sanje, kako presoja pesnik v svojem delu življenje z metafizičnega in etičnega stališča. Ves potek dejanja, posebno završetek, je odvisen od tega. Le od idealističnega pesnika smete a priori pričakovati, da bo pomagal v svojem delu ideji pesniške pravičnosti do zmage; pri njem bo nalikoval umotvor lepo organsko v sebi zaključenemu kozmosu, kakor si je pač sam ustvaril sliko sveta v obliki lepo spojenega kraljestva idej. Materialistični pesnik ne pozna vere v zmago duha nad slabostmi sveta; on si ne domišlja, da je prodrl v smisel istinitost; fragmentarno kot njegovo naziranje ostane tudi njegovo delo, ki zato vzbuja v uživalcu občutek nezadovoljstva. Ekspresionistični pesnik si jemlje iz te zametovane »istinitosti simbole, ob kojih nam dokaže, da posamičen pojav ne nosi svoje opravičenosti samo v sebi, temveč da leži njegov pomen v tem, da je obenem slika večnih in neskončnih življenjskih so-vislosti.«
»Če torej literarni stil kake epohe ni zgolj produkt slučaja, ampak zgolj specimen splošne časovne struje in ozko spojen z razpredenim kulturnim sistemom dotične dobe, literarni zgodovinar ne more prezreti te harmonije v življenjskih pojavih in se samovoljno zapreti pred vsemi drugimi očitovanji nacionalne duše ...« (Merker.) Seveda naj služijo ti pogledi na splošno kulturno stanje samo v to svrho, da pomorejo očem do boljšega pregleda literarnih spomenikov; ne smejo se zlorabiti kot nekaka mera, na kateri se lahko razbere vsakokratna kulturna višina. (Dalje.)
ZAPISKI.
SLOVSTVO.
Književne   nagrade   na   Francoskem   1.   1924.
(Konec.) Za prehod od štirideseterice akademskih nesmrtnikov k deseterici Goncourtovcev naj nam služi prej omenjeni Th. Sandre, ki je poeta laure-atus tudi te akademije. Romanček Le Chevre-f e u i 11 e sicer ni vzbudil splošnega priznanja med kritiko, ki pa znatno više ceni njegov poznejši roman Mousseline, vendar Goncourtovci so po vsej priliki upoštevali tudi Sandrov prevod Atene j a in njegovo Antologijo. Chevre-feuille (kovačnik, kozji parkeljci) je simbol ljubavnih vezi, kajti tu imamo vojno zgodbo: mož, ki se vrne, najde svoje mesto zasedeno ter izgine. Naslov je posnet iz proslule starofrancoske pesni o Tristanu in Izoldi (lai de Marie de France). Ločen od izvoljenke, poje Tristan, da se je vrnil in dolgo čakal ter oprezoval, kako naj bi se ji približal, da ne more živeti brez nje, da bo z njim in z njo prav taka kakor s kovačnikom, ki omota svoje liste okoli leske. Čim se je dobro opletel ter ovil lesa in se pričvrstil,
Živela skupaj bi lahko, pa kadar loči ju kedo,
na naglem lešča odumre, kovačnik tudi se zatre. »Predraga, z nama se tako godi! Ne jaz brez vas in ne brez mene vi!«
Eno leto pozneje ustanovljena nego Goncourtovci (1903), je ženska akademija Femina, ki je lani podelila osemnajsto nagrado »Vie heureuse« Charlesu Derennesu za njegov Bestiaire sen-timental. Po »Našeškani ljubezni« je prikupni pisec obelodanil Emile et les Autres, zatem pa se je začel zavzemati za živali: »Le Grillon et la Chauve-Souris«, kjer trdi, da jih moramo ljubiti in celo razumevati. V kratkem obeta izdati »les Porte-Bonheurs«. Derennes piše lahke romane in resne verze.
V naučnem ministrstvu je odbor, sestoječ iz veljakov kot H. de Regnier, L. Barthou, J. Bedier, L. Berard, Descaves, Rosny st., G. Lanson itd., pod predsedstvom grofice Mathieu de Noailles podelil prix Lasserre (10.000 frs) pesniku Le Cardonnelu. Louis Le Cardonnel se je rodil 25. II. 1826. v Valenci ob Ronu. Z 20. letom je sodeloval pri simbolističnih obzornikih Scapin, Lutece, Chat Noir. Bil je gost na slovečih torkovskih večerih pri Mallarmeju, ki je mlademu posetniku svetoval, naj se posveti čisti poeziji. In »poesie pure« je pozneje postala bojno geslo Cardonnelu, čigar ime se zasledi po smotrah Mercure de France, Ermitage, Vogue, Plume, Ecrits pour l'Art. V tej dobi se je sprija-teljil s Huvsmansom, ki je sodruga razvnel za du-hovski stan. Kot kaplan v vasici Drome ni preveč ustrezal svojemu župniku: prečesto se je sprehajal, bil je bolj poet nego dušni pastir. Nekaj časa je bil redovnik in kot tak se je podpisoval Frere Anselme. Dolga leta pa živi v Rimu, Assisih ali Florenci kot posvetni duhovnik. Spada med redke slovstvenike, ki niso nikdar pisali proze. Tri njegove zbirke se zovejo: Poemes (1904), raznoteri stihi iz prvih 24 let, Carmina sacra (1912) in sedaj Del'une a l'autreaurore. Njegovo navdihnjenje je povsem duhovno, skladno, vznosito. To vam je mistik strogo klasične oblike. Zgled.
Skoz   noč...
V koprenasto sneženo noč oviti krog čela z zarjo bledo, glej, svetniki z angelom gredo v zamiku, zamiku pojoč. Nato skozi mesečni svit, ki daljša temno senco njih, goslar z goslarjem gre tih od sanj, od sanj  opit. Iz mrke krste, kjer trohneč okostje čaka osamljeno, gresta mrliča omamljeno v luni medleč, medleč.
Potem pride Academie de FHumour, kjer stoluje 23 pisateljev, kot Benoit, Curnonskv, De-kobra, Delorme, Docquois (predsednik), Giraudoux, Valdagne, Marsolleau, Zamacois, Geiger itd. Poslednji je osnoval nagrado 3.000 frs, ki jih je spravil G. A. Masson, r. 1892. v Parizu. Njegov oče,
187