L L

OSEMNAJSTKARATNA

DEVICA

ROMAN

IZ ITALIJANŠČINE PREVEDEL

JANKO TAVZES

ZALOŽBA „ SATURA"

Vse pravice pridržane

PLATNICE OPREMIL F. PIPAN

NATISNILA TISKARNA „S A V A“ D. I). V KRANJU
PREDSTAVNIK VILČE PEŠL, KRANJ

V vseh svojih delih, od junija 19 20 na¬
prej sem napovedoval «0 s e m n a j s t k a r atu o
devico«. Dve leti po prvi napovedi so mi
ta naslov ukradli; samo ne vem dobro, ali
ameriški f i 1 m o v c i, ali domači k i n e m a 1 o g ra¬
li s 1 i, ki so spremenili 18 v 19, vse drugo
pa pustili, in so dali z majhno r a z 1 i k o od
tega romana naslov nekoliko stotinam me¬
trov celuloida. Ta izjava ima namen, da
jasno razloči med d o t i č n i m i snemalci in
menoj, kdo je tat in kdo okradeni.

Avtorjeva o p o m h a.

1

— Leto dni bo trajala najina ljubezen.

—■ Še?

— Leto dni z dnevi trpljenja vred.

V nemi opoldanski tihoti sta stopala ljubljenca v
bučno obednico, kjer jima je prišel s sladkim smehljajem
nasproti zašpehani in domišljavi hotelski upravitelj, jima
primaknil stole in predložil vinski list.

Ko je igralka vstopila, se je vsa dvorana zganila in
vsevprek radovedno zašušljala.

Prejšnjo noč. po zadnjem nastopu v sezoni in po več¬
urni avtomobilski vožnji se je sešla z ljubljencem, da
bi preživela z njim miren mesec na tem višinskem kraju,
kjer cvete julija podlesek, na tem nekoliko kmečkem po¬
sestvu, ki so ga divno okrasili trije neprimerljivi ume¬
tniki: soliter, mah in slak.

Sedla je, ne da bi pogledala naokoli, kakor človek,
ki so mu zoprne jedi in ljudje. Prijatelj se je na splošno
v polkrogu priklonil, na kar je dobil od tu in tam, od
mizic, z rdečimi lilijami in divjimi orhidejami okrašenih,
kakšen odgovor.

— Si že zasnoval spletke? mu je podtaknila in si vzela
na krožnik nekaj okisanih sadov. — Kdo je dama, ki sedi
sama in čita?

— Egipčanka.

— Pristna?

— Kakor krokodil.

— Z lasmi gorčične barve?

— Prav zato. Ce bi ne bila prava, bi se že potrudila
in bi jih zaradi pristnosti počrnila.

— Kaj pa počne?

i*

3

— Ne vem, ali se uči ali uči. Ali zabava sebe ali druge.

— Kdo je njen ljubimec?

— Naj sumljivejši je oni gospod z okroglo, kakor ho¬
landski sir rdečo glavo; napihnjen je s štiridesetimi atmo¬
sferami. ker ima na Švedskem volframove rudnike in iz-
izdeluje katranov preparat, — nitrobencol — ki mu prepaja
obleke z neznosnim vonjem po grenkih mandeljnih. Da
bi se odtegnila temu duhu, prihaja njegova žena na leto¬
višče tudi v to pogorje, samo na nasprotno pobočje.

— Kaj pa one tri enako oblečene dame s sedmimi vr¬
stami biserovinastih gumbov, ki sedijo kakor tipke na
harmoniki?

— Tri neoskrunljive sestre: spoznal sem jih preteklo
zimo v Društvu za reševanje časti mladostnih ljudožrcev
ali ne vem v kakšnem domu veselja za dobrodelnost:
bliže so staremu devištvu kakor spolnemu dozorevanju
in imajo nekakšnega smešnega očeta, ki stalno obdrži
na glavi trdi klobuk, da se varuje ultravioletnih žarkov:
udeležuje se njihovih družabnih iger s precejšnjo, spo-
kornostjo, ki tiči v tem, da se zavrti po trikrat na eni
nogi okoli mize ali pa, da na nevljuden način nadleguje
gospoda, ki je spokojno zatopljen v časopis. O, pa kako
so one duhovite! Med vsemi žalostnimi podobami, ki sem
jih ob kratkih potikanjih po svetu opazoval, me je res ve¬
selila le ena stvar: ko sem videl, kako se device starajo,
venejo in ginejo, ko zaman čakajo domnevnega snubača,
podobno tistemu, kar doleti skopuha, ki se obesi, ko nje¬
gov denar kar na lepem izgubi vrednost.

Gledališka dama se je blagovolila nasmehniti.

— Meni se pa smilijo — je otožno priznala — čeprav
se sprašujem, kdo je bolj usmiljenja vreden: ali te stare
deklice, ki se niso nikoli vdale, samo da bi dobile moža,
ali one, ki so se vdale vsakokrat, kadar jih je prijelo, pa
se jim ni nikdar posrečilo, da si ga zagotove.

Sketch ni odgovoril. Sketch je imel ime in priimek,
a klicali so ga, kakor vse zaljubljence, z medenim spal¬
ničnim imenom.

Velika igralka, ki je zaslovela že čisto mlada, gospa,
ki je poznala vonj cvetlic iz vseh rastlinjakov na svetu, —
zakaj prikazovala je navdušenim množicam na vseh pol-

4

dnevnikih in vzporednikih skrivnosti svoje umetnosti —
lepa tragedinja, junakinja zgodb in legend, ki je bila na
glasu, da uganja lezbično ljubezen in so jo imeli na sumu,
da vzbuja kraljicam strasti ter da se je bavila začasa vojne
z ogleduštvom, žena, ki je okusila vse duševne razdraže¬
nosti, je gojila eno samo željo, eno samo hrepenenje: po
hiši, po stari podeželski hiši z velikim kaminom, ob ka¬
terem bi pripovedoval ded, častivreden kramljavec, svoje
nenavadne doživljaje na kopnem in na morju.

— Vsa naša življenja so zgrešena — se je izražala v
motnih urah — ker bi bili vsi radi kaj drugega, kakor
smo. Morda so srečni majhni ljudje s siromašnimi vzori
in nizkim letom, ki hodijo ob nedeljah s palico v roki,
polnilnim peresom v telovnikovem žepu in plodno ženo
pod pazduho na sprehod. Jaz, ki me tako zavidajo, se zdim
sama sebi manj zavidanja vredna, kakor vse druge žene.

— Tu ni nobenih zanimivih oseb — je nadaljeval
Sketch, spretno sklenil otožni medstavek in ošinil še
druge goste za mizami.

— Na novo obogateli ljudje, ki sede postrani za mizo,
ki si vnic brišejo brke, odhajajo z zobotrebcem v ustnem
kotu in razglašajo, da je najboljša slatina vino.

— In oni mladenič?

— Zelo moderen gospod: kar se d a up to d a te 1 :
ima pa nekoliko težak jezik. Morali bi mu premazati,
ustrezni del možganov: napaka, ki ga sili, da pove manj
neumnosti, kakor bi jih rad.

— Sosedo, ono deklico, ki je sama, požira kar z očmi.

— Saj ho z lahkoto celo požrl: cipica od včeraj je;
mična, samo da ji manjka časovna patina.

— Kdo jo vzdržuje?

— Sleherni večer polaga karte, da bi izvedela, ali ji
prinese drugi dan denarno nakaznico. Njena obrt še ni
trdna: ima pa smisel za javnost: kar na veliko deli
brezplačno reklamo v poljubih.

— Tudi tebi?

— Mene je z nasmehom opominjajoče pogledovala.
Ona druga tam, ki dela s kavino žličko po miznem prtu

1  Angl.: sodoben, moderen (op. prev.). ,

5

lepopisne vaje, je devica, prava devica, vzorna devica:
osemnajstkaratna devica.

— Jo poznaš?

■ — Ne.

Krepki ne se je zdel veliki umetnici kakdr nesramna
pritrditev.

Natakar je nalil juhe, vodene kakor dušeslovni roman,
medtem ko je režeč glas ugovarjal: — To ni nobena juha,
ampak pomive.

Igralka je pogledala govornico postrani in se obrnila
nazaj k Sketchu: — Prismojena pa je precej, ta tvoja de¬
vica.

— Moja? Devica? Nikoli nisem rad prebijal ledine.

Sketch je bil nepomembno deklico šele opazil, pa je
prijateljici čudovita ženska intuicija že zaslutila temne
tokove, ki so oba privlačevali.

— Ali je sama tu?

— Sama. Neki dan jo je prišel obiskati oče. Lep, posta¬
ven mož, plavolas kako ona. okoli pe petdeset let star:
tip vnetega poligamca, odločen, zavesten: eden tistih mož,
o katerih misliš, da jih vsak trenutek zagledaš v senatu
ali poroti, na njih kovčegih pa vidiš nalepljene reklamne
listke prvih hotelov na svetu ter koleke štiridesetih cari-
faarnic. Drugikrat jo je obiskala dobra gospa, sladka in
debelušna kakor skodela za sladkor, katera jo je pa na
nos na vrat že s prvim vlakom popihala.

— Kako pa to, da jo puščajo samo?

— Angleška vzgoja. Ko jo vidi človek prvikrat, se mu
zdi kakor deklica v nehvaležni dobi, trapasta štirinajst-
letnica.

— Ki ji pravijo Nemci «Backfisch» ?

— Res je.

— Američani pa pomladna piška, s p r i n g c h i c k e n.

— Stara je pa vendar dvajset let in ni neumna. Ne
pleše in torej ne praši: posebna odlika ji je. da ne praska
po gostih in ne tolče po glasovirju ali drugih mučilnih
glasbilih.

— Skratka: všeč ti je.

— Lepa usta ima. Kakor rdeč pečatnik.

— Na bacilni fioli. Vedno si se ogreval za hiralce na

6

dopustu, čakalce na sanatorij. Žena, ki jo rad vidiš, mora
imeti suhi lopatici.

— Klasična lepota me ne zadovoljuje. Velika napaka
klasične umetnosti je zdravje. Ce bi bile številne Junone
trpele na želodčnih boleznih in madone na ledvičnih
kamnih, bi se lahko neke slike in kipi še danes prenašali.

— A tvoja devica ni nobena muzejska lepota.

— Lepa je, kakor vse gospodične v njeni starosti.

— S tem me hočeš zbosti, da sem stara.

— Ne pripisuj mi besed, ki jih ne rečem, in stvari,
ki jih ne mislim.

— Misliš jih in rečeš.

— Domišljaš si to.

— Se zmerjaj me povrh !

— 'Ne bodi tako glasna. Opazujejo te.

Na to se požvižgam.

— Saj imaš prav, a ko živiva v tako ozkem krogu . . .

— Tvojega krpga se obvarujem z grgranjem.

Poskušaj , ? I idali živce!

— Kdor lahko živce obvlada, nima nobenih. In kar
se tiče gospodične, glej, da ti nikoli ne pride bedasta misel,
da mi jo predstaviš. Videti je, da spada med kmečke bu¬
tare, ki zamujajo vlak in jih na tramvajih žeparji z lah¬
koto okradejo.

Piščanec se je Sketchevemu nožu tako krepko upiral,
da je moral napeti vse sile, če je hotel odločiti kosti iz
sklepov in skrili od jeze zardeli obraz. In ker ga je gospa
venomer obsipala s hudobnimi izpadi, jo je zaprosil:

— Ne delaj mi javnih scen. Ce res misliš uvesti pre¬
iskavo, vsaj zamenjajva sodno dvorano.

— Prav to sem ti hotela predlagati.

In šla sta ven.

Egipčanska dama jima je privoščila pomilovalen po¬
gled, medtem ko je s topim noževim robom rezala novo
stran v knjigi in s tem razcefrala papir, kar je tako zna¬
čilno za knjige, ki jih čitamo z vse prevelikim poželenjem
ali dolgočasjem.

— Baccara 2 , kam pa tečeš? — je zvonko zaklicala tem-

8  baccarat = južnofranc. igra na kvarte. (op. prev.)

7

noplavolasa Šviglja, katere čas še ni bil zdelal, da bi zadr¬
žala psa, ki je slekel za Sketchem. In hinavski dolgi dakelj
se je spokorjen, na svoj jeguljasti, prihuljeni način zazi¬
bal nazaj proti mladi gospodarici.

— Lepo ohranjena — je menil mladi posvetnjak, ko
je stala igralka že na pragu. — Biti je morala čedna.

— Kajpak, pod Karlom Albertom, — je odvrnila ci-
pica in se sklonila, da bi privezela svojevoljnega kužka.

Obogateli drogist:

— Noben nov obraz.

— Se mi zdi ! Že petdeset let ga uporablja.

— Ne kaže pa ne tega.

— Elle a du c hi en 3  — je odločila Egipčanka —
elle a du era n 4 !

— Tvorničar nitrobencola je ošvrknil mladega posvet-
njaka postrani, in ko sta se jima srečale oči, je to lokavo
razložil:

— Želeli ste med obedom glasbe, a imeli bomo nekaj
boljšega: gledališče.

— Z velikimi lutkami. Ta 'dva imata pač ostudno
narav.

— Nikarte ! — je popravljal kemični patricijec, ki je
bil za kulisami doma. — Poznam ju. Vsak zase sta mehka
značaja: čim prideta skupaj, ju pa kar raznese: taka sta,
kakor terpentinova esenca, čisto neškodljiva osnovina, in
pa jodova tinktura, nedolžna tvarina. Ce pa oboje zme¬
šate, napravita gorje.

— So ljubavni parčki — je vzdihnila v otožnem smeh¬
ljaju nadčutna Egipčanka in povesila težke trepalnice
čez mandeljnate oči — ki hlepe po tem, da si store hudo.
Mučeniška potreba je to.

Uprla je komolec na mizni rob, držala ravno podla¬
ket, da ji je roka v pravem kotu skoraj odrevenela, ter
potegnila počasi s sencem po obrnjeni roki, da si je gla¬
dila lasni trak z žlahtnimi kamni na prstanih.

Osemnajstkaratna devica je stopila ven. da se je lahko
nasmejala.

Markiza (stric mi je knezoškof, svak admiral, marki

s  Vragulja je; 4  drzna je (op. prev.).

8

soprog) je velela v dvomljivi francoščini togi vzgojiteljici
(kajpada Savojki), naj odnese iz dvorane štirinajstme-
sečnega barončka, ki je bil sicer določen za orožno obrt,
ni pa smel poslušati onega govorjenja.

— Cest a b o m i n a b 1 e, m a d a m e 1 a m a r q u i s e 5 !
se je zgrozila vzgojiteljica in odšla s štirinajstmesečnim
markijčkom na rokah, ki je bil rdeč in repenčast kakor
pajcek iz yorške grofije.

Tri neoskrunljive gospodične, tiste mlade dame, ki
so naštevale v enajstih večerih po enajst zvezd, se niso
dale moliti; deviško so govorile naprej o mladostni ve¬
drini, ki so si je nabrale iz studencev, ter o grmičju, pol¬
nem malin, tistih malin, ki jih je stric Battistine tako
strastno jedel. To bi 'se stric Battistine zabaval, če bi
bil tukaj.

:j: # ❖

Ko se je pred nekaj mesci ko megla potikal po uli¬
cah velikega mesta, je stopil na slepo v parfumerijo.

— Rad bi stekleničko parfuma.

— Za gospode ali dame?

— Za oba spola.

In ulovil je nekaj besed razgovora med ponižnim pro¬
dajalcem in nezaupljivo, hladnokrvno damo:

— Pa cena?

— Milostiva, zato, ker ste Vi, tri sto lir.

— In če bi ne bila jaz?

— Dvojno.

— Rajši bi plačala dvojno, samo da bi ne bila to jaz.

Približal se je lepi kupovalki:

— Oprostite, gospa: kako se mora vesti mož, ki ne
pleše, ne hodi v dobro družbo, ne zalezuje gospa, jih ne
nagovarja na cesti, ne izprašuje hišnic in ne podkupuje
hotelskega osebja, da se lahko spozna z damo, ki ga
zanima?

— Zelo preprosto — mu je odgovorila dama in ga
pomerila z velikimi, sivimi očmi z rumenimi pegami. —
Tako naj naredi, kakor zdaj vi.

5  To je strašno, gospa markiza (op. prev.).

9

— Potem pa je v redu: ime mi je Mavro Mauri, star
sem osem in dvajset let, imovit, brez stalnega bivališča:
enkrat neznatno pogojno predkaznovan, ker sem razžalil
železničarja, Wassermann negativen. Ce vam dopuščajo
šivilje, pesniki, občudovalci, predstave in skušnje pol ure
časa, mi jo blagovolite posvetiti. Napravim vam najspošt¬
ljivejši obisk. Slabih namenov nimam.

— Ce nimate slabih namenov, ni zanimivo. No. le
pridite nocoj.

Ko mu je drugo jutro z vso prižemijivo toploto nepo¬
kritega telesa visela okoli vratu, ga je posvarila:

— Ljubček, zame ne smeš postati ne žaloigra, ne pre¬
lahka veseloigra. Tudi predolga Sne. Bodi kratko dejanje,
napol čustveno, napol veselo, takšno, kakršnemu pravimo
sketch. 6

In ostalo mu je ljubko ime:

— Sketch !

* * *

Tako se je nenadoma spremenilo mirno in prazno
življenje Mavro Maurija. Potoval je še on z dramsko
družbo svoje ljubljenke od mesta do mesta. Živel je var¬
ljivo in čudovito napeto gledališko življenje: naučil se
je žargona, se navadil različnih oblik praznoverja, po¬
slušal zdrahe za kulisami, se udeleževal sporov po obla-
čilnicah, se učil, kako se posnema bučanje nevihte, kako
se skrajšujejo nosovi in zabrisujejo leta. Občutil je vzne¬
mirjenje ob hitrem odpotovanju po predstavi komedije,
ki se je morala drugi večer osem sto kilometrov daleč po¬
novili: užival je in prebijal smešna veselja, da je bil ljub¬
ljenec igralke, ki ostane v garderobi, ko se diva preoblači,
ki ji vodi psa na sprehod, ki presoja in določa komade za
novinke, ki pošilja časopisom notice in dovoljuje nadlež¬
nim prošnjikom proste vstopnice. Ljubimec slavne žene
je podoben muzejskemu pazniku, ki je naslikan poleg ne¬
znanskega predzgodovinskega stvora, da razločneje pred¬
eči nasprotje z orjaško gmoto. Prijatelj primadone je
hkrati kraljevski soprog, ki ga angažirani igralci s liho hu-

5  Angl. : kratka veseloigra (op. prev.).

10

domušnostjo in smehljajočim se očitkom povprašujejo,
kadar je voditeljica bolj živčna, ko po navadi, in jim
kakor koli pokaže nekaj neulešenosti in nenasičenosli v
svoji zgoščeni ženskosti.

Doznal je, kako znajo biti pogubne žene in dozdevne
zapravljivke milijončkov mehke in otroške žene, kadar od¬
vržejo spremenljivo krinko, ki jim postaja pretežka. Spre¬
jel je ironično in neizrečeno razsodbo javnega mnenja, ki
mu je zamerila, da je izvoljenec velike igralke, oboževanke
množic.

— Nič se ne meni za javno mnenje — ga je poučila. —
Ce te vidijo z elegantno ženo, si izkoriščevalec žena: s
svojo ženo si rogonosec: s prijateljem si pederast: in če
hodiš sam, si onanist. Eno samo sredstvo je, s katerim se
lahko varujemo javnega mnenja: prenašali ga je treba.

Igralka se mu je vdala z mnogostrano dušo, ga omre¬
žila z vampirsko strastjo, navezala z vabljivim požele¬
njem, z modro preskušenostjo svoje življenjske raznolič¬
nosti. ki je seslojala iz neštevilnih eksistenc lažnih in
strašnih bitij, katere je vsak večer na odru poživljala,
ubijala, prerajala. Sketch se je učil, kako so tiste mnogo-
obrazne žene, lepe in bodeče ko kaktus, ki se zde zgne¬
tene iz podlosti in bleska, sposobne velikih ljubezni,
hkrati pa razumejo pognati človeka s hladnostjo do obupa,
kakor blazni požigalec, ki zaneti ogenj na skednju in žviž¬
gaj e odide.

Doslej so se omejevale njegove ljubezni na dekleta,
ki li odidejo iz hiše brez omotice in kesa, ti obljubijo, da
morda še pridejo, in ti ne zapuste ničesar od sebe, razen
nekaj razmršenih las v glavniku in tanko plast pudra na
suknjičevem zavihu.

Zadušil si je bil mladost med gostilnicami in ostu¬
dnimi, pustimi, zoprnimi mebliranimi sobami, kjer je smr¬
delo po česnju, navadnem milu, sumljivih zdravilih, kjer
se počuti človek samotnega kakor v grobu, čeprav prihaja
iz sosedne sobe žvenket ostrog, ki jih čisti vojaški sluga,
ali pa ritornel, ki ga goni pevka, čeprav živi od vsakega
prejšnjega gosta med tistimi sumljivimi stenami, poseja¬
nimi okoli in okoli s siromašnimi žeblji, na katerih so
viseli zdaj izpiralci, zdaj podobice, še kaka stvar naprej.

11

Ljubezen do slavne igralke je pomenila zbegano oči-
tovanje sanjarskega obzorja, prehod iz brezbarvne mla¬
dosti v slikovito razgibano moško zrelost, na derečini
modernih veseloiger, med veleumnimi histrioni 7  in razum¬
nimi hotnicami, ki kuhajo v svojih školjkah protiplodno
Vodo ob svetem ognju umetnosti. Ko je v tem svojem živ¬
ljenju razblinjal nesmiselnost in ga je vznemirjala nereal¬
nost, bi bil rad svoje že itak nestalno, vetrenjaško živ¬
ljenje izoblikoval v še bolj blodeče s tem, da je ob modri¬
kasti električni luči, ki dela lica bleda in obraze upadle,
večere potegoval do jutra, samo da bi si podaljšal čas
in skrajšal noči. Vonj po ženstvu, nezvestobi, prešuštvu,
ki plava po gledaliških oblačilnicah, mu je motil čutno
možgansko delovanje; in umetniška zaposlitev na odr¬
skem prostoru mu je vlivala naslado v prevari, strupeno
opojnost, ki pači predstavo o svetu, kakor v parabolskih
prikaznih mrzličavih bolnikov.

Velika igralka mu je iztirila okus, ganotja in občutke,
ga zavestno in izdajsko mučila s tem, da se mu je bruh¬
nila in mu 'nepremišljeno in nerazsodno po kapljicah
vcepljala mučno misel, da ga vara.

Kolikokrat je hodil, ko ga je bila po predstavi z ne¬
preklicnim poslovilom «na svidenje jutri po skušnji« od¬
pustila in mu jemala živce, kar naprej pod okni ljubljene,
ki so se svetila v mehki rožnati luči, odražajoči na zavesah
neznane sence, premikajoče se na njih do pozne nočne
ure. In kako pogosto, ko je stopil ob zori v spalnico velike
igralke, je zaznal vonj po raznih cigaretah, kakršnih ona
ni kadila 1

— Nocoj ne bom večerjala s teboj ! — mu je izjavila z
neomahljivo mirnostjo.

In ko se ji je upal nekoč nežno ugovarjati, mu je
osorno zabrusila račun šivilje:

— Šest in osemdeset tisoč lir. Ali jih plačaš?

Po enem takih dogodkov je izginil v vlak, prvi odha¬
jajoči vlak. A naslednji večer se je zopet pojavil v ozadju
parketa, da je z otroškim navdušenjem ploskal in si
zopet oprtal verigo kriz in ločitev, vrnitev in groženj,

’ Zaničljivo ime za igralce; komedijant (op. prev).

12

povratnega besnenja, neizprosnega poželenja, krvaveče lju¬
bosumnosti.

Lepa ljubljenka ga je zastrupila s svojo nelogično lju¬
beznijo, s presihajočo spremenljivostjo svoje nežnosti, s
hladno hudobijo pod visoko napetostjo stoječih živcev.
Danes ga je bila s prisrčnimi besedami preproste ljubice
poklicala k sebi; nato pa neusmiljeno odrinila in trpin¬
čila s podrobnim popisom prevare, katero mu je prizadela;
in ko je videla, kako so mu skalili pogled znaki lotevat'
jočega se ga besa, ga je ozdravila z lažno mehkobo:

— Otroček ! Saj te nisem varala. Zakaj pa nisi prišel?
Dobil bi me samo. Čakala sem te.

* *

Sketch je bil rjave polti, simpatičen, star osem in dvaj¬
set let, kakor so na četrti strani časopisov med malimi
oglasi popisani tisti, ki iščejo iskrene ljubezni, in je izha¬
jal iz ene tistih dobrih meščanskih hiš, kjer pomeni pri¬
hod brzojavke nenavaden dogodek, da zastane vsem rod¬
binskim članom kri, in kjer obiskovalca skozi odprtino
v vratih natančno pregledajo in strogo izprašajo, preden
sme vstopiti. Vsekakor je spadal k velikemu rodu nemir-
nežev, nerednežev, upornikov, klatežev, k oni vrsti ljudi,
ki hodijo brez dežnika po dežju, zaničujejo ruske hrte
in angorske mačke, ker ne prenašajo nobene aristokra¬
cije; niti živalske ne.

Zapustil je bil očetovsko hišo, da bi ne bil vezan na
kakršno koli disciplino, niti na uro obedov, pa tudi ker so
se mu upirali vedno enaki pogovori za mizo: «Ko se po¬
znajo ljudje dvajset let, si ne morejo nič več novega pove¬
dati«, je pojasnil vsakomur, ki ga je vprašal, čemu je s
tako nespremenljivo odločnostjo zapustil očeta, mater,
stanovanje s kopalnico, vinsko kletjo in sadnim vrtom.

Ženam se je redko laskal. Bile so žene, ki so ga iskale
zaradi njegove zasanjane hladnokrvnosti, katera ga je tako
bistveno razlikovala od navadnih ljubezenskih dninarjev.
Ko je prvikrat govoril -z igralko in jo poprosil za pol ure
razgovora, ki se je podaljšala v celo noč poltenosti in je
začenjala dolgo ljubezen, ga je gnala iz razuma izvirajoča

13

radovednost, ne pa čutno poželenje. Igralki pa je ugajal
zaradi neprisiljenosti, katero je spoznala iz njegovih besed
in vedenja vsakdanjega človeka.

Toda povprečni človek se je spremenil v rokah te iz¬
kušene žene, katera je v njem razvila dremajoče darove,
vzbudila speče inteligence in zadobila skritim zmožnostim
njegovega dotedanjega brezbarvnega življenja med majh¬
nimi, nekoristnimi ljudmi, popolno veljavo. Naučila ga je
bila spoznati samega sebe, mu ugladila okus, poostrila
možgansko delovanje, pomnožila zahteve, mu odprla šir¬
šemu obzorju oči ter mu z nepričakovano mnogostranostjo
v trpljenju in veselju zazibala ves fiziologični register.

Glodajoče ljubezenske strasti, kakor te, so v moško
mladost vrinjene starostne paranteze.

— Beži ! — mu je siknila — ne trpim ne predpisov,
ne očitkov od nikogar, razen svojih: demant lahko načne
samo njegov lastni prah. Ali me [vzameš tako, kakršna sem,
z vsemi mojimi razbrzdanostmi in nezvestobami, ali pa
greš. Ce sem te sprejela v svojo posteljo, ti to ne daje no¬
benih pravic, marveč dolžnosti. Zvesta ne znam biti; živ¬
ljenje zahteva neke potrebe, pred katerimi se morajo
ukloniti tudi orjaki. In če ti tile razlogi ne zadostujejo,
ti povem, da žena, kakršna sem jaz, ne sme biti presojana
po navadnih sodilih. Umetnica stoji nad moralo; morala
bi stati tudi nad zakonom. Sicer pa, karkoli nudim svojega
drugim, ne velja nič spričo tega, kar nudim tebi: kajti
tebi dajem ljubezen.

Zavedajoč se premoči nad vsemi drugimi ženami, nad
tnožmi in svojim ljubimcem, je izločila evangelsko pojmo¬
vanje o vzajemnosti. Ona ga je smela varati, ni pa dovo¬
ljevala, da bi privoščil besedo ali pogled drugim ženam.
Ko ga je med skušnjo za najbolj dolgočasno simbolično
žaloigro zasačila v pogovoru z igralko, ji je iztrgala vlogo
iz rok in ji velela, naj se javi pri blagajniškem upravitelju,
ker je odpuščena: nad možem tiste dame, ki si jo je upal
braniti, pa je silovito zavreščala :

— Molčite, gumpec ! In vse gumpce prosim, naj mi
oproste, če jih žalim, ko vas primerjam z njimi.

In vendar Skeleli ni mogel pretrgati težke verige te
strašne ljubezni ! Čudoviti ljubezenski dar te nepreračun-

14

Ijive žene, ki ga je ljubila vsak dan drugače, danes vzdržno,
kakor da ji ni nič zanj, drugi dan z besno strastjo. mu je
poslal že nepogrešljiv. Stopila mu je v kri. kakor pišejo
dušeslovci, čeprav nočejo bili zato eksaklnejši: stopila mu
je kakor neozdravljiv strup v kri.

Za tvoje zlo je eno samo sredstvo! mu je dejal
nekoč komik iz igralske družbe, ki je pisal komedije, se
učil norveški, dela! lesoreze in čilal zdravniške časnike. —
T era p ev tičn o sredstvo je to; vbrizgavali si moraš razred¬
čene ljubezenske bacile pod kožo: to se pravi, da se mo¬
raš zaljubiti v ženo, ki je manj slavna, pa bolj žena,
kajti imel si nesrečo, da si se zagledal v misleči uterus,
ki le je zastrupil. Poskusi se zaljubili v žensko bilje
brez sirupa, v koristko, v slrugalko zamaškov, stroje¬
pisko, mlado učiteljico, ki te usmeri nazaj k resničnosti.

Kako preproste so se dozdevale žaloigre drugih! Ra¬
čuni se vračajo vedno v žep drugih in sc rešujejo z osnov¬
nimi računi. Poskusi jo zapustili! Ne misli več nanjo!»
Ali Skelch ni bil sposoben, da bi jo zapustil. Z osemnaj¬
stimi leti se ženska zlahka pozabi; dovolj je. če greš na
sprehod z drugo. Ko pa človek sloji na pragu zrelosti,
kar se lažno označuje kol druga mladost, pomeni ločitev
od ljubljenke grozno razpoko. Preveč nam je dala od sebe
in preveč smo prenesli nanjo od nas samih, da bi si
mogli povrniti vso svojo osebnost. Naš glas je sprejel
spremembe njenega, njeni živci so podlegli vplivu naših:
ona si je prilastila naše izražanje, v njenem in našem mesu
se je izvršila vzajemna polarizacija, naša telesa so se
stopila v eno samo celico, ki velja za druge ljudi kol en
par, za nas same pa je samo neločljiva kal. Nobene lastne
osebnosti nimamo več: vsaka naša kretnja ji je podrejena;
kakor magnet smo. ki stoji v miru in deluje samo, kadar
nam steče po telesu in kadar nas prevzame fluid le žene.
Ase druge žene se nam zde kakor nespolna bilja, in če
se nam posreči, da jih neki dan dobimo, ker se to čutom
zahoče, nam ostanejo vendarle tuje ter nas ponovno pre¬
pričajo, kako usodno smo povezani z edino ljubljenko,
z nepogrešljivo, nenadomestljivo.

Skelch se ni mogel ločili od igralke: silni spori, po¬
gosti spopadi, ki jih je povzročala njena prevelika raz-

15

draženost, so ga svarili, naj se ji za zmerom umakne:
a vedel je, kako kratkotrajen bi bil beg. kako strašen kes
in kako nevaren na novo podneteni žar. Živeti ni mogel
ne z njo, ne brez nje, kakor radi pravijo že od Ovida sem
nespremenljivi ljubljenci. Zaman bi bilo, če bi šel od nje
proč; drugi večer bi bil že nazaj v ozadju parketa, med
vonjem po ljudeh in oranžnih lupinah, in bi ploskal z
otroškim navdušenjem iz samostana Svetega Srca pobegle
gojenke.

Površni, preprosti ljudje, listi, ki cenijo ljubezen
povprek kot navaden družabni odnos, nič drugačen od
drugih, mislijo, da je najprimernejši trenutek za prelom
med ljubljencema po prepiru, krizi, izlivu ljubosumnosti
ali prevari. Kako nič ne vedo! To je najmanj primerna
prilika. Trpljenje in jeza ne odbijala, temveč privlačujeta;
njuna sila poravnjuje in ne ločuje; dokončna ločitev, ko
ni več verjetna povrnitev, pride samo po jasnini, ko se
ne kaže na obzorju nobena senca prevare, ko si lahko po¬
gledamo drug drugemu v dušo, kakor v bistro vodo, ka¬
teri ne more spravili iz dna noben stres stare troske vrtin¬
častih spominov in nečistih čustev.

# * *

S tako vedrima dušama, sla živela oba zaljubljenca
nekaj dni na .visokem pogorju. -kjer. traja poletje dvajset
dni, na visoki planoti, po kateri so se tedaj sprehajali črni
cilindri in senatorji.

Piskri in senatorji. Kak tujec, ki ga je semkaj zanesla
pomola, in mnogo piemontskih plemičkov, ki polirajo z
neznaskim ponosom in preudarno varčnostjo zbunčene
konice pozlačenih kron ha novo.

Sleherno nedeljo pride iz modernega, s stolpi okraše¬
nega, obledelega gradu visoka gospa z bleščečim imenom,
da pobožno skruši častivredno postavo pred oltar farne
cerkve; in to je najsenzacionalnejši dogodek v sezoni.
Vsa cesta od' gradu do kraja oživi od bagrenih kril —
noša iz doline — in larlarinskih letoviščnikov, obutih in
okovanih za na ledenike, ki najočitneje kažejo očem na
jermenu dvakrat brušenega daljnogleda znak zadnje konj-

16

ske dirke. Odlična stara gospa prihaja točno in jo na¬
znanja troba na avtu, ki se svetlika v soncu; prošt, mlad
gorski pridigar, bolj učitelj borenja ko duhovnik, že stoji
v obredni obleki na cerkvenem pragu in s tem javlja, ,da
je dobri Bog pripravljen in čaka samo še na Njo.

Ko je maša končana, se dvigne gospa s sedeža, ki se
razlikuje od drugih samo po preprosti rdeči žametni bla¬
zini, in stopi ven na cerkveni trg, ki ga oblivajo planinske
vonjave, rdeča krila in sonce. Piemontski psevdoaristokrati
se smukajo okoli nje, uganjajo s svojimi plemiškimi grbi
samoskrumbo in se v vsej bedni objestnosti prerivajo,
kdo dobi od vzvišene gospe prej miloščinsko besedo ali
celo nasmeh.

Cim se ji ta ali oni polnokrvni aristokrat s staroko,-
pitno spoštljivostjo prikloni, se že sprožijo nesodobni foto¬
grafski aparati.

In ona se ljubeznivo nasmiha z obrazom, ki je po
barvi podoben uvelim gardenijam in na katerem blesti
avtentična odličnost, premoč po rodu in duhu. Vsem po¬
nudi roko in vse spozna ter jim stavlja vprašanja; nihče
ne uide tem velikim, iščočim zenicam, ki so nabrale v
svojih otožnih globinah stoletno gospodstvo. In ko za-
done opoldanski zvonovi, se bela dama, ki jo glasno po-
zdravljajo, že pelje v avtomobilu, ki se oddaljuje neslišno
kakor nosilnica. Na ovinkih odmeva kovinsko trobentanje,
kakor bi dirjal spredaj vodnik iz davnine in pihal v tro-
bento.

— Kaj niste bili pri maši, gospodična ? — je vprašal
neko jutro Sketch plavolaso vzorno devico, osemnajst-
karatno devico.

— Tu je vse preveč grofic, vojvodinj, baronic — je
zdrdrala s travno bilko v ustih. — Sem rajši obiskala
žabe v bližnjem ribniku: biti mora tam več ko tisoč žab
in paglavcev. Kdo ve, kako bi se dolgočasile, če bi jih
semintja ne razvedrila z obiskom. Me že poznajo. Še
preden jim naznanim s kamenčki prihod, se že pokažejo
iz skrivališč.

Osemnajstkaratna devica je priletela v dolgih skokih
po stezi, tiščala z roko knjigo k boku, med listi pa sre¬
dinec.

2

17

— Gospodična ima dober okus ! — je z dopadenjem
opomnil Sketch, ko je ošinil naslov.

— Kaj pa mislite, da čitam? — ga je šaljivo podražila
mlada deklica — Zastrupljeni zobotrebec, ali
Go rilsko pošast, ali pa Ljudožerko?

— Ker slovstveno znanje naših dekličev ne presega
toskanskih ritornelov, v katere so zavite čokoladne plo¬
ščice, človek radovedno ostrmi, če zagleda v tako brez¬
madežnih in poštenih rokah pesnika Mallarmeja, blaz¬
nega lirika.

Plavolasi otrok je zagnal smeh, kakor vodomet.

- Pa prijateljica?

— Se oblači za kosilo.

— Prijateljica ne hodi v cerkev?

— Pravi, da si poišče veselje onstran, kadar ga ne
bo več imela tostran. Dokler bo prihajala v gledališče
publika, da jo bo poslušala, ona ne bo hodila v gleda¬
lišče poslušal drugih. Zgodbe, ki jih pripovedujejo drugi,
bo poslušala, ko drugi njenih ne bodo več.

— Pa je Listi dan še zelo daleč?

— Mislim. Danes je ona na svoji višini.

— Že trideset let je na tej višini.

In ne da bi čakala Sketchevega ugovora, je ubrala
milejše strune:

— Oprostite. Poredna sem. A vaša dama mora biti
slabša od mene.

Zelo suha deklica je bila čudovita zmes iz kosti in
svetlobe: bila je podobna na cerkvenih oknih naslikanim
in s soncem oblitim devicam. Včasih je bila videti cela
postava prešinjena s pobožnim hrepenenjem: včasih ji
je zadrhtelo previtko telo v otroškem nemiru: in še dru¬
gikrat se je stresla boječe, kakor martinček, in zahlipala,
kakor bi jo razjedal notranji ogenj. Smehljala se je
otožno, z zaprtima ustnicama, ne da bi popačili pete¬
rokotna in liki gorski nageljčki rdeča usta. Bila je po¬
nosna na svojo rusko baletno postavo in jo je znala
uveljaviti s tem, da se je odevala s tesno priležnimi,
črnimi oblačili, ki so še poudarila zlato njenih las in ji
neprimerno podaljševala postavo. Vitka, prožna, žareča,
dišeča kakor vanilijeva paličica, je brezbrižno hodila

18

mimo hotelskega čebljanja, ki se je vnelo okoli klavirja,
zapuščala sama ponoči sobo, da je prisluškovala mnogo¬
glasni dolini, ali se pogovarjala z lepo belo inačico, ki
so ji v temi bleščeče oči tekmovale z žerjavico na njeni
cigareti. V hotelu se je mnogo šepetalo o večerih mlade
deklice; pripisovali so ji sramotilna tajna shajanja; ona
se je pa naslajala na obrekovanjih, ki so ji pridušeno
sledila, kadar je odhajala v prosto naravo, da poišče
belo čustveno mačico, ki je posedala večer za večerom po
več ur na kmečkem plotu in si gladila belo dlako, da
bi bila luni všeč.

— Ali hočete, da postaneva prijatelja? — je predlagal
Sketch.

— Ne verjamem, da bi bilo to mogoče. Francoska
pisateljica Rachilde 8  je dejala o prijateljstvu med moš¬
kim in žensko: c’ e s t d e 1’ a m o u r b 1 a n c. Z drugo be¬
sedo: uvod v poželjenje.

— Na svidenje ! — in ponudila je Sketchu roko. —
Ce naju preseneti vaša gospa, me ubije. Danes pa ni
primeren dan za to, ker sem prejela z onkraj morja ko¬
šaro s tako velikimi breskvami. Ne marate sadja? Jaz
zelo. Najrajši bi se hranila samo s sadjem in sladkorjem.
Sladkosedna sem, kakor čebele.

— Sladkosedna in plavolasa. Melita bi vam moralo
biti ime.

— Kaj pomeni to?

— Čebela.

— To je lepo. In poda se mi. Melita se bom imeno¬
vala. Pa vi, s kakšnim imenom naj vas kličem?

— Kličite me . . . Kličite me, kadar koli hočete.

* * *

Sketch in igralka sta našla v tem gorskem kraju do¬
tlej nepoznan mir. Od prepira prvega dne, ki ga je bil
morda kriv ostanek elektrike iz mestnega življenja, ki
jima je še tičal v obleki, sta prebila dolge dneve v do¬
brodejnem ugodju, zleknjena na ležalnicah terase nasproti

8  Rachel (1820—1858); oživila je klasično tragedijo (op. prev.).

2"

19

pestrim, lesketajočim se ledenikom, ali sta pa iskala po
travnikih štiriperesno deteljico, ali hrustala angleške kekse,
ali pa igrala poker s hotelirjem in egiptovsko damo, ki
je hotela igralki pokloniti prastarega, iz Doline kraljev
izhajajočega govnoborbca (made in Germany).

Početje štirih igralcev, ki so spričo mistične čistole
v planinah na grehoten način prebijali popoldneve pri
poganskih pokerskih kvartali, je trlo vse druge hotelske
goste; oče treh neoskrunljivih hčera, ki je vedno obdr¬
žal na glavi trdi klobuk, da je obvaroval črepinjo pred
ultravioletnimi žarki, in ki je spal z zakajenimi naočniki,
da bi ga ob jutrnji zarji ne prebudil kak nadležni sončni
žarek, ki bi se vtihotapil skozi rolete, je pošiljal dobro
varovane hčere daleč proč, da bi ne slišale vražjih kle¬
tev nad kvartarni sklonjenih igralcev.

— Nič.

— Naprej.

— Začnem.

— Držim.

— Vidim.

— Ne.

— Koliko?

— Eno.

— Tri.

— Dve.

— Končano.

— Cip. 9

— Deset lir.

— Dvajset.

— Štirideset.

— Videl.

— Damski ful.

— Barva.

Nekemu zelo dostojanstvenemu senatorju, bistroum¬
nemu in dogmatičnemu, pnevmatično napihnjenemu od
učenosti in svečanosti, ki mu je bila brada naravnana
navpično in vzporedno, kakor politično prepričanje in
elementi dobro discipliniranega znanja, temu senatorju

9  Najmanjša enota (op. prev.).

20

se je približala pobožna modrokrvna dama, predsednica
raznih društev, kjer se druži neumnost z dobrim srcem,
da bi doznala, v koliki meri bo kriva pokerska igra pre¬
padu današnjega časa. Ta brezhibna gospa je bila pri¬
poročila vzgojiteljici, naj pusti otroka igrati se samo s
takimi sovrstniki, ki se lahko pohvalijo vsaj s stremi
četrtinami plemiške krvi v žilah, in pri obedih se je po¬
javila zmerom prva, da bi ne doživela ponižanja, če bi
se kdo ob njenem prihodu ne potrudil vstati. Medtem
ko si je povprašam senator s produševljenimi prsti gla¬
dil učeno brado, je govoril o socialnem skrbstvu, o zar
rodni plazmi, preživeli v večstaničnatih bitjih, ki jo ob¬
navlja verska vnema, polidemonizem zaostalih narodov,
in končal s tem, da ni pokei' nobena hazardna igra, tem¬
več duhovna telovadba, ker geometrizira življenje, ko
vodi človeka v carstvo zaznav, hitro razvija intuicijo,
maže asociativne zaznavne vezi, in če že ne ozdravlja
najtežjih primerov adinamije, pa vsaj lahke astenične 10
oblike. On sam je z umerjenim kleriškim smehljajem
priznal, da je tedaj, ko so mu na univerzi v Buffalu po¬
delili naslov častnega doktorja, igral s štirimi profesorji
modroslovne fakultete in z navadnim damskim parom
pognal v beg vzvišenega gospoda rektorja, ki je imel v
rokah kralja s sekvenco.

Ta kralj, ki je moral zbežati pred dvema damama v
senatorjevih rokah, je osupnil deviško, monarhističnim
načelom vdano damo in jo spravil ob zadnji videz sena-
tovega dostojanstva.

In še tisti večer je bil hotelir pozvan, naj opusti po-
kerske partije z Egipčanko, igralko in njenim ljubimcem,
če noče, da odpotuje vse staro plemstvo v hotelu z juž-
njakom vred, ki ima kakor holandski sir rdečo bučo, in
z markizo (moj stric poslanik, moj ujec pa¬
peški nuncij) že naslednje jutro ob zori s prvim
vlakom.

Miza pokerskih igralcev je torej pogrešala četrtega.
— Ali igrate, gospodična?

Astenična mrzlica = tista, ki bolnika zelo oslabi (op.
prev.).

21

— Igram.

In tako se je zgodilo, da je igralka osemnajstkaratni
devici, plavolasi deklici z velikimi, modrimi očmi, kovin¬
sko modrimi, zasenčenimi z zavihanimi črnimi trepalni¬
cami, stisnila roko.

Ko se je igralka deklici predstavila, je imenovala svoje
rodbinsko ime.

Egipčanka je dahnila nekaj zlogov, ki so se začeli z lady.

Deklica pa je imenovala nedoločno vznemirjena ime,
ki ji je bilo predlagano pred dnevi, ko je bila priznala
Sketchu, da se kakor čebela sladka s sadjem:

— Melita.

Obnemoglo puritanstvo vsega hotela se je treslo za
usodo plavolaske z velikima modrima šarenicama, ki je
prišla v vrtoglavi prepad, v duhovni vrtinec igralke, znane
po lezbični ljubezni. Ali ko so spoznavali, da se ji ni nič
spremenila rožnata čilost v licih, mladostna brezskrbnost
in otroški tek, se je jela letoviščarska publika polagoma,
plašno in previdno približevati mračni gledališki gospe.

— Oboževalce si izbiram sama ! — je razglasila.

Mladi mož up to dat e, ki je hodil, da so se mu
smejali celo divji kozli, s prekrasno puško Hammerless 11 ,
dežnim plaščem Biskery in brezhibnimi rokavicami iz
kengurujeve kože in jo mahal neustrašeno pod križnim
ognjem ženskih pogledov, ves zatopljen v najgloblje raz¬
mišljanje, upognjen pod bremenom neizmernega razuma,
je dobil od igralke vzdevek »premišljujoči gumpec». Ka¬
kor naletimo v sleherni hiši na pianista, ima vsaka družba
»premišljujočega gumpca«; to je tisti človek, ki si ustvari
politično mnenje po humorističnem listu «Guerin Me-
schino»; tisti, ki dviga dobrodejni učinek kislega mleka
do neba, ki resno zatrjuje, da je vse relativno in da izjema
potrjuje pravilo; in če kdo izrazi nekoliko izvirnejši na¬
zor, se sarkastično smehlja ter se na tihem pripravlja,
da ga ob prvi priložnosti svečano proda za svojega.

11  Brez petelinca (op. prev.).

22

— Všeč so mi navadni 'ljudje — je izjavila igralka
in mu obrnila hrbet. — Danes, ko hoče biti ves svet za¬
nimiv, so resnično zanimivi samo tisti, ki niso.

Mladi posvetujak se je razdražen skliceval na svoje
odlično poreklo, na svoje plemenite organe, ki mu niso
dovoljevali, da bi občutil kakor kakšen meščan. In igralka
je odvrnila:

A, kaj aristokracija! Edina aristokracija, ki jo pri¬
znavam, je aristokracija duha!

Mladi posvetnjak, v katerem je 'še strastneje zažarel
ponos na rod, je planil skozi hotelske dvorane, da poišče
ljubljenca žene, ki ga je razžalila.

— Gospod ! — mu je oholo zaklical — Vaša dama me
je težko razžalila. Prevzamete vi odgovornost za njene
besede? Zahtevam takojšnjega zadoščenja. Kmalu boste
slišali o meni !

In v resnici je dobil Sketch uro pozneje obisk dveh
mračnih, neustrašnih, naščeperjenih gospodov v črnih,
prekajenih oblekah, na brezhiben način zapetih čez ka¬
valirski trebuh, kakor dve v sukneni obodek stisnjeni
mandolini. Bila sta dva plemiča: vitez in baron.

Vitez je bil eden tistih bedastih, brezbrižnih stotnikov
s čednim obrazom, ki so jih zaradi prezgodnjega pone-
umnjenja odslovili, ki pa vendar postanejo, kakor še ze¬
leno sadje, ki ga polagamo zaradi dozorenja v omarico,
majorji, podpolkovniki, polkovniki jn generali, ter dobe
vedno kako namestitev kot pridni pisarji, ugledni sodni
sluge, previdni in pravični zavijači.

Baron (drugi plemič), je bil mož baronice Esmeralde,
slovite pisateljice, ki je izdala, kakor je vsakomur znano,
otroški roman «Prstek v nosku». Baron in baronica sta
stanovala v koncu kmečke hišice, ki je bila prelestno
obdana s koprivami in je imela sobo in izbico, dva ali
tri nadzidne zobce, sončno uro in grb. Vsak teden sta
razstavila na pločniku tega «gradu» vbalzamiranega fa¬
zana in sta nosila poleti iji pozimi nogavice iz bele svile.
Nekateri nesramni meščani so jima podtikali, da uporab¬
ljata isti par, ki je na polovici prerezan, obadva: gospod
baron, ki nosi (z nizkimi čevlji) del izpod meč, in gospa
baronica, ki oblači (z visokimi čevlji) del nad meči. Tako

23

bi si bil rešil zakonski par s pomočjo skromnega izdatka
za par nogavic dekorum svojega petkrat stoletnega imena.

Vitez in baron sta prinesla kot zastopnika Sketchu
poziv na dvoboj in sta mu svetovala, naj si izbere dva
pobočnika.

— Nič težavno bi mi ne bilo — je odgovoril — do<-
biti dva brezposelna.

A to bi bila dva kretena, ki bi ne bila sposobna varo¬
vati mojo čast in kožo, ali bi pa bila razumna človeka
ter bi ne hotela sprejeti trapaste naloge in razpravljati z
vama, gospoda, o malenkostih, ki jima niso v mar.

Oba lična plemiča sta se dostojanstveno umaknila
in si pridržala, da o tem poročata tistemu, ki sta ga za¬
stopala.

Njun kavalirski mladenič je ves ogorčen pospravil
kovčege. Oprtal si je puško Hammerless čez dežni plašč
Biskery, si odel roke s sugestivnimi rokavicami iz ken¬
gurujeve kože ter odrinil proti glavnemu mestu, da si
poišče dva odločnejša in v občutljivih viteških rečeh
izkušenejša zastopnika. Dostojanstvo, ki mu ga je poho¬
dila pritepena komedijantka, je zahtevalo odločnega za¬
doščenja. Žalitev časti mu ni mogla ostati nepoplačana.

Nepoplačan je ostal samo krčmarjev račun.

2

In tako se je obnavljala publika. Na mestu temnopla-
volase cipice, katere čas še ni bil zdelal in ki je bila
nenadoma odpotovala, ker barometrski pritisk pesku Bac-
caraju ni prijal, je sedelo petdesetletno dekletce, zadnje
izmed sanjark: imelo je sinji trakec v visečih kodrčkih,
dišečih po parfumu Ilhang-ilhang (1901), v slogu Libertv
izdelano torbico (1902) in plašček z Richelieu j evimi čip¬
kami (1903) okoli prsi, koprnečih po lahkem kavaleristu.
ki ga nikjer ni bilo; hodilo je z lakastimi čeveljčki in pe-

24

lami izza časa Ljudevita Petnajstega na travo ter pokle¬
kalo ob potočkih, da je trgalo spominčice.

Za časa Dreyfusove afere, ko so se prvikrat poja¬
vili stezniki, je doživela ljubezensko razočaranje, ali, ka¬
kor pravijo vražarice: težave v ljubezni.

Krog špiritistov (špirilisti, kakršni se v vseh planin¬
skih hotelih ob deževnem vremenu namah snidejo), je
navedel igralki velike duhove in sence med Asfodelami
Eligejskih poljan blodečih junakov in jo povabili, naj
se udeležuje njihovih medijskih sej.

— Kdo ve, gospodična, če niste medij — je menil naj-
razboritejši v družbi (til, čipke, gipire).

— Medij nisem — je gladko zavrnila igralka — in
ne verujem v te duhovite družabne igre.

— In vendar — je odločil najrazboritejši v družbi (til.
čipke, gipire) — dandanašnji ni več dovoljeno dvomiti
o nekih pojavih. Moramo jih priznati, čeprav si jih ne mo¬
remo razložiti.

— Prav dobro si jih razlagam — mu je odvrnila igralka
— v vsaki rodbini, kjer imajo šepajočo mizo, mislijo
vsi, da so mediji. Spiritizma bi sploh ne bilo, če bi mi¬
zarji nekoliko natančneje žagali noge za mize.

Krdelo deklic, prav neumnih gosk, katerim je piljenje
nohtov in metanje tenisove žoge alfa in omega v življenju,
se je gnetlo okoli igralke in napenjalo na vso moč duha,
ki se je izražal v ostroumnih opazkah: pretirano, kar
se da čedno: kaj takega; kar umrla bi, tako elegantno;
imela sem slasten zajtrk; ona jih je pa sprejemala z od¬
stavljajočim molkom. Druga skupina gospodičen je posku¬
šala pri lepi tragedkinji na nasproten način več sreče.
Vedle so se kot redka bitja, iskateljice nemogočega, z
obrazom sfing, z dvoumnimi očmi, zagonetnimi ustmi.
kovarskimi rokami, z nerazumljeno psiho in dušo, s straš¬
nimi nasprotji obremenjeno. Mlade dame, katerim se na¬
penjajo nosnice, ki dvigajo oči kvišku, stiskajo ustnice
in z nadčutnim glasom zakličejo: morda !

— Moderne gospodične smo ! — so izjavljale igralki,
da bi se ji prikupile. — Napredne deklice smo.

— Naprednjaške ali nazadnjaške — je ledeno odgo-
rila igralka, — deklica ostane vedno, kakor jo je dolo-

25

čil Baudelaire: — Une petite sotte el une pelite salope;
la plus grande imbecillite ume a la plus grande depra-
vatipn. Ily a dans la jeune fille toute 1’abjection du voyou
el du collegien 12 .

Osemnajstkaratni devici, ki je v tistem trenutku vsto¬
pila in jo preplašeno pogledala, pa je ponudila obe roki
in ji rekla:

— Razen redkih izjem, Melita !

In pobožala jo je z vitkimi prsti po laseh.

Drugih gospodičen ni bilo več.

* * *

— Pazi — jo je prosil Sketch, ko sta bila sama, —
žališ mlade dame, delaš krivico možem in me spravljaš
v kavalirske spore z mušketirji iz «Plesa v maskahs
Zasovražiš nama vse ljudi v hotelu.

— Zasovražim? Prav to pa hočem; me vsaj puste
na miru. Pripeljal si me v to nevredno gostilno s fev¬
dnim plemstvom v okovanih čevljih in klepetuljami v kro¬
jaških oblekah.

— To je najboljši hotel v kraju !

— Cernu sva šla v ta kraj?

— Sama si ga izbrala.

— Še nikoli nisem bila tu.

— Jaz še manj.

— Povprašati bi bil moral.

— In potem?

— Bi mi predložil drugega.

— Žena si. kateri človek lahko predlaga samo tisto,
kar je že odločila.

— Molči ! Že dve leti se ravnam po tvoji volji, kakor
najpodložnejša žena.

— Tisti, ki sluša, sem pa jaz.

Odmor. Nekdo je prišel v dvorano, razgrnil časopis
in čital.

12  Trapica in malopridnica; največja slaboumnost združena
z na j večjo pokvarjenostjo. V deklici je vse prostaštvo pored¬
nice in dijakinje (op. prev.).

26

— Govori tiho — je prosil Sketch. ■— Ljudje so tu.

— Vajena sem jih več — in udušila je glas.

— Sicer pa — je povzel Sketch — naj bi si bila po¬
iskala kateri koli hotel v katerem koli kraju, povsod bi
bila naletela na isto ozračje, zakaj povsod so sami leto¬
viščarji: na kmetih se namreč polasti vseh ljudi letovi-
ščarska duša; tu ni več doktorjev, ravnateljev, dijakinj,
ljubic, poslancev; samo letoviščarji f so v vsej svoji opremi
iz bučne in vesele topoglavosti.

— Vem to, a imam dovolj teh ljudi, ob katerih se
dušim. Špirijtisti, plesalci, razumniki, aristokrati, trgov¬
čiči, ki govore preko mize, deklice, ki iščejo razvedrila,
s katerim bi se malo kompromitirale, deklice z algebra¬
ično dušo, s fatalizmom opojene mlade dame, čustvene
stare device iz rokokojske dobe; baronice, ki si v zavoj-
nici obuvajo nogavice in uporabljajo parfum iz moška
in bergamot. Dovolj, dovolj ! Končno povleče ta ciklon
kretenizma še mene s seboj ! Električni zvonci ne delu¬
jejo; če prosiš malo cedrine esence, ti prinesejo iztisnje¬
nega citroninega soka; če naročiš morne vode, ti prinesejo
vrele; postaviš jo na okno, da bi se malo ohladila, in ko
jo vzameš nazaj, je led; če dam sobarici plašč, mi ga skr¬
tači na srhlo, namesto da mi ga štrka od’znotraj. Nikoli
še nisem videla take avše, kakor je ta sobarica !

— Ce bi bila razumnejša, bi ne bila sobarica. Potem
bi bila kokota.

Gospod, ki je bil prišel v dvorano, da bi čital, je ča¬
sopis pregledal, ga zopet zganil, se nalahno priklonil in
zaprl vrata za seboj. Odkar so uvedli odvetniki modo,
da dolže priče, ni previdno prisostvovati ljubavnim ža-
loigram.

Gospa je tedaj lahko zopet povzdignila glas in odprla
register s tožbami.

— Ce bi bila šla drugam, bi ne bila naletela na to pla¬
volaso prilizuj enko.

— Katero?

— Tisti zamiti obraz, kakor bi imela pnevmotoraks:
tvojo svečeniško in usodno devico.

Sketch je poskušal z njo tiho in milo govoriti.

27

— Prosim Le, da četrt trenutka premisliš, dušica ! Alj
nisi ti tista, ki ji božaš lase in se ji smehljaš?

— Mislim, da sem. Mar meniš, da ji bom na malome¬
ščanski način razodevala ljubosumnost.

— Saj ti sploh ni bilo treba imeti z njo opravka.

— Da bi vama pustila svobodo.

— Se ne pogledam je ne.

— Se je pa dotikaš.

— Nehaj vendar z bedarijami.

— To so dejstva.

— Na tem ni niti trohice resnice.

— Pozimi prav tako ni bilo trohice resnice, ko sem
te presenetila, kako si se spogledoval s karakterno igralko,
ko sem te srečala na cesti z upraviteljevo gospo in sem
te dobila za mizo z . . .

— Govoriti, spogledovati se, za mizo, na cesti. To so
mi grehi ! Kaj bi moral le reči o tebi, ki spiš z vsakomer,
ki ti slučajno prestreže pot?

— Jaz pa delam, kar hočem.

In vstala je. Sketch je ostal sam in hodil avtomatično
po dvorani. V tej tihi uri se je slišalo samo pokanje tal
pod koraki; v temi se je bil zbral še zadnji sončni žarek
na glasovirjevih •svečnikih. Sketch je prislonil čelo na šipo
in strmel v ledenike, ki so se lesketali v rumeni luči
večerne zarje; pajek je brzel domov in drčal ob svojem
drznem visečem mostičku med stebriči in gredjem. Sveža
mecesnovina v oknu je počasi izsolzila na šipo kapljico
smole.

