Listek.
121
—  drhtljiv, iva, zitternd. Jurjevič 151. — drhturiti-urim = drhtati. — dripač m. selški muzikaš. — drlpati dripljem, po selški gosti. — driskati = z bičem pokati. — drisnica f. = driska, dripa. Kocijančič Fil. 3.209 ovo njim drisnicu zrokuje. — drlecgati = mecati, mecgati. — drlja f. lesena mala brana, kleine Holzegge. — drlincati = dregetiniti: kaj drlincaš okolu? — drljak m. luscus Habd. ad 347 slepi drljak ne hotel videti i spoznati, da na njega reč Kristuševa cilja. — drljast adj. luscus, škiljast, kdor prav ne vidi. Krajačevič 270 pristapljavam kakti slep i drljast k pogledu svetlosti vekivečne'   Simunič fen. 49.51. — drljati eggen = branati.
—   drmadina f. čelu drmadinu kruha si je vrezal. — drmek m. = drumen pri stiskalnici. — drniik m. = drmadina. — drmeti drmim = dremati: Vranic rob 1.214 srdce njegovo, ko je vse zdavna kakti mrtvo vu njem drmelo je, je se sprebudilo. — drn m. scopulus. Kocijančič fil. 3.179 po-božnost tak je vkorenjena v njeni duši bila, da kakti drni, koji su naokolu jezerišča Rieti, rastu buduč od slapov vudirani. Matakovič 2.7 ladje onde ali razdrapiju se na školjih, ali zastaneju na drneh. 39 onem brodarem vsaki bližni drn bi bil brodišče. — Pisano dsrn. — drndati-=. težko hoditi, o debelem človeku. — drnica f. neka sliva. — dmj n, scopuli Jurjevič 124, 136, 155. — drobast = vampast, kdor ima velik trebuh, Habd. ad 426., kmeti tem drobastem trbuhom pomozete. 698 drobasta kurva. — drobčebolen, Ina adj. na drobu bolan: Koc. fil. 4.24 taki k vračitelu, da od vuhkoč slezeno i drobčebolnih oslobodi, drči se, — drZibehen hna adj. prav droben: Sii munič prod. t>Z- drobehni laseki. — drobnica f. neka sliva drobna lik-trnulje. — drobnika f. neka češnja, drobna, črna, necepljena. — drobta f. eine Kleinigkeit: saku drobtu joj je podteknula pod nos. — drobuleti = droboleti. Mikloušič izb. 170 a slaviček rani ptiček složno drobuli. — dron-canje n, das Schiitteln. Mulih pos. 796 zato potrebno se je čuvati od težkoga zdiganja, nošenja, skakanja, tancanja, droncanja, voženja, vtekanja. — dronculja f. neka debela sliva.
(Dalje prihodnjič.)
M.   Valjavec.
LISTEK.
Naše škodljive rastline v podobi in besedi. V drugem snopiči tega dela, katero izdaja ,,Družba sv. Mohorja", opisal je prof. M. Cilenšek zopet 114 škodljivih rastlin in na konci dodal posebno poglavje o bakterijah. Kar je naš list lani poročal o prvem snopiči vse to se lahko reče tudi o drugem snopiči, zakaj dičijo ga prav tiste vrline: lahkoumevno, poljudno pripovedovanje, oprto na temeljito znanje, lep jezik, ki iz lahka   vlada   malo   obdelani   tvarini,   in   preobilica   koristnih   naukov, s katerimi  prof.
122
Listek.
Cilenšek spremlja opise posamičnih rastlin. Tiskano besedo pojasnjuje dokaj slik, tako da bodo .,Naše škodljive rastline" brez dvojbe popolnoma dosegle svoj namen. Za ozna-menilo posamičnih rastlin rabi g. pisatelju krasna terminologija, katere eventuvalna nova izdaja učne knjige o botaniki nikakor ne bode smela prezirati. Marljivemu in čislanemu svojemu sotrudniku želimo,  da bi srečno završil znamenito   svoje delo !
Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Urejuje Anton Koblar Šesti in poslednji sešitek tretjega letnika ima to-le vsebino: Dr M. Murko: Tri hrvaške listine iz kostanjeviškega samostana; A Koblar: Cesta čez Ljubelj in ljubeljski piramidi; P. pl. Radics: Valvasorjeva pisma v Londonu; A, Koblar: Valvasor vojak (s podobo); J. Bark: Pisanice iz Bele Krajine; S. Rutar: Iz vatikanskega arhiva; A. Koblar: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Mali zapiski: Razkopavanje na Magdalenski gori; star gotski kelih v cerkvi na Tabru ; zvonjenje ob hudi uri; slovstvo o domoznanstvu slovenskih dežel, nemške publikacije ,,muzejskega društva", in darovi deželnemu muzeju Rudolfinumu. Sosebno zanimljivo je poročilo trebanjskega župnika Ivana Friderika Klemena patrijarhu oglejskemu, iz katerega vidimo, da so se na Kranjskem šele leta 1599. odpravili stari oglejski misali in brevijarji ter nadomestili z rimskimi. Želimo iskreno, da  bi se ta prvi slovenski arheološki in zgodovinski list v bodočem letu še  bolj  razcvital!
Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain. Odbor muzejskega društva je koncem minulega meseca izdal šesti letnik svojih izvestij Oba dela, zgodovinski in prirodoznanski, prinašata dragocene razprave o našem domoznanstvu. Prvo razpravo v zgodovinskem delu je spisal prof. A Kaspret o ,,gradu in graščini Soteski" na osnovi izvirnih listin, katere je izteknil v arhivu knezov Auerspergov. Sotesko graščino so imeli kot deželni fevd v 13. in 14. stoletji plemiči soteski. Po smrti moškega zaroda (1448. leta) se je Marjeta Soteska omožila z Gašperjem pl. Scheyerjem in mu prinesla graščino kot doto v zakon. Med njegovimi nasledniki slovi Erazem Scheyer, ki je leta 1529. hrabro branil Dunaj in pozneje Sinj proti turškim napadom. Po smrti Scheyerjevega moškega in ženskega zaroda so podedovali plemiči gallenberški graščino in naslov ,gospodje Soteski". Med Gallenberžani se je najbolj poslavil leta 1666. pogrofovljeni Jurij Žiga Gallenberg, ki je v okolici nakupil toliko kmetij, da je graščino razširil na dvoje. Sredi svoje gospoščine je sezidal grof Gallenberg nov kraseu grad, kateremu ni bilo jednakega na Kranjskem. V prostorni lepi obednici še dandanes visi njegova podoba. Leta 1793. je kupil Sotesko knez Viljem Auersperg, in dandanes je graščak soteski knez Karol Auer.sperg. Pisatelj je dodal svoji razpravi natančne regeste arhivnih listin, ki obsezajo mnogo dragocenega zgodovinskega gradiva sosebno za podložništvo dolenjskih kmetov. Na XV. listini se čita svojeročni podpis našega Kastelca.
Drugo razpravo ,,Meščanska garda ljubljanska" je spisal prof. Julij IVallner po mestnih arhivnih virih. Meščanska garda se je razvila iz krdelc ljubljanskih meščanov, ki so se že v 17. stoletji pod poveljstvom mestnega glavarja pridno vežbali na strelišči. Leta l7ii. se je denašnja strelska družba odcepila, a meščanska garda je ostala do leta 1809. Pristop je bil dobrovoljen, toda zahtevalo se je od vsakega gardista, da se strogo drži vojaškega reda. Ko so v francoskih vojskah odšli vojaki iz mesta, skrbela je meščanska garda za varstvo, red in mir. Tudi pri drugih prilikah je pokazala ljubljanska garda svoje domoljubje in svojo udanost cesarski rodovini. Ko so pa leta 1809. Fran-cozje posedli Ljubljano, odpravili so meščansko gardo, in odslej ni bilo več moči oživiti družbe.
,,Starejša zgodovina Podturnskega gradu (Tivoli) pri Ljubljani" se zove tretja razprava g. P. pl. Radicsa, ki je na podlagi listiriskih prepisov v ces. in kr. dvorni knjižnici dunajski   spisal   kratko   zgodovino   tivolskega   gradu.    V   15.   in   16.   stoletji so se cesto