Priznati moramo, da ima mena generacij in vrednot svojo časovno dinamiko, ki obsega vedno krajša časovna razdobja. Vendar je prav radi tega treba imeti neko vero v lastno vrednost, ki jo sicer cesto poudarjamo, ne da bi bili iskreno prepričani o njej. Tudi zavest psihološke eksistence naroda je treba spoznati kot osebno resnico, kot osebno doživetje, sicer je tudi priznavanje te zavesti varan je samega sebe.
Dasi sem gotovo to ali ono stvar, ki sem jo zgoraj omenil, bolj poudaril zategadelj, da so posledice bolj očrte in rešitev bolj konkretna, je končno važno le eno: najti je treba izhod iz majhnega življenja današnjih dni, zaživeti v novem življenjskem zanosu in dvigniti etično vrednost slovenskega človeka do najvišje usojene popolnosti.
POLETNI DAN
JERN LEDINA
Jaz orjem očetove njive. Po starem načinu grem po razoru, s plugom in brano tkem nove oblike v zelen okvir in zeleno osnovo.
Na dvignjenem valu pojoče ravnine
pa orje France Dobrijan, poznam ga po konjih;
glasno jim kliče: hot, stara, ko obrača
—  živa podoba očeta orača,
ki lani je zadnjič tam njive oral. — Enako nad plugom sloniva na krajih in kar na vseh njivah oko še spozna jih eno z menoj so, enega morja so val.
Jaz sejem na očetove njive semena ...
V  ritmu pradavnem grem, zrna spuščam iz roke
—  razor in lehe sprejemajo vase otroke. — Kot sejem jaz, seje France Dobrijan. Sejalci v zamahu odpiramo dlan
in čutimo: biti — ustvarjati naša je slast. Jeseni: preden na Grintavcu rebra so bela; spomladi: ko bukev na Humu ni še zelena v nedrje zemlje izročamo rast... Oblaki in zemlja — vse diha z menoj, orač in sejalec — so eno z menoj. Enako do boli nam zemlja je sveta, ko nas prevzema gorje vse do dna.
V  strastno ljubezen so nam srca zajeta za izdana, prekleta, razbičana tla.
108