Meje politične Ljubljane so točno določene; bolj 
težko pa je omejiti vpliv gospodarske funkcije Ljub 
ljane na okolico. Ta omejitev zavisi od najrazličnejših 
faktorjev (naseljenost in zazidanost mesta in okolice, 
aglomeracija prebivalstva, osebni promet itd.). 
Gospodarski razvoj vsakega področja je v tesni zvezi 
z gibanjem prebivalstva. Poleg prirodne kakovosti in 
lege gospodarske pokrajine odloča pri oblikovanju 
njenih gospodarskih in socialnih prilik predvsem kva 
litativni in kvantitativni sestav prebivalstva.1 S tem v 
zvezi pa je tudi vprašanje delovne moči. 
Potrebno delovno moč pa lahko črpa iz dveh virov: 
s povečanjem lastnega prebivalstva (t. j. s prirodnim 
prirastkom), z doseljevanjem iz drugih krajev in z 
dnevnim dotokom. V okviru študij nas zanima samo 
dnevni dotok, to se pravi, koliko delavcev, ki bivajo 
izven Ljubljane, pride zjutraj na delo v Ljubljano in 
se po končanem delu (zvečer) vrača domov v okolico. 
To število se je v poslednjem času iz različnih vzrokov 
(n. pr. moderna prometna sredstva) jako povečalo. 
Najenostavnejšo sliko gospodarske funkcije Ljub 
ljane nam nudi statistika poklicev.2 Za leto 1910. na 
vaja za Ljubljano 6414 resničnih zaposlencev v indu-
strijsko - obrtni stroki,* t. j. 1537%, s svojci pa 
10.788 (25'85 %).3 Prva jugoslov. drž. statistika pokli 
cev iz leta 1921. beleži 7328 oseb, zaposlenih v indu 
striji in obrti (t. j. 1375 % celokupnega prebivalstva 
Ljubljane), z družinskimi člani pa 12.599, ali 2363 %.4 
Torej napram letu 1910. padec za 1'62 % pri resničnih 
zaposlencih. Ista statistika iz leta 1931. pa navaja za 
Ljubljano 9121 resničnih zaposlencev, t. j. 15'26 %, 
torej porast za 1793 (1*81 %) pri prirastku 6471 ljudi 
(10'82 %);5 vendar pa odstotek iz leta 1910. še ni bil 
dosežen. Ako vzamemo v poštev še svojce zaposlencev, 
bomo videli, da je živelo leta 1931. od industrije in 
obrti 14.948 (25'03 %) Ljubljančanov. Če pa se ne 
oziramo na politično mejo Ljubljane in vzamemo v 
pretres Veliko Ljubljano s kasneje priključenimi ob 
činami Vič, Zg. Šiška in Moste, skupno 77.951 prebi 
valcev (brez manjših drobcev iz občin Dobrunje, Jezica 
in Polje — radi lažjega računanja), se bo odstotek v 
industriji in obrti zaposlenih precej dvignil. V tem 
primeru izkazuje ista statistika 13.772 (17'66%) res 
ničnih zaposlencev, s svojci pa 23.249 (29'82 %). Po 
drobno razporeditev po poklicih nam nudi tabela št. 1. 
* Brez gostilniške obrti. 
DNEVNI DOTOK INDUSTRIJSKEGA DELAVSTVA 
226 KRONIKA 
V LJUBLJANI ZVONE HOČEVAR 
Tabela št. 1. 
Ljubljana po poklicu prebivalstva v letih 1910. -1931. 
Leto 
1910. 
1921. 
1931. 
