Poštnina plačana v gotovini Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poštno čfek. račun: štev. 24/12410 Cena : Posamezna štev. L 25 Naročnina : Mesečno L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190 g? 9j p|l pli3 ^ * Leto VI. - Štev. 4 Gorica - 28. januarja 1954 - Trst Izhaja vsak četrtek PRAVDA O BOGU Žalostno pa vendar resnično dejstvo je, da jih je mnogo med nami, ki Boga tajijo. V Jugoslaviji so celo na vladi sami ljudje, ki tajijo bivanje božje. Še več pa jih je med nami, ki se za Boga ne brigajo, še manj pa za njegove zapovedi. Premnogi se posmehujejo vsemu, kar je v zvezi z Bogom in katoliško Cerkvijo. Mnogim je vera v Boga le za otroke, krščanstvo je zanje stvar, ki je zastarela. Pravda o Bogu je postala nujna zadeva nas vseh. Vera v božanstvo je pa vendarle dota vsega človeštva. Ciceron je zapisal: »Nobeno ljudstvo ni tako divje in noben človek ni tako grozen, da bi mu duše ne pretresala misel na božanstvo.« Vemo, da so bili in so še danes tudi učeni ljudje, ki Boga tajijo. Bilo pa je v vseh časih še več učenjakov, ki so Boga priznavali in ga še priznavajo. Kako je s človekom, ki Boga taji, nam pripoveduje pisatelj Rourget v romanu: »Smisel smrti«. V tem romanu je brezbožnež, Mihael Orteg po imenu, pravi knez po življenju in znanju. Kot slaven živčni zdravnik zasluži milijone. Privošči si vse, kar mu srce poželi. Nenadoma se dvigne smrt- pred njim: neozdravljiv trebušni rak. Mučen po strašni ljubosumnosti pregovori svojo ženo za skupen samomor. Ona se mu pa končno izvije. y>Oh, kako sem sam!« Onemogel brez tolažbe, brez opore, si sam ugasi luč življenja. Že oslabelost vere je bila za mnoge veleume v življenju usodna in bridka. Odkritosrčna priča te trditve nam je naš največji pesnik France Prešeren. Liberalna šola mu je bila vero oslabila. V svesti, da mu je napačna učenost zrušila življenjsko srečo, bridko toži po izgubljenih vzorih, ki bi jih bil našel v varstvu domače cerkve. Jedro vsega svojega izkustva podaje pesnik Prešeren v besedah, ki z n jimi označuje pomen »Krsta pri Savici«: Da srečen je le ta, ki z Bogomilo up sreče onstran groba v srcu hrani. Kako označuje smisel življenja naš drugi veliki Ivan Cankar? V zadnji »Podobi iz sanj« je takole označil smisel življenja: K njemu pride v goste sama smrt; pa ga izprašuje: »Čemu si živel, človek? komu živiš? Ko pridem k tebi, da pojdeš z menoj na poslednjo pol, ~ koš klical na pomoč?« Vzkliknil sem; iz globočine umirajočega srca je plnnil„: »Mati!« A tih in mračen kakor poprej je bil plamen v očeh smrti. V tej bolečini sem zaklical kakor v predsmrtnem spoznanju: »Domovina!« — Milejši in jasnejši je bil plamen v očeh smrti, že se je dramilo v njem usmiljenje in odrešenje. Ali ganil se ni moj gost, moj sodnik, me ni izpustil. Takrat se mi je v grozi in bolesti razklalo srce, da je dalo, kar je še imelo: »Bog!« »V tistem hipu sem se sladko zbudil... P„h>g mene je sedela svet-nico odrešenica... Ime ji je bilo: Življenje, Mladost, Ljubezen«. -— Cankarju je ta svetnica tu simbol prerojenja po milosti, ki je iz Boga. Kako so prazni in nesrečni tisti naši ljudje, ki so vero izgubili! Kako strašno odgovornost si naprtuje-jo, ki vero med našim narodom ubijajo! Ravno pravda o Bogu nas loči od komunistov. Je to bistvena razlika med nami in njimi, pa tudi med nami in tistimi, ki bi se hoteli kakorkoli nanje nasloniti. Janez BERLINSKA KONFERENCA Težko pričakovana konferenca štirih zunanjih ministrov Francije, Velike Britanije, Združenih držav in Sovjetske zveze se je pričela zad-nji ponedeljek v zapadnem delu Berlina. V trenutku, ko to pišemo, ne moremo dati o njenem poteku nobenih podrobnosti. Storili pa bomo to v poznejših številkah našega lista. O berlinski konferenci se je zadnje tedne veliko pisalo. Nobeno zborovanje državnikov ni po zadnji vojni vzbudilo toliko zanimanja, kot ravno berlinska konferenca. In lahko rečemo, da to zanimanje ni pretirano, kajti nobena konferenca ni bila za ureditev odnosov med komunističnim in svobodnim svetom take dalekosežne važnosti, kot je sedanje zborovanje zunanjih ministrov štirih svetovnih velesil. In to je vzrok, da bodo oči vsega sveta v teh in naslednjih dneh obrnjene v Berlin, kjer bodo padle važne odločitve in med njimi tudi ta, ali bo prišlo do pomiritve med komunističnim Vzhodom in demokratičnim Zahodom, ali pa bo hladna vojna med obema svetovoma trajala še nadalje ter končno izbruhnila v svetovni požar, ki bi pri sedanjih u-ničevalnih vojnih sredstvih pomenil lahko konec vse naše civilizacije. To niso nohena pretiravanja, ampak žal gola resnica. Vsak, ki le nekoliko zasleduje izpopolnjevanje vojnih sredstev in ki le nekoliko pozna uničevalne sile atomskih in vodikovih bomb in ostalega atomskega orožja (atomskih topov, reakcijskih letal brez pilota, atomskih podmornic itd.), mora priznati, da je naš opis le slaba slika one apokaliptične stvarnosti, ki bi lahko zadela človeštvo, ako bi prišlo do obračuna med Vzhodom in Zahodom. Toda mi upamo, da do obračuna ne bo prišlo; še vedno gojimo upanje, da bo zmagala končno le zdrava pamet in da narodi ne bodo silili v lastni samomor. Toda kljub temu upanju moramo reči. da niso izgle-di na uspeh berlinske konference prav nič razveseljivi. Poglejmo n. pr. stališče zapadnih velesil, ki ga mislijo zagovarjati na berlinski konferenci in ki je v diametralnem nasprotju s staliscem Sovjetske zveze! Zapadne velesile hočejo doseči na berlinski konferenci predvsem rešitev nemškega in avstrijskega vprašanja in šele po- tem bi bile pripravljene razgovar-jati se o ostalih mednarodnih vprašanjih in morda tudi o konferenci, katere naj bi se udeležila komunistična Kitajska. Sovjeti pa bi radi razpravljali o splošnem mednarodnem položaju, o zmanjšanju mednarodne napetosti, predvsem pa jim gre za to, da bi zapadne velesile priznale rdečo Kitajsko za sebi enako ter ji odprle pot k vsem mednarodnim organizacijam. Zapadne velesile pa poudarjajo, da se bo to zgodilo takrat, ko bo kitajska ljudska republika pokazala svoje miroljubne namene s tem, da bi podprla rešitev korejskega vprašanja ter o-pustila podpiranje vietminhovih partizanov v Indokini. Sovjetska zveza ni nasprotna rešitvi nemškega vprašanja, a rešiti bi ga hotela na svoj način, to je tako, da bi spravila Zapadno Nemčijo, ki šteje skoraj 50 milijonov prebivalcev, pod svoj vpliv ter napravila polagoma iz nje novo podložniško državo. Zato zahteva Sovjetska zveza kot ceno za združitev Vzhodne in Zahodne Nemčije ustanovitev skupne vlade iz zastopnikov Vzhodne in Zapadne Nemčije. Ta vlada naj bi izvedla splošne volitve po vsej Nemčiji in sicer brez vsakega mednarodnega nadzorstva in brez prisotnosti zapadnih velesil. Kakšne bi bile te volitve, si lahko predstavljamo, če pomislimo, da je Vzhodna Nemčija vojaško organizirana, medtem ko je Zapadna Nemčija popolnoma neoborožena. Zapadne velesile tega sovjetskega stališča iz razvidnih razlogov ne morejo sprejeti, ampak zahtevajo, naj se izvršijo pod mednarodnim nadzorstvom najprej splošne in tajne volitve po vsej Nemčiji in šele nato naj izvoljeni poslanci izvolijo vse-nemško vlado. Ta vlada naj bi nato sklenila mirovno pogodbo s svojimi nekdanjimi sovražniki, predvsem s štirimi velesilami, s katerimi je Nemčija pravno še vedno v vojnem stanju. Toda Sovjetska zveza ima še druge zahteve, katerih ji zapadne velesile ne morejo izpolniti. Tako dela in se trudi na vse pretege. da bi onemogočila ustvaritev evropske o-brambne skupnosti, posebno pa o-borožitev Nemčije. Zato stavi nevarnost oborožene Nemčije francoskemu narodu zopet in zopet pred oči, in kakor se zdi, ne brez vsakega uspeha, kajti Francija v resnici še Španci in Gibraltar Med Anglijo in Španijo je prišlo zadnje čase do neprijetnega spora zaradi obiska, ki ga namerava napraviti angleška kraljica ob koncu svojega potovanja po britanskih do-minionih in kolonijah v Gibraltar-ju, ki je sicer britanska pomorska trdnjava, a ki ga smatra Španija že od nekdaj za del svojega ozemlja. Proti temu obisku se je dvignilo špansko javno mnenje, obenem pa je tudi španska vlada naredila pri angleški vladi primerne korake. Madridski list »El Alcazar«, ki razpravlja v svojem uvodniku o gi-hraltarskem vprašanju, pravi med drugim: »Britanska vlada se obnaša, kakor da si želi odtujiti prijateljstvo Španije in to v trenutku, ko je to prijateljstvo za zahodno obrambo zoper komunizem tako važno.