Mladenič se je umaknil, neodločeno mencal, osupel
obstal in hotel oditi skozi vrata, kjer je bila odšla ljubica.

Skozi somračno, globoko odprtino vrat, ki so vodila
k stopnicam, je zagledal pred sabo Melito, ki ga je pogle¬
dala z velikimi očmi in molče stresla z glavo.

Bila je nadvse nežna in vitka, skoraj breztelesna, ka¬
kor prikazen. Bledo obličje ji je obdajal zamotani venec
žarkov in svetlikajočih se las. Roki sta ji mlahavo viseli
ob visoki postavi.

V tisti bledoti, s svetlim žarnim sijajem, ki je obse¬
val pred temno vratno odprtino stoječo postavo, se je
zdela človeku kakor zlata monstranca.

28

Nepotrpežljivo je zazvonil zvonec. Hitro se je prikazal
na spodnjih stopnicah natakar, pogledal številko na elek¬
trični zvočni deski, se pognal v dveh skokih po stopni¬
cah, trenutek na to pa se je vrnil in vprašal Sketcha:

— Ali odpoveduje tudi gospod sobo?

— Cernu?

— Dama odpotuje jutri. Ukazala je, naj ji naročimo
prostor v poštnem avtomobilu za jutri popoldne.

Sketch ni odgovoril; iskal je odločitve na jasnem
obrazu Melite; a modre, najčisteje modre oči, so ostale
odprte, in peterokotna usta, rdeča kakor divji klinčki,
se niso nakremžila.

Drobna deklica, ki je imela bolestno lepoto bledo¬
ličnih ljudi in ki se mu je zdela poprej manj pomembna
in prozornejša od kremenjaka, se mu je predočila sedaj
kakor zagonetna sejalka nemira.

Spadala je med tiste prikazni, ki jih ne more nihče
naslikati, ker so jim poteze preveč brezsnovne in barve
brez zadostne svetlobne sile. Vidimo jih lahko samo v
sanjah ali glasbi, zakaj glasba so pripovedovane sanje.

Natakar se je zaobrnil, kakor bi hotel oditi:

— Ce ima gospod kaj ukazati . . .

— Pokličem.

Sonce je v krvavo rdeči veselosti zahajalo za gorami
in čistilo rdeče ledeniške grebene v ognju pojemajočega
žara; dolina.se je drhte potapljala v meglenomodro ve¬
černo otožnost.

Sketch in Melita sta odšla v naravo. Moral je pogle¬
dati v obličje temu bitju, ki je skrivalo v dozdevni trans¬
parenti svoje duše kdo ve kakšne spletke. Poznal jo je
tako slabo in vendar ga je že spravila v temni nemir;
spregovorila sta le malo besed, in vendar se mu je zdelo,
da jo pozna že cela leta in da jo je spremljal v prejš¬
njem življenju po bajnih obzdrjih.

Ničesar ni storila, da bi mu vplivala na usodo; bila
mu ni nikakšna ovira, nikakšna motnja, in vendar se mu je
prikazovala v nekih trenutkih dvoma, v vrtincu nekaterih
kriz, nato pa je molče izginila in mu pustila v živcih ne¬
pojasnljiv nemir in v srcu deviški vonj po lahkih obla¬
čilih.

29

— Všeč ti je ! — je dejala ljubljenka in pokazala na
Melito.

— Prav rad bi ji obesil dve črešnji na ušesa — je
omilil Sketch: — dve rdeči lisi ob obrazu brez krvi te
žvečilke kafre bi lepo pristajali.

Toda sedaj, nekaj dni kasneje, ko sta bila izmenjala
šele brezpomembne besede in nekaj zgovornih pogledov
ter je le redko, med spori v ljubezni z razburljivo ženo
pomislil nanjo, se mu je zdela ta deklica, čista kakor po¬
osebljena čistost, to plavolaso okostje, kakor vtelesenje
nevarnosti, simbol grožnje, (morda ponevedoma) odloči-
teljica o njegovi usodi'.

— Naj vas pogledam, Melita — se ji je upal reči na
samotnem ovinku.

Otrok se je nasmejal.

— Naj vas pogledam, Melita — je prosil v strahu in
jo motril, kakor bi preiskoval nasprotnika, ki je morda
skril orožje.

Toda otrok se je izmaknil njegovemu pogledu in se
oddaljil dva ali tri korake od njega.

— Poglejte me !

Skočila je na skalo, ki je bila črna ko bazalt in štiri¬
kotna ko podstavek; tam zgoraj, dva metra nad cesto, se
ji je odražala svetla, šibka postavica od temne baržunaste
odeje, v katero se oblačijo noči na planipah in jo Od¬
grinjajo samo v jasnih nočeh, da potonejo v mesečini^

A podajalo se ji ni nič, ko je stala ko smešen kip. Sto¬
pila je nazaj k prijatelju in se mu približala, da bi je ne
imel na sumu, češ, da je hotela v svoji koketnosti;, naj
bi stekel za njo.

— Dovolite mi, da se vas primem?

In prijela ga je pod pazduho.

Cesta je držala ob hudourniku; ob hudourniku, ki
žubori kakor noben drugi; poje kakor gosli, katerim manj¬
kajo tri glavne strune in jim ostaja satao najvišja, ki jo
požira veter in njegov lastni glas.

Lys !

Tudi njegovo ime je en sam udarec po zadnji struni.

— Pojdiva dol ! — je predlagala Melita in vlekla na

30

uho surov žvenket aluminijastih loncev. — Letoviščarji,
ki se vračajo.

In ne da bi ga izpustila, je stekla v polkrogu okoli
njega.

Gostilna je rezala v temno ozadje osem majhnih sve¬
tlobnih pravokotov.

— Hotela sem vas samo pozdraviti — je po dolgem
obotavljanju šepnila Melita. — Jutri odpotujete. Nikoli
več se ne bova videla. In vendar se ne moreva raziti ka¬
kor dva tujca, katera je privedlo naključje v isto gostil¬
nico in katera je upravitelj posadil za dve različni mizi.
Hotela sem Vam dati roko malo proč od vseh teh malen¬
kostnih ljudi. K poštnemu avtomobilu bi ne prišla; kdor
odpotuje, mu leži prtljaga vse preveč pri srcu . . . Potem
pa tudi ne bom ob tisti uri tu.

— Greste tudi vi nazaj?

— Naprej gor. V nasprotno smer. Na gore.

— S kom?

— Z nikomer. Vedno sem hodila sama; vedno so me
videli samo: ob morski obali, nad dolinskimi jarki in po
bučnih cestah v velikih mestih. In verjemite mi, da tega
ne delam iz nečimrnosti. Vse človek lahko hlini, samo ne
ljubezni do samote. Kdor se odloči v nadutem razpo¬
loženju za ljubezen do samote, katere pa v resnici ne
ljubi, jo izda že po nekaj dnevih s prvim, ki pride mimo.

— Potem sem jaz . . .

— Vi niste navaden mimoidoči. Koliko je šlo drugih
mimo, pa se nisem zmenila zanje.

Ko so prihajali izletniki v enakomernem koraku bliže,
sta stopila Melita in Sketch v stran.

Na vonju po grenkih mandeljnih, ki ga je oddajal, sta
spoznala tvorničarja nitrobencola. Ko je izginila nejasna
gmota nahrbtnikov in ljudi v megli, je deklica nadaljevala:

— Ali veste, kje se človek resnično samega počuti?
Sredi množice, med tremi milijoni prebivalcev, med tremi
milijoni neznancev. Nasprotno pa ne dobimo v samoti,
v naj oddaljenejših vaseh, nobene prave samote, ker za¬
dostuje, da poznamo enega samega človeka, pa ga sreča¬
vamo na vsak korak.

31

In ko je šel navzdol po megli z bledo, plavolaso, v
svetlo oblečeno deklico, ki je bila, sodeč po hladni roki,
vitki, goli roki, ki se ga je dotikala, tako lahka in mila,
si je mislil zbegan in brez prepričanja:

— Ta otrok je čudovito lepa, pestra, slikovita rastlina.
Ko grem z njo, se mi zdi, kakor da nosim kvečjemu cve¬
tlico v gumbnici.

Lagal je samemu sebi. Nikogar si ne upamo tako drzno
nalagati, kakor samega sebe.

— Ali niste bili nikoli v tujini? — ga je vprašala
deklica — Jaz že, zelo veliko sem potovala.

— Sama?

— Sama.

— Nimate sorodnikov?

— Nikogar nimam. Imam kakšnega brata, kakšno se¬
stro, očeta. Nimam pa matere. In kdor nima matere, mu
je, kakor da nima nikogar.

Pomolčala je in pomislila. Nato je .povzela:

— In potem, in potem . . . Pravi sorodniki niso tisti,
ki jih imamo po rodoslovnih določilih; ti nas ne privlaču¬
jejo; na lepem naletimo v svetu na tujca, ki nam je brat,
oče. On nam je pravi sorodnik.

— Pa ona dama . . .?

— ... ki me je obiskala? Neka teta. Pred nekaj mesci
sem jedla, kakor danes, kolačke v slaboglasnem baru Can-
nebiere. Pred letom dni obsorej, potem, ko sem do omame
prisluškovala petju murnčkov v Provansi, sem se potopila
v sveti molk Biskajskega zaliva, med plesalke fandanga in
pelotaris a c h i s t e r a, to so žogavci v rokavicah iz
ločja. Kar naprej bi potovala. Ce ima človek srečo, da ne
pozna jezika, se mu zde v tujini vsi ljudje veleumni;
če ne razumeš, kaj pravijo, misliš bogve kakšne ostro-
umnosti in posebnosti so ti povedali ! Toda od dneva, ko
jih pričenjaš razumevati, vidiš, da se menijo ko vsi drugi.
In nato si daš pritisniti na potni list nov pečat, preko¬
račiš mejo in odideš v novo deželo z drugim jezikom, da
se ti zopet izbudi slepilo.

Prispela sta bila do brvice, ki se je nagajivo zibala
na negotovih kamnih.

Melita se mu je opirala na roko.

32

— Le zakaj vam pripovedujem te reči?

— Da odrineva trenutek slovesa. Tega trenutka se
bojiva.

Gosli Lysa so pele svojo zategnjeno noto na četrti
struni, in mostiček se jima je stresal pod koraki.

Ustavila sta se.

— Ničesar se ne bojim ! je izjavila Melita.

Ali ko ji je pobožal z ledenikov padajoči piš tilnik
in so se brezove deske še bolj grozeče zazibale ter je moč¬
neje zašustelo po suhem listju, se mu je prižela z obema
rokama k rokavom in se mu naslonila na prša.

Vdihaval je vonj njenih od megle mokrih las in jo
privil vso drhtečo, vso toplo k sebi ter ji pritisnil us¬
tnice na hladni tilnik, ki so ga puščali na kratko ostri¬
ženi lasje prostega, da je oddajal čutno toploto polne
mladosti.

— Ne, je zastokala in vrgla, liki ptica, nazaj glavo,
da mu je ponudila bledo in strastno obličje, da mu je po¬
nudila usta, polna ljubezni in dve očesci, polni solza.

Plavolas otrok, meglena noč, veter, brv preko pojo¬
čega hudournika . . .

V čudovitih starih časih, ko brzojavne žice še niso
bile oskrunile gora, da bi jih privedle k civilizaciji, so
se ustvarjale lepe basni, ki so jih pripovedovali priprosti
ljudje, pesniki spesnili v stihe, ljubeči pa ponavljali (lju¬
beči so pesniki brez knjig s stihi). Tako so se ustvarjale
v čudovitih starih časih lepe basni.

— Nekaj imate na srcu, ubogi mladenič, — je šep¬
nila deklica z ginjenim glasom. — Povejte mi vse. V tem
spovedniškem somraku si je sladko izpovedati majhne za¬
upne reči.

S počasnim korakom sta šla navzdol proti gostilnici,
ki j u  j e  vabila z zastrto svetlobo in napačnimi zvoki
gonga.

$ ❖ *

— Gospod ve, da obeduje dama v svoji sobi? — je
vprašal s hladnokrvno zgovornostjo upravitelj Sketcha
m jemal z mize enega obeh priborov.

3

33

— Ali so časopisi prišli?

Razgenil je časopis in pojedel zdaj žlico juhe, zdaj
prečital stavek. Toda povedati bi ne bil mogel, ali je pre-
čital članek enega tistih gospodarskih akrobatov, ki znajo
dokazati z uporabo istih številk, kako drevi narod v go¬
spodarski polom ali da ima denarja ko smeli, ali pa je
prečital poskus enega mnogih neznanih kritikov, da bi
uničil slovitega umetnika na neplodovit način, ki je pri
njih žal v navadi, čeprav se jim z neprebavljimi članki
nikoli ne posreči, da bi se rešili neprestane pozabe in za¬
padlih menic .

Melita in igralka, ženska, ki mu je predstavljala pre¬
teklost, in deklica, ki bi mu mogla razsvetliti bodočnost,
žena, ki mu je bila ljubljenka in deklica, ki bi mu mogla
biti ljubezen, sta se stopili v eno, menjavali sta se mu in
prerivali po nemirnem duhu.

Jedilnice za njegove oči, ni bilo več; vzeli so mu krož¬
nik in mu dali drugega, ne da bi bil to zapazil; želel je
dober tek gospodu, ki je odhajal, pomešal francosko gor¬
čico v marelično marmelado; pritrdil, ko ga je vprašal
natakar, ali želi kave, in ko je stala pred njim, zanikal,
da bi jo bil naročij; nato pa jo je nevede izpil.

Melita si je oblekla vonjavo zeleno obleko iz tila, ki
je odkrivala suhe roke, skoraj otroškim podobne, da je
bila videli, kakor bi bila odeta v nežne in prozorne alge,
ki jih imenujejo ribiči sirenske čipke.

«Da bi ljubil njo, ne ! — si je Večkrat prigovarjal, ko
si je prikliceval občutje, katero je imel malo poprej. —
Rad bi romal po cestah in hodil v razsvetljene kavarne
ob strani te slikovite celote v harmoničnih in kričečih
barvah, ki jih ta ljubka ženska tako okusno združuje na
sebi. Da bi jo ljubil, ne !»

Melita, ki mu je sedela nasproti, je iztegnila roko,
da bi si vzela neko stvar z bližnje mize, ter se je cela
nagnila.

«Dolga, plavolasa skrkot — jo je opredelil Sketch sam
pri sebi, ko jo je opazoval. — Vem za ravnokrilo žuželko,
ki jej je podobna: je tudi zelena in potegnjena ter ima
ploščat prsni oklep in nazaj potisnjeno oprsje, velike,
zvedave oči, kakor ona, in kakor v molitvi sklenjene,

34

drobne, veliko predloge nožiče. Imenuje se: mantis re-
ligiosa 13 «.

«A primerjal sem jo že s preveč žuželkami — je po¬
mislil z občutkom kesa; in ko se je upiral tej nagonski
nežnosti, je dopolnil: ... to ljubko živalco.«

— Ali ste nesli gospe kosilo?

— Legla je v posteljo.

— Kaj ji ni dobro?

— O, dobro ! Spi.

Po živčnih krizah je spala.

Salonski komik, vnet čitatelj znanstvenih časnikov,
mu je dejal, da se mačke prihulijo in puhajo vedno po
adrenalinični 14  sprostitvi.

— Adrenalična sprostitev ! — je javljal komik med
skušnjami ali ob viharnih večerih, kadar je pripravljala
umetnica z napetimi živci nevihto.

Na njene adrenalične izbruhe se je bil Sketch navadil;
prešli so mu skoraj v potrebo. Vsako jutro deset minut
prepira z ljubljenko pomeni zdravilno telovadbo, ki pri¬
pravlja človeka za dnevne boje s svetom. Sleherni dan je
moral opraviti deset minut gimnastičnega spora v spalnici.

— Ta žena ti vpliva vznemirljivo kakor natrijev klorid
na živce — je določal komik. — Moral bi jemati brom.
Brom pomirja.

Brom bi mogla biti Melita, dete, ki se mu je prikazalo
z bilko v zobeh.

Ali če brom dolgo uporabljaš, otopiš.

Žuželke, daljni medicinski spomini, so mu vrtinčasto
vstajale v duhu.

«Odslej lahko ljubim samo ognjene ženske, kakor je
ona — si je mislil — a druge tako razburljive izlepa ne
dobim. Devica, plavolasa devica, je kakor čaša slatine,
ki jo ponudimo alkoholiku.«

«Pa tudi, če bi našel lepšo, čustvenejšo, razumnejšo
ženo, ki bi me bolj ljubila, bi se mi nje ne posrečilo na¬
domestiti. Ljubiti žensko se pravi, navaditi možgansko
živčevje, da se vzgiblje samo za njo. Vsaka žena ima svojo

13  Kobilica (op. prev.).

14  Adrenalin = hormon, ki povečava krvni pritisk (op. prev.).

3"

35

„ valovno dolžino", kakor bi rekel radijski telefonist. Lahko
prebrodiš ves svet, pa ne najdeš drugega ženskega bitja,
ki bi imelo njeno „valovno dolžino", čeprav bi bilo zalše,
čutnejše, zaljubljenejše, kakor ona.«

«In vendar me ta ženska zastruplja. Zaradi nje se
staram. Pači mi vsa dejstva, vrednotenje vseh stvari.
Nepojasnljiv pojav je to, kakor nesreča in hipnoza. Je
to zli vpliv, ki name deluje, prenaša name žarko besnočo,
vrtinčasto blaznost; smejem se, kakor bi vdihaval dušikov
monoksid, plin za smeh: otožen sem, kakor bi bil pojedel
bolivijsko solato iz kokinih 18  listov, po spopadu z njo sem
več dni silno nemiren; vse me draži, brez vzroka bi me
kar razneslo.«

«Pred samim seboj postajam smešen, ko prehodim
po cele noči pod njenimi okni, da vidim, kolikokrat prižge
ljubimcu na ljubo luč.«

«Pred drugim postanem smešen, kadar nosim na
obrazu sledove njenih nohtov. Preden se lotiš pogovora
s to ženo, si je dobro vbrizgniti za vsak primer injekcijo,
proti tetanusu« — mu je bil nekdo zašepelai.

Ostal je bil sam v jedilnici. Natakar je odvijal vse
luči, razen one na njegovi svetilki. V optičnem brzo¬
javil hotelskih uslužbencev pomeni to znamenje: — Go¬
spod, samo na to čakamo, da še vi odidete.

Skeleli se ni ganil.

— Naj jo pobrišem? Brezuspešen poskus. Ne, to ni
noben brezuspešen poskus. Bil je brezuspešen, ko sva se
zapustila v dolgi dobi, samih sporov, obupa, strahu, ko me
je trla ljubosumnost. A danes, ko ne stoji med njo in
menoj noben moški, danes bi morda lahko odšel in bi me
ljubosumnost ne gnala več nazaj.

— Ce bi hoteli prikazati našo ljubezen grafično, ali
bi jih videli prekinitev, madežev in ponovitev :

— Jutri odpotuje — pravi. In bi res odpotovala, če bi
je ne prosil, naj ostane.

— Pa če bi je ne prosil?

Natakar je bil slekel uradni frak in jel z nesramnim
ropotom obračali stole na mize.

15  Koka = perujski grm (op. prev.).

36

— Bi gospod še kaj radi?

Skeleli je vstal in odšel.

Oblečena v tesen jopič iz bibrovine in z obema ro¬
kama globoko v žepih je stopala Melita prav počasi po
stopnicah navzdol ter se na vsaki pozibala na eni nogi.

— Kam pa tako hitro, Melita?

— Po cigarete in meteorološki svet.

— Kdaj mislite odriniti?

— Velela sem, naj me pokličejo ob petih.

— Spremim vas.

— V gore?

— Do meteorološke opazovalnice.

— Pojdiva.

— Toda jutri zjutraj ne boste mogli iti. Videli boste,
da bo nemarno vreme. Če ne bo deževalo, pojdem z vami.
Ali hočete?

— Izostanem nekaj dni.

— Jaz pa grem za nekaj dni zraven. Me hočete?

— Pa še rada.

Že sta odprla vrata trafike, da je veselo zazvonil
zvonček.

Starec z dolgo, razpuščeno srebrnkasto brado, je po¬
molil mladi kupovalki, kakor po navadi, zavitek s sto
cigaretami.

— Kakšno vreme bomo imeli jutri?

Starec je vzel pest soli, motril vlagokazne pogoje, dvig¬
nil potem glavo, in iskal skozi medle šipe nevidno točko
na meglenem griču.

— Nobena zmota ni mogoča — je prerokoval. —
Če . . .

In izgovoril je pregovor, nekakšen stih v nerazum¬
ljivem jeziku, mešanici iz pokvarjene nemščine in razkro¬
jene keltščine, ki jo je Melita prav dobro razumela: ne¬
dvomno dež.

— Kaj je rekel?

— Božansko sonce — je prevedla deklica.

Pozdravila sta.

— Vi ne požirate dima? Ne? Mene pa je dojila silovita
bolgarska dojilja, ki mi je molila svoje balkanske prsi,
hkrati pa kadila dolgo leseno pipo.

37

Ko sta stopala po cesti, jima je še zmerom veselo
udarjalo na uho žvonkljanje zvončka iz trgovine, polno
svečano razpoložene, glasne, zveneče hudomušnosti. Kas¬
neje je slišal mladenič še vedno v ušesih odmev mnogo
obetajočega žvenkljanja, ko je odkril v sobi na ramenu
dolg zlat las in si ga ogledoval ob svetilki.

sjs * *

Vso noč je čakala igralka, potrta od izčrpanosti in
hrepenenja. Napravila se je bila lepše in je modro upo¬
rabila vse male pomočke, skrbno varovane stekleničke,
čudodelne kreme. Luč je bila zastrla s tem, da si je napra¬
vila senčnik s pomočjo svilene rute z velikimi pisarni,
da bi ga sprejelo ljubčku v najskrivnejših odtenkih vse
preveč znano telo z novo tajinstvenostjo. Ali noč je nemo
minila. Nič se ni oglasil zvonec, nič ni zalajal pes v da¬
ljavi, nič ni glodal črv v lesu (zvonec, pes, črv v lesu:
v vseh nočeh brez spanca). Tudi Lysu je pojemal glas, da
ga ni bilo več slišati, kakor da bi ga plačevalo Gostilničar¬
sko združenje samo zato, da Šumija podnevi.

Vrata je bila samo priprla, da bi se svetlikala skozi
prislonjeni vratnici luč, kakor vaba za ljubljenca, in da
bi lahko vstopil, ne da bi se ponižal.

Zadremala je, se prebudila in se premetavala v tistem
mučnem stanju brez volje, ko se zde noči brez kraja, in
se je zopet izgubila v bolestnem svinčenem spancu. Ko
se je prebudila, je bil dan.

Se počesala se ni, niti v zrcalo pogledala, in že se je
oblekla v jutrnje oblačilo ter stekla do ljubljenčevih vrat.

— Odpri !

Vse tiho.

— Prosim te, odpri!

Vse tiho.

— Za božjo voljo te prosim, odpri. Ljubi, preljubi, ne
bodi vendar tak.

In ojarijela se je s prsti vrat, kakor mrtvaških nosil,
katere bi ji hoteli odnesti.

— Oprosti mi ! Kaj sem ti vendar storila? Tako rada
te imam !

38

Pod pritiskom njenega telesa je bilo videti, da se pre¬
perela vrata vdajajo.

Uprla se je vanje z odprtimi dlanmi ... in stala je
v Sketchevi sobi.

Duh po kolinjski vodi in zobni pasti, razrita postelja,
divji nered v sobi, kakor da bi se komu mudilo izginiti.

Gospa je šla s počasnim korakom in nemo nazaj v
svojo sobo, nič ni jokala, ni trgala žepnih robcev in raz¬
bijala stekleničk.

Izbrala si je na toaletni mizici izmed lepo razvrščenih
pomočkov prav majhno pilico s slonokoščenim držajem
in je začela s pohlevno mirnostjo piliti konico nohta, ki
se je bil ob upornih vratih lahno zatrgal.

3

Dve človeški postavi sta stopali ob rumeni jutrnji
zarji na sredi pobočja po orošeni stezi navzgor in se obr-
savali ob vresje z žiljem v dehtečih arabeskah.

Kakor dva ljubezenska tihotapca, ki sta spravila ne¬
varno bogastvo svoje samoprevare v stran, sta molčala na
begu po poti v goro, iz strahu, da bi jih ne izdal glas.

A ona, Melita, ki je hodila naprej, se je zibala v bokih
in se smehljala ,kakor bi ji duša v notranjosti po tihem
godla ritornel iz mladosti.

— Ste mar utrujeni, Mavro? — je nagajala punčka, ko
je opazila, da ga je za nekaj korakov prehitela.

Sketch se je nasmehnil in jo dohitel.

Ime mu je bilo Mavro Mauri. Na svetu so očetje, ki
bi morali prositi sina za odpuščanje, ker so mu podarili
nezahtevano življenje, pa si dovoljujejo še neslane be¬
sedne igre in šale z njegovim imenom.

39

Mavro Mauri je bil veder, kakor bi ga žaloigra ne glo¬
dala, ampak jo je pustil spodaj. Duševna muka od prej¬
šnjega večera se je bila čudovito pomirila in se stopila v
nekakšno blodnjo.

Zlo mu je greblo po drobju, ali bežal je pred njim
kakor bi bil v narkozi. So bolniki, ki radi umro, če lahko
umro drugod, ter zahtevajo samo kako drogo, da jih po¬
miri za to zadnje potovanje.

Vedel je, da je vznemirljiva žena vso noč nemirno
prebedela; z razpuščenimi bujnimi lasmi, orošenimi tu
pa tam s solznimi biseri, je čakala, da pride in jo po¬
ljubi, kakor vedno dotlej v takih primerih. Toda on je
bil ostal v svoji sobi; ves zamišljen v sanjarije in brez
sleherne volje je v globoki nočni temoti sledil s fosfor¬
jem prevlečenima kazalcema, ki sta se svetlikala, se po¬
mikala naprej, dohitevala in prehitevala na urnem fos¬
forju.

Nič ni spal, da je mogel bedeti nad spanjem svoje
volje.

Namah pa se je ob prvi svetlobi jutrnje zarje dvig¬
nil, kakor bedeči hipnotiziranci, pobral nekaj razmetanih
predmetov, jih zmetal v nahrbtnik ter odšel z zadržano
sapo, po prstih na cesto, da bi si ne prebudil speče volje.

Zala, plavolasa, v mladosti prekipevajoča, bolj sveža
od presnega sadja, ga je pričakovala Melita na hladnem
zraku. Videti je bilo, kakor da ji zrak kodra kratke lase.
Nosila je obleko za na gore, kratko krilce iz težke volne
s škotskim vzorcem po kroju kil t 16 , ki maha planincem
po golih kolenih in kliče hrepenečo veselost med bobenčki
in dudami.

In krenila sta na pot ter po dolgih odmorih govorila
o rečeh, ki niso imele z njunim brezumnim početjem
nobenega opravka .

— Kaj vse je vtaknila Melita v svoj obilni nahrbtnik?

— Vse, česar niste deli vi v svojega.

Stopala sta po taktu, ki sta ga jima dajali okovani
palici, bijoči ob kamen. Melita spredaj, dva koraka za
njo Mavro, ki je gledal bolj njo, kakor pot; med zlatimi.

16  Škotsko vojaško krilo (op. prev.).

40

od vetra razmršenimi lasmi in žametnim jopičem je ka¬
zala odprtinica rožnato, z nežno, plavo dlačico pokrito
meso. Na prozornem nebu se je podil venec oblakov zdaj
sem zdaj tja.

Stopala sta ob pobočju navzdol, prekoračila vršeči
hudournik in se vzpenjala nato po nasproti ležečem ob¬
ronku. Ko sta šla mimo skupine hiš, se je prikazalo ob
temnih vhodih nekaj zvedavih obrazov. Prepodila sta
trop kokodakajoče kuretine okoli vodnjaka.

Potem zopet samota.

Druga vas z majhnim pokopališčem, kjer se je pre¬
ganjalo po visoki travi na grobovih nekaj otrok.

— V teh krajih se otroci nič ne boje smrti — je opom¬
nil Mavro in pogledal čez ograjo. — Morda čutijo otroci,
ki so bliže naravi, kakor mi, morda neposredno spozna¬
vajo, da so pokopališča neslišne delavnice, kjer se smrt
spreminja v življenje.

— Prav ste povedali, — je pritrdil glas od znotraj.
Bil je starec, ki je kopal grob. In namesto, da bi pel,
kakor Hamletov grobokop, je pil.

— Dober dan, gospod učitelj ! — ga je pozdravila
Melita in se obrnila proti njemu.

Stari (učitelj, župan, grobokop in paznik hidroelek-
trične družbe), je opiral brado na lopato in govoril:

— Oni se ne boje življenja, ker ne vedo, da je to
solzna dolina.

— Dolina solz, ki se odvajajo po ceveh, — se je po¬
šalila Melita in pokazala z gorsko palico na hidroelek-
trične cevi .

— Jezera, veletoki ... — je razlagal s široko gesto
modroslovec in odpravljalec na oni svet. — Vode je do¬
volj.

— A popijemo je le malo — je dodal Mavro.

— Kaj hočete? Zdravnik mi je ukazal, da moram jesti
grozdje, pa ne smem požreti kože in pečka; zato rajši
pustim, da oboje izločijo s pomočjo stiskalnice drugi,
jaz pa popijem dva meseca pozneje tisto, kar so izstisnili.

Melita je stresla z glavo, se zasmejala ko otrok in
prečitala na grobnem kamnu obledeli napis v francoščini:

41

Redka radost

Sama Luga, jad
Nato pa krsta trda
In zemlje hlad.

— Pretiravanja ! — je ugovarjala, prijela Mavra za
roko, veselo pozdravila in ga potegnila naprej.

— Prikupljiv je ta spravljalec mrličev !

— Tu pa prebiva tisti, ki ga zalaga.

Bela hišica z balkonom, na katerem so žarele ge¬
ranije.

— Zdravnik — je zvonko zaklicala Melita — še skep-
ličnejši od njega. Vedno ima pripravljene tri recepte: za
glavobol, za trup in za vse druge primere. Ce ga kličejo
ponoči, se pouči njegova žena z okna o bolezenskih zna¬
kih in spusti potem ta ali oni recept na tla. Drugo jutro
gre soprog lepo počasi k bolniku na dom, odredi ravnanje
z njim, in če se mu zdi slučaj brezupen, kar lepo napiše
mrliški list in dovoljenje za pokop; izpusti samo dan, ki
ga potem domači, kadar to Bog hoče, izpolnijo.

Dve uri sta že hodila.

— Mavro, ste kaj lačni?

— Žejen sem.

— Med hojo ne smeva piti.

Hitro je omilila zapovedniški glas in mu popravila kravato.

Hočete sladkorček, Mavro?

— Ne.

— Hočete poljub?

— To pa.

— Prehitro. Sva še izpod šestnajst sto metrov.

Na ovinku se je prikazala čreda koštrunov. Nekaj teh
živali se je v strahu razbežalo; najmanjše so se pribli¬
žale Meliti, ki jih je priklicala s posebnim klicem in iz¬
tegnila zaprto roko. Ko jo je obkrožala, oblegala in se z
vseh strani gnetla okoli nje prožna, živa volna, je po¬
tegnila iz nahrbtnika velik kos kruha ter pustila, da so ji
ga iztrgali najdrznejši, tisti, ki ji niso dali časa, da bi ga
nadrobila.

42

Požrešno, otročje, drzno in samoljubno so si utrli
zaostali prehod pod in nad glavami drugih ter so prevrnili
darovalko. In Melita se je vsa v nasladi zasmejala ter
zadrhtela pod vlažnim ščegetam teh mehkih in nežnih
gobčkov.

— Nič več ni — je ponavljala, razprla prste in po¬
kazala vsem tistim velikim, poželjivim očem dlani. Eni so
še malo postali in jo ogledovali zatopljeni s svojim hre-
penečenim pogledom in semitskim profilom. Eden naj¬
manjših, stoječ liki pisemski obtežilnik na skali, je ostal
še naprej nepremično tam, dokler nista obe skrivnostni
postavi izginili za skalnato steno.

— Gobčki teh živalic so dražestni! — se je izpovedala
Melita, ko si je umivala lepko roko v bistrem potočku. —
Ce jih božaš, čutiš čudovit dreget preko vse kože. Ko
sem bila otrok, so mislili, da sem izprijena, ker nisem ra¬
zumela nič o glasbi, nisem ogledovala slik in sem se
smejala vsem pesniškim proizvodom; nasprotno sem pa
kar prebledela od uživanja, če sem lahko pobožala neke
svile, žametne sadove, mehke, tople in kakor konjski go¬
bec sprijemljive reči". Objemala sem drevesa našega vrta
v Kalkuti, kjer mi je bil oče konzul, in sem imela občutek,
kakor da božam hrapave slonove šape; spraševala sem se,
kako morejo pognati iz tako okornega in skromnega debla
tako nežne reči, kakor so cvetovi, in tako žlahtne, kakor
sadovi: prislonila senr lice na skorjo, da bi odkrila skriv¬
nost, in poljubljala sem' vlažne popke, nežnejše od otro¬
ških ust. Moja uboga mati je dejala, da imam na koncu
prstov oči, liki polži, ki jih nosijo na rožičkih.

Mavro je molčal, ko ga je gnala usoda na to goro,
stopajoč za tako vitko in plavolaso deklico, ki je bila
podobna postavi iz nordijskega bajeslovja, kakor pravijo
tisti, ki ne poznajo ne severnega, ne južnega bajeslovja.

Niti tega ni vedel, kakšen je njun cilj. Majhen kraj?
Samota? Vas na drugem pobočju?

— Občudujem visoke gore — je nespoštljivo priznal
— če so ukročene z žično železnico, ki nas pripelje nanje.
Imam razumevanje za večni sneg, toda le, če ga lahko
opazujem' s hotelske terase, zleknjen na ležalnici; poleg
mene strojček za kavo, iz katerega kaplja vsebina v čašo,

43

v roki pa Bergeretov članek. Da bi si pa drgnil noge ob
skalovju, plaval nad prepadi, spal po kočah, se napravljal
kakor Eskimi in se vračal odrt, s krvnim pritiskom in
očesnimi vnetji, se mi zdi žrtev, ki je skale, čeprav so
deviške, in sneg, čeprav je večen, nikdar niso vredni.
Nikar pa ne govorimo o gosposkem, domišljavem, strast¬
nem, melodramatičnem, divjem alpinizmu, z življensko ne¬
varnostjo v načrtu!... Kako le moreš jemati resno ničevo
vnemo listih elegantnih, šibkih, razvajenih in omehkuženih
dam, ki ne uporabljajo stopnic niti do prvega nadstropja,
ne da bi sedle v dvigalo, in si dajo prinesti v hišo celo
košček kupljenega, lepo dišečega mila, nasprotno pa žro
kilometre, ko se vzpenjajo po neprevoznih poteh z upog¬
njenim hrbtom, natovorjenim na podaljšanem mozku z
nečloveškimi bremeni?

— Videti je treba — je premeteno opomnila Melita,
mu ponudila roko in stopala ob njegovi strani — ali so
pristne tu zgoraj ali v mestu. Mogoče pa puščajo, pokvar¬
jene v mestnem življenju, svojo nečimrnost in nežnočut-
nost v dolini in se tam zgoraj, na višini očistijo; morda
niso lažne v gorskem kisiku, temveč v parfumirani salon¬
ski brozgi. Se ti to ne zdi logično? Se ti zdi nesmiselno?
In ali se ti ne zdijo nelogične reči lepe? Mar ni brezumno,
da sva ti in jaz v tem trenutku na tej stezi?

Ustavila se je, iščoč cesto, šla nekaj korakov naprej,
pregledala tla.

— Mavro — je dejala in mu obrnila hrbet, da bi mu
podala nahrbtnik. — Ali vidiš jermen? Odpni ga!

— Sem ga že.

— Kaj j e notri?

— Čokolada.

— Vzemi čokolado ven! Kaj pride sedaj?

— Caj.

— Vzemi čaj ven! Kaj je pod njim?

— Jodova tinktura, vata, vkuhane marelice.

— Vse ven. In potem?

— Rumen ovitek.

— Daj mi rumeni ovitek in deni marelice, jod, vato,
čokolado in čaj lepo nazaj!

44

Izvršil je ukaze in jo poljubil na tilnik, medtem ko
je ona s smešno resnostjo pregledovala vojaški zemljevid.

— Ne moti glavnega štaba!

In ko je bila vtaknila zemljevid nazaj v ovitek, mu
ga je pomolila čez rame.

— Deni tudi topografski zemljevid nazaj v nahrbtnik.
Sedaj pa greva! Tod.

Slabokrvni martinčki na mokrih kamnih, ki so vneto
uganjali sončno terapijo, so se zmuznili v skrivališča.

— Kaj če bi sedla?

— Seveda, dragec, da pokusiva sladke marelice? Go¬
tovo si globoko založil škatlo? Tu je. Pusti, odprem jo;
enostavno: odprta je! Poišči žlico! Poglej bolje! Si videl,
da je tu? Začni ti, ki si gost; odpri usta; roke proč; dobro'?
Sedaj pa eno za mene. Le počasi, sladkosnednež. Še eno
zate. Ta pa zame. Ti diši sirup? Glej no, kdo pride! Pa me
vendar ne bosta pičili! Nesramnici! Na rob sedata.

— Dve čebeli iz zadnjih panjev. To je odposlanstvo
tvojih sestra, deviških srebavk rose, katero so ti poslale
za dobrodošlico nasproti.

— Dober dan, odposlanstvo. Lahko bi bili izbrali dve
kraljici, namesto dveh delavk.

— To je delavsko odposlanstvo.

— Svojim svetlim sestricam le malo zaupam. Med se¬
strami je mogoč tudi umor. Prepusti jim škatlo in rajši
odriniva.

Kakor rododendron rdeča in mesnata, se je prikazala
triletna deklica na pragu trogloditske koče. Na bližnji vi¬
šini je žela mati nekaj rženih klasov, ki so zrasli med
kamenjem na trohici zemlje, kakor vbogajme neimenova¬
nega.

Dekletce se je smejalo na usta, vrezana kakor denar¬
nica, v polkrogu v okrogli obražček.

— Denarnica, ki čaka daru v obliki bonbona.

— Nič se ni zahvalilo za dar in ga tudi ni takoj neslo
v usta, v odrevenelem občudovanju si ga je le ogledovalo.

— Ali ti kaj umijejo obraz? — je dobrodušno pobarala
Melita.

— Ne! — je zlovoljno zavrnila deklica grdo žalitev.

— Pojdiva! — je opozorila Melita. — Si truden?

45

— Jaz ne. Pač prej ti, kakor si šibka, prozorna, brez
teže...

— Kajpak! Čemu le ne rečeš naravnost nedotakljiva,
brezsnovna, sušičava?

— Ce bi te imel objeti z rokami, bi se bal, da le ne
zdrobim.

— Tako ravnaš z menoj, kakor v Muranu 17  s stekleno
peno. Pa vendar sem lahko močna. Boš videl. Imam volje
zase in za druge.

— Jaz pa nili zase ne. Nedostaje mi volje in odloč¬
nosti. Ko bom zelo bogat, bom plačeval človeka zato,
da mi bo vsiljeval svojo voljo, prevzemal pobudo, sestav¬
ljal potovanja, izbiral kravate in me pošiljal v posteljo.
Namesto služabnika najamem samosilnika. Bolje je imeti
trinoga, kakor sužnja. Mislil bom. da delam po njegovi
volji, v resnici bom pa izvrševal svojo, zakaj on bo dajal
moji sposobni, a brezlični volji obliko in aktualnost.

— Kako kabalistično govoriš' — ga je podražila Melita
— spominjaš me na senatorja v našem hotelu, ki si pri¬
trdi vsak večer na vsako kocino v bradi košček svinca
in sede zaspi, da bi tudi v spanju ne bil videti drugačen,
kakor na govorniškem odru. Ali sem te razžalila? Oprosti.
Ko me bolje spoznaš, me boš že razumel. Častim iskrene
ljudi. In iščem jih, koder se potepam, pa najdem le redke;
izjemna bilja so poslala tako vsakdanja, da pomeni sre¬
čanje z vsakdanjo ženo izjemen primer; vse se vedejo,
kakor zamotane narave, skeptiki. Skeptiki me za trenutek
zanimajo; a že po prvi nasprotni trditvi jih ne prenesem
več; skepticizem se mi zdi kakor zastrta prostodušnost,
kakor alibi za nevednost, in ga gledam prav tako težko
kakor siromaštvo v fraku. Všeč so mi preproščine, pri-
mitivneži, neumneži, ki čitajo v mehurčkih na kavi pri¬
hajajočo smrt, napovedujejo usodo iz črt na roki in po¬
slušajo bučanje oceana v odprtinah školjk. Ne morem pre¬
našati mladih dam v mojem življenjskem položaju in sta¬
rosti. ker vse pozirajo, ker imajo, če jih poslušamo, vse
zavojito dušo, labirinlsko psiho, in so vse deležne trage¬
dije, da jih ljudje ne razumejo. Pri tem pa so bedaste !

17  Mesto v beneškem okrožju (op. prev.).

46

In ker se imam tudi jaz za nerazumljeno, jih mrzim, kajti
bojim se biti pozerka, kakor one.

— Kdo te ne razume?

— Moja rodbina. Zato se podim po svetu. Nesrečnica
sem; in približala sem se tebi, ki nisi srečen.

Mavro je hotel sesti. Odložil je nahrbtnik in se na¬
slonil na skalo. Imel je mrzle roke in strmeče, trudne
oči so kazale nepremagljivo nagnjenje, da bi se zaprle.

—- Nikar ne zaspi — ga je prosila Melita — Za božjo
voljo, ne zaspi! Dvigni se, govori! — mu je ukazujoče ve¬
lela. — Povej mi kaj!

Pošast gorske bolezni jo je prestrašila. Bila sta visoko,
v tihem prepadu, daleč od hiš, v pustinji s skalami in suho
travo, med krušcem, ki je navzel pod milim soncem barvo
obledelih kosti.

Melita se je čutila s tem negibnim telesom v rokah
izgubljeno.

Naokoli tihota, vonjava po meti, čobru in timianu.
Na stotine sivih travnih metuljčkov je skakalo v nerednih
parabolah in razpenjalo ob skoku krilce v skromni rjavi
barvi, da je lahko za trenutek pokazalo v soncu skrite
modre in rdeče oblekce.

— Posili se, Mavro! Vstani! Še malo metrov, potem
gre navzdol.

Odprl je oči in nemo vstal. Oprt na roko spremljevalke
je trudoma, s solznimi očmi stopal proti vrhu, ki se je
zdel blizu, a se je ob vsakem koraku oddaljil; na zadnjem
ovinku obrobne steze se je prikazal nov vrh, ki je štrlel
navpično v nebo, kakor da bi bi bila nad njim samo
nebesna sinjina in hlad iz prepada.

— Tu sva! — je zavriskala deklica in zadihala s široko
odprtimi usti.

Bila sta na majhni planoti, ki jo je prevevala tako
različna in polna vegetacija, kakor val bogate smirnske
preproge, z belimi grohi, pestrimi, nenavadnimi arabe¬
skami, ki so se od blizu pogledane očitovale očesu, kakor
geometrična simetrija cvetličnih listov in neštetih drob¬
nih, z nektarjem prenapolnjenih cvetnih čaš.

— Ali vidiš tam spodaj na dnu?

— Jezero. Videti ni večje od medenice.

47

— In mali beli pravokotnik na bregu?

— Vidim ga. Podoben je kabini.

— Je pa gostilnica. Tam ostaneva.

Prispela sta do roba preproge, odkoder sta začela
navzdol. Staniol. jajčne lupine, škatla filma Kodak, vse to
je naznanjalo, da so hodili tod pred kratkim civilizirani
ljudje.

Koliko lažji se je dozdeval nahrbtnik in zrak spričo
tega modrikasto lesketajočega se jezera, ki je postajalo
vse večje in prozornejše.

— Človek bi ga posrebal s slamico, kakor pijačo.

— Kratko škotsko krilce mlade deklice, ki se ga je tu
pa tam držala kaka bilka in repinec, se je oprijemalo v
lepih, težkih gubali čvrstih nog, ki sta skakljali s kamna
na kamen po mahovitem pobočju ter zarisavali v skokih
okoli gorske palice, ki je rabila kot središče, elegantne
loke.

Blizu hišice sla jima pogledali nasproti dve na pragu
stoječi drobni ženičici.

— Dober dan! — je pozdravila Melita in spustila eni
izmed ženic v roko nekaj drobiža za dober začetek.

— Ali sta obe sobi na jezero prosti?

Odložila je nahrbnik, odvrgla čepico in odkrila lepo
svetlorumene lase, da jih je posijalo žarko sonce. Veter
ji je napihnil belo srajčko.

— Razgret si, Mavro. Ogrni si moj plašč!

Mavro je tiho ogledoval goro,

in jezero,

in nadnaravni molk,

in s snegom pokrito južno pobočje, ki se je zrcalilo
v od vetra nabrani vodi,

in svečani let sokolov,

in neskončnost;

tako pišejo mladi romanopisci, ki pomažejo več papirja,
kakor imajo povedati misli.

❖

— Po volji kokoš?

— Dobro.

48

— S fižolom, ki ga je imel Pitagora rad?

— Pitagora je imel okus profesorja matematike. So¬
vražim ga.

— Potem pa gobe.

— Ce ni nobene neposredne smrtne nevarnosti.

— Nalašč sem poizvedel v kuhinji in je vse v redu.

— Ali so jih preizkusili s peteršiljčkom in Srebrnja¬
kom ?

— To so poskušnje, ki ničesar ne dokazujejo. Eno
samo sredstvo je: gobo naj poskusi bližnji sorodnik.

— So pa tudi taki sorodniki, — je odvrnil Mavro —
ki se jih niti strupene gobe ne primejo. Kakšna je ku¬
hinja?

— Moderna v najvišji meri .

— Cista?

— Sterilizirana. Sedaj moram izdati svoja povelja.

Mavro je že sedel za mizo in gledal nekoliko naokoli;
čudilo ga je, da se nahaja v nekakšni samostanski je¬
dilnici, kar se le da neokrašeni. Široke deske, počivajoče
na stojalih, in grobi, toda popolnoma čisti namizni prti.
Na obeh straneh klopi.

Na stenah nobenih koledarjev ali poveličevanj pelin¬
kovca, nobenih slik beneškega zamorca ali bitke pri Abbi
Garini ter Menelikove slike.

Dve okni, ki sta gledali na ledenike.

Zbežal je bil iz nagona, da bi se branil; podzavesten
nagon ga je rinil po vsej poti. Nič ni vedel, kam gre, po¬
znal ni niti krajev in njih imen. Zdelo se mu je, da lista
po prirodoslovni knjigi; pustil je za sabo breze, potem
rastline z nežnimi listi in še potem rododendrone rjaste
barve; čim redkejši so postajali macesni in jelke, tembolj
sc je gostilo nizko brinje, med mahom in slakom pa so se
pojavljale najnežnejše vijolice.

Najprej mu je bilo, kakor da je nagodel kako otroško,
ki ti jo odpuste, «če ne boš nikoli več». Ločitev od igralke
je bila nepreklicna; to je vedel, a misliti ni hotel na to;
bila je nepreklicna, ker bi se pred njenim odhodom ne
mogel vrniti, in bi je tudi ne vedel kod loviti; razodela je
samo nejasen načrt, da bi odšla zaradi nekih oblek v Pariz
in s češkim ultraneoimpresionističnim hipermelafizičnim

4

49

scenografom v Prago, da se domeni zaradi insceniranja
nove kirurgično-muzikalične veseloigre «Bolha v ušesu«,
agonije v treh dejanjih z religijoznimi baletnimi vstavki
od Nikoline in Karcioffa.

Ob prvem znaku bojazni jo je bil poskusil zadušili s
tem, da si prikliče v spomin vse trpljenje, nemire in bo¬
lečine, s katerimi je bila ta žena z žarečimi živci drama¬
tično izoblikovala vzajemno ljubezen.

Melita je stopala pred njim, se zibala v škotskem
krilcu in prisluškovala veselemu pljuskanju gorskega po¬
toka.

Že celo uro sla hodila tako, in imelo ga je, da bi od¬
vrgel nahrbtnik, da bi se obrnil in pohitel nazaj k igralki,
čudoviti ponarejevalki čustvenih bilanc, listi ženi, ki ga
je naučila stoterih in stoterih ljubezenskih reči, nepravični
in prelepi ženi, tragedkinji tolikih življenj, k ženi, ki ga
je privlačila z živalsko spodnjo plašijo, priklenila z bistro¬
umnostjo, slonečo na histeriji, s skakajočo, menjajočo,
nestanovitno naravo, hudobno iz strasti, z morilskim zna¬
čajem, z živci, obremenjenimi s petdesetimi tisoči kilo¬
vatov, s prenapeto strupenostjo v ljubezenski govorici,
listi slikoviti ljubezenski govorici, ki bi mu je ne mogla
nikoli več govorili nobena druga žena.

(Po travnatem pobočju je stopala pred njim Melita, vsa
plavolasa in prožna, ter si zdaj pa zdaj z rožnatim svi¬
lenim robcem obrisala bledi tilnik, pokrit z zlato dlačico.)

«Konec je, — si je ponavljal. — Nikdar več je ne bom
videl. Se huje: lahko jo bom videl, kadar bom hotel, a
govorili ne bom mogel z njo: in videl jo bom v njenih
najboljših trenutkih: na odru. Z drugimi bo hodila ob ve¬
čerih po predstavi mimo mene: še bo lepa: za druge, še
elegantna za druge; kakor nerodovitnost mršava in po¬
smehljiva bo pičila vame nenaravno velike, sive, s ko¬
vinskimi točkami posejane oči.«

(Pred njim Melila. ki je opazovala pokrajino, pogle¬
dovala na zapestno uro in hodila.)

«Ražsipala bo svojo ljubkost in nevrastenijo drugemu;
drugemu, ki ji bo vodil na sprehod psa, ki bo moral pre¬
našati težave in nezadovoljstvo angažiranih sil, in se mu

50

bo posmehoval komik iz družbe, tisti, ki ima vedno v žepu
norveško slovnico in znastveni časopis, in ki me je tolažil:
„Ljubi prijatelj, ta žena vzplamti tudi, če je ne dražiš,
ker se vžiga sama, kakor fosfor". »

«Potrpi poreče tovarišu igralec, ki se vnelo bavi z
zdravilstvom. — Saj ni sama kriva; je pač tu kritična
starost, večer pred zatonom, pojasnljivi pojavi: hormonične
motnje, nezadosten ovarij, boji v razvoju; žensko zločin¬
stvo raste v pubertetni in kritični dobi: živčne krize, jo¬
kavi krči, nesmiselni napadi besa so samo enake epilep¬
tične vrednote.«

«In žrtev bo odgovarjala: Pa se ti zdi človeško, da
predajem svoj mir nezadostnosti njenega ovarija in nje¬
nim hormoničnim motnjam?«

«Vendar ostanete nanjo priklenjeni, v duhovni omrt-
vičenosti, v slepilu, prebujnem slepilu, ki me je pustilo
živeli do danes.«

Melita ga je pripeljala do tja gor v lahki zasanjanosti
razumne deklice. Obrnila mu je s pametnim pogovorom
pozornost nase: zabavala ga je s šaljivimi domisleki ter
mu božala obraz in srce z dolgimi, deviškimi, nunskimi
rokami, ki pa so bile oborožene s koničastimi rožnatimi
nohti. In ko sta prispela do svetle gostilnice ob spečem je¬
zeru, je spremenila svojo meniško izbico, jo obrizgala s
parfumom, zapalila japonski stožec in z lično ljubkostjo
razpostavila po preprosti mizici, katero je uporabila za
komodo, barvaste trakove, srebrne škatle, v usnje vezano
knjigo, okvir za sliko iz svetle želvovine, ciprese in cvet,
ki ga je utrgala medpotjo, križ iz topasa ter nežne, ko¬
ketne, intimne komade perila. (Devica ni samo lista, ki
vtika svoje devištvo a -  hrapave madapolemske obnožine.)

Siromašni goli postelji je dala vesel videz, ko jo je
prekrila z rumenimi krizantemami in rdečimi zmaji svoje
jutrnje obleke iz kitajske svile.

So žene, ki znajo ustvariti, kjer le bivajo, prisrčen
količek.

— Si lačen. Mavro? Jaz sem. Praviš, da ne. Ti nisi.
Pa bi moral biti. Hočem tako. Ti kaj diši?

— Diši mi že.

4'

51

Sedla mu je nasproti in že  je prinesla ena obeh že-
ničk kadečo se skledo.

— Ne glej tako dolgo Lej zardeli kmečki ženici v
obraz, ampak jej !

— Saj mi ni za kmečke reči — se je grenko zasme¬
jal Mavro.

Prištrkljalo je dvoje ogromnih okovanih in nama¬
zanih čevljev.

Iz čevljev sla vstala dva angleška izletnika, dve .preidi
v kratkih hlačah: mož, in če si natančno pogledal, nekaj,
kar bi utegnilo bili tudi ženska. Pazila sta se, da bi ne
dala od sebe nobenega glasu, še toliko nista zakrulila, ka¬
kor prehlajen tjulenj, čeprav je anglosaški pozdrav v tu¬
jini temu glasu zelo podoben.

Na pragu so sc pojavili štirje dečki, rjavi, z ožganim
obrazom, v žametnih hlačah, ki so se zgoraj omašno
prijemale golenice, in so pozdravili s tem, da so obrnili
roko vnic in jo nesli navpično k čepici.

— Francozi — je dejala Melita.

. Res je zahrumel gostobesedni žargon iz strelskih jar¬
kov, in ko so tolkli s še tlečimi pipami po mizi, so
glasno zahtevali vina.

— Du pinard 18  !

* * *

Melita in Mavro sla šla v naravo: bila sta potrebna
tihote.

Nasproti je držala rahlo valovita travnata planota k
jezeru. Melita se je domislila, da je videla v izložbenih
oknih modnih trgovin rdeče ribice, ki so plavale po akva¬
rijih, improviziranih iz kakšnih plaščev, da bi se dokazala
nepremočljivost blaga.

To liho jezero je delovalo kakor malo vode na koncu
suhe tkanine, razgrnjene na vznožju gorskega venca. Bajen
gorski venec, kjer se svetijo bisernobarvni snežni vrhovi,
kjer se leskečejo snežniški demanti in se združujejo grozne
oblike kremenjaka z veselosočnim zelenjem na pašnikih.

18  Vino v vojaškem jeziku (op. prev.).

52

(Ta bedasti, pomadizirani in ljubki opis naj lepo po¬
žgečka občinske stražnike po grlu. Mladenkam, ki se pri¬
pravljajo za učiteljski poklic, dodam nekaj pičic in daljno
. . . otožno . . . zvonjenje.)

Oster veter je zavel preko njih in prižel v oblikovalni
lepoti Meliti blago k prsim, životu, nogam.

Ko sta prišla do jezera, do mirnega prostorčka, vsega
obžarjenega od sonca, božajočega sonca, ki je izvabljalo
iz trave iskre in cele roje skakljajočih kobilic iz zemlje,
katero je urno pomel veter, je deklica razprostrla plašč.

— Tu je prostora za dva.

In prekrižala je po turško noge; Mavro se je zleknil
na trebuh, se naslonil na komolce in uprl brado v roke.

Mavro je ležal naravnost nasproti doline, po kateri sla
se vzpela. Strmel je nem in v duhu odsoten vanjo.

— Morani ti nekaj povedali. Mavro. Dozdaj sem ti
zamolčala, pa ne zato, ker si ti nisem upala priznati, mar¬
več zalo, ker se mi ni zdelo važno. Lahko bi bila govorila
s teboj sinoči lam spodaj, ali davi, ko sva lezla kvišku,
ali pri obedu: a mislila sem, da to lahko odložim ali pa,
da bi mi sicer morda ne sledil.

— No, in?

— Moram le zapustiti za nekaj ur.

Obrnil se je na stran in jo pogledal v obraz. Potem
je legel nazaj, ponovno pogledal v dolino, ki mu je molila
nasproti obe odprti strani, kakor dve dolgi roki, ki bi
ga vabili. In obraz mu je zdrknil v odprli dlani.

Jokal ni. Toda zadrhtela so mn ramena in hrbet, da
jo je kar spreletelo.

— Koliko je ura?

Melita je pogledala na zapestno uro: ura je bila dve,
a odgovorila ni.

Sklonila sc je nadenj in se mu obrsnila s prsi ob
rame; skušala mu je dvigniti obraz in je neopaženo
spravila vitki roki med obličje in zemljo; on pa se ni
ganil, z uslmi v travi, prav kakor bi hotel vrnili zemlji
vse solze, izvirajoče iz nje oziroma iz mesa.

Melita je zarila obraz med njegov obraz in roke in
je primešala ves vonj svoje mladosti, vso čilost svoje
svetle duše grenkim bolečinam potrtega moža.

53

In ko mu je poljubljala napol skrita lica in od solz
oraočena usta, je šepnila:

— Le joči, ubogi Mavro. Izjoči se.

$ $ &

Tam doli, pet ur hoda daleč, so spremljali odpotujočo
uslužbeni natakarji, napol diplomati, napol pederasti, k
poštnemu avtomobilu, natrpanemu s prahom in prtljago.

Skupina mladih dam, ki jim je inteligenca v nizkosti
tekmovala s čevlji za tenis, je skušala ugotoviti pod tan¬
čico obraz osamele potnice.

$ * *

— A sedaj ne joči več. Saj te ne zapustim; tvoja Me¬
lita je tu: ne, ne, ona ne pojde proč.

Od pribežališča sem, ki je bilo nekoč lovska hiša
velikega kralja, sedaj pa pod veličastnim imenom hotela
krepča in prenočuje sanjače, ki se lotevajo hoje v oblake,
je prihajalo petje onih štirih mladih Francozov, ki so
ohranili govorico in pesmi iz strelskih jarkov.

Prepevali so M a d e 1 o n o 19 .

Veliki šopi arnike so rumeno bleščali med skalovjem
ledniškega gruja.

V omotični višini se je jata sokoličev spretno urila v
soncu, ki jim je rabilo v odsevnik. Krožili so v počasnih
zavojnicah, krilili v čudovitih obratih, splavali na krilih
tja naprej, se spuščali ko mrtve reči navzdol, namah pa
se zaobrnili in vzleteli nazaj v višave.

(Pa če že niso bili sokoliči, nič ne de. A kosi to niso
bili.)

Iz daljave veseli pripev koprneče vojaške ljubezni:

— La M a d e 1 o n !

Sonce je zahajalo v živordečem žarnem vencu za
nebotičnim gorskim grebenom in puščalo za seboj vlažen
hlad. Meliti so bile roke ledene in zdelo se ji je, da tone
v vijoličasti vlagi te sence.

19  La Madelon = priljubljena vojaška pesem med svetovno
vojno (op. prev.).

54

— Vrniva se.

* * *

Štirje mladeniči so bili odšli. Angleški mož je s pipo
iz korenine med dolgimi sekalci čital sveto pismo in
namerjal na svete strani skrunljive oblake dimu, med¬
tem ko mu je angleška gospa pripravljala rezine z mar¬
melado, surovim maslom in medom.