Skupina poklicev 
I. Poljedelstvo in gozdarstvo 
II. Industrija in obrt 
III. Trgovina, kredit in promet (z gostilniško obrtjo) 
IV. Javni in vojni nameščenci ter „svobodni poklici" 
Skupaj 
I. Poljedelstvo in gozdarstvo 
II. Industrija in obrt 
III. Trgovina, kredit in promet (z gostilniško obrtjo) 
IV. Javni in vojni nameščenci ter »svobodni poklici" 
Skupaj 
I. Poljedelstvo in gozdarstvo 
11. Industrija in obrt 
III. Trgovina, kredit in promet (z gostilniško obrtjo) 
IV. Javni in vojni nameščenci ter »svobodni poklici" 
Skupaj 
Resničnih 
zaposlencev 
število 
755 
6.414 
5.962 
13.491 
26.622 
737 
7.328 
7.842 
17.751 
33.658 
743 
9.121 
8.247 
17.190 
35.301 
v °/o 
1-81 
15-37 
14-29 
32-33 
63-80 
1-38 
13-75 
14-71 
33-49 
63-33 
1-24 
15-26 
13-79 
28-75 
59-04 
1 
Svojcev 
število v °/0 
619 
4.374 
4.856 
5.256 
15.105 
616 
5.271 
6.700 
7.049 
19.636 
807 
5.827 
7.556 
10.274 
24.464 
1-48 
10-48 
11-63 
12-61 
36-20 
li6 
9-88 
12-56 
13-07 
36-67 
1-35 
9-78 
12-64 
17-19 
40-96 
Skupaj 
število 
1.374 
10.788 
10.818 
18.747 
41.727 
1.353 
12.599 
14.542 
24.800 
53.294 
1.550 
14.948 
15.803 
27.464 
59.765 
v % 
3-92 
25-85 
25-92 
44-94 
100-00 
2-54 
23-63 
27-27 
46-38 
100-00 
2-59 
25-03 
26-43 
45-95 
100-00 
Za leto 1938. so podatki črpani iz statistik OUZD, 
Trgovskega bolniškega in podpornega društva ter 
Zbornice za TOI v Ljubljani. Po teh podatkih je v 
ljubljanski industriji in obrti 15.100 zaposlencev. Ven 
dar pa nam navedene statistike ne dajo nikakih po 
datkov o stalnem bivališču teh zaposlencev ter o njih 
svojcih. 
Kolika je gospodarska funkcija Ljubljane, nam bo 
v skrčenem obsegu pokazala pričujoča študija, ki ob 
ravnava najvidnejšo gospodarsko panogo — industri 
jo. Zajela je le 4940 zaposlencev, t. j. 32'71 % vseh v 
ljubljanski industriji in obrti zaposlenih ljudi in upo 
števa le ona podjetja, ki zaposlujejo najmanj 20 de 
lavcev; potrebne podatke o njih stalnem bivališču je 
dalo na razpolago 70 podjetij. Proučavanje (na pod 
lagi osebnih poizvedb) je bilo izvršeno v marcu in 
aprilu 1938. 
Nastane vprašanje, koliki del teh zaposlencev biva 
stalno na teritoriju mestne občine ljubljanske in ko 
liko jih prihaja vsak dan na delo v Ljubljano iz oko 
liških občin. Nadalje nas zanima, kateri deli ljubljan 
ske okolice dajejo največ delavcev in kako daleč sega 
radij njih vsakdanjega prihajanja na delo v Ljubljano. 
Na podlagi podatkov, dobljenih od podjetij, zapo 
sluje vseh 70 podjetij 4940 delovnih moči. Od teh jih 
biva v Ljubljani 3314 (67'07 %), izven Ljubljane pa 
1626 (32'93%). Odstotek izvenljubljanskih je vseka 
kor precej visok, kajti po priključitvi okoliških občin 
so bili k Ljubljani priključeni kraji, ki izkazujejo Ja 
ko velik odstotek v industriji in obrti zaposlenih ljudi 
(Vič 53'06 %, Moste 4491 %, Zg. Šiška 4814%); in 
pretežna večina delavstva, zaposlenega v ljubljanski 
industriji, biva ravno v inkorporiranih predmestnih 
občinah. 
Tabela št. 2 nam nudi podroben pregled zaposlen 
cev, tako ljubljanskih kot izvenljubljanskih, razvršče 
nih po posameznih strokah. (Vrstni red po jakosti 
izvenljubljanskih zaposlencev.) 
Največ zaposlencev, ki bivajo izven Ljubljane, iz 
kazuje tekstilna industrija, namreč 362 (7'33 % vseh 
zaposlencev) in zaostaja za ljubljanskimi le za 0'63 %. 
