—   359   —
Novičar iz slavenskih krajev.
Iz Berna 1.  listopada.    (Konec  popisa  le-tosoeg-a velikeg'a   vojaškega  tabora  pri  OIo-muca na Marskem.)    15.   septembra   so  prišli  Njih Veličanstvo z mno^o drazimi nadvojvodi In visokimi častniki iz Dunaja v Olomuc,  in  so bili s posebno   slovest-nostjo sprejeti; zvečer tistega dne je bilo mesto   krasna razsvetljeno, in vse je imelo praznično podobo. Od cerkvene slovesnosti 18. in 35. septembra, 3. in 3. oktobra sitn pisal v „Danici^^, kamor častite bravce navernem. Po končani poljski maši 18. in 25. so sd cdsar na nekem mesta blizo svojega šotora ustavili  in vse kardela 60 memo Njih marširale.   Koliko število vojšakov je tukaj bilo, si, dragi bravee, lahko sam misliš, ako ti povem, da verste vojakov, ki so memo cesarja šli, skoz celi   dve uri se niso nič pretergale,   dasiravno  jih je naj manj po SO vštric šlo.    Posebno slovesna pa je bila defilaža S5. sept.,   ko  smo skorej zraven   domačih   tudi vse  imenitniši   možake  iz  unanjih dežel   vidili.    Bili  so naš cesar  Franc Jožef,  rusovski  car  Miklavž,   njegov eia cesarevič,  knez Paskievič in   dragi   ruski  generali, francozki  general  Gojon,   angležki   lord   Vestmoreland, pruski   kraljevič,   bavarski   vojvoda  Maksimilian,  heski Alexander, vojvoda iz Parme in Modene,  4 turški raa-jori, potem zmed austrianskih generalov: Vratislav, Je-lačič,   Vindišgrec,  Lichtenstein, Nugent,   Slik,  Klam-Oalas in mnogo mnogo druzih.    Lepo je bilo viditi,   ko je rusovski car po njem imenovani polk oklepnikov (ki-rasirjev) memo našega cesarja peljal in se mu trikrat z mečem po vojaško poklonil;   veselilo me je tudi ta tako lepi polk viditi posebno zato, ker v njem naša kranjska dežela marsikterega zalega sina ima. 35. sept. popoldan sta naš in rusovski  car z mnogimi  druzimi   častniki   so skoz tabor peljala; kamor sta prišla, so vojaki svoje kapice kviško metaje na ve:^ glas kričali, eni j^živio", drugi j^eviva", eni „eljen" drugi „vivat".
Nič veličastnišega pa si človek misliti ne more, kakor to, kar se je 26. sept, blizo Olomuca na nekem hribu „Tafelberg" imenovanem godilo. Vojaki minerji in saperji (podkopniki) eo namreč tukaj pokazati mogli: kako bi se v vojski obnašali, ako bi treba bilo kako ter-dnjavo sovražnikovo podkopati in z naskokom vzeti» Ta dan je močno deževalo; memo vsega tega pa so vendar ljudje od vsih krajev skup vreli, kakor h kaki posebni slovesnosti.
Dvoje poslopij je bilo tukaj narejenih, eno za oba cesarja in nju   visoke spremljevavce, drugo pa za druge
—    360    —
častnike. Ob enajstih ee pripeljeta cesarja in ogledata y&e podzemeljske naredbe, med njimi tadi tisti strašni podkop, v kterem je bilo 30 centov smodnika (pulvra) pripravljenega. Potem sta podala se na mesto, ktero je bilo za nja pripravljeno.
Ko sta bila cesarja pod streho, zatrobi en miner, v znamnje, da se ima vsakdo varovati, da kaj ne skapi. Vse, ko bi trenil, potihne — in le tam pa tam se sliši: ^zdaj bo, zdaj bo!" To komaj eno minuto terpi, kar se zemlja strašno pod nami strese; kacih 200 korakov pred nami se neznano zabliskne in potem zakadi in večji kos zemlje kakor ^a Šenklavška cerkev v Ljubljani pod saboj ima, lahko kakor susmad ali pleve v zrak sferči. Dozdaj je bilo še vse dobro; al naglo gledavce strah prepade, ker začno kepe zemlje kakor gost dež na tla padati, in po strehi, pod ktero smo nekteri stali, silno ropotati. Za nami se sliši glas^Bog pomagaj", — ozrivši se nazaj vidim človeka tri stopnje za saboj, od grude zemlje na tla pobitega in skorej vsega zasutega; sreča za-nj, da je bila zemlja rahla in ga torej oškodovala ni. Med tem ko nazaj gledam, slišim nekaj ravno pred saboj na tla telebitl, pogledam tje, in vidim da je gotovo čez cent težka gruda rujave ilovce ravno pred nami, komej štiri stopnje deleč, s tako silo na tla plušila, da se je čez čevelj globoko v zemljo pogreznila. Enega minerja je smert zadela.