« Toda tudi Angleži so povedali glede Gibraltarja svoje jasno stališče. Zunanji minister Eden je izjavil v spodnji zbornici, da Velika Britanija nima nobenega namena spreme- danes ne ve, kako stališče naj bi zavzela glede evropske obrambne skupnosti. Nadaljnja sovjetska zahteva je razpustitev Atlantske zveze ter opustitev in uničenje vseh ameriških letalskih in drugih oporišč v tujih državah. Tudi glede atomske razorožitve ima Sovjetska zveza stališče, ki ga zapadne velesile ne morejo sprejeti. Zahteva namreč uničenje vsega atomskega orožja brez vsake izdatne mednarodne kontrole, sama pa nima najmanjšega namena, izpustiti iz svojih krempljev vse one narode, ki jih je z nasiljem in zvijačo vklenila v verige komunističnega suženjstva. Tudi ne misli odstopiti od rovarjenja in podpiranja komunističnih strank po vseh svobodnih državah, ampak hoče še nadalje ostati z.vesta svojemu komunističnemu zavojevalnemu programu. To so cilji Sovjetske zveze, ki jih gotovo ne bo hotela žrtvovati za-padnim velesilam na ljubo. Morda se bo v kaki manj važni zadevi vda- la, morda bo celo podpisala avstrijsko pogodbo, opustila za nekaj časa hladno vojno ter poskušala povezati gospodarske stike z Zapadom, a v bistvenih točkah verjetno ne bo nikoli popustila. In to je glavni vzrok, zakaj je svobodni svet glede berlinske konference tako skeptičen, zakaj je brtz vsakega utemeljenega upanja na u-speh te konference. Kljub temu so se zapadne velesile podale na berlinsko konferenco, če ne zaradi drugega, da pokažejo vsaj dobro voljo in da pridejo na jasno glede resničnih namer Sovjetske zveze. Da, še celo popoln neuspeh berlinske konference bi utegnil imeti po mnenju nekaterih koristne posledice, ker bi prepričal vse omahujoče zapadne države, da je v trdni povezanosti Zapada, posebno pa v ustvaritvi evropske obrambne skupnosti in v u-čvrstitvi Atlantske zveze edina rešitev svobodnega sveta. Tako pravi n. pr. »Sunday Times«, da bi dosegel minister Eden veliko zmago za mir, ako bi se vrnil iz Berlina z zagotovilom, da bo Francija potrdila evropsko obrambno pogodbo, ako-ravno bi se moral vrnili glede sporazuma s Sovjeti praznih rok. Korejski ujetniki na svobodi niti gibraltarsko stanje in da o tem vprašanju ne misli razpravljati z nobeno tujo silo. Že prej je imel španski poslanik Primo de Rivera z Edenom razgovor o obisku angleške kraljice v Gibraltarju. Namen tega obiska je bil, kakor pravi špansko uradno poročilo, opozoriti angleško vlado, da bi bil obisk kraljice v Gibraltarju neumesten ter da bi dvignil protest vsega španskega ljudstva, kajti »Gibraltar je špansko ozemlje, ki ga špansko ljudstvo ni nehalo zahtevati zase.« Poročilo pravi, da španska vlada ni imela namena vmešavati se s tem opozorilom v britanske zadeve, ampak samo opozoriti angleško vlado na težke posledice, ki bi jih utegnil imeti kraljičin obisk v Gibraltarju in to tudi z ozirom na dejstvo, da kraljica ni in da tudi ne bo obiskala nekaterih krajev britanskega imperija, kot n. pr. Guaiano in Ciper, kjer obstojajo podobne delikatne razmere javnega mnenja. Korejski ujetniki so dosegli težko pričakovano svobodo. Poveljnik nevtralne repatriacijske komisije, indijski general i imaja . je 20. januarja izročil poveljstvu ZN 22.500 kitajskih in severnokorejskih vojnih ujetnikov. Vsi ti ujetniki, ki so zavrnili povratek v komunistično domovino, bi bili morali biti osvobojeni na podlagi premirja šele 23. jan., a ker so kitajske in severnokorejske oblasti proti temu protestirale ter zahtevale, da je treba vse ujetnike, in nc samo nekatere, kljub poteku domenjenega roka, zaslišati, se je general Timaja odločil, da izroči vse ujetnike tistim vojnim strankam, ki so jih zajele, in sicer par dni pred potekom omenjenega roka. Kitajske in severnokorejske ujetnike, ki so si izbrali svobodo, so sprejeli ameriški vojni minister Ste-venson, vrhovni poveljnik ZN na Koreji gen. Hull in poveljnik 8. armade gen. Taylor. Južnokorejsko vlado je zastopal ministrski predsednik Paik To Čim, ki je ob tej priliki takole izjavil: »Današnji dan je srečen dan za Korejo. Nikoli nismo dvomili, da bodo ti možje prišli k nam. Naj nam bodo dobrodošli!« Vsi severnokorejski ujetniki, ki so si izbrali svobodo, so dobili takoj južnokorejsko državljanstvo ter jim je dano na prosto, da si izberejo svoj poklic; za enkrat pa so ostali še v taborišču, kjer je za njihovo preskrbo najbolje poskrbljeno. Sko-ro vse kitajske ujetnike, kakih 14 tisoč po številu, pa so odposlali na Formozo, ki je zadnji kotiček svobodne Kitajske. Južnokorejski in zavezniški ujetniki , ki so si izbrali komunistični raj in ki jih komunistične oblasti iz protesta proti Timajevi odločitvi niso hotele prevzeti, so ostali še par dni pod indijskim nadzorstvom. Po odhodu indijskih čet, ki so jim pustile za teden dni hrane, so dosegli tudi oni svojo zaželeno rdečo prostost. Vseh teh pa je bilo le 349 o-seb, med njimi 21 Američanov in en Anglež, medtem ko so drugi južni Korejci. Tako se je končala zadeva vojnih ujetnikov, ki je bila glavna sporna točka pri pogajanjih za premirje. Zmagalo je stališče Združenih narodov, da ujetnikov ni mogoče prisiliti, da bi se morali proti svoji volji vrniti v lastno državo. Mislimo, da je to stališče edino pravo in naj- bolj človeško obenem. Naj omenimo. da so se tega stališča držale zavezniške oblasti do zadnjega in da so še ob prevzemu protikomunističnih ujetnikov dale vsakemu ujetniku možnost, da se popolnoma prostovoljno odloči za svoj korak, kar dokazuje dejstvo, da se je se zadnji hip kakih sto ujetnikov odločilo za komunistični raj. Korejsko vprašanje pa je še vedno lam, kjer je bilo po sklenitvi premirja. Španija in Francija V Španskem Maroku je prišlo prelekli teden do dogodkov, ki so razburili francoske politike in ki so ne preveč prijazne odnose med Francozi in Španci še bolj zaostrili. Kakor znano, je francoska vlada odstavila v avgustu preteklega leta maroškega sultana ben Jusefa ter ga poslala v internacijo na Korziko. Enostranska odstavitev sultana ben Jusefa je, kakor kaže, užalila verske in svetne veljake Španskega Maroka ter priyedla do odkritega nastopa teh krogov proti sedanjemu maroškemu sultanu ben Arafu. Zdi se, da je to gibanje podpihovala tudi španska vlada, ki ni mogla pozabiti na enostransko odstavitev ben Jusefa, posebno če pomislimo, da ne vladajo med Frankovo Španijo in Francijo posebno prijazni odnosi. In tako je prišlo pretekli teden v španskomaroškem Tetuanu do zborovanja raznih kadijev in ulem iz Španskega Maroka. Na tem zborovanju so španskomaroški veljaki slovesno izjavili, da priznavajo še vedno za svojega zakonitega verskega poglavarja odstavljenega ben Jusefa. Dogodki v Tetuanu so neprijetno odjeknili v francoski javnosti. Tudi francosko vlado je vsa stvar zelo zaskrbela. Francoski zunanji minister je, kakor poročajo, sprejel pred svojim odhodom v Berlin dvakrat španskega poslanika ter se z njim razgovarjal. Tudi ameriška vlada je zaradi tetuanskih dogodkov precej zaskrbljena. Ameriška vlada je namreč skupaj z Veliko Britanijo in Francijo podpisala tako zvani »al-geciraški sporazum«, ki garantira sultanu v Rabatu (franc. Maroko) duhovno oblast nad vsemi maroškimi deželami, ki bi bile pod katero koli evropsko upravo. 4. ned. po R NEVIHTA NA MORJU In stopil je v čoln in s njim so šli njegovi učenci. In glej, nastal je na morju vihar, tako da so zagrinjali valovi — on je pa spal. In pristopili so učenci, ga zbudili in rekli: »Gospod, reši nas, utapljamo se!k In reče jim: »Kaj ste boječi, maloverni?a Tedaj vstane in zapove vetrovom in morju — in nastala je velika tišina. Ljudje so se pa začudili in so govorili: »Kdo je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in morje?