51 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI Drobci o plesnih zabavah na Goriškem v 50. in 60. letih 20. stoletja KATARINA ŠRIMPF VENDRAMIN | ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje katarina.srimpf@zrc-sazu.si Izvleček: Članek odstira nekaj drobcev o plesnih zabavah na Goriškem, ki so bile še posebej priljubljene in množične po 2. svetovni vojni, od leta 1948 do konca 60. let 20. stoletja, in sicer na območju Bukovice, Mirna, Prvačine ter Solkana in Nove Gorice. Predstavljeni so prostori, kjer so se največkrat dogajale plesne zabave, čas in tudi glasba, ki je zaznamovala plese, kakor tudi plesne zvrsti, ki so se najpogosteje plesale na goriških plesiščih. Ključne besede: ples, zabava, glasba, dvorane, Goriška, 50. in 60. leta 20. stoletja. Alcuni frammenti legati alle feste da ballo tenutesi nel Goriziano negli anni Cinquanta e Sessanta del Novecento Riassunto: L’articolo tratta di alcuni frammenti legati alle feste da ballo tenutesi nel Goriziano. Esse furono particolarmente popolari dopo la seconda guerra mondiale, più precisamente nel periodo tra il 1948 e la fine degli anni Sessanta del Novecento, nei paesi di Bukovica, Miren, Prvačina, Solkan e nella città di Nova Gorica. Vengono presentate le sale da ballo, il periodo in questione, la musica e i generi musicali che generalmente accompagnavano questi eventi. Parole chiave: ballo, intrattenimento, musica, sale da ballo, Goriziano, anni Cinquanta e Sessanta del Novecento Uvod Obdobje po 2. svetovni vojni je čas kore- nitih gospodarskih in družbenih sprememb; je obdobje povojne obnove infrastrukture, velikih reform in sprememb, ki so obsegale vse plasti življenja. Reformiralo se je izobra- ževanje, zdravstvo in gospodarstvo. Ravno pospešena industrializacija in hiter gospo- darski razvoj v 50. letih 20. stoletja (Prinčič 1997: 206; Peterlin 2019: 30; Sitar 2017) pa je prispeval tudi k spremembam v načinu pre- življanja prostega časa. Po 2. svetovni vojni so si ljudje spet zaže- leli več zabave. Kot je ugotavljala Jelka Piškurić, je bila sredina 50. let 20. stoletja ti- sti čas, ki je na podeželje postopno prinesel vpliv modernizacije, višji standard in večjo kakovost življenja. Ko se je že začelo čutiti sproščanje političnega pritiska, se je hkrati začelo tudi nekoliko bolj živahno kulturno ži- vljenje (Piškurić 2019: 76), s tem pa so posta- le pogostejše tudi javne plesne prireditve. To je bilo tudi obdobje, ko se je na Goriškem organiziralo veliko plesnih zabav, nekatere med njimi so imele močan sloves in so bile množično obiskovane. Tako skozi zbrane podatke različnih so- govornikov kakor tudi prvoosebne pripove- Izvestje 20 • 2023 52 ČLANKI ��� di domačina in zgodovinarja Branka Maruši- ča članek odstira nekaj drobcev o plesnih za- bavah, ki so bile še posebej priljubljene in množične po 2. svetovni vojni, od leta 1948 do konca 60. let 20. stoletja, in sicer na ob- močju Bukovice, Mirna, Prvačine ter Solkana in Nove Gorice. 1 Prostori javnih plesnih zabav Glede na kraj, organizacijo in udeležbo raziskovalci plesne kulture ločijo dva osnov- na tipa plesnih zabav, in sicer javne in zaseb- ne plesne zabave. Zasebne plesne zabave so organizirali posamezniki za izbrane pova- bljence, ali pa so se zgodile povsem sponta- no ob zaključku večjih del ali kar tako. Orga- nizatorji javnih plesnih dogodkov so bili go- stilničarji in hotelirji, večkrat tudi društva, kot so lovsko, gasilsko, sokolsko, športno, telovadno in številna druga. Priprava teh plesov je bila predvsem ekonomsko narav- nana, saj je pogosto prinesla