Drugo mesto je zasedla kovinska industrija, vendar 
pa je tu razlika v korist Ljubljančanov že večja 
(+ 213%). Na tretjem mestu stoji hranilna in 
tobačna industrija; tako visok odstotek gre predvsem 
na račun tobačne tovarne, ki sama šteje 165 izven 
ljubljanskih zaposlencev, t. j. 3'34 % celokupnega de 
lavstva ali 1014 % izvenljubljanskih. Kemična in ke 
ramična industrija (z industrijo kamna) sta zasedli 
četrto, odnosno peto mesto s približno enakim odstot 
kom. Tudi med industrijo usnja in čevljev, ki je na 
šestem mestu, in lesno industrijo (z zamaški), ki je 
na sedmem, ni mnogo razlike (024 %). S poldrugim 
odstotkom zunanjih je zasedla papirna industrija (s 
kartonažo in knjigoveznicami) osmo mesto pred elek 
trotehnično. Najmanj zunanjih zaposlencev je v ti-
skarsko-litografski stroki, saj jih je v devetih podjet 
jih, ki zaposlujejo 588 ljudi, komaj 44 (0'92 % vseh 
zaposlencev, ali 2'70 % zunanjih); to so predvsem 
hlapci, vozniki in podobno. 
KRONIKA 227 
Tabela št. 2. 
I. 
II. 
III. 
IV. 
v. 
VI. 
VII. 
VIII. 
IX. 
X. 
Vrsta industrije 
Tekstilna in oblačilna 
Kovinska 
Hranilna, pijače in tobačna tovarna 
Opekarne, cementna, tov. peči, ind. kamna 
Kemična 
Čevlji in usnje 
Lesna in zamaški 
Papirna, kartonaža in knjigoveznice 
Elektrotehnična 
Tiskarne in litografije 
Skupaj 
Števil
o 
obrato
v 
9 
8 
8 
8 
10 
4 
7 
5 
2 
9 
70 
V Ljubljani 
število 
395 
375 
849 
187 
383 
160 
143 
195 
83 
544 
3.314 
| v •/„ 
7-96 
7-60 
17-19 
3-79 
7-76 
3-24 
2-89 
3-95 
1-68 
11-01 
67-07 
Izven Ljubljane 
število 
362 
270 
254 
159 
154 
135 
123 
78 
47 
44 
1.626 
v % 
7-33 
5-47 
5-14 
3-22 
3-12 
2-73 
2-49 
1-58 
0-93 
0-92 
32-93 
Skupaj 
število 
757 
645 
1.103 
346 
537 
295 
266 
273 
130 
588 
4.940 
v °/o 
15-29 
13-07 
22-33 
7-01 
10-88 
5-97 
5-38 
5-53 
2-61 
11-93 
100-00 
Visok odstotek izvenljubljanskih zaposlencev za 
znamujejo predvsem one industrijske panoge, kjer ni 
potrebna višja strokovna izobrazba, kot je to primer 
v tiskarsko-litografski stroki. 
Preden preidemo k podrobnemu proučevanju loka-
lizacije bivališč zunanjih delavcev, si oglejmo na pod 
lagi karte št. 1 (po občinah iz leta 1931.), koliki od 
stotek prebivalstva je zaposlen v industriji in obrti 
(brez svojcev). V karto so prevzete le one občine, ki 
so dajale tudi v letu 1938. del teh zaposlencev Ljub 
ljani, to pa radi lažje primerjave s karto št. 3. 
Južni del Ljubljanske kotline tvori barje, ki je iz 
razito poljedelski predel. Po statistiki poklicev iz leta 
1931. se giblje odstotek poljedelcev (brez svojcev) v 
barjanskih občinah od 62'59 % (o. Studenec-Ig) do 
96'91 % (o. Pijava gorica); nasprotno pa v nobeni 
barjanski občini ni več kot 25'80 % v industriji in obrti 
zaposlenega prebivalstva. V tem oziru je vsekakor naj 
bolj značilna občina Pijava gorica, kjer karta ne izka 
zuje niti 1 %\ (0'43 % ). — Tako mala udeležba v indu 
striji in obrti ima svoje temelje predvsem v kolonizaciji 
barja. Kajti še pred razmeroma kratkim časom je 
bilo barje prava anekumena in dolgo časa odrezano 
od Ljubljane, ni bilo z njo nikdar v ožjih stikih. O 
priliki kolonizacije so kolonisti itak prišli na barje 
z namenom posvetiti se kmetijstvu. Iz teh vzrokov 
in ker na barju ni prav nikakih surovin, da bi se 
mogla razviti industrija vsaj v najmanjšem obsegu 
(doba šotne industrije je prav tako nenadoma prene 
hala kot se je bila pričela in prebivalci so se vrnili 
zopet h kmetijstvu), v tem predelu ni govora o indu 
strij sko-obrtni tradiciji, ki jo bomo srečavali v drugih 
delih ljubljanske okolice. 