« (Mat. 8, 23-27). Po trudapolnem dnevu se je naš Gospod vkrcal na velik čoln s svojimi apostoli, da bi se prepeljali na drugo stran Geuezareškega jezera. Gospod je sedel na klopico za potnike in je kmalu padel v globok spanec. Genezareško jezero, ki leži kakih 200 metrov pod morsko gladino, je še danes znano po svojih nepričakovanih burjah. Na severni strani jezera se namreč dvigajo hribi, nad katerimi kraljuje z večnim snegom pokriti Hermon. Zaradi velike vročine okrog jezera in vsled mrzlih zračnih tokov, ki prihajajo z bližnjih gora, nastanejo večkrat na jezeru strašne nevihte, ki so strah mornarjem in popotnikom. Taka nepričakovana nevihta je izbruhnila, ko so se Gospod in njegovi učenci peljali preko jezera. Apostoli so se z vsemi silami upirali v vesla in metali iz čolna vodo, ker so pljuskali visoki valovi preko čolna. Gospod je pa spal, in sprva ga učenci niso hoteli prebuditi. Šele, ko se je barka potapljala, so v strahu začeli klicati apostoli: »Gospod, reši nas, utapljamo se!« In res je Gospod vstal, najprej pokaral malovernost učencev in potem je zapovedal morju in vetrovom in nastala je tišina. Odlomek nedeljskega sv. evangelija nam nudi zelo globok nauk. V božični noči smo namreč pri jaslicah premišljevali skrivnost učlovečenja: Bog je postal človek, da bi nas učil poti zveličanja in nam odprl nebesa. Božični obredi in pesmi, vse nam je pravilo, da Dete, ki leži v jaslicah, ni navaden človek, ampak Bog, ki se je skril pod človeško podobo. Danes pa se mora vera v božanstvo Kristusovo še bolj utrditi: ko v duhu gledamo Gospoda, ki spi na veslarski klopi, vemo, da je Kristus pravi človek. Ko pa Gospod ukaže vetrovom in na morju takoj nastane tišina, verujemo, da je Kristus pravi Bog, ki ukazuje morju in Vetrovom. Ravno to je, kar moramo verovati o Kristusu: da je pravi Bog in tudi pravi človek. Nedeljski sv. evangelij pa vsebuje še drug globok nauk. Ko so namreč učenci vsi prestrašeni poklicali Gospoda na pomoč, je Učenik najprej pokaral njih nevero: »Kaj se bojite, maloverni?« Kakor nekdaj apostole, tako tudi nas kara Gospod in nas opominja k pogumu, kadarkoli o-bupujemo, ko vidimo, kako sovražniki vere skušajo uničiti v srcih naših bratov vse, kar je svetega. Prišel bo trenutek, ko bo Gospod dvignil svojo roko in sovražne sile bodo morale utihniti. Vendar mora že sedaj vsak izmed nas na delo z živo vero v božjo vsemogočnost in z otroškim zaupanjem v končno božjo zmago. Le ako bo Gospod videl naše prizadevanje in našo globoko vero, se bo odzval našim klicem: »Gospod, reši nas, utapljamo Socialni cilji Marijinega leta En sam velik praznik vere je Marijino leto. A mora biti tudi praznik svetosti, praznik krščanske nravnosti, poštenja in pravičnosti, praznik resnične zvestobe božji postavi, 'lako pravi in to naglasa sv. oče Pij XII. v drugem delu svoje okrožnice »Blesteči venec slave«. Sv. oče dobro pozna razmere po vsem širnem svetu, pozna sedanje stiske in nevarnosti kot nihče drugi. Zato govori s toliko nujo in kaže na Marijo kot zvezdo vodnico, kot rešnjo pot iz socialne razrvanosti naše dobe. Današnji svet je svet brez duše. In zato brez razumevanja, brez usmiljenja, brez srca, brez sočutja, brez pravice in brez ljubezni do bližnjega. Nekateri pravijo, da je kakor džungla, kakor divjina pragozda, kjer je vse po živalsko urejeno, kjer močnejši lahko stre slabotnejšega in manjšega, ga uniči, umori in se nasiti z njegovim mesom in z njegovo krvjo; in je vse prav tako, zakaj tam velja takšna in edino takšna postava. Mi pa pravimo, da smo ljudje, a dejansko je naša neizprosna življenjska borba, ta železni in krvavi zakon moderne družbe skoro le posnetek tiste postave v divjini, ki velja za zver in ne za človeka. Tudi gospodarska tekma ubija in uničuje slabotnejšega, konkurenca ubija tekmeca, kakor nič ti vrže na cesto cele družine in pahne v nesrečo cele narode. In kdo si kaj stori iz tega? Pravijo, da v življenju ne gre drugače in da tako mora biti. To je naš današnji svet brez duše. Motlerni človek si je iznašel stroje, zgradil si tovarne, organiziral si je ogromna podjetja, ustvaril si je široko prometno mrežo, da se po njej z večjo naglico razvija kupčija in trg, narodni, državni in širni svetovni trg. Kako je vse to širokopotezno zamišljeno in zasnovano! Tako je vse prepleteno, da se že ne spoznamo več na ta ogromni stroj, ki smo si ga sami postavili za to, da bi lulobneje in lagodneje živeli. Nekaj lagodnosti nam v resnici nudi, a prave sreče nam ni dal. Tudi ta stroj je brez duše in se je maščeval nad nami z vso okrutnostjo. Človek je u-stvaril stroj, a stroj je zasužnjil človeka. Namesto da bi mu služil, mu je zagospodoval. Tako je moderni človek sam postal kakor robot. Minila je vesela pesem dela, zamrla je na izmozganih ustnicah, brezkrvnih in posinelih od lakote. Mesto pesmi brni v tvornicah oglušujoči ropot strojev, ki ubija utrujeno dušo delavca. Zakaj tako? In odkod to prokletstvo naše moderne civilizacije? Velika in brezvestna laž je, ako kdo pravi, da tako mora biti in da drugače ni mogoče! To kratko malo ni res! Vzrok besedah papeževih! Vsak dan znova nam je pred očmi. Ne rečemo sicer, nadaljuje sv. oče, da bi v tej stvari marsikaj ne zmogla javna oblast. Vendar ni dvoma, da moramo za tako ogromno zlo izprositi ozdravljenje le iz nekega višjega vira. Na pomoč moramo pozvali tisto nadnaravno moč, ki z nebeško lučjo razsvetljuje tudi um in pamet in seže naravnost v notranjost duha, ki ga z božjo milostjo prenavlja in ga z njenimi navodili izpreobrača na boljše.« Nravna prenovitev in nravna preosnova človeške družbe je to- rej nemogoča brez nadnaravnih sil božje milosti, pa četudi bi porabili pri tem vse človeške sile, ki jih je dejansko tako malo na razpolago. Ne gre in ne more iti brez milosti. Človek je brez milosti preslaboten za to nalogo. Edino milost je dovolj močna, da izpreobrne otroška srca. Toda tedaj je uspeh zagotovljen, zakaj milost je ne le dovolj močna, ampak tudi vsemogočna. In prav takšne milosti pričakuje sv. oče in mi z njim v tem letu po Marijini priprošnji. Janez Vodopivec Iz življenja Cerkve proklelstva je drugod in ga ni težko odkriti. Vse zlo izvira odtod, ker je ta o-gromni industrijski stroj brez duše in ker so brez Boga tisti, ki ta stroj ravnajo. Denite, položite v to nepregledno zmedo idejo Boga, idejo vere, idejo duše ter njene nesmrtnosti in odgovornosti pred Bogom — pa bo takoj slika drugačna. Na delavčevih ustnah bo utihnila kletev, v duši gospodarja pa bo vstala zavest, da mora biti do vseh pravičen in mora ravnati z njimi, kakor se ravna s človekom, zakaj o vsem tem bo nekoč dajal odgovor Bogu. Ne pravimo, da je s tem na mah odpravljeno vse socialno zlo; a res je, da bi bila s tem ozdravljena glavna korenika tega zla. In to je mnogo, to je izredno dosti. Druga izboljšanja bi potem nujno sledila. Cerkev je vedno opozarjala in sv. oče Pij XII. znova naglaša, da ni socialno vprašanje na dnu nič drugega kakor nravno, moralno vprašanje. Splošna beda in revščina ni samo vprašanje kruha in hleba, ki jih je manj napečenih kakor pa je lačnih, sestradanih ust, marveč je tudi vprašanje splošne nepoštenosti. In prav zato je vedno hlebov premalo, ker je povsod nepoštenja preveč. Globoke so v tem oziru besede Pija XII. v okrožnici »Blesteči venec slave«: »Danes je popolnoma jasno, da korenika vsega zla, ki tako bridko in neizprosno muči človeštvo, tlači narasle in ljudstva, obstoji v tem, da so premnogi zapustili vir žive vode in si izkopali kapnice, luknjičave in puščave kapnice, ki ne vzdrže vode« (Jer 2, 13), in so zapustili Njega, ki je edina pot, resnica in življenje« (Jan 14,6). In po majhnem presledku nadaljuje Pij XII.; »Ko jut so zavrgli sveto vero, in izključili vzvišeno božjo postavo ,ki ščiti pravo in kaznuje zlo, je vsem jasno, da zakoni nimajo skoro nobene veljave več in javna oblast je skoraj brez moči. Ko so ti zmotni nauki prekrižali upe in nade na neminljive dobrine, ne preostane drugega ko da se človek z nagonsko silo in z neobrzdanim pohlepom vrže na zemske dobrine, si strastno zaželi tudi tujega imetja in si ga če-sto tudi šiloma prilasti, če je le kaka prilika in možnost za to. Odtod se izkoti c državni skupnosti medsebojno sovraštvo, zavist, raz/>ori in mržnja. Odtod neredi c privatnem in javnem življenju. Zaradi tega se postopoma razmajejo temelji državne skupnosti, ki jih le stežka še vzdržuje in ohranja avtoriteta zakonov in ugled javne oblasti. Odtoči končno tudi nravna propa-lost, ki je sad nenravnih gledišč, slovstva in časopisja in sploh zločinstva.