Izhaja vsak petek z datumom prihodnjega dneva. Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu „Mira“ v Celovec, Pavličeva ulica št. 7. Osebni pogovor od 10. do 11. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne. Rokopisi se ne vračajo. Za inserate se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste za vsakokrat. Glasilo koroških Slovencev Velja: za celo leto 4 krone. Denar naj se pošilja točno pod napisom: Upravništvo ..Mira" v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje naprej. Leto XXVI, V Ljubljani, 20. julija 1907. Štev. 3j^ Današnja številka obsega 6 strani. Zahvala. Vsem udeležencem slavnosti ob blago-slovljenju temeljnega kamena „Narodne šole,, v Št. Jakobu, posebej še slavnim pevskim zborom „Narodne čitalnice" v Kranju. „Pev-skega in glasbenega društva" v Gotici ter pevskim zborom iz Spodnjega Roža, s tem izreka prav iskreno zahvalo za njihov trud in požrtvovalnost. Matej Ražun župuik. Na slavnost so prispeli še sledeči pozdravi, ki so v zadnji številki izostali : Kaluga, Rusko: Pozdravljam vas in vse z vami ter vam častitam na uspehu v borbi za ostanke nekdanjega Korotana. Fr. Božidar Štifta r. Ljubljana: Zadržan udeležiti se današnje slavnosti, pošiljam vsem udeležencem iskrene pozdrave. Naj bode nova šola močna trdnjava proti sovražnim naskokom na našo narodno posest. Župan Hribar. Idrija: Imenom Slovencev, zbranih ob priliki blagoslovljenja zastave katoliške delavske družbe vam kliče slovensko katoliško akademično dijaštvo : vsi z vami za narodna prava do zadnje kaplje krvi ! Puntar, Idrija. Predlog poslanca F r. G r a f e n a u e r j a in drugov v zadevi nove zemljiške odveze, vložen v državni zbornici dne 10. julija 1907. „1. — Da se zagotovi obstoj in obdelovanje malih in srednje velikih kmetskih posestev, naj se v svrho poizvedbe o potrebi oziroma pomanjkanju stelje, paše ali lesa uradno odredi ali izvede zemljiška odveza, in kjer se pokaže omenjena potreba, ali kjer že obstoji, naj se odvzame od državnih ali graščinskih posestev, ki leže v dotičnem okrožju, z odstopitvijo zemljišča potom odveze. II. — Nakup kmetskih pose s t e v v svrho zaokroženja posestev, je posestnikom, katerim je predpis direktnega davka dosegel znesek 100 (sto) kron, dovoljen le tedaj, ako je kupec za to prosil dovoljenja občinsko predstojništvo tiste občine, v kateri leži prodajalčevo posestvo, in je tudi dobil. Nameravano kupčijo in prodajo mora občinsko predstojništvo naznaniti v občini se nahajajočim agrarnim, krajevnim in soseščinskim združbam. Agrarne, krajevne in soseščinske združbe imajo pri nakupu kmetskih posestev prednost. III. — Na tujih zemljiščih se nahajajoči lesni, pašni in steljniservituti naj se, ako to zahteva tretjina vseh, ki imajo deležno pravico do njih, z ozirom na gospodarsko vrednost takih pravic za udeležnike, odkupijo z zemljiščem vred, pri čemer pa je nakup zemljišča potom pogodbe dovoljen le onim, ki imajo pravico do servitutov. Z odvezo servitutnih pravic posestva pripadlo zemljišče se sme ločiti od posestva le tedaj, ako vsled tega ne trpi gospodarski obrt posestva. IV. — Vlada se na podlagi tega predloga poživlja, da izdela primerne zakonske predloge in jih čim najprej predloži zbornici." Slede podpisi. Nujni predlog poslanca F. G r a f e n a u e r j a in drugov v zadevi podpore kmetskemu prebivalstvu v veli-kovškem političnem okraju. „V večih občinah velikovškega okraja na Koroškem, posebno pa v občinah Blato, Šmihel nad Pliberkom in Dobri a-vas, se je podjed pokazal v taki množini in takem obsegu, da trpijo vsled tega posestniki velikansko škodo, in ker preti njihovemu obstoju poleg tega še nevarnost vsled lanske slabe letine in letošnjih požarov, v občini Prevalje pa je bilo več posestnikov oškodovanih po povodnji, je nujno potrebno, da se jim v obeh slučajih podeli primerne podpore iz javnih sredstev. Podpisani torej predlagajo: Visoka zbornica naj sklene: „„C. kr. vlada se poživlja: 1. da se takoj poizveduje, kateri posestniki so zašli v stisko zaradi podjeda in kaki zneski so potrebni, da se iz nje rešijo, in 2. da potrebnim posestnikom velikovškega političnega okraja z vso hitrostjo podeli primerne podpore. ““ Dunaj, dne 19. julija 1907. Slede podpisi. PODLISTEK. Zapiski s potovanja. Spisal Ferdo Plemič. I. Stari znanec. Res čudno, kako hitro pozabijo nekateri ljudje svoje znance. To se vam zahajal pred leti prav pogosto v neko koroško vasico. Nu, in čez leta se zopet vrnem tjakaj. In gledal sem jih zopet od obličja do obličja vse one vaške znance. Obrazi so bili isti, samo par gub več tam v očesnih kotih in tuintam srebrna nit ob temenih. A drugače mi je bilo, kakor da bi moral poklicati vsakega posebej s svojim imenom. In vendar sem postal vsem tem ljudem ptuj, nihče me ni spoznal, nihče mi ni položil roke v pozdrav, nihče mi ni dejal : »Kako pa vam? Nu, nu, malo shujšani ste videti. Pač delo; delo nas vse trapi. A spoznal sem vas po vaših očeh; vedno mirne vaše oči. Nu, nu!“ Vsega tega ni bilo, in žalosten sem jo zavil v krčmo, tam pod skalo v ono krčmo z utico, obraščeno z gosto viniko. In tam sem si naročil steklenico piva, in krčmarica jo je tudi prinesla, zamašeno še. In dejala je : »Nobenega moškega m doma, vsi so na polju. Zato pa prosim, odmašite si sami steklenico. Tu je vijak ?“ »Pa bom!" Prijel sem steklenico za vrat in jo stisnil med koleni. Potem pa zagrabim za orodje. Kaj?! Glej ga nu prvega znanca po tolikem času, ki se mi reži prijazno nasproti, kakor bi me hotel vprašati : »Ali me še poznaš?" Seveda te poznam, saj si še vedno isti, ne-izpremenjen kakor pred leti, ti pohabljeni, zveri-ženi — vijak. Prva čaša tebi, stari znanec! II. Povest o Gomilarju. V neko narodno slavnost sem zašel, mislim k položitvi temeljnega kamna v Št. Jakobu. Začela se je ta slavnost, zame popotnega človeka, s tem, da je hotel izpiti moj spremljevalec Go-milar kar tri kozarce pelinkovca že na vse zgodaj. Hotel, pravim, ker izpil je le dva, pri tretjem sem mu pomagal jaz, ker šem takoj uvidel grozečo nevarnost. Zakaj si je hotel zastrupiti tovariš Gomilar že na vse zgodaj svoje mlado življenje, res ne vem. Trdil je sicer, da le radi tega, ker je bil na dotični gostilni tudi slovenski napis. Tudi to je izgovor, in priporočam ga v pazno uvaževanje vsem koroškim krčmarjem. Nadaljuje se potem moja povest o slavnem možu s tem, da je on po onih treh (oziroma dveh) kozarcih pelinkovca svečano zatrdil, da je lačen in da se bo žrtvoval iz samega rodoljubja vsaj toliko, da bo spravil vse, kar po Št. Jakobu vre in cvre pod varno streho svojega želodca. Na te besede svojega znanca, sem kar pohitel proti slavnostnemu prostoru in dalje, da se vknjižim vsaj na eno juho. Sicer jo je moj spremljevalec tudi urno pocedil za manoj, a za pol koraka sem ga le prehitel, ko sva jo drla spod govorniškega odra ter mimo narodne baterije pokajočih mož-narjev proti »Narodnemu Domu". Tam sem samega navdušenja in pozdravljanja zgubil za par hipov svojega pečenkeželjnega spremljevalca. Našel sem ga jedva potem, ko sem že nekaj za silo prigriznil. Na vrtu je stal sredi gruče ljudi in kar po vrsti jih je oropal za nečuvene vsote potom prodaje narodnega koleka. Tudi meni jih je prilepil lepo številce. A nato sem ga vprašal : „Ti si gotovo imenitno kosil, da že barantaš s tako vnemo ?