JEZIK V KMETSKI POVESTI Dr. Anton Breznik T7 novejšem času se je poživila povest, ki opisuje kmetsko življenje in poveličuje lepoto kmetske pokrajine. Pri Nemcih se je pojavila po 1. 1900 tako zvana Heimatkunst, ki je dobila ime po listu Heimat, ki je to strujo začel. Slovenski bi se ji morda reklo krajinska (ne domačijska) povest. Nova struja se odvrača od naturalizma, dekadence in simbolizma ter se nagiba k starejšim realistom (Keller, Raabe, Hebbel). Bori se proti nadvladi Berlina, proti centralizaciji modernega kulturnega življenja, ki uničuje stare posebnosti nemških pokrajin in poudarja nasproti temu vrednote posameznih nemških rodov, v katerih se kaže moč in značaj nemškega naroda (Reallexikon der deutschen Literaturgeschichte I, 1925/1926, str. 477; prim. tudi članek Dorfgeschichte, str. 200 si.). Podobne struje nastopajo tudi drugod. Svetovno ;:nano delo te vrste so Revmontovi »Kmetje«, v katerih slika pisatelj v nasprotju s tradicionalnimi plemiškimi in meščanskimi povestmi poljskega kmeta. C koro istočasno se je začela pri nas nova, izvirna, umetniško na višku stoječa kmetska povest, ki išče pristno domačo obliko in nam skuša podati kmeta in našo zemljo z domačim občutjem. Te vrste povest je začel Finžgar z »Deklo Ančko« in ostal je še do danes nje največji mojster (Boji, Razvalina življenja, Strici). Nekaj dobrih krajinskih povesti so napisali tudi Pregelj, Juš Kozak, Jaklič, Jalen, Matija Malešič, Velikonja, Zoreč i. dr. ivr ova struja je prinesla tudi v pripovedni jezik -^ novo življenje. Pravilno je spoznala, da je treba slikati kmeta z njegovim in ne več s tradicionalnim pripovednim jezikom. Spoznala je, da dosedanji, na romantiki osnovani, resničnemu ljudskemu govoru odtujeni pripovedni jezik ni prikladen za novo povest. Nova snov zahteva realnejši jezik. Velika Finžgar jeva zasluga je, da je uvedel v povest pristni kmetski jezik s kmetskim besednim zakladom, s sočnato metaforo in metonimijo, z domačo stavčno obliko, t. j. realen jezik, kakršen je značilen za kmetske ljudi, ki jih opisuje. To je tudi za splošni pismeni jezik velikega pomena, ker je kmetski jezik še vedno najmočnejši vir pismenega jezika. Posebna novost te struje je, da obsega njen besedni zaklad nekatere ljudske tujke, ki se jih je pripovedni jezik zadnjih 70let ogibal/a so z realnim jezikom v nujni zvezi. T) riznati moramo, da je nova struja globoko prodrla v skrivnosti kmetskega jezika in ustvarila slog, ki se prijetno loči od pripovednega jezika prejšnjih povesti. Odkriva nam nove zaklade jezika. Vendar pa jo včasi tradicionalni jezik še ovira, da ne more vselej zadeti kmetskega občutja. Pisatelji se niso oprostili še vseh posebnosti, ki jih je imel tradicionalni pripovedni jezik. Pišejo še stvari, ki jih ljudski govor ne pozna, to je razne slovanske izposojenke, romanske in nemške (večinoma stilistične) posebnosti, ki žive samo v knjigi ter med izobraženci in torej v kmetsko povest z realističnim jezikom ne sodijo. Jezik, ki ga pisatelj piše, mora nekje resnično živeti, ali v pismeni tradiciji ali v ljudskih ustih ali v pretekli dobi. ^ icer pisatelj ni prisiljen, da bi moral pisati v kmetski povesti kmetski jezik. Lahko piše svoj, osebne doživljaje in spoznave izražajoči jezik (n. pr. Pregelj v svojih krajinskih povestih) ali tradicionalni pismeni jezik (n. pr. Kersnik, Kmetske slike, Povesti .za ljudstvo; Tavčar, Cvetje v jeseni itd.). Le realist:, ki se odloči za popolno skladnost oblike in snovi, bo pisal jezik, kakršen je značilen za