« Desnična in pretresljiva podoba naših dni je v teh Papeški letopis V Vatikanu so izdali papeški letopis za tekoče leto. Iz letopisa je razvidno, da je katoliška Cerkev razdeljena v 345 nadškofij, 1117 škofij in 367 misijonskih pokrajin. Zanimivo je, da v preteklem letu ni umrl noben kardinal, kar se zgodi zelo redko. Kardinalski zbor šteje še vedno 70 elanov kakor januarja preteklega leta, ko so bili imenovani novi kardinali. Iz poročila je tudi razvidno, da je naraslo število kardinalov, nadškofov in škofov, ki so zaprti, konfinirani ali ki jim je na kak drug način onemogočeno izvrševanje službe. Novi svetniki Blaženi papež Pij X. bo na večer 29. maja pred cerkvijo na trgu svetega Petra proglašen za svetnika. Naslednjega dne bo v baziliki slovesna pontifikalna sveta maša, ki jo bo opravil kdo izmed kardinalov v papeževi prisotnosti. V nedeljo 13. junija bo pa kar šest blaženih istočasno proglašenih za svetnike. Med njimi tudi 15-letni Dominik Savio, gojenec svetega Janeza Boška. 68-letni novomašnik Pariški kardinal Mavricij Feltin je posvetil v mašnika 68-letnega Henrika Kron-kotvskega. Novomašnik je po rodu Rus. Med revolucijo je služil v carjevi armadi in je dosegel čin generala. Komunisti so ga zajeli in odpeljali v Sibirijo. Od tam se mu je posrečilo uiti na Kitajsko. Zadnji čas je bival v Franciji. Ženo je izgubil pri bombardiranju med zadnjo vojno. Mohamedanec o Mariji Indijski knez v Haiderabatu, Nizan, je bil pri slovesni božični polnočnici, ki jo je daroval tamkajšnji nadškof. Nizan, ki je mohamedanske vere in eden najbogatejših ljudi na svetu, je že večkrat izrazil svoje spoštovanje do Marije. Znano je, da Marijo omenja koran, ki je neke vrste mohamedansko sveto pismo. Rast Cerkve Na božični dan so salezijanski misijonarji v Hongkongu na Kitajskem krstili 153 oseb. Skoraj istočasno je apostolski nuncij na Formozi msgr. Ribera krstil cel rod prvotnih prebivalcev, ki šteje okrog 180 ljudi. Redovnica odkrila bacil gobavosti V znanstvenih krogih mednarodnega kongresa za gobavost vzbuja živahno zanimanje odkritje bacila gobavosti. Bacil je odkrila relo .'niča sestra Marija Suzana, ki ie asistentka v Pasteur-jevein zavodu v Parizu. Vsi pričakujejo z nestrpnostjo podrobnosti odkritja, ki jih bo podala redovnica na enem bližnjih zasedanj kongresa. Na kongresu so zastopane tudi druge sestre. Navzoča je tudi ena redovnica črnka. Je to sestra Marija Magdalena, dc-legatinja Jamajke. Na kongresu je zastopanih 47naro.dno.sti. Sveto leto v Komposteli V Komposteli na Španskem, kjer je grob sv. apostola Jakoba, imajo letos izredno sveto leto. Od 12. stoletja dalje je Kompo-stela edino mesto na svetu, ki ima svoja lastna sveta leta in to v tistem letu, ko pade god svetega Jakoba na nedeljo. Zadnje tako sveto leto je bilo leta 1948, ko je prišlo v Kompostelo 650 tisoč romarjev iz Španije in iz drugih delov sveta. Romarji so deležni podobnih duhovnih milosti, kakor so jih deležni ob vesoljnem svetem letu, ki ga Cerkev redno obhaja vsakih 25 let. Iz tega je razumljivo, zakaj so nekdaj celo iz naših krajev ljudje romali v Kompostelo. -— Letos pričakujejo, da bo prišlo v Kompostelo nad milijon romarjev, ker se praznuje istočasno tudi marijansko leto. Nove cerkve Škofija Rottenburg v Nemčiji je dosegla prvenstvo pri popravljanju in graditvi novih cerkva ipo vojni. Popravili so 20 med vojno porušenih cerkva in zgradili kav 80 novih. Molitev za preganjane kristjane Sveti oče je v okrožnici za marijansko leto priporočil, naj bi katoličani v tem letu veliko molili za trpečo Cerkev onstran železne zavese. Begunci in člani teh narodov so sklenili, da bodo na poseben način sodelovali pri molitvah. Tako bo na primer v Rimu v cerkvi Marije Snežne pri Marijinem oltarju vsak četrtek sveta maša za posamezne narode, ki trpijo preganjanje zaradi svojega verskega prepričanja. Svete maše bodo opravili po vrsti duhovniki dotičnih narodov. — V maju bodo imeli predstavniki teh narodov skupno marijansko proslavo. Posamezne narodne skupine pa že sedaj opravljajo romanja po rimskih Marijinih svetiščih. Slovenska skupina bo poromala zadnjega januarja k Mariji Veliki. Versko preganjanje na Kitajskem Dne 23. jan. so prispeli v Neapelj z Lloydovo ladjo »Asia« 2 misijonarska škofa in 20 katoliških misijonarjev. Preživeli so na Kitajskem dolgo vrsto let. S prihodom komunizma pa so bili vrženi v ječo, ne sicer kot katoliški duhovniki, ampak pod obtožbo, »da so sodelovali z zahodnimi imperialističnimi državami.« Po njihovem odhodu je ostalo v kitajških ječah še 200 katoliških duhovnikov. Izgnani škofje in duhovniki so izjavili, da je eden glavnih vzrokov preganjanja katoliške Cerkve na Kitajskem tudi ta, da hoče kitajška vlada ustanoviti svojo lastno »narodno cerkev«. Vendar da se je v to novo cerkev do sedaj javilo le malo katoličanov. Znamke za marijansko leto Odbor za praznovanje marijanskega leta v Kanadi je izdal posebno znamko, ki predstavlja čudodelno svetinjo. Odbor hoče na ta način vzbuditi pozornost in širiti zanimanje za marijansko leto. (Besede sv. očeta Pija XII.) Vsak napredek v znanosti in tehniki mora pameten človek sprejeti z veseljem. To velja tudi za televizijo. A ta napredek je združen z raznimi vprašanji, >ki presegajo navadno tehniko. Gre tu predvsem za moralna vprašanja velike važnosti, katere si moramo ogledati in presoditi v luči katoliške vere. Za nas so to mogoče nove stvari in, kdo bo dejal, brez pomena. A ni tako. Saj najbrž že marsikdo sanja, kako in kdaj si bo lahko privoščil televizijski sprejemnik. Bo ta napredek prinesel mnogo dobrega? Ga bomo sprejeli z navdušenjem in se bomo zavzeli, da bo čirnveč ljudi moglo po tej poti priti do resnice in dobrote? Bo ta napredek prinesel slabe posledice! V tem primeru moramo spoznati, kje tiči nevarnost, da jo bomo znali odstraniti. nim napredkom, ampak tudi z napredkom človeškega rodu v dobrem, v lepem življenju, ki naj sloni na pravičnosti in ljubezni do Boga in do ljudi. Hočemo podati sedaj misli svetega očeta še iz nekega drugega vzroka. Koprski radio je namreč dne 2. jan. v italijanski oddaji ob 19.30 povedal, da je Pij XH. v omenjenem pismu obsodil ta novi napredek tehnike. Pij XII. najprvo omenja, da je že za veliko noč leta 1949 mogel priti v stik s svojimi verniki s pomočjo televizijskega oddajnika in da je že takrat izrazil svoje zadovoljstvo nad tem izumom. (Za to oddajo je poskrbelo francosko televizijsko omrežje). »Ni se težko prepričati o neštetih koristih televizije, če bo ta postavljena, kakor si želimo, v službo človeku za njegovo izpopolnjevanje. V zadnjih časih skušajo kino, šport in trde potrebe vsakdanjega dela vedno bolj odtrgati od doma člane družine in tako preprečiti normalen potek družinskega življenja. Kako naj se torej ne veselimo, če pomislimo, da bo televizija uspešno pripomogla k upostavitvi ravnovesja v družini? Ta bo nudila vsej družini možnost, da se bodo lahko vsi člani skupaj veselili ob primerni zabavi daleč proč od nevarnosti slabe družbe in nezdravih krajev. Ne moremo ostati indiferentni, če pomislimo na koristen vpliv, ki ga bo imela televizija na socialne razmere z ozirom na kulturo, ljudsko izobrazbo in šolsko vzgojo. Pa tudi življenje narodov bo čutilo njen vpliv. Saj se bodo narodi po tej poti lažje spoznali, razumeli in se čutili poklicane, da si v lepi edinosti medsebojno radi pomagajo. Radi bi se pa ustavili še pri neki drugi možnosti, ki nam jo nudi televizija. Gre za razširjenje evangeljskega nauka. Poznamo, kake zadovoljive uspehe so že želi delavni katoličani v deželah, kjer imajo televizijo že več časa. Kdo more pa predvidevati, katere in kakšne možnosti nam bo nudila televizija v prihodnosti, ko bodo lahko med seboj povezana televizijska središča, razkropljena po vsem svetu, pokazala na živo življenje svete Cerkve? Prepričani smo, da se bodo takrat strnile vezi velike krščanske družine. Takrat bo to novo sredstvo služilo ljudem, da bodo lažje in lepše spoznali in razumeli evangeljski nauk.