zaslužek, po- treben za njihovo delovanje. Hkrati pa so javne plese regulirale oblasti, saj so morali organizatorji pridobiti licence oz. dovoljenje države ali lokalne oblasti za njihovo organi- zacijo (Simetinger 2017: 21–22). Plesnih zabav pa niso regulirale samo oblasti, ampak so bile podvržene različnim dejavnikom, ki so vplivali na njihovo organi- zacijo. Eden od njih so tudi cerkvena pravila, ki so prepovedovala ples ob določenih delih leta, še posebej v času adventa pred boži- čem in posta pred veliko nočjo (Simetinger 2017: 25–26). Drugo večje obdobje veselic s plesom je bila pomlad, še posebej čas okoli takrat na novo uveljavljenega delavskega praznika, prvega maja, ko se je začelo obdobje plesnih dogodkov na prostem. Po pripovedovanju sogovornikov so tudi na Goriškem po 2. sve- tovni vojni, do 70. let 20. stoletja, veljali v pri- rejanju plesnih zabav podobni časovni inter- vali (Terenski podatki 2019). Pomemben čas plesnih zabav je bila vse- kakor pomlad. Prvi maj je bila koledarska prelomnica, po kateri so se začeli plesi na prostem. Eno večjih plesišč na prostem je bi- lo tudi v Bukovici ob zadružnem domu. Že takoj po začetku gradnje doma, leta 1951 (Pavšič Milost 1996: 28), 2 so začeli s prireja- njem plesnih zabav na zunanji ploščadi. Sredstva, ki so jih zbrali z organizacijo zabav (praviloma so potekale ob nedeljah), so uporabili za izgradnjo doma in druge infra- strukture v kraju. Plese so v istem času prire- jali tudi na vrtovih različnih lokalnih gostiln (Terenski podatki 2019). Pred 2. svetovno vojno je veljalo, da je bi- lo zaradi narave kmečkega dela poleti manj javnih plesnih dogodkov. Pomemben plesni dogodek v poletnem času pa so vseeno bile veselice. Poletne veselice so bile v veliki me- ri vezane predvsem na praznovanje godu farnih zavetnikov (Simetinger 2017: 54). Tudi na Goriškem so bili ti prazniki povezani s ple- snimi zabavami. Še posebej znane so bile za- bave s plesom na dan sv. Ane v Biljah ter na dan sv. Mohorja in Fortunata v Renčah (Ba- tič 2017: 364). Z javnimi plesnimi zabavami na prostem so povezani tudi plesi na t. i. barjarjih. Že v 19. stoletju so v goriškem in širšem primor- skem prostoru predvsem fantovske združbe organizirale plese na lesenih začasnih plesi- ščih oz. barjarjih. Ti plesi so se z izjemo med- vojnega časa ter 1. in 2. svetovne vojne orga- nizirali vse do konca 50. let. Barjar je leseno ograjeno plesišče, ki so ga navadno postavili 1 Raziskava je bila narejena v sklopu projekta KUL-STIK leta 2019 na pobudo izvajalca projekta Dom za upo- kojence Nova Gorica, enota Hiša dobre volje, Miren, in Tine Krog. Sogovorniki so bili varovanci Hiše dobre volje in drugi posamezniki. Sogovorniki zaradi varo- vanja osebnih podatkov niso navedeni. 2 Zadružni dom v Bukovici so začeli graditi leta 1951 z veliko nedeljsko delovno akcijo, na kateri je vse zbra- ne pozdravil tajnik Okrajnega ljudskega odbora Gori- ca Jordan Gorjan. Leta 1957 je bil dom delno dogra- jen (Pavšič Milost 1996: 28). 53 Izvestje 20 • 2023 Ples v enem od zadružnih domov (foto: Mirko Ličen – Prepih, hrani Goriški muzej). na kakšen travnik. Plesišče je bilo sestavlje- no iz lesenih podov, ki so imeli posebne uto- re, da so se kosi sestavili skupaj. Skupno ple- sišče je bilo veliko deset krat deset metrov in je bilo praviloma ograjeno z ograjo ali samo z vrvjo. Posebej je bil postavljen tudi oder za godce, ki je bil nekoliko nad plesiščem (Batič 2017: 364). Barjarja ni imela v lasti vsaka fan- tovska združba, ampak so si ga med seboj posojali. Ponj so lokalni fantje lahko odšli tu- di v Italijo (Terenski podatki 2019). Posebnost plesov na barjarju je bilo pla- čevanje pravice do posameznih plesov. Tako so plesa željni plesalci za vstop na plesišče morali plačati. Plačevalo se je po koščkih, ko- madih, npr. po pet skupaj, za plačilo pa so plesalci prejeli listke. Ko je glasba končala, so organizatorji plesišče izpraznili in plesalci so na vhodu na plesišče morali oddati ku- pljene listke, s čimer so dobili pravico do na- slednjih plesov. Kot je že bilo omenjeno, so bile plesne zabave na barjarjih organizirane v Biljah, v Renčah na otočku, pa tudi v Goriških brdih, na Trnovski planoti in drugod (Terenski podatki 2019). Drugi prostori, kjer so potekale javne plesne zabave, so bile tudi gostilne, krčme in hoteli, kjer so se plesi odvijali tudi med le- tom. Močna kultura javnih plesov je bila pri- sotna po vsej Goriški. Plesne zabave so se odvijale tudi v Rožni Dolini (Pikol, Barono- všče), na kotalkališču pri železniški postaji v Novi Gorici in v Solkanu: »V Solkanu, kjer sem živel, so se prvi po- vojni plesi zvrstili na ploščadi pri bivšem faši- stičnem Dopolavoru (po vojni preimenova- nem v Kulturni dom, kasneje sedež PDG), pri Čadeževih na sedanji Soški cesti /…/ V Solka- nu in drugod je bilo mnogo plesišč, katerih obiskovanje se je pomnožilo zlasti z odprtjem državne meje (1955), ko so prihajali sem pred- vsem moški plesalci in osvajali dekleta /…/ Plesali smo tudi na gimaziji ob glasbi s plošč in z ad hoc sestavljenimi orkestri iz vrst dijakov (ansambel Cvek) /…/ Omenil bi še društvene plese. Novogoriški planinci so priredili ples Izvestje 20 • 2023 54 Ansambel, ki je igral na enem od plesov na Goriškem (foto: Mirko Ličen – Prepih, hrani Goriški muzej). (ok. 1951) za zbiranje denarja za gradnjo pla- ninske koče na Krnu. Mlajši člani smo nasto- pili ob plesu s skečem, ki ga je za to prilo- žnost zložil Ludvik Zorzut. Omenim bi vsako- letne plese pravnikov ali pa brucovanja kluba goriških študentov s sodelovanjem imenitnih gostov (M. Sepe, Ileana Bratuž itd.), mladina se je z obeh strani meje po letu po1960 sreče- vala na vsakoletnih sestajanjih, ki pa so z leti zamrla.« (Marušič 2023). Na Goriškem so bili še posebej po- membni družabni dogodki plesi na silve- strovo. Eden izmed njih je potekal v zadru- žnem domu v Bukovici. Da je šlo za velik do- godek, priča tudi dejstvo, da je potekal kar na dveh plesiščih. V spodnjih prostorih, pro- storih podjetja Slovenija sadje, je igral naro- dnozabavni ansambel, zgoraj, na glavnem odru v dvorani doma, pa ansambel z zabav- no glasbo. Silvestrski oz. novoletni ples je lahko potekal tudi dva dni zapored (Teren- ski podatki 2019). »Novo obdobje« in plesi v dvoranah – Miren in Bukovica »Po priključitvi leta 48 je bilo novo obdo- bje,« je dejal eden od sogovornikov v Hiši do- bre volje v Mirnu. S tem je mislil predvsem na pogostost in načine prirejanja plesnih za- bav (Terenski podatki 2019). Ljudje so se na- veličani vojn želeli zabavati, kar se je pozna- lo tudi na bolj bogatem kulturnem progra- mu, ki so ga po vaseh in manjših krajih sou- stvarjale razne skupine, npr. pevski zbori in gledališke skupine. Modernejši način življe- nja, ki ga je prinesla industrializacija, je pri- speval tudi k širšemu pojmovanju in števil- nim novim oblikam preživljanja prostega ča- sa. V tem letu se je namreč začelo tudi prire- janje bolj množičnih plesnih zabav v dvora- nah. O tem pričajo tudi spomini zgodovinarja in domačina Branka Marušiča: »Moj spomin o problematiki plesov sega v čas po maju leta 1945. Po končani vojni, ko so se pri ljudeh, željnih miru in zabave, zvrstile tudi zelo pogosto plesne prireditve. Toda po- vezane so bile tudi z nemirnimi političnimi 55 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI dogajanji tistih let, kot je bil na primer boj za zahodne meje (1945-1947). Veliko političnih zborovanj se je končalo tudi s plesom (prva državna proslava priključitve Primorske k Ju- goslaviji/Sloveniji na Ajševici, 21. 