ljudi njegove povesti. Pa še tu ima pisatelj veliko prostosti. V povesti ločimo dvojno pripovedovanje: pisateljevo in onih oseb, ki v povesti nastopajo. Svoje pripovedovanje podaja lahko v svojem jeziku; v realističnem jeziku podaja le to, kar njegove osebe govore, mislijo, gledajo in si osebno predstavljajo. Pisatelja veže samo doslednost, da ostane do konca zvest obliki, ki si jo je izvolil. Če piše realistično celo povest, mora tej obliki podrediti ves jezik. Reymont je napisal »Kmete« celotno v jeziku (besednem zakladu) mazowieckega narečja okolice Lo-wicza (zahodno od Varšave) in Glonar jih je ravno tako v celoti postavil v jezik vzhodno-štajerskega narečja. Celo povest pišejo enotno tudi Finžgar, Juš Kozak, Jalen i. dr. Največ težav prizadeva pisateljem nepoznanje slovenskega pismenega jezika. Ne morejo še opustiti vsega, kar v njem ni prikladno za kmetsko povest. Pisatelji se premalo zavedajo, da ima slovenski pismeni jezik svojo posebno zgodovino in da se v marsičem loči od žiA^ega (kmetskega) jezika. Naš pismeni jezik ni zra-stel samo iz jezika slovenskega ljudstva, ampak je privzel v dolgi dobi svojega oblikovanja, t. j. od konca 18. stoletja dalje, tudi precej slovanskih izposojenk, umetnih novih tvorb in tudi nekaj romanskih in nemških posebnosti. Vsak pismeni jezik je plod ne le domačih, ampak tudi tujih kulturnih razmer, iz katerih izhaja, in je zato vse bolj podvržen hitrim spremembam mode in vplivom tujih literatur kakor ljudski jezik. Tako sme pisatelj tuje 28 tvorbami obogatil naš rabil nobene slovanske izposojenke. Po tem letu pa je rabil precej ruskih, nekaj hrvatskih in par čeških izrazov. Sprejele so se (iz češčine): vojak (s čimer se je izgubil stari domači izraz vojščak), svoboden (s čimer se je izgubila stara domača oblika slo hoden, ki še živi v vzhodnoštajerskih narečjih), pivo (radi česar se je izgubila domača beseda o 1); iz ruščine je vzel: strast. avnikar (1815—1817) je vzel iz ruščine: nrav, nraven, občestvo, velblod. stvari rabiti v kmetski povesti le tedaj, če so \T o d n i k je z lastnimi prodrle med narod in so njegova last. Čisto jezik in ni do 1. 1811. drugače je z jezikom v povestih, vzetih iz izobraženih krogov. Izobraženci žive iz knjige in časnikov, kmet pa ima svoje vire jezika; on živi iz govorice svojih dedov in le redko sprejme besedo, ki jo bere v knjigi ali sliši od izobražencev. Mnogokrat pa takih besed ne razume in jih napačno rabi. Navadno jih ne rabi, četudi so mu znane, ker ne gredo v njegov čuvstveni krog; če jih rabi, jih rabi navadno t> le ironično. Tako je G 1 o n a r na par mestih latinske tujke izvirnika, ki so našemu kmetuF)anJko (1824) je vpeljal iz češčine: starosta, neznane, prevedel s slovanskimi izposojenkami, nabožen, svoboda, lahkomiseln (domača oblika ker le-te kmet čuti kot »gosposke«. Jesen, 17: Je 1 ahkom i š 1 j e n); iz hrvaščine je prvi Šel je naravnost h kravi in jo temeljito _v ,, 0J'/,^^, . . , . stare cerkvene Turm, toda v pomenu Pfahl, Saule je beseda domača), ves-mirni svet (Cigale je dodal še iz češčine: ves-mir), toda Pleteršnik besede ni sprejel, ker imamo lepo domačo: vesoljen, vesoljstvo. Iz hrvaščine je sprejel: jaditi se (jeziti se, togotiti se, koroško je: gnevati se). akob Zupan (1830—1832) je prvi rabil ruske besede: borec, ljubimec (s čimer se izpodriva domač izraz: ljubi, ljube j itd.), pri-roda (kar izpodriva domačo naravo), soprog, soproga; iz hrvaščine: razlika (s čimer se izpodriva domače: razloček, razločevati). arnik (1832) je uvedel