« Kaj smemo pričakovati dobrega od televizije? Kaj podobnega bi lahko spregovorili tudi o radijskih oddajah. Je vse dobro, kar prinesejo radijski valovi v naše domove? Je vse koristno pravi izobrazbi srca in duše, lepoti jezika ? Služijo radijske oddaje načelni izobrazbi naših ljudi, da bi znali pravilno presojati svetovne dogodke v luči božje previdnosti? Ali ni včasih kaj takega, kar ni primerno za vsakogar in mogoče tudi za nikogar? laž? sovraštvo? pohujšanje? Taka vprašanja nam narekuje izkušnja drugih narodov. Na podlagi te izkušnje je papež Pij XII. naslovil na italijanske škofe pismo 1. jan. letošnjega leta, v katerem opozarja škofe na svetle in na temne strani, ki so združene s televizijskimi oddajami. Vsebina pisma je važna za ves svet, ker so v pismu pojasnjene zadeve, ki morajo zanimati vse, ki se ne buvijo samo s tehnič- ZANIMIVOSTI Nove obleke za višinske polete Nova pilotska obleka, izdelana iz gumija in pleksi stekla, popolnoma varuje pilote, ki letajo nad deset milj visoko. Ima avtomatične naprave za uravnavanje pritiska in za dovajanje kisika. Nova obleka se je dobro obnesla pri poskusih v kabinah, kjer je bilo vse tako kot pri poletih v višini 15 milj. Piloti se lahko gibljejo v tej obleki mnogo bolje kot v dosedanjih oblekah, narejenih za višinske polete. Če se rezervoar s kisikom pokvari, vsebuje obleka dovolj kisika in ohranja zadosten pritisk toliko časa, da se pilot spusti na višino, kjer lahko človeški organizem normalno deluje. Obleka sama uravnava in dovaja kisik. Človek in spanje Na hnrwardski univerzi so delali poskuse z 20 slušatelji in slušateljicami, da bi ugotovili, kako dolgo lahko človek živi brez spanja. Študentje so pili močno kavo. Najdlje je vzdržal neki medicinee, ki ni spal 125 ur. Proti koncu pa že ni več slišal, kaji so okrog njega govorili. Tudi gibal se je že zelo težko. Vsi so med poskusom znatno shujšali; nekateri so izgubili na teži do 5 kg, čeprav so dobro jedli. Tundre se krčijo Odprave, ki so se mudile v severnem delu Sibirije, so ugotovile, da se tundre, te »večne ledene pustinje«, polagoma krčijo. Arktični ledeni pas zemlje se topi in pomika proti severu, zrak je isti kakor v puščavi Sahari, ki se širi proti jugu. Tudi ledene gore izginjajo, ker se ledeniki krčijo. Podnebje naše zemlje postaja toplejše. Znanstveniki še niso dognali, kaj povzroča te spremembe. Sicer pa to ni prvi primer, da se naše podnebje spreminja, saj so ledene dobe že večkrat zamenjale toplejše. V tej zvezi se selijo tudi nekatere živali, ki jim je lani, kjer so živele doslej, postalo pretoplo. LISTNICA UREDNIŠTVA Na uredništvo prihajajo dopisi brez podpisa avtorjev. Znova poudarjamo, da se u-redništvo na dopise brez podpisov (prav j h, ne izmišljenih podpisov) nc ozira in zato romajo v koš. Leto VI. - štev. 4 KATOLIŠKI GLAS Stran 3. • leto 1954 Pevmfiani izgubili pravdo za zemljo Na goričkem sodišču se je pretekli leden zaključila razprava proti najemnikom U-stanove Tre Venezie, ki je trajala več kot leto dni in 'kateri so z zanimanjem sledili vsi goriški Slovenci, zlasti pa še prizadeti najemniki. Pravdo je posebna sekcija goriškega sodišča zaključila v prid tožitelja, to je Ustanove Tre Venezie. S tem je vrgla v veliko zaskrbljenost nad sto družin Pevme, Št. Mavra in Oslavja, ki so ‘bili najemniki omenjene ustanove. Ustanova Tre Venezie opravičuje svoje krivično postopanje do slovenskih kmetov z motivacijo, da bo zemljišče izboljšala in da bo na tako izboljšanem zemljišču potrebno samo 25 rednih delavcev. IZ JUGOSLAVIJE Posledice Djilasove obsodbe Posledice, ki jih bo imela obsodba in izključitev Milovana Djilasa iz Centralnega komiteja jugoslovanske Zveze komunistov, niso še pregledne. Časopisje je v tem oziru zelo molčeče, kakor je bilo že prej pred Djilasovo obsodbo. Vsekakor se zdi, da bo centralno vodstvo partije izvedlo obširno čistko v najvišjih vrstah voditeljev v Beogradu in v posameznih republikah. Saj je imel M. Djilas veliko prijateljev in somišljenikov povsod. Vse te bodo sedaj skušali poiskati, da jih odstavijo z vodilnih mest. Da bi v tem oziru šli na roko osrednjemu vodstvu, so podali ostavko vsi ministri. Tito 'bo kot predsednik države imenoval novo vlado iz njemu zvestih in nesumljivih mož. Po državi pa so na partijskih sestankih začeli obravnavati ukrepe CK zoper Djilasa. Uradno jih seveda vsi odobravajo in mnogi celo protestirajo, da so postopali z Djilasom ipremilo. Pri tem iščejo novih žrtev. Najbolj vidne so med temi Vladimir Dedijer, Titov življenjepisec in Djilasov prijatelj, in pa Djilasova žena Mitra Mitrovič. A gotovo bomo slišali še o drugih, da so prišli v nemilost kot Djilas zaradi odklona. Smrt dr. Juliusa Poleg Djilasove afere je smrt dr. juliusa oni dogodek, ki povzroča največ težav jugoslovanski kom. zvezi. Stvar je pa naslednja : V zadnjih dneh meseca decembra je napravil samomor eden najbolj znanih zagrebških zdravnikov psihiater prof. dr. De-zider Julius. Prof. dr. Julius je bil ravnatelj bolnišnice za duševne bolezni v Vrap-ču pri Zagrebu in profesor zagrebške Medicinske fakultete. Bil je znan znanstvenik na področju nevropsihiatrije ne samo v Jugoslaviji, temveč tudi v tujini. Njegova smrt pomeni težko izgubo, saj je bil med drugim dolgoletni član upravnega odbora Hrvatskega zdravniškega društva, predsednik njegove nevropsihiatrične sekcije, podpredsednik Mednarodne zveze psihiatrov in podpredsednik Mednarodnega združenja za mentalno higieno. Končno je bil prof. Julius tudi partizan in se je aktivno udeležil narodnoosvobodilnega boja; bil je član Zveze komunistov. Pred svojo smrtjo pa je dr. Julius pustil pismo, v katerem pojasnjuje, da je vzrok, zaradi katerega je šel prostovoljno v smrt, neutemeljena gonja od strani nekaterih partijskih tovarišev. »Ko sem se odločil, da grem v smrt, me ni gnal strah pred posledicami. Lahko bi bil pobil klevete. Vendar se ne morem več tolči s pokvarjenci. Truden sem...« Po Juliusovi smrti je 140 zagrebških zdravnikov v »Vjesniku« javno obtožilo partijo, da je kriva smrti tega odličnega moža in znanstvenika, saj so bili ravno elani kom. partije, ki so ga ponov- no obrekovali in blatili v javnosti in pred sodniki. Javnost se je razdelila, časopisje tudi. Eni so obsojali Juliusove obrekovalce, drugi so jih zagovarjali. Bakarič, tajnik hrvatske partije, jih je zagovarjal, »Slov. poročevalec« jih je pa v članku dne 17. januarja ostro obsojal. Ugled partije na Hrvatskem je zaradi tega samomora utrpel veliko škodo, ker priča, kakšne silne spletke vladajo v vrstah partijcev. O primeru dr. Juliusa bo razpravljal Centralni komite hrvatske partije. Najstarejši učitelj V Lokavcu pri Ajdovščini je umrl naj-slarejši učitelj na Primorskem Edmund Čibej. Star je bil 93 let, doma pa od Slokarjev pri Ajdovščini. Maturiral je v Kopru ter nato služboval kot učitelj v Ri-hemberku, kjer sta si postala prijatelja s Simonom Gregorčičem, od leta 1884 je pa služboval na Otlici polnih 29 let do upokojitve. Od leta 1914 do 1^26 je bil za župana v Lokavcu. Učitelj Čibej je do podrobnosti poznal trnovski gozd in njegove skrivnosti. Največje znamenitosti je zbral in na svojem domu ustvaril poseben »muzej trnovskega gozda«. Najstarejša žena V Bukovici je pa slavila stoletnico rojstva Marija Krpan, ki je verjetno najstarejša žena na Primorskem. Jubilantka je doma iz Podreke v Benečiji. Od tam je prišla v Gorico služit. Tu se je leta 1880 poročila z Jožetom Krpanom ter prišla v Bukovico, kjer biva še danes. Marija je živela vse življenje v precejšnjem pomanjkanju, a je kljub temu učakala tako visoko starost. Kaznovan vzgojitelj Pod tem naslovom je izšla v Sloveniji naslednja časopisna novica, ki jo kar po-natiskujemo: V teh dneh je disciplinsko sodišče prve stopnje pri OLO Slovenj Gradec obsodilo učitelja Leopolda Vostnera iz Prevalj zaradi širjenja misticizma z odpustom iz državne