9. 1947).« (Marušič 2023). Čeprav so bili družabni plesi po vojni ne- zaželeni, označeni tudi kot »fakirstvo« in ka- pitalizem, se je velik del družabnega življe- nja odvijal ravno tam (Peterlin 2019: 294). Na omenjenem območju je za prvo veliko plesi- šče veljal Sokolski dom v Prvačini, ki je bil zgrajen leta 1911, tam so se plesi ponovno začeli organizirati takoj po letu 1948 in so potekali praviloma ob nedeljah. Ko so se za- čeli graditi zadružni domovi v Mirnu, Šempa- su in nato še leta 1951 v Bukovici, so tudi v teh prostorih začeli prirejati javne plesne za- bave (Batič 2017: 364). Zadružni domovi, ki so bili po 2. svetovni vojni pomembni prostori družabnega življe- nja, so bili zgrajeni kot »materialni dokaz, da se pri nas resnično dogaja nekaj novega in da ne gre le za politično prepričevanje, kajti kmet ne verjame, dokler sam ne vidi in poizkusi« – tako je 2. decembra 1947 na posebni seji Izvr- šnega odbora OF, posvečeni pogovoru o ak- ciji v zvezi z zadrugami, izjavil takratni sekre- tar OF Slovenije in predsednik vlade Miha Marinko (Pavšič Milost 1996: 5). Cilj oblasti je bil namreč v vseh večjih in močnejših vaseh zgraditi primerno infrastrukturo v obliki za- družnih domov, ki bi imeli dovolj velike pro- store za trgovske poslovalnice, delovne in skladiščne prostore ter dvorano za raznovr- stne prireditve. To pa bi po njihovem mnenju ustvarilo pogoje za intenzivno gospodarsko, kulturno in politično življenje. Primorska kot mejna pokrajina naj bi po mnenju politikov dobila več takšne infrastrukture kakor druge pokrajine (Pavšič Milost 1996: 5–6). Tako so na tem majhnem delu Goriške v letih po voj- ni zrasli kar trije zadružni domovi: po letu 1948 v Mirnu in Šempasu, leta 1951 pa še v Bukovici. Ker zadružnih domov ni financirala država, ampak lokalne skupnosti z udarni- škim delom in prispevki, so javne plesne za- bave predstavljale dodatno finančno injekci- jo, ki je lahko pospešila gradnjo doma, ka- sneje pa tudi omogočila dodatne investicije v krajevni skupnosti (Pavšič Milost 1996; Te- renski podatki 2019). Med najbolj znanimi in priljubljenimi pro- stori javnih plesnih zabav sta bila zadružni dom v Mirnu ter Bukovici. V začetku organi- ziranja plesov v omenjenih domovih, nekje v začetku 60. let 20. stoletja, so se ob dogovo- ru organizatorjev plesi med obema krajema izmenjevali; eno nedeljo so potekali v enem, drugo v drugem kraju, saj so bili ti plesi tudi pomemben finančni vir. S sočasno organiza- cijo so imeli zmanjšan obisk oboji, tako da so se raje dogovorili za izmenično organiziranje plesnih zabav. Po spominih sogovornikov so plesi v Mirnu zamrli že konec 60. let, plesi v Bukovici pa so takrat pridobili na ugledu in prepoznavnosti, s čimer se je povečala mno- žičnost obiska. Po pripovedovanju je na ple- se v Bukovico prišlo od 400 – takrat so bili organizatorji žalostni in razočarani – pa vse do 2000 ljudi. Za organizacijo je skrbel orga- nizacijski odbor oz. krajevna skupnost z vod- jo, pa tudi domačini, ki so nudili tudi fizično pomoč. Vsako nedeljo so bili za pomoč pri organizaciji in izvedbi določeni drugi ljudje oz. prebivalci kraja. Določili so jih na podlagi hišnih številk ali zaselka, tako da so skozi le- to