prvi iz ruščine: nežen (kmet ima za to svojo metaforo: mehak, mlad, rahel), nega; prapor (domače zastava), podroben (domače: nadroben), pester (pisan), zavesa (domače zastor). Iz stare cerkvene slovanščine je prvi rabil: čuvstvo, predlagati, predpostaviti, vonj, vestnik, životvoriti. ogledal (izvirnik: dokumentnie). Stran 62: Me}elk ° (1825) je sprejel iz ... vrsta žensk, zavitih v n e ž n o meglo dimov (izv.: delikatnaj. — Kako počasi gre kmet za pismenim jezikom, se najbolje vidi iz tega, da po, večini niti takih slovanskih izposojenk ni sprejel, ki so v pismenem jeziku že nad 100 let v rabi. IV" ajbolj ločijo pismeni jezik od ljudskega številne slovanske izpo s o j e n k e. Pismeni I jezik je privzel od drugih Slovanov, ne le veliko besed, rečenic in sintaktičnih posebnosti, ampak večkrat celo pravopis, s čimer je celo domača beseda v zapisu dobila tuje lice. Najbolj usodno za pismeni jezik pa je, da so naši slovničarji, leksikografi in pisatelji vzeli tudi veliko nepotrebnih besed, t. j. takih, za katere imamo sami svoje domače izraze. Na ta način so se začele v knjigi rabiti izposojenke, domače besede pa so se jele izgubljati. Ohranile pa so se v ljudskem jeziku. J Ju hočem podati v zgodovinskem redu najbolj-, u r k ^ (1835) je vpeljal iz češcine: cepica, ne- 1dostatek, zvok, zvoditi (Janežič: zvodnik), žezlo. Iz ruščine: bager (škrlat), blagoroden, izposojenk ?J e P oh lin (1781) je uvedel iz hrvaščine: bar-** žun, boja (kar je turško), bolest (v pomenu: bolezen, bolečina), budalost (s čimer se je izpodrinila domača beseda: budalo, izvedeno od budati, budalost ; hrvatski izraz pa je iz turščine), ganotje (Pleteršnik in Cigale nista sprejela v slovar, ker imamo za to slovenski izraz: ginjenost), orjak, sluga {= hlapec), tajen (s čimer se izpodriva domače skriven, skrivnosten). Iz češčine je sprejel: geslo, odpor, važen. ^ utsittann (1789) je uvedel iz hrvaščine: samostan, sidro, čarovnik, čarovnija (za kar nimamo domačih izrazov); domač izraz (vešča) imamo le za čarovnico; osvetnik (domač izraz je: maščevanje, maščevati se itd.). Iz Češčine (slovaščine) je vzel: uradnik, okrut-nik (= trinog). J odobno usodo kakor naš jezik imajo tudi drugi manjši slovanski narodi. Bolgarščina je prenapolnjena z ruščino, v srbohrvatskem pismenem jeziku je preveč čeških, staroslovenskih, zlasti pa ruskih besed. YT kmetski povesti z realističnim jezikom b i s e smele rabiti samo take izposojenke, ki jih je ljudstvo zares sprejelo. Seve ne gre tu za znanstveno natančnost, ker povest ni golo narodopisje; zadostuje neko idealno merilo. adi tako močnih slovanskih vplivov v pismenem jeziku je potem razumljivo, zakaj tudi najboljšim stilistom uide v kmetski povesti še kak neprikladen izraz. Tako rabi Finžgar v »Dekli Ančki«, ki jo je skušal napisati vso v kmetskem jeziku, še take-le izraze: »Vidiš, Janez je priden, je pošten, štedljiv (kmet ne rabi srbohrv. izraza, ampak pravi: varčen) in lepe denarje ima,« govori Mokarica (Zbr. sp. IV. 39). Hlapec Janez pravi: »Mokar to dobro ve. Ne bo prodal poceni, vitorogec« (49; pridevnik vitorog je srbohrv. beseda, samostalnika vitorogec pa niti srbohrvaščina nima). Kakor motoroge pri mlinskem kolesu so se vrtele zabrisane slike pred njo (Ančko): Janez ženin — z blestečimi rokavi in z rdečo žido za klobukom, kajžica na hribcu, v njej bela kamrica itd. (81). V to pristno domačnost ne sodi ruski izraz blesteti, slov. je: bleščati, bleščeč. — Grče s Podloga govore tak jezik, da je Finžgarja samega potegnil za seboj