— Ali bi ne popila še midva malo čaja? — je pred¬
lagala Melita. — V kuhinjo pojdem in ga tam pripravim.
V moji sobi dobiš bel zavitek in rumeno stekleničko.

Našel je prepečenec in rum. Preden je odšel iz sobe,
je še enkrat pogledal v mičen kotiček spremenjeno mi¬
zico. Trakce, križ iz topasa, okvir iz svetle želvovine z
materino sliko, srebrno škatlico . . .

Nenavaden, nerodno v papir zavit predmet: nekak¬
šna škatlica za vžigalice, napravljena iz štaniolovih li¬
stov, vtisnjenih na parafinove liste.

Mavro si jo je ogledoval z vseh strani, jo z vprašu¬
jočim obrazom potežkal, nato pa se vrnil z zavitkom in
steklenico v obledelo, samostansko, kakor refektoij lepo
jedilnico.

Sedla sla k čaju. Melita je ponudila Angležema ruma,
Angleža pa sla postregla z malinovo marmelado in kli¬
cala v spomin rimsko sonce, vodomet z želvami, arti¬
čoke, ki jih jedo pri Pipernu na Monic Cenci 20 . Melita je
pokazala, da so ji znana čudaštva waleškega princa, pri¬
znala je svoje hrepenenje po Temzi in kramljala o za¬
dnjem prihodu mumij v Brilish Museuin.

Mavro je razmišljal o lem, kako roma ob tej uri
zastrla žena kdo ve kam in išče kdo ve koga.

Večerja ni bila dolga, in ob medli, rumenkasti svetlobi
oljnate svetilke niti ne vesela. Noč je bila mrzla; skozi
praznino med oblaki so mrlele meglice in migljale zvezde.

Deklica je hotela, da vzame Mavro pomirjevalno sred¬
stvo; prepričala se je, da je postelja, v kateri naj bi
spal, mehka, zrahljana in z dobrimi odejami pokrita. Ko
se ji je zdelo, da mu začenja zdravilo delovati na živce, je
odšla v svojo sobo.

20  Rimska okolica (op. prev.).

55

A mladenič ni spal.

Utrujenost, dušni stresi in uspavalno sredstvo so mu
zameglili čute, in predal se je nervozni spalni opojnosti.
Domišljija mu je prizibavala čudne privide pred kratkim
doživelih in že davno minulih dogodkov; v tesnobnih
zmedah je videl dve veliki sivi očesi z rumenimi pegami,
kako se široko odpirata, in dvojno vrsto svetilk v višini
odrskega robu, ki so sipale zlato luč: čutil je, kako ga
nosijo v višino, preko ploskajoče množice, črni sokoliči,
leteči ob gorskem grebenu nad modrim jezercem.

— Melita ! — je zaklical iz mrzlično vročega grla.

Ni odgovorila. Ali je mogoče, da spi, medtem ko leži
on v obupni sobi stare lovske hiše, kakor v samotni bol¬
nišnici, vije roke in ga že razjeda blaznost?

— Kakor punčka sem — je dejala nekoč Melita —
ki pri priči zamiži, čim jo tja položiš.

Skočil je iz postelje, šel do 'njenih vrat, potrkal.

Nič.

Praznoverje, ki je prijelo sredi igralcev tudi njega,
se je poostrilo, ga prestrašilo. Pomislil je na maščevanje,
kazen. Žena s sivimi očmi in rumenimi pegami v njih
je skrivala čar v pogledu. Tudi ona je trkala petnajst
ur poprej na vrata in milo klicala:

— Sketch !

Tudi ona ni našla nikogar, ko so se vdala vrata.

Še enkrat je zaklical Mavro:

— Melita !

Vse tiho. S podstrešja je nekdo, ki je hotel spati, tri¬
krat zaporedoma odločno potrkal na strop.

Počakal je, zadržal sapo in pogledal naokoli: nato je
vdrl vrata: svetilka je medlo obsvetila sobico.

Postelja je bila nedotaknjena. Vse Melitine reči nepre-
maknjene. Trakci, srebrna doza, križ iz topasa, oblačilo
iz kitajske svile z rdečimi zmaji in krizantemami. Pogledal
je vsak predmet zase. Stvari, napravljene iz vtisnjenega šta-
niola na parafinovih listih, ni bilo.

Oblekel se je, ogrnil plašč in odšel v noč. Tiho je
klical Melito. Saj ni mogla biti daleč. Gotovo je čisto blizu,
in v tej tihoti jo bo moral ugledati.

— Melita . . . Melita . . .

56

Obšel je hišo, se vrnil v sobo, šel ven, jo zopet klical,
begal v temi na slepo sem in tja, proti jezeru, proti
gori: mislil je, da se je precej oddaljil, pa je bil že zopet
ob hišni steni. Počasi se je tipaje spravil po nekakšni
slezi naprej, se spotaknil v potoček, zagledal oddaleč, da
sc nekaj sveti: gladina jezera? Previdno je stopal naprej
in klical zaman Melito.

Po obupni temoli je begal celo uro, dve uri, kdo ve,
kako dolgo že. Čutil se je tako zapuščenega, kakor da bi
bili izginili vsi ljudje z zemlje in bi ostal kol zadnji v
Lej strašni samoti.

Ni ga navdajala s strahom temina, temveč molk. Na¬
rave je groza pred praznoto: človeka spreletava groza ob
molku.

Molk !

Kaj je čital oni mož v svetem pismu? Pa tisti črni,
zlonosni ptiči, ki so mu tako čudno, v skrivnostnih lo¬
kih krožili nad glavo, kakor bi mu hoteli splesti trnjevo
krono ?

— Melita !

Tema. Pošastne gore; jezero liki kristalni grobni ka¬
men.

Zbiral je misli, krotil voljo. Melita ni mogla odili.
Cernu bi bila potem pustila vse svoje reči? In čemu bi
odpotovala, ne da bi mu rekla besedico? In kam? Ponoči,
po tej neprehodni stezi, cele ure od najbližjih bivališč?

Iskal je smer proti hiši, mislil je že, da je na pravi,
poti, stopil nekaj korakov; zabredel s poti. Zmotilo ga
je. Napeto je prisluhnil; zašumljala je obleka? Glas?

Nič.

Begal je sem in tja, se vrtil tipaje v krogu okoli sebe.
Kresnica.

Bil je podoben človeku, ki sanja strašne sanje in
sc ne more prebuditi, čeprav ve, da samo sanja.

Ne. Ni bila kresnica. Bliskalica drhti, se zasveti in
v rednih presledkih potemni. Ta svetlobna točka je pa
obstala. Prihajajoči izletniki? V smeri proti bivališču?

Stekel je proti svetlobnemu siju, se zadel ob kamen,
padel, vstal, hitel naprej.

Glas.

57

Ženski glas.

Postal je, napelo prisluhnil.

Glas Melite.

Oprezno je šel naprej, zadrževal sapo in stisnil čvrsto
v roke oba plaščeva robova, ki sla mahala ob njem, ka¬
kor krila.

Ni se mn posrečilo, da bi spoznal, kdo spremlja Me¬
lito. Električna svetilka, ki je vrgla -svetlobni sij zdaj
pred nju, zdaj na zemljo, je pogreznila oba človeka v še
bolj črno temino.

Bal se je, da ga ne opazita; če se nepričakovano obr¬
neta malo proti njemu, pa ga oblije svetloba. Ko sla odšla
mimo, je lahko odzadaj razločil obe postavi, ki sta bili
kakor silhueti zarezani v svetlobni stožec.

Moral je biti še mlad mož, visoke postave, kakor ona.
Razumel je nekaj besed; zdelo se mu je, da se likata.

Ko sla prispela do hiše, je ona previdno odprla vrata,
in medla svetloba od znotraj ji je obsvetila vso postavo.
Električna žepna svetilka, katero je držal on v rokah,
je vrgla za trenutek luč neznancu na obraz. Počasi sla
se ločila, neznanec je dekle poljubil in se obrnil, sledeč
belemu svetlobnemu stožcu v temno noč.

Melita je stopila čisto počasi v sobo in zaprla vrata.
Hiša, ki je bila vstala za trenutek iz teme, sc je zopet
zarila vanjo.

Svetilce skrivnostnega popotnika je metalo na tla
svetlobno liso, namerilo zdaj sem,; zdaj tja, postajalo ne¬
jasna točka in izginilo.

58

4

Melita se je prebudila kmalu po sončnem vzhodu, ko

50 začele hrzali in cepetati mezge, čakajoče na oba An¬
gleža, in je slopila ven na suho ravan, da pozdravi z
rožnato paro zastrte gore in globoko vdahne jutrnji zrak.
Najvišji greben je ponoči zasnežilo.

Potem se je vrnila, da pokliče vse svoje speče stvarce:
pokrov, ki poskoči in se razposajeno, z žvenketom zakotali
po tleh, vodo, ki sleče pojoč v umivalnico; glavnik, ki
se zaleti proti zrcalu.

— Ta stvar je Bog Oče . . .

je godla Melita, ko si je milila tilnik s čopičem.

... ki varuje te noč in dan . ...

Odložila je čopič in pritrdila rezilce med oba kovin¬
ska držaja brivnega aparata.

— ... potem pa šaliti se hoče . . .

Privila je držaj in se začela briti s pomočjo dveh nasproti

51 stoječih ogledal; eno zadaj, eno spredaj.

— ... iz stiske tvoje in težkoče . . .

— Ali lahko vstopim, Melita?

— Naprej.

Vlekla je aparat v dolgih potezah po tilniku. Gola,
dvignjena in nazaj obrnjena roka je odkrila v še ne
uglajeni pazduhi nežen lesk medlega zlata, dehteči vzorec
njenih skrivnosti.

— Ti mar moja pesem ni bila po volji? Nekaj let sem
je tisk o Bogu Očetu dober. Ali so ti neapeljske romance
ljubše, kjer je govora o: joku, Posilipu 21  in smrti?

Mavro ni odvrnil. Tedaj se je obrnila, položila zrcalo
in britev, ga prijela za roke in mu pogledala vprašujoče
v obraz.

— Kaj ti je? Trpiš? Nisi spal? Povej !

Obraz mu je bil zmeden, lasje v neredu, na eni strani
skuštrani, na drugi polimani, oči v svinčenobarvnih vo¬
tlinah ugasle.

21  Grič v neapeljski okolici (op. prev.).

59

— Kje si bila nocoj?

— Si me videl?

— Sem.

— Si šel za mano?

— Sem.

— Čemu me potem sprašuješ?

■— Nisem Li sledil.

— Slabo si ravnal. In kaj si odkril?

— Videl sem te nazaj grede. Kdo je bil listi moški?

— Pošast, pošast, ki je punčke.

— Pa je res bližal usta tvojim.

— Ni me pa nanje poljubil. Slabo si videl. Ta mož . . .
Sedi sem, na mojo posteljo. Povem ti. Čakaj. Voda za kavo
vre. Pripravljala sem ti jo in sem Li jo hotela sama pri¬
nesti; prezgodaj si vstal. Daj mi brisačo, pokrovka je
čisto vrela. Veliko sladkorja? Malo sladkorja? Tako? Tre¬
nutek. Ni se še odcedila. Imaš rad močno?

Pomolila mu je skodelico in sedla na stol kraj njega.

— Menda ne boš mislil, ljubček moj, da sem prišla
sem gori zgolj iz ljubezni do gorovja; poznam lepše kraje.
Daj mi skodelico. Pusti. Postavim jo sem. Vedeli moraš,
da . . . Trenutek. Saj sem ti vendar povedala včeraj, ko
sva legla ob jezeru na plašč, da le moram pustiti za dve
uri samega? Ti pa si mi dejal: «Ne, dušica, nikar me ne
pusti samega; bojim se». Ali nisi rekel tako?

— Rekel sem.

— Vidiš torej, da ti nisem nič skrila.

— A zakaj si jo ponoči skrivaj pobrala?

— Da bi ne opazil, da si sam. Spal si.

— Nisem spal.

— Potem bi me bil moral poklicati. Ostala bi bila pri
tebi, tako, kakor sedaj.

— To še nič ne pojasnjuje, kam si odšla in kdo je
bil oni moški.

Kaj misliš, kdo je bil?

— Ne vem.

— Pa mi to odgovori: mar misliš, da sem pokvarjena?

— Ne.

— Verolomna?

— Prav tako ne.

GO

In bi mogel verjeli, da sem te privlekla sem gori,
da te napravim za pričo . . . tistega, kar sumiš? Kaj¬
pak. Le povej. Misliš, da je la mož moj ljubimec.

— Tega ne verjamem.

— Kdo more torej bili mož. s katerim se sestanem po¬
noči na samotnem kraju, s katerim prebijem več ur, ki me
spremi domov in me poljubi?

— Ne vem.

— Ti pa povem. Brat mi je.

Dolg odmor.

— Mi verjameš?

Mavro je odgovoril z glavo. Mnogo laže se je izrazili
na ta način, če človek trpi. Namesto da bi svoje nežnosti
izgovoril, sc mu je zdelo zgovornejše, če približa obraz
golemu vratu deklice, ki ga je objela z dolgimi, snežno-
belimi rokami, prevlečenimi z modrimi žilami; pod paz¬
duho ji je zableščala zlata dlačica, kakor bi bila zdrk¬
nila iz plamteče mase kovinsko žarečih las v mesne
školjke peščica zlatega prahu.

Kimono iz kitajske svile s strašnimi zmaji, ki so se
plazili med krizantemami kvišku, se je na prsih odpel, in
pokazala se je srajca iz najnežnejše svile. Hotela se je
zakriti s lem, da je stisnila ramena skupaj. Boki sta
mu objemali vrat; da bi skrila njegovim prežečim očem
plašljivo meso, je pritisnila prsi k njegovim in se ga z
malimi grudi, prednjima stražama svoje skrile čutnosti,
dotikala in jih mela.

■— Nisem se še obrila, — je zašepetala, ko se je zopet
obvladala; izvila se mu je.

Iskala je aparal. a drhtela ji je roka.

— Namili me. Tam leži čopič. Nadaljuj.

Mavro je slušal.

— Vidiš, ■ — je rekla Melita s sklonjeno glavo in ne¬
koliko drhteča pod hladnim rezilom, ki ji je teklo nad
hrbtenico — to je Titova frizura, porez a la vici im e.
Ime ima od toalete, ki jo dobe na smrt obsojeni, preden
poskrbi giljotinino rezilo za ostalo.

— Lep vrat imaš za giljotino, prav res. Kako bi ti
moral pristajali rdeč trak z rubinovo kapljo, ki bi ti
padala v jamico na grlu! Lepa ramena imaš.

Gl

— Suha.

— Lep tilnik .

— Priliznjenec !

— Lep podbradek.

— Lažeš. Kar se tiče podradka, lažeš.

— Boš še videla brata? Prebiva vse leto tu?

— Vse leto.

— Sam?

— 1  Z zelo vdanim služabnikom, veščim smučarjem,
ki se vozi pozimi v dolino in nakupuje, kar treba. Med
vojno mu je bil sluga in mu je rešil življenje. Nekaj
mescev kasneje mu je rešil življenje brat s transfuzijo
krvi, svoje lastne krvi.

— Kaj počenja tu?

— Čita, študira. On študira vedno in vse mogoče;
mnogo misli; ne vidi nikogar, ker noče.

— Stebrni svetnik je.

— Moderen stebrni svetnik. Edina oseba, kateri se
posreči priti do njega, sem jaz. Hvala. Daj mi brivni nož
sem. Umij si roke. Tam je milo. Midva z bratom imava
enak značaj. Zato se imava rada in se dobro razumeva.
Spoznam te z njim, če hočeš.

— Saj me ne bo maral spoznati.

— Brat hoče, kar hočem jaz.

— Živi že mnogo let tu zgoraj?

— Dvanajst.

— Pa ni šel nikoli v dolino?

— Pač. Med vojno. Opravil je svojo dolžnost. Bil je
ranjen. Nato se je vrnil sem gori in ostal tu.

— Zakaj si je izbral to puščavniško življenje?

— Da bi bil v bližini mrtvega bitja.

— Mrtvega bitja?

— Ki ga je požrla skalna razpoka. Neka snežna polja
se ne raztOpe niti poleti. Bila je osemnajst let stara deklica.

— Sta bila zaročena?

— Da. Mrzlo je danes zjutraj. Ti je ta flanelasta
bluza všeč? Zapenja se na ramenu in pokriva vrat. Ruski
vzorec. Šivilja iz Odese, ki ima na Dunaju obrt, mi jo je
naredila.

— Daje ti moskovski videz.

62

— V prvih dneh najinega poznanstva si mi dejal,
da imam lelo, kakor ruska baletka. Sedaj pa pojdi v svojo
sobo in se tudi olepšaj. Tačas imam posla z mlečno kavo.
Ce je med mojimi rečmi kaj takega, kar potrebuješ . . .

❖ :J: *

Ostala sta kot gosla sama. Seminlja nekaj pasantov,
ki so prišli točno za toliko časa, da so utegnili pustili
star časopis in popili čašico dišečega brinovca.

Njun svet je bilo jezero, ki ga je razsvetljevala z vseh
strani rožnata luč, svečani gorski amfiteater in neprodirni
molk.

Poskušala sla kričali, žvižgali, streljali s samokresom.
Odpovedal je glas, izgubil se je žvižg. Pok je povzročil
samo bežen šum navadnega sunka.

Sama !

Obedi se niso ravnali po času, temveč sc je čas meril
po obedih. Ni se bilo treba pokorili gongu, ne prclikalniku
električne luči, ki je uradno javljal večer; nikogar ni bilo,
ki bi se mu morala nasmihali in njemu odzdravijali;
lahko sta begala čez gorske grebene in okršene skale,
motila jezeru spanje, se zamujala ob trganju svišča, pa
ni bilo nikjer hudomušnega razlaganja njunega prija¬
teljstva ali pa roganja, slabega znamenja za njun dušni
mir.

Dušni mir.

— Nikar mi ne pripisuj čustvenih enačb. — je odvrnil
neki večer deklici Mavro, ko sla se pod pazduho spreha¬
jala pod zvezdnatim nebom in ga je vprašala, kakšna vrsta
ljubezni vlada med zvezdami.

Kako se je tisti večer svetil nebosklon tam gori, kjer
ni pesnikov, da bi ga ponebesili, in nobenih vsiljivih zve-
zdoslovcev, ki se s preračunavanji vtikajo v zvezde.

* — Kaj bo z nama čez nekaj dni? — je vprašal precej
nato mladi mož, ki je pomislil na njuno usodno ločitev.
— Kako bo jutri z nama? Ali se bova še videla? Najdeva
ti sredstva in poti, da se še snideva? Kako? Kje?

— Načrtov za bodočnost nama ni treba, — mu je de-

63

jala in mu pomolila časopis ter pokazala s prstom na
smrtna oznanila.

— Sedem in trideset. Sedem in trideset ljudi, ki so
si napravili program za prihodnji dan.

Dušni mir.

Nič razčlenjevati, nič vnaprej določati; nikar se spra¬
ševali ne o preteklosti, ne o bodočnosti.

Nič vedeli.

Tako je bilo, kakor da je vsakdo o drugem vse vedel
in da jima ni bila neznana nobena točka njunega oboje¬
stranskega življenja.

— Glej no, dva bela lasa že imaš. — mu je javila
neki dan, ko ga je s palcem pobožala po sencu. — Cas
je, da se oženiš.

— Žal niman grbovnega ščita, da bi ga prodal bogati
mesarjevi hčerki, niti tako silovite plebejske moškosti,
da bi jo stopil z aristokratskim suhelom.

— Pa vendar prihaja tvoj dan: dobra, romantična po¬
deželska goska, ki objame z enako ljubeznijo svoje na-
geljčke, soproga in kokoši.

— Melita, spoštuj moje bele lase ...

— Zaradi dveh, ki jih imaš...

— Spoštuj ta dva!

Med blodnimi balvani sta bila odkrila usad, z mahovi
porasel in velikimi šopi rumene arnike osvetljen. V tem
prisrčnem tea-roomu 22 , ki je pripadal prav samo njima,
sla pripravljala, drug drugemu nasproti kleče, čaj na
predzgodovinskem ognjišču, ki sta ga zložila iz štirih kam¬
nov ter ga kurila z naokoli nabranim gorivom, ki je raz¬
vijalo ob vetru tako gost dim, da ju jo silil k smehu in
kašlju. In ko sta se smejala in kašljala, sta končala vedno
kleče s poljubom, dolgim poljubom. Melita je rekla:

— Kakor da bi se poljubila Ugo in Parisina.

Deklica je imela s seboj v usnje vezano in v samem
srebru natisnjeno knjigo. Bilo je delo mnogo prerano
umrlega pesnika, ki ga je poznala še kot dete.

— Kakor sem ti že pravila, mi je bil oče italijanski
konzul v Kalkuti. In bolni pesnik, ki je prišel v Indijo,

22  Angl.: čajarna (oj), prev.).

61

da bi si «v lepih, daljnih, toplih deželah« poiskal teka,
je moral priti k njemu zaradi neke brezpomembne biro¬
kratske zadeve, zaradi koleka ali podpisa; kaj vem. Bilo
mi je okoli deset let; bledi, plavolasi Italijan, o katerem
sem čula, da je pesnik in da ljubi metulje, me je zanimal;,
vajena moških s kožo v bronasti barvi, ki so se navduše¬
vali za zveri in kače, sem odkrila v izsušenem sanjavcu
nekaj od same sebe, od svojega plemena. Pripovedoval je o
darilih, ki jih je prejel: slonovo oklo, tigrove kremplje,
leopardovo kožo... Slekla sem v svojo sobo in prinesla
zlatozarnega metulja, kakršen se dobi samo v Bengal¬
skem zalivu, ter sem mu ga podala boječe, tako, s konci
prstov. Dva meseca pozneje mi je poslal pesnik iz Italije
to knjigo, s tem srebrnim nožem za papir.

Mavro je preizkusil nedolžno, po antičnem okusu pre¬
prosto vrezano rezilo; ona pa je ležala zleknjena na križu
s stisnjenimi nogami in glavo, naslonjeno na rumeni šop
arnike, ter jela polglasno čitali mučno pesem, v kateri se
izpoveduje lepa, otožna žena pesniku: «V svojih blodečih
sanjah trpim na vsem širnem svetu, ki ni moj! In sanjam
o jutrnji zarji, ki je ne zagledajo nikoli moje oči; koprnim,
koprnim, še strašno koprnim!...»

— Poezija, ki boli! — je dejal Mavro, legel Meliti ob
stran, med obe telesi pa položil nož.

Zaprla je knjigo.

Opoldanska soparica ju je omamila s sladkim span¬
cem. Dolgo sta molčala, ne da bi se dotaknila, ne da bi
se pogledala. Ležala sta sporedno drug poleg drugega, z
rokami ob telesih in soncem v obrazu.

— Kakor Tristan in Isolda sva, — se je zasmejala Me¬
lita, — ki sta spala jokava in deviška, z golim mečem med
obema telesoma. — Pri teh besedah je dvignila gladilo.

Melitina šala je bila alibi v sanjah, krinka v čustvu.

— Glej, kako si v upodobljenih slikah slavnih Ijubav-
nih parov doma! — se je pošalil Mavro. — Ugo in Pari-
sina, Tristan in Isolda. Lahko naju primerjaš še s Pav¬
lom in Virginijo. Mogla bi sestavili cel parfumiran ko¬
ledar. Si trudna? Bi spala?

Deklica je v nasladni sramežljivosti zadremala, in
negibni mladenič se je zatopil z obožujočimi očmi v brez-

5

65

telesno, prozorno, ožarjeno bitje s sladkim profilom in
dolgimi vzbočenimi obrvmi pod svetlim, visokim čelom.

V spanju so se ji peterokotna usta zaprla.

Majcen in kakor emajlov drobec sinji metuljček je
negotovo obletaval rumeni šop arnike in njene lase, za-
frfotal speči okoli roke in sedel na knjigo mnogo prerano
umrlega pesnika, bledega, plavolasega pesnika, ki je ime]
rad metulje.

.* =;= *

— Cisto enostavno, — je izjavila s pretirano sveča¬
nostjo, katero je polagala v neke nepomembne reči. —
Rumenjak se položi na žlico — in pri teh besedah je raz¬
prla prste, kakor rokohitrec, ki hoče pokazati, da ni pri
stvari nobene prevare. — Doda se malo popra, dve kapljici
citroninega soka in ščepec soli.

— 1  Cernu tudi soli?

— Zato. Dobro vzgojeni otroci ne sprašujejo. Odpri
sedaj usta. Pogumno! Meliti se ne sme reči: ne. Zredili
se moraš. Tu ni ugovora. Slušaj! Si videl?

In tako se je naučil Mavro po Melitini zaslugi jesti
jajca na način, kakor ostrige.

Deklica je čutila neizbežno privlačnost do tega moža,
ki ga je vzela seboj tja gori iz sestrinjega sočutja, iz
samaritanskega nagona do tolažbe, pa ga je hitro vzljubila.
Prav zato, ker se ni več čutila sestra, se je delala še bolj
sestro, da bi nalagala samo sebe in bi se mu skrila.

Mislila je, da smejo pomeniti poljubi najskrajnejšo
mejo ljubezni in da bo dovolj, če se vede ko sestra, pa bo
lahko krotila poželenje.

— Srečala sva se po čistem ali nečistem naključju,
— je dejala in mu odrinila roki, ki sta jo hoteli prijeti
za glavo, da bi okusil še enkrat z ustnicami vonj njenih
blagodišečih las. — Dala sem ti nekaj od sebe, več, kakor
sem ti prav za prav hotela dati; nameravala sem ti podeliti
navadno tolažbo, a ljubezni ne! Poskusila sem te ozdraviti
strašne bolečine s tem, da sem ti ubija ljubezen do one
žene. Mar veš, kaj je evtanazija? To je pobožen umor.
Tvoja ljubezen je neozdravljiva bolezen, ki te je mučila in
ni imela drugega izhoda ko smrt. Pospešila sem ji konec.

66

tako mil konec, da ga še sam nisi opazil. Sedaj pa, ko ti
je roman porušen in ni več verjetno, da se še pobere, te
puščam, da greš za svojo usodo. Jaz pa za svojo.

Gledala ga je z velikima, zelo razširjenima zenicama.

— Ne moreva se pustiti, — je zaklical mladi mož in jo
prijel odzadaj okoli pasu ter jo peljal v dolini na¬
sprotno smer, kakor da bi se bal vrniti v dolino. — Nič
več nisi ona mala Melita, lahkomiselna sladkosnednica,
kakršna si se mi prikazala prvi dan. Žena si, ki jo ljubim
Ljubim te iz vse duše.

— Jaz pa tebe še z vsem telesom! — je zastokala, se
mu ovila okoli vratu, ga stisnila k sebi, kakor bi hotela
vsega vtisnili vase. — Ljubim te, ljubim te, a te nočem
ljubiti. — Ob teh besedah mu je poželjivo ponudila ustnici.
Nam ah pa se mu je iztrgala.

— Pusti me' V meni ne smeš videli nič drugega, kakor
prijateljico, usmiljenko, delfina, kodrastega psa — in v
očeh ji je zaigral nekoliko zbegan smeh — ki te je hotel
rešili. Ljubljenke pa ne!

— Vendar so ti besede drugačne ko gibi, ko glas, na¬
gon, impulz, ki te sili v moj objem. Čutim te tako svojo,
kakor bi te bil že imel.

— Tvoja sem. Napravil si me za svojo, ne da bi me
vzel. Le kadar mi srkaš iz usten, se mi zdi, da živim.

In zopet ga je prižela.

Mila medlota jo je spreletela po telesu. Prišla sta
do skritega kotička pri blodnih balvanih, ki ga je obsvet-
Ijevala rumena blazina iz arnike.

Večerilo se je.

Groza mračnega gorovja jima je ležala nad glavo in
ju svarila s širnim piskanjem vetra.

Zdrknila sta, se skrčila, čisto skrčila; privil jo je na
prša ter ji poljubil ledene, nežne roke; in da bi jo ogrel
in zavaroval (ubogega, ljubkega, zbeganega otroka, ki se
je plašil), jo je poljubil na vrat in ramena, poiskal skozi
žametne zavihe toplino prsi in ji pritisnil usta na srce,
kakor da bi mu hotel pomiriti divji utrip.

Ko je obležala, je skozi stisnjene ustnice nalahno za¬
ječala, čvrsto pritiskala glavo na Mavrovo roko, katero
ji je bil podložil za blazino, dočim mu je druga roka brez

5*

'67

odpora krčevito tipala po pasu, da bi odpela vezi in po¬
iskala med razporkami najkrajšo pol do mesa.

Mesec se je skril. Lahki kopasti oblački so se povečali,
nagromadili in stepli v viharen slop.

Ob svitu strele sta jim obraza pobledela, in grom, ki je
nato zagrmel, je izvil deklici krik:

— Proč morava!

Ko sta stekla, se je usula ledena pršavica, sledile so
nove strele in vedno srditejše bučanje. Stisnila sta obe
glavi pod isti plašč in zbežala nekoliko sklonjena, prepla¬
šena in razveseljena proti domu. Toliko da sta bila v
Melitini sobi, že se je ulila silovita ploha, ki je bila po
šipah in skrilnati strehi.

— Zapri vrata, dragec, in posuši si lase. Nato pa pridi
sem, da bova gledala nevihto. Le poslušaj, kako pljuska!
Mrzla lica imaš. Prisloni glavico na mojo in ostani tesno
pri meni, tiho, čisto tiho: tako.

Zdajpazdaj je električna iskra osvetlila vso predru¬
gačeno, izprano pokrajino, da se je potopila potem v še
globljo sivino. Ogromni oblak je razpočil žareči križ kraž,
ki mu je švigal skoz robove; in obdržala sla v očeh obr¬
njeno sliko: rdeč oblak, ki ga je križem kražein pretrgala
na robu črna črta.

— Še nikoli nisem videl divnejšega prizora! — se je
navduševal mladi mož in ogledoval obraz deklice, ki so ga
osvetljevali bliski.

— Kakšna sem?

— Vsa prebledela, prekrasna.

— A kako sem lepa?

— Nepopisno lepa.

— Povej mi, le povej, kako sem lepa. Rada bi se vi¬
dela. Poglej me s svojimi očmi, potem pa povej, kakšna
sem. Hotela bi vedeti, ali sem podobna ...

— Komu?

— Molči!

— Reci mi, komu naj bi bila podobna.

— Neki ženi, tako suhi ko jaz, samo temnopolt ni;
imela je moje oči in je romala s cigansko družino, s
kotlarji, plesalci, godci in morda tudi tatovi po Litvi,
Češki. Galiciji.

68

— Kdo je to bila?

— In prepevala je pesem — je povzela — lo pesem:
Cigansko dekle, ki ljubi moža drugega plemena, je po¬
dobno golobu selcu, ki se hoče spustiti na konico bodala.
Ne more se obdržali in železo mu prebode srce.

Zdrznila sta se. Nenadno neurje s točo, ki je za-
zvenčala po šipah, da sla se stresla, kakor da bi ju zadela
v obraz. Zrna so padala in odskakovala, da je bilo ve¬
selje, se v divji naglici lovila, prekopicavala in obležala
v miriadah nerazvrščenih biserov. Orkan je pritiskal na
okna in stresal vrata, kakor da bi jih hotel odpreti; in
od viharja vsa razmajana hiša je bučala, kakor za smrtni
ples ubrano glasbilo.

— Ciganski vozovi so morali bili mračni in grozni,
kakor to pribežališče, kadar so izprezali konje, da bi jih
ne prevrgel vrtinec vetra.

Pod Mavrovimi prsti, dlanjo in roko je drhtelo toplo
dekličino meso, ki ga je odkril, ko se mu je posrečilo, da
je vtaknil roko v nedrje ter segel med topli životec in
nežne prsi.

Prsi sla mu s svojo čvrsto polkroglo popolnoma na¬
peli roko in ponovili srčne utripe, a med prsti se mu je
napenjala žametno mehka koža na hrbtenici, kajti v to
osrednjo točko se stekajo vsa poželenja, po vseh žilah
razlita čutnost.

Melito je božanje dražilo, vzravnala se je, se vrgla liki
napet lok nazaj in se prepustila Mavrovi roki. Z drugo
jo je dvignil do prs. do vratu, ker jo je hotel podržati
prižeto nase, da jo loči od sveta, da jo dvigne z zemlje,
tako da bo vsa in docela njegova, preden jo položi na
posteljo.

Na temni postelji v mračni sobi ni bilo ničesar sve¬
tlega, razen njenih velikih, predirnih oči z lesketajočima
zenicama in njunih med priprtimi ustnicami stisnjenih
zob. A te dve beli lisi sta bili tako beli, da je obraz ko¬
prneče deklice v tem nasprotju potemnil.

Ni se branila, ko ji je Mavro razgalil prsi in ji odpel
pas na krilu; le sladostrastno se mu je privija k nekoliko
drhtečim moškim rokam, poželjivo pogledala po nje-

69

go vem božanju in nestrpno čakala; prepočasi ji je od¬
krival najskrivnejšo mičnost.

Med prsi ji je visela verižica iz svetlega zlata, na
katero je bil pritrjen nenavaden predmetek. droben, dro¬
ben kakor jagoda, droben kakor prsna bradavica: na ko¬
nici otopen svinčeni stožec na srebrnem gumbku.

Vražni obesek?

Mršava. Toda bila je popolno soglasje rahlih, ču¬
dovito zlitih krivulj, ki so se potapljale v zavojnicah,
se nežno dvigale in se v nedoločenih vzboklinah razcvete.

Božal je z lici in usti vse njeno telo od vratu do kolen
in ni srečal ob vsem dolgem božanju niti upora sramež¬
ljivosti, niti nerodne surovosti, ostale iz divje davnine
skoz človeški razvoj večni dedič, ki naj brani spol.

Bila je čisto gladka, gladka ko kip; in spol, nesra¬
mežljivo nedolžen, tak, kakršnega imajo punčke, je bil
videti, kakor da ga je vtisnil uren kipar s palcem.

* $ *

Sramežljive bravke, ki je malomarno zleknjena na
levi strani, na skupni rjuhi častitljive zakonske postelje, in
reže tej knjigi liste z vlasnico, medtem ko čita soprog na
desni «poročilo pravnega zastopnika » in «predlog za
zvišanje glavnice«; čiste bravke, ki se čoha po kolenu
ali lipa po nogi, ki jo je presilil preozki čevelj, ter zeha,
ker zehajo gospod soprog; deviške bravke na tej točki
povesti o Meliti in Mavru koleno ne bo več srbelo, in če ji
pade vlasnica, je gotovo ne pobere.

Brezmadežni bravki, ki sprejema brez greha in greši,
ne da bi sprejemala, bi moral sedaj pripovedovati, kaj se
je godilo z nagim dekličinim telesom v skromni postelji
bedne lovske hiše, daleč od sveta, ko je prasketala toča
po oknih, sicer bi jo ukanil za 1.60 lire, ki mi jih je po¬
sredno plačala za avtorske pravice. Povedati bi ji moral,
kolikokrat in v kaki meri, količini, kakovosti, teži in sili
se je mož zarinil v skrivnost, ki ni za nikogar skrivnost,
in ji akrobatske položaje te ceremonije natančno popi¬
sati. S tem bi nedolžni bravki preskrbel prvič prijetno,
toplo, zahtevajočo razdraženost in bi ji dal priložnost,

70

da bi se mogla jutri popoldne ob petih pri čaju zgražati
nad tisto « povojno literaturo »; izraz, ki so ga uvedli oni
bledokrvneži, pretegnjeni pisatelji z mlekom v žilah, ka¬
terim se ni posrečilo ne pred vojno, ne po vojni, da bi si
pridobili čilateljev.

No, neomadeževana bravka z zavojito dušo in pra¬
vokotno vestjo, ki se čutite po družabnem položaju dolžno
ocenjevati moje knjige za slabe; gospa, ki prevarite moža
samo ob zelo velikih prilikah, in če ga prevarite, storite
to zgolj zaradi tega, da ga na to še bolj ljubite in da ugo¬
tovite, koliko je boljši od vseh drugih; najnadčutnejša
vseh žena, pa si naslikajte, kaj se je moglo dogajati med
obema ljubljencema te povesti.

Dovolite: pustili ste na komodi enolično, v štaniol
zavilo kroglico. Razvijate jo. Ob kovinskem šelestu pa¬
pirja soprog takoj razume vaše namene in se vam ali hva¬
ležno ali pa vdano nasmehne.

Kaj je?

Prav. Medtem, ko čakate, da se gospod soprog odloči,
naj vam povem, da se med Melito in Mavrom ni zgodilo
listo, kar pričakujete.

Čudovite ceremonije se nista vzdržala zaradi pre-
grešnosti.

Prav tako malo zaradi kake literarne ovire.

Vzdržala sla se je, ker ...

Toda upoštevajte, da se je sprejem preprečujoči jajček
razvil in je soprog « poročilo pravnega zastopnika » in
« predlog za zvišanje glavnice » končal.

Kar napravila, kakor da me ni zraven.

Medlem opišem pokrajino .

Opis pokrajine je enak «gledanju na drugo stran»,
ki ga pisatelj uporabi, kadar ne mara opisati gibov in be¬
sed svojih oseb.

Nevihta je bila prenehala. S strešnega žleba so padale
le še posamezne kapljice in...

Mesec, ki je bil posvetil skozi temino, je plaval preko
ovčic, ki . . .

Nebo je bilo videti...

Jezero je bilo skoraj...

Človek bi bil lahko rekel, da . . .

71

Gora je bila podobna...

Kak osameli ptič...

Mavrica...

Sta že? Vedite torej, da se Mavro in Melita na tej po¬
stelji nista družila kakor dva naj vsakdan j ejša zakonca.
Upiralo se jima je, da bi na tak način izvršila vzvišeno
dejanje, ki ste ga vi in vaš soprog, ki so ga vse zakonske
žene in možje oskrunili in potisnili na višino najbolj po¬
nižujoče telesne potrebe.

Melita, otroček z modrimi očmi in plavimi lasmi
(zunanji znaki punčk), ni mogla žrtvovati devištva na
rjuhah, kjer so še nedavno spali iz koč prišedši izletniki,
ki se jih je še držal duh po usnju, mokri slami in potu.

Ko čebele sladkosnedo in zlato Melito je vleklo v
višino, visoko tja gor, daleč od človeških hiš, daleč od za¬
konov in predsodkov, da opravi ljubezenski obred, liki
čebela matica, v carstvu večne modrine.

Soba je bil še .svet. Postelja je bila še zaklenjena soba.
Tam se ni hotela vdati.

Popolnoma in neomejeno se mu je vdala drugi dan.
pod soncem, pri belem dnevu, na posušeni, po materini
dušici dišeči travi. Solze, ki so ji zdrčale pod modrim ne¬
bom iz modrih oči, so se napile sonca, majčkeno krvi
je pordelo šopek tistih belih rožic, ki jim ne vem imena,
in so tem lepše, ker ga ne vem.

V davni opoldanski senci, tedaj, ko trgovina še ni bila
dozorila potrebe po laži in tisti premetenosti, ki zakriva
blago, da mu dviga ceno, se je vdala krožeča Venera na
živi travnati preprogi, pod živim baldahinom modrega
neba, ki je bilo pretkano s skrivnostjo, neskončnostjo
in zvezdami.

Vdala se je v naravi, kakor Melita, sredi prostora,
kjer je vsenaokoli ljubezen. Sproščena iskra med dvema
oblakoma je silovit poljub med dvema električnima silama,
ki se srečata; neskončne evolucije zvezdovja se vrste posili
ljubezni: cvetni prah najde po sili ljubezni na svoji slepi
poti skozi zrak cvetno čašo, da sede vanjo: vonj cvetlič¬
nih čaš je nagonsko sredstvo za ljubezenske potrebe me¬
tuljev; barva perja pomeni v ljubezni isto kakor elegan¬
tna pižama: žuželka, ki leta od žajblja do žajblja in se

72

obrsne najprej ob prašnico, nato ob stebelce, povzroča,
da se ženijo cvetlice.

Sedaj pa, sramežljiva bravka z nadčutno dušo, se
izperite (če mislite), obrišite se in ugasite luč.

5

Tisti večer je zapela Melita cigansko pesem, ki pravi:
« Prsne bradavičke se mi napno ko divje slive, in jaz.
ki sem ti jih končno dovolila, ti jih bom še zanaprej.
medlem ko ti prilije goslar s srebrnimi ostrogami nekaj
kapljic glasbe v čašo pelinkovca».

Šivankarica bi bila zaklicala: — Sedaj me boš pa za¬
ničeval !

Študentka slovstva: — Kakor s šivankarico si rav¬
nal z menoj!

Učiteljica: — Do včeraj sem ostala čista!

Dostojna gospodična: — Sedaj sem taka ko druge!

Deklica iz dobre hiše: — Uničil si me!

In potem: — Saj veš, kaj je tvoja dolžnost!

še naprej: — Ce ne, povem očetu in osmim bratom!

(Čudovita stvar: nekatere deklice imajo po takih do-
godljajih več bratov ko poprej; namesto da bi spravile na
svet sinove, spravljajo brate.)

Melita ni zinila. Pela je cigansko pesem:

«In goslar s srebrnimi ostrogami ti prilije v čašo pe¬
linkovca nekaj kapljic glasbe«.

Sedla je Mavru na kolena, mu položila roko okoli
vratu in zašepetala veliko skrivnost na uho:

— Melito moraš ljubiti!

Drugo roko je iztegnila čez žareča polena improvizi¬
rane kotanje za oglje, gibala nad njo s prsti, in ko si
jih je že skoraj opekla, jih je položila ljubljencu na obraz.

Skoz šipe se je videla gosta megla bližnje jeseni.

Mezga — je pokazala Melita s cigareto; — bratu

73

nese drva. Skoro bo jesen; jo že čutim v kosteh. Mrzel
smrček imaš, uboga mačica'

Odsev polen jima je pordel profila ter poudaril črne
sence na obrazili in po sobi; motna megla tam zunaj,
plavajoča po nejasnih prikaznih v Somraku, je zastirala
njuni domišljiji sanjarske obsene.

— V tej molčeči megli — je sanjarila Melita — si
mislim dve neskončni luči, ki se v neskončnosti premikati
druga k drugi. Zdajpazdaj pretrže slepilna svetloba avto¬
mobilskega žarometa meglo in jo zgosti v barvo prelivajo¬
čih kapljicah. Na asfaltu pešpoti, ki se sveti od vlage in
vlečnega blata, toliko ljudi z mokrimi gumijastimi plašči,
dežniki, s katerih ti kaplja na čevelj in ki se leskečejo v
svetlih oknih. Tako gledam, ljubim, čutim veliko pre¬
stolnico. Greš, greš po megli, kar naravnost, žene te
naprej množica in vabi dvojna vrsta luči; postajaš ob iz¬
ložbah, ogleduješ lepe reči, zrcališ se v okovanih oknih,
stopaš zmerom naprej; eden te sune in ti drugega, dokler
se elegantnejši konci mesta ne zredčijo in ne vidiš več dam
v kožuhih, pač pa ti udari vnos plebejski vonj po praže¬
nem mesu. Električnih obločnic ni konca, a ravna črta se
razcepi v druge sporednice, pa greš naprej in naprej, med
zelenjadnimi branjarijami in ribami, ki leže na skladih
ledu, med zvoki mehaničnega glasovi rja iz pivnice in
brnenjem elektrike iz zvočnega kina.

Poznam tista kina tretje vrste, ki jih imajo delavski
parčki zaradi pripravnih temnih kotov tako radi. Pri
vhodu vise stari lepaki, porumenele slike; stenski- omet
razpokan; razglaševalec s hripavim glasom in obledelo
livrejo hvali dramatsko vrednost filma pred samotnim, po
petroleju smrdečim prodajalcem cvrtnjaka, in črnkastih,
že čisto nagnitih banan.

Pa greš še naprej, prekoračiš rečni most. Vse reke
po velikih 'mestih si sličijo, vse so neprijazne, mračne,
z zelenkastimi galičastimi odsevi. Po obrežjih hodijo par¬
čki, ki so si tudi podobni; ponoči je vsaka krava mavra
in vsi zaljubljenci črni. Ona je malo manjša, on pa se ji
pri hoji pripogiba na rame; vedno ista dvojica; človek
misli, da se jima je izognil pred nekaj minutami: tisto,
ki si jo srečal na kakem donavskem nabrežju, misliš, da

74

vidiš zopet na bregu Seine, Tibere ali Temze. Ce čitam, da
se je vtopila žena, pomislim na eno tistih, ki sem jih videla
ob reki z ljubčkom, mladim človekom, ki je bil obstal
v polsenci, kjer luč ene svetilke že medli, a se še ne
začenja svetloba druge, da jo poljubi.

Mavro je poslušal pripovedovalko: malo sultanko Še¬
herezado 23 , ki je znala priklicati privide daljnih mest z
množicami ljudstva tja gor v črno, od sveta zapuščeno
lovsko kočo, kjer ni bilo druge življenske oaze, kakor
ogenj v kotanji in utripanje njunih srčkov.

Umolknila je; saj je vedela, da so odmori mili in da
ima molk muzikalno vrednost. V domotožju, ki ji je kipelo
iz besed, je tičalo hrepenenje, da bi se vrnila v obljudena
mesta.

Mavro jo je vprašal po njem.

— Res — je vzdihnila po kratkem obotavljanju. —
Dedna usoda me goni po svetu. Nomadka sem, hčerka ci¬
ganke. Moja mati je prebila detinstvo in mladost na vo¬
zovih ogrskih ciganov. Cigani imajo izročila, postave,
kralja, ki ga slušajo vsi, četudi so raztepeni po vsem
božjem svetu; a mati mi je bila kraljevske krvi in vendar
je kljubovala vsem postavam svojega rodu, ko je vzela
očeta.

Stara pesem pravi: « Cigansko dekle, ki ljubi moža iz
drugega plemena, je kakor golob selec, ki hoče sesti na
konico bodala. Ko ne more obstati mu železo prebode
srce ».

Zagledala se je v očeta, ki je bil trgovski ataše na
Dunaju, in ž njim zbežala; imela je dvoje otrok: brata
in mene. Žene, ki ubeže karavani in gredo z možem dru¬
gega plemena, doleti prej ali slej kazen. Cigani skrivajo
tajno zagonetnih strupov in pripravljajo posebna strelila,
ki nosijo na podstavi srebrn ščitek z znakom plemena:
nekakšen podpis; materino pleme je Imelo oko med dvema
križema.

A v naši odročni vili v Šanghaju in bengalski hiši
v Kalkuti se jim ni posrečilo, da bi jo odkrili. Neki večer

23  Pripovedovalko povesti v «Tisoč in eni noči» (op. prev.).

— vrnili smo se bili v Evropo in stanovali v pritličju,
skritem na vrtu — smo slišali strel.

Melita se je ustavila. Potegnila je s prstom iz nedrij
verižico; bil je nekakšen amulet: svinčen stožček z oto-
peno konico, zaprl spodaj s srebrnim ščitkom.

Mavro ga je pregledal. Bil je gorak od Melitine toplote,
na srebrnem ščitku pa je bilo vdolbeno oko med dvema
križcema.

— Ranjena — je nadaljevala pripovedovalka. — Hitro
je okrevala. Toda, ko so sedeli mesec dni kasneje v pari¬
škem nočnem lokalu, kjer je vodil pristen cigan orkester
z lažnimi cigani, so zagodli tole pesem: «Golob selec, ki
hoče sesti na konico bodala . . .».

Oče in mati sta tam večerjala z mnogimi drugimi
ljudmi, častniki, diplomati, igralkami.

Mama je prebledela. Odnesli so jo nezavestno. In ves
čas. kar je ostal papa v Parizu, skoraj ni šla z doma ter je
jedla kar v sobi. Tisto dopoldne, ko bi morali odpoto¬
vati, jih je stregel nov natakar, ki se je izogibal govo¬
rjenja in odgovarjal le s kratkimi zlogi in gibi.

- Molči, otrok! — In Mavro ji je z roko zaprl usta.

Bilo je kmalu po njej. Natakar je izginil in nihče ni
mogel izvedeti, odkod je bil prišel.

Deklica je globoko vzdihnila, povaljala cigareto v
rokah in jo prižgala ob žerjavici.

— Pripadam begajočemu plemenu, slo in stoletja
se mu rode otroci na vozovih, ki se pomičejo po dolinah
in ravninah naprej in jih rojstvo, ta važni dogodek, nič
ne ustavi. Preden pridejo otroci na svet, se prevozijo sto
in sto milj in puste na stotine dežela za seboj.

Mavro je prekinil:

— Pa brat?

— Vem, kaj hočeš reči. Kako to, da on z isto krvjo,
kakor jaz, ni postal potepuh, kakor jaz, ampak odljudnik,
ki se je nastanil ko nepremični kristal med ledenimi gru¬
dami? Razložim ti: žena sem, kot žena močna in močna v
reakciji, močna v samoobrambi, a šibka v reakciji proti
sami sebi, šibka v samoobrambi proti svoji otožnosti.
Brat je močan. In njemu ni treba gledati menjajočih se
mestnih panoram in se pogrezati v množico, da si obvlada

76

bolečino. Misli kakor Nietzsche, da je modroslovje svo¬
bodno življenje med ledeniki na visokih gorah; iskanje
vsega, kar je nenavadnega in zagonetnega v našem bivanju,
vsega, kar morala zabranjuje. Brat živi v samoti zaradi
higijene duha; po potrebi, da bi poznal vse ljudi, se je
od njih odtrgal in jih opazuje iz daljave; jaz pa, ki nočem
poznati nikogar in se na nikogar navezati, bi rada pribli¬
žala vse. In tako se snideta samotni odljudnih in ne¬
umorna popotnica na isti točki, prihajajoča do dveh si¬
metričnih in enakovrednih sklepov:

Ce ne vidiš nikogar, poznaš vse; če vidiš vse, ne po¬
znaš nikogar.

❖ *

Je umstvena bravka razumela? Ponavljam: če ne vi¬
diš nikogar, poznaš vse; če vidiš vse, ne poznaš nikogar.

Razlaga v prihodnji številki.

Razumem, da vas to ne zanima. Glavna stvar za vas,
ki ste to knjigo pomotoma kupili, je to, «da bijeta srci
Mavra in Melite v soglasju«, kakor čitamo v dobrih roma¬
nih, ki jih priporoča Corriere deli a Sera.

Pozabil sem povedati, da sta barva mraku (vijoličasta
seveda) in megla povzdignila patos.

Patos je proizvod, o katerem še govore na rdečih
žametnih sedežih po podeželskih kavarnah. Ce oblečete
praznična oblačila svoje kulturne garderobe, govorite vča¬
sih tudi vi o patosu; ker pa mislite, da je to francoska
beseda, jo izgovorite: pat6.

❖ $ ❖

— Ugasi luč! — je velela Melita in spustila kratko
Dianino lovsko krilce, medtem ko je odpenjala tuniko.

Mavro ni slušal. Zavit do oči v posteljne odeje je pri¬
sostvoval že tretji večer odkrivanju te drobnoudne golote.

— Pokažem ti nekaj prav lepega, — mu je obljubila.

— Lepe reči se vidijo bolje pri luči.

— To pa lahko vidiš samo v temi.

In upihnila je luč.

77

Poglej mi lase! — in potegnila je z glavnikom
skoznje. — Cuj ! Ali ni, kakor bi prasketalo žveplo med
prsti ?

— Res je! Daj še enkrat. — In za glavnikom je šel
prasket, kakor dolgi so bili lasje.

— Nič ne vidiš?

— Iskrice. Prelepo je.

Melita je odložila glavnik in rekla s parodistično skriv¬
nostjo:

— Elektrika !

Zmuznila se je pod odeje, in ne da bi sc utegnil začu¬
dili tej zoološki posebnosti, mu je že zaprla usta z vro¬
čim mesenim sadom: odtegnila mu ga je šele, ko mu ga
je nadomestila z drugim, popolnoma identičnim, ki pa
je bil nekoliko ohlajen, ker je ležal med pričakovanjem
gol.

— Dovolj.

Polzela mu je ob telesu navzdol, drhtela, ga božala
in se mu pritiskala.

Spala sta s tesno spojenimi udi, dihanje se jima je
mešalo, in spanje jima je molilo novo poželenje, ripsajoče
vizije, potreba, da se izčrpa zadnja čutna radovednost.

Ali jutrnje umivanje v ledeni vodi jima je izmilo iz
živcev žlahtne strupe, ki so se nabrali v ljubezenski noči,
in izbrisalo s kože rdeče lise od pritiskov, katere je pustilo
lice enega na rami drugega. In prozorna jasnina planinske
drage, odvaljeni gruj in toge skale in modro jezero in z
ledeniki ovenčano snežno svetišče, vse je ju sprejemalo
z darilom iz samih barv in blagoslovom iz luči, čim sta
stopila na prosto.

Po ljubezenski opojnosti je prišla opojnost od divnega
prizora; duši sta jima lahkotno in svobodno plavali v ne¬
dolžnem razgledovanju. Čutila sla se kol idealna ljubljenca
ali temni zemeljski sili, ki se za trenutek podzavstno
pojavita iz podzemskih globin, da si ogledata zvezde, in
odplavata v viseče vrtove neskončnosti.

Kdor se ni družil samo s svojo ženo in počepkami po
pet lir, bo razumel, da se lahko počutimo tudi po noči
krčevitega vzhičenja čiste, ko odpre mrzli jutrnji zrak
ranice od ugrizov, ki jih nam je pustilo bolestno nočno div-

78

janje na ustnicah. Ce počakaš prijateljico na voglu, če daš
vozniku naslov skrivnega nočišča, če se družiš z ljubico
in gresta spet narazen, pravijo tudi temu ljubezen, a to
ni ljubezen. V pravi ljubezni pridemo podzavestno, sča¬
soma ali pa skokoma do združenja; in ko se nam v duhu
zjasni, bi ne mogli razložiti, na kakšen način smo prišli
do le kretnje.

V pravi ljubezni se združijo telesa, kakor se ženijo
cvetlice in pirujejo žuželke.

žuželke so pravi mojstri v ljubezni. Zanimivejše je
opazovati, kako ljubijo hrošči, kakor pa, kako se družijo
razne Šviglje, igralke, pesniki, duhovni, modroslovci in
kralji.

— Vsa tvoja sem! — je priznala Melita ljubljencu.
Moje romanje po svetu je bilo morda samo iskanje moža,
Id naj me dopolni, je bilo samo iskanje tebe.

— Torej nisi iskala samote?

Je še lepša stvar od samote: samota v dvoje. V meni
je bila nakopičena velika zaloga ljubezni v čakajočem
stanju. Ti si bil zame tisto, kar imenujejo fotografi razvi¬
janje v vodni kopeli. Zapustil boš močno sled v mojem
življenju.

— Govoriš, kakor da bi se morala že jutri ločiti.

— Jutri ne, skoro pa. Najina ljubezen je v mojem živ¬
ljenju tako samohotna, nepredvidena epizoda, da se ne
sme vkleniti v vezi in je ne sme obrabiti navada. Morava
se ločiti, da nama ostane ljubezen živa. Razumeš.

— Ne. To niso besede, ampak simboli, čarovne for¬
mule.

— Potrebno je tako. Vsako drugačno ljubavno raz¬
merje bi se končalo s priležništvom. Ali pa s poroko. Ali
pa s celo vrsto strogo urejenih snidenj po tri ure na dan.
Vračunani so poljubi, sprehod in aperitiv. Najina ljubezen
doslej je drugačna. Pozneje bi postala ljubezenska dvojica,
kakor vse druge, in bi končala z antipatijo; morda bi
se za silo prenašala, kar je še slabše, ali pa bi šla v zakon,
ki bi naju obvezal, da se morava prenašati. Bila sem z
dušo in telesom tvoja in bom še nekaj dni, in naj se mi
zgodi karkoli, ti ne bom nič zamerila. Niti ne izveš ne
ničesar.

79

Žena je utihnila. Iznenada se je pojavila na skali bela
hišica. Kamena štrlina jo je skrivala liki gnezdo.

- Tu sva, — je javila.

Nekaj v kamen vsekanih stopnic je peljalo k puščav-
nikovim vratom.

Melita je zažvižgala in vrata so se odprla.

Strahotno lepa, kuštrava ovčarska psica jima je pri¬
tekla grozeče in nezaupno nasproti in jima je dala potem,
ko ju je sumljivo ovohala, s krepkim mahanjem kosma¬
tega repa dovoljenje.

Mož blizu tridesetih let, olivne barve, z nazaj potis¬
njenimi lasmi in negojeno brado, ju je gostoljubno spre¬
jel. Iz črnožametne, z usnjatim pasom prepasane jopice,
je gledal platneni srajčni ovratnik, ki mu je ležal čez
ovratnik suknjiča, in mehki rokavci, oboje čudovito belo
med rjavimi rokami in črnim žametom.

— Dober dan, Iluška! — in stopil je proti sestri, ki
mu je ponudila čelo.

— Bog daj, Sandor.

In predstavila je: « Gospod Mavro Mauri, bral Sandor .

Sandor je dal Mavru roko in ga peljal v hišo.

Tri stene so bile docela pokrite s knjigami. Cele vrste
del v več zvezkih; visoki zvezki s čvrstim hrbtom so
oznanjali, da jim je vsebina znanstvena in se mora dolgo
razmišljati in večkrat vzeti v roke.

— Pričakoval sem te, Iluška.

— Obljubila sem ti, da pridem, preden se vrnem v
dolino. Jutri odpotujeva.

— Drugega vam žal ne morem ponuditi, ljubi gospod,
kakor to obzorje, — je dejal Sandor in odvedel Mavra
k oknu.

Na belo žareči ledenik se je upiralo sonce, da se je
kar iskril.

— Podoben je pozlačenim kupolam ruskih cerkva.
Napustek sem napravil nalašč tako velik, da ne vidim
še drugih vrhov za seboj.

— Optična prevara.

— Najnedolžnejša vseh prevar.

Na mizici pri oknu so ležale vsevprek knjige in do¬
kazovale, da mu je obisk prekinil delo.

80

Dve sliki. Žena, podobna listi, ki jo je vzela Melita v
svetlem okviru iz želvovine seboj, in pa deklica okoli osem¬
najstih let. Na obeh straneh vrat nekaj slik neizmerne
ogrske slepe.

— Predvčerajšnjim, Iluška, mi nisi niti o Donatelli-
nem zaročencu nič povedala.

— Res je, — je dejala Melita in se obrnila do Mavra.
Donatella je najina polsestra, očetova nezakonska hčerka,
katero je vzel po mamini smrti k sebi. A novica — se
je obrnila na Sandorja — te tako malo zanima, kakor je
prav za prav tudi meni malo do nje. Ženina sem videla
na sliki: biti mora zavaljen in plešast, ker se je slikal
samo do polovice in s klobukom na glavi.

— Ce je res, da naj v živalskem razvoju lasje pola¬
goma izginejo, so plešci predhodniki.

— Piše.se, — le poslušaj, kakšno imenitno ime: don
Ciccillo Cacace di Capafugata, iz ene najstarejših rod¬
bin na jugu.

—- Cim starejše je plemstvo, tem sumljivejše je.

— Prihaja iz ... iz ... iz enega tistih krajev, ki iz¬
važajo mandarine in tajne agente.

— Razumem, kjer je pet in štirideset odstotkov ne¬
pismenih. Le kdo ju je spravil skupaj?