na vrsto prišli vsi v krajevni skupnosti. Ti krajani so nato skrbeli za pobiranje vstopni- ne, redarstvo, postavitev prostora – miz in stolov, vodenje »bufeta« in čiščenje (Teren- ski podatki 2019). Organizacija plesov je bila kljub taksam in dajatvam v 50. in 60. letih 20. stoletja do- bičkonosna dejavnost, s pomočjo katere so v lokalni skupnosti lahko zgradili dodatno infrastrukturo. Izvestje 20 • 2023 56 ČLANKI ��� Ples na barjarju (foto: Mirko Ličen – Prepih, hrani Goriški muzej). »Let’s twist again« Plesne zabave v Bukovici so bile nekaj posebnega za tisti čas. Večinoma so namreč plesne zabave potekale tako, da se je ples iz- vajal v t. i. rundah, kar je pomenilo, da je an- sambel, band ali orkester igral nekaj časa, nato pa je sledila pavza. V Bukovici pa so si zamislili drugačen način, in sicer se glasba in ples med trajanjem zabave nista prekinila. Ker so organizatorji želeli čim bolj izkoristiti dani čas, sta na vsaki plesni zabavi igrala dva ansambla, ki sta se izmenjevala v igranju, kar je pomenilo, da ni bilo pavz in so lahko ple- salci plesali cel večer. Ansambla sta bila pod odrom, vsak v svojem kotu, medtem ko je bil oder v dvorani zaseden z mizami, namenje- nimi bolj zaključenim družbam, npr. skupi- nam poročenih prijateljev. Neporočenim mladim so bile namenjene klopi, ki so bile nameščene okoli dvorane; na njih so sedela večinoma dekleta. Balkon pa je imel bolj strateški pomen. Tam so se zadrževale ma- tere in vaške opravljivke, ki so imele od zgo- raj boljši pregled nad dogajanjem v dvorani (Terenski podatki 2019). Na ples in glasbo so vplivale tudi radijske in televizijske postaje ter filmi. Med mladimi v 50. in 60. letih 20. stoletja na Goriškem je bila še posebej priljubljena radijska postaja Monte Carlo, kjer so vrteli popularno glasbo tistega časa. Ob razširjenosti televizijskih sprejemnikov se je povečal tudi vpliv televi- zije in njenih programov. Na tem prostoru je najbolj vplivala, tudi zaradi boljšega spreje- ma in programa, italijanska televizija. Tako so na ples in glasbo vplivale npr. italijanske glasbene oddaje, najbolj pa festival Sanre- mo (Terenski podatki 2019). Kako pomemben element je bila popu- larna kultura, ki je prinašala spremembe, pri- čajo tudi spomini Branka Marušiča: »Ko se je Jugoslavija /Slovenija odrekla rigidnemu sov- jetskemu sistemu, se je to zrcalilo tudi v plesni kulturi ne le z uvajanjem jazza, boogie-woogi- ja, latino plesov, kasneje rock’n rolla twista itd. Prelomen je bil film Ples na vodi (1948. E. Williamas) z množičnim obiskom kot odgovor na dolgočasne sovjetske filme (Pravljica o si- birski zemlji itd.). Zanimivost je tudi popevka o mami Juaniti iz mehiškega filma En dan ži- vljenja. Pesmica je prav ponarodela in je 57 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI konkurirala na proslavi na Okroglici (1953) partizanski pesmi.« (Marušič 2023). Na goriških plesiščih je prevladovala itali- janska popularna glasba tistega časa, npr. glasba iz znanega italijanskega festivala Sa- nremo in izvajalcev, kot so Adriano Celenta- no, Rita Pavone, Domenico Modugno in dru- gi. Čeprav so mladi poslušali tudi druge tuje izvajalce, kot so Beatli, Tom Jones, Beach Boys, pa te glasbe na plesiščih ni bilo (Teren- ski podatki 2019). Povojno obdobje je bilo v Sloveniji tudi čas začetkov narodnozabavne glasbe (Stan- ković 2021: 7; Spletni vir 1), ki pa na omenjenih plesiščih ni doživela velike priljubljenosti. Če so v 50. letih na plesih še občasno igrali tudi narodnozabavno glasbo, ki je bila bolj všeč starejšim generacijam kot mladim, je v 60. le- tih