službe za vedno. Vostner je kot pripravnik poklanjal znancem molitvenike, katere naj bi ti dajali svojim otrokom. Kot takšen seveda ne more napredno vzgajati naše otroke in s tem škoduje ugledu učiteljstva. Novica je taka, da ne potrebuje razlage. Dovolj nam pove, kakšna je verska svoboda v Jugoslaviji in kakšna je tam vzgoja. Cementarna v Anhovem Cementarna v Anhovem je največje industrijsko podjetje na Primorskem. Odkar jc prišla pod Jugoslavijo, so njen obrat še znatno povečali, saj ni drugih sličnih podjetij v vsej Sloveniji. V cementarni je menda zaposlenih nad dva tisoč delavcev. Ko so vpeljali v državi novi sistem kolektivnega gospodarstva in samouprave, so poverili tudi anhovsko cementarno v u-pravo delavskemu kolektivu. Toda lansko jesen so nastale pri vodstvu podjetja razne nevšečnosti. Vsled tega je okrajni odbor za Primorsko imenoval prisilno upravo, ki sedaj vodi podjetje. Velika škoda Neugodno vreme, ki je pred božičnimi prazniki nastopilo po vsej Primorski, je povzročilo občutno škodo posebno v Trnovskem gozdu in v gozdovih okrog Idrije ter Črnega vrha. Zaradi megle in občutnega mraza se je na drevesih nabrala debela skorja ledu, ki je potem zakrivila, da so se številna drevesa polomila. Tiste dni je bilo v gozdu kot na bojnem polju, vsepovsod je pokalo in treskalo, drevesa so se lomila, kot bi jih granate sekale tako, da je bilo resno ogroženo celo življenje ljudi, ki so zašli v gozd. Mnoga drevesa je enostavno izruvalo s koreninami vred. Nastala škoda gre v deset tisoče kubičnih metrov lesa, ki ga bodo morali posekati. Ponekod je gozd do 70% uničen. Na pomlad bodo morali poškodovane gozdove znova zasaditi. Težave z elektriko Zaradi suhe zime je stanje voda v Sloveniji zelo nizko. To je krivo, da primanjkuje pogonska sila številnim vodnim elektrarnam, ki ne morejo proizvajati običajne količine energije. Vsled tega vlada v Sloveniji in tudi v drugih republikah Jugoslavije občutno primanjkanje električne energije in so prisiljeni zelo varčevati z njo. Primanjkuje jim tudi premoga, po-sebno za železnice, ker so imeli premalo zalog. Zima je zakrivila, da je proizvodnja tudi v rudnikih manjša. Zato morajo paziti tudi na potrošnjo premoga. M. FILEJ: CERKVENI G CERKVENA GLASBA IN DUHOVNIK Cerkvena glasba spada v liturgijo. Liturgija pa je izročena v oskrbo v prvi vrsti škofom in duhovnikom, ki so pravi čuvaji liturgičnih zakonov. Vsak duhovnik ve, da je dolžan skrbeti, da se vrše liturgične pobožnosti v župnijski cerkvi čim lepše in dostojnejše. Tako bo šla večja čast Bogu, vernikom pa večja dušna korist. Večji del cerkvene liturgije je prepleten z glasbo, ki je največja umetnost ter »najlepše božje razodetje« kakor zatrjuje veliki pesnik Goethe. Kakšna in kako naj bo uvrščena glasba v cerkveno liturgijo, nam razlaga papež Pij X. v tako zvanem »Motu proprio« iz leta 1903, ki ga lahko imenujemo »codex« ali zakonik cerkveno-glasbenih določil. Sem prepričan, da vsak duhovnik pozna »Motu proprio«. Ne morem pa s takim prepričanjem zatrditi, da se vsak duhovnik strogo drži določil tega ter da dovolj resno uvažuje pomen lepega cerkvenega petja. Dostikrat čujemo iz ust duhovnika; »Jaz sc na petje ne razumem. To zadevo pustim organistu.« Organist pa toži: »Jaz bi rad marsikaj, pa nimam od župnika nobene pomoči ali nič razumevanj?.« Tako besedičenje iz ust duhovnika je neresno in lahkomiselno! Ker spada cerkvena glasba v liturgijo in jo kot važen činitelj vso prepleta, lepša, dviga, je vsak duhovnik dolžan skrbeti za cerkveno glasbo, jo moralno in gmotno podpirati. MORALNO: Duhovnik bi moral biti duša cerkvenemu zboru. Včasih l>i moral najti dovolj časa, da bi osebno prisostvoval zborovskim vajam. Tedaj bi imel sveto priliko, da bi pevcem obrazložil, kako važno mesto imajo oni na koru; pojasnil bi jim o vzvišenem pomenu liturgije, o povezanosti s svetimi obredi, ki mora vladati med korom in oltarjem. Duhovnik ve, da mora biti cerkveni zbor dobra, ljubeča se družina; on pa njen skrbni oče. Toda rado se pripeti, da včasih »zaškriplje« harmonija prijateljskih vezi med člani zbora: nekje hočejo prednjačili ženske ali pa ukazovati moški; drugič bo morda organist pretirano surov ali se vrine sto takih pomanjkljivosti in nevšečnosti v celoto zbora. Tedaj bo zelo na mestu očetovska in pomirljiva beseda duhovnika, da združi, kar je razdvojeno: da nblaži, kar je ostrega. Taka moralna opora, ki dviga in pomaga, mora biti duhovnik cerkvenemu zboru, da gre spet strumno krep- ko na delo do večjih uspehov ter solid-nejšemu izpopolnjevanju naproti. GMOTNO: Župnikova dolžnost je, da si uredi inventar muzikalij cerkvenega zbora ter da se potrudi, da bi ga še povečal. Pevci si večkrat želijo kakšnih novih pesmic; zato bo zelo primerno, ako župnik nabavi pevcem novih cerkvenih muzikalij. Zelo hvalevredno bi bilo, da bi župnik poskrbel organistu dostojno nagrado. Ne smemo pričakovati od organista, da bi povsod in vselej delal le za »božji Ion«. Saj ta itak mu ne uteče v nebesih. Ali organist je večkrat družinski oče, ali brezposeln, ali revež in tudi on, kot vsak delavec, ima pravico do primernega plačila in dostojne nagrade. Lepa zamisel je ta, ako hoče župnik držati skupaj cerkveni zbor, da naj bi duhovnik pripravil zboru vsaj parkrat na leto lep družabni večer v župnišču ter drugič spet lepe izlete in pobožna romanja. Tako bo duhovnik res dosegel mnogo koristnega in dobrega na cerkveno-glasbe-nern polju s svojim zborom v župniji. Pa to ne bi bilo popolno, ako duhovnik sam ne bi znal peti. Priznajmo si dejstvo, da je višek glasbe tudi višek kulture. In ker »pada duhovnik med kulturne delavce, bi človek pričakoval, da je vsak duhovnik pevec. To tembolj, ker mora kot pevec in celo kot solist nastopati pri raznih cerkvenih obredih. Zakaj silno je žalostno, cc duhovnik pri cerkvenih obredih pači krasne iu pomenljive liturgične speve in namesto pobožne zbranosti vzbuja pri vernikih nejevoljo, zasmeh ter raztresenost. (Nadaljevanje sledi) GOSPODARSTVO Med kot hrana in zdravilo Leto 1953 je bilo zelo neugodno za čebelarstvo. A vseeno vidimo vsepovsod po trgovinah obilno te sladke strdi, ki ga nam ta mala in zelo marljiva živalca nabere in pripravi človeštvu. Mnogim so čebele poznane le po sladkem medu, — ali po njenem ostrem piku. Med pa ni vsak enak, čebelarji ga delimo na več vrst, in sicer: akcijev, lipov, cvetlični, travniški, kostanjev, ožepkov, gozdni itd. Kako pa sodijo o tem naše gospodinje pri nakupu? One se žal zanimajo le za dve vrsti medu, in mislijo, da jc ves svetli med akacijev, temni pa kostanjev. V navadi tudi ni, da bi med rabili kot hranilo. In le zelo redki so oni, ki ga da- jejo svojim malčkom namesto slaščic. Čeprav ima visoko hranilno vrednost in prednost nasproti drugim stvarem! Da sc prepričamo o tem, oglejmo si nekoliko naslednjo lestvico v kalorijah: 100 gr medu ima 325 kalorij 100 gr mesa » 155 » 100 gr krompirja » 96 » 100 gr mleka » 65 » 100 gr ženskega mleka » 67 » 100 gr kruha » 260 » Iz tega se razvidi, da med ni samo slaščica, ampak je dobra in okrepčevalna hrana za vsakega človeka, tako za otroke kot za odrasle. Med je produkt narave in ta je najboljša proizvajalka vitaminov. Saj čebele letajo iz cvetke na cvetko in obletijo morda 100.000 do 200.000 cvetov, da naberejo 1 kg te sladke tekočine. Tudi kot zdravilo deluje med pri raznih boleznih srca — nepravilnih krvnih obtokih. — Rahijo ga proti slabokrvnosti in oslabelosti itd. Morda imaš tudi ti doma že kozarec? Ako ne, pojdi takoj in kupi si ga! Zakaj v gospodinjstvu med ne sme majkati nikdar. Posebno sedaj v mrzlem zimskem času. Poper kralj začimb Ko človek sedi pri kosilu in potresa jed s poprom, da bi bolje teknila, si gotovo ne predstavlja, da je bil poper nekoč na svetu velikega pomena. Predno pa povemo vzrok, se izplača povedati nekaj besed glede naziva »poper«. Jezikoslovci pravijo, da izvira ime iz sanskrta, izumrlega jezika starih Indijcev, ki so označevali dolgi poper z besedo »pi-pali«. To je dokaz, da so poznali poper že v sivi davnini. V tisočletjih je postal naziv »pipali« skupen za vse sorte popra. Perzijci