Zvečer ravno tistega dne je bila spet velika slovesnost v taboru pred cesarskimi šotori, bilo je namreč ogujičanje (Feuervverk), da si kaj lepšega človek ne-more lahko misliti; in med tem ko žarki in plamen v vsih podobah in barvah po zraku plavajo, je igralo 33 vojaških band naj lepši viže ali napeve.
Zadnji veliki manever je bil 30. sept., pri kterem je cela tukaj zbrana armada v dve četi razdeljena bila, in je tako ena proti drugi delala, kakor se v pravi vojski sovražnik s sovražnikom bojuje.
1. oktobra se je svilli cesar s svojimi dvornimi služabniki spet na Dunaj podal; rusovski car je pa že poprej v četertik bil proti Varšavi odrinil.
Olomuc se je zmirej bolj in bolj spraznil, šum po taboru je potihnil, in hlapen je po železnici vojake polk za polkom, nekoliko na Češko proti Pragi, nekoliko proti Dunaju in Požunu odvlekel.
Kai 80 politikarji Buol-Šauenstein, grof Neselrode, general Gojon, lord Vestmoreland tukej sklenili, tega vam nevem povedati; samo toliko se je za gotovo slišalo, da so si veliko prizadevali rusovski-turški vozel mirno razvezati. Koliko so opravili in koliko bodo se opravili, se bo kmalo pokazalo. Da se veliko od vojske, saj za zdej, govoriti ne more, se nar ložej iz tega spozna, ker, kakor vam je znano, zdaj od vsacega polka po 800 do 1000 mož domii pošiljajo. Z Bogom.
Jane% Tomse, vojaški duhoven.
Iz Ljubljane. Drugi in tretji zvezek gosp. dr. Klun-ovega ,,arhiva Vojvodine krajnske", ki se ravno izdelujeta, bota zares imeniten donesek za povestnico domačo. Pridjan bo omenjenima zvezkoma zemljevid krajnske dežele, kakoršna je bila v srednjem veku, to je, od leta 800 blizo do 1400; drugi zemljevid bo kazal stan krajnske škofije od leta 1560 do 1780. Oba ta obraza je izdelal učeni zgodovino-slovec in na vse strani pridni gosp. fajm. Peter Hi-cinger. Razun teh zemljevidov bo pridjano na 5 tablah 90 obrazov na Krajnskem v sredoveku veljavnega dnarja; tudi ta priloga izdelana od gosp. A. Jelovšek-a, bo velike vrednosti. Gosp. dr. Klun je sestavil važni in težavni imenik pervopisov za zgodovino Krajnsko od Karl-na Velikega  (do tega le seže
Linhart) noter do Rudolfa Habsburškega; ~ gosp. dr. F. Ks. R i ch t e r je spisal z 46 pervopisi razjasnjeno zgodovino Ljubljanskega mesta od naj starejih časov noter do osnove Ljublj. škofijstva v letu 1461. Za gotovo in z velikim veseljem smo na dalje zvedili, da visoko učene in prevažne zgodovinske preiskave gosp. Davorina Terstenjaka ne padajo na nerodovitna polje, ampak da že veseli kal poganjajo v obeh zvezkih, ki prideta kmalo na svetlo. Terstenjakovi dokazi, da že ob časih Rimljanov je sla venski narod tu stanoval, bojo polajšali najti slavenske korenine v ranozih krajnih imenih, na priliko: Monetium (Temeni ca pri Trebnem?), Ocra (Pod kraj?), Magnaniana (Me-kine pri Zatičini?) itd. Preiskava na ti poti je pa tudi nam Krajoeom toliko potrebniši, ker so Korošci (posebna Ankershofen in Jabornegg) že veliko doveršili za razjasnjenje zgodovine Koroške ob časih Rimcov, in nam marsikaj zgodovinskega, kar smo mi za svojo lastnino imeli, kakor Larice in Santicum, na se potegnili. Nastopil je čas zgodovinskega preiskovanja, ki je tako dolgo dremalo; naj bi ^^arhiv" krepko napredoval po nadepolno začeti potil