— Sama od sebe. Ona je srečna, da poroči dona, ki
s svojim krasnim rodovnikom vse poseka. Plemenitemu
rodu Capafugatov pripadajo najlepša imena. Friderik II.
Capafugata. De Musset? Capafugata. Garibaldi? Capafu¬
gata. Hindenburg, Eleonora Duše 24 , Lenin, Girardengo 25 ,
vsi izvirajo iz plemenitega rodu Capafugatovcev.

— Se kmalu poročita?

— Mislim, da ona ne more pričakali trenutka, ko
dobi sinove.

— Otroke! — je zaklical Mavro. — Nikoli nisem ra¬
zumel, kako morejo biti ljudje tako brez glave, da po¬
stavljajo v svet otroke, vabijo nove stradeljne za ža¬
lostno mizo, ki je že prepolna gostov. Skoraj laže napra¬
vijo otroka, kakor pa sedejo na električno.

23  Italijanska igralka svetovnega slovesa (1859—1924).

25  Svetovnoznani italij. kolesar (op. prev.).

6

81

— Mislijo, da delajo otroke, — je odvrnil Sandor,
in ne pomislijo, da delajo ljudi. Vprašanje besed.

— Rod se hoče pač nadaljevali. — je pripomnila Me¬
lita in odšla k oknu ter prepustila oba moška razgovoru.

— A posameznik je dolžan, da slepo potrebo rodu
uravna. Ce bi ne bila množitev ljudi tako blazna, bi ne
bilo treba semintja posegati h groznim maltuzianskim 26
praktikant, ki so vojne in ki imajo brez vse retorike,
pesniških omak in priložnostnih predsodkov edini namen,
s silo zmanjšali število jedcev, da morejo preostali za¬
dostiti svojemu teku.

— Ne strinjam se z vami, — je rekel Šandor. — Mi¬
slim. da ima volja staršev na rojstvih najmanjši delež.
Otroci so tisti, ki silijo v svet, in njih volja, da stopijo
iz niča, iz idealnega stanja, zlomi voljo in nagon tistih,
ki jim postanejo starši. Usoda otrok ni odvisna od volje
staršev, marveč prav starši podzavestno slede volji sina,
ki poskuša postati tvar, podstat, žival, človek. Vajeni
smo. da opazujemo čas v isti smeri: od preteklosti do
sedanjosti, od sedanjosti do prihodnosti, in smo mnenja,
da je tisto, kar pride, proizvod onega, kar je bilo, in da
so stvari pač take, ker so bili vzroki nekako vnaprej do¬
ločeni. Tako gledamo na otroka, ki se rodi, kol na po¬
sledico združitve staršev: če bi združitve ne bilo — pra¬
vimo v svoji preproščini — bi se otrok ne. bil rodil. Mi¬
slim, da bi morali gledati dejstva z višjega vidika, ne
glede na časovni red. Otrok, ki hoče na svet, je sprožil
združenje moža in žene, ki mu postaneta oče in mati. Ne
morem verjeti, da so bili Dante, Lionardo, Napoleon, Pa¬
steur, slučajni sadovi koita. oni so morali na svet in je
to njih delo. Ves bes, s katerim obmetava družba neza¬
konsko mater, je ogaben, kajti ona ni slušala predsodka,
ki je preteklost, marveč prihodnost. Odpor narave proti
onim, ki uporabijo splav (bolezni in včasih materina smrt)
je poskus k temu, kar pravim. Ce mati otroka ni hotel a,
ji danes narava odreka pravico, ne več hoteti.

— Priznala pa bosta vendar, — se je vmešala Me-

26  Malthus Tomaž Robert (1766—1834), angl, ekonomist, ki
priporočaje celibat ali omejitev porodov (op. prev.).

82

lita, ki je bila vstala od okna in zopet sedla med nju. —
da starši otroka od rojstva naprej oblikujejo in z vzgojo
izobrazijo.

— Žal res, Iluška! Ce vzgoja uspe, ustvari srednja
bitja. Vzgoja je zastoj, negibnost. Kot tvorna vrednost, kot
plastična vrednost zanika napredek. Vzgajati otroka se
pravi oblikovati mu zavest in razum tako, da je nam po¬
doben, kar pomeni preprečiti preobrazbo, obnovo, na¬
predek. Praktični uspeh otroške vzgoje nima drugega po¬
mena, kakor da si zagotovimo njihovo zvestobo za dan,
ko nas ne bodo več potrebovali. A tisti dan, ko bodo
samostojni, nas puste na cedilu.

Sluga je prinesel podstavek.

— Izvolite čašico kuminovca, — je spremenil pogovor
Šandor, — ki ga pripravlja moj tovariš v pregnanstvu.

Sluga se je rahlo priklonil.

— Zbira kuminovo seme in ravna z njim na ruski
način, tako, da mu doda gotovo količino a/garicus mu-
scariusa 27 , strupene gobe, ki vsebuje atropinu sličen al¬
kaloid.

— Atropin, ki dela oči lepe.

— Da, Iluška. Kdor pije kuminovec, ima povečane ze¬
nice.

Pomolil je čašo obema gostoma in slugi.

— Ko sem bil v Petrogradu medicinec, smo se noč
za nočjo navlekli kuminovca. Oni, ki so ohranili zavest,
so nas pogledali prej v oči, da poiščejo znake opojnega
strupa, preden smo se jih smeli dotakniti.

— Ste mar doktor zdravilstva?

— Sem!

— Ste zdravili?

— V ruski vojski. Ni res, Paprika?

Paprika je bila položila kuštravo glavo gospodarju
na kolena, proseč, da jo malo pogladi, in ko je začutila
prijazno roko med kodri slamnate barve, je priprla oči
in prisluhnila.

— Ruski podanik sem. Imeli so me za slabega častnika,
ker sem zdravil z isto ljubeznijo Ruse in sovražnike, vo-

27  Mušnica (op. prev.).

9.

83

jake in generale, ujetnike in junake. Zame nima bolnik,
ranjenec, umirajoči ne čina ne dostojanstva; ne vprašam
ne po veri, ne po domovini. Gol človek je, gol in krvaveč,
brez našivkov in kolajn. Bolečina in smrtni boj sta brez
narodnosti. Zame je noseča žena samo bitje, ki sem mu
dolžan nege in usmiljenja. Četudi je prešustnica, če¬
tudi ni omožena, četudi se je prodala. A zdolaj — in Šan-
dor je pokazal z roko na civilizirano planjavo, ki si jo je
predstavljal tam spodaj — ne mislijo tako. Spodaj še de¬
lijo bolezni na moralne in nemoralne, na izpovedljive
in neizpovedljive. Zame so bolezni samo ozdravljive ali
neozdravljive. Spodaj imajo tisto strahotno stvar, ki ji
pravijo organizacija, ustanovo za poročila in koristi, z
drugimi besedami objestnost in izsiljevanje. Med ledeniki
in skalnimi razpokami ne vidim organiziranih ljudi. Or¬
ganizacija sprevrže najlepše reči v grde. V slehernem
mestu je zapor, v sleherni hiši zaboj za smeti, v sleher¬
nem človeškem telesu črevo za prebavo. Organizacija je
žalostnejša od zmede. Očetje ravnajo slabo z otroki in
se pritožujejo, če jih potem zaničujejo; gostilničarji za¬
strupljajo goste, in ko se ga siromaki navlečejo, jih iz-
roče stražnikom; meščanstvo sili žene, da se prodajajo,
potem pa jih zmerja s cipami.

— Ne mislite več nazaj v mesto?

— Težavno bi mi bilo sedaj, ko sem se privadil ab¬
solutnega, da bi se povrni] v konvencijonalnost. Kon-
vencijonalne vrednote so tiste, ki ponižujejo vse stvari.
Zlato je bila nekdaj najčistejša reč; čim pa smo vtisnili
vanj številko in vladarjev profil, ni več tislo. Ženska na¬
gota je bila najčistejša, dokler ji nismo pretisnili stegna s
podvezo.

In potem, in potem, me spodaj odbija smrad vseh
vrst človeške gnilobe. Mrzim množico, ostudni železni
opilek, ki se prime vsakega magneta, se drži vsakega člo¬
veka, čigar edina zasluga je, da je razumel, koliko lepše
je bili magnet, kakor pa opilek. Imam rad posameznika,
sovražim pa množico. Ce si zlomi kdo roko, me boli; a
če pokonča epidemija sto tisoč ljudi, me to raduje. Mno¬
žice se bojim, obsede me in tlači ko mora. Ce bi se mi
zmešalo, sem prepričan, da bi se mi po blazni glavi ne

84

preganjale pošasti in sence, marveč grozeče množice in
tuleča sodrga.

— Meni je pa narobe všeč — je posegla vmes Melita
— ko se potapljam v to morje s tisoč oblikami.

— Ne, Iluška! Drhal nima oblike, nima ne idej, ne
volje. Ce hočeš, di koga obožuje, je dovolj, da objaviš
njegovo sliko v velikosti osemnajst proti štiri in dvajset
na prvi strani kakega dnevnika. To je lažje, kakor pa ko¬
mu obesiti kako pasto ali pomado. Sodrga, ki je na dan
vojne napovedi pretepla sovražne tujce in jim zmetala
pohištvo skozi okno, je prav ista, ki bi pozdravljala njih
kralja, če bi prišel na obisk k našemu; tisti, ki so ob
slavospevih anarhizmu udirali v tvornice, pljuvali na čast¬
niške uniforme in sprejemali stražnike s streli iz sa¬
mokresov. so točno isti, ki so prepevali dve leti kasneje
kraljevske himne in zažigali delavske zbornice. Ce bi jutri
upadel papežu ugled, bi plenili po cerkvah, a še vedno
pripravljeni, da zavpijejo « živio papež kralj », če bi cer¬
kveni poglavar uspešno poskusil, da zopet pridobi posvetno
oblast.

Strahoten stroj so, ki se spremeni v rokah enega sa¬
mega v krotko orodje. Uporabili drhal se pravi nuditi ji
možnost, da lahko da duška prekipevajoči neumnosti in
divjaštvu. Kaj mar množici, ali služi tej ali oni stranki,
samo da veselo mori in pleni. Ko govore o Panurgovih
ovcah, bi morali reči Panurgovi tigri.

— Množica ni kriva — se je spravljivo oglasila Me¬
lita — če jo kdo hujska in vodi, da pobesni.

— Ni je potreba razjariti in ji sprostiti nizke nagone;
dovolj je, če ji odpreš eno samo zaklopko; postave br¬
zdajo te nagone; ko jih pa razbrzda revolucija, ne pridobi
človek kar na lepem, iz niča nobenih izjemnih nagonov,
razkrije se pa takega, kakršen je in kakršnega so postave
s silo krotile.

— Mar ni med množico tudi razumnih ljudi z dobro
mislijo?

— So, Iluška, tisti, ki mislijo, da služijo ideji, pa se
ne zavedo, da služijo enemu človeku, banki, skupini indu¬
strialcev.

— Malo prej ste pa izjavili, da ljubite posameznike.

85

— O, pač, gospod Mavro, posameznike.

— Zakaj tedaj ne zdravite?

— Nekaj časa sem vodil majhno kirurško kliniko. A
delo mi je nadziral upravnik, ki je opomnil, da uporabljam
preveč hidrofilne gaze. Bil sem žrtev organizacije. Kirurg,
človek, ki ima oblast nad življenjem in smrtjo, tisti, ki
je takoj za Bogom — če je Bog — vendar ne more in ne
sme biti nadziran po kakem računarju. To je, kakor bi
sodišče sodilo pesnika. Bil sem tedaj razočaran. A kasneje
sem razumel, da ne smeš študirati zdravilstva, če si hočeš
ohranili o njem kaj slepila. Vestni zdravnik ve, da ni ne¬
nadomestljiv: skrivnosti je tako malo, da jih poznajo vsi
zdravniki. Ne verjamem, da bi si bolniki bog vedi kako
opomogli, če bi se tudi jaz prikazal v dolino. Hvaležni bi
mi gotovo ne bili za to. Pomni, Iluška, če vidiš koga, ki
gre pod voz, nikar ga ne zadrži, zakaj namesto, da ti bo
hvaležen, ker si mu rešila kožo, ti bo očital, da si mu
zmečkala rokav.

— Zdi se mi, da ne govoriš tako, kakor prej. Tvoja
ljubezen do posameznih ..

Sandor je za trenutek utihnil.

— To je res, samo protislovje me je. Je pa tako be¬
dasto in lahko bili vedno v skladu s samim seboj. Naj¬
bolje je, če govoriš vedno isto.. Skladnost je kristalizacija
ideje.

Sluga je pogrnil mizo za tri.

Oglasil se je zvonček, da sta se Melita in Mavro kar
obrnila.

— Brezžični telefon — je razložil Sandor in pokazal
na črno omaro, ki je ni v senci nihče opazil. — Nazna¬
njajo mi večerna poročila: tečaje pariške borze, sejno po¬
ročilo francoske poslanske zbornice, glavne dnevne no¬
vice. Le malo zanimivega. Kmalu pa naznanijo začetek
koncerta. Sest je ura in četrtek je.

Pogledal je velik lepak na steni.

Nov znak z zvončkom.

Sandor je obrnil zvočnik in zavrtil z lesenim ščepcem
dva gumba na sprednji strani aparata, da bi naravnal va¬
lovno dolžino.

86

Po sadju in kavi, ki je napolnila sobo z izvrstnim vo¬
njem po moki, so poslušali še Bachov Andante religioso,
ki ga je igral v Londonu Marcello Boasso.

Ko se je zmračilo, sta se poslovila od gostitelja. San¬
der je poljubil Iluško na čelo.

Kuštrava, strahotno lepa ovčarska psica jih je spre¬
mila nekaj sto metrov, dokler je ni zadržal zanimivejši
vonj...

Zelo ju je imelo, da bi se poljubila. Ko sta se ozrla, da
bi videla, ali sta zares sama, je Paprika skakljala proli
•domu.

Melita se je stisnila k ljubljencu, se mu prižela k
ustnicam in pospešila korake.

— Takoj leževa v posteljo.

— Takoj!

Melita je strastno zadrhtela in pomislila:

— Vso noč mi bo med nedrji.

(Obveščam gospoda državnega tožilca, da ta stavek
ni moj. Vzel sem ga iz «Visoke pesmi» Salomona, povoj¬
nega pisatelja izpred 3000 let.)

Ostala sta še dve noči in en dan v stari lovski hiši
in odšla. Pot nazaj ni bila žalostna: žalostno je bilo, ko
se je prikazal hotel med macesni.

Pred krajem sta srečala skupino letoviščarjev, ki so
utihnili, ko sta šla mimo, ju pisano pogledali in stresli
svojo brzdano krepost v glasne komentarje z bučnim kro¬
hotom. Mavro in Melita sta čutila, da jima sledijo nemarne
obsodbe liki steklene kroglice, ki se razpočijo in zasmrdc
Moralna kritika dostojnih ljudi sestoji vsa iz samih kro¬
glic, smrdečih po nagnusnem puritanizmu.

Baronica Esmeralda („Prst v nosku“, otroški roman)
je na stolpu med nadzidnimi zobci starinskega gradu su¬
šila gobe. Tri neoskrunljive gospodične so čepele v napih¬
njenih, belih oblekah na smaragdnozeleni trati in so bile
tako čedne, kakor trda jajca na radiču. Senator modro-
slovec in kvartopirec spokerja si je hotel lajšati presnovo
in se je sprehajal častitljivo veder in smelo nesramen,
kakor vsi cepljcnci po Voronovi metodi. V tenijski par¬
tiji je igrala poštena zakonska žena z mladim gospodom,
trdno odločena, da ne popusti, soprog pa je ves blažen

88

prisostvoval, poskakoval od časa do časa v travo naokoli
in pobiral raztresene žoge.

Iz hotelske dvorane se je razlegala godba modnega
plesa, tistega krčevitega plesa, ob katerem se strdi porod¬
nicam mleko.

Ustavila sta se zunaj pri oknu.

Po klavirju je mahal mlad svetovnjak, da so mu divje
vihrali lasje in kar naprej uhajale naročke; in da bi dodal
tem božjastno muzikaličnim krčem še barvo, je zdaj pa
zdaj lopnil s členki po podstavcu za note in s ključem
po lestenčevem krožniku.

— Glasbeni zločinci — je šepnila Melita.

Dvojice gospodičen brez sramu in mladih gizdalinov
so se prepeljavale v krogu in se drug drugega zaupno
dotikale na tisti točki, kjer se to javno med civilizira¬
nimi narodi po navadi ne dela. Enolična glasba, ki je
udarjala neprestano isti glas na isto tipko, jih je vlekla
v enakomernih korakih, v katerih je bilo več prebavnega
izprehoda, kakor pa plesa, po dvorani. Namah pa se je
sprostila v blazno bučanje, in parčki so se zavrteli, se
zaletavali v sunkih in pozibavali ko žolica mehke, skak¬
ljajoče prsi ter divje stresali vse drobovje.

Vsaka dvojica ima svoj stil. Ta plesalec, bledolični
estet, ustvarja fiziološke učinke s tem, da zapira ustnice
v obliki srca in obrača v medlih trenutkih navdihnjen
pogled proti nebu; in kadar postane ritem krčevit, napne
nosnici, liki rimski gozdni bog, zavije divje koribantske
oči, pokaže zobovje in pomoli sladostrastno omočeno
spodnjo ustnico.

Oni drugi domišljavo vodi damo v krogu, kakor bi
ji hotel razkazati predmete arheološkega muzeja, in pleše
svečano, kakor bi izpolnjeval dolžnost, prisegal ali skrbel
za red ob pogrebu;

In še drugi, smešen, pavlihast, spačen, ki hoče spraviti
plesalko v smeh, nabira usta, škili, okori ko lutka, vrže
trtico in hrbtenico nazaj, hoteč naznačiti rep. za katerega
so ga dalnji predniki tako krivično razdedinili.

Vsakokrat, kadar se priziblje mimo zrcala, se z ve¬
seljem pogleda.

89

In listi mladenič, «ki dobro pleše», ki se bavi s ple¬
som resnično znanstveno in sledi glasbi z izbrano res¬
nostjo ter se koncentrira na lastnih nogah, kakor bi sc
mn pojavil ob vsakem udaren nepredviden problem; ši¬
roke hlače mu mahedrajo okoli drobnih golenic, ki mu
pogledujejo iz nizkih, izrezanih čevljev brez peta, kakor
goleni ploskonogih živali; s precizijskim instrumentom,
kakršen so mu noge, ne pleše; vadi se v trigonometriji:
opiraje se na eno nogo, se vrti ko šestilo okoli samega
sebe, medlem ko zarisuje z drugo odmerjene krožne seg¬
mente: nato pa zgrabi damo okoli pasu, jo dvigne nad
geometrično risbo, da je ne poruši, jo zadrži tik nad
tlemi in uškne zmagoslavno, liki žrtveni dar. Proti stropu
vzvržena dama spusti eno nogo, in občinstvo zagleda
za trenutek z užitkom bežno prikazen podveze, prožice
kože in nečesa belega.

Gospa obogatelega vinskega trgovca z mnogim zlatim
okrasjem in obeski okoli vratu in trebuha nudi nesrečno
sliko osebe v zadregi, ki se dela neprisiljeno. Ker se ji
zdi neprevidno, da bi pustila usnjato torbico na stolu,
jo stiska za kavalirjevim hrbtom v mastni, s kamni pre¬
obloženi pesti.

Gospodična brez ^predsodkov tišči v ustnem kotu ci¬
gareto (kajpada prepojeno z opijem, čeprav je macedon-
ska), in ko govori, ji poskakuje navpično, da mora na eno
oko, ki ga peče dim, zamižati. Premetena dama z bo¬
lestno duhovitostjo pravi, da se skoraj ne dotakne kavalirja
in ju druži z njim prav samo magnetični fluid; roka,
ki ji je upognjena v loku, liki listi vodne lilije, se porniče
z nasladno valovno črto labodjega vratu.

Zrela, večno mlada dama (zanjo leta ne minevajo)
se zadovoljuje z modernimi plesi, dasi čuti v srcu ko-
prnenje po bostonu in četvorki suličarjev in po sklepih
malo vsedline sečne kisline.

In obe sestri (grdi, sirotki!), ki jih mati včasih po¬
oblasti, da napravita skupaj «kak skok«?

Pa zakonci? Vedno se dobi kak za silo umerjen za¬
konski par, ki hoče pol za šalo, pol zares pokazali da¬
našnji mladini, s kakšno energijo še razpolaga. Ponosno
se smehljajo, koliko zmorejo in ugovarjajo pianistu, ki

90

pospešuje tempo; ta pa, da se maščuje še nesramneje,
začenja večkrat iznova.

Ko morajo priznati, da so premagani, omahnejo vsi
preznojeni in mrtvoudni na stol ter si otirajo pot skupno
z enim samim robcem.

Melita in Mavro sta prekoračila salon, kjer se je raz¬
vijal ta dvogovor med mladeničem in gospodično: fant
in dekle v elegantnem idiotskem razgovoru.

— Ne kadim.

— Ne kadite?

— Sem brez napak.

— Kajenje ni napaka.

— Ker jo imate vi.

— Ce bi bila napaka, bi je ne imel.

— Boste imeli pa druge.

— Po vaše.

— Ker to vem.

— Nedostojno.

— Mi oprostite?

— Nikoli!

— Se pobotava?

— Jamais de la vie 29 !

Melita in Mavro sta šla v čitalnico. Drug razumski
razgovor med dvema duhovitima predstavnikoma popol¬
nega idiotizma.

— Hočete te?

— Hočem te.

Vstopila sta v svoji sobi. Budilka na Mavrovi ko¬
modi je stala, cvetlice so uvele, ih svetlikalo se je belo
pismo zapuščene ljubljenke.

Vrgel se je na posteljo, a ni mogel zaspati. Božjastna
glasba je še dolgo stresala stene.

—.E, si je mislil — kako razumem to, da je iXpolo
živega odrl Marsija, frigijskega satira, ki je znal izvabiti
iz flavte najslajše glasove! Tisti diletant v flavti mu je
moral biti sosed v hiši ali hotelski tovariš.

Pač pa je spala Melita, deklica, ki je bila podobna
punčki; čim je legla, je že zamižala. Pozno je odšla, da

29  Nikdar nikoli (op prev.).

91

se poslovi od čustvene mačice, ki si je po cele dolge ure
gladila beli plašček, da bi ugajala mesecu.

Neverjetno utripajoče nebo. Rumene zvezde, sinje
zvezde, rožnate zvezde, bele zvezde. V ustaljeni, konven¬
cij onalni in poslušni nespremenljivosti vseh teh zvezd
glej eno, ki se osamosvoji, prereže v hiperboličnem letu
obzorje in izgine.

Secesionistična zvezda je.

Drugo jutro je odpotovala Melita z Mavrom v mesto.

— Mi boš pisal? — je vprašala in ga prijela za roko.

Avtobus je z ustavljenim motorjem potiho zdrčal na¬
vzdol. Rožnata jutrnja zarja je milila skalovju ostri profil.

— Ne — je odvrnil ljubljenec. — Ne maram ljubavnih
pisem in stalnega dopisovanja. Papirni obtok priča pre¬
sneto malo o zlatem ljubezenskem zakladu.

Bližali so se planjavi.

Toliko, da ni pustila kokoš vsega perja pod pnevmatiko.
Melita je kriknila, a ko jo je videla, kako je, bijoč s pe-
roti, odletela in se rešila na travnik, se je glasno zasmejala.

— Kokoši — je pripomnila — so ko ženske. Ce so v
nevarnosti, da jih kdo povozi, jo udarijo naravnost čez
cesto, namesto da bi se umaknile v stran.

Še dve uri z vlakom, in bila sta v mestu. Poljubila sta
se, se zmenila za drugo popoldne v čajni sobi slaščičarne
in se zapustila.

Melita je stopala počasi ob reki in iskala preko glav
in kovčegov na ramenih nekoga.

Iluška!

Bila je teta, sladka in debelušna, kakor sladkornica,
in oče; lepa, energična in plavolasa prikazen dobro ohra¬
njenega moškega.

Kar res se mu ni zdelo, da bo imel to potepuško
hčerko, nestanovitno stvarco, ki ji ni za dom, nemirno
romarico, iščočo venomer novih meja in različnih govoric,
čeprav samo za nekaj tednov, zopet v hiši.

Melita je imela tisti dan toliko ljubezni v žilah!

Vrgla je ročni kovčeg teti v roke, objela očeta in mu
rekla besedo, katero je le redko spregovorila:

— Očka!

92

6

V eni sami stvari je roman podoben življenju: v de¬
litvi na poglavja.

Nesrečo in srečo bi lahko delili na poglavja, ker se
menjavata v serijah, kakor nesreča in sreča v igri. Ne¬
sreča ni nič drugega, kakor nepretrgana sosledica nepri¬
jetnih dogodkov.

Ko si napraviš žalno obleko, glej, da bo blago močno:
čim je konec ene žalosti, se že pričenja druga in morda
tretja, ker je v teku žalostna serija. Ali pa vesela; na¬
vada je, da se ji reče tako.

* * *

Za Mavra se je začenjalo novo poglavje. Zadnje je bil
sen: sen, da si z udobno in vsem borzam dostopno pri¬
mero pomagamo iz zadrege. Melitina nepričakovana lju¬
bezen, posest njenega nedotaknjenega telesa, priznanje
ljubezni v skritem kotu sveta, na prizorišču naravnega
življenja.

Predzadnje: potepanje iz mesta v mesto, od hotela
do hotela, z njim igralka in njene nemirne oči, razbur¬
ljiva narava in značaj extra-dry 30 , ki mu je ubil voljo,
mu ohromil duha in prizadejal duši take rane, da bi jih
ne mogla zaceliti nobena roka, razen roke Melite, lega ne¬
dolžnega otroka. Ko je včasih razmišljal, se je spraševal,
ali bi ne bil ozdravljen, če bi bil slušal nasvet medicine
iz XVI. stoletja, ki je predpisovala, naj prenese tisti, ki
hoče ozdraveti, svojo bolezen na golo mladenko. Da¬
našnja gola dekleta spravijo od prednic iz XVI. veka dob¬
ljeno bolezen naprej v obtok bržkone zato, da jih mašču¬
jejo.

Predprejšnje poglavje: romanje po mračnih, opremlje¬
nih sobah, ki so smrdele po začimbah in navadnem milu.

In zdaj?

30  Angl.: posebno močan (op. prev.).

93

Naj ga zopet ulove opremljene sobe?

Ne. Ustvariti mora prelepo gnezdo, da bo sprejemal
Melito. Melita ni bila ena tistih žensk, ki ti ne zapuste,
odšedši iz sobe, za seboj ničesar drugega, kakor izrvane
lase v glavniku in pudrov oblak na suknjičevem zavihu.
Ne more je sprejeti v eni listih številnih opremljenih sob,
ki so vse enake, z namenoma turško preprogo, ki so jo
raztreseni kadilci, že vso prežgali, in z Brezmadežno, po¬
čivajočo na olivni vejici, ki jo je napravil drzen lepotni
obliž, nekoliko posvetno prilepljen po nepoštljivi muhi,
v ustni kot.

Prav tako se ni mogel sprijaznili z garsoniero (za
purista, ki slabo prebavlja, samsko stanovanje), ki je vsaka
posneta po navadnem vzorcu nizke literature: zastrti senč¬
niki, preproge, ki dušijo korak, blazinice vsake barve in ve¬
likosti na žimnici, le malo privzdignjeni od tal; skrinjica
za drage spomine, kjer je shranjen prah z Daljnega
vzhoda, razpršnik za parfum, nepogrešljivi biskviti in
steklenica balzamičnega uvoženega vina, da se vzdrži si-
stem velikega kolebajočega simpatika.

Z Melito je bilo treba ravnati drugače kakor z dru¬
gimi ženami, kajti bila je izjemna ženska, kakor vse tre¬
nutne ljubice.

Našel je pritlično stanovanje v nje vredni hiši, nje,
tako vzvišene nad predsodkom in tako brezmadežne, če¬
prav ima ljubčka. V prvem nadstropju iste hiše je sta¬
novala ljubica nepodkupljivega sodnika, ki je sempatja
sprejela kakega manjšega odvetnika, radovednega, kaj se
godi v sovražnem taboru; v drugem in zadnjem nadstropju
pa je ustanovila dobra gospa, strašansko poštena in ve¬
nomer noseča, vestno vzgajališče malčkov obeh spolov.

Zidarji, lapetniki, mizarji so ustvarili dom, ves druga¬
čen od vsega, kar je kdo videl dotlej.

Vsakdo naj si ga zamisli po svoje.

Tja je s prožnim korakom krenila Melita skoraj sle¬
herno popoldne in je odšla, ko so se že mešale v lahni
megli prvih jesenskih dni svetilke z mročo dnevno sve¬
tlobo.

Druge krati sta se dobila v Baratlijevi čajni sobi, ne¬
koliko bučni slaščičarni, ki je zbirala vse, kar je bilo med

94

svetnim meščanstvom «stare Anglije«, dame s flavtastimi
glasovi in izbranim besednim zakladom, ki povzdignejo
glas, kadar izgovore visoko donečo besedo, kakor: inkom-
patibilnost, pesimizem, hiperkrilično, inkomensurabilno,
da so je deležni tudi oddaljenejši gostje. Odljudne dame,
ki prožijo roko ustnicam nepremagljivemu mladeniču, ka¬
kor na rezbah iz dobrega, starega časa; stare gospe, ki pre¬
skušajo zobovje s kristaliziranim sladkorjem kandiranega
kostanja. Neodoljivi mladenič, ki je nedavno začel truda-
polno življenje lahkoživca, sede nejevoljno, odpre nervozno
časopis, ošili dvomljivo uvodnik, ga najlepše zgane nazaj,
naroči nepotrpežljivo natakarju, ogleduje gospe z oblast¬
nostjo, ki mu jo daje 15 lir v žepu, po katere je deloma
segel materi v denarnico, prodal delo Divina Commedia in
prijazno navrtal kuharico.

Pesnica Amalia Guglielminetti poda svojim ljubkim,
hrepenečim ustnicam sladico, namočeno v špiritu, kakor
ona, in pripravlja pred najvišjim zrcalom skrbno usta,
kako bi lepše pokazala zobe.

Lep dečko s skoraj novim površnikom (bil je šele
enkrat obrnjen), ki je krčevito z obema rokama tiščal
zadaj na ramenu obešeno palico, se je prikazal na pragu
in se delal, kakor bi koga iskal. In ker tega koga nikoli ni,
je samo pretaknil obzorje na vse strani in odšel, ne da bi
kaj použil, za njim pa ironični nasmeh natakarja Angela,
poznavalca sladic in dam, psihološkega delilca dišečega
čaja in vanilijevih informacij.

Mavro in Melita sta ostajala tam do ure, ko se usuje
čebljavi svet iz delavnic na ulice, ko oblokani hodniki
zopet ožive, se pomlade ter dobe hitrejši in pestrejši ritem.
Prenapolnjeni tramvaji krepko pozvanjajo in hite zapo¬
redoma mimo gruč čakajočih. Medtem ko spušča pred
trgovino učenec zastoro, vidiš znotraj prodajalko, kako si
natika rokavice in si v naglici popravlja kodrčke pod klo¬
bukom. Je nekdo tam zunaj ali pa malo naprej, ki jo
čaka.

Mavro je spremljal Melito po cestah, polnih življenja
in erotike, ob vrtu njene hiše pa sta se zapustila, srečna
po preteklih urah, srečna, ker pridejo drugi dan zopet
take. Včasih je bilo dovolj, če sta se jima v tihoti čajne

95

sobe stare slaščičarne nepričakovano srečali roki ali po¬
gleda, in bila sla že brez moči. Odložila sta skledico, pu¬
stila pol aperitiva in bila v treh minutah z avtomobilom
v vili, čepeči ob vznožju griča v zlatem prahu, ki ga
siplje jesen na drevje.

Ko sta stopila v hišo, vso v mehkih blazinah in pre¬
progah, ju je sprejelo 22 stopinj električne pečice, dišeče
po svežnju banan, visečih s stropa. Bila je vešča v me¬
šanju alkoholnih pijač (črn barman iz New Orleansa ji
je bil zaupal skrivnost izveslnih coctailov) in je ločila z
veliko gotovostjo razno žganje v nikljasto posodo; a med¬
tem. ko jo je silovito stresala, da bi zmešala vsebino, ji
je sezuval Mavro čeveljčke, da ji je nataknil kosmate
dunajske copate iz Verdijeve melodrame 31 .

Preden je ponudila ljubljencu čašo, je najprej sama
pokusila, dotaknivši se kristala s sekalci.

Pojavili so se prvi kožuhi, ki so puščali za seboj sled
po kafri, pudru in ženi; bilo je v tistih dneh, ko plava
povsod starinski duh po krizantemah in sili skozi vrata
in dvorišča meščanskih hiš hlap od mošta in tropin.

Ljubljenca sta se sprehajala po megli ob vodi, pod
medlimi svetilkami, ob rahlem šelestu golega drevja, po
tako zastrti pokrajini, da se je človek lahko vprašal, ali
niso zadaj nežne paličice od pahljače. Hodila sta liki Iju-
bavni parčki, katere je srečavala Melita po obrežju Seine,
Tibere in Temze, in ki so vedno enaki, ker ponavljajo obi¬
čajni lip: dvojico, ki omamljeno sledi v senci nedoseglji¬
vemu slepilu sreče.

Sladkala sla se v ljubezni, kakor otroci s slaščicami,
zdaj previdna ko dva krivca, zdaj tako smelo, da sta
cmokala kar vpričo živoderov, ki so se povzpeli do
stopnje, kateri pravimo mestni stražnik.

— Kako bi bilo lepo pri nas doma — je vzdihnila
neki večer — če bi ne bilo nadležnega bodočega svaka! To
ti je človek, da se ti kar vzdiguje. Neprenehoma si drgne
nohte, da ima prste že tako kratke, kakor deset neskončno
dolgo kuhanih klobasic; in si jih drgne za mizo, pred
obedi, po obedih, kadar se pogovarja, kadar spi. Ne vem.

31  Zadnje dejanje «Traviate» (op. prev.).

96

kako ga more Donatella trpeli. Eno tistih bitij ti je, ki
si morajo prisloniti obraz k tvojemu, če te ogledujejo, in
ki ne morejo govoriti s tabo, če ti ne porinejo jezika v
usta. Ker je gonil doma kot otrok meh pri orglah v stol¬
nici, si domišlja, da razume glasbo, pa nam ob zajtrkih
in obedih na dolgo in široko razlaga lepoto Rigoletta in
Trubadurja ter razkriva važne stvari o baletnem zboru v
njegovem domačem mestnem gledališču.

— Odkod pa je?

— Iz . . .

— Potem bo igral mandolino.

— Ne.

— Človek iz tega kraja, ki ne igra mandoline, je
kakor angleška gospodinja, ki ne zna pripravili pudinga.

— Zna pa na okarino, veš, na tisto okorno godalo
iz terakote, ki je podobno odrti miši in cvili ko miš,
kadar jo derejo. Potem ves gori za zabavno statistiko.
Ve ti povedati, kolikokrat bi se ovil okoli sveta trak iz
vseh čikov, ki se pomečejo proč v enem dnevu, in koliko
funtov šterlingov bi veljal po uradnem tečaju Babilonski
stolp, če bi ga morali danes zgraditi iz železobetona.

— Zakaj ga ne vržeš čez balkon?

— Prijeti bi ga morala po opičje; z rokami se mi gabi.

Don Ciccillo Cacace. Rodil se je v stari hiši Ulice
deželne blaznice, na voglu Davčne ulice, v enem tistih
krajev, ki silijo poštne uradnike, da listajo po seznamu
občin in kolnejo, da se kar kadi; v eijem tistih krajev,
katerih imen ni slišal svet od časa pohodov proti raz-
bojništvu.

Ker ni bilo tehnične šole, čeprav so jo obetali, a ne
ustanovili, vsi ministri od Crispija 32  do naših dni, je
moral zapustiti rodno mestece in se zateči k nekim bra¬
trancem, prebivajočim v vulkaničnem, z bodičevjem zasa¬
jenem predelu.

Ko je kronal svoje študije s trgovsko diplomo, so ga
vrgli na morje, pobarvano s helenizmom, kjer se še na¬
leti na kako grško besedo, dokler mu niso dali neki dan

32  Ital, državnik, velik zagovornik Trozveze, nasprotnik Fran¬
cije (1819—1901) (op. prev.).

7

97

vzorčne knjige za lepilo, želatino in firnež, seznam odje¬
malcev in stalni vozni listek, potem pa: hajdi!

Kmalu si je pridobil spoštovanje svojih gospodarjev —
je dejal — in čudovit način govora, sestavljen iz najzna¬
čilnejših cvetk govorice iz krajev, ki jih je obiskal v trgo¬
vini s firnežem, lepilom in želatino.

Pogumno govorjenje in bleščeče ime (pl. Capafugata)
ene najpomembnejših rodbin na svetu mu je pripomoglo,
da se je povsod imenitno vpeljal, in že na prvi vožnji proti
severu je spoznal Donatello.

Donatella: najznačilnejše na tej deklici je bilo, da ni
imela na sebi nič značilnega.

Spominjala je na tiste domače želve, bedaste in krotke,"
plašne in molčeče, po katerih lahko hodiš, pa ne ugovar¬
jajo, ampak se kratkomalo umaknejo z glavico v črepinjo;
ko misliš, da te poslušajo, spe; ko misliš, da spe, preže na
kako reč, ki je ne dobe nikoli, ker ne znajo nobene stvari
dopovedati.

Donatella je imela dona Ciccilla rada.

Imela je rada tudi teto, tudi očeta, tudi Melito, čeprav
se ji je Melita zaradi oboževanja tistega čudaškega člo¬
veka posmehovala.

— Le poglej tvojega Ciccilla, kako zija, kakor da bi ti
hotel vdihniti ljubezen. In Donatella se je smehljala,
držeč s povešenimi očmi obe roki pod predpasnikom.

— Pokazala sem premalo spoštovanja do tete — je
neki dan zaupala Meliti, — a prosila sem takoj Mater
božjo odpuščanja.

— Bolje bi bilo, če bi bila prosila odpuščanja teto!
— je opomnila Melita in se namuznila.

— Donatella je govorila sladko. Melita ji je brusila
kisle, sarkastične biserčke.

— Za kožušček sem porabila štiri sto šest in šestdeset
krtovih kožic — se je pohvalila Donatella, opisujoč neve¬
stino balo.

—- Štiri sto šest in šestdeset kožic! Toliko krtic, da se
odene ena sama! — jo je zavrnila Melita, se oprla na roke
in skočila v enem skoku na vodno kurilo.

— Čemu pa ne gledaš na to, da odpraviš jezera peg
s čela?

98

— Kaj hočeš, Iluška! Bog me je tako ustvaril.

— Ni ti pa zabranil skrbeti za lepoto. Tudi vodikov
prekis je tako ustvaril, da opravlja pege.

— Povprašam Ciccilla, če mu je to prav.

Donu Ciccillu ni bilo prav.

— Oprostili mi boste, lepa gospodična Iluška — je re¬
kel Meliti in se pačil kakor da bi bil gluhonem — in se ne
delajte užaljeno, če si dovolim ugovarjati. Donatella mi je
všeč, kakršna je, ne boljša ne slabša: lepo se vede, ne za¬
vija, in če slišim, kako ji dajete nasvete, se mi zdi, da
mene vlečete. Donatella ne nosi čipkastih srajc in herme-
linaslih ovratnikov, kakor vi, in ji ne gredo lake reči po
glavi; le žal bi mi bilo in hudo, če bi se mi spremenila.
Oprostite mi, Iluška, in bodite dobra.

Razumna, olikana Melita, s polno glavo modernih idej,
se ni mogla razumeli s tem divjakom, natrpanim s pred¬
sodki, ki je za mizo zobotrebce z nožem šilil, si točil pi¬
jačo mogočno, kakor španski grand, in se oblačil po za¬
morskem okusu: pod elegantnim črnim suknjičem s tako
mastnim ovratnikom, da se mu je svetil, kakor svileni
zavihi na smokingu, je nosil bele brageše s tarčestrel-
skimi medaljami na trebuhu.

Donatella je ob teh spopadih trpela.

— Iluška, verjemi mi: Ciccillo je dober ko kruh!

— Ko kruh s salamo, Donatella.

Užaljena Donatella se je umaknila v svojo sobo, po¬
stavila desko na podstavek in potegnila čez celo širino vo¬
doravno črto. Navrh je nametala sinje, spodaj pa zelene
barve. Črto je belo prevlekla. Bila je že petdeseta marina,
ki jo je slikala: z barkami na jadra v daljavi.

Kar se tiče morale, je bil don Ciccillo zaostal za dve
sto let. V njegovem kraju ne hodijo dame nikoli same z
doma, in če se peljejo ven, zaklene voznik kočiji vrata in
spravi ključ.

Njegovih pet sestra ni vedelo, kaj je kino, še nikoli
nikdar niso videle gledališča, še nikoli listale po modnem
žurnalu; rasle so pod budnim materinim očesom, ki je
videlo nečedno dejanje že v tem, če je katera pogledala
ne samo skozi okno, ampak celo med zavesami na cesto
(razen takrat, ko je šla mimo procesija).

7'

99

Mali petih hčera je vodila natančno razvidnost o nji¬
hovih mesečnih slabostih, in če je pri kateri prepozno
rosil dež, je bilo vse narobe: pogled skozi špranjo med
zavesama na oknih je gotovo prinesel nesrečo. Hitro hitro
prevretek peteršilj čka!

Zaradi ljubega miru je bilo najbolje, da je eno ali
drugo izmed gospodičen ščipalo in je ležala; dobivala je po
kapljicah opijeve tinkture

V tej rodbini so kupovali, kakor v vseh na hčerah šte¬
vilnih rodbinah, opij kar po zelenkah.

Vkljub vsej tej atavistični divjosti si je s prazno-
verslvom in dogmami nasičen Saracen predrznil govoriti
o ljubezni.

— Pri nas se zaljubljamo že z osmimi leti.

— Ko jegulje — je hudomušno pojasnila Melita.

In dočim se je z bridkim nasmehom postavil in raz¬
ložil, da pomeni v njegovem kraju ljubezen hodili tri leta
pod oknom, je gledala Donatella Iluško s prestrašenima
velikima očema, prosečima usmiljenja. Don Ciccillo se je
poskušal braniti pred Iluškino ironijo s kako duhovito
potezo, a se je le osmešil in pokazal neotesanega, kakor
nosorog, ki bi si zataknil pavovo pero za klobuk.

— Ironija je težavna umetnost — ga je poučevala Me¬
lita. — Ali je prelahka in je ne razumejo, ali pa je pre-
tehtna in pade na nogo tistemu, ki jo uveljavlja. Ironijo
doziramo teže od firneža, želatine in lepila.

(Donatella je požrla solzo.)

Melita in Ciccillo sta predstavljala dve psihologiji,
civilizaciji, nasprotni naziranji. Njegova inteligenca je za¬
dostovala za prodajanje lepila, želatine in firneža, ni pa
mogla razumeti, kaj se giblje izven njegovih lončkov in
škatel; imel je policijski nos, sposobnost razbrali v zrcalu
odtiske na pivniku, prestreči pismo, zasledovali, vohuniti,
prisluškovati, lažno izpovedati, uloviti krivca, brskati po
predalih drugih.

— Ce bi ne zamerili, Iluška. bi vas rad vprašal, zakaj
ste prišli tako pozno k obedu danes, včeraj in predvčeraj¬
šnjim. V vsej tej palači podobni hiši ni nobene dame,
ki bi bila vse popoldne zunaj. Pet rodnih sester imam in
Iri drage sestrične, pa ne gre nobena sama z doma. Opro-

100

stite mi, Iluška, če sem si hotel izdreti ta trn iz srca,
ampak . . .

Melita ga je zaničljiivo ošinila in zavrnila:

— Za danes sem si nabrala dovolj vaših oslarij. Druge
prihranile za jutri.

In vstala je od mize.

Teta se je napihovala liki duda in je vzdihnila.

Dobra leta! Še so dobre tetke, neizmerno naivne, ka¬
terim lahko dopovemo, da se stakne bolezen po telefonu
in da smo prišli domov ob treh ponoči, ker je zmanjkalo
na tramvajski progi toka.

Donatella je točila dan za dnem solze, in Don Ciccillo,
hoteč dvignili moralo za mizo, je razkladal, na kakšen
način pripadajo Bismarck, Mascagni in sv. Januarij 33  (kri
s sifonom) plemenitemu rodu Capafugata. Medlem ko je
glodal z zobmi zadnji ostanek nohta, je natančno na pa¬
met preračunal, koliko svinj bi moralo vljudno ponudili
črevesje za salamo, ki bi segla od zemlje do lune.

Melitin oče se je prikazal le za kratek čas. Prišedši
nepričakovano je povprašal po Buški in še ni slišal od¬
govora, ko je že odpiral brzojavko ali kaj telefonično na¬
ročil. Posli in ženske so mu puščali malo časa za rodbino;
pogosto je ostal doma toliko, da je vzel kako listino
ali da je telefonično naročil spalni kupe za prvi vlak. Bil
je ustaljen mož z mirnim pogledom in jasno besedo, vajen
krotiti zoprne upravne svetnike in obvladati hrupna del¬
ničarska zborovanja, in mu niso bile mar malenkostne
rodbinske vsakdanjosti, tako, da se ni nič čudil dolgemu
bivanju Ciccilla Cacaceja v svoji hiši in celo ni poskusil
pospešiti dneva poroke med njim in Donatello.

— Iluška. vi nekaj skrivale —- jo je prijel neki dan
bodoči svak in se ji napol vljudno, napol sline cedeč na¬
smehnil. — Kar zaupajte se mi. Saj veste, da mi gredo
zaupane stvari skozi eno uho noter in skozi . . .

— Skozi usta ven — se je porogala Melita.

— Vem — je nadaljeval žilavo in inkvizitorski —
da vidite vsak dan nekega gospoda. Pazite, kaj delate. To

33  Patron Neaplja (op. prev.).

101

bi očeta jezilo, če bi izvedel. Pazite, Iluška! Opozoril
sem vas.

Neodvisna, svobodna Melita, ki je bila vajena slediti
edino svoji volji, je vzkipela od jeze:

— Le čemu se ne pobereš nazaj v listo svojo rodo¬
vitno deželico, ostudno teslo ti, albanska, zamorska in
turška mešanica? Poberi se v deželo svojih dedov' Se ti
mar ne toži po tropični vročini, Orientu, gozdu? Poberi
se nazaj tja, kjer raste kokos, gutaperča, kafra, tapioka,
sandalovina, sagovec, banane, datlji, baobab, kjer razsaja
črna kuga, rumena mrzlica in kjer natikajo glave na kole.

— Hi hi hi! — je zategnjeno zapiskal divjak, ranjen
v lokalnem rodoljubju; in nenadno ga je zgrabila onikso-
fagija, da je porinil kar štiri nohte hkrati v usta.

— Želel sem vam dobro. A ker ne marate slišati niče¬
sar. storim kakor Poncij Pilat. Umijem si roke.

— Boste imeli končno čiste.

Melita je zagrozila, da odpotuje na Ogrsko ali preko
velike luže. Kdor hoče ljubiti domačijo, naj živi daleč od
nje. Potrebna ji je bila vsa tetina nežnost, raztopljena v
Donatellinih solzah, da se je odločila za premirje s Cic-
cillom.

— Ti, Iluška. imaš predsodke glede tega moža. Misliš,
da je budalo, je pa narobe zelo razumen.

— Naj bo, dokazal mi tega še ni.

— Trgovske posle opravlja dobro.

— Ce bi bil tako pameten, bi začel po desetih letih
gotovo na svoje; je pa še vedno le nameščenec. Sirota
Donatella! Ziblješ se sleherni večer v sanjah, da se ta
človek odloči za poroko s teboj. Mar ne uvidiš, da se to
zgodi o svetem Nikoli.

— Krivična si.

— Gledam jasno, Donatella! Ta gospod je našel v
naši hiši sobo s centralno kurjavo, kuhinjo, ki mu diši,
mahagonijevo posteljo, okno na jug, in ostane tu, dokler
mu ne pokažete vrat.

102

— Ali, Iluška, ne poznaš ga. Prisegam ti, Ciccillo
ni slab.

— Strupen je, kakor anonimno pismo.

- Poroko smo odložili zaradi bale in stanovanja:
ali . . .

A jo boste še odložili, dokončno. In ko se povrne
v svoj kraj, potrdi tam legendo o severnjakih: da bi
namreč živeli še kot mostiščarji, če bi ne prišel od časa
do časa k nam kdo od tam, da nas civilizira, in da se pri
nas vse ženske kar vžigajo v ljubezni, če jih le počasti
z ogljenim pogledom.

— Regionalizem uganjaš, Iluška.

— Ne, Donatella. Ce jih gledaš tam doma, so najsim-
patičnejši. Tisti, ki ostanejo med svojimi gorami, imajo
čudovita svojstva v značaju: oni pa, ki krenejo drzno
s tehničnim spričevalom in ročnim kovčegom iz papirne
mase na kolonizacijo severa, niso več prebavljivi.

— Oče, ki pozna ljudi, si je ustvaril o Ciccillu dobro
mnenje.

— Ne verjamem, da bi ga bil od bliže ogledal in da
bi bil o njem poizvedoval. Ni res, papa?

Tisti trenutek je vstopil oče.

- Ne gre zanj — je hladno odvrnil. — Ampak zate.
Govorili moram s tabo. Donatella je šla ven.

Melita in oče sta ostala sama.

- Iluška, vsak dan mi hodiš k nekemu moškemu
v hišo.

Melita ni odgovorila.

— Je to res?

— Res je. A povedal ti je Ciccillo. Noben drugi to
ne more biti, kakor on, s svojim policijskim, ječarskim
in vohunskim nagonom!

— Ponavljam ti — jo je zavrnil oče in jo skušal ob¬
vladati z glasom in pogledom. — da ne gre za tožbo
proti njemu.

— A proti meni še manj.

— O tem razsodim jaz.

Ni se mogla več obvladovali. Vsa bleda, dolga, drobna,
nežna, kakor mistične žene, upodobljene na stolničnih
oknih, se ni mogla premagati jeze in je zakričala:

103

— Postavljajo bolnice za bolne na koleri, blaznice
za duševne bolnike, galeje za zločince, a za tepce ni nobe¬
nega posebnega zavoda, čeprav so mnogo nevarnejši od
bolnih na koleri in duši ter zločincev.

— Cuj me, Iluška, — ji je odgovoril z vso hladnostjo.
— Vajen sem ravnanja z ženami in krotenja moških, iz¬
ognem se udarcu in pripravim obrambo še prej, nego
bi pomislil nasprotnik nato, da ga izvede. Zato te opo¬
zarjam, da je bolje, če skrajšava razgovor in govoriš
z menoj razumno ter se ne zaganjaš vame. Kakor vidiš,
sem miren. Ne povem ti vse svoje bolečine, ker mi ni nič
za nepotrebne besede.

Ledeni očetov naglas jo je razorožil.

— Nič slabega ne delam — je odkrito izjavila.

— Ljubica si mu.

— Kaj veš o tem?

— Vem. Ce pravim, da vem, ne rečem tega, da bi
zahteval tvoje priznanje. Moj običaj ni, da bi izsiljeval
priznanja z nizkotnimi sredstvi. Rečem ti, da to vem.
ker imam dokaze.

Melita je okamenela. Dokaze? Kakšne dokaze more
imeti? Kar se je zgodilo med njo in Mavrom, je vedel
edini Mavro.

In ker ni hotela lagali in je mislila, da se ji ni potreba
opravičevati, je odšla v svojo sobico ter zaloputnila z vrati.

Ko je izvedela teta o čustvenem zapletljaju, se je pre¬
križala.

Pred vsako nesrečo se ženice že vnaprej pokrižajo,
kakor podeželski zdravniki, ki ne vedo pred katero koli
boleznijo zapisati nič drugega ko ricinovo olje.

Nato je spregovorila Melitinemu očetu stavek, v kate¬
rem se zrcali vsa domača dobra misel:

— Saj sem ti vedno pravila, pa mi nisi hotel nikoli
verjeti!

— Kaj pa?

— Da si puščal tej deklici preveč svobode. Dokler
nima punca dvajsetih let, ne sme sama po svetu.

— Kakšen posel ima svet s to stvarjo? Ljubimec ven¬
dar ni tujec.

104

Ko je slišala dobra ženica besedo ljubimec, se je
drugikrat prekrižala.

— Pa si gotov tega, kar praviš?

— Golov sem. Ciccillo je odkril v neki Melitini kaseti
pripravo za intimno uporabo, katere bi gospodična, ki
ni gospodična samo za pismonošo, ne smela uporabljati.

Teta je poklicala dvanajstico svetnikov obeh spolov

— A kdo ti pravi, da jo uporablja?

— Dobra ženska si! Ne morem verjeti, da bi jo imela
za ustnik, kadar kadi cigarete!

Pojavilo se je na klic drugih dvanajst svetnikov.

— In Ciccillo trdi, da je tudi videl skozi ključavnico,
kako je ta predmet na pravem kraju hidravlično upo¬
rabila.

❖ $ ❖

Gotovo porečete, blagohotna čitateljica, kako daleč
žene nesramni pisatelj svojo drznost, ko uvede ebenovi-
nasto cevčico za skrivno higijeno kar na lepem v drama¬
tičen položaj kot izhodno točko za čustveni zapletljaj.

Ko bi le vedeli, gospa, kako imam tudi jaz rad one,
ki prislanjajo lestve na oblake, in kako bi bil srečen, ko
bi mogel vedno plavati po prostorih sanj in dvigati preko
slemen, kakor sinje zmaje, tiste strani v knjigi, kjer je
govor o ljubezni. Bolje bi bilo, ko bi si mogli zamisliti
ljubezen, o kakršni smo sanjali v otroški dobi.

Vsi otroci so sanjavci. Ko odraščajo, ostanejo eni
naprej otroci: to so pesniki; drugi postanejo možje:- in
to so branjevci.

Pesniki dvigajo še naprej kvišku zmaje svojih lju¬
bezenskih strani: a branjevci jih pritrde z nitjo na zem¬
ljo in pazijo nanje z moralnim kukalom.

Morala (zaporedno plastenje gospodarskih zakonov,
podedovanih od naših dedov z vsemi obrestmi na pred¬
sodkih. napačnih razlagah, svetohlinstvu in trapariji) mo¬
rala je kakor gledališko kukalo: daljša se in krajša, krči
in veča, širi in oži polje, slušajoč med dvema lečama
nameščenemu vijaku.

V tem vijaku, ki ima magično moč, da premiče raz-

105

dalje, vrednote, ravnine in razmerja, so vse spolu pri¬
padajoče reči.

Ni vam po volji, kaj ne, gospa, ko slišite govoriti o
spolu, intimnih predmetih, mandeljnovih funkcijah? In
vendar je vse skladje spolne morale v ravnovesju lega
kratkega poglavja v človeškem dušeslovju.

Poslušajte:

Če bi imela v plemeniti rodbini Cacace di Capafugata
kaka sestra dona Ciccilla zamudo ali izostanek, ki bi
bil hvalevrednemu in marljivemu materinemu ginekolo¬
škemu knjigovodstvu sumljiv, bi plavali v lej hiši z barko
po potokih solza.

Ko bi se pa ta sestra poročila, bi hodili vsi sorodniki
okoli nje, kakor mačka okoli vrele kaše, dokler bi ne iz¬
prosili ko božji dar tiste prekinitve mesečnega ritma, ki
bi bilo za deklico nekaj groznega.

Če bi soprog ne bil dovolj krepak v izpolnjevanju
zakonskih dolžnosti, bi se hitro zbrala vsa rodbina v
visoki sodni dvor ter bi ga nažigala z impotenco in za¬
govarjala soprogo, ki ima, mlada, kakršna je, svoja po¬
želenja; bilo bi podlo, če bi jo soprog ne mogel zado¬
voljili. A če bi se bila drznila pred poroko izpovedati to
isto poželenje, bi se bila vrgla čeznjo cela rodbinska ob¬
tožba, da je izgubljenka, grešnica, degeneriranka, in bi
jo bila resno posvarila, da ne sme imeti deklica nobenih
poželenj; še vedeti ne sme zanje.

Če koprni dekličino telo po ljubezni, ali pa če se
ji, kakor Melitino, vda, tedaj olecleni to koprnenje ali
pristanek kri Lemu najmoraličnejšemu, osuplemu in na¬
tolcujočemu sorodstvu. A če se Donatella poroči, se po¬
javi predvsem v vseh razgovorih, vsem bitju in nehanju,
vseh pripravah lista po civilnem uradu potrjena skrumba,
ki nikogar več ne straši, ampak se vsi kosajo, kdo ji
pomore z lepšim smehljajem do boljšega učinka.

Bele tančice in oranžni cve'tovi pomenijo, da se ono,
kar mora prinesti tej deklici nocojšnji večer, še ni zgodilo.

Drugi dan ji poklonijo rdečih rož, ne več belih; zakaj
stvar je dovršena.

Odhod za poročno potovanje je preračunan tako, da
bosta imela poročenca v mestu, kjer izstopita, celo noč

106

pred seboj. Med onimi, ki so bili prisotni na banketu in
pri svečanosti, ni bilo nobenega, Id bi si ne bil predstav¬
ljal, kako ponudi ta nedolžna lilija svojo goloto možu,
Id je ni do prestopa vrat v mestno hišo niti poljubil.

Draga dvajsetletna punčka, ki se vede ko otrok ne¬
dolžno (le pomislite, kako angelska je: nedavno mi je
rekla, da poroči atka) bo svobodno govorila o potovanju,
hotelu, sobi in postelji. Njej, ki bi si ne bila slekla vpričo
mame niti nogavice, se zazdi čisto naravno, da zleze
skupaj z gospodom pod odejo.

Kakor vidite, lepa čitateljica, ni romanopisec tisti,
ki polaga največjo važnost na surovo spolno resničnost.

Je to don Ciccillo Cacace di Capafugata, je to teta,
je’to oče, je to množica, javnost, družba, ki meče na mo¬
ralne vrednote senco poltenosti.

Melita in Mavro sta se bila srečala v najčistejšem
svetu: čistem, kakor morejo biti edino planine: njuno zdru¬
ženje je povzročila sila, višja od njune volje, slepa ko
tista, ki vodi čebelo od prašnice ene rastline do pestiča
druge: fizična privlačna sila, istočasna čutnost, nerazlož¬
ljiv nagon je bil ustvaril srečo njunima telesoma in du-
homa, ne da bi ju pri tem motila kaka preračunljivost.
Ker sta se srečala slučajno in nista imela nobenega načrta
za bodočnost in nikakršne brige, kaj bo potem, se jima
je razvila ljubezen do simbolične vzvišenosti.

Nenadoma pa oblati neki Ciccillo Cacace, zgrešen je-
tniški paznik, njuno čistost, se maščuje nad njuno moralo
in brska z nesnažnimi in od zgrizenih nohtov nakaženimi
rokami po Melilini omarici ter stakne higijeničen predmet,
ki ga naše žene žal premalo ali pa sploh ne uporabljajo.

Sorodniki so pičili Meliti poglede v njene organe. Go¬
vorili so o moralnosti, o dobrem, slabem, častnem in greš¬
nem, a pozornost vse rodbine se ji je obračala na spol.

Rodbina, jedro družbe.

Ce hočete biti srečni, gospa, se umaknite na otoček,
izgubljen na oceanu, ali v zapuščen kraj, kakor si ga je
izbral Sandor; a ne prav v Sandorjevega, sicer pridete v
nevarnost, da stvorite z njim novo rodbino.