“ »Kosil? Jejžeš, Marija, nič!" »Niti juhe?" »Niti juhe!" Mislim, da je s tem dovelj označena mojega prijatelja trgovska nadarjenost. Kam je šel po juho, zopet ne vem. Izginil mi je spred oči. Tako sem se zabaval zopet po svoje, ter se šel slednjič po vsem tem drenju hladit v krčmo »pri Lipi" tam konec vasi. Lepo družbo je obsevala sveča tam na vrtu : Ponosno čelo nekega koroškega pesnika in novelista, sivolaso glavo v narodnem boju dosluže-nega koroškega učitelja, lepo rejeno postavo rodoljuba — prošta, orjaveli lici iz Kaire došlega slovenskega zdravnika, vedno nemirno kodrasto glavo koroškega urednika, razne druge mlajše glavice in slednjič še moj širokokrajni slamnik. Ali meni v sramoto bodi povedano, obstanka nisem imel v tej družbi. Iz krčme se je razlegal prepir, in tja sem se podal. Nekaj nemčurjev se je pričkalo s par narodnjaki. Sredi njih pa je stal in miril razgrete može moj spremljevalec Gomilar. Ko sem vstopil je ravno zavpil nad neko duševno revo : „No, od kod si pa ti? A?“ »Od tod in tod." »Jaz pa od tod in tod. Vidiš, da sem tudi Korošec ..." Tedaj pa potegnem prijatelja za rokav: »Odjenjaj nu, saj vidiš .. .“ IS Naročajte edini koroški slovenski list „Mir“! ' Nekaj o šoli in izobrazbi. Na občnem zboru Ciril-Metodove podružnice v Štebnu pri Beljaku, dne 7. julija t. L, govoril Ivan Zorec. Slavni zbor! Mili rojaki! — Neka angleška gospa je vprašala domačega pastorja, ki je slovel kot prevdaren in razumen mož, kdaj naj prične z vzgojo svojega štiriletnega sinčka- „Gospa,“ ji odgovori, „ako niste pričeli s tem že pred štirimi leti, ste zamudili dragocena štiri leta.“ Resnično! Celo naše življenje je velika in težka šola. Od prvega hipa, ko nam zasije dremotna luč iz doline solz, skrbi in dela — pa do bolestnega vzdiha, ko se obrne zadnja grenka in kalna solza iz vgaslega očesa . . . ves čas se imamo učiti, vedno nam je treba pouka. Trdo življenje zahteva od nas paznosti in temeljitega poznanja naloge, katero moramo izvršiti tekom časa, ki nam je odmerjen. V najnežnejši mladosti je treba pričeti z učenjem, z dobrimi vzgledi navajamo svojo deco k lepemu in koristnemu. In v naročju materinem, pod skrbnim in ljubezni polnim njenim očesom dobi mali zemljan prve vtiske, ki mu ostanejo neizbrisljivi ves čas njegovega življenja; materina beseda mu polaga in vsaja v mlado, za vse dobro in pa tudi slabo dovzetno srce nauke, ki so globoko vkoreninjeni in tvorijo temelj poznejši vzgoji, vsemu nadaljnemu šolanju; jezik očetov, beseda materina ga spremljata v življenje in ga vodita v viharni boj za kruh in obstanek. Kakor se mlado drevesce nagne, tako raste staro drevo; česar se Janezek nauči, to bo Janez znal — take prislovice imajo pred očmi naši starši in pravi, dobri šolniki, ki hočejo, da se vsadi v mlada srca plemenit čut za dobro in pošteno, za vzvišeno, lepo in blago, — ki hočejo, da postane naš šolarček kdaj vreden in koristen član človeške družbe, da vzrastejo iz te nežne, zdrave dece čvrsti ljudje, zavedajoči se svojih človečanskih dolžnosti in poznajoči tudi svoje pravice. — In poleg tega, da vzgojijo in oblažijo otrokovo srce, da se trudijo, da bi razbistrili tudi njegov razum in ga priučili potrebnih stvari, ki jih človek rabi v vsakdanjem življenju, ko se trudi in peha za svoj kruh. Prijatelji! Jezik je izraz duševnega življenja človekovega in je v tako tesni zvezi z zunanjimi dogodki in vtisi, katerim so dostopna človeška čutila, da si niti ničesar ne moremo predstavljati, ne da bi mislili pri tem na besedno ozna-čenje — svojega jezika. Svoje misli tedaj najlažje in najlepše povemo v svojem jeziku, vse najbolje razumemo v materini besedi. Naša duša, mišljenje naše, ima svoj drugi izvor v domači besedi, iz te pa zopet odseva vsa naša notranjost, tu se zrcali in kaže življenje in moč našega srca in duha . . . Ko začne otrok obiskovati šolo, mora biti učni način tak, da dosledno in naravno obnavlja Obrne se Gomilar in vzdihne iz srca : „S takimile se mora človek prerekati. In če pomislim, da sem še lačen !“ Kako se je završilo besedičenje, ne vem, ker sem moral odpotovati. Ali upam, da mojega znanca le niso ubili — vsaj lačnega ne. III. Imenitna družba. V lepi družbi sem bi včeraj in nič mi ni bilo treba tožiti o zapuščenosti in samoti. Družba pa taka! Stavim vso krasoto do samskega stanu proti grošu, da je take ni imel tako kmalu kak Slovenec. In dobro smo se imeli ! Vsi so bili iz-vanredno veselih obrazov, kar je dandanes, ko raste neprenehoma cena mesa in sočivja, pravo čudo. Nu, pa je bila tudi imenitna gospoda, katera nima prav nobenih skrbi za želodec. Mislim celo, da je tako fina, da ji ni treba niti jesti. Oj kako smo si bili domači ! Pridno smo si napivali, jaz njim glasno, oni meni nemo, dostojno. In kdo so bili? Najprej je pridrdrala koketna gospodična na kolesu naravnost meni naproti. Eno roko v boku, druga na ravnotežni prečki. Rumeni kodri so ji všli izpod prešerne čepice ter so vihrali v zraku in to celo ves čas, če sem le pogledal v njeno smehljajoče se obličje. Druga oseba je bila tudi ženskega spola. Imam pač srečo z ženskami. Vitka kakor jelka je stopila iz gozda, rujavi lasje, česani „alla Cleo,“ polni udje, obdani mehko z reformno obleko ru-dečkaste boje. V vsaki roki je vihtela po eno steklenico — žal — le kisle vode. Tretji v družbi je bil prijazen, sivolas gospod, ki si je gladil, smehljaje se, z eno roko in nadaljuje tiste, v otrokovi duši že začrtane vtise iz prve in skrbne, pametne in naravne vzgoje po ljubečih stariših — ali da na kratko povemo: šolski pouk dobivaj otrok vmaterinem, vdomačem jeziku! Premisleka in globokega zaničevanja je vredna, za civilizirani svet čudna, za nas pa tako žalostna resnica, da se moramo puliti in moramo moledovati za tako preproste in nad vse enostavne in samo naravne pravice, pa glejte, naše prošnje in zahteve po naravni in edino pametni in vspešni vzgoji v domačem materinem jeziku — te iskrene in opravičene prošnje so našle dozdaj gluha ušesa pri ljudeh, ki si domišljajo, da so napredni in kutturni, a našo deco silijo v tuje, nemške šole. Take šole ne morejo doseči svojega namena, ker otroci ne razumejo učitelja in učitelj otrok ne, to niso vzgojevalnice, poneumnevalnice so in za potrato časa, ne pa učilnice! Ta oblastna gospoda, ki nam reže ovsen kruh na čudovito tanke koščke, se šopiri in kriči o svoji kulturi, naprednosti in prosvetljenosti, v resnici pa so nevedni, nazadnjaški in neumnozlobni, da nam očitajo lastnosti, ki bi jih imeli le po njihovi zaslugi, ako ne bi imeli mi več čuta za pravilno vzgojo svojih otrok in ne bi bili napredni tako, da zahtevamo vse, kar nam ponuja doba prosvete in napredka, splošne izobrazbe, s katero si hočemo izpopolnjevati korak za korakom za blagostanjem in v toku časa. Začetek in konec vseh naših teženj, vseh naših prošenj in neprestanih naših odločnih zahtev je in bo: Šol nam dajte, šol z domačim, maternim učnim jezikom nam dajte ! Pač srcu le domači glas mehko se in sladko prilega, on srcu pravi ve izraz in spet mogočno k srcu sega — domači glas le nosi spas. (S. Gregorčič.) Na podlagi materinega jezika mora biti zasnovana izobrazba slehernega, ki hoče živeti in si lajšati življenje s tem, kar mu ponuja obča človeška izomika. Zakaj kultura t. j. količina, stopnja ali mera duševnega in gospodarskega napredka in blagostanja, je v tako tesni zvezi z dobro vrejenimi in prospevajočimi šolami, da si ne moremo misliti enega brez drugega. Nemci nam oponašajo, da smo kulturno zaostali narod, da nimamo