pa v svojem jeziku niso poznali glasu »1«, zato so ga nadomestili z »r«. Spremenjena beseda je prišla s poprom tudi v evropske dežele. Popru dajemo lahko z vso pravico prvenstvo med začimbami, a predvsem zato, keT jc bil posrednik v gospodarskem življenju med vzhodom in zahodom. Od srednjega veka pa vse do nove dobe so morali najemniki plačevali del stanarine s poprovimi zrnci. Zdaj poznajo po svetu že 650 vrst popra. Tako imenovani dolgi in pa črni poper so poznali že v rimskih časih, saj piše Plinij, da je bil »dolgi« štirikrat dražji kot »črni«. Dolgega popra dandanašnji nihče ne uporablja več kot začimbo, znan je le še v živinozdravstvu in kot strup za muhe. Črni poper je bil stoletja posrednik in menjalno sredstvo v trgovini med Indijo in Evropo. Zgodovinarji pravijo, da ga je prvi prinesel v evropske kraje Aleksander Veliki, torej je bil znan v Evropi že pred 2200 leti. Omenja ga tudi grški filozof Teo-frast. Ker so ga takrat prenašali velblodi karavane iz daljnih krajev, je bil tudi zelo drag, zato so tudi prekupčevalci služili lepe denarce. Benetke, Genova in več srednjeevropskih dežel je obogatelo predvsem zaradi popra, ki je bil v srednjem veku med najbolj cenjenimi začimbami. V Londonu so ustanovili v dvanajstem stoletju ceh trgovcev s poprom. Zaradi visoke cene (49 takratnih frankov za kilogram) so Portugalci iskali pomorsko pot v Indijo. Vasco de Gama je ob koncu petnajstega stoletja objadral rt Dobre na-de; cena popru jc kmalu nato padla. Med prvo svetovno vojno pa so baje uporabljali poper kot surovino za izdelavo solzilnega plina. Osnovna naloga popra ves ta čas pa je bila ista, kot je še danes: dodatek k jedilom, da pospešuje izločanje sline in želodčne kisline, s tem pa olajšuje prebavo. f9na}st lat ujetnica o 3žusijl TAJGA Jaz sem nadaljevala pot do taborišča Elgen, kjer je bila ženska kaznilnica. Ob vhodu v taborišče je bil lesen, zeleno pobarvan slavolok, na katerem jc bilo z velikimi črkami zapisano: »Živel naš veliki Stalin!« Tako smo se zopet znašle v našem pfavetn ambientu. Lahko smo bile strgane, sestradane, p0lne mrčesa in vseh bolezni, otrdele od mraza in otopele od trpljenja, veliki Stalin je bil z ,lami kamorkoli smo Sle. Delavni dan v taborišču se jc poleti začel ob petih, pozimi ob p„i šcstih- Budnica je bila po vseh taboriščih v Kolymi enaka in mislim, da kdor jo je samo enkrat sli-s“l, je vse življenje ne bo pozabil. Viseči železni drog na katerega pazniki udarjajo železno palico, služi za jutranji prvi pozdrav. V mrzlo sibirsko jutro strahotno odmeva to železno ječanje in trga živce slehernemu kaznjencu. Takoj mora vstati in, ko je napravljen, se postavi v vrsto, da dobi svoj kos kruha. Stara hudobna žena ima pred seboj seznam vseh naših imen in počasi išče za imenom in sedemdeset žensk potrpežljivo čaka svojih borih 200 gramov kruha. Ko hi vsaj dobil krajec, a ta je prihranjen le starkinim benjamin-kam. Kdor ni nikoli poizkusil življenja v taborišču, ne more razumeti, kaj se pravi za ujetnika krajec kruha. Neverjetno bi se zdelo in vendar krajec zaleže več kot pa rezina hleba. Potem moramo znova v vrsto in tu dobi vsaka lonček mlačne komaj o-slajone vode, kateri ne moreš razbrati ne barve, ne okusa. Dobile smo še kos slanika in, ko smo vse to použile, smo se zopet postavile v vrsto pred barako. Tu smo največkrat ure dolgo čakali, da so prišli stražarji in komandanti taborišča in nas prešteli. Največ slučajev zamrlosti so bile posledice tega neskončnega čakanja pred odhodom in po prihodu z dela. Kaznjenci čakajo, niso oblečeni v kožuhe in škornje kot komandanti in stražarji. Dolga armada razcapancev ima samo eno bogastvo: potrpežljivost obupancev. Končno se odpro velika lesena vrata in prva gruča se premakne. Največkrat mine cela ura predno se zapro vrata za zadnjo gručo kaz- njencev. Naš delavni urnik je od sedmih do poldne in po enournem odpočitku do osmih zvečer. V taborišču Elgen je bilo glavno delo poljedelstvo. Kaznjenci so predvsem skrbeli za obdelovanje cvetač, ki so glavna povrtnina Elgena. Pozimi ujetniki režejo šoto, ki služi pomešana z gnojem za gnojenje zemlje. Spomladi morajo pohiteti s setvijo, ki nikdar ne sme trajati več kot dva tedna. V poletju, premočeni od dežja in razjedeni od komarjev, skrbijo za rast cvetač, katero pobirajo pozimi v največjem mrazu in ledu. Za plačilo dobijo zunanje liste cvetač, ki so posebno grenki in trdi. Bele in trde cvetače pa so določene za svobodno rusko prebivalstvo. PRIPOVEDOVALCI Kdor ima dar pripovedovanja, jc v taborišču najbolj priljubljena in spoštovana oseba. Kaznjenci si najbolj želijo, da bi za hip pozabili na kruto resničnost in pripovedovalce jim edini more v tem ustreči. Kadar jim govori, se jim baraka ne zdi več tako temna in mrzla, divja samota pragozdov izgubi svojo strašno sliko tesnobe in sovražnosti. Zdi se skoro nemogoče, da ta nesrečna ‘bitja, obsojena na najhujše trpljenje, ki ga je človek zmožen naložiti sočloveku, in ki imajo pred seboj leta in leta enakega trpljenja, še lahko jočejo nad usodo namišljenega junaka iz povesti. Najboljša pripovedovalka, ki sem jo kdaj srečala v vseh letih svojega ujetništva, je bila Marija Nikolajcvna, bivša učiteljica na moskovški šoli. Bila je tako drobna in tenka, da se je zdelo nemogoče, kako more tisto shujšano telo nositi še cunje na sebi in svojo lastno težo. Za to neznatno zunanjostjo pa se je skrivala globoka in plemenita duša, ki jo vse grozovitosti sibirskega življenja niso mogle upogniti. Nikdar ne bom pozabila dneva, ki sem ga prebila skupaj z Marijo Nikolajevno v zasneženih gozdovih, kjer sva pobirali zledenele vrbove veje za pletenje košar. Ni bilo težko delo, a nadvse mučno. V gozdovih Kolyme je vse polno vrb, a niso vse enako dobre za pletenje. Hodili sva počasi od drevesa do drevesa, od ene jase do druge in nabirali veje, dokler jih nisva vsaka po deset snopov, predpisano število tistega dne, če sva hoteli dobiti večerjo. Temperatura je padla na 40 stopinj pod ničlo. Kri po žilah nam je ledenela, da nisva mogli rok niti upogniti več, medtem ko nam je mraz kot z ostrimi noži prebadal slabo zavarovane noge. Izbrali sva obe isti del gozda, in medtem ko sva zbirali veje, sva si od časa do časa izmenjali kako besedo. Toda mraz mi je z železnimi kleščami ohromil telo, da sem umolknila in ji nisem mogla več odgovarjati. Življenje bi dala, če bi se mogla v tistem hipu ogreti pri ognju. Od časa do časa sem kot blazna zdrvela v notranjost gozda, da bi me Marija ne slišala, in se tam razjokala kot otrok, tako hude so bile bolečine neznosnega mraza. A že sem se morala vrniti na svoje mesto, če sem hotela doseči dogovorjeno število snopov. Tedaj sem slišala Marijo, ki je rekla: »Poznaš Turgenjev spev v prozi: ’Kako lepe, kako sveže so bile rože’?« Odgovorila sem, da ne. Nerazumljivo mi je, kje je tedaj Marija dobila moč in toplino, da mi je ta spev recitirala. To vem, da sem na mah pozabila na mraz in na našo žalostno usodo in da so nenadoma okrog mene zacvetela zlede-nela drevesa v najlepših živobarvnih rožah. Ko je končala, sem stekla k njej in jo objela. Pod nobenim trpljenjem ne bomo klonile, dokler bo živel v nas čut za lepoto in dokler taka čustva lahko vzklijejo ob 40 stopinjah pod ničlo. Nikdar ne bom pozabila na te Turgenjeve rože med ledom Kolyme. S TRŽAŠKEGA Dramski odsek Marijine družbe iz Rojana ponovi v nedeljo 31. januarja 1954 božično igro v 5 dejanjih: ANGELA Začetek ob 5.15 popoldne Med odmori srečolov VABLJENI! Člani, —....... tržaškega filatelističnega kluba L. KOŠIR priredijo 30. in 31. t. m. PRVO SLOV. FILATELISTIČNO RAZSTAVO V TRSTU (na sadežu v ul. Roma 15/11) Razstava bo odprta prvi dan od 16. do 20. ure in drugi dan od 9. do 18. ure. — Vstop prost — Z GORIŠKEGA Smrtna kosa V samostanu sester božje previdnosti v Krminu je umira v ponedeljek zvečer s. Felicita Reščič, prej Leonora, sestra preč. g. Ivana Reščiča. Pokojna je stopila v red sester božje previdnost med prvo svetovno vojno leta 1916 na Dunaju. Bila je vsem zgled dobrote in ljubezni. Zadnja leta je močno bolehala, sedaj je v pa 67. letu svojega življenja