Rodbina, strašno zlo, vzrok nesreče, zmot in zloči¬
nov. Nedorasli se uničujejo sami samcati v pregrehah.

107

ker jim starši v strahu za spol branijo, da bi živeli po
naravi. Mladeniči si nakopavajo usodne bolezni, ker se ne
morejo razkužiti, ne da bi vzbudili sum; deklice ostajajo
nosne, ker se doma ne morejo izmivati; splavljajo (ali
umirajo na vnetju trebušne mrene), ker se jim zdi nemo¬
goče priznali nosečnost, ali pa ubijejo novorojenčka, ker
si ga ne upajo pokazali svetu, umazanemu svetu, ki je
celo spričo čudovitega materinstva tako ozkosrčen, da
zasleduje, ali se je žena devet mescev poprej vdala na
postelji, v barki ali travi in ali se je moški poprej pod¬
pisal in izgovoril pred uradnim trebuhom, prepasanim s
trobojnim resičaslim pasom «hočem».

Z odprlo knjigo v eni roki in drugo prepuščeno ro¬
kama male Japonke, je opazoval Mavro Mauri, zavit do
vratu v bel kopalni plašč, azijatsko deklico v ogledalu
pred seboj, ki je do neskončnosti množil z nasproti stoje¬
čim zrcalom rumeni senčnik na svetilki, beli kopalni plašč
in obraz žafranove barve.

— A bo-li? — je zlogovala s tako tenkim glasom, ka¬
kor je bilo njeno orodje, ne da bi dvignila oči od glajenja
in piljenja, vsakokrat, ko je mislila, da je preveč pritisnila
na rob nohta ali ranila meso.

Iz sosednih prostorov so prihajali skozi tenke stene
in običajne skrivnosti zaves nejasni ženski glasovi, po
poklicu dolžen vljudni smeh, francoski stavki, kratki dvo¬
govori, ki jih je prekinjalo hropenje parne sesaljke, ko¬
vinski zvok sušilne naprave, umivanje las v medenici, in
so jih sempatja zmotile dregetajoče pritožbe zaradi kap¬
ljice mrzle vode, ki je spolzela po hrbtenici, ali pa opozar¬
jajoč krik od spekline s prevročimi škarjami.

Zdaj pa zdaj je glasno udaril v uho zvonec na vratih,
nato šum rahlih korakov po hodniku, šelest ženske obleke

108

in kristalni odmev glasov, ki so hodili mimo in se izgub¬
ljali v bližnjih kabinah. Močan vonj po ženskosti, izhajajoč
iz kožnega duha (odor hircinus), pomešan z duhom po
blagu, z vonji po lepo dišečih vodah, s smradom po goril¬
nem špiritu in ožganih laseh, v razredčenem, mokrotnem
in prestanem zraku.

— Pro-sim, gospo-od, drugo ro-ko, — je presekano
žgolela Japonka, pospravila svoje orodje in se umaknila
za pručico. Mavro je namrščil obrvi in vzdignil prst,
naj bo tiho in pri. miru; obstal je nekaj trenutkov tako,
kakor človek, ki posluša nerazločen glas.

Spoznal ga je.

— Le nadaljujte — in izročil je roko udomačeni orien¬
talki.

— Lucio! — je glasno zaklical.

— Kdo je? — je odgovoril izza pretina glas nevidnega
moža; in med razgrnjenima zavesama se je pokazala
glava napol namiljenega, napol obritega gospoda, ovita v
mrežici in osvetljena z bleščečim monoklom.

Malo milne pene je prešlo ob objemu z lica Lucia na
lice Mavra.

— Mehkuž!

— Veš, da moram biti lep!

— Kateri ženi na čast?

— Civilizaciji.

— Japonski civilizaciji?

— Iz orienta luč.

— Pazi na rumeno nevarnost!

— Si danes prispel?

— Pred eno uro.

— Videl sem oznanila. Kako dolgo ostanete?

— Mesec dni. Nič me ne vprašaš po . . .

— Ne.

Brivec, ves lep v Byronovih kodrih, je naglo potegnil
britev, in komik je sedel na operacijski stol.

— Dve novosti napovedujete.

— Dva poloma.

— Razumem. Spadata k »slabemu francoskemu gle¬
dališču«, kakor pravijo oni, ki mislijo, da je njihovo itali¬
jansko dobro.

109

Ena teh dveh komedij je ljubka: pristen, duhovit,
fines poln pariški komad. V Italiji ni dovolj, če ima ko¬
medija duha: pri nas zahtevajo substanco: trdo kuhana
jajca, zločin. Druga komedija je preizvirna, da bi uspela.
Kar je resnično izvirno, občinstvu ne more ugajati. Všeč
je lahko samo, kar je videti izvirno, kar sega za eno samo
stopnico v novo. Ce preskoči namah celo stopnišče, je ne¬
uspeh zagotovljen. Občinstvo razume samo po vajenih
vzorih vrezano blago.

— Toda avtor mora pisati za občinstvo, in ne zase.

— Stare marnje! Tudi moj klobučar misli tako.

— Nikar me ne žali.

Saj te ne žalim. Klobučar mi je občinstvo.

— Pa družba?

— Vedno ista, razen ljubimca, ki ga je nadomestil . . .

— Poznam ga. Vrl dečko.

Ta ti poje!

— Poje tudi?

— Rekel sem, kako poje britev.

— A! In zakaj je odšel oni?

— Spori z upraviteljico.

— Storila sla-bo?

— Storil odlično.

— Storila slabo mojemu prstu. Manikerka nekaj spra¬
šuje.

— Ali je ne poiščeš več?

— Koga?

— Bivšo prijateljico.

— Nikoli več.

— Je ne prideš pogledati?

— Bog ne daj.

— Tudi iz lože ne?

— Še z galerije ne.

— Te ne zanima?

— Mi sploh ni zanjo. Kdo ji je novi ljubimec?

— Vidiš, da te zanima.

— A se ne brigam zanjo.

— Ce vprašuješ . . .

— Vprašanje kar tako, mimogrede.

— Tako.

110

— Kdo je torej?

— Ce vztrajaš, ni to vprašanje mimogrede. Vidim, da
te ima.

— Ali si bister!

— Sedaj me žališ ti pred Japonko.

— Ne razume italijanskega.

— In pred brivcem.

— Sem samo stroj, gospod.

— Lucio, koliko ur se bosta še igrala?

— Dve minuli, gospod. Se malo briljantine na lase.

— Potem pa le urno briljantino v roko! In ti?

— Briljantino na roko, ne, rajši na nohte.

— Kakšno knjigo si čital?

— «Poker: matematična razmerja in verjetnostni račun.

— Ti igraš oprezno.

— Seveda . . . To je knjiga, ki uči, kako se človek
znanstveno uniči.

— S kom igraš?

— S tremi ali štirimi prijatelji vse večere.

— Si stalno tu?

— Imam hišo.

— Ženske?

— Eno.

— Zasebna lastnina?

— Ne. Svoboden sporazum.

— Javna uporaba?

— O, ne doslej.

— Mlada?

— Punčka.

— Vdova?

— Gospodična.

— Veliko stane?

— Malo.

— Sestradana?

— Duhovita.

— Ima slabo prebavo?

— Žlahtna stvarca.

— Kje si jo staknil?

— V hotelu.

— Sobarica?

111

— Gosi.

— Ugledna?

Prvovrstna.

— Soldki?

— Lire.

— Dedina?

— Me ne zanima.

— Edinka?

— Aj!

— Bratje.

— In sestre.

— Mhm ... In kaj imaš od nje?

Obožujem jo.

Zunanja uporaba.

— Kleče.

— Pa ona?

— Tudi.

— To ne more bili pripravno?

— Na koncu sva.

— Gresta narazen?

— Ne, ne, manikerki govorim.

— Tudi jaz sem opravil.

Plačata, skrtačijo ju, Japonka se ponižno klanja.

Mavro in Lucio sta odšla po belem, s keramičnimi
ploščicami obloženem stopnišču na cesto. Igralec si je
zadelal obraz z ovratnikom in prijel prijatelja pod paz¬
duho.

— Skratka: zadovoljen si.

— Več mi ni treba. Zadovoljen sem, zadovoljen brez
meje in senc. Našel sem razumno bitje, ki ima moj okus
in čustvenost. Čustveno vlada med nama popolno soglasje
in si oba slikava na isti način jutrišnji dan, ker ne misli
ne ona, ne jaz na bodočnost.

— Pa nima nikogar, ki bi mislil zanjo?

— Je vedno živela proč zdoma; potuje sama po eks¬
presnih vlakih in prekomorskih parnikih; matere nima
več; oče ima v vsakem mestu z več ko sto tisoč prebi¬
valci drugo ljubico in ravna z ministri, kakor ti z nosači
pri svoji družbi. Vdala se mi je, ne da bi od mene kaj
zahtevala; še ljubezni ne Ni mi obetala ne nevarnosti,

112

niti namigavala z grožnjami. Pride mi vsak dan v hišo,
da . . .

— Da menja rože v vazah?

Tudi to.

— To si liričen!

— A ona ni neokusno lirična; kadar se loti tega ne¬
koliko literarnega posla, se otrese vsakršne vsakdanje ču¬
stvenosti in zapoje vmes Pappinijeve (preden se je spre¬
obrnil) maltuzianske kitice ali kak dražesten ritornel, ki
se ga je naučila v kakem dunajskem tingel-tanglu. Nudi mi
otroško vedrino; zna biti zelo tovariška, kakor pravijo
Francozi: copain.

— In ko končata med kramljanjem spored vajinih než¬
nosti, kaj počneta potem doma?

— Razvijava in snemava negative, barvava po japon¬
skem slogu zavese z rastlinskim ekstraktom, ki ga sama
pripravljava; reževa in šivava senčnike in blazinice. Dan
za dnem hoče prestaviti svetilke, da bi bili koti še skriv-
nostnejši. Elektrizirala mi je vso hišo: imava električno
peč, električni ventilator, kavno in čajno kuhalo, strojček
za opečenje kruha; v opremi vedno kaj preureja, in ko
se s tem ukvarja, ji redno pregore varovalke. To je za¬
bava!

- - Skratka: lepšata si gnezdo. Preganjata si čas ko
dva kanarčka.

— Ljubezen je narejena iz samih majčkenih, ponižnih
reči.

— In presladkih. Ne bo te dolgo vezala, ta žena!

— Varaš se. Ima veliko umetnost, da nič ne vpraša,
nič ne zahteva, nič ne vrednoti. Prisegam ti, da sem več¬
krat čutil, kako prisrčno jo ljubim, in sem že bil na tem,
da ji ponudim zakon.

— Da bi je ne ljubil več!

— Ne razumeš me.

— - Tako pravijo vsi, ki se ne znajo izraziti.

— Ne razumeš ljubezni; gledaš jo skozi lahke veselo¬
igre, ki jih igraš, in skozi prizore tistih komedij, ki jih
igralke izven gledališča igrajo v tvojem naročju. Vajen si
komedijantk, ki si umivajo obraz z vazelinom, in ko se

8

113

vržejo na kanape, je podoba, kakor bi čakale na šepe-
talčeve besede.

— Ne zasramuj mi stanu!

— Mislim, da poznam tvoj stan. Poznal sem zgled, ki
me je spravil skoraj ob pamet.

— Saj res blodiš.

— Tisto verolomno bilje . . .

— Verolomno je malo prehudo rečeno.

— Jo braniš?

— Jaz ne.

— Videti je.

- Branim samega sebe.

— Pa nisi morda slučajno njena trenutna žrtev?

— Slučajno. Dobro si povedal.

— Si mar njen ljubimec?

— Prav pomalo — je pristal igralec.

Joj, kako me veseli! — se je vnel Mavro. — Po¬
sebna senzacija zame; vedeti, da je kakšen naš prijatelj
ljubček liste, ki nam je bila ljubica, je nekakšna Ogrlica
Oznanjenja 34 , ki dela bratrance.

— Vzrok moji pustolovščini si ti sam. Ko sta se ločila
v planinah, je brzojavila vsem na dopustu po celem pol¬
otoku raztresenim igralcem in je v nekaj dneh zbrala vso
družbo. Po prvi skušnji me je poklicala v oblačilnico in
mi povedala, da si podlež.

— Si verjel?

— Kot njen angažiranec sem moral. Histerična kriza.
Poskušam jo pomiriti; ona v jok, premoči mi rame in mi
uniči frak.

— In potem?

— Mi potrdi pogodbo še za tri leta.

— Ti je uničila še druge obleke?

— Ne. Veš, kadar jo moram tolažiti, si oblečem od¬
tlej pižamo.

— Ubogi prijatelj! — ga je obžaloval Mavro. — Ce
pomislim, da si mi prav ti svetoval, naj se je rešim.

— Higijeniki priporočajo, da se branimo bacilov; so
pa prvi, 'ki staknejo infekcijo.

31  Največje odlikovanje: Collare dell’Annunziata (op. prev.).

114

— Tu stanujem — je javil komik, ko sta bila pred
vrati hotela.

— Ona tudi?

— Seveda. Kdaj te bojm videl?

— Kadar hočeš.

— Nocoj, po predstavi.

— Nocoj bom igral s tremi prijatelji. Prideš po pred¬
stavi pome?

— V katero kavarno?

— V običajno.

— Si pa res stanoviten'.

— Neki humorist je dejal, da laže menjamo vero ko
kavarno.

Igralec je porinil vrtilna vrata ter izginil v vežo,
kjer ga je po vojaško pozdravil pobič v rdeči obleki z
ruto okoli vratu in postrani stoječim lončkom na sploščeni
buči.

Mavro je peljal časopis, skočil na tramvaj, ki je peljal
proti griču in čital o dramatskem samomoru šivilje, ka¬
teri starši niso dovolili možitve. Razparala si je vpričo
strmečih staršev s škarjami trebuh.

In pomislil je: strmeči starši, ki so se upirali mo¬
žitvi, bi zaslužili, da napravijo z istimi škarjami konec.

Dal je sprevodniku novec in prejel od njega v zameno
porcijo sline, servirane na listkov pravokotnih.

Na klopi klečeč otrok mu je položil na brezhibne
hlače nožico.

«Nikoli mi ni šlo v glavo — je zagodel zase — čemu
ne puščajo v tramvaj velikih psov, otroke pa. Cedneje
bi bilo, če bi puščali noter pse, otroci naj bi pa tekali
zadaj. »

Zganil je časopis, izstopil in šel po samotni cesti, ki
se je v polni tišini, nalahno vzpenjala; hodil je po pustih
pločnikih mimo gosposkih vil, mimo umetniških delav¬
nic, zlatih gajbic za ljubice resnih gospodov. Med ka¬
menjem po tlaku so nemoteno rasli travni šopki.

Zavil je. Ob listi uri ga je čakala Melita v njuni hiši,
že oblečena v moško pižamo, in se pripravljala, da zloži
na sadni nastavek težke smokve, oranžne in druge tropske
sadove, da opeče na električnem strojčku krušne rezine;

8*

115

vmes je popevala: «Jes, we have no bananas» ter metala
biskvitne drobtinice kitajskim ribicam, neprimerljivim ri-
salcem zlatih krivulj v akvarijeve sinjine z bledimi odsevi.

Vstopil je. Mrak.

— Melita!

Prižgal je luč in pustil roko na stikalniku. Privzdignil
je zaveso in iskal cigaretni vonj po zraku.

Stopil je k oknu in pazno pogledal po prazni cesti.
Šel je nazaj k vratarju: nihče je ni videl. Pisma nobenega.
Vrnil se je: napisal štiri besede na list in ga položil
vidno na prag.

In je odšel .

Ošinil je z očmi sleherni avtomobil in voz in se zdaj
pa zdaj obrnil.

— Mavro!

Melita je pomolila glavo skozi okno in velela vozniku,
da ustavi.

Mavro je vstopil in dal svoj naslov.

—Si hotel pome? Kam? K nam domov?

— Cernu ta zamuda?

— Pričkala sem se z domačimi zaradi zgrešenega mo¬
li amedanca!

— Hudo?

— Se da popraviti.

In je še dodala:

— Upam.

Stopila sta iz voza. V hiši se mu je ovila z obupno než¬
nostjo okoli vratu, ga nemo gledala in skušala s prisiljenim
smehljajem zadržati solze. A glej, v ustnih kotih se gubi
poglobila, spodnja ustnica stopi naprej in nalahno zadrhti,
brada se nagubanči in vse telesce ji zadrhti, ko struna.

Prvikrat jo je videl v joku.

Uboga deklica, tako ljubka in čustvena! Ona. ki je
bila vsa podobna punčki in je imela vedno daleč po
obzorjih begajočo dušo!

Ljubljenec jo je sprejel z odprtimi rokami in se je
skoraj prestrašil; tako lahko ji je bilo drobno telesce, ki
je z otrplimi rokami, lasmi in nogami skoraj onesveščeno
omahnilo.

116

Ko jo je položil na kosmato kožo divana, je odprla oči
in se nasmehnila.

— Govori — jo je prosil Mavro.

Za odgovor je dvignila trup, ga prijela okoli vratu,
se spustila nazaj na blazine in položila ljubljenčevo glavo
med prsi in roke.

— Nič, nič' — je zašepetala. Silila se je na smeh in
dodala: — Sem pač tudi jaz žensko bilje, kakor vse druge.
Včasih mi popuste živci.

Spustila je noge z divana in vstala okretno ko telo¬
vadec.

— Voda, čaj, sladkor, surovo maslo, sardelna pašteta,
presno in kuhano sadje.

Mavro je šel tja. Vključila je električno kuhalo, si osu¬
šila velike oči in poklicala ribice, vijoče se v akvariju.
Sirotke! Tudi one so bile žrtve tistega, čemur pravimo
okolica: okolica! Brezbarvna, siva, lažniva beseda: v le¬
pih, prijaznih besedah se pogosto skrivajo strašne reči;
najkrutejše bolezni imajo blagoglasna imena: sušica, sifilis,
epitelij; najstrahovitejši eksplozivi imajo graciozna imena,
ki bi jih lahko uporabljali zaljubljenci: halosilin, kresi-
lin, lidit. Okolica, nedolžna beseda, pomenja tisto nesrečno
stvar, ki sili Mavrove rdeče in rumene ribe, da se v nepre¬
trganih krivuljah vrte okoli samih sebe, da se ne obzade-
nejo z usti ob steklo. Okolica je tista mučilnica, ki brani
ribam in ženam hoditi naravnost in morajo strahopetno
in kričevito zavijati.

Melita, neodvisna punčka., hrepeneča po vedno novih
mejah in morjih, je bila padla nazaj v akvarij.

— Ali so danes ribe medle! — je rekla Mavru in mu
šla nasproti, da mu vzame podstavek iz rok.

Pa ne,, da mi predložiš načrt o ribji elektrifikaciji?

Uro kasneje jo je spremljal ljubimec proti domu po ti¬
hotni poli, toneči v novembrsko meglo, ki ne žalosti, a
kliče po nasladni toploti; v tisto skoraj tipljivo meglo,
v kateri so vozovi pomikajoče se luči, drevesno vejevje
pa se kodra liki lasni šopi.

Hodila sta čez most, ki je držal nad megleno reko.

Tramvajski zvonci grozeče svare neodločne pešce, naj
se umaknejo. Med nevidno žico in zamišljenim spajalom se

117

vžge iskra, ki je podobna žlahtnemu kamnu od žolča in
luči. Vozniki pred kavarnami razvrščenih taksijev dre¬
majo in se pozibavajo za volani. Konjska odeja ščiti hla¬
dilniku prednji del. Pršna megla lega ko dež na sukno,
in Svetilke se raztezajo v svetlobne zvezde, klobčiče, me¬
gle; vsaka drobna kapljica razkroji bleščeči sij v ne¬
jasne rdeče krožce, nežne oranžne pare, nerazločne ru¬
mene odtenke, rahle zelene prehode, sinje žilje, indigasto
in vijoličasto mehkobo. Ce ti pridejo nasproti neznane
reči, dobivajo nedoločno linijo, ki se hitro utrdi, zopet
razleze in zabriše v prelivajoče se br.ezobiličje. Izložbe
prodirajo meglo, se odkrivajo, zablešče, in vidimo jih v
polni luči; a toliko, da si jih uzrl, se svetlobni kristal
skali, že ni več prozoren, stemni se in zmrači ter izgine.
Ta mali, nejasni svet, ki ga mami sivina in se gubi v od¬
tenkih, se ti očituje in beži po hodnikih, kateri se blešče
v vlagi in vijejo v menjajočih se odsevih; reka zašlih
ljudi je to. ki iščejo utrujeni po tej kalni vati drug dru¬
gega. ki skušajo zaznati nerazločne tramvajske proge,
pojavljajoče se nenadoma, kakor v čarodejski predstavi.
Vse je nepričakovano: gospod, ki obstane, pogleda na
uro in se nekoliko skloni, da ulovi na kazalo svetlobni
pramenček; prodajalec balončkov, ki visi na pisanem
grozdu iz plinskih sadov; časopisni kiosk, ki se ti je zdel
prej tako daleč; spomeniški bronasti konj, pokrit z me¬
glenim potom, ki je izgubil v megli razredčenega jezdeca
in je videti, kakor bi iskal najkrajšo pot, ki drži v hlev.

Ob spomenikovem vznožju čita slepi berač na glas v
Braillovi pisavi za slepce Odisejevo zgodovino, kakor jo
je pripovedoval pred tri tisoč leti drug blodeči slepec;
kraj krožnika za darove kodrasti pes, čepeč z dostojan¬
stveno brezbrižnostjo, ki se imenitno liže po trebuhu.

Blizu njenega doma je Mavro zapustil Melito( imela
je žgoča usta, zadelana med hladnim kuninjim kožuhom)
in se po isti poli vrnil; na suknjičevem zavihu mu je bil
ostal ženski vonj po vijolicah in kožuhu: vonj po Melitini
duši, čustven ko vijolica in divji ko . . .

Pa nadaljujte, čitateljica. Divji ko . . .

Vse gospodične, še tisle. ki so jih vzgojili v samostanu,
pravijo tako. Divji ko . . .

118

Ko deroča živalica.

Sijajno, gospa. Cisto tako.

Mavro in Melita sta preživljala smehljajočo se stopnjo
v ljubezni. Najprej sta zadostovala čutom, potem pa v slad¬
kosti opazovala lastno- srečo in si na dolgo in široko raz¬
jasnjevala tisto, kar je bilo naokoli. Ljubezen se zgosti
in utrdi liki krogla, in ljubljenci si jo za kratek čas me¬
čejo, svesti si, da lahko pade, pa prileti cela in nepoško¬
dovana nazaj. Zapletena doba je to! V spokojnem uživanju
lastnega bogastva se ljude ne bore več zato, da bi ga še
gojili, in tedaj padajo v neprevidnosti, v nepravilnosti, v
stilne napake, v srčne pogreške, da se očitujejo na vseh
koncih hibe in slabosti. Prevarni sabljači se ne krijejo.

Močnejši so samo tisti ljubljenci, ki ne izgube v tej
težki dobi nič na medsebojnem ugledu.

Melitina vedrina je pridobivala z vsakim dnem na
prozornosti, in razum ji je blestel v vedno novi luči.

— Cernu je ne vzameš? — je vprašal Mavra komik.
— Zaradi pinka?

- Da.

— Ima malo?

— Preveč.

Komik je stisnil lečo v oko.

Daj, da ti preiščejo kri.

— Zakaj?

— Progresivna paraliza v prvem stanju. Preveč de¬
narja, praviš; samoveličje.

— Prositi jo za roko bi se mi zdelo podobno špeku¬
laciji.

— Zakon je pogodba, pri kateri sta oba pogodbenika
prepričana, da sta opravila najboljšo kupčijo.

— Rajši si prihrani aforizme za galerijo ob nedelj¬
ski predstavi: v življenju niso rabili nikoli kot nezmot¬
ljiva pravila. Siromašen sem, vsaj prilično, in nimam
nobenega naslova; njen oče je bogat, bratje imajo uni¬
verzo: eden je zdravnik, drugi veterinarski podporočnik.

— Za boga! Veterinar!

119

— Kaj bi se posmehoval. Zlasti še Li, ki kar požiraš
znanstvene časnike, bi moral živino zdravnika bolj spo¬
štovati kakor profesorja za grščino. Veterinar študira
realne, koristne, pozitivne reči, dočim so iskalci egiptovski])
hieroglifov, provansalskih pesmi in modroslovnih zago¬
netk samo zbiralci stare šare, nabiralci redkosti, paber-
kovalci po znanostih; vredni so kvečjemu, da jih svet
dobrohotno gleda kot neškodljive prismojence, ki so si
izbrali to osebno razvedrilo, namesto da bi se odločili za
zbiranje znamk, družabne igre, polaganje kvart, za akro¬
stihe ali sonete s predpisanimi rimami. Počemu nam bo
sanskrtski profesor? Je pa že občudovanja vrednejši ži-
vinozdravnik, ki je iznašel način, kako . . .

- Kako se psom naravnajo noge. Torej, ker ima
prijateljica brata veterinarja in bogatega očeta, se odre¬
kaš sreči? To si čuden.

— Ali . . .

— Nedostojen.

— Dopusti mi . . .

— Bebec.

— Priznati moraš . . .

— Smešno.

— Da jaz . . .

— Zaničevanja vredno. Nocoj si na primer igral po¬
ker, dragi Mavro, kakor bi mogla igrali kaka usmiljenka;
igral si trikrat zaporedoma isto barvo; niti enega bluffa
nisi uganil; imel si dva fanta in si gnal visoko.

— Pa sem dobil dve sto lir.

— Igral si le slabo. Ce dobiš, se še ne pravi, da znaš
igrati. Imaš lahko uspeh pri pokru, pri ženskah in v
življenju, a s tem ni rečeno, da ga zaslužiš. Največkrat
se to reče imeti srečo v srečanju, kar pomeni, da dobiš
nasprotnika, ki ima slabše kvarte od tvojih.

Mavro in Lucio sta pohajkovala po mislih in cestah.
Na izprehodih brez smotra se razvijajo ponavadi tipajoči
pogovori brez sklepov. Po mestu so migljala nočna kvasila,
da je bilo podobno po predstavi podrtemu odru. Sredi veli¬
kega samotnega trga vrti možiček hripavo, sušično lajno,
kateri daje najlepši zvok od rje hreščeči ročaj; ambu¬
lantne prodajalke ljubezni po stalnih cenah; nočni ču-

120

vaji, ki puščajo Ločno svoje vizitke med prečko in zidom
zaprte trgovine, da vedo tatovi, obkdrej lahko nemoteno
izpraznijo blagajno.

— Ce bi ji predložil, da se poročiva, bi se mi sladko
zasmejala.

— Nihče se ne roga tistemu, kar je naravno.

— Naravno je, da se ne poročiš. Reči hočeš, po obi¬
čajih. Prav danes, ko sem te pustil v brivnici, sem jo
dobil tako potrto, da se mi je v srce zasmilila in bi ji bil
najrajši ponudil . . .

— Solastništvo električnega kuhala za kavo, električ¬
nega odmašnjaka, električnega stola. In čemu tega nisi
storil?

— Potepuška po nagonu, sredobežnica, nestanovitni ca
kakor ona . . .

— Se dirkači se neki dan ustavijo, celo pismonoše
dobe pravico do pokojnine. Ce se vidva kdaj poročita,
bosta skupaj potovala in napravita iz življenja neskončno
poročno potovanje. Ne veš, kako imenitno se da pričkali
v vlaku!

— O, vem.

Nekaj korakov za njima so šli prijatelji, prihajajoči
iz kavarne potem, ko so bili natakarji ugasili skoraj vse
luči in zastavili vrata, nato pa razkadili z metlo vse bakte-
terije s tal, sedaj pa so se spravili, ko vsako noč, v neredu
na sprehod po napol zapuščenem mestu. Gruči so se pri¬
družili še drugi, domov namenjeni prijatelji, in še drugi,
nekoliko se upirajoči, ki so se branili z uro v roki, pa
so jih prijeli in pregovorili, naj gredo z njimi.

Življenje podaljšuje edino eno sredstvo: če skrčimo
spalne ure.

— Voz! Dva voza! Tri vozove! — je kričal Simonetti,
domišljavi karikaturist, anarhistični lahkoživec, in vihravo
prebujal dremajoče voznike. In medtem ko se je sprevod
formiral, je še dodal:

Eno samo sredstvo je, da ne prideš pod voz: sedi
vanj!

Tri vozila so stresla vseh dvanajst prijateljev v nočno
kavarno, pred zakonom zaprto, z dvorišča pa za tihe, mol¬
čeče goste v primernem stanju odprto.

121

Ko sneg beli naprsniki, cvetlice v gumbnici, gola ra¬
mena. Steklenice s šampanjcem na ledu se skrivajo drh¬
teče od hlada in sramežljive pod belim prtom, oblastnim
prtom (ali sočutnim potnim prtom?), ki ima namen, da
pokriva domače ime in medalje krajevnih razstav.

Ljudje, ki kade in se smejejo. Šviglje na bukvice,
dvoumni natakarji, ki ponujajo tihotapske cigare, nad
vsak sum vzvišeni plemenitniki, često naslikani na lepakih
velikih filmov. Od spredaj in v profilu napravljena slika
nekaterih se hrani v zločinski arhivi na policiji s prstnimi
odtisi vred.

Prav to sumljivo okolje, zastrupljeno z eleganco, al¬
koholom, ogljikovim anhidridom, alkaloidi, je ustvarjalo
romanopisce teh zadnjih let, da si je zaželel vsakdo, ki
čita in piše, hoditi po cestah brez kravate, lupiti sadje iz
natrpanih žepov kar z zobmi, se ustavljati in piti iz stu¬
denca ter bzikati pečke v še preostale, na. kioskih viseče
literarne časopise, ali pa v prelestne in parafinirane vratne
obtoke patricijskih hiš.

Natakar je pozdravil, zavihtel kvišku prtič in sprejel
naročila.

— Kajne, Angelo, da bi storil prav, če bi se oženil?

— Gotovo! — je odvrnil Paschetta. — Vsak dan mu
dam ta svet.

— Da bi se mi potem rogal.

— Naša beseda — je svečano obljubljal Paschetta —
da nikoli niti ne zinemo o tvojem zakonu. Vsak človek
ima svojo pokoro. Tvoja bo tale. Nikoli ti je ne bomo
oponašali; kakor bi ne vedeli zanjo. Aiiimalično življenje
ima toliko upirajočih se potreb, ki se opravljajo, ne da
bi se o njih točno obveščali prijatelji in ne da bi nas
prijatelji po njih spraševali. Tvoj zakon bomo smatrali
za eno tistih reči, o katerih med vzgojenimi ljudmi za
mizo ne govorimo.

— Samo če ne boš spravljal na svet človeških me-
kužcev — je zaklical Caroli, neverni slikar.

— Otrok nikar! — ga je zavrnil Paschetta. — Po¬
rodi bi se morali uravnati kakor izvestne javne naloge:
eden na tisoč prebivalcev.

122

— Oženi se! — mu je prigovarjal Casalegno, fotograf
brez velikih problemov. — Samo dve vrsti moških sta:
Laki, ki so se oženili, in taki, ki se kesajo, ker se niso.

— In laki, ki se kesajo, ker so se oženili.

— To je prva vrsta.

Pili, protiliterarni pisec, je pospravil na en dušek
vrček Metzgerjevega piva, svetlega in mrzlega, kakor An¬
gležinja, piva, ki pušča, kakor ljubezen angleških žena,
nekakšno grenkobo po hmelju na ustnicah. Potem je
dejal:

Priznali moraš, dragi Mavro, da lahko pričakujemo
brezplačne ljubezni, pristnih ljubezenskih plamenov, samo
do neke starostne dobe. A potem je treba plačevati in
puščati prosti vstop drugim. Kakor vsi samci, si doslej
pil ljubezen na tuji račun iz najlepše čaše sreče, na pu¬
stolovski način. Z leti boš pa razumel, da od brezplač¬
nih plamenov ne živimo, marveč da je treba kupiti — za¬
logo V svojem položaju lahko storiš . . .

— Nimam položaja.

— Še en razlog, da si ga ustvariš, če se poročiš.
Družba to zahteva.

Paschetta je hitro pritrdil:

— - Ce živimo v deželi s predsodki, se je treba navzeli
njenih šeg in navad. Ta žena, ki je bogata, ti nudi način,
da boš lahko zajemal iz življenja vse uživanje, kolikor
ga lahko da: proizvode in podproizvode.

— Gnusi se mi to. Samo zato je ne vzamem, ker me
silijo.

— Kdo pa?

— Rodbina.

— Oče?

— Mlajši brat; ima besnega brata.

Casalegno, fotograf brez duševnih kriz, mu je svetoval:

— Poskusi ga pomiriti s kako staro kravato. Nobenega
bratca ni, ki bi ga ne mogel zapeljati s kravato.

— Saj ni bratec. Mož je. Tudi kravat ne nosi, ker je
vojak.

— Najlepše noge italijanskega gledališča! — se je
vnel Pili, ko je vstopila Ema Sanfiorenza, vsa lesketajoča
in vonjava kakor junijska noč.

123

Oba njena kavalirja sta jo rešila plašča, ji nato sledila
ob strani in s pokloni odzdravi jala. Mavrova gruča se je
hitro zgrnila okoli igralke. Svečano kakor škof, in ker je
dodajala koketerijo subretke, še bolj, je prepuščala zapo¬
vrstjo polovici tucata ustom vnic svojo roko. Z Mavrom
sta ostala samo še dva.

— Nadaljuj!

— Danes sem jo torej spremil do doma in sem se
potem vrnil. Mi slediš?

— Se uhajam ti.

— Na vratih srečam gospoda pri pet in petdesetih
letih.

— Očeta.

— S podporočnikom.

— Veterinarjem?

— Točno : z njenim bratom. Mrzlo se pozdravimo.
Predstavljanje pod ničlo. Povabim ju v sobo in jima po¬
nudim stola. »Uničili ste mi sestro!», pretirava častnik.

Spravili ste mi hčerko v sramoto!« omiljuje oče. »Tre¬
nutek!« pravim jaz. «Treba bo to popraviti!« zabevska brat
z glasom hripave piščali. Meščan me hipnotizira; vojščak
me nažiga. »Popraviti!« veleva eden v brzojavnem slogu.
«Po-pra-vi-ti!» zloguje drugi, da mi vbije reparacijsko
vprašanje v glavo. Brat ima obraz, kakor tiste pasje
mrcine, ki bljuvajo v legendah plamene iz nosnic. «Za
kaj se odločite?« divja oče. «Kaj naj se zdaj še odloča!«
se obregne vojak. «Moja hčerka je onečaščena!« razsodi
oče. Traviata 35 !« izjavi sin, ki še ni bil prišel do Debussy-
jeve glasbe. »Oprostita, gospoda — sežem med kratkim
odmorom vmes — če govorita kar naprej samo vidva, bi
rad vedel, počemu sta le prišla v mojo hišo?«. Ko da
sploh nisem odprl ust, postavi oče ultimat: «Štiri in dvajset
ur časa za premislek«. Sin udari s pestjo po pištolini
cevki in vzklikne: »Storite svojo dolžnost, ali vam pa za¬
podim dva naboja v želodec. Dva naboja, vsak po sedem
krogel«..

— Kar štirinajst krogel. Ta mesarski podporočnik
pa ne more imeti varne roke.

35  Zapeljana (op. prev.).

124

— Ko že zapiram
pištola Mauser!».

— Bila je pištola,

vrata, mi še ponovi:
proizvod Duha.

«Dva naboja,

Z drugega konca kavarne je odmeval zvonki smeh
pretirano pariške varijetejske umetnice, medtem ko ji je
napeval godbenik Ripp z obrazom sive eminence polglasno
ritornel zadnje svoje skladbe: Muhavi kljunaš.

Plavolasi pesnik in ekonom Emanuele Seta je poslu¬
šal Calandrinov načrt, kako bi prišel do cvenka. Calan-
drino je zadnji izmed bohemov; slikovit in zanemarjen
je, nekaj muzikaličnega pavlihe je v njem, nekaj mistika,
ki išče samostan, kamor bi se vtaknil, nekaj takega, ko
da je ušel poljskim Židom, ali iz sibirske ječe, ali pa iz
nenavadnih povesti, ki jih je napisal Edgar Poe 36 . Asketski
in mili pogled nekih političnih blaznežev; od sonca in
vode obledelo blago; kroj obleke vedno po modi, ker ni
bil nikoli po modi.

— Rad bi odprl — je razlagal — trgovino z idejami:
leseno lopo s pomičnim oknom, z linico, mizico, svetilko
in vedno toplim samovarjem. Trgovina z idejami: za pet¬
deset lir se proda slikarju ideja za začrt, novelistu za
povest, izdelovalcu čokolade za geslo, romanopiscu za
naslov; ženi, da pridobi moža nazaj; zakoncu, da se iz¬
nebi žene.

— Prodaj mi idejo, da se iznebim nekega brata' —
ga je prosil Mavro.

— Še nisem odprl prodajalne za ideje — je resno od¬
vrnil humorist. In je nadaljeval: — A s to industrijo ne
pridobim milijončkov. Izmislil sem si še drugo: da pri¬
pravim zdravilo v bajni količini, nato ga razširim z naj¬
bolj kričečo reklamo po svetu, in ko bodo z njim preskrb¬
ljeni celo lekarnarji po majhnih krajih, poženem med
ljudi prvi val bacilov bolezni, ki jo lahko ozdravi edino
to zdravilo. Doslej so lekarnarji grešili, ko so trosili v

36  Anglo-Ameriški pisatelj fantastičnih povesti (1809 — 1849)
(op. prev.).

125

svet zdravila, namesto bolezni: španska hripa je bila slabo
lansirana ...

Še ne gremo? Veste, koliko je? štiri.

- Koliko je? Kaj mi mar? — je zagodel Paschetta. -
Zaradi bedaste okoliščine, da pridejo kazalci do neke
številke na kazalu, namesto do druge, naj prekinem spanje,
ljubezen, pogovore?

— Natakar nam kaže vrata.

— Ko boš oženjen, pridem vsak večer k tebi. Tako se
odtegnem natakarjevi tiranji.

— Ima zakon samo to prednost?

Passoni je odgovoril:

Za nas tihotapce tako zvanega ugodja, ki smo va¬
jeni nepripravljenih pustolovščin, ne pomeni zakon nič
drugega, kakor možnost, da lahko sezujemo čevlje, pre¬
den se spravimo k ljubezni. Skoro pa pride dan, ko mu
ne priznam niti te koristi; in tedaj se zaprem doma z
zalogo tobaka in avtomatičnim glasovirjem.

— Soglasje pa tako — je pripomnil Pili.

— Ko bom imel deset tisoč lir, si ga kupim.

— Manj le stane, če oženiš klavirsko učiteljico' — se
je oglasil nekdo.

— Že, ampak klavirska učiteljica se omoži zato, da
ji ni treba več brenkati.

* * *

Če bi bila pisana ta knjiga pred štiridesetimi leti ali
pa če bi jo pisal kak moj dragi tovariš, ki je za štirideset
let zadaj (izmed tistih, ki jim je geslo: obnavljati!) bi
ne bilo prezrlo to, kar takoj popravim.

Zadnje strani, ki se dogajajo v nočni kavarni, ne
zavzemajo dveh ur, ampak isto uro v raznih nočeh.

Mavrova gruča je ob gotovem času odšla, se razkro¬
pila, štiri in dvajset ur kasneje zopet zbrala in vrnila
v to kavarno. Obnovili so se pomenki, in naslednji večer
je bil enak prejšnjemu; isti tipi, iste pijače, isti pogovori
zmedejo časovne pojme.

Med eno in drugo nočjo se je pripetilo, da se je sre¬
čal Mavro z veterinarjem in očetom, kar je bedni zape-

126

Ijivec pozneje prijateljem tako natančno popisal. Raz¬
pravljanje z veterinarjem nam razodeva, kako to, da ga
je Mavro sedaj označil kot divjega gumpca, podobnega
pasjim mrcinam iz legend, trpečim na vnetju smrčkov,
dočim je bil zanj poprej čist znanstvenik.

* * *

— No, pa bi se lahko izvedelo, zakaj te silijo, da jo
poročiš?

— Ker mi je bila ljubica.

— Je že to dovolj? Ce je kdo imel kako žensko in ga
silijo, naj jo poroči, je tako, kakor če bi bil ukradel
avtomobilsko trobo, pa bi ga hoteli pritisniti, da kupi
celo vozilo. Ponudi plačilo trobe.

— Nič ne plačam.

— Nazadnje jo poročiš.

— Ne poročim je.

— Brke stavim, da jo poročiš.

— Ko jih pa nimaš.

— Zastavim jih na besedo.

— Saj jo imaš rad?

— Ljubil sem jo z idealno ljubeznijo.

Pesnik Emanuele Sclla, ki si je ob izhodu zapenjal
baritonski kožuh, je obstal, mu stisnil roko in zdekla-
miral:

— Ideal je kakor vegetarijanska hrana, ki potrebuje,
da se popravi z mesom. Prav lahko ste skeptiki; iz pro¬
stovoljne ječe ogledujete skozi mreže košček neba! Ne
sramujete se, da ste zaljubljeni, zaljubljeni do nesmisla,
do kretenizma. Kdaj bi si le mogel dovoliti razumen člo¬
vek luksuz biti kreten, razen če je zaljubljen?

Mavro se je pesniku nasmehnil in se pogreznil na di¬
van, kakor s križa sneti Kristus. Razburjenje lega dne ga
je oslabilo, da bi se bil kar zazibal v spanec. Zaspal ni, a
bil je toliko omamljen, da je le še deloma videl, kje je
in s kom, ter je slišal, pa tudi ne; bil je v sladki drema-
vicii, ki oddaljuje glasove, zabrisuje osebe in potaplja oko¬
lico v valovanje med pomrakom in megleno paro.

Prihajali so mu nerazločni stavki na uho:

127

— Bili bi veliko ljudstvo, če bi spoznali, da smo maj¬
hen narod.

Drugi je odgovoril:

— Politike ne delamo z visoko donečimi besedami,
marveč z borznimi poročili.

Vse je nadkrilil glas teozofa Pavie, izsledovalca naj-
zamolanejših modroslovnih poroči].

— Preden stopi človek v galejo družbe, presedi pre¬
ventivno ječo v rodbini.

Mavro je dremal; slišal je žvenketanje novca na mar-
moru. zvonjenje telefona, brnenje aspiratorja. In glasove,
vsevprek glasove, trkanje s čašami, prižiganje voščenih
vžigalic, smeh odhajajočih in prihajajočih žensk.

Ljubosumnost na preteklost ni nič drugega ko strah
pred sifilisom — je rekel Paschetta.

— Preden začno gonokoki delovati je razkladal Piti
— ostanejo šest ur brez učinka, da se utegnejo grešnice,
katere prihajajo z dežele v mesto in se malo pozaba¬
vajo, lepo vrniti v domače gnezdo in razkužiti.

Mavro je dremal s priprtimi očmi in mislil:

— Pozni morajo biti, če govorijo že o veneričnih bo¬
leznih.

Razločno je slišal, da se je tam naprej Simonetti po¬
govarjal s Sanfiorenzo o estetiki.

— Skrivnost lepote liči v tem, da se lastni Lip po¬
udarja, ne pa spreminja. Sle brunetka? Napravite se te¬
mnejšo. Ste plavolaska? Bodite še svetlejši! Pogrešilo je,
če se napravi brunetka plavolaso. Odprem vam zavod za
lepoto, kamor bodo prihajali klijenti z obrazom Filipa
Turatija in odhajali z obličjem Tatjane Pawlowe 37 .

Mavro se je pozibaval na eno stran, zaspal je in se
nenadoma prebudil; izgubil je bil ravnotežje. Ti pogovori
ga niso zanimali, ker se niso tikali ljubezni.

— Žena se dela, kakor bi njo izbirali, v resnici pa
ona izbira moža — je razlagal Paschetta. — Ona postavlja
moškega v položaj, da stopi naprej! Ce ji je mož všeč, mu
namigne, da jo lahko dobi, če hoče. Videz je, da je izvo¬
ljenka, pa ona voli. Podobna je rokohitrecu, ki te pre-

37  Slovita ruska igralka, ki stalno nastopa v Italiji (op. prev.).

128

mami v prepričanje, da si potegnil kvarto po svoji volji,
v resnici li jo pa on porine v roko.

Zopet so razpravljali o ljubezni. Mavro se je prebudil.

Casalegno, antimetafizični fotograf je opisoval večno
ljubezen na osnovi gospodarskih razlogov:

— Žena se priklene na moža, ker mu je že žrtvovala
del same sebe ali svojega časa. Ona ne mara izgubiti glav¬
nice, zato troši nove vsote; da ne izgubi deselili minut,
ko te je čakala na voglu, te počaka še pol ure. Kdor je
izgubil slo lir, jih zaigra še na tisoče, da bi dobil onih sto
nazaj, a zaman. Ženska se ti prilepi za .ves tvoj živi dan,
samo, da ji ne gredo v izgubo prvi trije meseci ljubezni.

Premišljujoči odvetnik Passoni je praznil pletenko s
silno dolgim, preduhovljenim vratom, kakršne so imele
predrafaelske device, in se je hudomušno smehljal laž¬
nim uživalcem, ki so pili alkoholno brozgo v nadčutnih
barvah.

— Kaj premišljuješ?

— Mislim — je zaječal prsteni Passoni — da moreš
biti viveur 38  v Turinu približno v taki meri, kolikor lahko
zboliš na Aviglianskem jezercu za morsko boleznijo.

Vstopil je slaven smolonosec.

Splošno rotenje. Le redki se niso zmenili.

— Ne ravnaš prav — ga je posvaril Emanuele Sella,
plavolasi pesnik — da ne verjameš v smolonos, zlonosne
prstane in amulete; zakaj lam. kjer ni za druge nič več.
je za tistega, ki verjame v te reči, vendar še kaka iskrica!

Kako neki? Mar ni plavolasi pesnik odhajal že po¬
prej in si zapenjal na vegetarijanskem trebuhu baritonski
kožuh ?

Kajpada, a se je vrnil, ker je preteklo drugih štiri
in dvajset ur.

V teh štiri in dvajsetih urah je bila poginila rdeča
ribica, in okoli otrplega, na površini plavajočega trupla
so se žalobno vrtele tovarišice.

38  Fr. lahkoživec (op. prev.).

9

129

Mavro ni nič videl Melite, pač pa se je ponovno sre¬
čal z bratom in se vrnil po posvetu s prisrčne j Šimi pri¬
jatelji v kavarno.

Kavarna.

Lucio je poslušal bridke, izlive na zakon obsojenega
potrpežljivo, z monoklom v očesu (oko na ledu, je dejal
slikar Caroli) in je raztreseno mislil na svoje zadeve.

Kadar nam pripovedujejo prijatelji o svoji nesreči,
je to najlepši trenutek, da se zamislimo v lastne stvari.
Kar na pamet si rešujemo drobne, račune, a prijatelju
dobro dene, ko do kraja odkrije srce.

Mavro je dejal:

— Nič nisem storil, da bi dobil to deklico. Vdala se
mi je kakor . . .

— Prihrani nam primere — ga je ustavil Pili, antire-
torični književnik.

— Nisem je ljubil. Toliko da me je zanimala. Imela
je čar nedolžnosti na sebi.

— Nedolžnosti ... — je sodil Paschella.

— Prizanašaj nam z aforizmi — ga je prosil Pili.

— Zdela se mi je sestra. Ljubil sem jo ko sestro.

— Da bi dal svoji ljubezni slaj rodoskrumbe.

— Sestra, s katero sem kramljal o nedolžnih rečeh.
Pripovedovala mi je, da ima tesne čevlje, jaz pa, kako
me boli glava, misleč, da najini pogovori ne morejo iti
preko tega. Naučila me je srkati jajca kakor ostrige. Za¬
gotavljam vas, da je med mojo prejšnjo ljubljenko, gospo
z uničenimi živci, poleg katere sem moral živeti v vihar¬
nem ozračju, in to punčko, ki me je naučila srkali jajca
kakor ostrige, zadnja predstavljala otok v . . .

— V Sahari. Le naprej.

— Spoštuj pokrajino.

— Zaradi tistega neprestanega, obojestranskega raz¬
burjenja, ki ga je bila ona druga vtisnila najini ljubezni,
sem bil zakoprnel po mirni, ravnovesni, negibni ljubezni.
Deklica je bila ta mir.

— Vse to vemo; si že povedal.

— A Paschetta še ne ve.

— Blagor mu! Naj si kar zamisli.

130

— Preživela sva nekaj sladkih, božanskih, vzhičujo-
čih, rajskih dni. Zanje ni primernega pridevnika.

•— Nič se ne trudi in ga ne išči.

— V hotelčku na planini je bila ona moja.

— Brez nepotrebnih besed?

— Brez pripravljalnih nemarnosti, brez ponarejenega
sramu, ki je samo zvijačen podžig.

— Opusti analize.

Toda, ko se mi je vdala, je bila tako poštena, da mi je
izjavila: »Karkoli se mi zgodi, sploh ne izveš'»

— Vselej pravijo tako!

— Pretkano namigavanje na zakon.

— Nikakor ne morem verjeti, da bi bila mislila na
zakon ta potepinska deklica, ki je listala vsak trenutek
po železniških in paroplovnih voznih redih in kateri je
dovolj, če biva tri mesece med kakim narodom, pa že
začuti potrebo, da jo udari preko meje.

— Poznam take po lepenke. Na vsaki carinarnici bi
rade odložile listo, kar je bilo.

— Nič takega ni imela za seboj, da bi se morala
oprati. Bil sem prvi.

Vsi trije poslušalci so se spogledali, a nihče ni črhnil.

— Mar ne verjamete?

Vse je mogoče.

Odvetnik, ki je molče poslušal, je naznačil tisti sar¬
kastični komentar z zaprtimi usti, ki obstoji v tem, da
se spustijo skozi nos trije ali štirje „hm“, nato je s ko¬
molcem dregnil Pitija in namignil na Mavra:

— Kako postaneš brez učitelja rogonosec.

»Nedotakljiva«, v bledi luči modrikastih senčnikov še
kar lepa, je vstopila. Incessu p a tu it d e a 39 . V gotovih
nočnih urah drami latinski stavek duha; toliko je vreden,
kakor če «kaj toplega použijemo».

«Nedotakljiva» je vstopila s hieratičnim korakom in
spremljal jo je pošteno napudran gospod, ki ji je pomagal
sleči s plamenečo svilo podloženi kožuh. Od golega vratu
pa do jalovega Iona dolga platinasta verižica z zlatim
križcem. »Nedotakljiva«, ki je na glasu, da se ni še nikoli

39  Po hoji si spoznal boginjo (op. prev.).

9*

131

vdala, predstavlja najverolomnejši lip prostitucije. Eden
govori o anatomični nakazi, drugi o spolni psihozi. Ali ne
ve se, kako živi in kakšna je poleg moških njena oblika
v poklicni dejavnosti.

Antimetafizični fotograf jo je spoznal:

— Ena tistih ruskih dijakinj je (ne vidite-li evropsko-
azijskega čara?), ki so prišle pred dvanajstimi leti v Ita¬
lijo, da bi pridigale svobodno ljubezen, pa so bile vesele,
da so jih pobrali italijanski revolucionarji. Odreka se.
ker je histerično hladna.

Humanistični idealist, modroslovec Pavia, je odločil:

— Morda se pa odreka, ker ima v sebi aristokratski
čut za čistost in goji željo do povzdiga.

Pili mu je odvrnil:

— Nad ženskami, ki sc delajo krepostne, se najbolje
maščuješ, če njih kreposti gladko verjameš.

Spremljevalec «nedotakljive» je poklical prodajalca
ostrig, in ta razpečevalec tifusa v školjkah je pritekel,
se poklonil in ponudil svoje mehkužce.

— Kaj hoče s samimi ostrigami!

— Najmočnejše dražilo za ženske je tisočak - se
je odrezal Piti.

— So tudi izjeme! — je ugovarjal modroslovec.

— Res je —- je dopustil Pili: take, ki zahtevajo dva.

* * *

Prizor je vedno isti, a minil je zopet dan. V kavarni
še ni skoraj nikogar. Na rob časopisa piše Pili »kratke
štirivrslne kitice za žepni format« na čast začetniške ci-
pice, ki je šele tri in petdesetkrat prodala deviško:

— Usteča mehka

jasno nje čelo
Slikarjevo delo
Davnega veka.

Moderno pesništvo je neznosno, ker uporablja široke
liste papirja, tako da je treba stihe preveč raztezati. Ko bi

132

se navadili pesniki pisali na robove časopisov, to bi kori¬
stilo poeziji!

Mi ginjena

Je rekla: bi

Ko opička

Se z ver a mi.

Pili piše, medlem ko mu komedijant in komediograf
Lucio stresa v lice jezo, ker je kri lika lako hladno spre¬
jela njegovo veseloigro.

— Kritika . . — se je znašal Lucio.

In Piti:

— Mehka, cvetoča

Voljna in gola
Dušica vroča

Moja je vsa.

— Pusti jo! — je zakričal Lucio. Kokota je!

In Piti:

Ona kokota?

Kakšna le zmota

Brhka junakinja

AValterja Scotta!

— Kritika . . .

Pili je zvil iz šlirivrstnih kitic v žepnem formatu
kroglico in jo s prožnim palcem zagnal natakarju v lasto¬
vičji rep. Nato je prizanesljivo odgovoril:

— Nikar ne zabavljaj čez kritiko, to pobožno, sveto,
dobrotljivo, ljudomilo ustanovo, ki daje propalim priliko,
da po gosposko stresejo svoj bes.

Pusti kritike pri miru! je ugovarjal komediograf
Nino Berrini in pokazal majolikaste senegalske zobe pod
oglenočrnimi brkami specializiranega karabinjerja. - Naj
govore! Edino razvedrilo, ki ga imajo! Ti imaš polno gle¬
dališče, uspeh, aplavz; oni pa nimajo ničesar. Obsojeni
so za svoj živi dan na lemo in nimajo v vsem jedkem tr-

133

pljenju zaradi našega uspeha drugega veselja, ko da nas
sovražijo.

In zasadil je štiri in šestdeset besnili zob v kolobarček
ananasa s črešnjo.

Predrafaelska švigljica z akvarelno kožno barvo je
iz zadrege zakašljala in obrnila pri tem obraz proti rami,
namesto da bi pokrila usta z roko.

■— Veš, da mi je tička všeč.

— S petdesetimi lirami jo lahko otmeš.

— Za petdeset lir jo imaš.

■— Kuriral te bom jaz.

— Bog me varuj zdravnikov! — je zatulil Pili. — Me¬
dicina je umetnost spremljati človeka z grškimi besedami
do poslednjega doma.

— Okužila nam je najlepše vzore naše zlate mladine.

— Ali je ozdravljena?

— Že, pa jo je ponovno staknila.

— Lahko bi uporabila D’Annunzijev moto: Imam
listo, kar sem dajala«.

Drzno se zibaje v bokih vstopi dvoumen, prelep in
prcplavolas mladenič, sede in ukaže s pridušenim gla¬
som najtežjo pijačo (janeževo vodo). .Te to prečustven
in preestetski človek. Bled od dolgočasja razklada po mar-
moru pole papirja, veliko pol, zelo veliko pol, nasloni
si čelo na konec prstanca ter piše dolge in kratke vrste;
klicaji kar dežujejo.

Dva požrešneža na belo kavo, ki kockala in srebata
svojo pijačo, ga pokličeta:

— Teresina!

On dvigne kakor mesečna noč jasno čelo, se duhovito
nasmehne in pozdravi tako, da mlahavo strese zlat koder
med vzbočene obrvi.

Mladi zdravnik Santori motri skoz devet dioptrij svo¬
jih naočnikov bledo Taido na preži in postavlja oddaleč
diagnozo: bezgavke: in arhitekt Pagano Pogačnik, ki so
ga kazili ogromni, z želvo vino obrobljeni naočniki (ka¬
teri spočijejo oči in zmrcvarijo nos), mu odgovori z naj¬
večjim prepričanjem, da se na to požvižga. Piero Belli,
vojni romanopisec, dokazuje z najzapletenejšimi računi:
če seštejemo, koliko nas stane vse življenje žena, in če deli-

134

mo končno vsoto s številom, kolikokrat je zdrav mož upo¬
rabil pravico, dobimo v količniku številko, ki bi — in še
kako — zadostovala, da bi mogli prav tolikokrat plačati
naklonjenost najbolj vešče kurtizane, največ zahtevajoče
pustolovke, najvihravejše a m e r i c a n h e a u t y.

Mavra še ni bilo od nikjer, a je moralo bili pozno,
zakaj Paschetta je bil že pri žalostnih aforizmih:

— Tužno mi je, če mislim na mrtve, ker jih je pre¬
malo, To me vrača na misel o živih: in tedaj sc še bolj
razžalostim, ker je živih preveč.

A' zraku se je čutil nekakšen nemir. Morda pa leži
Mavro Mauri z dvema nabojema v želodcu v postelji?

— Ali moreta dva naboja neprebavljena venkaj?

— Ce imaš slab želodec, že — je odgovoril kirurg.

Modroslovec Pavia je vlekel s prsti skozi preostale
lase na črepinji (drugi so mu bili odpadli na ovratnik
suknjiča), otiral modroslovje na inteligentni cipi, na eni
listih, ki imajo na komodi pod glicerinsko stekleničko
Aleardijeve pesmi, in ji razlagal, da je pobček do šib¬
kejših krut, ker je «še» ženska.

— Profesor Pavia je za to, da se skesani Magdaleni
odpusti — tako je nekdo pripomnil ker je prepozno
začela.

— Upa, da najde, ko Voltaire, kakšno Ninon de Len-
clos, ki mu zapusti dva tisoč frankov, da si nakupi knjig.

Polnoč.

— Evo ga!

Vstopil je Mavro Mauri.

— Zakaj tako pozno?

— Zakaj tako zmeden?

— Ko bi vedeli!

Potegnili so noge pod divan, odrinili mizico in ga
posadili v sredo.

Pomislile: samo da bi bil prej tu, sem vzel avto,
a že po tridesetih metrih smo povozili duhovnika.

— Do smrti?

— V nekaj lednih okreva, a morali smo ga spravili
bolnišnico, ili na policijo in izgubili čas. Duhovniki
pomenijo smolo! Prihajam z doma. Dajte mi kak požirek.
Dozdaj sem razpravljal s lemi ljudmi. Čakajte, da slečem

135

površnik. Poslali so mi celo rodbino na vrat. Vročina me
duši. Celo rodbino, tudi leto, tistega moškega nosorožca!
Hoče se bili z menoj.

— Teta?

— Brat.

— Hoče se zapreti v samostan.

Brat?

— Teta: iz sramu pred spotiko. Hoče me prijaviti
državnemu tožilcu!

— Teta?

— Oče.

— Govori vendar lepo po vrsti'

— Ni lahko. Bil je tam celo lurčin.

— Kdo je ta lurčin?

— Zaročenec.

' — Ima ona zaročenca?

— Ne ona, njena sestra.

Arhitekt Pagano mu je razklenil čeljusti, a mladi
kirurg mu je pognal v grlo čašico encijana.

Mavro je odrevenel in se strašansko spačil; nato je
povzel:

— Po prvem razgovoru so mi dali štiri in dvajset ur
časa za premislek, a po dvanajstih urah jih ugledam zo¬
pet pred seboj. Imel sem še dvanajst ur v dobrem.

— Natančno.

