Novice iz čebelarskega sveta
GOVORICA ČEBELJE VEČPLASTNA
ANDREJ DVORŠAK
Pred nedavnim je čebelarska javnost zvedela za zanimive poizkuse, ki jih je blizu Würzburga v ZR Nemčiji opravila skupina strokovnjakov, ki preučuje življenjske obrazce posameznih vrst žuželk. Tokrat je skupina, katere gonilna sila je mlad ameriški znanstvenik Mark W. Mofeett, preizkušala »mehanično« čebelo-robota, ki jo je vodil računalnik in katere naloga je bila, da drugim čebelam v panju oznani, kje je izvor hrane, njeno oddaljenost in smer.
Raziskovalce je zanimalo, na kakšen način se prenaša sporočilo s čebele plesalke na druge čebele v panju. Prodreti v ta čebelji način komunikacije ni bilo za znanstvenike nič manj zanimivo kot sporazumevanje med sloni s pomočjo infrazvoka ali med velikimi primati - opicami s pomočjo mimike.
NTič novega ne bomo odkrili, če zapišemo, da so čebele sposobne medsebojne komunikacije o dogodkih v času in prostoru. Uporabljajo pač svoj jezik, ki so ga čebelarji že davno spoznali in ga do neke mere tudi razvozlali. O čebelji govorici je v SČ nazadnje pisal Janko Božič pred dvema letoma. Le kaj bi lahko še novega odkrili? »Še mnogo,« odgovarja dr. Mark W. Moffett, ki je dobesedno zasvojen z raziskovanjem »govorice« žuželk.
Že ko je bil startri leta, mu je bila najljubša zabava opazovanje mravljišča, pri sedemnajstih je v Južni in Srednji Ameriki raziskoval življenje kač, ščurkov in kuščarjev. Po diplomi na Beloit College v
Wisconsinu (ZDA) pa je doktoriral iz biologije na Harvardu. Doktorat je pripravil na podlagi raziskav, ki jih je poltretje leto opravljal na mravljah v Aziji!
»Kot študent sem opazoval ples čebel v opazovalnem panju živalskega vrta v Mil-waukeeju. Oborožen s knjigo Nobelovega nagrajenca Karla von Frischa, ki je odkril, da se čebele sporazumevajo s plesom, sem ugotovil, da plesalke »govore« svojim sostanovalkam v panju o hrani, ki je tristo metrov oddaljena od panja v smeri jugovzhoda. Bil sem presenečen, ko sem tam odkril osamljeno skupino medovitih rož, polno čebel. Lokacija se je popolnoma ujemala s tisto, ki so jo sporočale čebele plesalke ...«
Avgusta 1 988 so danski in nemški raziskovalci prvič zamenjali živo plesalko z robotom, ki ga je vodil računalnik, prek katerega so se znanstveniki lahko »sporazumevali« s čebelami v panju.
Ker pa sam ples ne zadostuje, pač pa čebele iz panja prosijo plesalko tudi za vzorec hrane, so v glavo čebele-robota napeljali tanko cevčico, prek katere so dovajali kapljice sladkorne raztopine z okusom poprove mete. Ta dodatni dražljaj je čebele še bolj vzpodbujal.
Sam robot, ki še zdaleč ni bil podoben čebeli, poleg tega pa je bil opremljen še z dovodnimi žicami in cevko za hrano, čebel v panju ni motil. Preden so ga vstavili, so ga prevlekli z voskom, nato pa so ga čez noč pustili v panju, da se je navzel značil-
nega vonja. Na ta način so preprečili, da bi stanovalke panja napadle tujek, ki je nepovabljen vdrl v njihovo sredino.
Prihodnje jutro so označili čebele in ugotavljali vrste plesa ter lokacijo s hrano. Čebela plesalka je priletela v panj in začela plesati v značilni osmici, pri čemer jo je spremljalo več drugih čebel. Po nekaj os-micah so se od nje ločile in odletele v smeri, ki jim jo je nakazala plesalka, njihovo mesto pa so prevzele druge čebele.
Kot med smerjo plesa in navpičnico je znan kot kot, ki kaže smer od panja proti hrani glede na položaj sonca. V središču te osmice čebela drgeta z zadkom in trepeta s krili, s čimer označi oddaljenost. Intenzivnost plesa, vzorci in vonj, ki jih v panj prinese plesalka, pa drugim omogočajo, da ugotovijo količino hrane in njeno kakovost. V vsem tem pa je skritih še veliko detajlov »čebelje govorice«, ki bi jih bilo potrebno spoznati.