Močnejšo udeležbo v industriji in obrti izkazuje 
zapadni in jugovzhodni del, torej obrobne občine 
Ljubljanskega barja in pa Gradaška dolina: občina 
Rudnik in občina Šmarje na jugovzhodni — ter ob 
čine Vrhnika, Brezovica in Dobrova na zapadni strani: 
Rudnik 2906 %, Vrhnika 3084 % in Dobrova 2570 % 
(od teh je zaposlenih samo v opekarnah 1/s). 
Najmočnejši odstotek prebivalstva, ki živi od indu 
strije in obrti, izkazuje severna in vzhodna okolica, 
torej obsavske občine od Medvod do Zaloga (od 
23*69 % — občina Podgorica, do 49'44 % — občina 
Šmartno pod šmarno goro), podgolovška občina Do-
brunje (49'42%) in že prej omenjene predmestne 
občine Vič, Moste in Zgornja Šiška. Od občin Skaru-
čenske in Kamniško-Mengeške ravni pridejo v poštev 
predvsem oni kraji, ki ležijo južno od črte Medvode— 
Domžale. 
Ostale občine, s sicer visokim odstotkom obrtno-
industrijskega prebivalstva (Stražišče, šmarca, Ho 
mec, Loka-Mengeš, Radomlje itd.), so za Ljubljano 
podrejenega pomena, ker so že v interesni sferi dru 
gih industrijskih središč (Kranj, škof j a Loka, Jarše-
Mengeš, Litija). 
Dočim nam nudi karta št. 1 enostransko sliko in 
obravnava le oni del prebivalstva, ki je zaposlen v 
228 KRONIKA 
industriji in obrti, nam karta št. 2 predstavlja štiri 
glavne skupine poklicev, od katerih živi prebivalstvo 
posameznih občin in velja kot dopolnilo h karti št. 1. 
Po celokupnem številu zunanjih zaposlencev stoji 
ljubljanski okraj daleč pred ostalimi: nanj odpade 
1474 (90'67 %). Na drugem mestu je kamniški s 127 
zaposlenci (7'81 %). Ostalih 25 zaposlencev, t. j. 
1'52 %, si delijo: kranjski 10 (0'61 %), litijski 9 
(0'55 %) in škofjeloški 6 (0'36%) zaposlencev. 
Po podatkih iz leta 1938. prihajajo vsak dan na 
delo v ljubljansko industrijo zaposlenci iz 180 krajev. 
Od teh je iz ljubljanskega okraja 140 krajev (7777%), 
iz kamniškega 26 (14'44 %<), iz litijskega 6 (3'33 %), 
iz kranjskega 5 (277%) in iz škofjeloškega 3 (1'69%) 
kraji. 
Ako razčlenimo teh 180 krajev po njih kapaciteti 
v devet skupin (gl. tabelo št. 3), dobimo naslednjo 
sliko: 52 krajev (28'88 %) prve skupine daje dnevno 
po enega zaposlenca; druga skupina (2—5 delavcev) 
je najmočnejša in izkazuje 62 krajev ali 34'44 %. 
Kraji prve in druge skupine ležijo večinoma v peri 
fernih predelih območja ljubljanske industrije, čim 
bolj pa se bližamo središču, tem večje število delavcev 
dajejo posamezni kraji. Maksimum je dosežen z 72 
delavci, ki jih daje Devica Marija v Polju. 
Tabela št. 3. 
Skupina 
Zaposl. 
Krajev 
I 
1 
52 
II 
2—5 
62 
III 
6-10 
21 
IV 
11-20 
20 
v 
21-30 
U 
VI 
31—40 
5 
VII VIII 
41- -50 
4 
51-60 
4 
IX 
72 
1 
V koliki meri prevladuje baš najbližja ljubljanska 
okolica, je razvidno iz naslednjega: 41 krajev (2270%) 
od četrte do devete skupine (izvzemši Vrhniko, Med 
vode, Trzin in Domžale) daje 67"53 % (1100) delav 
cev, torej dobri dve tretjini. 