kulture, da smo menda manj vredno ljudstvo, napol ljudje. To je tako grda nesramnost, tako neodpustno zasmehovanje, da bi morali take objestneže na mestu kaznovati. Pa pomislimo! Slovani so imeli že svojo kulturo, so bili že poljedelci v vrejenih zadrugah pod svojimi knezi in starešinami, ko so prebivali divjaški predniki naših širokoustnih Nemcev po gozdnih duplinah in temnih brlogih in so imeli za soseda in tovariša — medvede in volkove. Koder je dolgo brado, z drugo pa nesel skledico kave k ustom. Jeli pa iz sklede kaj pil ali ne, res ne vem. Videl ga nisem, in skledica je ostala ves čas tudi polna. Potem pa je prišla najimenitnejša družba. Njegovo veličanstvo, nek kralj sam, s krono na glavi, v baržunu in s hermelinom čez rame. Spremljala ga je njegova hčerka, lepa kakor solnce in dva dvorjaniča v lesketajočih, z zlatom obloženih oblačilih. Vsi so se radostno smejali in stezah so proti meni srebrne čaše, polne penečega piva. Slednjič pa je še prifrfetal nek krilati genij. Jeli bil to genij vseh diplomiranih pesnikov, ali pa genij kakšne zavarovalnice proti toči, ne pomnim več. Do tedaj sem namreč izpil že par zdravic. Nu, in sedaj porečeš ti, ki ne moreš tiščati svojega zlokobnega jezika, da sem bil jaz včeraj pijan ter da sem vse to le sanjal. Nikar ne obrekuj prijatelj, ko se pač jaz nikoli ne opijem. Videl sem jih res te vedno smehljajoče obraze, a videl sem jih na — reklamnih lepakih, nabitih po stenah. A videl sem jih še več. Cisto v kotu poleg genija je stal namreč kislega obraza in praznega bokala nek krčmar, a vrhu njega so se lesketale pomenljive besede: „Pri meni ni krede!" Čudno ! V deželi, kjer se ti ustavi oko vsakotoliko ob strmih pečinah belega apnenca, ne poznajo krede. Res žalostno za tako fino družbo! danes nemško cesarstvo ali so nemške pokrajine, tudi onstran črnožoltih mejnikov, tod je večinoma oral slovanski kmet in je kultiviral zemljo. In ko smo potem podlegli barbarski zvijačnosti in drznemu nasilju razbojniških Germanov-Nemcev — kam je izginila naša kultura, naša last, naša zemlja? Ugrabili, nasilno so nam jo vzeli, vse so nam pobrali in so nas izpodrinili iz naše lastnine! Na že začeti kulturi nadaljevati, to Nemcem ni bilo težko, posebno, ko smo se morali mi vedno bojevati in braniti zoper vsiljene nam gospodarje. Mi v rokah meč in kopje, oni pero in knjigo, pa pravico do udobnosti in iz naših žuljev porojenega blagostanja; mi v srcu in mislih rodoljubnost do zemlje in svojega jezika, Nemci nasilje, pohlepnost in prevaro. Tako jim ni bilo težko, zasužnjiti nas. In pozneje, ko so nam delili svoje »milosti", zakaj nam niso hoteli nikoli pomagati zopet nazaj k kulturi, zakaj so nas pehali in nas še danes odrivajo s poti do izobrazbe in kulturne izpopolnitve, če pa mi to tako želimo, če smo tako malo barbarski in nazadnjaški, temveč samo ukaželjni in po napredku in prosveti, splošni izomiki hrepeneči? Kje je tista velika njihova skrb za nas, s katero bi nas radi mamili, ne dajo pa nam niti najnaravnejše pravice do pravilne in edino prave vzgoje naših otrok, pravice do vzgoje na podlagi materinega jezika — kakšna je tedaj njihova oskrba za nas?! Nemci dobro vedo, da je z njihovo nadvlado in z vsemi krivicami, s katerimi nas bičajo, da je skratka z vsemi nepostavnostmi pri koncu, kakorhitro bi mi svobodno razpeli krila svojega duha in se dvignili v višave znanosti in izobrazbe, ki bi nam pokazala, kako neznansko zatirani in prezirani da smo, in bi videli, kako krvavo potrebujemo šol, če hočemo, da ne zaostanemo še bolj. Zakaj omika in izobrazba, to je tista velika, jasna in sveta svetloba, katere čisti in vroči žarki razženejo temo in ogrejejo in otajajo led, ki obdaja nevednost in uboštvo. Kajti omika nam pokaže sredstva, ki nam pripomorejo do gospodarskega napredka. In dokler nismo gospodarsko trdni, tudi naša narodnost ni trdna in samozavest istinita in globoka. V zgodovini narodov beremo, da je napredovalo in se ohranilo na površju gospodarskega ravnotežja samo ono ljudstvo, ki je gojilo umetnost in pospeševalo znanost, svojo mladino pa vzgajalo v duhu svete in požrtvovalne domovinske ljubezni. Moč izobrazbe in znanosti je tako velika, da si je človek z njeno pomočjo ukrotil silno prirodo. Omika je odkrila človeku neizmerne zaklade iz zemeljskega osrčja, izobražen človek si je znal izbrati od bogatih sadov kristalne plodove, ki mu ohranjajo življenje in mu dajejo svežih moči- — Ko ljudje še niso bili omikani, so si razlagali naravne pojave po svoje, kakor jim je bolj prijalo. Česar niso mogli razumeti, to so pripisovali nadnaravnim močem, dobrim in zlim bogovom in duhovom. Grom, blisk, deževje, povodenj, potres in druge elementarne sile so jim bile izraz razžaljenih božanstev; danes pa, ko sta znanost in splošna izobrazba napredovala, bi se smejali takim bajkam, ker smo se učili iz knjige veličastne narave, omika nam je pa pomagala, da smo jo razumeli. In še več, prilastili smo si prirodo, da nam služi in da se nam njenih sil ni treba bati. Izobrazba, dobra šola tedaj je pot, ki nas vodi k blagostanju, omika nam je pomočnica in tolažnica v težkih, dvomapolnih urah neizprosnega življenja. Nikdar ne more biti prevelika naša zahteva po vedno večji izobrazbi, po izpopolnjevanju duševne prostosti in omike, nikoli ne moremo dovolj silno in odločno zahtevati, da nam odpro vrata v svetišče prosvete in kulture. Stoletja že to terjamo, pa zmirom zastonj, a v zadnjem času je postala ta zahteva tako glasna, hrepenenje po izobrazbi in omiki tako splošno in obče, da se bodo morali zakoni tolmačiti prej ali slej v tudi za nas ugodnem in pravičnem smislu. Več pa tudi ne zahtevamo. Ako moramo plačevati denarne in krvne davke, ako z vso strogostjo tirjajo od nas dolžnosti — mora priti čas, ko nam bodo morali priznati tudi pravic, ki nam gredo. Vsem našim opravičenim prošnjam in zahtevam se ljubeznivi Nemci rogajo in razdraženo kriče, češ, da nam ni treba šol, da smo z vsem predobro preskrbljeni. Za vraga, kaj pa nas potem zmerjajo z barbari in nam očitajo, da nismo kulturni, zakaj pa sami zase povsod zahtevajo šol in ravnopravnosti, kjer so sami v manjšini? Bojijo se, da bi narod vstal, strah jih je, da bi se dvignila vklenjena sila milijonskih Slovanov. Pa kljub temu bo širna slovenska zemlja zacvetela, zadihala in zavonjala bo rodovitna domača gruda, zaživelo in vstalo po gorah, da bo zašumelo po naših gajih in vzvalovilo na poljanah. In zatrepetalo bo na obzorju, zakrvavelo in zažarelo ... in napočila bo zlata zarja, zazoril velik in jasen dan svobode in prosvete! Izobražena, omikana naša mladina bodi oznanjevalka našega vstajenja, šole, izobrazba bodi nam luč na tej poti in ključ v hram napredka, gospodarske in duševne kulture! Tako nam bosta pogled i«i misel v slovansko bodočnost jasna in čista kakor je svetel biser in diamant, iskreč in poln luči. Več kot tisoč let je, odkar so začeli prihajati k poganskim našim dedom oznanjevalci krščanske vere. Od severa doli so dohajali germanski svečeniki, od juga pa so nam prinašali izve-ličanje romanski duhovniki. Ali vsi ti so nosili y levici križ, v desnici pa meč, pa so nam v imenu božjem, v imenu Krista, jemali prostost in našo zemljo. Branili smo se krsta pod takimi pogoji in se obupno borili za zlato prostost. V tem pa pozove moravski kralj Svatopluk brata Cirila in Metoda iz Soluna. In prišla sta s križem v desnici in s knjigo v levici. Iz