»Ko sem skušal prodreti v skrivnosti čebeljega komuniciranja, sem si pomagal tako, da sem čebele opazoval na satju v temi, bolje rečeno, osvetlil sem jih s svetlobo, ki je bila za njih nevidna. Za poizkuse pa sem uporabljal Apis mellifero - medo-nosno čebelo, kakršno pač imajo v svojih panjih severnoameriški čebelarji.
Očitno je, da čebele v temi slišijo plesalko, ki jim sporoča svoja odkritja izven panja. Njena trepetajoča krila povzročajo močne zračne tokove, kar je raziskal že Axel Michelsen, strokovnjak za živalski sluh z Univerze Odense na Danskem. Skupaj s študentom Perom Krygerjem je uporabil drobcen mikrofon, s katerim je meril zračne tresljaje v bližini plesalke. Ko je zvok s posebnimi napravami ojačal, sem lahko slišal posebno brenčanje. Zvok oziroma zračni tok, ki ga povzroča trepetanje kril plesalke, pa je tako šibak, da ga lahko zaznajo le čebele, ki so tesno ob njej, zato ne vznemirja življenja drugih v panju, kot tudi ne govorice drugih plesalk na satu. Kaže, da čebele zaznajo ta zvok s svojimi »antenami« - tipalkami.«
Raziskave Wolfganga Kirchnerja z univerze Würzburg in Williama Towna z univerze Kutztown v Pensilvaniji so postavile na glavo prepričanje, da so čebele gluhe! S pomočjo laserskega žarka, ki je meril tresljaje, so dokazali, da čebele povzročajo vibracije, ki se prenašajo po satju.
»Tako se pojavljajo nova vprašanja, na katera naše poznavanje čebeljega plesa ne more dati odgovora. Da bi nanje odgovorili, smo morali uporabiti robota, ki smo ga lahko nadzorovali in usmerjali, zato naj bi bil čimbolj podoben pravi plesalki.
Ta robot je moral plesati v značilni osmici, dajati vzorce hrane in proizvajati ustrezne zvoke. Zlasti slednje je bilo najtežje doseči.
A tudi to je uspelo - s pomočjo enega samega »krila«, narejenega iz britvice. Vsa zadevščina niti ni bila tako zapletena, kot se je zdelo na prvi pogled, rezultati pa so bili neverjetni.
Michelsen je programiral računalnik, ki naj bi v povezavi z robotom v panju opisal ostalim čebelam pot do hrane. Vsakih deset minut je računalnik spremenil smer plesa, skladno s premikom sonca na nebu. S pomočjo drobnega mikrofona je lahko na osciloskopu preverjal zvok, ki ga je oddajalo robotovo krilo iz britvice, s pomočjo elektromagneta.
Čeprav ni mogel razbrati govora čebel sledilk, ki so prosile za vzorce, je po občutku vsake toliko časa sam poslal prek cevke sladkorno raztopino.
Sledilke so skrbno spremljale robota in potrebno je bilo le še preveriti, ali upoštevajo njegova navodila, izražena s plesom in zvokom - vibracijami. To so naredili tako; da so čebelam omogočili izlet le skozi majhno odprtino pod satom namesto skozi glavno žrelo, ki so ga zaprli.
Oče robota Bent Bach Andersen se je potem usedel k posodici s sladkorno raztopino, izboljšano z okusom poprove mete, in čakal na morebitne obiskovalke. Te je tri do šest ur skrbno beležil, skratka ves čas, kolikor je robot na satu plesal in oznanjal smer ter oddaljenost posodice.
Celoten poizkus je bil opravljen avgusta, ko okoliška polja čebelam ne nudijo kaj prida naravne hrane. Posodico s hrano so postavljali na različnih oddaljenostih od panja, vse do 1 500 metrov, spreminjali pa so tudj smeri.
Med poizkusi je prišlo do skodelice 200 do 300 čebel, če jim je informacijo o njej posredovala živa čebela, če pa je to delal robot, je prišlo le 20 do 100 čebel in celo manj kot deset, če je robot le ponujal hrano, ni pa plesal.
Tako so raziskovalci dognali, da je po-
trebna kompleksna komunikacija, ki jo sestavljajo ples, zvok in okus. Če katerikoli teh elementov manjka, imajo čebele manj možnosti, da najdejo hrano, ki naj bi jo iskale na osnovi govorice plesalke.
Robot in računalnik sta raziskovalcem
veliko pomagala pri njihovem delu, vendar so se pri tem pojavljala vedno nova vprašanja. Kaže, da bo potrebnih še veliko naporov, da bo govorica čebel dokončno raziskana, če sploh bo.