Veterinar mi je zabrusil pod nos . . .

— Čemu se ne ukvarja rajši z mulami?

— Konji, ne mulami. Je slučajno v konjeniškem polku.

— Ne mari, če le prekinjajo. Naprej! Kaj ti je zabrusil
pod nos?

— Poroka vas reši!

— Saj ti je to že povedal.

— Ponovil mi je: poroka!

— Je pa skromen!

■— Se ti zdi malo?

— Zdi se mi prav.

— Oče mi je kar na lepem govoril o doli.

— Prikupen oče!

— Od številke je odvisno.

13G

— A brat je govoril o datumih: jutri oklici, v štiri¬
najstih dneh poroka.

— Kakšna naglica!

— Prihranijo ti vso pusto zaročno dobo. Pa ti. kaj
si jim odgovoril?

— Ne.

Ti si pa pravi. Ali ti je ženska všeč?

— .Te.

— Jo imaš rad?

— Rad.

— Zahtevaš večjo doto?

— Briga me!

— No, in?

Mavro je napravil odmor, kakor da bi menjal register,
in dejal z jasnim poudarkom:

— Ne mogel bi več ljubili dekleta, ki se je sicer vdalo
brez računa, sedaj bi se pa rado s lem okoristilo in sc
poročilo.

— Saj ni ona lista, ki zahteva poroko.

— Vem, in vendar bi ne mogel nikoli ločili njene
osebe od sorodnikov. Po vsem je ona lista, ki je povedala
sorodnikom, da mi je ljubica. To mi je dovolj, da se je
rešim.

— Treba je poizvedeti, ali je to povedala, priznala
ali dala razumeli.

— To so marnje, dragi advokat'

— Kaj pa, če so stvar sami odkrili!

— Nikar ne igraj vloge uradnega zagovornika.

— Ti je pa ne obtožuj, dokler ne spregovoriš z njo.
Si jo po burnem prizoru že videl?

— Je ne puste ven.

— Nizkotneži! Kaj ti pa pravijo o njej?

— Da bi se mi zasmilila, trde, da se je loteva sušica.
Ljudje so še vedno mnenja, kako so Kochovi bacili ne¬
prestano na straži, da nastopijo po bankrotu, neuspehu
ob natečaju ali razočarani ljubezni.

— Že vedo, da si čustven človek, in sušica je pri
romantikih še zelo upoštevana.

— A ne pri higijenikih. Da bi jo opisali kol mučenico,
mi jo slikajo kot blazno. Boje se, da se ne ubije. «Mar

137

hočete, da se ubije?« je vprašala teta. «Tako pravijo!«
rečem To se pripravlja!« me zavrne, in mi zalrdi. da ima
deklica vedno sublimat na mizici.

— Naj ga ji vzamejo, pa bo.

— Islo sem jim rekel jaz. Namesto da bi mi jo pri¬
ljubili. mi jo priskutijo. Pomisli: ko mi je leta ponovila:
Mar hočete, da se usmrti?«, sem ji odgovoril: «Ne storila
bi nič drugega ko svojo dolžnost«. Da ste slišali letino
tuljenje! Furija! Fiatova sirena! Devica, ki se krčevito
brani v krempljih gorile. Sam nisem vedel, kako bi ji
zamašil usta. Bolj ko sem jo poskušal pomiriti, huje
se je drla!

— Dosli bi bilo, če bi ji bil prerezal živce v grgavcu
— je čislo mirno izjavil kirurg.

— - Danes sla prišla potem k meni dva častnika.

— Veterinarja?

— Od konjenice. Vizitka za dvoboj.

-- Se boš bil?

Ce ti je do časti, ne moreš odbili. Tisti, ki napa¬
dejo v jezi ali razumljivi strasti ali zaradi žaljivega iz¬
zivanja, so junaki noža; toda tisti, ki prebode po večlet¬
nem vežbanju v borilni dvorani sebi enakega, samo zalo,
da se postavi, je časti vreden mož.

— A tvoji priči?

— Vprašal sem svojega vratarja, ali bi mi ne hotel
ili za pričo; videl sem namreč, da sc nikoli ne brani, če
ga prosijo, da zbriše šipe, nacepi drv ali zavije kokošim
vratove .

— Je sprejel?

— Ne. V nasprotni hiši stanuje Ombel Ik, bajac po
starem slogu, neodoljivi komik filma Caspita. Predložim
mu vizitko, sprejme me in ga vprašam, ali bi mi hotel
asistirali.

— Bodi kratek. Kaj ti odgovori bajac?

— On je preresen za take vloge.

— Takšno mu je pač mišljenje.

— Končno poiščem Fellinija in Fermentija . . .

Cim je Mavro izgovoril obe imeni, je hitro pokazal s
kazalcem in mezincem obeh rok rožičke. Drugi so se do¬
taknili železa, lesa, koraljnega rožiča in še intimnejših

138

vražnih obeskov, izganjajočih zle duhove z raznimi sred¬
stvi glede na različne šole (kovinska, rastlinska. živalska).

— Fellini in Fermenti sla kot podjetnika žalnih sve¬
čanosti kajpada interesirana na tem, da izide iz dvoboja
vsaj en mrlič. In res: toliko da se srečala z nasprotnima
pričama, že priredila dvoboj s pištolami na deset kora¬
kov. In so streljali na mile viže, kakor in kolikor je kdo
hotel.

— Si ga že pobil?

— Ne. Dve uri kasneje ti pride k meni na dom oče
in me prosi, naj se ne tolčem, ker bi dal tak dvoboj de¬
klico radovednemu svetu še bolj v zobe in bi jo za zme¬
rom uničil.

— Že dobro. Kaj pa podjetnika žalnih svečanosti, ki
sla ob mrtveca?

— Spričo svečane letine obveze, da ji poči najka¬
sneje v treh mescih srce, sta lepo odšla in nam pu¬
stila naslov tvrdke s telefonsko številko in cenikom.

— Zdaj si pa miren, ne?

— Ne. Veš, da so me obtožili, češ da sem posilil
mladoletno.

— Še nima ena in dvajsetih let?

— Cez nekaj mescev jih bo imela.

— Si jo res posilil?

— Ni bilo treba.

— Se je prostovoljno vdala?

— To ni važno; vse ženske sc vdajo samohotno; še.
nobena ni bila posiljena.

— Te lahko obsodijo?

— Lahko, če je ne oženim.

— V lakih primerih izrekajo sodniki neznatno po¬
gojno kazen. Ni res, odvetnik?

— Po navadi. Zagovarjal te bom jaz.

— Pogojno kazen sem si že nakopal, ko sem razžalil
železničarja. In če me ponovno obsodijo . . .

— Moraš prebili dve kazni: staro in novo.

— Ni drugega izhoda?

— Ne vidim ga .

— Oženi se!

— Pohiti s svatbo!

139

' — Slopi pred oltar!

S prstanom na roki.

Na skrivnosten migljaj je položil natakar na mizo
polno dežo z ledom in odprl dve steklenici z obveznim
pokom, ki je v ceni vračunan, da sla zamaška kar po¬
skočila

Arhitekt je na dušek izpraznil penečo se čašo, pre¬
den je začel pogovor, da bi se ne zalival med nepriprav¬
ljeno besedno vnemo; a hitro si jo je zopet natočil, ker
je nemogoče govorili brez priprave pred prazno čašo.

Slikar se je ponudil, da nariše na prostrane postelj-
njake Ludovika XIV. duhovito nespodobne miniaturne
prizore, in kirurg je dal na razpolago prvorojencu, se¬
veda fantku, porodne klešče.

— Površnike!

Odšli so. Bilo je ob štirih zjutraj.

Na vratih jih je pozdravil berač.

— Ne dajte mu nič. Ponarejena pokveka je.

— Potem mu dam dvojno. Kakšna zasluga bi bila,
če bi bil pristen pohabljenec? Ce je prisiljen, da se pre¬
tvarja, je prav, da se mu la neprijetnost poplača.

Mavro jo je ubral z igralcem proti hotelu, kjer je
la stanoval z igralko.

— Vso noč si prekrokal. Ali ne bo nič jezna?

— Nič se ne bo jezila.

Ko sta bila pred hotelom, sta pogledala v drugo nad¬
stropje na razsvetljeno okno. In njune oči so se srečale.
Mavru si' je prav tako včasih pripetilo, da je bil vso noč
svoboden, a ostal je do zore na cesti, strmel v okno in
štel, kolikokrat ji bo dala skrivnostna oseba prižgali luč.

. — Blagor ti. da le to ne boli!

Igralec je vzdihnil:

— Ubogi moj Mavro! Od žena moramo sprejeti tisto,
kar nam dajo, in ne zahtevajmo več. So pač takšne, ka¬
kršne so. Dražestne živalce.

Bes. dražestne živalce, ki bi jih morali občudo¬
vali v živalskih vrtovih, za čvrstimi mrežami, kot po¬
sebnosti v Stvarstvu.

140

Melito je tresla mrzlica in se je umaknila v sobo,
iz katere se ni nikomur oglasila. Dvakrat ali trikrat je
prišel tja tribunal, sesloječ iz očeta, tele in živinozdraA-
nika, rotil jo je in po vsej sili poskušal, kako bi jo spravil
iz nemega odpora. Zaprta v molk, zavita v kunji kožuh,
skrčena v naslanjaču, je zakrivala obraz s kožo, kakor
hrošči, ki takoj skrijejo rožičke. sklenejo nožiče in se na¬
pravijo mrtve, čim začutijo, da se bliža nevarnost.

A trpela ni. Dušeče besnilo, ki je polnilo vso hišo, se
je ni dotaknilo. Njen čustveni način ni bil tako nič po¬
doben naravi njenega okolja, da je ni brigalo vse drenje
nič, da je bila gluha za vse očitke teh malenkostnih ljudi,
ki so z vso silo hranili moralo, nudili pa svelozorno sliko
svoje srednjeveške neumnosti. Tetina graja, bratovo kri¬
čanje, ostre, a mirne očetove besede, vse ji je prihajalo
na liho, kakor zlogovna sosledica brez reda. Ona in so¬
rodstvo sla bila moralno dve telesi, ki spadala sicer sku¬
paj, pa se ne pomešata; sla kakor pečatni vosek in pe¬
čatnik; kolikor stopi eno naprej, se drugo stisne. Drzne,
novolarske Meliline vzbokline so se ujemale z nazadnimi.
svetohlinskimi rodbinskimi vboklinami.

Melita, ki je ostala morda zaradi zakasnele spolne do¬
zorelosti svojih želja devica, je pojmovala ljubezen preno-
vodobno in preznanslveno šemalično, da bi mogli nanjo
vplivali trapasti predsodki teh bednih ljudi, s katerimi
so jo družile minljive in običajne družinske vezi. Bila
je že v Avstriji in Nemčiji, v industrijsko zelo razvitij)
deželah, kjer ni oskrunil svobodne ljubezni jezuitski ponos
latinskih dežela. Bila je a -  Belgiji, kjer gredo zakonci na¬
razen, čim jih ljubezen več ne veže. čeprav se vsakega
toliko časa zopet snidejo, da urede tekoče upravne zade¬
ve®, kakor to pravijo ministri v ostavki. Na bruseljskem
bulvarju Anspach je videla gospodične iz odličnih rodbin,
kako so z roko pozdravljale mlade neznanec, ki so jim
mimogrede zaklicali pohvalno besedo, ličočo se njih le¬
pote. Vedela je, da lahko pride tam gori gospodična na-

141

zaj domov noseča, pa ne naleti na očeta, ki bi jo pre¬
klinjal in si pulil častitljivo belo brado ter vrgel na cesto
njo in «sad njenega greha«. Sprejmejo jo s tistimi než¬
nimi besedami, ki jih zasluži žena, katera razume nadna¬
ravno skrivnost materinstva; ko pride otrok na svet, je
dobrodošel, in če se ne more z njim ukvarjati mati, ga
gojita ih odgojita ded in babica.

V Belgiji so nezgode na račun Cupidovega dela ko¬
medije z veselim koncem; v Italiji spadajo v krvavi re¬
pertoar Grand - Guignola 40 , oče sme nekaznovano ubiti
«onečaščeno» hčer, kakor mož prešuštno ženo. Vsi vedo,
da varani mož lahko ubije ženo, pa je gotovo oproščen,
zakaj varani možje so v imponirajoči večini in jih je
med desetimi porotniki najmanj pet takih; to pa za opro¬
stilno sodbo zadostuje.

Donatella se je bila nekaj dni poprej prestrašila, ko
je zagledala od pasu navzgor golo Melito, ki je šla iz
svoje sobe v kopalnico, da si umije prsi z ledenomrzlo
vodo.

Prsi!

Melita pa se je porogala njeni bojazni in ji je spo¬
loma zaklicala:

— Žena Naga 41 42 !

Donatella je cele ure prejokala.

— Žena Naga! Zakaj si mi rekla žena Naga? — je
vprašala Melito, ko je bila izpraznila vso vodno zalogo
svojih čustev.

— Žene Nage so kakor ti, Donatella. One prestavljajo
sram v prsne bradavice. Vsaka dežela ima svoj telesni
pas sramu: na Japonskem sedi od golenice navzdol; v
nekih sibirskih pokrajinah na podplatih; na Turškem
v obrazu; pri Guavcumib 12  se žene ne sramujejo kazati
nage, pač pa slačili se; moški pa oblačiti se.

40  Posebne vrste lutkovno gledališče, enostavnejše, brez niti:
operater premice glavo in roke s prsti.

41  Ime demonov ali genijev v kačji podobi; izhaja iz
imena kača „naja“; žive med zemljo in peklom ali v
morski globini; njih žene so čudovito lepe.

42  Indijansko pleme v Južni Ameriki (op. prev.).

142

Imate mar predavanje o psihologiji ljudstev? — ju
je zbadljivo prekinil don Ciccillo. prišedši nenadoma po
prstih. — Jaz, ki sem po vašem turčin, sem vam lahko
predmet študija.

— Študija o živalih, ki se nikakor ne morejo priva¬
dili podnebja — ga je hitro zavrnila Iluška.

Donatella je poskušala požreti nov val solza, a imela
je solznico posušeno; omahnila je na stol, kakor sc zruši
boksar po najnapornejši borbi na vrvi.

Burbonski don Ciccillo Cacace di Capafugala je hitro
začutil nagnjenje in sorodnost do veterinarskega podpo¬
ročnika. Ta mladenič, ki je nenadoma zapustil hleve svo¬
jega polka in drzno premeril šest in trideset ur vožnje
po železnici, da nastavi prša kot ščit za obrambo časti
sestre, katere skoraj ni poznal, mu je bil po volji. Melita in
Bernardo (veterinar) sta se zapustila že v detinstvu in se
mnogo let nista več videla. Ko je namreč on končal štu¬
dije na eni listih malih univerz, na katerih profesorji niso
nič kaj hudi in blagovolijo dijaki vljudno sprejeli dok¬
torsko dostojanstvo, se mu je zadnjemu izmed sto petdese¬
tih prosilcev za štiri sto veterinarskih podporočnikov po¬
srečilo, da so ga sprejeli. Tovariši so bili že kapitani, a
on. ki mu ni bilo do naslovov in zemeljske slave, je ostal
podporočnik.

Bernardo je zabaval doria Ciccilla Cacaceja di Capa¬
fugala z značilnostmi, ki razlikujejo konjske bolhe od
pasjih in človeških in mu je pripovedoval, kako je vdrgnil
konju generala Cadorne mažo proli zajedavcem . . .

— Capafugala!

Don Ciccillo mu je zaigral na okarini komad iz Tru¬
badurja, opere, ki se je najrajši dajala v občinskem gle¬
dališču njegovega kraja, in je izračunal na pamet ko¬
ličino lepila, kolikor ga požre človek v srednjih letih,
ki ima navado, da omoči znamke svojih pisem kar z je¬
zikom.

Donatella, ki je bila zaposlena s štiri sto šest in šest¬
desetimi krtovinami za kožuh in z natančnim vezenjem

143

polih kroglic za bodočo krono na miznem in posteljnem
perilu, je bila vsa žalostna, ker je morala ili k vezilkam
in dobaviteljicam sama, brez zaročenca, ki je dobil v Ber¬
nardu tako svoji enako umsko usmerjenost in je njo
skoraj pozabil.

Imam zelo bogatega strica — je zaupal Ciccillo
Bernardu in pri lem uporabil vso mimiko. — Je pa smola,
da ima stric sina'

Razložil mu je. da bi brez lega sina on podedoval
prostrane sadne nasade in gospodarsko železnico Mar-
rancio-Tesmoforia.

Don Ciccillo je bil srečen, da poroči Donatello, da jo
otme tej pokvarjeni hiši, z nečistim primerom Iluške.
skrivnostne popotnice, ki se je ustavila samo toliko, da
se je vrgla, moškemu v objem.

Don Ciccillo je bil srečen, da se oženi.

Z doma so mu pisali tako žalostno pismo, da jo je
ubral v spremstvu Bernarda takoj na pošto in poslal
petim sestram slo lir po nakaznici ter jih bodril, naj s
lem polrpe do poročnega dneva. Donalellina dota reši po¬
ložaj. Seveda, če bi stric z bogatimi sadnimi nasadi in go¬
spodarsko železnico Marrancio - Tesmoforia ne imel sina,
bi šlo vse bolje; no. po poroki se Ciccillo že spomni ma¬

tere in petih sestra.

Doma je pripovedoval Ciccillo Bernardu o svojem
bogastvu in. raznih palačam podobnih hišah, ki jih ima
njegovih kakor Donatella neomadeževanih pet sestra na

fevdnih posestvih.

In je poljubil Donatello na čelo.

Donatella je imela dona Ciccilla rada, a po svoje. Neke
ženske so zaljubljene, ne da bi imele ljubčka, in sc pri¬

mejo prvega, ki se pojavi. Je to nedoločna ljubezen, strel
brez tarče, fizično stanje, podobno stanju živalskih samic,
kadar se- gonijo; naj se pojavi kakršen koli samec, jim
je hitro za kako rabo, celo za zakonskega druga.

Medtem ko jo je Ciccillo poljubljal na čelo, mu je

popravljala vozel na presinji kravati, sinji, kakor v osem¬

najsti vek

joča duša, spominjajoča po čustvenosti.

na posušen bršljan v knjigi; na zabavo, ki je tičala v
lem, da so delali ljudje iz rožnih listov mehurčke in jih

144

pritiskali s pokom na čelo; na nedolžno šalo, da je kdo
upihnil voščeno žveplenko, prav ko je hotel papa pribli¬
žati plamenčku konček trabuke.

: : : : i :

— Iluška!

Ni je bilo.

— Iluška!

Odšla je, da ni nihče opazil.

Ko je stopila v Mavrovo hišo, se je cedil od nje dež,
kakor bi ji plakalo celo telo. A oči so ji bile svetle in
suhe. Melite niso kar tako polivale solze.

— Hočejo me očistiti — je začela s trpkim nasme¬
hom in si počasi snemala rokavice. — Zdi se mi, kakor
bi bila ena listih dežela, ki bi jih radi vsi za vsako ceno
odrešiti in ki bi mnogo rajši ostale neodrešene.

Deklica se je smehljala.

Deklica!

Ona, ki je sprostila vihar.

Mož jo je izprašujoče meril z očmi.

— Vem, kaj misliš — mu je dejala mirno. Misliš, da
sem jaz povzročila vse te bridkosti.

Mavro se je s kretnjo izmaknil.

- Nikakor nisi zaslužil tolike zlovolje. Jaz sem bila
tista, ki sem hotela ljubezni, jaz sem le iskala.

— Ne, Melita. Nihče izmed naju ni iskal drugega.
Najine želje so se srečale hkrati. Midva nisva šla za tem,
da se uloviva, kakor drugi, ne da se lažno odklanjava, in
sva dobila drug drugega, ne da bi se poprej spogledovala,
ne da bi se po kmečko pogajala in se spraševala, kaj
nama pripravlja jutrišnji dan.

— Ni Ločno, Mavro. Takrat si me vprašal, kaj bi
se zgodilo«potem». Odgovorila sem ti: «Nič». In obljubila
sem ti, naj bi bila posledica najine ljubezni laka ali taka,
bi je ti ne izvedel. Namesto . . .

Prvi zimski sneg je počasi naletaval in delal na pravo¬
kotniku okenskega okvira nejasno tančično tkivo. Melita
je vstala, odgrnila zaveso in jo zopet spustila. Kitajske ri¬
bice so se pomikale po določeni poti. Melita je bobnala z

10

145

nohti po akvarijevem steklu in jih je prestrašila. Pri¬
žgala je cigareto in puhnila proti stropu modrikasti dim,
ki se je nabiral in v zavojnici dvigal; nato pa je sedla
nazaj zraven ljubljenca.

— Ti misliš — in prijela ga je za obe roki — da sem
bila jaz lista, ki je sprostila proti tebi bes vseh teh ljudi?

- Ne — je okleval. — Ne morem si pa razložiti, kdo
bi bil mogel povedati tako zakrilo in tako samo najino
skrivnost.

Najprej slabotno, a vedno glasneje je prihajal od
zunaj na uho muzikalni jok pogrebnih žalovalcev. Mimo
okna so se pomikale kvišku štrleče reči iz sprevoda:
križ, voznik s trivogelnim klobukom in belo vlasuljo,
štirje kadeči se plameni, polkrog venca iz vijolic. Precej
za lem voz z rožami. Ko je prispela godba, je zaigrala
žaloslinko: sama vprašanja in odgovore med tolažljivo
bombardirano in nepotolažno flavto, ki ji draži bol filo¬
zofski dvom basa v f-duru in brezpogojno pritrjevanje
materialističnega bobna.

Kdo je le mrtvak, ki se da tako hrupno pokopavali?
— je vprašala Melita.

Zvoki so utihnili. Povzeli so glasovi žalnic, ki so v
daljavi polagoma pojemali.

Mavro ji je še gledal v oči in iskal na dnu mineralne
modrine v širokih šarenicah resnice.

— Gledaš, ali sem jokala? Ne. Ne verjamem, da bi
se rešavali položaji, če iztisnemo dve tri kapljice slane
vode iz solznih rojic.

— Je res, da si se hotela usmrtiti?

— Kdo ti je to natvezi!? Teta? Ali me res še niso ne¬
hali smešili? Si verjel?

— Ne.

Na obrazu so se ji čitali inteligenčni znaki: edina sila,
ki more včasih zatreti bolečino.

Deklica je molčala. A razburjenje ji je valovilo prsi
v slabotnem dihu drhteče zavojnice na nepokoju 'v uri.
Čeprav je pustila v njej ljubezen znake žene, je vendar
ohranila čistost deklice, kakor so neke ženske še naprej
poštene, čeprav so se že prodale, kakor so neki narodi še
naprej veliki, dasi so bili poraženi.

146

— In zdaj?

Ena sama oseba naju lahko reši. Moj bral Šandor,
tisti, ki si ga spoznal v gorah. Zdravnik je, človek, ki je
vajen gledali reči z višine dva tisoč pet sto metrov, nad
nizkotnostjo, ozkosrčnostjo, svetohlinstvom. A pismo pride
do njega le s težavo. Zdaj je gori dva metra snega in tja
z najbližje pošte nihče ne dostavlja.

— Brezžični telefon? — je predlagal Mavro.

— Mislila sem nanj. Toda, kako bi mu telefonirala, če
ni poprej obveščen? Ce hoče bili zvezan, mora naravnati
aparat na našo valovno dolžino; in če ni te zveze med
oddajnikom in sprejemnikom, ni nič.

Umolknila je. Vtaknila je med ustnici ruski križec
na dve prečki, ki ji je visel na črnem žametnem trakcu,
in je razmišljala.

— Že imam! — in križec ji je zdrknil izmed ustnic.
— Vsak dan sprejema pariške koncerte in londonske zu¬
nanjepolitične vesli; dovolj je vedeti valovno dolžino teh
dveh oddaj; ob isti uri, na istem valu bom oddajala jaz
s katerega koli aparata.

— Misel je imenitna, a veš, da je pri nas sprejemni
aparat dovoljen, oddajni pa ne.

— Prav zato, ker ga zakon zabranjuje, sva gotova,
da ga kdo ima.

Dve uri nato se je predstavila Melita v delavnici ne-
zaupnega profesorja s politehnike in mu v spodobnem
nasmehu pokazala svojih osem sekalcev in štiri podo¬
čnike. Dehteča lepota njene zvonke mladosti se je frivolno
in lahkotno vrtela med zamotanimi žicami, tajinstvenimi
nazobčanimi kolesci, svečanimi elektrodinamičnimi stroji,
strašljivimi galvanometri in z rumenimi tekočinami na¬
polnjenimi medenicami.

In po kratkem razgovoru . . .

* $ *

... so slišali vsi samouki v brezžični telefoniji, abo¬
nirani na pariške koncerte in londonske politične vesti,
te besede:

10'

147

Šandor Virgili, tvoja sestra Iluška sem in te prosim,
da hitro prideš. Nič hudega ni, samo potrebujem te. Ne
moreš mi odgovorili, a prepričana sem. da gotovo prideš,
če si me slišal. Čakam te».

Šandor je bil s pipo med zobmi zleknjen na nekak¬
šnem divanu v svoji hišici, ki je štrlela iz snega, liki
svetilnik na oceanu, z rokami pa je držal kuštravo ko¬
drasto glavo svojega psa ter brezbrižno poslušal vesti,
ki so jih bruhala v sobo črna usta zvočnika: tečaj bom¬
baža v Le Havru, Liverpolu in Aleksandriji, tečaji pariške
borze, menice, vrednosti, iz tečajev izvirajoče cene žitu,
sladkorju, kavi in kovinam, parlamentarna obvestila; po¬
tem je čakal začetka prejšnji dan napovedanih koncertov.
Gospa Fanny Heldy iz Opere naj bi zapela «C’ etait une
vieille chanson d’ amour» iz Hoffmannovih pripovedk.
Za samotarskega človeka v prostranstvu je moralo biti
vznemirljivo poslušati visoko tam gori pelje najboljše
pariške igralke, šporlistke, zmagoslavne kol sopran v po¬
zlačeni svečanosti sijajnega gledališča in jahajoče na dir-
kališki progi.

Sluga je hotel pravkar pripraviti Šandorju kavo.

Iz zvočnika je iznenada ušel ženski glas, ki je razločno
izgovoril njegovo ime:

— Šandor Virgili!

In je nadaljeval:

— Tvoja sestra Iluška sem . . .

Šandorju je zastala sapa in zgrabil je Papriko za spod¬
njo čeljust, ker jo je zmolilo, da je gospodar presenečeno
odskočil, pa je nemirno zalajala.

Po zadnjih besedah so se oglasili akordi glasovirja.

— Zapri! — je velel slugi in pokazal na aparat. Šel
je k oknu. Gore z nebom so bile popolnoma bela gmota,
vsa enaka in vsa brez življenja.

— Jutri odideva tja doli. Me spremiš do doline?

Sedel je zamišljen kraj okna.

Paprika mu je položila na roko smrček in priprla oči.
kakor bi se hotela olajšati.

❖ ❖ ❖

118

Dva smučarja in pes so drčah po lesketajočih se po¬
bočjih navzdol in dvigali pršič po zraku. Ko so prispeli do
prvega cerkvenega stolpa, se je eden pri skupini napol s
snegom zakritih hiš ustavil, drugi pa je zdrsnil s psom
naprej.

Meliti poslana brzojavka je spravila a  so hišo pokoncu.
Teta je prišla k njej v sobo, da jo prebere, a se je potem
premislila in samo vprašala:

— Je bila brzojavka zate?

Natezala si je nogavico in odgovorila:

— Ali je bilo v naslovu moje ime?

— Da.

— Tedaj je zame.

— Bi se lahko vedelo, odkod prihaja?

— Lahko se izve — je odgovorila in zapela podvezo.

— Resnično vem, odkod.

— Greš sedaj ven?

— Grem.

— Kam pa?

— Ven.

— In če ti rečem, da ne pojdi?

— Ti povem, da pojdem vseeno.

— In če ti zabranim?

— Se ti moram zasmejati, teta!

— Najslaje se bo smejal, kdor se bo zadnji.

— Pregovori pomenijo za uboge na duhu bogastvo,
teta!

— Pregovori so modrost ljudstev.

— In nevednost modrost ^posameznikov.

— Hočeš, da ti dam svet?

— Daj mi ščetko za obleko.

— A če zaklenem vrata?

— Bilo bi nesmiselno, če tega ne storiš, ko bom zunaj.

Melita se je zavila v kožuh in si ga zapenjala po
stopnicah. V postajni čakalnici si je še enkrat pogledala
obraz v izboklem zrcalu.

Šandor in pes!

Melita se je vrgla bratu v objem in je tako, ostala,
dokler je ni uradno prosil nedotakljivi uslužbenec, ki je
pobiral listke, da napravi prostor.

119

Šandorjev prihod je preplašil vso rodbino. Elegantni
Ciccillo s sinjo kravato je gledal s čustvom vzgojenega
zaničevanja tega mladeniča, ki ni med običajnim predstav¬
ljanjem niti potegnil rok iz žepa in je opustil lažnive
vljudnostne besede. Bil je diven tip odljudnega misleca
z izrazitim obrazom med nazaj potisnjenimi črnimi lasmi
in razmršeno brado in je zagospodoval s pogledom pra¬
vičnika nad vsemi. Beli ovratnik na srajci mu je ležal čez
žametne zavihe in mu puščal vrat gol; usnjat pas ga je po
rusko oklepal.

— Očeta ni? — je vprašal. — Kdaj se vrne?

Donatella si ni vedela razložiti, počemu je nenadoma
prišel bradati, skoraj nepoznani po poli brat; veterinarski
podporočnik in don Ciccillo Cacace sta skušala pobarati
Melito, a deklica ni odgovorila. Kakor vsi bedasti ljudje
in živali, ki jih dolete in vznemirijo nepojmljive reči,
je hotela teta Sandorju najprej očitati, zakaj je tako ne¬
nadno prišel, a se je premislila in ga samo vprašala, čemu
je privlekel seboj «pasjo mrcino».

— Ta pes ni vpisan v klub Kennel, a bil je z menoj
v vojni.

— S tacami mi maže žamet.

— Tace, ki so capljale v strelskih jarkih po blatu,
imajo pravico, da se sprehajajo po kraljevskih preprogah
in slolničnih mozaikih.

Teta ni črhnila. Don Ciccillo, Donatella, veterinarski
podporočnik so ga pogledovali, kakor političnega blazneža.

— Prosim, da mi častita družba oprosti! — je zdekla-
miral don Ciccillo. — Umaknem se.

— Trenutek! — ga je zadržal Šandor. — Naj vam po¬
vem dve besedi.

— Na samem?

— Javno!

Ciccillo je pod lem trdim pogledom povesil jezuitske
oči. Nato se je hotel duhovito spraviti iz zadrege:

— Lepi moj gospod, oprostite, a gledate me tako
srepo, ko da sem bankovec.

Zdite se mi resnično lažni!

Oni ni odvrnil.

— Toda Šandor ... — je zajecljala teta.

150

— Prosim te, leta, da se ne vtikaš med mene in tega
individua.

— Individuum ste morda vi! — se je razjaril don
Ciccillo.

— Svetujem vam — ga je najmirneje zavrnil Sandor
— da se ne bavite z mojo sestro Iluško, če nočete, da
vas odpravijo domov v dvojni cinkasti krsti.

Divjak je dostojanstveno odšel, za njim pa drhteča
Donatella; in ko je bil oni čisto varen, da ga Šandor ne
sliši več, je zabevskal:

— Popolnoma prismojen je! Žameten jopič, gol vrat
brez ovratnika, okovani čevlji, da me spominja na kara-
binjere, ki se preoblečejo v kapucince, kadar gredo na
razbojnike.

— Govorili moram s teboj — je rekel veterinarski pod¬
poročnik Šandorju.

— Poslušam te rade volje, a ne tu. Spremi me do
mojega hotela.

— Ne ostaneš tu? — je vprašala teta, medtem ko si je
opasoval veterinar .sabljo.

— Hvala, se vrnem kasneje. Nadejam se, da dobim
tedaj že očela. A ti. Iluška, pridi čez dve uri k meni v
hotel.

Pes se je pognal lajajoč po stopnicah, za njim je žven¬
ketala nepremagana veterinarska sablja in so bili Sandor-
jevi žeblji po marmoru.

-- Najprej ti je treba pojasniti — je začel Bernardo,
čim sta bila na cesti.

— Sem že o vsem poučen — je odsekal Šandor. — Bu¬
ška mi je povedala o svojem razmerju, o nemarnem vo¬
hunstvu. ki ga uganja omenjena oseba, katero ste pri¬
vlekli v hišo.

— Kdo? Jaz? Že šest let sem zdoma.

- Popravim: so privlekli. Toda vsi skupaj, s teboj
vred, sle upoštevali njegovo vohunstvo in ste proti Iluški
zlorabljali prostaško premoč.

— Saj ne veš, kakšen je odnos med Iluško in onimle.

- Ljubila se. Naravno je. Bi jima rad zapovedal
vzdržnost? Čemu le?

151

— Pojdiva naprej — je dejal junaški živalski zdravnik
in jezno ošinil s pogledom narednika, ki mu ni dovolj
strumno izkazal časti.

— Izvedel sem tudi, da si poslal Iluškinemu ljub¬
ljencu svoji priči in jih nato, ko je bil pripravljen, da se
bije, odpoklical . . .

— Ni točno.

— Točno je, ker mi je to povedala Iluška.

Obstal je. Pes je skočil dva koraka nazaj. Šandor je
ostro pogledal bratu v obraz in povzel:

— Kaj si počel štiri leta na vseučilišču? Študiral si
velike zakone, ki vladajo fizičnemu svetu; bil si v dotiku
z bolečino; obliznile so te skrivnosti življenja in smrti;
spoznal si večne pojave; a sedaj te dobim v krempljih
melodramskega razodevanja bedastega mušketirstva! Veš.
kako imam rad in kako cenim kemike, fizike, naravo¬
slovce, zdravnike in živino zdravnike, ker so najbližji veli¬
kim problemom v vesoljstvu. Toliko da mi je Iluška razlo¬
žila stvari in povedala, da si pustil polk in prišel domov,
kjer si podprl to kovarstvo, sem ji že izjavil: veterinar je!
Gotovo mi potrdiš: človek, ki je gledal skozi mikroskop,
ne more misliti kakor navaden človek ali ženičica. Toda
tvoja miselnost je ko tetina.

Počasi sta stopala naprej. Psica jima je šla za petami,
Kadar so prečkali cesto, jo je prijel Šandor za ogrljak.

Podporočnik Bernardo Virgili je bil najlepši primer
znanstveno - vojaškega polutanstva. Veliki zakoni, imanen¬
tni problemi, življenjske tajne, večni pojavi, na katere je
namignil njegov brat doktor Šandor, so mu izoblikovali
miselnost v znanstveni smeri; in dotika s konjiškimi ča¬
stniki, o katerih je mislil, da so za te velike luči slepi,
ga je prepričevala, da stoji duhovno nad njimi. A konjiški
častniki so se mu po tihem rogali; kaj je bil navsezadnje
ubogi veterinar nasproti njihovi bleščeči posvetnosti, špor¬
tni eleganci, etičnim zahtevam? Z druge strani pa se tudi
ni hotel zapirati v znanstveno osamljenost in izražati za¬
ničevanja do etike, forme in zapisnika, kar vse je konje¬
nici tako drago. Končno je bil z gotovega vidika tudi on
konjiški častnik. Bernarda je zelo imelo in mu grenilo
življenje, ko se je čutil zaradi kulturnega ugleda, ki mu

152

ga je dal doktorat, in zaradi moralnega ugleda po zoolo¬
škem poslanstvu, ki ga je določilo za pobijanje bolečine,
vzvišenega nad druge, pa mu niso priznavali znanstvene
premoči, ker je imel tudi on dve ostrogi na petah in trsko
ob strani.

Življenjska tragedija mu je odsevala tudi iz razgovora
med njim in Šandorjem: podporočnik Bernardo je bil
dolžan z orožjem maščevati svoji sestri čast; toda živino-
zdravnik Bernardo, ki je proučeval po znanstvenih knji¬
gah ljubezenski problem in nedotakljive sile spolnega na¬
gona, se je smehljal konvencionalnosti v spolni časti in
prepuščal krvave duelirske šale na dobrodelnih prireditvah
drugim.

Doktor Šandor ga je bil razorožil, obrnivši vse na
znanstvenika; branil je Iluško v imenu naravnih sil in
zahteval od njega ter drugih pobesnelih sorodnikov, da
nemudoma prenehajo z vsako sovražnostjo.

Pod belim sanitetnim plaščem sta se lesketali častniški
ostrogi. Razlogi, ki mu jih je naštel brat v Iluškino
obrambo, so ga napol prepričali; čutil se je preveč čast¬
nika, da bi jih sprejel, in preveč znanstvenika, da bi
jih odklonil.

Vendar je bil videti do neke meje pomirjen; toda v
tem trenutku sta šla mimo nekega urada vojaške uprave
in straža mu je s puško izkazala čast. To znamenje mu
je bilo dovolj, da mu je iz dna zavesti zopet vzkipel
kvas časti.

— Sestra je nama onečaščena! — je vzkliknil.

— Besede! — ga je rahlo zavrnil Sandor in ga z ža¬
lostnim nasmehom usmiljeno pogledal. Ljubezen ne one-
čašča, pač pa, kdor se ji upira; kar ljubezni kljubuje, to
jo omadežuje, ljubezen preprečevati, ljubezen vsiljevati; jo
prodajati in spravljati v okove se pravi omadeževati jo;
in mažete jo vi z vašimi grožnjami, izsiljevanjem, s tvo¬
jimi marionetskimi pozivi na dvoboj in vašimi prijavami
državnemu tožilcu.

— To zadnje dejanje se mi zdi častno: kaj naj bo
zakonitejšega kakor prijava zločina, ki ga določa zakonik?

— Ta prijava je naj bestialne j ša stvar, kar ste jih
naredili! Trgati ljubezen dveh mladih ljudi za sodniško

153

mizo, poleg’ tatvine in pijanskega prestopka; se mar ne
čutiš smešnega?

— Živiš pač predaleč od sveta, da bi to razumel!

— Vem, družba je podobna slabim vonjem; če živiš
med njo, se ji privadiš, ker te prevzame. A ker ne namera¬
vam ostati v lem okolju več ko dva dni, hočem, da Ilu-
škino zadevo na vsak način uredimo. Kdaj se vrneš v
polk?

— Cim se Iluškin ljubček odloči, da jo poroči.

— In če je ne?

— Se bomo videli pred sodiščem.

Šandor ga je nemo in pomilovalno pogledal.

— Moj hotel je tu. Sedaj veš, kje me dobiš. Kje pa
stanuje oni gospod?

Veterinar mu je dal Mavrov naslov.

In šla sta narazen.

Ko je prišel podporočnik domov, je ugledal v pred¬
sobi očetov kožuh. Vrnil se je bil. Don Ciccillo je bil pa
na nos na vrat pripravil kovčeg in jo odkuril.

— Zakaj?' ‘ .

— Kei’ je prejel to brzojavko — je zadrhtela vsa pre¬
plašena Donatella in mu pomolila rumen list. Dodala je
še: -=- Siromak!

— Kakšen siromak neki! — je zavreščala teta. — Na-
raah podeduje več milijonov: to — in pokazala je na ime
v brzojavki — je stric, lastnik sadnih nasadov in železni¬
ške proge; in drugi — zopet je pokazala — je edini sin,
listi, ki bi bil sicer glavni dedič. S smrtjo obeh dveh, očeta
in sina, preide dediščina na dona Ciccilla!

Donatella je izcedila pet in dvajset kapljic bolečine.

— Kaj bi se cmerila, trapica! — je vzrojila teta.
Milijončki se ti vsipajo v žep.

— To je morala biti strašna smrt! — je javkala Dona¬
tella. — Živa sta zgorela!

— Skupno zlo je pol veselja! — je razložila teta, ki je
imela vedno pripravljen kak pregovor.

'Iz previdnosti se je prekrižala..

154

Donatella je odprla glasovir in zabrenkala valček,
kajpada Waldleuflov, poenostavljen za začetnike.

❖ « *

— No? — je vprašal igralec, ko je vstopil v Mavrovo
hišo.

— Samemu sebi se zdim, kakor mačka, ki ponesnaži
preprogo, pa ji zarinejo vanjo smrček in jo nahrulijo:
Imel si jo? Vzemi jo! Življenje se mi je v teh dneh pre¬
oblikovalo v dejanje izvestnih zelo zabavnih pariških ve¬
seloiger, v katerih je oder razpolovljen in predstavlja dve
sobi dvomljive hiše: neštevilne nedoločne osebe vstopajo,
ne da bi zvonile, odhajajo brez pozdrava, se motijo v
vratih, se srečavajo, se jokaje objemajo, se vračajo s
pretvezo, medle, pošiljajo vizitke na dvoboj, pozabljajo
dežnike in vihte pipo, kakor bi bila revolver. Sedel si
sedaj dozdevno miren na divan v moji hiši. A nikar se
ne začudi, če se zdaj zdaj pojavi, kaj vem, kdo: krotilka
krokodilov, tuniški beg s fesom, v starinarja preoblečen
ameriški detektiv, poglavar rdečega plemena, iz blaznice
pobegel gol možic ali pa policijski komisar, ki ti napove
aretacijo.

— To si si gotovo izmislil, da bi se me iznebil?

Mavro je iztegnil palec proti predsobi, kjer je po¬
zvonilo.

— Poberem se!

— Ostaneš!

Še ni dobro odprl vrat, je že vstopil v žensko oblečen
mož; in da bi bila prevara popolna, je imel tudi velike
prsi, ki so mu mahedrale ob krepki postavi, katero je
pokrival strahoten klobuček z rumenimi peresi.

— Teta!

Lucio se je bežno predstavil, se nalahno priklonil in
umaknil na drugo stran sobe, da bi se poigral s kingom.
kitajskim godalom, sestavljenim iz raznih na bambusovem
stojalu obešenih kamenčkov.

— Bi smela vedeli, kaj ste sklenili?

— Nič, gospa. In vi?

— Da jo vzamete.

155

— To je že zdavnaj odločeno.

— A vi tega še niste odobrili.

— In nikoli ne bom.

— Sploh odklanjale?

— Jaz ne.

Pristajate?

Prenašam.

Kdaj pridete tedaj, da poprosite za roko moje ne¬
čakinje?

Da poprosim? Kaj naj le prosim, ko mi jo pa vsi¬
ljujete, čeprav bi jo odbijal.

— Da določimo poročni dan.

— Določite ga sami.

— Da spoznate sorodnike.

— Mi ni do tega.

— Je pa nam.

— Ne zadošča.

— Treba se bo tudi pomenili zavoljo dole.

— Dote? Saj ne trgujem.

— Moj brat je določil za doto vsoto . .

Ponavljam, da ne vzamem niti pare; lahko mi vsi¬
lite ženo, a denarja ne.

— Pa ste dovolj bogati, da jo boste vzdrževali?

- - Siromašen sem in do vratu v dolgovih.

— S čim jo boste pa redili?

Ji ne poznam okusa.

- Treba bo tudi govoriti zastran stanovanja.

— Razlog, ki me ne miče.

— A kje naj vam soproga spi?

— Kaj to meni mar!

— Kakšen zakonski mož pa boste?

— Najslabši.

Teta je besnela ko električna centrala; omahnila je
na divan, poskočila do sredi sobe, se vrtela okoli sebe
in tulila.

— Kaj pa ta hrup?

- Sosedni stanovalci, ki trkajo in vas pozivajo, da
utihnete.

Drugo, še hujše zadiranje, samopašno divjanje po
sobi in butanje v rožance.

156

— Kaj pomenijo ti sunki?

— Zgornji najemniki priporočajo mir.

Lucio je stopil med oba, previdno pa je snel monokl.

— Gospa . . .

— Po tem, kar je storil! — ga je presekala teta in po¬
kazala z maščevalnim kazalcem na ubogega Mavra. — S
krivdo, ki jo ima na vesti!

— Je to krivda, če ima kdo kako ženo?

— Po poroki ne — je odločila teta, — a pred poroko je.

— Ce tiči krivda v pojmu «pred» — je podčrtal Mavro

— potem ni treba praznovati poroke, in tako tega «pred»
ne bo več.

Lucio se je nasmehnil; teta je z očmi kar ustrelila
vanj.

— Brezobzirno! — se je zadrla. In vselej, kadar ji je
obtičal pogled na Mavru, se je zgrozila, kakor bi videla
Jacka razparača.

Ko jo je zgrabila naduha, ji je sprožila prsna duda
vso sapo v obliki sestavljenih žalitev.

— Razpočim se!

— Bilo srečno. A storili bi bolje, če se razpočite zu¬
naj! — jo je nežno povabil Mavro. — Bo udobneje za vse.

Krepko zvonjenje. V sobo se je pognal pes, prestrašil
ribice, položil na črni Luciov površnik zimzelenove od-
tiske tac in je šel mimo tete, ne da bi jo blagovolil po¬
vohati.

Mavro je prišleca predstavil.

— Torej ste za to, da sestro poročite?

— Po sili.

— Po sili?

— Ne morem reči: iz ljubezni.

Doktor Sandor se je obrnil k Mavru, kakor bi dru¬
gih sploh ne bilo:

— Ne delam se gladiatorja in se ne pačim kot vedec

— je dejal. — Samo človek sem, ki se mu gabijo pred¬
sodki in apriorizmi. V mesto me je poklicala sestra na
skoraj nadnaraven način; in dobim jo pod pritiskom vse
te iztikajoče sodrge, združene v huje ko nenavadnem po¬
slu: samo barantanje in izsiljevanje. Tudi če bi mi ne bila
sestra, bi jo branil, ker je slabotno bitje; nagonski simpa-

157

tiziram z manjšinami, s slabimi, s tistimi, ki nimajo prav.
Je preveč ljudi, ki imajo prav! Nikakor ne verjamem, da
bi Iluška ne imela prav; in če bi bila zakrivila ne vem kaj,
bi mi zadostovalo nesorazmerje med njenimi močmi in
močmi njenih obtožiteljev. da bi mi bila že sveta. Vam.
gospod Mauri, so grozili in stavljali ultimate. Resnično?

— Res. Odgovoril sem že, da poročim vašo sestro, da
prenehajo sitnosti, obiski, čenče, grožnje, solze! Že tri
dni hodi ta dobra gospa jokat v mojo hišo. Njen vlažni
obup mi prežene ves soliter iz sten. Rekel sem že, da jo
poročim. Kaj hočete še več?

— S kakšnim navdušenjem! — je zarenčala teta.

— Še navdušenje bi hoteli? —- je ugovarjal Mavro. —
Preveč zahtevate! Z nožem na vratu človek lahko izroči
mošnjo, a da bi jo vam ponudil smehljaje in vas prosil,
da jo sprejmete, pa le presega vse moje evangelske mož¬
nosti !

Šandor je zamišljeno molčal. Nato je rekel:

— Razumem srd na sorodnike. A glavno je, da imate
Iluško radi.

— Ne ljubim je več.

— A, podlež, razbojnik, bednež! — se je zadrla teta in
puhala od jeze v Luciovih rokah.

— Zaničujem jo! — je neomajno potrdil Mavro.

— Iluško zaničujete? Kaj vam je le mala storila?

— Vem, doktor. Ona tu ne pride v poštev, a ne morem
se otresti prepričanja, da bi ne bila sokriva te zarote. Me¬
nim, da je prav ona eksponent te gonje proti meni. Lahko
me prisilite, da jo vzamem, ne morete mi pa zabraniti, da
bi je ne zaničeval.

— Ce ste jo pa še pred osmimi dnevi ljubili!

— Pred osmimi dnevi še. A pred sedmimi dnevi ste
se pojavili vi drugi!

— Prav ima — je priznal Šandor in vstal.

Pes se je otresel, se iztegnil in nekoliko pomolil zviti
jezik.

Teta je prebodla Jacka razparača z naj hujšim pogle¬
dom in zagrulila prijatelju zbogom.

Šandor se je priklonil in odšel za njo.

Dragim sorodnikom je uspelo razdreti ljubezen.

158

Ves problem se je skrčil na dve formuli:

Na zdravnikovo: kaj pomaga, če jo poroči, a je ne
ljubi več?

In na podporočnikovo: kaj zato, če je ne mara več, di
jo le vzame.

Dva dni se je Šandor mučil, da bi zmagala njegova
teza. Oče, ki je bil vajen gledati ljudi, njih strasti in ko¬
risti zviška, je zlezel spričo problema spolne morale na
bedno stopnjo malenkostne portirke, in vsi Sandorjevi
razlogi so se razbijali na njegovi razsodbi:

— Popraviti s poroko!

Medtem se je Mavrovo nagnjenje do Melite spremi¬
njalo v zaničevanje. Njuna kristalna ljubezen se je kalila
celo v spominu, in ko je govoril o njej s prijatelji, je to
storil z nemarno nespoštljivostjo.

— Vidiš: zakaj si se pa kompromitiral z gospodično?
— ga je vprašal nekdo.

— Kaj hočeš? — se je posmehoval in skomizgnil. z
rameni. — Tod okrog ni nobenih počepk, sem se moral
pač zadovoljiti z devico.

* * ❖

Don Ciccillo Cacace di Capafugata je pisal dolgo dolgo
pismo in razlagal v njem, da mu brani njegova čast in
čast njegovega plemenitega rodu zvezati se z Donatello,
katere sestra se je tako pregrešila proti nravstvenosti in
katere brat, ki je pobegel v gore, mu je govoril na način,
kakršnega njegovo, Capafugatovo samoljubje ne more pre¬
boleti. In je sklenil s tem, da preklicuje zaroko.

Z bogato stričevo zapuščino je postal najbogatejši fant
v okolici in je lahko poprosil za roko popolnoma čiste
gospodične, ki ji iz razumljive obzirnosti zamolčimo ime
in ki je bila okrašena z neizračunljivimi krepostmi ter
izračunljivimi milijončki.

"Na zaročni dan so bili povabljeni v Ciccillovo hišo
vsi odličniki celega kraja: ravnatelj Neomajneža (konserva¬
tivnega tednika), zdravnik kirurg, porodničar in rabdomant
pri vodovodu nameščeni geometer in nekaj boljših mla¬
deničev, vzgojenih v strahu božjem in spoštovanju do

159

poslednjega Burbonca. Ko so izčrpali že vse plesnive raz¬
prave (ženski pokret, Spiritizem, duhovidništvo, perpetuum
mobile, in drugo tako neškodljivo kratkočasje, o kakršnem
se po izjavi raziskovalcev pogovarjajo v kakšnem pode¬
želskem mestecu), je predaval don Ciccillo, ki je poprej
potoval«, o severu, zlasti o razuzdanem mestu, kjer go¬
vore napol po francosko — tako je dejal, napravil iz palca
in kazalca obroček in potegnil z njim ravno črto predse
in kjer se žene na enostavno zahtevo vdajajo. Moški
so pa tako bedasti, da je na tramvaju dovolj, če rečete
mesečno!«! pa se lahko peljete brez listka; po kavarnah
ljudje kar vstajajo, ne da bi plačali, in v rodbini, kjer
imajo odraslo hčer, lahko jeste in spite zastonj, če jim
daste le trohico nade, da bi jo mogli vzeti.

A kdor ima tako plemenita čustva, kakor don Ciccillo,
ne more prebivati več ko dva mesca v pokvarjenih rodbi¬
nah lega mesta brez sramu.

Donatella se je pripravljala v samostan, tisti skriv¬
nostni sanatorij za neozdravljive v ljubezni. Podporoč¬
nika Bernarda so poklicalii s službeno brzojavko nazaj
v polk, k ležišču od otožnosti ginevajočega plemenskega
žrebca.

Doktor šandor se je vrnil s psico Papriko v gore. Ob
slovesu sta se Šandor in Buška objela, kakor bi se ne
imeli videti nikoli več.

— Morda me bo imel potem, ko bova poročena, — je
lagala — zopet rad, kakor poprej.

— Mislim — ji je želel brat in ji skozi okno stisnil
roko.

Vlak je odpihal.

— A jaz ne mislim! — si je rekla Melita in brskala
za svilenim robcem po torbici iz srnjega usnja.

160

Obrnila se je. Vlak je izginil. Sandor se je vračal v
pregnanstvo in gledal v dnini smehljajočo se Iluško. Ža¬
lostni smehljaj 1 hiške: ustnici toliko priprli, da sla se še
videla dva sekalca. Sandor je šel nazaj med ledenike,
kjer je mogel živeli samo pivec tihote, kakor on, samotar,
ki ga opaja omotica; nazaj v svoj domala veseli dvom,
v snežnobelo opazovalnico, odkoder je videl vse, ker ni
videl nikogar. Podoben je bil tistemu, ki čita v samoti
in tihoti za mizo, daleč od vsakršnega godala, operno
partituro, pa sliši v svojih možganih cel orkester.

Deklica se ni mnogo menila za bolečino; prišedši na
trg je dvakrat zapiskala in mimo vozeči avlo je zarisal
spretno krivuljo ter se ji ustavil pred nogami.

Mavro je odprl vrata.

— Tvoj oče je tu — je šepnil.

Vesela bom. da ga vidim — je mirno odvrnila in
vstopila.

— Po kaj si prišla? — je vprašal oče.

— In ti?

— Da bi govoril o tebi.

Oseba, o kateri govorita, me zanima.

Pokleknila je na divan in sedla na lastne noge.

— Kar nadaljujta! — Vzela je iz pločevinaste škatle
ščepec svetlega, nitkastega tobaka in ga položila na tenek,
štirikoten listič.

— Končala sva.

— In sklenila?

— Jutri zjutraj oklici; v štirinajstih dnevih poroka.

Melita je z obema kazalcama porazdelila tobak in
zvila na kolenu cigareto.

Visoki odlikovanec Virgili ji je ponudil vžigalico. Bil
je gentleman od nog do glave; še kar naprej stiliziran
diplomat. Ko je bil pred desetimi leti presenetil lepo, z
dragulji okinčeno tatico, prav ko je poskusila odnesli lajne
listine, ji je medtem, ko so čakali na stražnike, sam obve¬
zal prasko na prstu.

Ta najmodernejši mož. ki je dovoljeval Iluški, deklici
z znaki punčke, da je potovala sama po svetu, je pred
Iluškim grehom: kar poskočil, in skrili predsodek je

n

161

zmagal nad modernim življenjskim nazorom, ki je brez
predsodkov.

Da brani družinsko socialno telo, jemlje družba orožje
iz najmanj sumljivih zakotij. Melitin mnogoženstveni oče,
energični in zavestni mož, ki je bil vajen krotiti uporne
upravne svetnike in obvladovati burna delničarska zboro¬
vanja, neutrudljivi mož, ki so se mu na kovčegih ble¬
ščala imena najrazličnejših hotelov po vesoljnem svetu,
se je spremenil v bednega malomeščanskega očeta, ki ga
je tlačila mora: «Hčerka mi je izgubljena ženska«.

In sladka, kakor sladkornica trebušasta teta, ki je s
pomočjo naočnikov proučevala «1000 koristnih receptov«
in je spadala med tisto vrsto ljudi, ki te poprosijo, da jim
oddaš pismo, pa ti ga izroče odprtega, da ga moraš s
s.vojo slino zapreti, dobra teta se je nenadoma navzela
potez legendarnih strahovitih Kitajcev, ki uganjajo po
Rumenem morju piratstvo.

— Za hčerko sem bil določil doto . . ., in izgovoril
je neko številko.

Mavro je odvrnil:

— Ne vem, kaj naj z njo počnem.

— Vendar sem pa sklenil, da vam dam ... — in je
številko podvojil.

— Povedal sem, da ne potrebujem denarja.

— Morali boste vzdrževati ženo.

— Najmanj ne mislim na to.

— Dolžnost vas sili k temu.

— Mislil bi na to, če bi bil zanjo prosil; a vi ste mi
jo vsilili.

— Ker smo jo vam vsilili, vam nudimo način, da
boste mogli pošteno nositi vse stroške.

— Pa če se po poročni ceremoniji ne bom več brigal
za ženo in jo zapustim na stopnicah pred mestno hišo?

— Tak slučaj je določen v zakonu. A vi tega ne storite.

Oče je prijel za rokavice.

— Pojdiva, Iluška.

— Jaz ostanem.

— Z menoj pojdeš.

— Ostanem. Mar ni moj zaročenec? Česa se bojiš?

— Nepotrebno ti je povedati, česa se bojim.

162

— Nepotrebno mi je povedati, ker se je ono, česar
se bojiš, že zgodilo.

— Žal! Pojdi z menoj.

— Lahko čakaš tri ure, a zaman. Lepše bo videli, če
tri ure poprej odideš.

Visoki odlikovanec Virgili je oblekel rokavice na štiri
gumbe in je dostojanstveno odšel; preden je del klo¬
buk na glavo, si je še pogladil lase.

— Ali res, Mavro, da me nimaš več rad?

Napravila se je čisto majčkena in ga je božala s hlad¬
nimi prstki, ki so dišali po jasminu in svetlem tobaku.
Soba je tonila v večer! Molčala sta. V akvariju se je lomil
žarek cestne svetilke.

Naslonila je glavo Mavru na rame, ga obrsnila z
lasmi po obrazu in ga vprašala z besedami ciganske pesmi,
kje mu je ostala ljubezen.

— Ob planinskem jezercu, ki je zeleno ko pijača, ka¬
tero srebamo po slamici? — mu je božajoče zapela. Po¬
klicala je v spomin rumeni šop arnike, ki ga je imela za
blazino; in sinjega metulja, modri trikotič, ki je sedel na
knjigo prezgodaj umrlega pesnika; in sinji nebesni svod,
pod katerim sta se jima v čudoviti čistosti združili telesi;
in trhlo lovsko hišo, na katero je bobnala toča in so jo
obletavale strele, kjer jo je od strahu bledo poljubil.

Mavro jo je držal molče v objemu. A v daljavi je vi¬
del drugo Melito, tisto, ki mu je dala samo ljubezen,
listo, ki si je pristrigovala med dvema nasproti si stoje¬
čima zrcaloma na tilniku lase a la vi c tim e, odeta v
svileno obleko z rdečimi zmaji in rumenimi krizantemami,
v kateri je prvikrat čutil utrip mladih, dekliških prsi v
opojnem koprnenju in so se ji nervozni boki plavolase
ciganke krčili v lok. Tista, ki jo je čutil sedaj v objemu,
je bila samo njena grda potvorba.

— Pojdi, pojdi! Ne maram te več.

Deklica je vstala, se pomikala liki avtomat skozi sobo
in zbežala v noč. Ko se je dotaknila žarečih senc, ji je
zdrknila v roko kapljica, ki se je bila ulovila v laseh.

Bila je solza ljubljenca.

S to solzo na dlani je šla na slepo po temi, v sanjah,

n*

163

kakor smrtna postava, noseča najslabolnejši plamenček
v roki.

S: * *

— Vprašam vas, ženin Mavro, ali sle pripravljeni vzeti
v zakon nevesto Iluško?

— Srečen sem! — je odgovoril.

— Morale reči hočem« — je popravil uradnik in
ponovil vprašanje.

— Hočem.

— Vprašam vas, nevesta liuška. ali hočete vzeli v za¬
kon ženina Mavra?

Molčala je.

Uradnik je ponovil vprašanje.

— Kajpada! — se je zdrznila.

— Odgovorite čisto navadno «hočem».

— Hočem.