slovanske knjige, v domačem jeziku sta poučevala goreča brata in oznanjevala ljubezen in mir. Vse svoje | življenje sta posvetila nam, priborila sta nam in našemu jeziku pravic in ugleda, zato pa sta to naša svetnika, slovanska apostola. Pod varstvom teh blagovestnikov je družba sv. Cirila in Metoda, ta pomembna naša družba, ki hoče s prostovoljnimi darovi rodoljubnih Slovencev rešiti našo deco iz potujčevalnic in jo vzgojiti v poštenosti in ljubezni za narod in milo našo domovino. Velika in sveta je naloga, ki si jo je Postavila družba, da oslabi pohlepno prodiranje nasilnega našega nasprotnika. Vsi se zavedamo svojih dolžnosti : hvale in podpore družbi, ki mora vzdrževati tako koristne i zavode, naše narodne šole, samo s pičlimi prispevki nas revnih Slovencev. Zatojevsak shod, vsako zborovanje naše šolske družbe glasen in odločen protest proti vladi, ki ne zna in noče čuvati pravic in zakonov, j ki ne da svojemu, le prezvestemu narodu tega, karmusicerobeta z državnimi temeljnimi zakoni in ki nas slednjič pozna le, kadarnasizžema! Čas poteka, prijatelji, končati moram. Še veliko bi vam rad povedal, govoril bi vam tri dni vkup. Samo to-le : oklenimo se naše šolske družbe, podpirajmo jo in pa bodimo narodni, zavedni bodimo in vzgajajmo svoje otroke tako, da bodo kdaj pošteni ljudje in iskreni, zavedni Slovenci. Koroške novice. Koroški deželni zbor bo, kakor se poroča, sklican za 10. ali 12. septembra t. 1. To 3 tedne trajajoče zasedanje bo zadnje te dobe. Zopet se bližajo volitve, torej na delo! Igra «Deseti brat“, ki je bila določena na nedeljo, dne 4. avgusta, se je preložila na poznejši čas. Uprizorila se bo proti koncu meseca septembra. Škandalozne poštne razmere. Na Koroškem smo pač v deželi neverjetnosti. Nikjer drugje bi kaj takega ne bilo mogoče, a mogoče je pri nas. Danzadnevom nam prihajajo pritožbe zaradi nerednega dostavljanja našega lista. In kar je najbolj čudno, „Mir“ se izgublja ravno tam, odkoder je kak zasoljenejši dopis, kakor recimo v Vrbi, Zitarivasi, Dobrlivasi itd. Ker so pošte v nasprotniških rokah, nam je stvar popolnoma umljiva, kajti nasprotniki se silno zanimajo za take dopise, in zato morajo „Mirovi“ naročniki izgubiti svoje iztise. Drugače si stvari ne moremo tolmačiti, kajti odpošlje se toliko iztisov, kolikor jih je naznačenih na ovitku. Sicer pa smo že poskrbeli, da bo c. kr. poštno in brzojavno ravnateljstvo^ storilo svojo dolžnost in prijelo za ušesa dotične postaje, kjer se gode take lumparije. Skrajna nesramnost. Navajeni smo sicer, da naši hajlovski listi lažejo o nas Slovencih in naših prireditvah, kakor bi pes tekel, a rekord v nesramnosti so gotovo storile „Freie Stimmen" z dne 20. julija. Kakor se nam vse zdi, se je te dopis pod imenom «St. Jakob im Rosen-tale- (D er KrainerischeFestrum-m e l.“) sšuštral v znani krpami v gostilni pri Schusterju v Št. Jakobu. Ako ga ni pisala Schusterca sama, ga je pa pod njenim nadzorstvom skrpal kak učiteljček, če ne sam očka Krebitz. Tako nesramno lagati se znajo edino le taki ljudje. Cel dopis je poln psovk na udeležence s Kranjskega. Nastop na kolodvoru imenuje : „w i d e r 1 i c h e H e t z e,“ udeležence : „Krainerischerlntelli-genzpobei. “ Laže se, da je na kolodvoru pred odhodom vlaka nastopil kot govornik g. dr-Brejc, dasiravno je vsakomur, ki je bil na kolodvoru, znano, da to ni res. «Deutsche Reisende wurden frech ange-briillt. “ „Die ganze Hetzetrug einen wiederlichen Charakter. Es war eine ausgesprochene freche Provokatio n.“ To je nesramno, ali najnesramnejše še pride : „Z u m H a n d-kussesoll derBahnhofrestaura-teurgekommen sein, den die Krainer vor lauter Festbegeisterung um eine Anzahl von Glasern armer machten, die als «Anden-ken» nach Krain mitgenommen wurden !“ — Pripomnimo naj tudi, da je dne 21. julija „Lan-des Zeitung", glasilo hajlovskega učiteljstva, prinesla med drugim tudi tole grozostno laž: „Ein wilder Bursche stiirmte mit gezucktem Dolche in die Restaurationskliche und bedrohte die Restaurateursgattin, Frau Gotz, mit den Wor-ten : «Kanaille, red slowenisch oder ich stech dich nieder!» Glticklicherweise wurde er durch handfeste Bur-schen rechtzeitig entwaffne t.“ Dalje pravi, da so kranjski gostje v restavraciji ukradli „samo“ 3 solnike, 1 dvolitersko steklenico in «ziemlich einige“ kozarce za pivo. Torej gospoda, ki ste bili na slavnosti v Št. Jakobu, tatovi ste, banditi, kozarce ste kradli v kolodvorski restavraciji ! Tako podlo nesramnost se upa javno zabrusiti v lice stotinam slovenskega občinstva šentjakobski nem-čurski dopisun v babji kiklji ali pa pod njenim okriljem. Tu jih vendar izpoznate tiste naše „mi s m otudi Slovenci, lefarjev ne maramo", tu izpoznate vso njihovo podlost. Edini odgovor na tako izzivanje je — pasji bič, Katerega prinesite drugič seboj za take ljudi. Pepček se je namazal. Košičev Pepček je izprevidel, da mu bo njegova lumparija vendar enkrat zavila vrat in zato je poprosil Dravca, katerega je napadel z železno štango, da bi se poravnala. Dravec se je v svoji dobroti res poravnal ž njim. Pepček je mislil, da je s tem stvar končana, ali namazal se je. S to poravnavo je priznal zgoraj omenjeni zločinski napad in c. kr. državno pravdništvo je uredilo preiskavo proti njemu. Pričakujemo, da bo c. kr. državno pravdništvo storilo popolno svojo dolžnost in poskrbelo, da dobi ta obče nevarni razgrajač svojo zasluženo kazen pri ričetu v špehkamri. Novo narodno podjetje na Koroškem. Malo pozno, kar pa ni naša krivda, poročamo o veselem dogodku v našem narodnogospodarskem življenju, a nič ne de, da je le stvar dobra, če pride tudi nekoliko pozno. V ponedeljek, dne 15. t. m. se je vršil v Celovcu v prostorih podružnice ljubljanske kreditne banke ustanovni shod nove puškarske tovarniške družbe PeterWernigvBo-r o v 1 j a h. Soudeležena je pri tem novem podjetju ljubljanska kreditna banka, dve posojilnici in zasebniki. Obratna glavnica, ki je že vsa vplačana, iznaša 240000 K in se v kratkem poviša. Nova družba je prevzela svetovnoznano puškarsko tovarno g. Petra Werniga v Borovljah in ohrani tudi to ime. Tovarna bo izdelovala vse vrste orožja, tudi take ki se do sedaj niso izdelovala v Borovljah, kakor flobertovke, pištole, revolverje. Družba zgradi prihodnje leto veliko tovarno, ki bo opremljena z najnovejšimi stroji. Kar se je dosedaj večkrat le z največjo težavo izdelovalo potom ročnega dela, se bo potem izdelovalo z najnatančnejšimi stroji, kar bo gotovo še pozdignilo priznano izbornost Wernigovih puškarskih izdelkov. Posebna skrb se bo obračala na kupčijske zveze z inozemstvom, posebno z orijentom, Rusijo in Rumunsko. Vodstvo celega podjetja ostane še nadalje v rokah ustanovitelja tvrdke, g. Petra Werniga, kateri je kot izdelovalec orožja poznan ne samo v bližnjih krajih, temveč lahko rečemo, širom celega sveta! G. Peter Wernig je dvignil od skromnega začetka svoje podjetje do sedanje veličine, ima brezštevilno dragocenih dobitkov, mnogo dragocenih tu- in inozemskih odlikovanj in je c. kr. dvorni dobavitelj. Bil je 40 let lastnik tvrdke, ki je sedaj prešla v roke zgoraj imenovane družbe. Novemu podjetju želimo vso srečo, saj smo prepričani da je neprecenljive vrednesti v našem narodnogospodarskem boju v Spodnjem Rožu. Namesto brzojavk poštne nakaznice. Veliki skupščini družbe sv. Cirila in Metoda pošiljajo vsako leto mnogi rodoljubi, ki se skupščine ne morejo udeležiti, brzojavne