116 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene in por očila Mar k o T er seg la v Monografija Jelke Piškurić »Bili nekoč so lepi časi«: Vsakdanjik v Ljubljani in okolici v času socializma je v metodo- loškem pogledu novost v slovenskem zgodovinopisju. Je prvi kompleksnejši poskus predstavitve vsakdanjega ži- vljenja v socializmu na podlagi ustne zgodovine, ki pomembno dopolnjuje podhranjene etnološke in antropološke raziskave tega obdobja. Knjiga, naslovljena s citatom iz Agro- popove Himne mladosti, ki konotira tudi sicer pogost pogled na preteklost, z domiselnimi naslovi poglavij in ilu- strativnim fotografskim gradivom prikaže paleto odtenkov življenja v občini Ljubljana Vič-Rudnik. Avtori- ca sledi spremembam načina življenja tako v urbanem kot ruralnem delu ob- čine in dinamiki procesov, ki so se iz mesta širili na podeželje. V poglavju Pristopi k razumevanju življenja v socializmu je podan teo- retski premislek o izboru ustnih virov kot osrednjih virov za razumevanje vsakdanjega življenja in delovanja po- sameznikov v času socializma. Kljub temu da je spominjanje vedno priklic zgodb preteklosti v sedanjost in kot tako zaznamovano s številnimi sodob- nimi dejavniki, so ustni viri ključni za razumevanje vsakdanjega življenja ter analizo strategij in praks sogovorni- kov. Pričevanja sogovornikov avtorica uokvirja in vzporeja z diskurzi v ob- činskih glasilih, s statističnimi podatki in z ugotovitvami drugih študij obrav- navanega obdobja. Čas socializma, ki je še vedno prisoten tako v kolektivnem kot v individual- nem spominu, vpliva tudi »na pozici- oniranje posameznikov v današnjem času« (29). Zato se Jelka Piškurić v poglavju Ne bom pozabil na stare ča- se posveti dejavnikom, ki pomemb- no vplivajo na današnje spomine na socialistično obdobje. Subjektivni in družinski spomin, predvsem izkušnja družine med drugo svetovno vojno, življenjske in ekonomske okoliščine pričevalcev, tako med odraščanjem kot med terensko raziskavo, ter ge- neracijska pripadnost so tisti ključni dejavniki, s katerimi posameznik ube- seduje svoje spomine. Na spominska pričevanja vplivata tudi strinjanje s prevladujočim javnim diskurzom ali oporekanje temu, razmišljanje o soci- alizmu je namreč pogosto vrednostno ali politično pogojeno, zato se tudi na- racije sogovornikov gibljejo med dve- ma poloma, zavračanjem totalitarnega sistema in nostalgijo. V poglavju Ljubljana in okolica v času socializma so na podlagi življenjskih zgodb in polstrukturiranih intervjujev s 34 pripadniki treh generacij, ki jih je avtorica poimenovala vojna gene- racija (do 1945), baby boom genera- cija (1946–1959) in jeans generacija (1960–1973), prikazane izstopajoče značilnosti posameznih povojnih de- setletij. Avtorica ugotavlja, da so se kot najboljši »izkazali spomini priče- valcev, ki so bili rojeni med letoma 1945 in 1960« (364), saj se dobro spo- minjajo dinamike sprememb. Povojni obnovi je sledil »nov veter šestdesetih let«, ki so ga na začetku desetletja za- znamovali dvig življenjskega standar- * Mar je t a Pisk , dr . int er k ultur nih študi je v , znans tv ena sodela vk a, Glasbenonar odopisni inštitut ZR C S AZU; mar je t a.pisk@zr c-sazu.si. Knjižne ocene in por očila Mar je t a Pisk* so na svojih poteh širili rokodelci, obr- tniki in prodajalci. Šlo je za posebne vr- ste »marketinga«, saj so s pesmimi pri- vabljali kupce. Prenašalci pesemskega izročila so bili tudi berači in invalidi. Ti so v zameno za darove in denar prepe- vali predvsem nabožne pesmi in moli- tve. Ta skupina ni prinašala kakšnih pe- semskih in poetoloških novosti, ampak se je opirala na tradicijsko izročilo. Precej pesemskega gradiva najrazlič- nejših socialnih skupin je zaradi pri- ljubljenosti začelo ponarodevati in je