Kot je že zgoraj omenjeno, motijo enotno sliko po 
stopnega naraščanja števila delavcev v smeri od peri 
ferije k središču Vrhnika, Medvode, Trzin in Dom 
žale. Ti kraji — razen Trzina — tvorijo manjša peri 
ferna industrijska središča. Zato pa izkazujejo te 
občine dokajšen odstotek v industriji in obrti zapo 
slenega delavstva (občina Vrhnika 30"84 %, občina 
Medvode 37'63 %, občina Trzin 2666 %, občina Dom 
žale pa celo 55'16 %). Tako je tod nastal kader izvež-
banih delavcev, ki živijo predvsem od dela v tovarnah. 
Toda v letih gospodarskega zastoja so nekateri obrati 
prenehali, v drugih pa je prišlo do delne redukcije; 
tako je popolnoma naravno, da so si mnogi od njih 
poiskali delo v ljubljanski industriji. Najlepši primer 
za to nam je Vrhnika: od 23 delavcev je zaposlenih 
kar 18 v ljubljanskih tovarnah usnja (vpliv usnjarne 
na Vrhniki!), ostalih 5 je v kovinski stroki. Delavci 
iz Trzina, Domžal in Medvod so porazdeljeni precej 
enakomerno med vse industrijske panoge; pozna pa 
se vpliv usnjarne v Domžalah ter papirnic v Količe-
vem in Medvodah-Goričanah; ti stroki izkazujeta večje 
število delavcev. 
Glavni rezervoar, iz katerega dobiva ljubljanska in 
dustrija vsak dan svoje zunanje delavstvo, so kraji, 
ki ležijo v krogu z radijem 5 do 7 km od Ljubljane. 
Da dajejo ti kraji Ljubljani toliko delavcev, je iskati 
vzroka v tem, da so se tu razvile industrije in obrti, ki 
se imajo za svoje prve početke zahvaliti potrebam Ljub 
ljane in obstojajo deloma še sedaj le zato, da krijejo 
te potrebe. Tako se je poleg drugih industrij razvilo 
mizarstvo v vseh vaseh od Zg. Šiške do Vižmarij, kar 
je gotovo tudi v zvezi z bližnjimi gozdovi in lego ob 
gorenjski cesti in železnici.'1 Isti vzroki veljajo tudi za 
vzhodno okolico (Vevče) ter na severovzhodu v oko 
lišu Domžale—Mengeš. Tu odloča torej predvsem 
tradicija in strokovna izvežbanost. 
Skrajno mejo vsakdanjega potovanja na delo po 
stavimo lahko v oddaljenosti 20 km od Ljubljane. Pri 
premotrivanju najbolj oddaljenih krajev dobimo sle 
dečo sliko: vsi leže ob železnici, ali pa ob njeni nepo 
sredni bližini (Kranj, Kamnik, Litija, Kresnice, Vrh 
nika, Stara Vrhnika). Vendar pa je tudi nekaj izjem: 
Horjul, Polhov Gradec, Vodice, Skaručna, Moravče; 
zato pa leže ti kraji ob važnejših cestah z avtobusnim 
prometom. 
Izredno zanimiv pojav nam nudijo polhograjski, 
golovški in zasavski hribi; celo sem gori (Žlebe, Sv. 
Katarina, Orlje, Podlipoglav, Podmolnik, Jančje), 
daleč od vsakih komunikacij, si je industrializacija 
že utrla pot, in hribovec, ki je znan kot najbolj kon 
servativen kmet, si je poiskal zaslužka v ljubljanski 
industriji. Ti primeri so sicer še osamljeni, a toliko 
bolj karakteristični za gospodarsko sožitje Ljubljane 
z njeno okolico. 