pozdrave in voščila. To je za družbo jako častno, a praktično ni. Podpisano vodstvo nasvetuje namesto dragih brzojavk ceneje poštne nakaznice. Svota, ki bi se morala plačati za brzojavko, naj se rajši nakaže družbi. Kaka čestitka se lahko napiše tudi na nakaznico, ki naj se dan poprej odpošlje na naslov gospoda župnika Ivana Pibra v Bohinjski Bistrici. Iz malega zraste veliko! Nemški časniki poročajo, da je skupil nemški „šulverajn“ v prvi polovici tekočega leta za vžigalice velikansko svoto 2486 K 48 vin. Veliko je pri tem denarju slovenskih grošev zraven! Najdejo se namreč taki brezvestni in neznačajni ljudje, kateri vsakemu „komiju“ na ljubo raje vzamejo tuje blago, kot da bi segli po domačem. Zato slovenska dekleta in fantje, na noge, delajte da bo v slovenskih hišah izključno le slovensko blago ! Občni zbor slov. akad. fer. društva «Korotan". Dne 21. t. m. se je vršil občni zbor imenovanega društva na Šmarjeti v Kramarjev! gostilni. Predsednik ožigosa z ogorčenimi besedami neutemeljeno prepoved shoda in veselice, ki so še imeli vršiti isti dan popoldne. Nato se izključi en nekdanji član iz društva, ki se je prelevil v nemčurja. Tajnik poroča o delovanju društva in posameznih članov v minulih počitnicah. Priredil se je shod in veselica dne 5. avg. 1906 v Prevaljah in več dobro uspelih prijateljskih sestankov. Posamezni člani pa so bili vedno na drobnem delu med ljudstvom, posebno pri vseh važnejših dogodkih, tako pri občinskih in državnozborskih volitvah. V Glinjah je predramil član društva tamošnjo «Čitalnico11, preustrojil knjižnico v javno in vodil celo zimo izobraževalen klub. Ravno tako živahno gibanje je bilo v Borovljah samih, kjer se jevustanovilo po zaslugi člana tamburaško društvo. Člani so bili dalje delavni pri otvoritvi železnice v Rožu, pri polaganju temeljnega kamena za Št. Jakobsko šolo. Odposlala se je končno peticija za slovensko univerzo. Blagajnik nima veselega poročati. Izvoli se stari odbor. Kar se tiče prihodnjega delovanja, se je sklenilo, da se s posebno pozornostjo zasleduje in proučava gibanje in razmere ob jezikovni meji in da so ustanove kolikor mogoče v teh izpostavljenih krajih ljudske knjižnice. Društvo bo dalje gledalo kolikor mogoče pospešiti podpore za dijaško podporno društvo. Dne 13. junija se vrši v Celovcu (Kasern-gasse 30, delavsko društvo) redni sestanek duhovniške sodalitete ss. cordis I. in sicer popoldan ob 2. uri. Bratje duhovniki so vabljeni na udeležbo. Referira o zvezi nepolitičnih društev za Koroško dr. Ehrlich, kaplan v Celovcu. Hotelska družba «Triglav11 vzbuja pri občinstvu vedno večje zanimanje in se tudi število udeležnikov množi, čeprav potrebna glavnica 300.000 kron še ni pokrita. Opazujemo posebno to, da se rodoljubi za to podjetje še bolj zanimajo, ko so si ogledali krasne in moderne naprave in lepo razvrstitev posameznih objektov. Vsak, ki si to krasno skupino ogleda, je prijetno iznenaden in prizna, da ni pričakoval, da se je pripravljalnemu odboru posrečilo za tako nizko ceno pridobiti take obširne in krasne zgradbe. Tudi tujci se o podjetju laskavo izrekajo. Nekateri malenkostni nedostatki, ki so bili od začetka neizogibni, so se že odpravili, tako, da je danes vsakdo zadovoljen s stanovanjem in restavracijo. Kar se tiče nabiranja udeležnikov, opozarjamo naše zaupnike, da pojasnijo vsakemu interesentu, da po načrtu pravil noben udeležnik ne bo obvezan zvišati svoje vloge ali kaj doplačati in da je torej njegova udežba omejena le na že vplačani delež. To naj se posebno uvažuje, ker mislijo nekateri, da je treba pri družbah z omejeno zavezo kakor pri zadrugam jamčiti še z enakim zneskom. To je pa pri hotelski družbi «Triglav" popolnoma izključeno in je tudi utemeljeno v zakonu. Borovlje. Pri letošnji odhodnici učencev strokovne šole v Borovljah, je prišlo okrog polnoči med mladimi pijančki do sila hrupnih nastopov. Rajzikov študent se je kar tam v gostilni hotel duelirati z izučenimi puškarskimi učenci. Le stežkega ga pomirijo in spravijo domu. Bil je tako pijan, da se je slekel kakor se je pač mogel in šel potem mirno počivat v rž, ki raste blizu njegovega stanovanja, kjer so ga tudi zjutraj našli strmeči Borovijanci. Učitelj Schiitzel-hofer menda tudi celo noč ni dovolj nalil v sebe, ker je še v nedeljo zjutraj, ko so šli ljudje že k maši, gonil pojoč in kričeč pijane učence iz ene gostilne v drugo. Res veliko si dovoljujejo nemški «vzgojitelji" (?) naše mladine! Gorje slovenskemu učitelju, ki bi vsaj polovico tega zakrivil. Borovlje. (Nemška slika.) V dobi kislih kumar uredništva ne gledajo tako ostro na vsako besedo, kakor v drugih boljših časih in to mi daje iskrico upanja, da najbrž te vrstice ne bodo počivale in dremale v košu urednikovem. Kakor sem napisal v začetku, bo moj popis toliko kakor ena slika, recimo, da bo nemška. Kjer se govori kaj o nemštvu, ima Trnjakov Jozej prav gotovo svojo črno brado zraven. Tako tudi tu. Na njegov predlog je sklenila borovska lovska družba (tudi Matizl, ki nič nemški ne ve, je zraven), da zanaprej noben ud več ne sme premarn-vati slovenski. So pa že morali ti nemčurčki samo slovenski blebetati, da je prišlo enkrat do takega sklepa. Gospodje, ne bodite smešni, Borovlje so vendar že dolga, dolga leta popolnoma nemške. Kaj si naj mislijo Nemci, če izvejo za to „Hans-vurštijado". Pri „Alpenrosi“ bi bil tak sklep tudi že enkrat na mestu; najboljše bo, če to predlaga oni zaslužni mož, ki ji je zgubil „fano“, namreč Damkov Folti. Če pa bi prevzel Franceti to zadevo in rekel: „Meine Herrn, zdej pa bum Vam jaz neki puvedu,“ vzdignile bi se kratkomalo roke in društvo zanaprej nikdar več ne bi s svojim slovenskim čivkanjem delalo sramote mirnim veselicam in nemškonacijonalnim pesmim. Na veselicah govori se zanaprej toraj samo nemški, slovenski pa doma za „šraufštokom“. Sploh je opažati, da se v jezikovnem oziru ne godi kmalu komu tako slabo, kakor „ta boljšim" Borovljan-cem. Radi bi govorili nemški in tudi govore, če pa jim zmanjka besede, pa si jo sami naredijo. Da se dragi bralec ne boš dolgočasil, navedel ti bom pismenih in ustmenih zgledov iz borovske nemščine. Ugleden „nemški“ Borovčič je pisal: Endesgefertigter erklart hiemit das behufs Verehe-lichung der N. N., welche am . . . geboren ist mit dem N. N. in N., wo sich gegenwertig bei genannten seit 18. Mai d. J. als Vormund fun-giere die Zustimmung mit dem Bemerken, das die selbe auch zur VerbeBerung der Existenzens das diese zwei vorgenannten auch beitragen kann. Ferlach am .... N. N. (Original na razpolago.) — Zdaj pa še nekaj cvetk iz raznih pogovorov: veliko pšenično klasje, „solche Hecher je mela pšenica." Žrebe je poginilo : der Hiilen ist hin worn; er hat er gsagt, das ist der Bahn erstes Ranges; er hat er sich gwakelt schun. Take in enake modrosti vsak dan lahko pobereš po nemških Borovljah. Navzlic vsem tem bedarijam in spakam pa se trudijo nekteri, ki zaslužijo več kot 50 gld. na mesec, da se pokažejo Borovlje kot nemška naselbina. Tako je bilo pri zadnji puškarski slavnosti vse polno frankfurtaric, le škoda, da niso bile borovske, ampak samo izposojene. Svojih še Borovlje ne bodo imele tako hitro, tudi nemški „Vrtec“ jih ne bo prinesel. Marsiktero kronco bo Sudmarka še morala darovati za Borovlje, a nemške še ne bodo tako hitro. Borovlje. Tukaj se je zasnovala puškarska zadruga pod imenom Peter Vernig, c. kr. dvorni dobavitelj. Ker je to