postalo del ljudskega pesništva. Z natančno podprtimi dokazi o potujo- čih pevcih na Slovenskem je Marija Klobčar odprla (in zaprla) vprašanje o nosilcih ljudskega pesemskega izročila in razširila razumevanje o ustvarjalcih, s tem pa razširila socialni krog ustvar- jalcev pesmi, ki so s ponarodelostjo oz. s folklorizacijo dobile vlogo ljudskega izročila. V slovenski slovstveni (pesemski) fol- kloristiki bo monografija Marije Klob- čar zagotovo zapisana kot eno temelj- nih del. JELKA PIŠKURIĆ: »Bili nek oč so lepi časi«: Vsakdanjik v Ljubljani in ok olici v času socializma. Inštitut za no v ejšo zgodo vino: Študi jski cent er za nar odno spr a v o (zbir k a R azpozna v anja/R ecognitions; 39), Ljubljana 20 1 9, 423 s tr . 117 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene i n por očila Mar je t a Pisk da v Ljubljani, na podeželju pa sredi ali konec desetletja. Poleg hitre rasti sosesk desetletje zaznamuje razcvet popularne kulture z glasbenimi festi- vali, s festivalom Slovenska popevka, širitev dostopnosti in vpliva radia in televizije, začetek širšega ukvarjanja s športom in turistične ponudbe. Na podeželju je bila velika težava infra- struktura, a tudi tu so se proti koncu desetletja začele kazati spremembe v preživljanju prostega časa, ljudje so postajali vse bolj mobilni. V pod- poglavju Sedemdeseta v znamenju tovarišev in potrošnikov avtorica pri- kaže tako boljše življenje in povečano kupno moč zaradi dostopnosti posojil in obročnega odplačevanja – ob kon- cu desetletja je bilo npr. v ljubljanskih občinah registriranih dvakrat več av- tomobilov kot na začetku desetletja – kot tudi stagnacijo razvojnih projektov zaradi nekonkurenčnega in tehnološko zastarelega gospodarstva in nizke sto- rilnosti. Spreminjali se nista samo de- mografska slika (nuklearne družine, priseljenci, odseljevanje s podeželja) in izobrazbena struktura, pač pa tudi način preživljanja prostega časa; gle- danje TV je npr. vplivalo na upad dru- ženja s prijatelji in z znanci. Zanimiv je podatek, da so imeli v ljubljanskih občinah 92 telefonskih priključkov na 1.000 prebivalcev, v celotni Sloveniji pa le 34, kar kaže na specifičen položaj Ljubljane v modernizacijskih procesih. Podeželski del obravnavane občine se je še vedno spopadal z neustrezno ko- munalno infrastrukturo, s slabim elek- tričnim omrežjem, pomanjkanjem šol in vrtcev ter posledično s številnimi samoprispevki za odpravo tega pri- manjkljaja. Krizna osemdeseta leta so bila zaznamovana s (hiper)inflacijo, z omejitvami pri nakupih, s čakanjem v vrstah, z boni za nakup bencina pa tudi z dokončanjem monumentalnih pro- jektov (Trg revolucije, Cankarjev dom, Pot spominov in tovarištva). Precejšnje spremembe so v življenju posamezni- kov in dinamiki skupnosti nastopile po uveljavitvi osebnega avtomobila kot glavnega prevoznega sredstva za pri- hod na delo, na spremembe je vplival tudi nakup osebnih računalnikov in vi- deokaset, družabno življenje mladih pa so zaznamovale podeželske diskoteke. Po opisu značilnosti posameznih de- setletij se avtorica posveti dojemanju socialistične stvarnosti. Iz naracij sogo- vornikov so izstopali občutek, da je so- cializem omogočal večjo socialno var- nost in enakopravnost, in spomini na kršenje človekovih pravic, onemogoča- nje svobode izražanja in zasebne inicia- tive (157). Če v analizi javnomnenjskih raziskav prevladujejo podobe visokega vrednotenja socialne varnosti in ena- kosti ter relativno veliko nezanimanje za politiko, pa se v osebnih spominih pojavljajo spomini na prijateljstva, dru- ženje, ustvarjanje družine, relativno do- ber standard (po pomanjkanju povojnih let), lahka pot do zaposlitve, možnost izobraževanja. Po drugi strani pa se spomini dotikajo politične represije, ki je imela posledice