Na podlagi navedenega se je izkazalo, da število v 
industriji in obrti zaposlenega kmetskega prebival 
stva zavisi predvsem od konfiguracije tal, gostote pre 
bivalstva, tradicije in prometnih sredstev. To je pre 
sežek, ki ga zemlja ne more več direktno rediti in je 
prisiljen iskati si zaslužka v industriji in obrti. Pri 
tem pa ne smemo prezreti, da del tega presežka ni 
kmetskega stanu. To so doseljenci iz mesta, ki so se 
radi visokih cen življenjskih potrebščin pomaknili na 
skrajno mestno periferijo — v precejšnji meri že 
izven območja mestne občine — kjer ustvarjajo zna 
čilno sliko delavskih kolonij (Stožice, Nove Jarše, De 
vica Marija v Polju, Vrhovci). To nam potrjuje tudi 
tip urbanske hiše, ki je ponekod kmetski dom že 
močno potisnila v ozadje. 
S tem v zvezi je vsekakor zanimiva izjava neke 
ljubljanske tovarne, ki je za svoje delavce sezidala v 
mestu (ob Tržaški cesti) dve stanovanjski hiši. Uspe 
ha pa ni bilo, ker so delavci ostali rajši na periferiji. 
Več uspeha so dosegle Združene opekarne, ki so med 
svoje delavce razdelile (proti mesečnemu odplačeva 
nju) zemljo na Brdu, kjer so si postavili skromne 
domove in v prostem času obdelujejo svoj košček 
zemlje. Pa tudi podjetje ima od tega korist, kajti na 
ta način si je zasiguralo stalen kader izvežbanih de 
lavcev v najbližji okolici svojih obratovališč. 
Vsi kraji, ki oddajajo dnevno višek svojega prebi 
valstva ljubljanski industriji, ležijo večinoma ob glav 
nih prometnih žilah, po katerih je najhitrejša zveza 
med podeželjem in Ljubljano. 
Kar se tiče prometnih sredstev, je treba v prvi vrsti 
omeniti kolo in železnico, v manjši meri pa še tram 
vaj; avtobus skoraj ne pride v poštev. Za kolesarje 
ni bilo mogoče dobiti točnih podatkov; po cenitvah 
jih bo skoraj 2/3. 
Bolj zanesljivi so železniški podatki. Na podlagi de 
lavskih tedenskih legitimacij se je izkazalo, da se po-
KRONIKA 229 
služuje vlaka dnevno 1505 oseb; od teh odpade na 
delavce, ki jih proučuje študija, 562, t. j. 37'34 %. 
Na ta način smo dobili točno sliko: 562 (34'56 %) 
zunanjih delavcev, o katerih razpravlja študija, se 
dnevno pripelje v Ljubljano z vlakom. Najmočnejša 
je kamniška proga. Po njej se vozijo v Ljubljano 
204 delavci (36'29 %). Večina jih vstopi na postajah 
od Domžal do Jezice. Od posameznih postaj so na 
prvem mestu Domžale z 69 delavci (t. j. 33'82 % kam 
niške proge). — Po jakosti je na drugem mestu proga 
Litija—Ljubljana s 132 delavci (23'48 %). Njen radij 
sega v glavnem do Zaloga, kjer je tudi izhodišče vsak 
danjega delavskega vlaka. Od Litije do Zaloga je šte 
vilo delavcev malenkostno, šele tu se začne glavni na 
val, tako da dasta postaji Zalog in Devica Marija v 
Polju 21 + 65 delavcev, t. j. 38'64 % + 4924 % = 
87'87 %. — Tretje mesto pripada progi Vrhnika— 
Ljubljana (105 delavcev — 18'67 %); vrhniška proga 
daleč prekaša notranjsko progo (ki je na zadnjem 
mestu), saj se od Logatca do Brezovice pripelje ko 
maj 10 delavcev (1'77 %). — četrto mesto zavzema 
gorenjska proga od Kranja do Ljubljane (76 delav 
cev — 13'57 %). Glavni naval je v Medvodah, kjer 
vstopi 35 delavcev (46'05 %). Interesantno je, da v 
št. Vidu ne vstopi nihče. Temu je vzrok (poleg bližine 
mesta — kolo) tramvaj, ki nudi bolj ugodno zvezo 
z Ljubljano. — Na predzadnjem mestu stoji dolenj 
ska proga, kajti od Grosupljega do Ljubljane se pri 
pelje dnevno samo 35 (6'22 %) delavcev. Največ jih 
vstopi na Lavrici (40'00 %). 