podjetje ustanovljeno z izključno slovenskim denarjem, se „Nemci“, posebno Agres kar penijo od jeze. Mi pa se veselimo tega napredka ter mu želimo mnogo sreče. V Podljubelju se je zasnovala posojilnica-Rajfajznovka, ki bo olajšala nemški „šparkasi“ v Borovljah delo, da ji ne bo treba hraniti slovenskega denarja in ž njim odkupovati slovenskih posestev. Šmarjeta v Rožu. (Prepovedan shod in veselica dne 21. t. m.) Znano je, kako živahno gibanje je bilo v naši občini zadnji čas, posebno pri državnozborskih in občinskih volitvah. Šmarjeta je takorekoč kar čez noč spremenila svoje zunanje lice, iz nemčurske postojanke je postala slovenska trdnjava. Nje slava se je raznesla po celi domovini in privabila je celo abiturijente iz kranjske gimnazije, da so se odločili prihiteti med slovensko ljudstvo na Koroško, ponuditi mu pošteno zabavo in ustanoviti ljudsko knjižnico. Prav iz srca so se veselili Šmarječani, da vidijo v svoji sredi drage goste od onstran Karavank, ki se niso ustrašili dolgega pota ne velikih stroškov, ampak s požrtvovalnim trudom hoteli uprizoriti veseloigro »Zamujeni vlak" in dati duška svojim čutom v navdušenih govorih. Ali slaboznana c. kr. vlada, ki zna po leta zavlačevati upravičene slovenske zahteve, je kot blisk hitro preprečila ta izobraževalen shod in ga prepovedala z utemeljevanjem, da baje razsaja v tem kraju Škrlatica. Hudobna zlobnost te prepovedi se razvidi najboljše iz tega, da je ravno en teden prej bil dovoljen javen ples in da se je imela kar drugi dan v ponedeljek dopoldne začeti ljudska šola. Vse ljudstvo je bilo zaradi tega silno ogorčeno in prepričano, da so se naše oblasti postavile pač na stališče onih razbojniških nemčurjev, ki so še pred nedavnem razgrajali na Kočuhi. Ali tudi takrat se mačehin-skim jerobom ni posrečila zlobna nakana, ampak imela je ravno nasproten uspeh. Kajti ljudska knjižnica, ki se je navzlic temu ustanovila, čeprav brez šuma in hruma, bo obrodila tem večje sadove, čim bolj hočejo oblasti in neoblasti ljudstvu izobrazbo onemogočiti. Požrtvovalnim kranjskim abiturijentom pa so vsi domačini prav iz srca hvaležni za obilen trud in velike stroške in prepričani naj oni bodejo, da je njihova požrtvovalnost tem večja v očeh domačih narodnjakov, čim zlobnejše ovire so se jim pri tem stavile. Št. Jakob v Rožu. Ob priliki blagoslovlje-nja temeljnega kamna so darovali za »Narodno šolo": Profesor Božidar Štiftar v Kalugi na Ruskem, K 20'—; J. Treven, mešč. učit. v Celovcu, K 2-—; Dva grajščaka ob Donavi, K 10‘—; Duhovniki zbrani v Selah, K 10'—; O. Skale, c. kr. živinozdr. v Novem mestu, K 5-—; Posojilnica Sp. Dravograd po gg. Kogelniku in Kolniku, K 100'—; Mariborski bogoslovci po g. Jak. Košaku, K 100'—; Iz nabiralnika v »Nar. domu", K 1510; Dobra mešetarija, K 15 — ; Pesjakovi v Črnečah, K 1'—; Julij Novak in Fr. Tavres v Idriji, K 2'—; Fr. Gomilšek, župnik na Medvedovem selu, K 4'—; Fr. Bergman, župnik pri 7. studencih, K 20'—; Domicijan Serajnik, naduč. na Ptujski gori, K 10'—; Neimenovan dobrotnik v Gradcu, K 100'—; Alojzij Schrey, c. kr. nadpoštar na Jesenicah, K 5'—; Pliberško omizje, K36' —; Zbirka pastoralne konference Pliberk, K 32'—; Jože Božič, gostilničar v Grabštanju, K 2'—; J. Kopač, svečar v Gorici, K 30‘—; Profesor Kenda v Ljubljani. K 5'— ; Hochmiiller iz Trsta (3‘-1-4'10) K 7T0; Iz nabiralnika pri Pušlu v Celovcu K 4'—; Zbrano v žel. čuvajki v Škocjanu, K 3'—; Na slavnosti v Št.Jakobu zbral g. Fr. Stupica, veletrž. v Ljubljani, (S. V. Majdič, daroval K 20'—) K 112'62; Neimenovan g. dr. iz Ljubljane, K 50'—; Iz nabiralnika pri Korajmanu v St. Jakobu K 40'—; Andrej Sadjak, mestni kaplan v Celovcu, K 5'—; J. Jerman, župnik v Štebnu, K 20'—; Državni poslanci: Štrekelj, Spinčič, Ivaniševič in dr. Laginja po 5 K in dr. Tresič 2 K, K 22'—; Zbirka »Zarje" ob blag. zastave »Kat. del. družbe", po J. Puntar, K 60'—; Skupaj K 847'82. Vsem darovalcem in zbirateljem se najiskreneje zahvaljuje Matej Raž un župnik. Vrba ob jezeru. (Preložena obravnava.) Za dan 18. julija t. 1. je bila določena obravnava pri sodniji v Rožeku zoper g. Ernsta Ulbing, župana na Vrbi, in gostilničarja Krištofa MoBlacher, katera je tožil g. F. E. iz Celovca zaradi prestopka zoper varnost časti. Gosp. E. je sedel 23. maja t. 1. na vrtu hotelirja Ulbinga kot gost, kjer so se ravno vršile volitve državnega poslanca. Nekateri Vrbljani so tam agitirali, čeravno je bilo to z napisom prepovedano, in ker so mislili v svoji slabi vesti, da jih ta gospod opazuje in se niso čutili varni, zaukaže posestnik gostilne g. Ulbing mirnemu gostu vrt zapustiti, ja, še več, z lastno roko ga vleči od mize. Res na mestu so bile besede nekega volilca, ki je rekel : »zdaj igra župan Ulbing vlogo hišnega hlapca." Nato priskoči g. MoBlacher, dobro vedoč, da je tega dela bolje vajen, prime g. E. za vrat, ga potegne s sedeža in ga udari z nogo; lepa omika, kaj ne? Seve da je tožil gosp. E. zaradi tega surovega obnašanja. Ali napovedane obravnave 18. julija ni bilo in bo šele 19. septembra — ko bodo odpotovali vsi tujci. Res je, da je g. Ulbing nekaj bolan, ali g. MoBlacher je popolnoma zdrav. Nehote se moramo vprašati, zakaj se je obravnava za toliko časa preložila? Zakaj se g. MoBlacher zdaj ne zasliši ? Se govori, da ima v svoji gostilni preveč dela, to pa vendar ne more biti vzrok, saj tudi mi kmetje moramo k sodniji, če imamo še toliko dela, ako nas pokličejo. Vzroki so vsi drugi. Vsak si jih lahko sam misli, je pač veliko tujcev zdaj na Vrbi. Bomo že skrbeli, da bodo izvedeli izid tudi preložene obravnave. Trbiž. (Romarjem v opomin.) Vsakemu pobožnemu obiskovalcu sv. Višarij je znana postaja Trbiž; gostilničarjem in posredno tudi drugim prebivalcem tega kraja dajo romarji zaslužiti marsikatero kronico. Človek bi si mislil, da upoštevajo Trbižani to dejstvo ter da vsaj ne žalijo verskega čuta potovalcev, a temu ni tako. Da bi se izogibali zaničevalcev katoliškega in posebno še slovenskega prepričanja božjo pot obiskujočih romarjev, iz tega namena naj bodejo te vrstice pisane. — Pri zadnjih državno-zborskih volitvah so Trbižani prav jasno pokazali svojo nemškonacionalno in protiversko jezo ; bili so čisto besni in kakor divjaki v sredi Afrike so divjali v noči od 23.—24. majnika po Trbižu. Maloštevilne prebivalce krščanskega mišljenja so psovali z priimki »črni psi, falotje itd." Kdo pa so bili ti razgrajači, bode se bralec teh vrstic vprašal? Gotovo samo cestni pobalini! O ne! To je bila dika Trbižanov, ki je hotela pri tej priložnosti pokazati svojo toliko hvalisano nemško omiko : obč. svet. in gostilničar Pr o š, tržni oskrbnik, obč. odborniki Majer in Čurwald, c. k r. s o d n i j s k i k a n c e 1 i s t (to je pa res lepa! opr. ur.) gostilničar Schon-b e r g uslužbenci c. k r. državne železnice, učiteljstvo pa je bilo zastopano po n a d u č i -telju iz Griinwalda Jožefu Karner in Janezu Glan-čnik, prisostvoval je tudi učitelj Walter Trunčnik (lepi Pala-tovi jogri! op. ur.), - Dogodilo se je dalje sledeče; zastopnika Gesove pivovarne so sumničili, da je volil s kršč. soc. stranko, radi tega so se zbrali Trbiški nemškonacijonalci ter sklenili v hotelu »Mòrti" blizu kolodvora v Sp. Trbižu: naprednjaki iz občin Trbiž in Bela peč se zavežejo, zdržati se »Gesovega piva", dokler bo kršč. Karol Waltl zastopnik navedene pivovarne. — Romarji in zavedni Slovenci dajte odgovor nemškonacijonalnim gostilničarjem s