za družinske člane žrtev, privilegijev določenega sloja pre- bivalstva, omejevanja svobode govora, veroizpovedi in zasebne iniciative ter občutka zaprtosti. Avtorica zatem preide na posamezne topike, ki so najpomembneje zaznamo- vale spomine ljudi. Delovno razmerje je pomenilo več kot le vsakomesečno plačo, omogočalo je še socialni turi- zem, dostop do posojila za gradnjo hiše ali nakup stanovanja, tudi notranje izo- braževanje, česar nezaposleni niso bili deležni. Ljudje se kljub naraščajočim razlikam spominjajo predvsem enako- sti med ljudmi, večina prebivalstva je imela podoben standard, občutek pa iz- datno izhaja iz druženja in družabnega življenje zaposlenih (izleti, pikniki, le- tovanja ipd.). V poglavju Dežela, kjer srečen je delavski rod avtorica osvetli tudi težave pol delavcev pol kmetov, vpliv politike na zaposlovanje, saj so imela do začetka 60. let politična meri- la prednost pred strokovnimi, in obve- znega članstva v sindikatih. V pričevanjih so osrednje mesto za- vzemale informacije o življenjskem standardu in potrošnji, kar avtorica predstavi v presečiščih poglavja Naš mali avto in druge dobrine. Omejitve na trgu so ljudje uspešno premagovali tako z racioniranjem in s čakanjem v vrsti kot s kopičenjem zalog in pride- lavo domače hrane. Splošna sta bila re- cikliranje in »naredi sam« proizvodnja oblačil in drugih potrebnih proizvodov. Avtorica v celotni monografiji spremlja pomen mreženja in socialnega kapitala kot dveh zelo pomembnih življenjskih strategij v socializmu, ob tem pa pou- dari, da nista vodila v korupcijo, kot se to pogosto razume v raziskavah (post) socializma. Omeni posebne ugodnosti za družine funkcionarjev in častnikov JLA, obenem pa prikaže, da so bile tudi te skupine diferencirane in so lah- ko le z varčevanjem in s skromnostjo prišle do zastavljenih ciljev. Med stra- tegijami preigravanja sistema sta bila tudi plačevanje na čeke, saj se je zaradi visoke inflacije dejanska vrednost na- kupa oz. storitve do unovčitve čeka že zmanjšala, ter nakupovanje v tujini, ki je bilo povezano tako s pomanjkanjem v domovini kot s hitro se razvijajočo potrošniško kulturo. Ljudje so ob po- manjkanju dobrin ali ob anomalijah v njihovi distribuciji iskali sive cone, tu- di na črnem trgu, z delom na črno in s švercanjem. Omejitve so tako postale poligon za človeško iznajdljivost in so večinoma spodbujale solidarnost, mre- ženje in neformalna ekonomija pa sta zagotavljala socialni mir. Poglavje Zidamo marljivo ponuja zgo- stitev naracij o samogradnjah hiš kot najbolj zaželeni obliki urejanja stano- vanjskega vprašanja, o (ne)dostopno- sti družbenih in drugih stanovanj ter o stanovanjskih posojilih, ki so zaradi fiksne obrestne mere izgubljale svojo vrednost. Z obzorja svojega zanimanja pa avtorica ne izpusti niti soudeležbe prebivalstva pri gradnji javne infra- strukture. Spomine sogovornikov na sociali- stično preteklost dopolnjujejo njihovi odzivi na spremenjene politične in go- spodarske razmere. Avtorica v provo- kativno naslovljenem poglavju Kam s socialistično preteklostjo? povzame in interpretira spoznanja raziskave. Svet, ki so se ga spominjali sogovorniki, je bil zaznamovan s političnimi in z go- spodarskimi omejitvami, bil pa je tudi 118 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene in por očila Mar je t a Pisk svet socialne varnosti in relativne ena- kosti. Ljudje so zaupali, da bodo javne institucije poskrbele za njihovo fizično in socialno varnost (360). Ljudje v po- litični sistem niso dvomili, dokler so bile njihove življenjske razmere do- volj dobre ali so v njem videli možnost napredka (250). Znotraj in na robu sistemskih možnosti so iskali načine za izboljšanje ekonomskega položaja, možnosti za dobro življenje. Analiza ni posvečena