in je spisal celo povest »Strici« v jeziku, ki je vzet iz njihovih ust. Motijo pa stvari kakor: Maruša je užaljena zadrlesknila duri. Prvikrat so skrili pred njo družinsko tajnost (88; naš kmet pozna samo skrivnost). Nato je pomočil ogromen palec v krop i v-ček, pokropil otroka in ga nežno poljubil (90; nam. ruskih izrazov bi kmet rabil domače metafore). Mihorju se je natanko poznalo, da je v smehu skrita p o rog a (104; ta srbskohrv. beseda ni znana kmetu). Na Podlog je leglo nekaj svečanega (106; srbohrv.; naš kmet govori: slovesen). O Mihorju, ki kolovrati med svati, bi se ne smelo reči, da je bil »kos svoji važni odliki (106; oboje rusko). V svatov-ščini, kjer se pije vino, ki ga po stari šegi mora dati ženin »na rožance«, se ne krešejo do-v t i p i (110; češka beseda). — S sočno kmetsko besedo opisuje svoje Dolenjce okoli Zaplaza Juš Kozak v Lectovem gradu. Lepo domače pripovedovanje pa kaze večkrat tuji izrazi. Preprosti Matevž, ki pripoveduje, da je »stari m e ž n a r zvonil za o h c e t in za smrt« (58), vzame na sveti večer pratiko v roke in ga obide čudno g a n o t j e. Nato se vmisli v lepoto svetega večera in občuti, kako v kuhinji blagodejno diši peka, kako prihajajo svečani prazniki (40). Ljudje obhajajo Rojstvo Jezusovo, ki ni poznal razlike (kmet govori še slov.: razloček) med bogataši in berači. Nato stopi pred bajto in strmi na vas, kjer se jasno sveti mogočen stolp farne cerkve (41; staroslov. stolp je šele Metelko vpeljal, stoletja star domač izraz je: zvonik). Potem se spusti v dolino in prisluhne v t a -j i n s t v e n i (ta ruski izraz je tako nov, da 50 ga še Pleteršnik ni sprejel v slovar) mir. Nato gre k polnočnici in napeto motri (srbohrv.) klečeče ljudi (42). Če so ljudje in kraji ter vsi dogodki tako realno slikani, mora biti tudi jezik realen. Dalje: kmetski fantje seie sestajajo (105; srbohrv.), ampak shajajo (in razhajajo). Tem pristnim Dolenjcem so čisto neznani italijanizmi kakor: »Bogate kmete se brije, gospod župnik, takihle beračev ni kaj briti,« pravi Matevž (48). Rdečo streho se je videlo že od daleč (5). Mlajši svet je delal hrušč, da se je komaj razločilo besedo (45). (j 1 o n a r je »Kmete« prevedel v realističnem vzhodnoštajerskem jeziku. V povesti rabi številne krajinske izraze: gruška (Jesen, 10), melja (82), podstenje (73), zamet, krmljenka (82), vračiti (134), priklet (185), Nič se ne skrbite (157) itd. Da bi domače občutje še bolje zadel, je prekoračil celo dovoljene meje in piše nekaj glasovnih in oblikovnih stvari v narečju, n. pr. rokovat (63; v knjigi je v rabi etimologična oblika: rokovet), tolige (124), skozi njih (= nje, tožilnik množine; 99); piše relativne zaimke brez »r«, n. pr. ni bilo n i -komu žal (96, 103, 147 itd.). Kakšno (= kakršno) deblo, takšen kij, kakšna (= kakršna) mati, takšna hči (220) itd. Vse polno ima tudi ljudskih tujk. Zato občutimo kot neskladnost, če je v tej domačnosti toliko tujih stvari, ki jih vzhodno štajerski kmet ne pozna. Njegovi kmetje jadikujejo (17, 19, 96 itd.; srbohrv. izraz je sprejel šele Janežič 1850, toda 1. 1867 ga je zopet opustil), pojejo neumorno (86; sprejel Janežič 1. 