tem, da se izogibate njihovih prostorov ! Sv. Višarje. (Razno.) Čuti se, da so se začele v mestih počitnice, katerih porabljajo dijaki in učeniki v razvedrilo na visokih planinah ; posebno priljubljene so za turiste višarske gore, kjer je razvilo pred leti slov. planinsko društvo svoj delokrog, — žalibog, da hoče v zadnjem času delo in trud zadnjih let nazadovati. — V zadnjem času so prišle na sv. Višarje izvanredne procesije iz Bistrice - Gorjan, Št. Pavla v Ziljski dolini, Radiš-Medgorje in Gozdanj - Strmec pod vodstvom dotičnih dušnih pastirjev. Iz ust romarjev se čujejo pritožbe o zasmehovanju od »omikanih" Trbižanov; treba bode začeti zbirati posamezne slučaje ter neotesanim vsenemcem na Trbižu pokazati, da verni romarji niso prostaki, katerih se sme zaničevati. — Zidanje novega župnišča hitro napreduje; prostorov, ki bodejo naravnost krasni, bode v novem župnišču veliko. — Kakor se čuje, pride na sv. Višarje orožniška postaja, ki bo dobila prostor v novem župnišču. — Glede cerkvenega petja se romarji jako pohvalno izražajo; vidi se, da je sedanji organist res kos svoji nalogi- Začudili smo se, ko smo brali razpis službe organista na sv. Višarjih, posebno ker sedanji organist isto prav povoljno oskrbuje. — Posebno se začenja zanimati za vi-šarsko goro vojaštvo ; vedno prihajajo povodom vaj tja vojaški oddelki. Pred kratkim so prijahali tja lovci od bližnje posadke; celo s strelnimi stroji so prišli na sv. Višarje. Vidi se, da se bližajo veliki cesarjevi manevri. Št. Lipš. V 29. številki »Mira" smo malo pokrtačili tukajšnje nemčurje, kar jih je tako razburilo, da bi se bili najrajši kar na glavo postavili. Pa naj se le jezijo, kolikor hočejo, mi se maramo za njih jezo toliko, kakor za lanski sneg. Vendar toliko junaški so pa ti kulturonosci, da se včasih spravijo tudi s pestmi nad tukajšnje Slovence. Tako so se spravili na god sv. Petra in Pavla na dva Slovenca, katera so brez vsakega povoda napadli. Vzela sta dobroznana haj-lovca iz Bojevasi na muho nekega trdnega Slovenca iz Bojevasi in enega okrog 70 let starega krojača iz Tihoja. To je pravo junaško delo : mož v najboljši dobi oklofuta priletnega starčka! Da vas ni sram ! Vsak pameten človek se zgraža nad tako surovostjo. Pa pomagaj si človek, če si moreš, če te zadene kaj tako v živo, kakor so zadele ravno državnozborske volitve te naše nemčurje, ko jim je za vselej odklenkalo. Zato pa še sedaj, kadar klofutajo Slovence, izkazujejo svojo jezo z besedami : »Tukaj imaš Grafenauerja,!!' svinja črna!" To je lepo od vas, dragi nemčurčki, ali zapomnite si, tudi mera klofutanja bo enkrat polna in takrat bodo padli zadnji znaki mogočnosti in oholosti vaše. Libuče pri Pliberku. Dragi moj prijatelj g. Obletan, po domače »nemčurski hovpmon", zopet moram vas malo za ušesa prijeti, ker ravno berem v „A4iru“, da ste pred kratkim z raznimi neslanimi psovkami, kakor je že vaša nemčurska navada, napadli popolnoma mirno mimo vaše hiše idočo osebo, češ da je dotičnik pisal neki dopis o vas v „Mir“. Tem potom vam pač naznanjam, da dotičnik ni bil v nobeni najmanjši zvezi z dopisom, ravno tako tudi ne z dopisnikom. Danes bi vam pač svetoval, da je najpametneje ako si naročite vsaj pet metrov dolg nemčurski nos iz blaženega nemškega rajha, da bote potem kar z doma lahko vohali za »Mirovimi" dopisniki. Dokler pa za gotovo ne poznate pravega dopisnika, pa bodite tiho, če ne znate priti v malo drugačne razmere kakor po zimi s tistim fantom. Vaš zvesti dajč-gesinderta slovena. Šmarjeta pri Pliberku. (Raznoterosti). Pred kratkim je bil izvoljen nov šolski odbor. Prejšnji šolski načelnik Jožef Visočnik je bil na- sprotnik slovenske stranke, zato pa je častno pogorel pri občinskih in ravno tako pri šolskih volitvah. Na njegovo mesto je izvoljen našinec Martin Petroč, prvi namestnik pa Martin Krof; ostali so Jožef Podhovnik, Franc Kolenik, Juri Kos, kot namestnika pa Anton Enei in Aleš Kresnik. — Letina je precej dobra, samo sadja bo bolj malo. Rž se je našla pri nekem kmetu 2 metra 6 cm. visoka. Upati je, da slami pade cena, ker je bilo tudi sena veliko. — Na predvečer slovenskih blagovestnikov je tudi Šmarjeta pokazala pravo slovensko lice: topiči so grmeli, kresovi so plapolali visoko v zrak in oznanovali, kako visoko spoštujemo vero in narodnost slovensko. Prevalje. Radovedni so ljudje popraševali v nedeljo, dne 14. t. m., kaj se je zgodilo z našim organistom in cerkvenimi pevci. Tako je bilo tiho pri obeh božjih službah, da smo mislili, da je šele sobota. No, smo si mislili, naj pa bo za danes ta nesreča, bomo pa v prihodnje toliko bolj z veseljem poslušali petje orgelj in pevcev. Toda v nedeljo, 21. t. m. smo imeli spet nepriliko. Poslušati smo morali nemško pridigo in to že dru-gokrat v teku enega meseca, kar do zdaj še menda sploh ni bilo. Mi jo radi privoščimo Nemcem nemško pridigo, ko bi le kaj Nemcev bilo, da bi jo poslušali. Znabiti, da je pridiga prav lepa, ali kaj nam pomaga, ker je nerazumemo, pristnih Nemcev pa itak v celi župniji še deset ni. Od teh pa komaj kaki trije ali štirje v cerkev hodijo, navadno pa še tisti ne pridejo k nemški pridigi. Res da nekaj Slovencev površno razume tudi nemško pridigo, slovensko seveda razumejo veliko bolje, medtem ko dobre tri četrtine poslušalcev skoro ničesar ne razumijo. Kaj bi napravili Nemci, ko bi se v kaki nemški župniji, kjer prebiva tudi deseterica Slovencev, začelo po dvakrat na mesec slovensko pridigati. Ker se to v nemških krajih, koder prebiva tudi dovolj Slovencev, ne prigodi, zatorej mislimo, da to ni pravično, da bi morali mi božjo besedo v tujem, nerazumljivem jeziku poslušati. Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti! KonjerejcemINaOsojskih Turah bo v petek 16. avgusta t. 1. ob 9. uri zjutraj pregledovanje 34 21etnih celakov, ki so bili na paši, Isti se tudi prodajo. Torej konjerejci poslužite se priložnosti! Vabilo na XXII. redno veliko skupščino družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, v torek, dne 6. avgusta 1907. v Bohinjski Bistrici. Spored : I. Sv- maša ob pol 11. uri v župni cerkvi sv. Nikolaja. II. Zborovanje ob pol 12. uri v hotelu „Tri- glav“. 1. ) Nagovor prvomestnikovega namestnika. 2. ) Nujni predlog prvomestnikovega namestnika. 3. ) Tajnikovo poročilo. 4. ) Blagajnikovo poročilo. 5. ) Poročilo nadzorništva. 6-) Volitev prvomestnika. 7. ) Volitev štirih članov v družbeno vodstvo* 8. ) Volitev nadzorništva (5 članov). 9. ) Volitev razsodništva (5 članov). 