na plesiščih v dvoranah popolnoma pre- vladala popularna glasba tistega časa, se spo- minjajo sogovorniki (Terenski podatki 2019). Glasba na plesnih zabavah je bila igrana v živo. Na prvih večjih plesih v povojnem času, ki so bili organizirani v Sokolskem domu v Prvačini, sta igrala Prvačka muzika (pihalni orkester) in ansambel Veseli veter; izmenje- vala sta se tako, da je eno nedeljo igral eden, drugo pa drugi. Veseli veter, ustanovljen le- ta 1948, je bila zelo priljubljena glasbena sku- pina 50. let, saj so prvi med okoliškimi skupi- nami igrali popevke s festivala Sanremo. To prednost so imeli zato, ker so prvi dobili no- te skladb, ki so se tam igrale, in tako nove skladbe igrali že takoj, ko je festival končal (Terenski posnetki 2019). Kako pomembno je bilo prehajanje no- tnega gradiva, se spominja tudi Marušič: »Odprta meja je omogočila dostop do notne- ga gradiva, da je godba na pihala iz Prvačine zaigrala Rascelovo Arrivederci Roma. Slišal sem jo na plesišču v Panovcu (strelišče).« (Marušič 2023). Poleg Prvačke muzike in Veselega vetra so na tem območju delovale tudi druge glas- bene skupine. V 50. letih so bile popularne še skupine Karli, Rio in Ansambel Galeb, se spominjajo sogovorniki. V 60. letih pa so glasbene odre plesišč zavzeli Blue stars, Bi- seri, Rdeči kristali, Lapos (Terenski podatki 2019), kakor tudi manj uveljavljeni in znani ansambli, na primer dijaški in študentski an- sambli: »Spomnim se kasneje zlasti amater- skega ansambla Rdeča roža, ki je okoli leta 1950 imel plesne zabave pri Čadežih /…/ Plesa- li smo tudi na na gimnaziji ob glasbi s plošč in z ad hoc sestavljenimi orkestri iz vrst dijakov (ansambel Cvek). Spomnim se zlasti let 1954– 1955, ko smo v poletnih počitnicah plesali v Solkanu ob zvokih študentovskega ansambla (brata Komel, Aleš Komavec, Štefan Cigoj, To- maž Marušič, argentinski Slovenec Kodelja) s pevko Svasto Pelicon. Spomnim se takrat hi- tov: Domino, Moulin Rouge, Ta tvoja ruka ma- la, Rainbow, Tell mi why, Why don’t you belie- ve me, Three coins in the fountain itd.« (Ma- rušič 2023). S prepoznavnostjo in priljubljenostjo ple- sov v Bukovici so na to območje kot gostje na plesih začeli prihajati bolj znani, popular- ni slovenski, jugoslovanski in italijanski an- sambli ter posamezniki (Terenski podatki 2019). Tako kot se je spreminjala glasba na omenjenih plesiščih, se je spreminjala tudi plesna kultura. Med starejšimi plesi, ki so se plesali še kmalu po vojni, so sogovorniki omenjali polko, valček, štajeriš, rašplo in tango. Z vedno večjim vplivom popularne kulture, tudi preko vplivov ameriških in an- gleških vojakov, ki so mladim »razdajali vinil- ke s posnetki tudi plesnih orkestrov kot H. Ja- mesa, bratov Dorsey in D. Ellingtona« (Maru- šič 2023), se je na plesiščih, še posebej tistih v zadružnih domovih, spremenila glasba in z njo tudi ples. Tako sta se v 50. letih 20. stole- tja tudi na plesiščih na Goriškem pojavila rock’n’roll in tržačan, 3 česar starejši niso 3 Tržačan je različica plesa, poznanega pod številnimi imeni, npr. v Evropi kot boogie woogie, v Ameriki kot jitterbug in v Angliji kot jive. Ta plesna zvrst je leta Izvestje 20 • 2023 58 ČLANKI ��� odobravali. Če so se ti plesi v večini še plesali v paru, so po pripovedovanju sodeč v 60. le- tih 20. stoletja na goriških plesiščih postali popularni »neparni« plesi, npr. tvist, shake, račke, vlak, imenovan tudi Letkiss 4 (Terenski podatki 2019). Plesne zabave v zadružnem domu Buko- vica so bile največji prireditveni prostor, kjer so se mladi od 60. pa vse do 90. let 20. stole- tja hodili zabavat. S spremembami v preži- vljanju prostega časa mladih in tudi zavoljo zastarele infrastrukture je tradicija velikih plesnih zabav v Bukovici zamrla oz., kot se je nekdo bolj poetično izrazil: »Konec devetdesetih let so diskoteke vse uničile. Z diskotekami in komercialnimi radij- skimi postajami je šlo vse v maloro.