— Dolgo je trajalo! je zagrkal civilni uradnik in
jima ponudil pero. Medtem, ko sta se novoporočenca pod¬
pisovala, je siknil nad svojim trobojnim pasom hrupnemu
občinstvu najavtoritalivnejši pst skozi zobe, tistemu obi¬
čajnemu občinstvu, ki prenaša svojo drzno radovednost
iz sodnih dvoran v mestno dvorano, kjer se sklepajo po¬
roke, v predsobe na poliklinikah in dispanzerjih za spolne
bolezni.

Zadnjih štirinajst dni ni videl Mavro nobenega svojih
nasprotnikov. Prejšnji dan pa ga je poklical visoki odliko-
kovanec Virgili na telefon.

— Ste res tako neomajni? Nočete, da gremo skupaj
v mestno hišo?

— Ne.

— Se dobimo lam?

— Lahko.

— Ob enajstih.

— Točno.

— Z vašima pričama.

— Jasno. Zbogom.

— Trenutek — je dodal visoki odlikovanec Virgili.
Tiskarna, ki tiska obvestila, jih kar sama razpošlje. Dal

161

sem ji že seznam sorodnikov in prijateljev; ako mislile
storiti isto . . .

- Kdo pa je la tiskar?

Visoki odlikovanec je povedal ime in obesil slušalko.
Mavro je slekel v tiskarno.

— So že natisnjena! — mu je javil tiskar.
Odposlana?

. — Še ne. A kdo ste?

— ženin.

Prečital je, nato pa:

— To ne gre. Preliterarno. Uničile vse skupaj.

Na hrbet koščka lepenke je napisal štiri vrste.

— Tako natisnite in razpošljite.

Na poročni dan je prejelo štiri slo oseb tole obvestilo:

Jlaška Vipgili in Mavro Mauri

danes poročena

Gvellic ne spt ejemava, obiske odklanjava

Med dvema vrstama capinske sodrge sta stopala Mavro
in Melita po mestnih stopnicah navzdol. Za njima ogabna
teta in oče z nevestinima pričama. Bili nista nič manj,
kakor neki general v pokoju in univerzitetni profesor,
slavni Mansueto Birri, docent za zgodovino Daljnega
vzhoda, sijajni znanstvenik, znan zlasti v Nemčiji po
raziskovanju glede Gengis-Khanove matere. Vsi vedo, da
so imeli lega mongolskega zmagovalca za sina device. In
la pogrešili sloves, ta gorostasna pogreška bi se bila širila
še kdo ve kako dolgo, če bi ne bil profesor Mansueto Birri
napisal treh pri Laterzi izdanih zvezkov (uvod Benedetta
Croceja) in porušil legendo.

Priči ženina, dva na Mesnem trgu polirana posto¬
pača, sla se bili že oddaljili.

Ko je bil sprevod že pod stopniščem, je odprl svečani
vratar z bleščečimi lasmi in kovinskimi gumbi vrata v
avtomobil.

165

Nevesta je vstopila.

Mavro Mauri je lepo pozdravil, jo mahnil skozi obo¬
kani hodnik, se pognal čez trg in izginil v množici.

* * ❖

Nevestina priča, profesor Mansueto Birri, je kar oka-
menel. Dvajset let je že proučeval ljudske šege, a še ni¬
koli nikjer ni naletel na poročno svečanost, ki bi se bila
končala z ženinovim begom.

— Neslišano! — in nategnil si je na obe strani črno
strešico merovinških brk.

Stopil je iz avta, pogledal po nikljasti uri, ki jo je
imel pritrjeno na trak iz črne svile, pozdravil z latin¬
skim izrazom, ki ga je hitro prevedel, nevesto, očeta in
teto jo dostojanstveno udaril v svoje četrto nadstropje z
vzklikom:

— Horribile dictu!

In čeprav je govoril sam s seboj, je nato takoj pre¬
vedel :

— Strašno je reči!

Vzel je v roke Horacove satire in se pogreznil v enega
listih naslanjačev, ki jih zagledamo v prizoru začetkom
četrtega dejanja in takoj vemo, da prvi igralec pogine.

— Naj bodo ženske roke še tako dražestne — je za¬
šepetal, — tile nasloni so manj nezanesljivi.

Cital je.

Zanj, ki je bil vajen razlagati naj nerazrešljive j še pisce
Daljnega vzhoda, je pomenilo čitanje Horaca, največjega
boulevardierja med latinskimi pesniki, duševni vznos v
otožnih četrtih ure, kakor za nas ogledovanje mladolet¬
nic v srajčkah na patiniranih straneh Vie Parisienne.

* # *

Mavra Maurija niso videli več. Eden prijateljev je
odšel k njemu na dom in ga je dobil, ko je čistil s smir-
kom in koščkom zamiškega usnja oklep živi želvi.

— Jo boš čistil, dokler se ne pokaže meso?

— Dokler se ne bo bleščal liki španski glavnik — in

166

čistil in otiral ga je še naprej ter ga držal z iztegnjenima
rokama od sebe, da bi laže presodil učinek.

— Podoba je, da ji je stvar povšeč.

— .Je pač ženskega spota.

— Ženski spol misli bolj na kožo ko na dušo. Madeži
na vesti se res laže odstranijo ko pege.

Mavro ga je srepo pogledal.

— Stavek je prelep — mu je dejal — da bi bil tvoj.

— Ironik ga je naredil: Marco Ramperti.

— Se mi je zdelo. Pij.

— Kaj je to? ,

Na strani prizmatične steklenice je čital:

— Courvoisier, the brandy of Napoleon.

— In tvoje ribice?

— Mrtve.

— Tvoja soproga?

— Mrtva zame.

— Cernu ne prideš več med nas?

— Sem mrtev za vse.

— Žival!

— Ki prezimuje. Iz hiše pojdem tisti dan, ko bom
mogel pohajali po cestah, za menoj pa krvnik, ki bo slu-
šal mojim ukazom.

— Te ne bo več k pokru? Igra je sijajno mamilo.

— Dražilo je.

— Ne, razvedrilo. Imaš kako ljubico?

— To ne, pač pa ženske.

— Ista stvar.

— Drugačna je. Britvice in žene menjam vedno, ka¬
dar jih uporabljam. Grem na cesto: prvo, ki jo dobim,
vzamem domov, jo plačam in odpravim.

— Plačljive žene. Grozno!

— Predsodek! Misliš, da se ljubezni ugled zmanjša, če
jo plačaš? Toda če bi ti stavila pogoj: «Kupi mi kraljevo
sliko, pa sem tvoja«, namesto da bi ti rekla: «Daj mi deset
lir, pa me imaš», bi se ne prenaglil, da bi kupil kraljevo
podobo, na kateri je povrhu še zapisano: Vredno deset lir.

— Po tem kriteriju bi bila tatvina samo prilastitev
slik.

— Ce si prišel, da bi se pričkal, lahko greš.

167

Kakšen grd značaj!

Nisem le prosil, da bi mi presojal značaj.

- Rajši mi kar naravnost povej, da naj grem.

— Sem ti že rekel.

— še toliko ni vstal, da bi prijatelja spremil. Enako¬
merno čivkanje vrabcev ga je zvabilo v drugo sobo, ki
je gledala na vrtič. Bili so isli, kakor po navadi; spoznal
jih je; vsakemu je dal ime. Ko se je pojavil, so se vzdig¬
nili do prvega nadstropja; nekoliko so poletavali, potem
so se zbrali okoli njega in vrešče pobirali drobtine, ki jim
jih je metal. Polagoma so se bližali Mavru, dokler ni naj-
bistrcjši (ali najsajivejši) ušivec obkrožil Mavru glavo in
se mu neodločno spustil na roko.

Z nasprotnih balkonov so opazovali prebivalci sve¬
tnika v pižami. Neka dekla je udarila po preprogi in
vrabci so odleteli.

Vrnil se je v sobo. Ko je šel skozi kuhinjo, je zajel
s srebrnimi kleščami žareče oglje. Na mavrijski mizici
je ležala pipa iz beneškega stekla, ki je imela na spodnjem
koncu pritrjeno z vato napolnjeno skulico. Vlil je na vato
nekaj kapljic blagodišeče esence in jo položil. Iz sandalo-
vinaste škatle je vzel neke liste, jih zvil v pravokotnik iz
srebrne pletenine in stlačil vse skupaj z ogljem v pipo.

Nato je vdihaval najprej na kratko, potem na dolgo;
bil je zleknjen po strani, stresal je nalahno z glavo, ko
bi sanjal.

Kaj kadiš?

široko je odprl oči.

Pred njim je stala Melita; v sivi megli težkega vzduha
se mu je prikazala liki privid. Opojila ga je strupena
zobnikova para, da ni mogel razločiti, ali gre za senco,
ali za ženo.

— Ne — je nepremično odvrnil. — Opij j c  eksotična li¬
teratura za dečke.

— Hašiš?

— Dekadentna literatura za histerične učiteljice.

— Kaj pa je? — in hotela mu je potegnili stekleno
orodje iz ust.

— Pipa.

168

Zasmejal se je ko blazneš in dodal:

— Samo pipa.

Melita je počenila na kožo kraj divana.

— Takšna si. kakor to — je dejal. Kakor zobnica
si. Veš-li, kaj je zobnica? Ti ni tvoj bral, levosrčni vete¬
rinar. lega nikoli povedal? Kakor zobnica si; pomirje¬
valno sredstvo za živčevje, izvrstno uspavalno sredstvo v
primerih akutne blaznosti, vznemirljive paralize, delirija.
Ce jo kadiš, te podžge, opoji, obmami, osreči: nato delirij
in za njim smrt. Uporabljati ga je treba po predpisu v
farmakopeji. Ce bi te bil vzel, kakor predpisuje moralna
farmakopeja, bi bila danes srečna. Hotel sem te vzeti na
drugačen način. To je bila zabloda!

— Napisala sem ti — je dejala Melita in si podložila
nekaj blazinic — eno lakih pisem, ki se prečrtajo samo en¬
krat, zakaj če bi jih prečrtali ponovno, bi jih ne odposlali.

— Upam, da si ga še prečitala.

— Hotela sem rajši govoriti s teboj.

Prijela ga je s svojima vročima rokama za roke. Neke
živali , imajo višjo temperaturo od naše; tiger štirideset
stopinj. Melita je kar žarela.

— Kaj si mi hotela povedati? — jo je vprašal in se
ji izvil.

Žena je vstala, stopila vzravnana nekaj korakov po
sobi in sklonila vitko;, prožno postavo nad komad po¬
hištva.

— Sovražiš me, Mavro. A jaz te še vedno ljubim.

Mavro je vdihnil za polna ušla zelenkastega dimu, ki
je grgljal po stekleni cevčici in ga pihnil proti tlom. Dim
je obležal.

— Ne sovražim te ne. samo ravnodušen sem do tebe..

— Jaz te pa imam rada, Mavro. Ko bi ti vedel, kako
me po zadnjih dogodkih tlači dom. Vedno sem potovala; in
danes bi imela največjo svobodo in več razloga za popo¬
tovanje, da bi se rešila sorodnikov. A če ostajam tu, osta¬
jam zato, da sem blizu tebe.

— Bi se rada še bolj približala?

— Rada — in stisnila se je k njemu — rada bi, da
me sprejmeš, kakor se sprejme ljubljenka, do katere ni
druge dolžnosti, kakor ta, da jo imaš rad.

16!)

— Se ti zdi to malo?

— Malo. Imela bi pravico, da me sprejmeš v tem pro¬
storu kot ženo.

, — Aha! Hočeš, da izvršiva pogodbe, tudi če so bile
izsiljene z grožnjami. Nisi bila zaman v šoli energičnega
poslovnega človeka.

— Nisi mi dal, da končam. Vse prehitro me zmerjaš.
Prosim samo, da me sprejmeš včasih kot ljubljenko. Kot
ljubljenko, ki te ima rada.

Želva z uglajenim oklepom se je svetlikala, kakor
velika, premikajoča se dragotina. Mavro je pihnil vanjo
polna usta dimu, se zvonko zasmejal in omahnil s pipo
med zobmi vznic nazaj.

Žena je molčala. Po sobi raztepena zobnikova para je
ludi njo malo opojila, sladko oslabila in ji zmedla nejasne
misli. Smehljala se je lastnemu smehljaju s toliko pri¬
prtimi uslmi, da sta se mogla skoznje zableščati dva
sekalca.

— Še ti! — je velel Mavro in ji porinil stekleno cevčico
med zobe.

Vdihnila je.

— En dim ti, enega jaz. Enega ti, enega jaz ... —
in pipa je romala iz njenih ust v njegova in iz njegovih
v njena.

— Žeja! — je vzkliknila in pograbila prizmatično ste¬
klenico z likerjem.

— Lepa si! — je zašepetal Mavro in jo občudoval s
priprtimi očmi. — In pametna. Inteligenca je edina stvar,
ki nam odjemlje sramoto, da smo ljudje. Rada me imaš in
smilim se ti. V ženskem usmiljenju je zmerom nekaj be¬
sedičenja, sadizma ali nekrofilije 40 . Tvoja nenavadna lju¬
bezen mi je všeč, ker me zastruplja; si kakor oni bistri
stroji, ki potegnejo v trenutku kvadratni koren in so
podobni igračkam; pravijo jim računski stroji; lepa raču-
narica si in igrački podobna; a oproščam ti, ker je ta
sprehod lep; morje dehti po magnolijah; neka sultanka v
čolnu je vanj spustila ogrlico; ne pokaj s prsti; to me
moli; zmerom mislim, da se ti zlomijo; tako škripljejo

40  Posebne vrste perverznost (op. prev.).

170

ko izpahnjeno okostje. Sultanka se vozi v čolnu; bleda
je; obraz liki akvarel, ko tvoj; vrne se v harem; še jaz
pojdem v skupne hareme in si bom izbiral žene. V tebi
je muslimanska otožnost. Oči v barvi žveplenega bakra;
telo plesalke iz Cambodgea, in taka plešeš sredi piroteh¬
nične veselice; vsako ognjeno kolo je sonce; pošilja cele
plohe isker, narejenih iz tvojih bledih las; veliko, svetlo
ognjeno kolo; kozak na konju meče robec, sklanja se v
diru do tal in ga pobira. Lepa si, tako lepa, Melita, kakor
levinje in panterji. Ce hočeš, da te ubijem jaz, te ne bom
pustil trpeti; ubijem te v kakem lepem kraju; v Sveti de¬
želi, v lepem hotelu: v hotelu Golgoti ali v pivnici vlju¬
dnega Cireneja ali v tabarinu hudobnega tatu.

Odprl je oči.

— Melita!

Skočil je na sredo sobe in iskal stikalnik za luč.
Zbežala je bila.

Mavro se je zibal sem ter tja in padel kraj okna.
Glava se mu je zapletla v king, kitajsko godalo, ki se¬
stoji iz bambusovega okvira z različnimi, v njem pritr¬
jenimi kamni.

Ko se je vračala Melita v domačo hišo, je srečala
profesorja Mansueta Birrija, ki je odhajal. Z odpetim
površnikom in rokami v suknjičevih žepih je stopal do¬
kaj samozavestno po stopnicah navzdol; a na koncu vsa¬
kega dela stopnišč je po prstih hodeč preizkusil tla, da
bi se prepričal, ali mu ne nastavlja zanke še zadnja
stopnica. Tako je bil zaverovan v svojo hojo, da je
šla Melita mimo in je ni spoznal.

— Kdo je poslal te cvetlice?

— Profesor Birri — je odgovorila sobarica, ki je
pritekla, ker je zvonilo.

— Odnesite jih v obednico.

— Za vas so.

— Potem jih zabrusite proč!

Oče in teta sta se spraševala drug drugega z nemimi
pogledi.

— Profesor Birri — je začel oče — je prišel v vas.

— Srečala sem ga na stopnicah, stopil mi je na nogo,
a me ni spoznal. Vidi se, da čuti malo do mene.

171

— Nasprotno, ljubi te — je odgovoril oče - in je
prišel, da prosi za tvojo roko.

Za mojo roko? Kaj če z njo? Ali jo potrebuje, da
bi mu pokladala gorčične obliže?

— Ne šali se, Iluška.

- Kaj hoče od mene?

— Poročiti te hoče.

— Ce sem pa že poročena.

Zakon se razveljavi.

Sklenila sem torej zakon, da ga razveljavim?

Ker si se prevari la . . .

— Bi napravila še slabšo zamenjavo.

Boljšo.

- Lahko bi mi bil oče.

— To je odlika.

— Grozno! S lem zvlečenim obrazom, kakor bi bil
neprestano pripravljen za kihanje.

Izkušen mož je, ki razume stvari in se jih loteva pre¬
vidno.

— To sem pa opazila na stopnicah.

— Prezrl bi ti tudi preteklost.

— Je ne pozna.

— Tem bolje.

— Lepa stvar.

Pod takimi okoliščinami ne boš hotela dolgo živeli;
z zakonom si vezana, a se ne moreš imeli za zakonsko
ženo; imaš moža, ki ni mož; živiš ko gospodična v
očetovi hiši.

— Nikar me ne spominjaj nesreče; saj si jo sam hotel-.

— Iluška, ne razumem te!

— Šele sedaj se zavedaš, da me ne razumeš?

Oče je molčal.

Melito je z vso silo prijel nervozen smeh.

— Jaz, pa žena profesorja . . . Česa že? Mrtvih je¬
zikov? S tistimi brki, črnimi ko kineški tuš. in nosom, ki
se mu blešči kakor svetilnik.

— Svetilnik je lahko koristen deklici, ki je izgu¬
bila busolo.

— Pomisli, Iluška! — jo je prosila tela. - Dejal je,
da te gotovo osreči.

172

— Drznost! Koliko ljudi sc bo pa šc zaklinjalo, da
in e osrečijo.

Po noči, ki jo je Mavro prebil na preprogi, se je
ob enajstih dopoldne začudil, kako da se je prebudil oble¬
čen, s prasko na čelu; pipa iz beneškega slekla je bila
samo še kupček drobcev.

Omamljen se je pobral. Podzavestno se je slekel,
okopal v mrzli vodi, zavil v kopalni plašč, obesil na okno
zrcalo in si začel militi obraz.

še nikoli se ni čutil tako žalostnega. Vse ga je jezilo;
luč. vrabci, kapljanje iz slabo zaprle pipe, ki je označevalo
počasne utripe jeseni. Z nasproti stoječega balkona ga
je gledala gospodična.

Jezno se je namilil.

Gospodična ga je še naprej gledala.

— Le čakaj me! — je zarenčal.

Slekel je kopalni plašč, ga vrgel daleč od sebe in
se vrnil čislo gol k oknu.

— Boš še zijala! — si je rekel.

Resnično je zbežala deklica v hišo, a se je že tre¬
nutek kasneje vrnila s stolom in kukalom.

Skrbno se je napudral, si preobvezal rano in odšel
z doma.

Bilo je poldne.

Ko se je prikazal pri Meliti na domu, se je leta pre¬
strašila.

— Ali je Buška doma?

— Čakaj le, da pogledam.

Ne dajte se motili. Ji že sam povem, kar je.

— Kaj hočeš?

— Da greš z menoj na zajtrk.

— Melita se je obotavljala.

Mar nisem tvoj mož?

— Si.

— Torej! Vabim te. da greš z menoj na zajtrk. Je
lo preveč?

— Ne.

— Obleci se. Te počakam spodaj.

Teto so polile solze. Donatella je povonjala salmijak;
oče je pobledel.

173

Vsilili ste mi ga za vse življenje, sedaj vas pa
vznemirja, ker odhajam z njim za dve uri?

Melita in Mavro sta počasi hodila proti mestu.

— Včeraj, Melita, sem se nemarno vedel. Čakal sem,
da le poprosim oproščenja.

Žena ga je prijela pod pazduho.

Melitin oče jima je v neki razdalji sledil in se skrival
za stebri in ljudmi.

Na zunaj sta bila videli mirna. Stopila sta v resta¬
vracijo, ki je še videla osvobodilne boje, kamor so zahajali
stari parlamentarci in v kateri strežejo še danes nata¬
karji liste vrste, ki so njega dni častili spomin umrlega
stalnega gosta in ga spremili do zadnjega bivališča.

Visoki odlikovanec Virgili ni vstopil, a skozi razpor
med zavesami je od zunaj opazoval oba, kako se posve¬
tujeta nad jedilnim listom, medlem ko je točil golobradi,
plavolasi natakar (Cupido v fraku, samo za zaljubljene
parčke) svetlo vino v dve čaši.

— Kakor vidite, me ni umoril — je poudarila, ko se
je zvečer vrnila domov.

— Upamo, da te profesor ni videl! — je pomembno
menila teta.

— On je! — je vzkliknil oče, ko je pozvonilo.

— Dober večer, profesor!

Mansueto Birri je vstopil in se poklonil svečano, a
vendar nerodno, kakor duhovni v posvetni obleki, ves
zal v valj častili manšetah, iz katerih so gledali rokavi
volnene jopice.

Vozel na kravati se je zaradi razburjenja nekoliko
premaknil.

Teta mu je pomagala sleči iz pasje kože prenarejeni
kun ji kožuh.

— Kako vam gre, profesor?

— Ut fata traliunt — je odgovoril in prevedel:
— Kakor hoče usoda.

— Ne pritožujte se čez usodo! — ga je pokarala po-
strežljiva teta v smehu. — Slaven mož kakor vi!

— V e 1 e m n e s c i r e 1 i 11 c r a s.

Seveda je prevedel:

174

— Najrajši bi ne znal pisati. Pa gospodična Iluška?
(Zame je še vedno gospodična.) V redu?

— In še kako!

— Bi bil lahko tako srečen, da bi jo pozdravil?

— Počaščena bo.

Teta je potrkala.

— Ga ne maram videli.

— Bodi pametna!

— Me ni doma.

— Rekli smo, da si tu.

— Odšla sem.

— Ob tej uri ni verjetno.

— Reci mu, da me je odnesel vrag.

— Ni mogoče.

— Pa mu reci, naj pobere njega.

Profesor je poslušal Ločne tetine podrobnosti, kako se
je nanagloma lotila Iluške migrena, si nategnil merovin-
ške brke in izrekel latinski stavek, ki ga nikakor ne pono¬
vimo, da ga nam ne bo treba prevesti.

— Kratko in malo je treba izbirati, gospod Mauri —
je zapovedal Melitin oče, si snel rokavice in jih vrgel v
narobe postavljeni klobuk. — Ati privolile v to, da se
razveljavi zakon, ali se odločite, da sprejmete Ruško z
vsemi pravicami žene v svojo hišo.

— Razveljavili zakon? Počemu le sedaj, ko sle me pri¬
silili, da sem jo vzel?

— Isti razlog, ki mi ga je očitala Iluška.

— Ste o tem govorili tudi z njo?

— Se razume.

— Kaj je odgovorila?

— Zajokala je.

— Čudno se mi zdi. Ženske kaj rade uporabljajo solze,
da se ni treba razgovarjati o nerodnih zadevali. Toda
Iluška tega sredstva ne mara.

— Vi pa Iluško zelo cenile.

— Neskončno.

— In zakaj je nimate radi?

175

Obožujem jo.

- No? V hišo je pa ne vzamete? Da bi pozabili?

Ker jo hočem še ljubili. Ce bi jo vzel v hišo, bi
videl v njej punčko, ki se mi je brez računov vdala, ki
pa je prežala potem na obračun in z dobičkom sklenila
bilanco.

Ali verjamete moji pošteni besedi, gospod Mauri?
Prisegam vam. da ni storila Iluška ničesar, da bi jo po¬
ročili.

— V redu. Prepričan sem. Ko danes Iluška od mene
nič ne zahteva, verjamem v njeno čistost, kakor sem va¬
njo verjel, ko se mi je vdala, ne da bi kaj zahtevala. Ce
bi jo pa jutri videl doma, s pravicami zakonske žene, bi
gledal v njej zopet računarico. Mišljenja se morejo po¬
pravili, a čustva nikoli!

— Za ljubezen do moje hčere je vam potrebno posta¬
vili stvari narobe.

— Morda. Ce bi mi ne bili vsilili njene roke, bi bil
prosil zanjo.

— Ko bi se nam posrečilo razveljaviti zakon, ali bi
me prišli prosit za njeno roko?

— Morda.

— Mar ni enostavneje, če izločimo te komplikacije
in pozabimo, kar je bilo.

— Nemogoče.

— Tedaj razveljavimo zakon.

— Zato je treba resnih razlogov.

— Odvetniki jih že dobe.

— A sodniki jih ne priznajo.

— Zdravniki jih polrde.

- Zdravniki ne morejo potrdili lega, česar ni.

— Ce plačamo, dosežemo vse. Z denarjem vidimo dalje
nego s kakršno koli precizijsko napravo. Impotenca mo¬
ža . . .

— Čedna misel!

— Vam ni všeč?

— Kaj mi mar! Toda neverjetno je. ker ste me pred
mescem dni obtožili zaradi . . . Česa ste me obtožili? Da
sem odpeljal mladoletno? Jo posilil?

Res je. Z ločitvijo zakona si lahko pomagamo.

176

— Treba je oditi v tujino.

— Vesela vožnja.

— Morda.

— Šli bi z Iluško za tri mesce na Ogrsko ali na . . .

— Če Ruška hoče.

— Bom z njo o tem govoril. Ste vi pripravljeni od¬
potovati?

— Precej lahko.

— Imate potni list?

— V redu.

— Na svidenje.

Vozaču, ki mu je s čepico v roki odprl vrata v avto,
je velel:

— V knjižnico.

Orienlalist Mansueto Birri je položil naočnike na
knjigo in po kratki negotovosti spoznal obiskovalca.

— On ločitev sprejema — je industrialec kar narav¬
nost naznanil učenjaku. — V štirih ali petih mescih
vam lahko dam svojo hčer.

Ker je znanstvenik razmišljal in si česal s svinčni¬
kom brado, je moral oni umolkniti.

— Kako ste pa mogli to doseči? Ali ste mu omenili
mojo namero?

— Ne, profesor, dosegel bi bil nasprotno. Če hočemo
kaj doseči, ne smemo poudarjali potrebe, ker to dviga vre¬
dnost stvari, ki jo potrebujemo. Treba jo je pokazati
brez vrednosti, pa misli potem oni drugi, da gre za nje¬
govo korist.

Resnično. A kakšno korist more oni videti v tem,
da se loči od žene?

Ker mu zakonske postave branijo Iluško, jo po raz¬
veljavljenju iznova vzljubi.

— Protizakonitost miče. Čudno! Med vsemi ljubezen¬
skimi mamili tega še nisem odkril!

Neki znanstveni delavec, ki je pripravljal habilitacijo
za privatnega docenta «o vplivu lunine mene na novo
rast martinčkovega repa», je bobnal s prstnimi nohti
po mizici. In profesor Birri je zopet tiše spregovoril.

— Toda, ali ni nevarnosti, da bi ločenec po ločitvi ne
vzljubil gospodično Iluško ponovno?

177

12

— Po trimesečnem bivanju v tujini, ko se bosta sre¬
čala samo enkrat pred odvetnikom in enkrat pred sodi¬
ščem, se bosta pač docela ohladila.

— Mislite, da se ne bosta videla pogosteje?

— Prepričan sem o tem.

— In v tako dolgem času?

— Gotov sem si.

— Kaj pa na skrivnem?

— Poznam hčer.

Ko je slišala Melita, da odpotuje z orient ekspresom,
je zavriskala ko otrok. Ko je po njenem povratku z gora
neizrečni don Ciccillo Cacace, glodavec nohtov in kreposti,
vprizoril tragedijo, je že hotela proč v tuje dežele, da
bi obnovila potepuško življenje zadnjih let. A visoki odli¬
kovanec Virgili, neomajen v svojih ukazih, ji je enostavno
zabranil:

— Ne odpotuješ.

Drugačen oče bi ji bil dejal:

Nikar ne odpotuj in prihrani očetu bolečino.

Nič ni odmaknil oči od brzojavke iz samih številk in
je odločil:

— Nikamor ne pojdeš, ker ti ne dam potrebnega de¬
narja.

Nazadnje pa bo le potovala proti deželam, kjer go¬
vore drugačen jezik, kjer obujajo ljudje drugega ple¬
mena upanje, da ugleda človek kaj novega.

178

10

Celo uro pred odhodom je bila leta že na postaji,
da bi zagotovila prostor; s svojima okroglima bokoma
je zavzela kar dva.

Iluška in Donatella sta prispeli za velikim kovčegom.
ko so se že oglašali prvi signali za odhod, in teta jima
je spregovorila edini stavek, ki ga imajo pripravljenega
tele, ki čakajo z zasedenim prostorom:

— Bala sem se. da ne pridete o pravem času.

V kupeju zraven je Mavro Mauri enakomerno brenkal
z elastiko na klobuku.

Ko so bila vrata že zaprta in so bili tako potniki, ka¬
kor ostali, v tistem bedastem in smešnem stanju, da
si niso vedeli povedali nič več, je pritekel črn človek
urno kakor zasledovan hrošč ob vlaku, da so ga ustavile
šele tetine roke.

— Poglej, kako lepe cvetlice ti je prinesel profesor —
se ji je dobrikala sladka teta in predajala nageljne iz
orientalistovih rok v nove Puškine rokavice.

— Nisem maral, da odidete brez mojega poklona.

Iluška se je na moč mehanično priklonila, in vlak je
odpihal.

— Piši! — je koprneče zaklicala teta.

— Brzojavi! — se je zacmerila Donatella.

— Vsak dan — je dopolnil profesor. — Nulla dies
sine linea 41 .

In najbrž je razložil pomen teh latinskih besed, a
drdranje vlaka ga je preglasilo. Obe ženski sla mahali z
robcem, a profesor se je vidno ganjen prvi oddaljil.
Melita je videla samo črnega, nekoliko skrivljenega člo¬
veka, kako se je žuril proti izhodu; okoli čevljev iz teletine
mu je mahedral košček belega traku, ki mu je gledal iz
hlačnice.

Nenadoma sta jo prijeli dve roki okoli pasu, sklo-

41  Noben dan brez opravljenega dela (op. prev.).

12*

179

nila je glavo nazaj in pomolila goli in beli vrat, ki ji je
zablestel iz polhovega kožuha, Mavrovim ustnicam.

Medlem so obžalovali teta, Donatella in profesor ne¬
srečno sirotico Iluško, ki je morala odpotovati v družbi s
tako pošastjo; ubogo Iluško, ki bo morala najprej z lo¬
čitvijo pretrgali težko verigo, da se ji potem vresniči
ljubezenski sen za Mansuela Birrija, tega odličnega ori-
entalista.

— Za Iluško strašna pot! — je zajavkala Donatella.

— Trije mučeniški mesci — se je zgrozila teta.

Vlak se je vil po zimski poljani.

— Obožujem sneg — se je smehljala Melita in zrla
na zastrto pokrajino. — Potepuške pomladi ne morem
videli.

— Prelestno potovanje bo to!

— Najino pravo ljubezensko potovanje.

— Trije mesci ljubezni, Melita.

Mož z našivki, ki je vabil v jedilni voz. mu je dal
dva listka:

— Sest in sedem je trinajst. To prinese srečo.

Melita je zagnala profesorjeve nageljne proč, in ko je
v ta namen odprla okno, ji je mrzel piš zmedel izredno
svetle, nežno po mladosti dehteče lase.

V Iluškino hišo se je vrnila vedrina. Donatella je
slikala nove marine z belo vejico, ki je jadrala na obzorju;
ni se še odločila, kakšen red bi si izbrala, da se poroči
z Gospodom, sedaj ko je šla zaroka z donom Ciccillom
po vodi.

Teta je pozabila naočnike med listi «1000 koristnih
receptov* in se je bavila z Iluškino balo; pridobila je
sestre iz najrazličnejših samostanov, da so ji šivale nočne
in dnevne srajce, vezle hlačke z gumijasto prevezo in
robile posteljne rjuhe, med katerimi naj bi doprinesel
slavni orientalist svoj skromni delež, da se ohrani rod.

Posredovalci in agencije so prevzeli nalogo, da po¬
iščejo gnezdo: pisma, telefoniranje, predlogi, protipre-
dlogi. To ga je manevriranja, preden se zakonito zvežeta
dve bitji različnega spola. Zahtevali so resno, mirno,
bolj antično hišo; saj je profesor Birri zaničeval moderne
zgradbe, kjer se ti osredotoča hrup iz vse hiše v spalnici

180

in kjer še dobro ne kihneš, pa že prekine nad teboj bi¬
vajoči pianist morilske vaje v samostojnosti in hitrosti,
da ti zakliče «Bog pomagaj!«

Po dolgem in potrpežljivem prizadevanju so našli ne¬
koliko mračnejše, precej liho stanovanje v eni starih hiš,
ki pa ga je prevzel tapetnik, da ga mično preuredi.

— To bo Iluška presenečena — je vriskala teta
ko stopi iz vlaka in jo popeljemo kar na novi dom.

Profesor se jee smehljal pod naježenemi merovinškimi
brki.

Večer za večerom je hodil k Virgilijevim, da je čila!
Iluškina pisma in občudoval njene razglednice skozi na¬
očnike. ki so mu sedeli čislo na koncu hrustančastega
nosu; povrhu pa se je še nekoliko pomenil glede po¬
sameznosti v stanovanju.

— Nikakor ne morem razumeli — je dejal profesor
neki večer — vedenje tega moža po poroki. Ženin, pa jo
vam kar na lepem pobriše in se ne vrne.

— Blaznež! — je razložila leta.

— In vendar je bil on listi, ki je hotel v zakon?

— Jasno! Kleče je prosil Iluškine roke.

— Čudno! — je pomislil profesor in stresel z brki.

To sem pač že slišal, da jo je kdo popihal minuto pred
poroko, nikdar pa minuto po njej. Lahko tudi po poroki
sledečo noč, če je videl ženin, da nevesta ni nedolžna.
Toda kar precej po poroki, ne!

Kar se da časti vredna teta ga je prepričala, čeprav
to sploh potrebno ni bilo, da je Iluška tako čista ko de¬
ževnica; in če bi ne bila taka, kako bi se mu jo le pre,-
drznili ponudili. Sicer pa je bil sam priča pri poroki in
je videl, da se nista poročenca dotaknila niti s poljubom.

Iluška ni bila obljubila, da vzame profesorja, a oče
je zaupal v politiko gotovega dejstva in je bil prepričan,
da ne bo mogla več odreči, ko bo videla pripravljeno balo
ter opremljeno stanovanje in bo zaroka objavljena.

Minila je zima. Iluškina pisma so naznanjala bližnjo
ločitveno razsodbo.

— Jutri zvečer pride! se je radovala Donatella.

— Po polpelem mescu bivanja v tujini — je stokala

181

teta — v neprestani bližini tega zlega človeka mora bili
ne vem kako zadovoljna, da se ga otrese!

— Prava odrešilna vožnja!

— Mislila bo na to, da je to človeče ne bo nikoli
več videlo!

Medtem pa sta se v spalnem vozu orient - ekspresa
na povratku vroče stiskala oba ljubljenca v obupnem
objemu, kakor se stiskajo samomorilski parčki, ki se
združeni pripravljajo, da se poženejo v tekoči misterij
smrti.

Enolična pomladna pokrajina se je razgrinjala pred
vijoličastimi zastori kupejevega okna in jima je pospeše¬
vala ritem v spominih: kavarna z glasbo, rezko in opojno
kakor težka pijača; bleščeča gledališča; begajoče ceste;
hoteli, kjer ljudje plešejo in goljufivo igrajo, veličastni
in razkošni, kakor se spodobi velikemu glavnemu stanu
za prešuštvo in galanterijo. Objeta v tej bežeči žametni
celici sta si predočevala vse prostore, kjer sta pila lju¬
bezen; drame, ki so jih predstavljale po velikih gleda¬
liščih lepe igralke, a jih niso ganile, ker jima je bila
njuna ljubezen ves njun svet. Kolikokrat so jih sosedni
gledalci suho opozorili, naj molčita, ko sta pozabljala,
kje sta, in si govorila nežnosti polne besede! Kolikokrat
sta sredi prizora nenadoma zapustila dvorano in se iz¬
gubila v temoti zapuščenih cest, da sta se čutila bliže
drug drugemu in sta bila bolj sama!

— Štirje mesci sna! — je tožila Melita, vsa sključena
na njem, in gledala z odsotnimi očmi, kako beži mimo
cvetoče drevje. — Štirje mesci ljubezni!

Prislonila mu je čelo na lice. Umirala je ljubezen,
ko so vzcvetali mandelj novci in breskve.

Mavro ji je božal lase in jo poljubljal na usta, deh¬
teča po sadežu.

— Sedaj lahko brez obžalovanja umrem — je dejala
— samo da sem poskusila vse, kar more dati življenje.
V leh štirih ljubezenskih mescih sem živela za štirideset
let; bili so zgoščena sladkost. Umreti! Zdi se mi. da grem
smrti nasproti.

Mavro ji je zaprl usta.

182

— Ti si listi, Mavro, ki to hočeš. Zdaj, ko sva svo¬
bodna, razporočena, sedaj, ko naju ne loči več pošast
zakonske vezi», počemu bi se ne združila za vedno?
Hoče se ti svobode, nezakonitosti, upora, kljubovanja.
Ce hočem, da me ljubiš, ne smem bili s pravico tvoja. No,
sedaj sva iznova neredna. Zopet sva si z vsemi v laseh.
Hočeš, da se združiva kot ljubljenca za zmerom?

Stresel je z glavo:

— Vsak dan si mi zastavila to vprašanje in vsak dan
sem ti odgovoril iste besede. Srečna, kakor v zadnjih
časih, ne bova mogla biti nikoli več. Bil bi slab soprog.
Pradedi so mi zapustili slabo dediščino; blaznost in samo¬
mor; edino tisti redki sorodniki, ki so imeli mirno, ve¬
selo življenje brez nasprotij in bojev, so bili tega obva¬
rovani. A drugi . . . Ded se je ustrelil s samokresom, ko
ga je zgrabila nevrastenija; stric je trpel dolga leta na
žalostni psihozi in se obesil na drevo. V moji glavi se že
več mescev pojavlja neka raztresenost. Nisem mogel biti
miren, kakor svetujejo zdravniki. Zdravniki predpisujejo
mir, počitek in udobnost, kakor da bi si to lahko vsak člo¬
vek ob katerem koli studencu privoščil. Preteklo jesen,
začasa najine poroke, sem se zasačil, da uganjam čudne
reči in govorim nesmiselno. Kolikor sreče bi mi lahko
nudila v najinem bodočem življenju, bi vseeno obupaval
in upiral misel na minulo srečo; vedno bi moral mislili
na štiri ob donavskih bregovih preživele mesce, ki se
več ne povrnejo, na najino (urinsko jesen pred pogubo,
na dneve v visokih gorah, ki bi jih ne mogla več ponoviti,
na tisti molk, kjer nisem slišal drugega glasu, razen
tvojega.

— Dete!

— Jaz dete! So otroci, ki se niso nikoli smejali, in
možje, ki niso bili nikdar otroci. Eden tistih sem. Zado¬
voljiva se, Melita, z najinim omejenim zakladom slad¬
kasti. Morda sva, kakor praviš, v štiri mesce zgostila
vse življenje!

Umolknila sla. In ugledala sta zopet zeleno Donavo,
po kateri so plavali veliki ledeni kosi; Donavo, motno
od antičnih legend med modernimi palačami sive me¬
tropole; njun prihod tisto zimsko popoldne v neznano

183

prestolnico; omnibus, ki ju je pripeljal v hotel in si s
težavo utiral pot med debelim, sinjim snegom, ki so ga
v presledkih zlatile že davno pred mrakom prižgane sve¬
tilke; od tridnevne vožnje utrujenim očem se je zdela
izložbena vrsta kakor bajni svet, sestavljen iz domače
flore in favne, iz smešnih punčk (otroških igračk), iz
lepega blaga, bogatih kožuhov, mamljivih draguljev (žen¬
ske igračke) in elegantnih gospa, hitečih iz trgovine v
trgovino, lepih gospa (igračk za gospode), kakor so lepe
gospe, ki jih vidimo, ko pridemo v neznano mesto.

Melita mu je segla, prižeta k njemu, z roko pod
suknjič in mu iskala srce.

Molčala sta, a zaprte oči sta jima gledale zopet toplo
hotelsko sobo v zadnjem nadstropju, odkoder so bila vi¬
deli vozila in mimoidoči tako majčkeni in počasni, ka¬
kor igralci in oprava bolšjega gledališča. Lahke sani,
ki so jih vlekli konji, so dajala nordijsko noto belim
cestam, ob katerih so se svetile bleščeče kavarne, iz ka¬
terih so prihajali skozi vrtilna vrata razni zvoki. Skotje
z golimi koleni so piskali Tipperary 42 ; kozak se je besno
vrtil ob divjem bobnanju in stresal tulce na prsih; Anda-
lužanka, ki je z umetnim nageljnom med zobmi plesala
po zvokih zadnjega španskega fandanga, katerega je vglas-
bil Madžar.

Ob redkih postajah, kjer se je brzovlak ustavil, sla
ljubljenca tesnobno ponavljala ime, ki so ga naznanjali
mimo vlaka, zapirala oči in se še ljubosumneje stiskala.

Drevila sta proti ažurnemu italijanskemu nebu; tu-
rinski grič je moral biti sama glasba nežnih rožnatih cve¬
tov, liki sobe, ki jih posujejo neki samomorilci s cvetjem,
da se spuste v spanju proti dehtečim vrtovom smrti.

— Trpiš, Melita?

— Glej, kako mi žare roke. Tu v možganih imam to¬
liko zmedenih misli, neskladnih idej, neurejenih spominov.
Zdi se mi, kakor da me je pred štirnajstimi dnevi zdrav¬
nik z etrom uspaval; tisti dragi doktor Wolf. ki se je
smejal s polnimi usti zlatih zob.

V spominu sta se jima pomešali važni dogodki z ne.po-

42  Po islandskem kraju )op. prev.).

184

membnimi posameznostmi iz njunih ljubezenskih uric,
dolgem zamaknjenju sta prebijala noči, se prebujala
pozno popoldne, in majordom, feldmaršalski tip, je grban¬
čil čelo, ko ju je zagledal, kako sta prihajala ob treh po¬
poldne ali ob desetih zvečer v obednico in sc nedolžno
spogledovala: vsakokrat jima je bila obstala ura. Zanju
čas ni bil izmerjen po urah in ga niso delili dnevi in noči;
potekal jima je v mrzličnem ljubezenskem ritmu in si¬
loviti čutnosti z vmesnimi počitki, svetlimi zonami same
nežnosti; drugi so sedali za mizo, a onadva sta se ljubila;
ob uri, ko so odhajali drugi na sprehod, sta zaspala;
česlo sta si dala prinesti kosilo na posteljo, in ko jima
je javila sobarica: «osem je», je morala še dodati, zvečer
ali zjutraj.

Stikališče njunih ust jima je bilo središče vesoljstva:
vesoljstva brez zakonov, brez nadzorstva in sorodnikov.
Vrnilo se jima je čisto veselje, ki sta ga uživala na vi¬
sokih planinah, ko nista mislila na drugi dan, ko ni velel
noben mož s tribarvno prepasko njej, da njemu sledi,
in njemu, da jo ščiti, obdrži pri sebi in z njo
ravna, kakor predpisuje čl. 132 civilnega zakona. Od
dneva, ko ju je gnala njima tuja sila pod pazduho pred
zakon, ju je odpor ločil, in ko so se drugi spravili na to.
da ju razdvoje, je to njuno ljubezen še podžgalo, in njuno
ločitveno potovanje se je spremenilo v poročno. Nobeni
medeni ledni niso bili tako strastni, kakor to njuno
presladko potovanje, ki sta ga nastopila, da razrešita
vozel.

Poljubovala sta se v kavarnah, na trgih, v hotelski
veži.

— Videli so naju.

— Kdo? Saj ni nikogar.

— Res je. Sama sva.

V neki stolnici ju je zalotil cerkovnik, ko sta se po¬
ljubovala ob vonju kadila, in ju je ves razkačen, z bese¬
dami, polnimi ostrih soglasnikov, nagnal ven; pa sta
odšla lepo mirno, smehljaje, in se nista bala niti policije,
niti se nista zgrozila pred svetoskrumbo.

Spominjala sta se vožnje od Budimpešte do Dunaja
na parniku, razsvetljenem svečano ko jahalni turnir, in

185

voženj z Dunaja v Prago in iz Prage v Line, medtem ko
so se bavili odvetniki in sodniki z njuno ločitvijo: voženj
preko čisto belili pokrajin, v imenitno segretih vlakih,
ki so jim zunanjo plat krasili venci iz ledenih sveč in
snežnih zavojnic.

Silvestrovala sta v dunajskem tingeltanglu, kjer so od¬
lagale dame v futurističnem veslibulu neznanske krznene
čevlje in vstopale v dvorano ter prestavljale noge po
ritmu Kalmanove in Stolzove glasbe. Med mizami se je
vil primaš, da je vcepljal gospem naravnost pod kožo svojo
muziko, v odmorih pa je metal gosli kvišku in jih spretno
ko glumač prestrezal z roko ter zopet igral; hindustanski
fakir je prodajal koščke vrvi od obešencev. Melita je
enega kupila: bil je prenov, da bi bil že uporabljen, ra¬
ven če je bil samomorilec higijenik. Prodajalka sladkarij
je hodila okoli v grškem oblačilu in s sandalami iz anti-
iopinega usnja tako duhovniško svečano, kakor bi nosila
daritvene prinose, in vzklikala:

— Backerei! Back e r ei '

Mavro je vprašal Melito, ali ni morda Backerei kak
bog iz Walhalle 43 ,ki mu duhovnica posveča sladice in
jabolka.

— Trapica, to pomeni sladkarije, približno kakor pe¬
li t s - f o n r s 44 .

In od tistega večera je poslala Backerei soznačnica
za sladice, ampak ne za liste, ki jih jemo. Kolikokrat se
mu je odtlej k njemu stisnjena pretezala ko mačica in
strastno ponudila, mijavkajoč:

— Backerei!

Ko je udarila polnoč, so ugasili za trenutek luči in
začulo se je cmokanje in glasen smeh. Prižgali so jih in
med veselim strahom se je prerival med mizami dimnikar
in delil iz svojega svežnja suhe šibice. Neki češki gospod
je prosil v jeziku, polnem samih v in z, Mavra, ali bi mu
ne dovolil, da bi našeškal s svojo šibo njegovo plavolaso

43  Waldh611, po skandinavski mitologiji nebo, kjer bivajo
v boju padli junaki.

44  Drobno pecivo (op .prev.).

186

spremljevalko po ramenih, in je dodal, da to prinaša
srečo.

Sreča! Vse gospe so pomolile sosedom ramena, med¬
tem ko so leteli šampanjski zamaški proti stropu in padali
nazaj na temena in naprsnike.

Sreča za vse leto! To je bila Melita na ta praznik
otožna! Nobeni reči se ni mogla nasmejati; ne šalam če¬
ških pavlih, ki so si slekli na odrčku zaporedoma štiri¬
deset telovnikov; ne srbskemu klovnu, ki si je dal izdreti ko
cilinder velik zob, iz katerega gnilih korenin so poskakale
bele miške. Melita je vedela, da ji prinese novo leto same
grenkosti.

Trakovi papirnih kač so se zapletali med šopi božjega
drevca in omele, ki sta visela s svetilk, pod katerimi so
žvečili duhoviti Dunajčani z zlatimi zobmi kadeče se du¬
najske klobasice, ki so jih začinili s tako gorčico, da so
kihali celo kipci, medtem ko je posnemal orkesterček
svečani zvok harmonija.

Melita se tudi ni smejala, ko je zapela nekoliko oka¬
jena kokotka v madžarskem jeziku s polnimi usti kislega
zelja «smej se, bajacos; še tedaj ne, ko se je pojavil pla¬
čilni natakar — ober -- ko minister svečano,- in brizgal z
ogromno brizgalico dolge pramene lizoforma proti stropu,
da se je vsipal liki vlažni prah na kadeče se klobasice
in čaše s pivom.

Nastopajoče leto je obetalo vsem lepše dneve; Meliti
ne. Melita je bila bolnik, ki ga vse želje ne spravijo v
smeh, ker se zaveda, da bolezen neodoljivo napreduje.
Turški prodajalec preprog, ki se je hvalil, da govori vse
jezike in da je prepotoval vesoljni svet, se je ukopal pred
njuno mizo in se zaklinjal na vse bližnje in daljne sorod¬
nike, prednike, potomce, krvne sorodnike, na vse svaštvo
in sorodstvo v drugih kolenih, da mu prihajajo preproge
naravnost iz Smirne in da jih mlada poročenca, kakor sta
Mavro in Melita, nujno potrebujeta.

— Saj nisva poročena — je po italijansko izjavila
Melita.

Tedaj je mnogo jezičnega Turka mahoma prijelo pože¬
lenje po plavolasi Italijanki in ji je ponudil svojo robo v
zameno za njeno:

187

Ti plesali? Ti peli? Ti zelo ugajali Ahmed Ali Ka¬
mel. Ako ti spati z Ahmed Ali Kamel, Ahmed Ali Kamel
tebi podarili turška preproga, najlepša in najboljša.

Pokazal je na Mavra:

- Ti ne spali z Avstrijakoni; Avslrijak mabulbezef.

- Mabulbezef?

— Depast! — je prevedel Turek.

In ko Molila ni hotela izdati «Avstrijaka» Mavra in
ustreči Turku, je Turek odšel in prav po krščansko pre-
preklinjal. Za nekaj minut je bil hrupni lingeltangel
utihnil, da se je vse naslajalo nad kletvicami v ljubezni
prevaranega trgovca, nad tistimi slikovitimi in gostobesed¬
nimi muslimanskimi kletvicami, ki se raztezajo na pred¬
nike in potomce in ne pozabljajo niti na najmlajši podmla¬
dek. na dozdevne očete, nezakonsko deco, hišnega zdrav¬
nika in hišne sosede.

Tisto noč sta se vrnila v hotel še bolj zaljubljena ko
po navadi in se vdajala do zore sladki, gineči in neizčrpni
B a c k e r e i.

Toda zaradi slepe Backerei je začutila lepo jutro
Melita čudno pobitost, slabost, in zrcalo ji je odkrilo, da
je nenavadno bleda. Vonj po lastnem pudru ji je bil zo-
pern in o češnjevi marmeladi ni marala nič slišati. Doktor
Woif z naočniki in zlatimi zobmi je precej odločil:

— S i e s i n d s c h w a n g c r 45 46 .

— Za gotovo?

— Popolna gotovost nastane šele v četrtem mescu,
ko se začuti utrip zaroda; vsekakor pa si lahko odslej
mislimo, da vam ni slabo in se vam ne upira češnjeva
marmelada zaradi slabe prebave.

sjs ®

Doktor Wolf je vaudevil leski 46  tip: stiliziran in poli¬
zan. kakor bi mu bil vsak bolnik, ki pride tožit v ambula-
torij svoje bolečine, ljubica ob prvem srečanju na samem;

45  Nosni ste.

415  Vaudeville = veseloigra, satirična narodna pesem (op.
prev.).

188 ,

sprejema v skrivnostnih salončkih s frivolnim pohištvom
in molčečimi prepetimi stenami, in med eno in drugo
solzo, ki spolzi nesrečni grešnici. ji ponudi slastne likerje,
ki pa nimajo nobene sorodnosti s tistim prostaškim kitaj¬
skim eliksirjem, katerega jemljejo naši zdravniki od svo¬
jih sokrivcev lekarnarjev v dar. Ge bi hotel demokra¬
tični kralj Cupido ustvariti v kraljevstvu Venere sanitetno
službo, bi ne bil zanjo nihče priporočljivejši od doktorja
Wolfa, ki stanuje (shranite si naslov) v Budimpešti, ulica
Onega Velikega. Bavi se z vsemi iz ljubezni izvirajočimi
boleznimi, z ljubezenskimi neprevidnostmi, ekscesi in ne¬
srečami; in klientela mu obsega vse od neizkušene punčke,
ki je hotela priti prehitro do ljubezni in se pokori za
svojo naglico z vznemirljivo zamudo, pa do častitljivega
sodnika v pokoju, ki bi mnogo rajši počival, če bi mu ne
bilo treba počivati samotež. Ni potreba dodajati, da je bil
doktor Wolf v ogrski prestolici prvi, ki je začel uporabljali
metodo razmandrilizacije mladih mandrilov, da je niandri-
liziral stare može. Mnoge najčastivrednejše gospodične,
ki niso hotele stopili nepripravljene v zakon, so se vnaprej
urile v porodniški umetnosti in so lahko ponudile po za¬
slugi doktorja Wolfa< odličnega popravljalca poškodovane
kreposti, svojemu soprogu najneprodirnejšo tajno herme¬
tičnega devištva. Svoji klienteli, ki je pretiravala v slad¬
kosti in grešila, govori mehko, s tolažljivim naglasom, in
ne stori najmanjše boleče operacije, ne da bi bolno plat
omamil. V nekaterih primerih, tako v Melitinem^ ki je
bila za bolečine posebno občutljiva, je uporabil popolno
anestezijo. Pri delu mu pomaga bradat pomočnik, ki mu
je hkrati tolažnik za moško klientelo. Vsi vedo (in tisti,
ki tega ne vedo, se lahko sčasoma prepričajo), kako hudo
je, če pravi specialist:

— E, dragi gospod, .... imate.

— Ubijem se! — vzklikne bolnik; in doda: — Uničen
sem. konec je — in nadaljuje v tem tonu, dokler mu ne
zmanjka besednega zaklada.

Takrat mu mora zdravnik pol ure do štiridesetih mi¬
nul prigovarjati, da mu pomiri obup in vlije poguma. Ali
doktor Wolf, ki je deležen prevelike prakse, da bi mogel
izgubljati vsakokrat po pol ure svojega časa z gostobe-

189

besedno tolažbo, ki je frančiškansko delo, poveri sivobra-
datemu pomočniku, asketski postavi jel niškega kaplana,
nalogo, da opravi tolažilo.

.— Rudolf — mu pravi. — zeleni salonček.

In Rudolf dobi v zelenem salončku gospoda, ki je ves
potrt pogreznjen v naslanjač.

— Nikar ne obupujte, spoštovani gospod — vzklikne
stari Rudolf in si pogladi belo brado. — Vaša bolezen
se z lahkoto* ozdravi in je tako razširjena, da so izgubili
njeni bacili velik del prvotne škodljivosti. V sami Budim¬
pešti živi 100.000 ljudi v vašem položaju, počutijo se ime¬
nitno, ukvarjajo se s svojimi posli in imajo zdravo rod¬
bino, pa so bili, kakor vi. odločeni, da se usmrte. No, pre¬
mislili so si, in če bi bili to storili, ali bi se sedaj keisali.!
V dveh dneh vam oteklina izgine in že po tretji injekciji
vaša bolezen ne b oveč nalezljiva. A zdravljenje je dol¬
gotrajno in mora biti najskrbnejše in najnatančnejše;
večji del dobe poapnjenje žil, progresivno paralizo, zasli-
zena jetra, luelično možgansko vnetje, hrbtno sušico, mo¬
žgansko omehčavo, in nanagloma pobira tiste, ki so dobi¬
vali štirinajst dni injekcije, pa mislijo, da so že ozdravljeni,
in prekinejo zdravljenje. Jaz sam, ki mi je osem in se¬
demdeset let, sem trpel na vaši bolezni; zdravil sem se
skrbno in sem danes ko dren, a moji sinovi, dvanajst po
številu, so zdaj očetje in imajo zdrave otroke . . .

In to gre tako naprej, dokler ga zvonček doktorja
Wolfa ne pokliče:

— Rudolf, rdeči salonček!

In v rdečem salončku naleti na hliptavega bolnika:

— Ne obupujte, spoštovani gospod, vaša bolezen se
z lahkoto ozdravi in je tako razširjena, da so bacili iz¬
gubili na svoji škodljivosti. V sami Budimpešti . . .

$ * *

Mavro jo je rotil s sklenjenimi rokami:

— Ne hodi k zdravniku, Melita!

— Naj ga pustim na svet? Kdo bi skrbel zanj?

— Jaz.

— Vzeli otroku mater? To je zločin. Ne morem ga

190

pa vzeli sabo. Oče bi me nagnal. Oče ima silno moč v
denarju.

— Ga pa midva obdrživa.

— Midva? Po izsiljeni poroki bi mi očital še izsiljeno
materinstvo.

— Ne, dušica. Prekiniva bedasti ločitveni postopek
in ljubiva se na mirnejši, zakonitejši . . .

— In neumnejši način. Ne mogel bi me več ljubili.
Najin otrok se ne sme roditi.

Mavro jo je silno pomilovalno pogledal.

— Punčka, ali hočeš bili zares navadna meščanka!
Postajaš laka, kakor so druge. Splavili nameravaš, kakor
vse druge. Ljubezen do poštenja, do čistosti brez pred¬
sodkov, se ti končuje na klinični postelji porodničarja.

— Prijatelj moj! Otrok ni umišljena, temveč resnična
stvar. Resnična stvar, ki jo moram preprečiti. Umorim
ga, da mi ne pogine od lakote. Ce bi se rodil, bi ne dal
moj oče ne meni, ne njemu za življenje. Obadva bi vrgel
na cesto. Poslal me je semkaj zaradi ločitve, ne pa, da
zanosim. A gospodična iz dobre, konservativne hiše ne
more roditi. Usmrtili mora otroka, preden se rodi. Družba
hoče to, in morala tako zahteva. Treba je zatreti življenje,
da je rešena morala!

Oblečena v svetlo pomladno obleko, je odšla sama v
kliniko doktorja Wolfa in napravila počasi velik ovinek
ob Donavskem nabrežju, vsem v slabotnem soncu, in
praznično razpoloženi ljudje so čakali na pristajališču,
da se vkrcajo na brodiče, ki prevažajo med Pešto in Budo.
Donava je bila sinja, sinja ko morje, ko sinja Donava v
Straussovi simfoniji. V slaščičarni si je kupila vrečico bon¬
bonov, jih hrustala z zobčki in tako prestopila marmorne
stopnice k doktorju Wolfu.

— Za telesno bolečino sem občutljiva. Glejte, da ne
bom trpela.

Zdravnik ji je položil slušalko na levo prsno stran:

— Srce zdravo.

— Bom prenesla narkozo?

— Brez skrbi. Ali verjemite mi, gospa, da je celotna
narkoza za tako operacijo preveč.

191

Ponavljam, doktor, da pomnože živci bolečino s
sto; kar je za druge žgečkanje, me že boli; kar je za druge
bolečina, je zame prava muka.

— Dobro je.

Ko je imela na obrazu Juilliardovo masko, je začutila
najprej nekakšen hlad, mraz, led, pomešan z etrovo gren¬
kobo, ki ji jc udarjala v nosnice. Zdravnikove in pomoč¬
nikove besede so se pačile, ginile so in se gubilc v da¬
ljavo. Prav kakor vinjenost, katero je poskusila, ko je
pila v marsejskem baru cocktail-eter nekega ameriškega
barmana. In šumi so slabeli in se oddaljevali, tako od¬
daljevali, da je čutila, kakor bi se dvigala kvišku, kvišku,
tja, kjer ni nobene reči več, ki bi se gibala, nobene, ki
bi dala od sebe zvok. Cut ničnosti. Poskusila je govorili;
začela je stavek, toda kakor močnejša kaplja ji ga je v
sredi prekinilo. Tedaj se ji je zazdelo, da se spušča v
velikih skokih zviška in vidi, kako ji prihajajo nasproti
z lučjo oblite, pestre pokrajine, ki se v velikih zavojnicah
kar naprej menjavajo in izpremenjajo: osebe in okolja iz
Tisoč in ene noči, ki so se zgnetle v kratkih minu¬
tah v možganih mrzličnega človeka. Po steklenih posodah
je žvenketalo orodje in ponavljalo priljubljeno pesem
Franca Lebarja.