le življenjskim okoliščinam, temveč tudi motivacijam, strategijam in praksam, ki so jih posamezniki spre- jemali za obvladovanje vsakdana in iz- boljšanje življenjskih razmer. Avtorica tako upošteva raznovrstne potenciale ljudi, da soustvarjajo družbo, v kateri živijo, izkoriščajo njene slabosti in se na račun anomalij šalijo. Posebna vrednost monografije je, da obravnava spremembe v Ljubljani, ki so se pozneje širile tudi v druge dele Slovenije, obenem pa zasleduje hete- rogenost in časovno dinamiko razvo- ja v mestnem in primestnem okolju. Avtorica se v monografiji uspešno iz- ogiba pastem vrednotenja obdobja in osredinjenja zgolj na enostranske vi- dike socializma, kot npr. poudarjanje pomanjkanja, posploševanje idr. Ves čas opozarja na povezanost spominov s socialno pozicioniranostjo izvorne družine sogovornikov v socialistični družbi ter na spreminjajočo se podo- bo in značilnosti socialistične družbe v posameznih desetletjih. Delo je zato s številnimi podatki in z izrisom osre- dnjih točk spominov na življenje v so- cializmu nadvse pomembna pridobitev v raziskavah vsakodnevnega življenja druge polovice 20. stoletja. Knjižne ocene in por očila N ašk o Kr ižnar* ANDREJ BREN CE: Vinog r adništv o na p tujsk em območju od poja v a tr tne uši k onec 80. le t 1 9. s t ole tja do le t a 1 99 1 . P okr ajinski muzej Ptuj Or mož, Ptuj 20 1 9, 1 4 4 s tr . Območje v naslovu je večdesetletno delovišče Andreja Brenceta, kustosa etnologa v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož, vinogradništvo pa gospodarska panoga par excellence tega območja. Brencetova monografija je obširna in dobro dokumentirana kronika vino- gradništva v ključnem obdobju njego- vega razvoja, to je, v obdobju sanacije po trtni uši v času Avstro-Ogrske in v obdobju postopnih modernizacij v 20. stoletju. Brence je knjigo pripravljal več let. Njegove članke o tej temati- ki zasledimo že v letih 2003 in 2017. Vmes se je posvečal zlasti pustnim še- gam (glej monografijo Fašenk za halo- škimi vrtami, Lancova vas 2018). Leta 2012 je postavil Stalno zbirko tradici- onalnih pustnih mask. Med njegovim vodnjem muzeja v obdobju 2014–2015 je pod njegovo odgovornostjo nastal bogato opremljeni katalog monograf- skega značaja Razkošje na podeželju: Pohištvo v ptujskem gradu (2014). Obravnavana monografija je sestavlje- na iz štirih razdelkov. V prvem je pri- kazan razvoj vinogradništva na sloven- skem Štajerskem od pojava trtne uši do leta 1941, v drugem vinogradništvo od leta 1941 do 1991, v tretjem so prika- zani načini obnove vinogradov, v četr- tem pa kletarstvo. Vsi razdelki skupaj štejejo 14 poglavij. Brence v knjigi navaja 46 avtorskih publikacij, pregledal je 17 periodič- nih regionalnih in lokalnih publikacij, od katerih je najdlje izhajal Slovenski gospodar (1879–1931), in v Zgodovin- skem arhivu Ptuj našel 36 uporabnih arhivskih enot. Knjiga velikega forma- ta je bogato ilustrirana. Fotografije, ve- činoma črno-bele, številnih avtorjev in iz različnih arhivov, so iz vseh obrav- navanih obdobij. Na notranji strani platnic je spredaj in zadaj dvostranska črno-bela fotografija, domnevno z za- četka 20. stoletja, ki vsebuje vse atri- bute vinorodnih Haloz: gričevnat svet, viničarijo, trse, križ, klopotec in vino- gradnika s sodom. Poglavje o trtni uši in sanaciji po njej je lahko podlaga za primerjavo z istim obdobjem na drugih vinogradniških območjih današnje Slovenije. Štajer- ska vinorodna območja, zlasti Bizelj- sko, so bila najuspešnejša v novem or- ganiziranju vinogradnštva po trtni uši in vzor drugim. Škoda, da primorska vinorodna območja, ki so po prvi sve- tovni vojni prišla pod Italijo, tega vzo- * N ašk o Kr ižnar , dr . e tnologi je, upok ojeni znans tv eni sv e tnik; nask o@zr c-sazu.si .