odšla k Bogu po plačilo. Pogreb je bil v sredo 27. jan. t G. Uglješu Sunariču, bivšemu uradniku na IRO, katerega prijaznosti, naklonjenosti in požrtvovalnosti se še spominjate mnogi begunci, prijatelji in znanci, je 9. januarja umrl oče. Priporočamo pokojnega v molitev. Sinu pa naše iskreno sožalje. Koliko prebivalstva je v Gorici Po zadnjih statistikah je prebivalstvo Gorico v minulem letu naraslo približno za tisoč oseb, tako štejemo sedaj 43.808, od katerih pa je tu stalno bivajočih 41.131. V preteklem letu je bilo v Gorici 634 rojstev, 245 porok, izmed katerih 4 civilne, in 553 smrtnih primerov. Goriški občinski proračun — 120 milijonov primanjkljaja Na zadnji seji občinskega sveta so najprej obravnavali goriški občinski proračun za leto 1954 ,ki predvideva 120 milijonov primanjkljaja, to je 22 milijonov več kot lanski. Upanje je, da 'bo ta primanjkljaj krila država. Sledila je resolucija tajnika pokrajinske sindikalne podružnice CISL z ozirom na slabo gospodarsko stanje goriške pokrajine. Brezposelnost se vedno bolj ve- ča, tako da šteje sedaj naša po‘krajina že 12.216 brezposelnih in iprednjači tako pred vsemi ostalimi pokrajinami Italije. Potrebna je čimprejšnja pom«” v obliki velikih javnih del, kot jc n. pr. izboljšanje gradiščansko-krminskega polja. Slovenski svetovalec Bratuž je predlagal, da bi bila edina rešitev v sedanji težki gospodarski krizi v uresničitvi videmske in goriške avtonomije, nakar so kot običajno italijanski svetovalci zagnali silen hrup, češ da so sedanje krize krive krivične meje. Poravnajte radijsko pristojbino Dne 31. januarja poteče rok za poravnavo radijske pristojbine za letošnje leto. Plača se na poštnih uradih po posebnih nakaznicah, ki so v vpisni knjižici. Celotna naročnina znaša 2.440 lir, za pol leta pa 1.260 lir. Prijava novih gradenj Do 31. januarja je treba javiti na tehničnem uradu v Gorici vse nove zgradbe ali spremembe pri starih. Vsa potrebna pojasnila se dobe na tehničnem uradu v Gorici v ulici Vitt. Veneto od lOh do 12h vsak dan. Ob začetku meseca v Gorici V sredo 3. februarja ob 8. uri bo pri Sv. Antonu mesečni sestanek za žene. V petek 5. febr. ob 8. uri zvečer ura mo-, litve v stolnici. V soboto ob 6h pobožnost prvih sobot v čast M.B. v stolnici. V nedeljo 7. februarja ob 8. uri zjutraj sv. maša in skupno sv. obhajilo za može in fante pri Sv. Ivanu. DRAMSKI ODSEK KATOLIŠKEGA PROSVETNEGA DRUŠTVA V GORICI uprizori v soboto 30. januarja ob 20.30 v Marijinem domu na Placuti Meškovo dramo v štirih dejanjih HENRIK GOBAVI VITEZ Igra se bo ponovila istotam v nedeljo 31. januarja ob 16.30. Vstop samo z vabili, ki jih lahko dvignete v trgovini pri Kosiču v Raštelu in v kavarni Bratuž. Novi župnik na Placuti Na podlagi rednega natečaja je bil imenovan za župnika na Placuti č. g. Bianca-rosa, dosedanji župnik v Zagraju. Pred drugo svetovno vojno do leta 1940 je bil g. Biancarosa nekaj let za župnika v Doberdobu, a se menda ni naučil nič slovenščine. Sedaj bo prišel na Plaeuto, kamor spadajo številni slovenski verniki s Solkanskega polja in iz drugih predelov goriških severnih predmestij; pričakujemo zato, da bo do njih gojil isto nepristranost kot njegov prednik č. g. Nardin ter bo tudi zanje dobri pastir. Dami za Katoliški dom Nabrano pri proslavi za pok. msgr. Mirkom Brumatom .... Lir 6.683.— Podgornik A. - Gorica - - » 500.— N. N. - Gorica .... » 2.000.—• N. N. - Gorica .... » 2.000.— N. N. - Gorica .... » ].000.-~ Danica Cijan - Štandrež - » 1.000.— P. Z. - Trst.......................» 2.000,— B. S. - Gorica .... » 3.000.— Milijonska mesta po svetu Na prvem mestu, kar se milijonskih mest tiče, so ZDA, saj živi tam v desetih metropolah dobrih 35 milijonov ljudi, razen tega pa je v Združenih državah še okrog sto mest z nad 100.000 prebivalci. Tu je treba omeniti razen rekorderja New Yorka, ki ima le nekaj milijonov manj prebivalcev kot vsa Jugoslavija, še Los Angeles, Philadelphio, Detroit, Boston in San Francisco. Na drugem mestu po številu milijonskih mest je Kitajska, o katerih menijo da jih ima sedem: prvi je Šanghaj, kjer živi skupno z begunci nad šest milijonov ljudi. Peking ima razmeroma »malo« prebivalcev, komaj 1,600.000 ljudi, menijo pa, da bi bil Peking največje in najbolj obsežno mesto na svetu, če bi prišteli prebivalce neskončno raztegnjenih predmestij. Za Kitajsko pride Japonska s šestimi milijonskimi mesti, med katerimi je največje Tokio, kjer živi v ožjem mestu 4 milijone ljudi. Milijonsko mesto je tudi Jokahama, ki pa je tako blizu Tokia, da predmestja prav za prav povezujejo obe mesti, tako da ni več daleč čas, ko bodo obe milijonski mesti tudi uradno združili. Novo mesto bo po številu prebivalcev resen tekmec New Yorku. Za japonska mesta je značilna velika razsežnost, saj gradijo Japonei zaradi pogostih potresov le nižje stavbe. Cenijo, da zavzema Tokio tridesetkrat večjo površino kot New York. Razen tega pa je na Japonskem še kakih 40 mest, ki imajo nad sto tisoč prebivalcev. Velika Britanija ima pet velemest. Največje je London s kakimi 8 milijoni prebivalcev, potem so še Birmingham, Glas-gow, Manchester in Liverpool. Tudi Sovjetska zveza se ponaša z dvema milijonskima mestoma: Moskva šteje 7 milijonov prebivalcev, v Leningradu pa živi 3 milijone ljudi. V Franciji je milijonsko mesto samo Pariz. Po dve velemesti imajo še Indija, Nemčija, Brazilija, Španija in Avstralija, medtem ko so v Italiji tri: Rim, Neapel in Milan. Sledi ie vrsta držav s po enim velemestom: Buenos Aires šteje štiri milijone prebivalcev, Kairo jih ima dva milijona, Dunaj slaiba dva, Montreal dober milijon, Kopenhagen, Seul (pred korejsko, vojno), Atene, Manila. Po najnovejšem poročilu ima nad en milijon prebivalcev tudi Carigrad v Turčiji. Zanimivo je pogledati, kako je naraščalo število velikih mest. Leta 1700 je bilo po vsem svetu le 41 mest z nad sto tisoč prebivalci, od teh trideset v Evroj«, Amerika pa ni imela še nobenega. Sto let kasneje je bilo v Ameriki le eno mesto s 100.000 prebivalci, leta 1900 pai že petdeset. Takrat je bilo na svetu že tri sto mest z nad 100.000 prebivalci, izmed teh polovica v Evropi. Leta 1948 je bilo na vsem svetu okrog 800 mest s sto tisoč prebivalci, od tega 300 v Evropi in skoraj prav toliko v Aziji. Zadnja leta pa so pokazala, da milijonska mesta ne naraščajo več tako hitro kot v prvi polovici tega stoletja, marveč da se ljudje raje naseljujejo v manjših mestih ali pa ustanavljajo nove naselbine. Posebno vidno je to v Združenih državah Amerike, kjer so se prevozna sredstva razvila skoraj že do največjih možnosti. Kdor le more, stanuje zunaj in se vozi v mesto le po opravkih ali v službo. To predvsem zaradi tega, ker je postalo življenje v velikih mestih za ljudi evropskega kova skoraj nevzdržno. Hrup in neznanska naglica napravljata ljudi živčne. Zdravniki jim večinoma predlagajo: »Pojdite iz mesta!« Razvoj naslednjih desetletij bo pokazal, ali se bodo res ravnali po tem navodilu. Potem bi se naraščanje prebivalstva v velikih mestih ustavilo. Evropskih velemeščanov pa za sedaj še ne tarejo take skrbi, ker na splošno drži, da so evropska velemesta v primerjavi z a-meriškimi še kar »mirna«. Izšel je PASTISČEI* za januar DROBNE NOVICE Nov električni računski stroj V Ameriki je prišel nedavno v prodajo nov elektronski računski stroj, ki resi v nekaj minutah zamotane tehnične in znanstvene računske naloge, za katere bi potrebovali po drugih sistemih več ur ali celo več dni. Novi stroj opravi v sekundi povprečno 14.000 računov. To je prvi računski stroj te vrste, ki so ga začeli izdelovati v Ameriki v serijah. Uporabljali ga bodo zlasti v inštitutih in laboratorjih za jedrsko fiziko, aerodinamične račune pri izdelovanju letal in raket, pa tudi pri izdelovanju načrtov za parne in plinske turbine. Nove elektronske možgane so sicer izdelali v znanstvene namene, dobrodošli pa bodo tudi za razne računske operacije v industriji. Zlomljen rog Da se je rog pri naši govedi snel, spoznamo iz tega, da se premika in škrta. Odlomljeno mesto navadno močno krvavi. Rano speremo in razkužimo, nato pa rog uravnamo in močno prevežemo,