1851.), ne štedijo besed (184), govore o čepicah (14, 76), strogo pripominjajo (90, 124, 143), nežno vprašujejo (85, 120) itd. In to vse v govoru! Še bolj neskladno je, če se take izposojenke rabijo v zvezi s prostimi izrazi, n. pr. Peš so šli fantje in dekleta in služinčad (93). Marsikdo je moral izplačati s 1 u ž i n č a d , če je bil tudi polgruntar (89; srbohrv. služinčad i še Pleteršnik nima). Antek se je razjaril (vzel iz ruščine šele Janežič 1851), samo da ne bi naredil špektaklja (195). O č i v i d n o gre z 1 o j -t ram i po štel jo v gozd (239). Berač Rok pripoveduje zgodbo o psu in hudobcu v taki-le mešanici: Bilo je v onih davnih časih, ko je še Gospod Jezus sam r e g i r a 1 (ta nizki izraz tu ni potreben, ker je v izvirniku, Chlopi, 6. izdaja, Gebethner i Wolff, Varšava, knjižni izraz: rza,dy sprawowal, 174) ljudi. Gospod Jezus je naredil križ in hudobci so z vso svojo ž 1 a h t o izginili... pes pa se razjari in Gospod Jezus mu strogo ukaže itd. (143). ečkrat motijo stvari, ki jih je prevzel iz izvirnika. Vitek pripoveduje: Okna so bila do samih tal, kakor da so cele stene iz šip (168; po izvirniku, 208: do same j ziemi, slov.: prav do tal). Metali so kamenje v ogromno gruško (10, izvirnik, 11: ogromna^ gruszej itd. Izvirnik je tudi vzrok, da ima številne francoske konstrukcije: Sledil je z očmi korak za korakom (6). Hodila je bok ob boku (245). Vili so se par za parom (212). Gozd je bil velik — stal je sklenjen, deblo ob deblu (44). Če je splošno tako svobodno slo-venil, naj bi bil podomačil tudi take stvari, ki ne spadajo v kmetski jezik. omembno je v kmetski povesti tudi vprašanje o rabi ljudskih tujk. Odkar je premagana romantična struja, je samo po sebi jasno, da ne moremo vzdržati one jezikovne čistoče, ki sta jo uvedla Levstik in Stritar. Že Cankar je vpeljal ljudske tujke v realistično dikcijo. Vprašanje je le, do kake mere naj se rabijo. Finžgar, Pregelj, Kozak pišejo tujke le v mali meri, to je tedaj, kadar nimamo zanje slovenskih izrazov in pa kadar so v kakem posebnem slučaju značilne. Ta omejitev je potrebna, ker se mora pismeni jezik ustavljati navalu tujk, ki je od dne do dne hujši. Tako je pri nas in pri vseh manjših narodih. Še veliki narodi so v današnjih razmerah v nevarnosti pred tujo poplavo (Slovani pred nemško in romansko, Nemci pred romansko). nogo preveč tujk rabita n. pr. Jaklič (V graščinskem jarmu, Peklena svoboda, Nevesta s Korinja itd.) in G 1 o n a r. Ker ima poljski izvirnik precej ljudskih tujk, ki jih pismeni jezik in izobraženci ne rabijo, sme na takih mestih tudi prevajavec rabiti primerne tujke. Tako stalno piše grunt (15 in pogosto) kakor izvirnik. Škornji so bili na biks (100; v izvirniku, 122: pod glanc), v gruntnih bukvah (21; izvirnik: w tabeli), je praktičen (29; izvirnik: praktvk jest), pri božji martri (52; izvirnik, 64: wedle figury), je v kompanijo povabil (112; izvirnik, 138: przyzwal do kompanji), kakšne peršone so prišle k vam (155; izvirnik, 192: jakie figury) itd. oda v največ slučajih jih je rabil brez potrebe, ker ima izvirnik lepe domače izraze ali pa ima poljščina tudi v pismenem jeziku tujke, a ima zanje slovenščina svoje izraze. Brez potrebe rabi neokusne izraze kakor: štamperl (138; poljski kieliszek ni vulgaren izraz in na str. 155 je isto poljsko besedo sam prevedel s kozarček), kunšten je falot (73; izvirnik, 90: mechanik; toda na str. 24 je za isti poljski izraz rabil: Ti s*i cel umetnik), ima špeha (102; 31 izvirnik, 125: w sloninie; drugod je za isto poljsko besedo rabil slovenski izraz: košček slanine, 171), sami se regirajo (83; v izvirniku stoji navadni pismeni in lepi izraz: sami sie, rzadza., 102), drugi zopet gleštal oslepelo mrho (89; izvirnik, 109: przysposabial), goflja (30; izvirnik ima lep poljski izraz: pvskacz), štrenja preje (21; izvirnik: motek, toda na str. 171 je za isti poljski izraz rabil domačo