— Ali, doktor, kaj čakate?

— Je že, kar je, mucika.

Ko je odprla oči, je opazila, da ji je vid moten. Zdrav¬
nik ji je govoril, a ga ni videla. Videla je samo proti sve¬
tlemu pravokotniku v oknu z motno šipo rumen mikro¬
skop, ko da bi klečal na okroglem ogledalcu.

Nekaj ur pozneje se je prebudila v beli klinični so¬
bici in oči so se ji srečale z vlažnimi Mavrovimi očmi.
Naslednji dan se je vrnila z njim v hotel, visoko gor v
sobo, iz katere se prikazuje Marjetin otok, kakor gost
cvetlični šop.

Odtlej pa je čutila, da jo mori žalost, kakor bolezen.

— Nikoli več ne bom imela otrok — je dejala neki
dan. — Moj otrok je bil ta. Edini moj otrok je bil tvoj!

Nato je šepnila neko nejasno besedo, ki je Mavro ni
dobro razumel; zdelo se muje, da je rekla: «Sama sem
ga umorila«.

192

Prišla je ločitev zakona. Mavro je hotel ostati še
kakšen dan na Ogrskem, a plavolaska mu je suho od¬
govorila:

— Sem že brzojavila domov, da pridem v četrtek.

e • * *

In sedaj sta brzela, na povratku, zaprta v lilasto
celico, po cvetni poljani v vsej pomladni krasoti, se sti¬
skala liki samomorilca in s strahom ponavljala postajna
imena.

V veži spalnega voza se je trudila na ples udarjena
dojilja, da bi razvedrila otožnega otročička, in mu je pre¬
pevala še otožnejšo pesem, v kateri je venomer govor
o jagodah.

— Jagode svetega Janeza — je razlagala Melita. Gre
za nežno, po mnogih evropskih deželah razširjeno legendo.
Na svetega Janeza dan zbere Mati božja vse otroke, ki
bivajo v raju in jih pelje po čarovnih, s cvetočimi lili¬
jami poraslih stezah v svoje veličastne vrtove, kjer jim
ponudi najlepših jagod iz nebeških gredic.

Ljubko.

In žalujoče matere, matere, ki imajo v raju otroka,
zavračajo na svetega Janeza dan jagode, ker se boje, da
bi Mali božja ne rekla njih malčku: «Jagod zate ni, ubož-
ček, ker je na zemlji mati pojedla tvoj del».

Melita je gledala otožnega otroka skozi zavese.

Tudi jaz imam otročička v raju.

Vlak se je ustavil. Vstopili so cariniki, da pobrskajo s
svojimi tacami po nežnem perilu v kovčegu.

In tako se je končala še zadnja proga te vožnje. Po¬
doba je bila, da spremlja on njo na morski breg, kjer
bi se morala vkrcali za vožnjo brez povratka. Držala sta
se v nemi nežnosti za roke, kakor se pozdravljata skozi
rešetko še zadnjikrat: tista, ki ostane in plače, in listi, ki
odhaja daleč proč, da prebije dolgo dolgo kazen. Dve
besedi, dve neizrečeni besedi sta ju znotraj grizli, dve be¬
sedici, ki sta izražali veliko in silno stvar: srce trgajočo
bol, konec:

— Nikoli več.

13

193

V tistem najvišjem trenutka sta morda zopet oba
ugledala planinsko jezerce, ovenčano s šopi rumene ar¬
nike. «Tja gor pojdejo drugi ljubljenci in ponove najine
gibe; in sokoliči jim bodo krožili nad glavo, kakor so kro¬
žili nad najino ljubeznijo. Midva pa jih ne bova videla
nikoli več!»

— Nikoli več!

Izstopila sta, se ihte poslovila in množica ju je ločila.

11

Iluška se je poskušala nalahno upirati.

— Poročim naj tega človeka, ki govori po latinsko?
Zdi se mi, kakor bi šla z brevirjem v posteljo!

— Kaj boš počela sama na svetu? Potrebuješ moža,
ki te bo vodil.

Neki dan je prejela dolgo pismo s častilkami in vo¬
ščili od neke gospe, rodbinske prijateljice. Drugi dan šo¬
pek cvetlic od sestrične. Oddaljen sorodnik, na katerega
je slučajno naletela, jo je vprašal, za kdaj je določena
poroka.

— Žalostna ceremonija? — ga je zavrnila. — Ne vem.

Teta, Donatella in profesor so nosili domov velike
zavoje, brigali so se za listine, tekali na mestni urad in
določali datume.

— Le kdaj sem rekla: da? — je spraševala Iluška.

Romala je po mestu, čez grič, in se trudna vračala.

Neko jutro se je znašla pred Mavrovo hišo. Pozvo¬
nila je. Še enkrat.

Drugi dan je šla zopet mimo.

— Le redko ga vidimo — je odgovorila vratarica.

Pisala mu je. Odgovora ni dobila.

Doma so pripravljali razstavo bale in pošiljali vabila.

Na lep majski dan, ko se je vsipala v sobo drhteča
svetloba in ko bi ji bilo tako prijetno ostali pri oknu

194

sami in v miru, je bila Melita doma. A v stanovanju je
bilo vse polno hudomušnih gospodičen, klepetavih žena in
ironičnih gospodov; občudovali so nevestino balo, hvalili
kakovost blaga in sklepali iz velikosti posameznih koma¬
dov o vsebini, ki pride vanje. Zardela je od sramu in srda,
da bi jih bila najrajši nagnala iz hiše, pa se ji je zdelo
bolje, da odide sama in nikogar ne pozdravi. Profesor je
ostal sam in je ves blažen požiral smehljaje dveh ali treh
tovarišev, ki so se menili o načinih, kako se komadi zave¬
zujejo in zapenjajo gumbi, ter se šalili z njim, ki bo
edini užival veselje in občudoval vse te koketne reči v
polnem obratu.

Cim je Iluška prispela, so jo takoj zvečer odpeljali v
novo hišo, da bi se nadivila dokazom ženinovega ime¬
nitnega okusa in precenila tetino preudarnost. Ona se je
pa oddahnila, ko je bila zopet v očetovski hiši in svoji
pološčeni dekliški postelji.

Prihajali so darovi.

Žametni etuiji, svileni etuiji, usnjeni etuiji, 80 kavinih
žličk, 7 zlatih svinčnikov, vsak z dvanajstimi nadomestnimi
pisalci (skupaj 84 pisale); 3 pribori za sladoled, daljnogled,
12 biserovinastih opernih kukal, 5 čajnih priborov, slika
Donatelle (marina), majhna Donatellina preproga (z majhno
marino); pianino, darilo zaročenčevega strica. Opomba:
niti zaročenec, niti zaročenka nista poznala nobene note.
Koncertni glasovir (drugi stric: glej opombo); pribor za
beluše; srebrn nož za gomoljike; 3 gramofoni z dvojnimi
ploščami; 8 srebrnih klešč za sladkor; skupno 46 vazic,
stekleničk z vonjavami in škatlic, vse iz kristala ali porce¬
lana, in biskvit.

Ženin je poklonil Iluški nekoliko rumenkast, toda lep
briljant, oče zlato torbico in pižmast kožuh, teta v špano-
viji z veterinarjem (oho, koga le vidimo!) dolgo verižico
z briljantnim križcem.

Anonimno je prišel za nevesto rdeč trak z rubinovo
kapljo.

— Kdo bi neki to bil?

— Pomislili so na vse prijatelje, na vse sorodnike.
Uganke niso rešili.

Melita se je spomnila lovske hiše velikega kralja. Ko

13*

195

si je lani a la viclime brila tilnik, ji je rekel mladenič, ka¬
terega je ljubila:

— Lep vrat imaš za giljotino, prav res. Kako bi ti mo¬
ral pristajali rdeč trak z rubinovo kapljico, ki bi ti padala
v jamico na grlu!

Pa bral Sandor? Niti z besedico ji ni voščil, niti javil
se ni več.

— Čudno! se je zavzela Donatella.

Nenavaden človek je to! — je razložil veterinar.

— Ali ne veš nič o njem? — je vprašala teta Iluško.

Teta je nekaj vedela. Ko je bila nekoč sama doma,
je prišel gorjanec, ki so mu ledeniki ožgali obraz, in ji je
ves solzan izpovedal, da mu je izginil gospodar v skalno
razpoko. Dan za dnem je hodil tja, kakor bi obiskoval
grob; sklanjal se je čez rob, zrl pozorno v globino in
iskal neko nevidno stvar. Morda je iskal truplo deklice,
ki so jo pred leti pogoltnili ledeniki. Neki večer se ni
vrnil. Na robu prepada je bolestno tulila Paprika, njegova
spremljevalka z rdečkasto kožo, kakor bi ga klicala.

■ — Tisto jutro — je povedal Šandorjev sluga sem
se bil vrnil iz doline in sem mu bil prinesel to pismo.

Teta je poiskala naočnike.

Bilo je Puškino pismo, v katerem mu je pravila, kako
obupuje zaradi izgubljene ljubezni in sramote, ker jo
silijo v naročje tistemu zagovednemu učenjaku na način,
ki se imenuje poroka in ki je v njenem primeru najgnu-
snejše sramodejstvo.

Teta je hitro odslovila smrtnega sla. Stvar se ni smela
izvedeli, da bi ne motila poroke in kalila ženitovanja.

* *

Prišel je praznik. Buška se je pasivno prepustila ro¬
kam, ki so jo krasile s tančicami in oranžnimi .cvetovi.
Smehljala se je možem s cilindri, stopila v voz, izstopila,
podpisala, rekla hočem«, se zahvalila, dala ženinu roko,
sedla za mizo.

Dogodek je vzbudil pozornost. Visoki odlikovanec
Virgili. nevestin oče, je bil v poslovnem svetu splošno
znan, ker je bil eden listih rodoljubnih induslrijalcev, ki

196

sicer neomajno verujejo v slavno usodo Domovine, a
spravljajo dobičke vendar v londonske in new-yorške
banke na varno.

Ženin si je zataknil monokl, da bi bil videli bolj mon-
denski, a preden ga je naravnal, se je trudil kakor psi,
ki stoje na zadnjih tacah pokoncu.

Bil je pravi tip piemontskega kralkoglavca. Bledi šti¬
rikotni obraz, ki je bil obrobljen v navpični smeri z dol¬
gimi črnimi brki in v vodoravni s črno kravato in črnimi
lasmi, je bil podoben smrtnemu naznanilu.

Zavih na fraku nekoliko zastarelega kroja so krasili
vsi častni znaki z zelenim jastogovim redom jezera Tili-
caca in velikim Mohamedovim pasom za kilo vred.

Tudi ženinovi priči sta bili odlikovani s humoristič¬
nimi dekoracijami: papeški vitez ali črnogorski prebendar
in druge lake slepilne in čarodejne časti. Ena priča je bil
profesor za grščino na univerzi, drugi pa eden tistih do¬
bričin, ki stisnejo človeku roko z obema rokama, kakor
sendvič, ne vržejo nobenega dijaka, uporabljajo svoj živi
dan isti svinčnik in tvegajo vedno kap, čim kdo pohvali
premodernega Eltoreja Romagnolija, za Italijo predstav¬
nika stare firme Eshila, Sofokleja in drugih

Druga priča je bil krepak pisatelj. Krepki se imenu¬
jejo listi pisatelji, ki pomotoma niso postali težaki.

Poročni obed je pomazal štirideset drobovij.

— Štirideset oseb — je pomislila nevesta ki žro
na žive in mrtve na mojo srečo.

Med imenitnimi gosti so se odlikovali: agrarni posla¬
nec (čevlji z elastiko na strani), vitez s svečanim plaščem
in sabljo, častnik Božjega groba in slovit zdravnik, uni¬
verzitetni profesor, specialist za kožne bolezni.

Buška je gledala kakor ujetnica naokoli. Spomnila se
je nespodobne, a plastične opombe igralke, Mavrove lju¬
bice v gorah.

— Nemarni dedci! Ti, gadje, ki čakajo na cesti v
vrsti pred straniščem!

Bledejša ko po navadi je čutila v vsem tistem smeš¬
nem belem okrasju od vseh strani žgoče poglede omiz-
nikov. Čutila je ponižanje, da se je izpostavila med obre¬
dom, vožnjo in zajtrkom javnosti. Mislila je:

197

«Oblekli so me na ta način v smešno, nedolžno li-
vrejo; sedaj vedo vsi, da me ta mož nocoj lahko sleče, mi
pretipa meso in mi ulije v telo tisto, do česar so mu pri¬
pomogla preventivna sredstva.®

— Govori — jo je pozivala teta in jo drezala s komol¬
cem. — Povej kaj ženinu.

Rada bi bila zakričala:

— Studiš se mi. Vsi se mi studite. Še sama sebi se
studim: saj ni nobena vlačuga deležna neizrečenih šal
te sodrge, ki mi je pila na čast. Tisto, kar ves svet skrbno
zakriva, ljubezen, spolni akt, stvar, ki se dela na skrivaj,
je tem ljudem povod, da se zabavajo, si žele dobro srečo
in si čestitajo. Nihče ne ve, kaj se bo godilo nocoj v
hiši vseh drugih. Vsi pa vedo, kaj bo z menoj. Naj re¬
čejo temu poroka, naj rečejo himen ali vresničen sen,
vedno je to . . .

In morala si je poklicati v spomin strogo znan¬
stveno besedo, ki jo je izustil skozi zlate zobe prikupljivi
doktor Wolf. Ljubezenski akt, ki je nemoralen, če se do¬
godi na tihem, ne da bi zanj vedel še kdo, postane čudo¬
vito čist, če se vsem poprej pismeno in potem časopisja
javi in če povabiš na obed štirideset požrešnih gumpcev.

Dame so zabavale nespodobne šale njihovih kavalir¬
jev. Jastoga so hvalili zaradi afroditskih kreposti.

— Ni res.

— Res je.

— Nevesta bo že opazila.

— Ženinu bi to privoščil.

Slavili so dekličino nedolžnost, grajali njeno željo po
daljnem romanju; presojali, kolikšna ji je medenica, in
malo podvomili, ali je dovolj prsata.

— Privošči ženinu besedo — je moledovala leta.

Služabniki so zopet natočili čaše. Od konca do konca
so zaganjali nesramen krohot in prenašali najsmelejše
umazanosti od ust do ust, sicer tajno damam za hrbtom,
vendar pa toliko na glas, da so jih slišale.

Iluškin oče se je pogajal s sosedom zaradi prodaje
starega železa.

— Ženin ti govori, a ti mu ne odgovoriš — je vztra¬
jala teta.

198

— Razburjena je — je razložila preizkušena gospa, ki
je obirala fazanovo bedro.

Iluška je strmela v neko točko na prtu in praskala z
nohti po vozlu v tkanini.

— Dovolite? — je prosil sluga in ji ponudil jagode z
rumom.

Jagode.

Pogledala je jelovnik. Datum. Sveti Janez.

— Saj imaš rada jagode! — ji je prigovorjala teta. —
Vedno so ti dišale!

Iluška je nežno odrinila skledo, kakor bi jo komu
ponudila, in zaplakala, ko še nikdar v življenju. Vse je
vstalo in jo obkrožilo.

Ženinu je zdrknil monokl, a ga je hitro pobral in po¬
ložil oko pod Sipico.

— Vode.

— Etra.

— Malo kisa.

— Kaj ji le je?

— Aj, sirotka.

— Razburjena je.

— Omočite ji čelo.

— Senca.

— Dobro bi storil led.

— Treba jo je odpeti.

— Medli.

— Nič hudega.

— Že ponehava.

— Hočeš malo ven?

— Da.

— Ti je že bolje?

— Že.

— Se lahko vrneš k mizi?

— Lahko.

— Od veselja, kajne?

— Da, da. Od veselja.

Prisegla je bila, da se sama sebe odreče.

— Malo zraka bi ti bilo dobro storilo! — je modroval
veterinarski podporočnik v slavnostni uniformi. — Kaj
da nisi hotela ven?

199

— Ce bi šla ven, bi se ne vrnila več.

— Požirek šampanjca, pa bo — je pripomnila gospo¬
dična z dežele, ki je le redko prišla do njega.

Pokanje zamaškov je bilo znak za govore. Kakor se
spodobi, so si najprej skromno ponujali besedo (najprej
vi, profesor; ne, prej vi, vitez; ne znam govorili; nisem
govornik); nato je zazvenelo po čašah; tišina; dvignil se
je gospod.

Nekdo zakašlja. Vse se spogleda.

— Na ta svečani dan, ko smo se zbrali k veseli poje¬
dini, da praznujemo himen med znanostjo (pritrjevanje) in
nedolžnostjo (komentarji), poroko učenjaka, ki vse ve (pri¬
trjevanje) z deklico, ki še ne ve nič o življenju (dame se
strupeno posmehujejo, pod mizo se premikajo noge), na
ta svečani dan, pravim, obžalujem, da mi preprosta beseda
ne more izraziti obilice čustev, ki mi kipijo iz srca. Ni to
moja stvar, da bi pošteno ocenil zasluge tistemu, ki za¬
pira danes oznojene liste svojega dolgotrajnega dela, da
odpre knjigo hrepenečega ljubezenskega sna (dolgo pri¬
trjevanje), da obljubi zvestobo deviškemu cvetu, v telesu
katerega prebiva neomadeževana duša (odobravanje), de¬
klici, ki veže z ljubko zunanjostjo najodličnejše kreposti
srca in duha (živahno ploskanje na vseh koncih). Ko vi¬
soko dvigam čašo in napijam temu simbolu vse miline, ki
se mu danes vžigajo plamenice težko pričakovanega dne.
vam ne bo neljubo, če počastim redke kreposti, ki jih
prinaša z belo tančico prepasana deklica svojemu ženinu,
med katerimi ni zadnja deviškost, ki se podeduje po zdra¬
vih rodbinskih načelih, iz katerih izvira, deviškost, ki je
siguren zastavek v zvestobi in ljubezni (vidi se, da so po¬
slušalci že naveličani). Ce bi se vas ne bal dolgočasili,
bi vam povedal zgodbo (takoj je vse pozorno), ki od¬
kriva . . .

Sledila je zgodba. Bebec. Nihče ga ne posluša. Nato
začne govorili nesrečni govornik zopet o čaši, o naj-
globji notranjosti, o srčni jolati, in zaželi dolgo, z otroki
blagoslovljeno življenje, kajti kjer šo otroci, tam je sreča;
in govor se konča v silnem, enodušnem odobravanju.

Stiskanje rok.

200

Drug govornik: z gospodujočo svečanostjo se dvigne
krepki pisatelj:

— Ker sem bil za božjo voljo naprošen, da sprego¬
vorim dve besedi, premagujem svojo nagonsko nenaklo¬
njenost do govora in vseeno spregovorim.

Odobravanje. Odmor. Zamahnil je po mašniško z
rokami in si polil manšeto s šampanjcem. Nadaljeval je,
kakor bi iskal stavek za stavkom.

— Zares niso to mačkine solze spregovoriti pred
zbranim možmi, ki so vajeni govoriti s profesorske sto¬
lice, s skupčinske tribune, izza zagovorniške mize, va¬
jeni oblikovati večne znanstvene resnice in relativne, slu¬
čajne pravne resnice pred sodniškimi sedeži ali uče-
njaškimi zborovanji. Porečem torej tudi jaz s ponosnim
Allobrogom 16  . . .

In za ponosnim Allobrogom je citiral barda demokra¬
cije, pobeglega gibelina * 47 , od kesa rumenega Savojca in Tu¬
rin, ki je bil zibelka revolucijonarnega gibanja iz leta ‘21.
Povabljenci so se medtem menili o svojih poslih, o zdrav¬
ljenju v Montecatiniju, o lastnem hišnem gospodarju; to¬
čili so si pijačo, prižigali cigare, odpenjali telovnik, vti¬
kali v žep banano ali štiri dateljne, ali čajno žličko, sem-
patja pa jim je udaril kak stavek na uho: .... služi,
a ne gospoduje . . . vse premaga ljubezen . . . ljubezen
sili vsakogar, ki je ljubljen, da ljubi domače
ognjišče . . . sveto veselje . . . rodbina osnova družbe . . .
in dokler bo sonce obsevalo človeške nadloge.

Postregli so s kavo.

Odobravanje glede «srečne improvizacije«, ki so jo
pripravili pred štirinajstimi dnevi.

— Vseučilišču! dijaki so mi naročili . . .

Vse se je obrnilo proti koncu mize, kjer je dvignil
zelenec z nežnimi potezami, onanistična stvarca, čašo v
imenu študirajoče mladine, ki je v duhu prisotna ob po¬
roki slovitega znanstvenika, velikega delavca, ki mu je po¬
klic utrdil mišice v jeklene in o katerem je dejal vse pre¬
zgodaj pozabljeni modroslovec . . .

4e  Prastari prebivalec Savoja.

47  Cesarski pristaš v srednjev. Italiji (op. prev.).

201

Profesor objema dijaka. Na merovinške brke kanejo
solze. Prisotni ginljivo odobravajo. Veselost med slu¬
žabniki. Neka gospa si otira s prtičem čašo bordojske
starine, ki so ji jo polili po beli obleki.

— To vince nič ne maže — jo je miril profesor za
mrtve jezike.

— Veselje! — zagode mož z rdečo brado, ki pa ni
soprog.

Teta predpiše nemudoma enega izmed tisoč koristnih
receptov.

— Gospoda!

Še drug govornik. To je dopisnik neodvisnega tednika
Maščevalec rogonosca». Iz govora se je moralo takoj
spoznati, da je novinar; v resnici citira odločni impe¬
rativ. agnosticizem 48 , prvi čas, drugi čas, in bedasto de¬
vetnajsto stoletje. Da bi razločneje pokazal svojo govor¬
niško neprisiljenost, se nežno pozibava, drži roko v žepu
in se poigrava z žvenketajočim denarčkom.

Polglasno govore o ženinu, starem rodbinskem pri¬
jatelju, ki je bil za pričo pri njeni prvi poroki.

— Čudovito! Zdaj pa je drugi mož. Od priče do . . .

— Do obtoženca.

— Prva poroka, kakšna žalost! Ženin jo je pustil pod
stopnicami mestne hiše.

— Le zakaj?

— Ker je bil blazen.

— Ce bi bil vsaj štirinajst dni poskusil, bi bil po
mojem lahko strapal. A precej? Potemtakem se je še do¬
taknil ni.

— Videti je, da ne.

Tudi Iluška je mislila na svojo prvo poroko, ki je bila
v njeni tožnosti poštenejša od nevrednega, požrešnega
uživanja, ki se ji je sprostilo okoli bolečine.

— Hoče se nam oranžnih cvetov! — se je nepremiš¬
ljeno oglasila neka gospa.

— Kar vzemite jih — je ostrmela Iluška. In pomolila
je plavolaso glavo vsem tistim po jedeh dišečim rokam.

48  Spoznavanje na osnovi izkustva (op. prev.).

202

— Ej, draga poročenca — ju je opozoril veterinarski
podporočnik — vajin čas prihaja. — In pokazal je za¬
pestno uro.

— Štiri je ura. Vlak odhaja ob šestih.

Drug za drugim oddajajo znamke in prejemajo po¬
vršnike. Zamenjavajo klobuke; vsak moški ima nagelj
v gumbnici; dame iščejo pole svilenega papirja, da bi si
ovile cvetlice. Časopis ni dober?

Objemi; odmičejo stole, duhoviti stric uganja šale.
Vsaka rodbina ima duhovitega strica, ki «jih zmerom
pravi« in zmerom «kakšno nagode», podari škatlo slad¬
karij, ki ti zapiska kraljevsko koračnico, čim ji pritisneš
na gumb, ali pa samokres, ki ti takoj natrosi parfuma,
čim ga primeš za držaj.

Doma so bili kovčegi že zaprti. Iluška si sname tan¬
čico, belo posilno livrejo, in obleče sivo sukneno obleko.
Ženin je spodaj v avtu.

Od sramu rdeča ko rak potegne teta Iluško na stran
in začne po drhtečem obotavanju:

— Ker nimaš več mame, je usojeno meni, da se lotim
tega kočljivega dela.

In pripravila se je, da ji spregovori tiste prilične be¬
sede, ki so hkrati duhovna, dušeslovna in spolna toaleta
za tisto, ki je na poroko obsojena: napotek za oskrumbo,
zgoščena priprava za pristenkove tajne, nagli tečaj za
spolno fiziologijo, ki bi ji lahko rekli: «Kaj je zakonski
mož in kako ga uporabljaš«. Morala zahteva, da stopi
dekle v zakon, ne da bi vedela, kaj je to; po poroki ji
odveže mati ali tisti, ki jo zastopa, trak z oči. Do tistega
trenutka ne sme še ničesar slutiti, kakor konji, pri špan¬
skih bikoborbah, ki jim zavežejo eno oko, da prejmejo
sunek z rogovi, ne da hi ga videli, ko se jim bliža.

Na srečo se to dogaja le v teoriji, ker naše deklice že
dobe koga, ki jim pred poroko sname obvezo z oči in
od drugod.

Iluška je kar po prvih besedah razumela, počemu
ta posvet.

— Nikar me ne draži, teta! Take stvari uči sama sebe!

Tedaj se je teta obrnila na ženina in ga rotila, naj
ne stori tolikanj nedolžni punčki nič hudega.

203

Blagoslovi, pesmica vratarjeve deklice. Izmenjava vo¬
ščila z drobižem.

Vozač požene.

— Končno sama! — je deklamiral veterinarski pod¬
poročnik, ko so se zaprla vrata v vlaku.

Ko je videla Donatella sestro ujeto tam gori v potujoči
kletki, je zagnala jok. Crnkasti, očetovski profesor ob
strani.

— Ali je bil la dan lep! — je ugotovila Donatella.

— Pazi na prepih!

— In ne nagibaj se ven!

— Ključi od kovčegov so v tvoji torbici.

— Menda nisi pozabila etra?

— Se priporočam! — je prosila teta in zapičila vanj
proseče oči.

— Najlepši dan imata.

(To globokoumno opazko so napravili že trikrat. Kriv
je bil pač vlak, ki ni hotel potegniti.)

— Veličastno sonce!

To ima dober pomen! — je gostolela teta.

Vajino življenje — je izjavil lirični veterinarski
podporočnik — bo sama poezija.

— S prisiljenimi rimami — je rezko odvrnila nevesta.
Ko je puščal vlak za seboj vrsto mahajočih robcev, je
strmela liki samogib predse in se hladno nasmehnila.

— Si utrujena, Iluška?

— Sem.

— Sediva. Nič mi ne rečeš.

— Pustite me na miru.

Profesor je prosil soseda za vozni red. In ga je
pregledoval.

Ponoči sta izstopila v velemestu. Ko je soprog kazal
kovčege in dežnike, ki naj se nalože v hotelski omnibus,
je ona opazovala nebo. Čudovito. Celo bedasto nebo si je
bilo nadelo bajen, z zvezdami vezen životec.

— Ta soba gleda na sever je ugotovil profesor,
čim je vstopil. In že je povedal Virgilov slih. Sobar ga je
prosil, naj se vpišeta v obrazec. Iluška je odrevenela na
stolu in zavistno gledala žensko, ki je prinesla vrče s toplo
vodo.

201

Dala si je sneli klobuk in sleči jopo.

— Ljubezen moja! — se je slinil soprog.

Ravnodušno ko samogib je na vsa vprašanja odgova¬
rjala z «da» in «ne».

— Te srajce sem kupil narejene in jih plačal po štiri¬
deset lir, so pa kakor ulite na meni.

Ruška je srajce pogledala.

— Vzel sem tudi spodnje srajce seboj. Tudi poleti jih
ne odložim.

Ruška je občudovala spodnje srajce.

— Kovčeg je videti majhen, ali . . .

Iluška se je čudila, da je kovčeg tako neverjetno pro¬
storen.

— Sedaj pa v posteljo.

Nevesta se je začela odpenjali.

— Joj. počakaj, to veselje prepusti meni.

Dala se mu je sleči kakor zdravniku, ni je bilo sram,
ni zardela in se ni branila. Izgubila je bila voljo.

Ko je bila čisto gola, se je profesor začudil neki po¬
sebnosti; posebnosti, ki jo imajo vse ciganke nekega ple¬
mena. V Parizu je bila spoznala v delavnici montparna-
škega slikarja ciganko, ki mu je bila za model: bila je
povsem obrita in je imela za vratom obesek z očesom
med dvema križcema. Odtlej je tudi ona skoraj sleherni
dan zabrisala živalsko senco pod šibkim dekliškim tre¬
buščkom.

— Te stvari mi pa niso všeč! — jo je s prisiljenim
nasmehom opozoril soprog. — Podobno je, kakor bi bila
imela kakšne zajedavce, katerih se ni mogel angleški
kralj Karel H. nikoli iznebiti.

Ni mu odgovorila. Kak drugi moški bi bil ob odkritju
te gladke, skorajda aseksualne golote, ki jo je britev napra¬
vila otroško, obstal pred čislostnim čudežem.

Profesor se je zavedel, da je bil prestrog in jo je polju¬
bil na čelo:

— A m o r n o n t a 1 i a c u r a t. Ljubezen ne porajta
za take reči. In jel se je slačiti. Nikljevo uro je položil
na omarico in ji ovil črno vrvico trikrat okoli s tako
mirno previdnostjo, kakor estetski slaščičar, ki vliva le-

205

popisne besede na torto. Suknjič je obesil čez stolovo na¬
slanjalo.

Medlem je pa pomislil, da je prišel nerodni trenutek in
mu je bilo žal onih časov, ko je užival knez j us primae
noctis in je svojim ljubljenim podložnikom prihra-
njeval neprijetno delo.

— Kaj delaš? — je vprašal Iluško, ki je stopila s po¬
stelje, da bi si oblekla pižamo iz rdeče svile.

— Češem se.

Okoli toaletne mizice je bila slaba razsvetljava. Zavla¬
čevala je. Ko je bil profesor v spalni srajci, jo je vprašal:

— Si še tam?

.— Kakor vidiš.

Med glavnikom in lasmi so se kresale iskrice. Ej,
kako se je zanimal Mavro za elektriko v njenih laseh!

V hotelski sobi, iz katere sta videla Donavo in je bil
Marjetin otok podoben cvetličnemu šopu, jo je hotel sam
počesati.

— Iskre! — je vzkliknil profesor. — Nesmiselno je;
saj se počešeš jutri.

Pa jo je zvlekel v posteljo.

Sleci si hlačke, Iluška. Ženska v pižami mi ne ugaja
Podobna je pederastu.

Potegnil je odeje do vratu, jo pritisnil s kosmatimi
rokami na porasla prša in jo obrsnil s silnimi mero-
vinškimi brkami ob obraz.

— Ne, nocoj ne — je zakričala Iluška, prekrižala noge
in jih ovila kakor vrv.

— Pač — je zasopihal, žvečil sline in ji poskušal s
kolenom spraviti nogi narazen.

— Pusti me, utrujena sem!

A hotel jo je po vsej sili, ker bi pomenilo zakonolom-
stvo, če bi spal z devico.

Samo s poštenimi deklicami, ki jih peljejo pred oltar,
in z veščami, ki te odvlečejo s ceste naravnost v pri-
stenek, se lahko kar tako, brez nežnega pripravljanja,
svoje opravi.

Pritisnil jo je s svojo težo. Obrnila je obraz na stran,
da bi se ubranila zopernega vonja po žaltavi briljantini,
ki mu je puhtel iz strešičastih brk, in medtem ko se je

206

mož obupno trudil, da bi se pravilno izkazal, je čitala na
nasprotni steni v štirih jezikih natisnjeno obvestilo:

«Lastnik je odgovoren samo za vrednosti, ki se izroče
pri blagajni. Kdor ne zapusti sobe pred štirinajsto uro,
mislimo o njem ...»

Ko je profesor opravil, se je pogreznil ves poten v
čiste rjuhe.

— Spiš? — je kmalu nato vprašal ženo.

Melita je gledala v spominu planinsko jezero z ve¬
likim šopom kakor blazina mehke arnike; čudovito, ne¬
skončno nebo in moža, ki ga je bila vzela iz ljubezni, ki
se mu je vdala iz ljubezni, da so se ji docela zmedli vsi
čuti; ljubezen jima je tako čudovito spojila telesi, da sta
bili združeni v eno samo, ne da bi vedeli, kako sta se
spojili. Tako se je čutila njegova, da se ji je zdelo Mavrovo
meso njeno meso, kakor da je to resnično le tedaj ona
sama in da je življenje resnično življenje edino tedaj,
kadar si jo vzame Mavro.

Vzdihnila je.

— Na kaj misliš? — jo je vprašal profesor in jo prijel
za prsi.

— Nate.

# * *

Muzeji, orožarne, knjižnice; pošiljala sta razglednice,
kupovala darila, se slikala na Trgu sv. Marka v dvoje z
vsemi golobi naokoli.

Koncem drugega Ledna sta bila doma, v tisti veliki,
še precej okusno urejeni hiši, kamor je prinesel soprog vse
knjige ter sprejemal tovariše in dijake.

Neko jutro je Iluška srečala Mavra.

— Pustila si rasti lase?

— Res. Pomeščaniti se mislim. Ne kadim več.

On je bil bled in zdelan od prekvartane noči.

— Si zadovoljna s soprogom?

— Še kar gre.

In se je smejala.

— Te ima rad?

— Še med jedjo me hoče neprestano poljubovati.
Meni pa ni do poljubov s paradižnikovo omako.

207

- To so vse njegove napake?

, — Vse.

— Torej si zavidanja vredna. Se čutiš srečno?

— Gotovo. In ti?

— Jaz sem pa premaganec, siva postava, nepotrebno
bitje. Nikoli nisem občutil veselja zmage; zato sem pre¬
maganec. Moje ljubezni niso bile zmage, ker sem vedno
trpel ljubezen: trpel sem ljubezen vznemirljive igralke,
trpel sem ljubezen najčistejše deklice.

Pa si me vendar imel rad.

— Ne vem.

— Ljubil si me še, ko si rekel, da me sovražiš. Lju¬
bezen se lahko hlini, sovraštvo pa ne. In kaj počneš sedaj?

— Svojo nesrečo nosim na sprehod.

— Tvoja nesreča je nekoliko živčna; izčrpal si živce,
a to je bolezen, ki se zdravi z mrzlimi tuši in kakšnim
praškom.

— S smodnikom. Ne preostaja mi nič drugega, kakor
da grem.

— Da greš?

— Volja me je, da se ubijem.

— Besede.

— Ničesar več nimam.

— Vse življenjie imaš pred sabo.

— Zato se hočem ubiti. Počemu mi bo še vse živ¬
ljenje. Preveč je tega. Zbogom.

In ni ga videla več.

V hišo so prihajali mnogi mladeniči po svet, da jim
je profesor presodil znanstvene probleme in duhovne kri¬
ze. Bledolični mladenič z dolgimi lasmi in upadlim obra¬
zom prizadevnega onanista, je pripravljal doktorsko tezo
o ločitvi zakona s filozofskega stališča.

— Čudim se, gospod profesor, kako to, da se protivite
ločitvi, ko ste vendar poročili ločenko.

— Poročil sem ločenko sui generis, posebne vrste
— je pojasnil marljivi učenjak za orientalsko zgodovino. —
Ločitev predpostavlja zakon, a zakon predpostavlja co-
niunctio m ari s et foe mina e, to je združitev moža
in žene. Zakon tiste, ki je postala potem moja žena, se je
sklenil po postavah, a ne tudi z dejanjem: poltenega zdru-

208

ženja pa ni bilo. V resnici sem poročil deklico. Moja žena
je bila poročena in ločena devica.

Orientalistove izjave so šle po univerzitetni veži od
ust do ust; mladeniči so jih sporočili gospodičnam, go¬
spodične profesorjem.

— Kaj se muzate? — je razdraženo ugovarjal docent
za grščino, — Tudi jaz verjamem, da je dobil ženo nedo¬
taknjeno. Če bi ne bilo tako, bi bil to opazil. Mož kakor
Mansueto Birri, ki žene svoj skepticizem in znanstveni
dvom tako daleč, da raziskuje devištvo Gengis-Khanove
matere, ki je živela pred 700 leti, in se mu je po 700 letih
posrečilo z modroslovnimi in anatomičnimi dokazi ugo¬
toviti, da mati velikega mongolskega zmagovalca ni bila
devica, tak mož da bi ne mogel spoznati devištva, žene,
ležeče z njim v postelji?

12

Minevali so sivi dnevi, enolični večeri, brezupne noči.

— Ko dobiš dete, se ne boš več dolgočasila! — ji je
upajoče dajala Donatella pogum.

— Otrok ne bom imela.

Ni jih marala. Njeno edino dele, njeno pravo dete je
bilo tisto, ki bi ga bila morala roditi iz ljubezni; tisto,
katero je bil umoril v beli budimpeštanski kliniki kirurg
z zlatimi zobmi.

Šivilje je niso zanimale, družba je ni mikala. Vse se ji
je zdelo tako pusto, obrabljeno, zoprno! Čutila se je rojeno
za nepredvideno, času neprimerno.

— Neki deček je to prinesel za gospo — ji je javila
nekoč služkinja, ko se je vrnila, in ji izročila ljubko
pleteno košarico.

Odprla jo je. Živa želva z oklepom, ki se ji je bleščal,
kakor cigaretna škatla iz želvovine, je začudeno meži¬
kajoč zmezila osuplo glavo.

14

209

— Ni bilo poleg nobenega pisma?

— Ne, gospa, nič drugega, razen naslova.

Spoznala je pisavo.

— Ali gospa ne odloži klobuka?

— Pojdem zopet ven.

A ko jo je gnala temna slutnja nazaj ven, je prišel
domov mož in ji izročil večernik. Med dvema črnima ro¬
bovoma se ji je oko prijelo imena:

MAVRO MAURI

naznanja lastno smrt. — Pokopljejo ga jutri ob pet¬
najstih. — Na grobu ne mara ne zelenja ne govorov.

Gospa se je naslonila na režanec. Na drugi strani časo¬
pisa je bil popisan samomor mladeniča, ki je splezal na
prazen zidarski oder v eni glavnih ulic, začel pljuvali na
nedeljsko množico, nato pa je pometal Ija dol klobuk,
suknjič, čevlje, a nazadnje se je pognal z višine tretjega
nadstropja še sam in obležal ko potanec.

Iluška toliko da je še trpela. Čutila se je kakor ra¬
stlina, kakor organizem brez duše. Učila se je plesa, hodila
na rajanje v klub, ki ni bil na najboljšem glasu, kjer je
spoznavala mlade lahkoživce in dame s stalno tarifo (ko-
kote), kakor tudi s spremenljivo tarifo (dostojne gospe).
Občevala je v nekaterih salonih, se udeleževala čajank,
sklepala površna prijateljstva in sprejemala redke, puste
obiske.

— Gospo žele — je naznanila neko junijsko jutro
služkinja in ji izročila vizitko.

Iluška jo je prečilala in vrnila.

— Profesorica Miceli? Profesorica? Gotovo bi rada
gospoda profesorja.

— Ne, gospa, z vami bi rada govorila.

— Kakšna pa je?

— Srednjih let, čedno napravljena, polna okrasja.

— Naj vstopi.

Obiskovalka je stopala skozi salon sigurno kakor
mondenka in se je opravičila, da prihaja nepričakovano.

210

ne da bi bila prosila za sprejem. Toda njena kočljiva
naloga . . .

— S čim vam lahko ustrežem? — je nepotrpežljivo
vprašala Iluška.

Gospa je govorila o lastni, v prejšnjih časih zelo
imoviti rodbini, ki jo je nato preganjala nesreča; naštela
je nekaj akademsko naobraženih sorodnikov, nekaj na
visokih položajih in bogatih, ki so ji pripomogli, da se
giblje v širokem krogu znancev, v najboljših rodbinah
in med resnejšimi možmi.

— Bavite se gotovo z dobrodelnostjo? — jo je pre¬
sekala Iluška.

— Cisto točno to ni.

— Potem ste pokroviteljica kakšne pobožne ustanove?

— Pobožne ravno ne — je jela dama svoje malce
jecljajoče besede s krivuljastimi kretnjami pojasnjevati.
— Izrazim se bolje.

— To imam rajši.

— Znanec, ki prihaja v mojo hišo med drugimi «od-
ličnejšimis osebami, neki gospod, ki mu za sedaj zamol¬
čim ime, goji do vas veliko simpatijo.

— Me veseli. In to pripoveduje vam?

— So stvari, ki se ne morejo povedati naravnost pri¬
zadeti osebi, če ima moža, ime, položaj.

— Pojdite naprej.

— Ta gospod je lep mož, ne več prav mlad, a pri¬
jeten, eleganten in bogat.

— Kje me je videl?

— Večkrat je šel za vami, še potem, ko ste že bili
gospa Mavri.

— Tedaj veste tudi to?

— Vem vse.

— Lepo. Ali vaša obrt se mi zdi dokaj dvoumna.
Oprostite, toda . . .

Kar lepo povejte, gospa. Vse gospe, s katerimi go¬
vorim prvikrat, kakor danes z vami, me najprej žalijo,
potem pa spremene naglas.

— Jaz ga ne bom. Kaj hočete torej?

— Gospod, o katerem sem z zadovoljstvom govorila,
bi bil zelo vesel, če bi vas videl v prihodnjih dneh na

14*

211

mojem domu; na primer jutri popoldne ob treh. In ker
bi vam zelo rad vidno izkazal svoje nagnjenje, bi si do¬
volil pokloniti kak dar, če bi mu le hoteli privoščiti nekaj
popoldnevov; kakšno darilce: umetniški predmet, okrasek,
nekoristno malenkost. Ker pa ni gotov, da zadene vaš
okus, bi mu bilo ljubše, da si stvarco sami izberete, in
bi vam poslal v ta namen po meni za vsako popoldne po
pet sto lir.

Iluška je damo poslušala, ne da bi trenila z očmi.

Stanujem v zelo dostojni hiši in neznani ulici; vra¬
tarjev ni; greste kar do prvega nadstropja; na vratih je
zapisano: prof. Miceli, pouk v ritmični telovadbi. Vidite,
da ste popohloma varni.

Vzela je iz juhtne listnice majhno, doma narejeno
vizitko z naslovom, litografiranim v angleški kurzivni pi¬
savi.

— Tu je moje ime in naslov. Jutri ob treh bo gospod
pri meni in vas bo vse popoldne čakal.

— Porečete mu, naj ne izgublja časa.

— Bil bi preveč razočaran. Nič mu ne porečem. Ča¬
kal bo.

— Se vam večkrat zgodi, da dobite taka naročila?

— Zal, večkrat.

— In kaj odgovarjajo druge gospe?

— Tisto, kar ste mi odgovorili vi, samo s kakšno ina¬
čico. Tedaj milo prigovarjam in čakam.

— Zaman?

— Redke so, ki ne pridejo.

— Morajo biti že lačne.

— Ni treba, da žive v pomanjkanju; dovolj je, da si
žele še več. Aristokratske gospe, žene obrtnikov, višjih
uradnikov, državnih nameščencev mi prihajajo v hišo; in
ne vedno iz potrebe. Včasih so le radovedne.

— A pridejo samo enkrat.

— Vse mislijo, da pridejo enkrat samkrat, ker jih ra¬
zlika mika in bi rade samo proučile novo okolje. Pa pri¬
dejo še. Zgodi se, da jih le s težavo odpravim.

Iluška se je lahno zdrznila.

— Moj mož.

212

Profesor je vstopil s celini kupom knjig, ves svečan
v telovniku, ki se mu je zapenjal do vratu.

— Oprostite — se je opravičil in približal. — Nisem
vedel, da imaš obisk.

— Gospa ... — je v zadregi zaječala Iluška.

— Potrebno mi je bilo nekaj poizvedeli — je segla
obiskovalka vmes — zaradi nekega vozača, ker sem mislila,
da je pri vas. A vaša gospa soproga mi je zadevo že po¬
jasnila. Blagovolite mi oprostili.

In je vstala.

Poldne. Profesor je navil nikljevo uro, ki mu je šla
že trideset let, na da bi se enkrat ustavila.

— Red in metoda tudi v neznatnih rečeh — je pri¬
digal. — Ce hočeš postreči z rižotom opoldne, ga moraš
osemnajst minut poprej pristavili. Naj omenim še banane:
reci dekletu, naj ne kupi nobene več,

— Meni pa tako ugajajo!

— Slabo je to. Vsakogar naj rede sadovi njegovega
okraja. Po tisočletni zapuščini smo se prilagodili našemu
podnebju in se navadili sadov naše zemlje. Spremembe na¬
ravne prehrane so enakovredne s protinaravnimi dejanji.
Upoštevati pa je treba še to, da stanejo banane denarce. ..
Saj res: ne razumem, čemu smo plačali ta mesec več
elektrike, kakor prejšnji; dnevi so dolgi in . . .

— Pregledovalec se je moral zmotili.

— Pomot ne sme biti. Je obed pripravljen? Odslej,
Iluška, boš morala gledati, da bodo obedi pripravljeni
opoldne in ob sedmih zvečer.

— Ob sedmih je še dan.

— Prav zato.

— Ce bi bilo treba iti v gledališče, bi razumela, a to
se nikoli ne zgodi.

Soprog je natančno nameril stekleni zamašek, da se
je žlebiček prilegel v brazdico za štetje kapljic in je na¬
kapal običajno količino rabarbare in encijana.

— Ena, dve, tri. Kako praviš? Pet, šest. Gledališče?
Osem, devet, deset. Saj veš, da mi delo . . . Dvanajst, tri¬
najst ... ne dopušča zapravljali večere pri javnih pred¬
stavah.

— Tri ure, kaj je to?

213

— Treh ur svoje noči pa že ne žrtvujem za lahko¬
miselne reči.

— A bilo bi prav, če bi jih žrtvovala jaz.

— Prostor za ženo je vel in tumulo vel in
L a 1 a m o : ali v grobu ali v postelji.

— Izbira ni vesela.

— In ta avtni katalog?

— Pred tremi mesci si mi obljubil avto.

— V medenih tednih se krasimo z bogatim perjem in
lepimi besedami. Je to biološki, vsem živalskim vrstam
skupni zakon..

— Si bila zunaj?

— Da. Kupila sem si dežni plašč.

— Nepotrebni stroški. Ce gre dež, ostani doma: do mi
man sit, lan a m fecit: ostala je doma in predla
volno.

— In če človek mora ven?

— Dežnik, tradicionalni dežnik, tako popolna priprava,
ki je ni bilo treba od iznajdbe pa do danes nič spreme¬
niti. Moje gumijaste anidropodoteke? — je vprašal služ¬
kinjo.

— Kako so rekli gospod?

— Gumijaste anidropodoteke, ki jim pravijo neizrečno
po barbarsko galoše, vrhnji čevlji; anidropodoteke, pravim
jaz, naj bodo za ob dveh pripravljene.

— Tako sonce, pa galoše?

— Lahko, da bo šel dež. Treba mu je priti v okom.

❖ *

Ko je mož odšel, je hodila po prostornem stanovanju,
bogatem na pohištvu, a brez prisrčnosti, in poslušala od¬
mev svojih korakov, kakor v zapuščeni hiši. Sla je na
cesto, zaneslo jo je v mestno središče. Na cestah je bila
gneča; trgovine polne ljudi, ki so kupovali za na morje
in planine. Ostala bo vse poletje v mestu ali pa prebije
kvečjemu kak dan v kakšnem pustem gnezdu, do kate¬
rega je pol ure z vlakom, v enem letovišč za davčne
uradnike v pokoju in za babice, ki si delajo same klo¬
buke.

214

Skozi z rožami okrašene Baraltijeve šipe je videla
običajne osebe srkali ledene pijače: okolje, ki spominja
vedno bolj na «staro Anglijo«, kjer so videli žene, ki jih
zabavajo, kakor zakonske žene, in kjer pomežikujejo moški
gospodičnam: «imam resne namene« in kjer se postavljajo
razumniki, ki imajo dušo zavojito, kakor gosja igra, s sinje
vezanimi, le s pomočjo Društva za žensko kulturo izda¬
nimi knjigami.

Holela je že prestopili prag. Pa se je ustavila. Hitela
je skozi prehod, se ustavila pred izložbami s punčkami,
ki so imele začudene, njenim podobne oči; hodila je ob
mračnih muzejih in vstopila h Casanovi, da malo pogleda
modne žurnale.

Modne? Kaj hoče s tem?

Zalezoval jo je mladenič, a ko ji je pogledal v žalostni
obraz, ga je minilo.

Vrnila se je domov. Obed, pošteni razgovori, čilanje
časopisov, nazadnje spalnica; a ker ni bila ne sobota, ne
četrtek, ni imel mož nobene skomine.

Ponoči ni mogla zaspati. Poletje ji je dahnilo nemirno
koprnenje po božanju v kožo. Vstala je, hodila napol naga
po stanovanju, odprla okno, ki je gledalo na vrt, in izpo¬
stavila prsi in vrat rosi, vonjavemu zraku, nebesni modrini.
Z drevesa je spuščal slavček po kapljicah glasove, ki so
odmevali od veje do veje in se vpletali v zbor šelesta po
listju v vetru.

Vsa drhteča se je vrnila v posteljo.

Drugo jutro je našla v salonu vizitko profesorice za
ritmično telovadbo: doma narejeno vizitko z litografira-
nim naslovom v angleški kurzivni pisavi. Ulica, ki je ni
poznala.

Ko je soprog popoldne odšel, se je odpravila še ona.
Bili so dnevi doktorskih izpitov.

Poletje je bilo milo, kakor pozna pomlad. Pogledala
je na uro. Tri.

Ob tej uri je tolažila dobrosrčna profesorica za rit¬
mične vaje njenega neznanega častilca, ki jo je hrepeneče
pričakoval.

Ubožec! Ne več prav mlad, a prijeten, eleganten,
bogat.

215

Kupila je šopek vrtnih ciklam in ga zataknila za pas.

Ljubavni parčki so lezli v hrib. Avtomobili so zapo¬
vrstjo hiteli proti dirkališču. Visoka, četverovprežna sta-
ge-coach z bleščečimi konjeniki, je veselo prižvenkljala
mimo.

Pa ona! Mar ima kakšno zabavo! Edini nenavadni
dogodek je bila ona ponudba denarja. Vdati se neznancu.

In vendar bi se ji le prileglo, če bi poskusila, pogle¬
dala, si napasla radovednost in se postavila nepredvide¬
nemu po robu.

— Vse mislijo, da pridejo enkrat samkrat — je bila
hudomušno rekla vneta profesorica za ritmično telovadbo,
— pa pridejo še; enkrat poskusiti se pravi začeti.

Čutila se je malo utrujeno od sonca, prahu, dolgočasja.
Mimo je privozil taksi. Dvignila je sončnik in ga ustavila.
Bolje, da se vrne domov.

Mož je hitro sprožil taksametrovo zastavico in se
sklonil, da bi slišal, kam naj pelje.

Iluška mu je mislila dati svoj naslov. Potem se je
obotavljala. Naj sc vrne domov, v tiste puste sobe, kjer
odmevajo koraki v tesnobnem nedostajanju prisrčnosti!

Pobrskala je po žepu in iskala doma izdelano vizitko
z naslovom, napisanim z angleško kurzivno pisavo.

Ni je bilo. A spominjala se je še prav dobro besedila.
Povzpela se je na stopalo in velela tiho, kakor bi se bala,
da bi je ne slišal vozač:

— Ulica Carolina Invernizio, devetnajst.

KONEC

216

‘čitigvilli

Psevdonim je to. Pravo ime pisatelja „Osemnajst-
karatne device" je Dino Segre. Rodil se je 1895. leta v
Turinu. Vkljub njegovi veličini in popularnosti oko zaman
išče njegovo ime po modernih italijanskih slovstvenih
zgodovinah. Niti najnovejši ogromni dikcionar ga nima
zabeleženega. Vzrok za to iščimo v njegovem popolnoma
kozmopolitskem nastrojenju, v preveliki iskrenosti in po¬
gumu ter v redki objektivnosti, ki ne pozna niti domo¬
vinskih meja. Izbrisati se pa ne dajo neštevilne kritike,
napisane v samih superlativih po najrazličnejših italijan¬
skih, francoskih, nemških, španskih in drugih časopisih in
revijah, ki poveličujejo njegove stilne vrline, zvonko hu¬
moristično struno in izvirno duhovitost. Cela vrsta kritikov
se je kosala, kdo ugodneje prikaže vrednost njegovega
literarnega dela: Marco Ramperti, Curio Mortari, Riego
Girola, Angiolo Paschetta, Guy Griinhut, Cesco Tomaselli,
Gino Giulini, Mario Sandri, Alberto Bertolini, Giacomo di
Valbruna, Vanna Piccini, Giovanni Scalfaro, Nino Gulizia,
Guido Cremasco, Charles Zappia, Greste Frisoli, Lorenzo
Bau Bonaplata, Leonida Repaci, Giacomo di Belsito,
Ernesto Daquanno, Angelo Frattini, Lino Piazza, Ugolino,
A. L. Fiorita, Mario Sogliano, Giacomo Etna, Paolo di
Giovanni, itd.

Bil je apolitičen človek, ki je v svoji avtobiograjiji,
izdani v knjigi „Mammiferi di Lusso" (Luksuzni sesalci)
s pravo bratsko ljubeznijo zapisal, da smo Jugoslovani
simpatičen narod brez mržnje. O nas je objavil več nežnih,
prijateljskih člankov. S spredaj omenjeno zbirko novel je
začel izdajati svoje feljtonistično delo, polno ljubezenskih,

erotičnih motivov, ki padajo v dobo, ko se je pripravljal
„miselni roman“, da izpodrine ljubezenskega na sami
podlagi osnovnih spisov o morali, družbi, komunizmu in
monarhiji. A občinstvo se je nove smeri, melanholije,
dlakocepenja, razprav, kmalu naveličalo in hlastnilo z
nepopisnim navdušenjem po Pitigrillijevih delih; hitro
je spoznalo, da odtehta vesela in glasna Rabelaisova
filozofija tisočkrat Schopenhauerjevo in Kantovo. Piti-
grilli je genijalen, mladosten, pester, neizčrpen, a pred¬
vsem zabaven, neverjetno zabaven humorist.

Nato so kar zaporedoma izhajala dela: Čistostni pas
(la Cinfura di Častita). Kokain (Cocaina), ki je izšlo že
v 80.000 izvodih, nadaljnja zbirka novel „Zalitev sramu“
(Oltraggio al Pudore), Osemnajstkaratna devica (La Ver-
gine a 18 Čarati), Pottov poskus (L’Esperimento di Potf)
itd. Zaradi nepričakovanega uspeha je bil kmalu deležen
silne zavisti tekmecev, ki jih je pustila čitajoča publika
na cedilu.  K melanholijo zaviti neoromantiki s črnimi
kravatami, mladoletni superesteti, ki ne znajo doseči čiste
umetnosti, ne da bi kršili skladnjo in slovnico, tako zvara
veseli pisci, ki zabavajo na turoben način, osi tisti, ki
zaman čakajo na objavo soneta ali povestice, nadalje
sploh vsi, ki so se prevarili v literaturi, in — kakor pravi
Marco Ramperti, ■— vsi netopirji v kritiki, so vstali proti
njemu.

Pitigrillijeva dela so si utrla pot po vsem literarnem
svetu. Sicer so v erotičnem vprašanju marsikje nekoliko
drzna, a nikjer plehka. Povod za to drznost je treba iskati
v pisateljevem odkrivanju globljih tajen ljubezenskega
življenja. V svoji ostroumnosti daje svojim osebam naj¬
prej dušo in mozeg, nato šele v obraz poteze, ki jim
pristajajo. Satira se z vsako novo vrsto stopnjuje in trže
vse, kar sreča na poti. Povsod sama gracija; zastrupljeni

cinizem in zbadljivi skepticizem plava samo na površju
brez zlega namena. Pitigrilli je mladenič, ki se smeji vsaki
stvari, ker mu čas in ljudje ne dopuščajo, da bi izobli¬
koval čustvenega pesnika, ki prebiva v njem in kateremu
se odkrivajo vedno nove, prelestne podobe. On sanja o
svetu, kjer ni predsodkov in vlada samo bratstvo ter žarko
veselje do življenja. Piše delicijozno; vedri in življenja
polni so mu stavki, ki vse zabavajo in se ob mnogih
zamislimo. Zlasti njegovi dvogovori so spretni in naravnost
vzorni. Njegovi aforizmi, globoka ironija, francoska duho¬
vitost in drznost „sans gene“, vse odseva duha, ki ne
izhaja iz veje nobenega genealogičnega drevesa. Njemu
nasprotni kritiki so edino tisti, ki skušajo pod etičnimi in
estetičnimi pretvezami vriniti svoje blago; prapor naj jim
pokrije revščino. Vse njegovo delo je čista umetnost,
svobodna umetnost, ki ji ni mar mumificirana morala.
Veliki Oscar Wilde, ki je bil pristaš čistega 1’art pour
l’arta in vzvišen nad socijalnimi in moralnimi problemi
sv cje dobe, je dejal, da so nemoralne tiste knjige, ki so
sl bo pisane. Namen Pittigrillijevemu pogumu je, da bi
vntd v ljubezen prvotno iskrenost; zato sega po njegovih
delih v prvi vrsti ženski svet in mladina. Proza mu pra¬
sketa kakor umetni ogenj in se bori proti hinavščini in
konvencionalni morali. Z izredno lahkoto nam niza res¬
nične življenjske analize in hkrati neprestano zabava.
Aristokratsko in elegantno prehaja iz filozofskega tona
v nonšalantno pripovedovanje. Trdo resnico pokazuje z
nedolžnim obrazom, da sproti tolaži. Vodilje so mu vse
stvarstvo obsegajoča človečnost, realizem in tragika, ka¬
terim podreja tudi kak preživ odstavek, ob katerem pre¬
tirani moralisti zamiže in zavihajo nos. V posesti ima
lepo humoristično, nekoliko jedko, a gotovo razumno in
solidno žilo.

Pitigrilli spominja v marsikateri svoji potezi na
severnoameriškega humorista Marka Twaina, mojstra
grotesknih kratkih povesti, na angleškega pisca humori-
stično-satiričnih romanov Thackeray-a, na finega humorista
Lauorenca Sterneja, Angleža z bujno fantazijo, na fran¬
coskega komediograja in romanopisca Tristana Bernarda
in druge. Živel je mnogo v tujini, zlasti v Parizu, a ostal
mu je specifično njegov genre: oseben in samobiten. V
stilu in dikciji ne hodi po stopinjah tujih vzorov: nikjer
ne naletimo na sledove čudovite Pitigrillijeve proze. Nje¬
govi stilistični anagrami, inverzije moralnih vrednot, pri¬
mere, metajore, paradoksi, tvorijo skupen mozaik brez
predhodnikov, svojstven humoristični način, neprekosljiv
in oddaljen od ene in druge šole.

Angelo Frattini je zapisal v „11 Secolo Illustrato" :
Danes je Pitigrilli edini italijanski humorist, najzabavnejši
evropski ironik. Med vsemi italijanskimi pisci ga največ
čitajo. V popolnosti dosega Guida da Verona, slavnega
pisca mondenih in kozmopolitskih romanov.

V Ljubljani, pred božičem 1940.

dr. Janko Tavzes

00000511741

NARODNA IN UNIVERZITETNA

knjižnica