10. ) Predlogi in želje. Dan velike skupščine «Družbe sv. Cirila in Metoda" bodi vsem Slovencem narodni praznik, ki naj poživi in razširi narodno zavest do zadnjega sela, v katerem se govori mili naš jezik. Zato vabimo na skupščino poleg onih, ki imajo po pravilih pri zborovanju posvetovalno in glasovalno pravico, tudi vse druge Slovence in Slovenke ter vse prijatelje slovenske mladine kot poslušalce in drage nam goste. Vodstvo «Družbe sv. Cirila in Metoda1' v Ljubljani, dne 12. julija 1907. Za prvomestnika: Tajnik: Luka Svetec- Dr. Ivan Svetina. Dostavek. Po zborovanju bo skupni obed v hotelu «Triglav11. Udeležencem se je zglasiti do 5. avgusta z naslovom : Hotel «Triglav v Bohinjski Bistrici. . Dne 6. avgusta odhod iz Celovca z oseb. vlakom ob 7 h. 45'. Prihod v Bohinjsko Bistrico ob 10 h 18'. *) Imena onih članov, ki letos izstopijo, pa morejo zopet voljeni biti, so natisnjeni na zadnji strani glasovnic. Politični pregled Tiskarskega učenca, Državni zbor je v dosedanjih sejah obravnaval začasni državni proračun, kateri je bil končno v ponedeljkovi seji sprejet v drugem in tretjem branju. Nato je prišla na vrsto končna volitev zborničnega predsednika. Oddanih je bilo 315 veljavnih glasov, od katerih jih je dobil dr. W e i B k i r c h n e r 311, ki je torej stalno izvoljen za zborničnega predsednika. Ravno tako sta bila potem izvoljena podpredsednikom dr. Žaček in Starzynski. Nato se je sprejel predlog, da se izda novi kovani denar po 5 in 100 K v spomin cesarjeve 60 letnice. Zadnja seja državne zbornice pred počitnicami je danes, v sredo. V prihodnji številki bomo natančno očrtali dosedanje delovanje državne zbornice, katera vkljub tolikemu poudarjanju, da «hoče delati11, vendarle še ni storila bogve kaj za prebivalstvo. Poslovni Jezik državne zbornice. Odločnemu nastopu Čehov se je zahvaliti, da so dobili tudi drugi avstrijski jeziki v zbornici sicer ne popolnoma enako vrednost z nemškim, ali vendar toliko, da se bodo v državnozborskih zapiskih priobčevali govori in interpelacije v nenemških jezikih, česar dosedaj ni bilo. Dogodil se je v ponedeljek tudi prvikrat slučaj, da se je s predsedniškega mesta govorilo v nenemškem (češkem) jeziku, kajti podpredsednik dr. Žaček se je zahvalil za izvolitev tudi v češčini. Nemci se seveda z vso silo upirajo temu in so vložili predlog, katerega so podpisali vsi nemški poslanci razun nemških socialnih demokratov, s katerim zahtevajo nemščino kot poslovni jezik državne zbornice. Za železnico St. Pavel preko Grebinja, Velikovca v Celovec je vložil poslanec N a -gele predlog v državnem zboru. Znano nam je, da je naš poslanec Grafenauer imel tozadevni predlog že davno pred Nagelom pripravljen, da ga je celo že dal v podpis nekaterim poslancem, na kar pa se je zgodilo nekaj čudnega: predlog se je izgubil in — potem ga je vložil poslanec N a g e 1 e in sicer skoraj dobesedno tako, kakor ga je sestavil Grafenauer. Hm, hm, misli nam zopet uhajajo na znani Vrhovnikov „los“, in kaj bi bilo, če bi se nazadnje Grafenauerjev predlog zopet našel kje, kamor ga Grafenauer gotovo ni položil. ki bi imel veselje izučiti se za stavca, ali pa za tiskarja (strojevodjo), sina poštenih staršev, popolnoma zmožnega slovenskega in nemškega pismenega jezika, ki je z dobrim uspehom dovršil vsaj prvi razred latinske šole, realke ali dva razreda meščanske šole, sprejme pod običajnimi pogoji takoj, ali ob sklepu šolskega leta tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. Prva naj večja tvrdka te stroke priporoča svoje modno in manufakturno blago po cenah brez konkurence na drobno in na debelo. Vsi uslužbenci znajo slovenski. Anton Renko, lastnik trgovine. Celovec, Novi trg, vogel Kramarjeve ulice, pri «detelji-* (Kleeblattl.) mmmMMwiMMmiwfflmwm A to je odpadke pri žaganju i^iA V ■zA.j iesa> kupi, kolikor jih je dobiti. Ponudbe za kub.čni meter, postavljene v vagone dotičnega kolodvora državne železnice, sprejema PETER SKERBIC v Gorici (Primorsko), Via Dietro il Castello 8, II. V najem se dà Ajtončeva kmetija v Dragožičah, občina Št. Jakob, cela ali deloma. Več pove Gospodarske stvari. Izvleček iz poljedelskih poročil. Da, da, vročina! Če me je kdo v preteklem vročem poletju vprašal: kaj bi, posebno pri delu na polju, proti hudi žeji storil, tedaj sem mu priporočil, kar s tem vsem mojim bralcem priporočam; poizkusil je in se mi zahvalil za dober svet in se nadejam, da bode marsikateri bralec teh vrstic, čeprav samo v mislih, storil isto, ako poskusi sam. Vzemi, sem mu rekel, 1 liter vode, primešaj ji eno polno žlico, približno 15—20 gramov «Franckovega" pridatka h kavi, katerega ima tvoja žena itak v kuhinji, in kuhaj to dobrih 5 minut, potem postavi ta prevretek na stran za 5 minut, da se sčisti, nato pa odliv prevretka postavi v klet, da se shladi (če ti bolje ugaja, lahko prideneš sladkorja) in ga vzemi potem v steklenici s seboj na polje. — Najbolje je, če steklenico zagrebeš na kakem senčnatem prostoru, potem bode ta okrep-čujoča pijača ostala dolgo časa hladna. Ako si žejen, popij precejšnji požirek tega mrzlega «Francko-vega“ prevretka in čudil se bodeš, da te žeja ne bode zopet nadlegovala dolgo časa. «Franck11 toraj ni samo najboljši pridatek h kavi, ker kot tak je itak splošno poznan, temuč tudi prav primerno sredstvo za žejo. Listnica uredništva. G. iur. Rafko Petrič, Lese pri Prevaljah : Uotbp-IjyjeMO, ,-(a ]?n hhctc ^allucinile donnea us ripesala Te ,ia iincTe e iiom c Kyrii « ,u)iis:enMa y hhkhkbom easesy. Zahvala. Za vse mnogobrojne izraze srčnega sožalja ob smrti naše MILICE se najiskrenejše zahvaljujeva! Anton in Ana Ekar, Janez Rajhman, p. d. Lesjak v Bilčovsu, pošta Bistrica v Rožu na Koroškem. Služba cerkovnika in organista v Hodišah se takoj òddà. Več pove župnijski urad v Hodišah na Koroškem. Št. 1979. -A-^vizo. V svrho zakupne zagotovitve sena, slame, drv za kurjavo, premoga in deloma tudi ovsa za leto 1907/8 za v Celovcu, Št. Vidu, Volšpergu, Beljaku, Kotičah, Trbižu, Naborjetu, Rablju, Bovcu, in Šmohorju nastanjeno vojaštvo se vrše zagoto-vitvene razprave 12. avgusta 1.1. pri vojaški oskrbovalnici v Celovcu. 13. „ „ podružnici vojaške oskrbovalnice v Beljaku. 16. tr „ „ občinskem uradu v Kotičah. 19. it „ „ občinskem uradu na Trbižu. 20. >* „ „ občinskem uradu v Bovcu. 22. ,, „ „ c. kr. okr. glavarstvu v Šmohorju. Natančnejše določbe so razvidne v nazna- nilih in zakupnih zapiskih, ki so razpoloženi pri vseh c. kr. okrajnih glavarstvih, občinskih uradih v dotičnih krajih, pri obrtni in trgovski zbornici in pri kmetijski družbi. Zakupni zapiski se dobe tudi brezplačno pri vojaški oskrbovalnici. Celovec, dne 22. julija 1907. C. in kr. vojaška oskrbovalnica. Milostiva gospa, ali veste, zakaj morate pri nakupovanju sladne kave izrečno poudarjati ime »Kathreiner«? h(er se Vam sicer utegne primeriti, da dobite manj vreden posnemek brez vseh vrtin, s katerimi se odlikuje Hathreinerjeva kava. Zakaj le Hathreinerjeva Kneippova slad na kava ima spričo posebnega načina svojega proizvajanja vonj In okus zrnate kave. Zapomnite si torej natanko, milostiva gospa, da dobivate pristno Kathrei-nerj evo kavo zgolj v zaprtih Izvirnih zavojih z napisom: -Kathreinerjeva Kneippova sladna kava« In s sliko župnika Kneippa kot varstveno znamko. S < .-.i' Kolomaz Karto olinej Olje za stroje Mast za usnje Strešni klej Strešni lak je dobiti najceneje pri Ferdinandu Schellander, trgovcu z oljnatimi barvami, lakom in klejem v Celovcu, Šolske ulice št. 1. 5teckenpferd-Lilijsko mlečno milo izdelek Bergmannain dr., Draždane in Dečin ob L., je in ostane, kakor kažejo vsak dan prihajajoča priznanja, najboljše učinkujoče lečilno milo za pegavost ter pridobitev in ohranitev nežne, mehke kože in rožičaste polti. — Dobiva se komad po 80 vinarjev v vseh lekarnah, drogerijah, parfumerijah, trgovinah z milom in brivnicah. Vsem, ki se čutijo opešane in oslabele, so nervozni in brez energije, daje ----- Sanatogen —■ nov življenski pogum in življensko moč. Več kot 5000 profesorjev ga sijajno priporoča. Dobiva se v lekarnah in drogerijah. Brošurice razpošilja zastonj in poštnine prosto Bauer & Cie, Berolin SW 48, in glavno zastopstvo G. Brady, Dunaj 1. Dobro ohranjena železna žaga (Eisenvollgatter-Sage) za razrezovanje celega hloda ob enem, se išče v nakup. Naslov kupca se izve pri upravništvu „Mira“ v Celovcu. Loi/sl