2i6
A. Fantek; Z doma.
Z doma.
L
rodana torej hiša draga, Kjer bival je za rodom rod   — Težka je pot od tega praga, Slovo prebridko je od tod!
Gorje", kdor kakor vi gre" z ddma Iskat domii v široki svet, Kdor kakor vi z zavestjo  roma, Da v bedo večno je zaklet! . . .
Slabotni ded, ki tu ob skali Počivaš, tebi je hudo, V sred ločitev tebe žali, Kako jo boš prebil, kako !
Nazaj strmiš v minule čase, Ko bila koča tvoja last, Ko z ženo zvesto živel zase In ž njo delil bridkost in slast.
Na domu rodnem si osivel, Moči najboljše pustil tod, Sedaj si to, oh, to doživel, Da šel k pokoju boš — drugod !
In ti, nesrečni siu in oče, Ki poleg deda bled stojiš, Sred po domu tebi joče, A šiloma solze" dušiš !
Bog ve",  da delal si pošteno V življenja solnčnih,  temnih dneh, Za deco trudil se in žčno  — Kdo našel kje" bi velik greh ?
Tak  greh,  da treba pokorila: Pustiti dom in iti v svet? Stoj: greh morda je misel bila, Da v bedo večno si zaklet?
Oh   ti pogledi na otroka, Na žene glasno to bolest . . . Nikari! Tudi v bdli roka Srdito se ne stiskaj v pest!
Ljubeče roka ta podpiraj Družino v vseh prihodnjih dneh, Sočutno ji solze" otiraj In živi jo na tujih tleh! . . .
Ničesar ni vam s sabo vzeti: Spomin samo na rodni kraj ! Bog vodi vas po širem sveti, Bog lepih boljših dnij  vam daj!
A. Funtek.
fi
V spomin.
ngelj, angelj moj: Zopet gledal tvoj
Zorni sem obraz.
Srček, srček zlat! Spet sem jedenkrat Tebe videl jaz.
Dekle, dekle ti! Tebe so oči
Srečne zrle spet.
Nosim v srci zdaj Ves nebeški raj
In vesoljni svet!