ko del jo preje), nekaj špekuliraš (63; izvirnik, 77: šlepiasz). No ... tiste kovačeve cajten-ge! (72; izvirnik, 88: gazeta, toda na str. 134 v enakem položaju, tudi z zaničljivim poudarkom v govoru, prevaja: tudi kovač pripoveduje samo to, kar je bral v časnikih.), ju je bil sam posluh in rešpekt (158; izvirnik, 195: posluch i uwažanie). Nizki so izrazi: Štibeljc (138), štorija (147), Larifari (146) itd. Niko Pirnat, skica Cankarjevega spomenika PROBLEMI CANKARJEVEGA SPOMENIKA Stanko Vurnik pp najst let po smrti je Ivan Cankar evropsko priznan pisatelj in dolina šentflorjanska se je zgenila, da mu postavi spomenik, in sicer so bili prvi Vrhničani, ki so sklenili počastiti na ta način svojega velikega rojaka. Zbrali so denar, razpisali konkurenco za kip, napravili razstavo osnutkov, povabili iz Ljubljane jury, spomenika pa še vedno ni, pač pa so radi njega v dnevnem časopisju polemike. ri nas Slovencih, ki imamo malo denarja za umetnost, je postavljanje spomenika velik dogodek in je prav, da se za nastajajoč spomenik zanima vsa izobražena javnost, ki ta dogodek zasebno in javno živahno obravnava. Še posebej pa ko gre za spomenik enemu največjih Slovencev in pieteta do velikega Cankarjevega duha zahteva, da bodi njegov spomenik umetnostno vreden njega in našega kulturnega nivoja. Zato naj tudi Dom in svet poseže v ta vprašanja, ki so danes na ustih vsemu našemu umetništvu, skušajoč jim najti neke rešitve; naj se zadeva pretrese tudi na tem mestu, zlasti še, ker dogodki okrog priprav za Cankarjev spomenik vsiljujejo motrilcu našega umetni- škega in duhovnega življenja zelo zanimive probleme. azmisliva malo, bravec, o vlogi spomenikov v razvoju umetnosti in se nato vprašajva, kakšen spomenik naj bi odgovarjal duhu in stremljenjem našega časa! Poglejva nekaj zgledov iz zgodovine. Pravijo, da je zgodovina učiteljica, morda naju uvede v neki sistem mišljenja o spomenikih. godnja, idealistično misleča antika, treba reči, ni poznala individualistične težnje po ovekovečenju smrtnikov s pomočjo spomenikov. Šele v njeni klasični, bolj k realizmu nagnjeni dobi, so začeli nastajati spomeniki ljudem, ki so se proslavili s takimi ali takimi socialnimi zaslugami. Toda klasična antika ni postavila zaslužnega človeka pred gledalca kot portret, niti ga ni vzdignila na piedestal, ki moli iznad glav ljudske množice, nego ga je predstavila kot lepoten, polidealen tip, simbol nekakih kreposti, katere je smatrala za potrebno staviti potomcem za zgled in bodrilo. Šele pozni, k naturalizmu nagnjeni helenizem in rimska cesarska doba sta dvignila na piedestal človeško individualno osebnost z vsemi njenimi natur-nimi potezami v portretski posneti zunanjosti in izpostavila tako zgolj telo človekovo kultu množice. tarok rščanska doba ne pozna tolikega kulta človeške osebnosti, ki je v primeri z božjo idejnostjo niČeva in torej z malenkostno izjemo ne pozna spomenikov v našem zmislu in tudi poznejši srednji vek pozna samo več ali manj idealne, tipične portrete na nagrobnikih. Šele pozni srednji vek in še bolj renesansa dobita zopet neke močne individualistične težnje in tedaj oživi ideja postavljanja spomenikov znova. Če gledaš Donatellovega Gata-mellato ali Verrocchijevega Colleonija, čutiš, da tudi ta čas izpostavlja kultu množice na-turno zunanjost zaslužnega moža, kakor bi jo mogel um otipati v njeni zakoniti materialni statiki in tektoniki, vendar moža na piedestalu, ki ga stavi ljudstvu nad glave. Visoka renesansa zopet pomeni idealistično reakcijo, 32