Iz statistik ravnateljstva električne cestne železnice 
je razvidno, da je bilo v januarju 1938. izdanih 330, 
v februarju 327 in v marcu 293 tedenskih delavskih 
kart. Višek je v zimskih mesecih, saj izkazuje julij 
1937. samo 149 kart. Po cenitvah ravnateljstva od 
pade največ delavskih tedenskih kart na šentviško 
progo in sicer okrog 70 %. (Te številke se nanašajo 
na vse delavstvo, ker podrobnejših statistik ravna 
teljstvo ne vodi!) 
SKLEP 
Namen študije, prikazati gospodarsko funkcijo 
Ljubljane in njen odnos do okolice, ni dosežen v pol 
nem obsegu, kajti izvedba vsega problema je radi 
pomanjkanja statističnih podatkov jako otežkočena. 
Kljub temu pa smo na podlagi proučavanja zaposle 
nosti v ljubljanski industriji prišli do zanimivih re 
zultatov. 
Ljubljana kot naselje je že davno prerasla občin 
sko mejo, se razvila čez njo in si priključila bližnje 
vasi, ki so razen v neznatnih ostankih izgubile kmet-
ski značaj. Kolik je gospodarski vpliv Ljubljane na 
okolico, se vidi tudi v tem, da hodijo v mesto delavci 
in uradniki ter vsakovrstni uslužbenci tudi iz kmet-
skih vasi, tako da zjutraj pridejo in se zvečer vračajo 
domov, nekateri peš, mnogi z železnico, kjer imajo 
znižano vozno ceno, največ pa s kolesi. Pred vojno 
je segal kolobar tega vsakodnevnega potovanja na 
delo največ 5 do 7 km iz mesta, toda v povojnih letih 
se je močno povečal in sega za kolesarje nekako 10 
do 12 km, a za vlak še znatno dalje. Ako bi vsi ti 
ročni in duševni delavci bivali v Ljubljani, kjer so 
dejansko zaposleni, bi se prebivalstvo Ljubljane mo 
čno povečalo in poklicna statistika bi pokazala več v 
industriji in obrti, trgovini in prometu zaposlenih.7 
Meja tega kolobarja je odvisna predvsem od fizi-
kalnogeografskih faktorjev. Dočim se na severni in 
južni strani radi ravnine močno raztegne, se na vzho 
du, še bolj pa na zapadu, radi gričevja in hribovja 
(redka naseljenost, slabe komunikacije) ustavi mnogo 
prej. Poleg orografskega momenta moramo v Zasavju 
računati še z litijsko industrijo. Do daljave 5 do 7 km 
imamo pas, v katerem je prebivalstvo najintenzivneje 
zaposleno v ljubljanski industriji. To nam potrjuje 
tudi urbanska hiša, ki v tem pasu že močno izpodriva 
kmetski dom. 
Od kod relativno veliki odstotek zunanjih delavcev 
v ljubljanski industriji? V prvi vrsti je treba omeniti 
beg delavcev iz mesta v bližnjo okolico, industrijsko-
obrtna tradicija manjših podeželskih industrijskih 
središč pa je ustvarila dovolj velik kader strokovno 
izvežbanega delavstva in končno je treba poudariti 
še dobre prometne zveze z mestom. 
SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE 
1. Die Quellen des Miinchener Wirtschaftslebens. Einzel-
schriften des Statistischen Amtes der Stadt Miin-
chen, Nr. 14. Munchen 1930. Str. 24. 
2. A. Melik: Slovenija 1/2. Ljubljana 1936. Str. 617. 
3. Berufsstatistik nach den Ergebnissen der Volkszahlung 
vom 31. Dez. 1910, 5. Heft des 3. Bandes der Volks-
zahlungsergebnis.se. Wien 1915. 
4. Prethodni rezultati popisa stanovništva u Kraljevini 
Srba, Hrvata i Slovenaca 31 jan. 1921 godine. Sa 
rajevo 1924. Statistički pregled Kraljevine Jugo 
slavije. Beograd 1930. 
5. Stanovništvo po glavnom zanimanju u Dravskoj bano 
vini. (Neobjavljeni podatki Drž. statističkog ureda 
u Zagrebu, po štetju z dne 31. marca 1931.) 
6. V. Bohinec: Ljubljanska mestna aglomeracija in njena 
antropogeografska meja. Geogr. vestnik 1926., št. 1., 
str. 31. 
7. A. Melik: o. c., str. 619—620. 
230 KRONIKA