« (Spletni vir 4). VIRI IN LITERATURA Literatura: Batič, K. (ur.) 2017: Iztrgano iz spomina: zbornik prispevkov o Bukovici in Volčji Dragi. Bukovica: Kra- jevna skupnost Bukovica - Volčja Draga. Pavšič Milost, A. 1996: Zadružni dom – naš po- nos: katalog k razstavi o gradnji zadružnih domov po drugi svetovni vojni, Nova Gorica, 1996. Nova Go- rica: Pokrajinski arhiv. Peterlin, D. 2019: Živeti v socialistični Ljubljani: mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni. Ljubljana: Zgodovinski arhiv. Piškurić, J. 2019: »Bili nekoč so lepi časi«: vsakda- njik v Ljubljani in okolici v času socializma. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: Študijski center za narodno spravo. Prinčič, J. 1997: Začetek gospodarske rasti. V: M. Drnovšek, D. Bajt (ur.): Slovenska kronika XX. stole- tja: 1941–1995. Ljubljana: Nova Revija, str. 206. Simetinger, T. 2017: Plesno izročilo na sloven- skem in njegova raba v folklornih skupinah. V: K. Šrimpf Vendramin (ur.): Priročnik za folklorno dejav- nost. Ljubljana: Študijski center JSKD, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, str. 11– 116. Sitar, P. 2017: »Ne le kruh, tudi vrtnice!«. Potro- šnja, tehnološki razvoj in emancipacija žensk v soci- alistični Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610500063. Stanković, P. 2021: Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe. Ljubljana: Fakul- teta za družbene vede, Založba FDV. Spletni viri: Spletni vir 1: Smajila, Barbara. 2014. 2000 let Emone: Povojna Ljubljana željna plesa in zabave. Https://www.dnevnik.si/1042678041. Spletni vir 2: Pavček. Boštjan. Predstavitev sek- cije. Https://www.plesna-zveza.si/rnr/predstavitev. Spletni vir 3: Library of Dance - Letkiss. Https:// www.libraryofdance.org/dances/letkiss/. Spletni vir 4: Koron, Davorin. 2015. »V Zelenem gaju so bili najboljši špili«. Https://www.primorske.si /plus/7--val/-v-zelenem-gaju-so-bili-najboljsi-spili-. Terenski viri: Marušič Branko: osebna korespondenca, Sol- kan, 7. 10. 2023. Terenski podatki: intervjuji, izvedeni 7. 11. 2019 in 28. 11. 2019. 4 Letkiss je ples, ki je nastal v 60. let prejšnjega stoletja in temelji na plesu, imenovanem Bunny Hop, ki je bil popularen v Ameriki desetletje prej. V zgodnjih 60. letih 20. stoletja so finski glasbeniki komponirali so- dobne priredbe ljudske glasbe za Jenkko, finski ples schottische. Toda namesto plesa schottische so lju- dje plesali modificiran Bunny Hop. Ta nova glasbena zvrst se je imenovala letkajenkka (»line schottische«) na podlagi pesmi »Letkajenkka« Erika Lindströma. Konec leta 1963 je Rauno Lehtinen komponiral še eno letkajenkko z naslovom »Letkis«. Medtem ko je v finščini to ime preprosto pomanjševalnica za »let- kajenkka«, si angleško govoreči svet to razlaga kot »Let’s Kiss«. Zaradi tega sugestivnega naslova je ta zvrst glasbe postala priljubljena po vsem svetu, sku- paj s spremenjenim Bunny Hopom, ki so ga plesali nanjo (Spletni vir 3). 1940 prišla v Evropo kot jitterbug oz. bebop, pri nas pa naj bi ga v to okolje prinesli ameriški vojaki, ki so bili po 2. svetovni vojni prisotni v Trstu in drugih kra- jih na Primorskem. Osnovni ples so ljudje nekoliko prilagodili in ta nova različica je postala znana pod imenom tržačan (Spletni vir 2).