšati življenjski standard pro-duktivnih delavcev, tedaj se mora-mo odpovedati iluziji, da je to mogoče doseči z dosedanjim nači-nom kupovanja socialnega mini. Tržna ekonomija nima ničesar skupnega s socialno politiko, kije povsod v razvitem svetu področje skrbi države.
Ivo Osolnlk