1                                                                                                                                                                                    ¦¦'",--¦
. >    Pol za smeh, pol za res.              *•-.'
Iz torbe o. Ivana Svetokriškega.
1                                      (Priredil Josip Balič.)           »
1. Taletes.
Taletes je bil zvezdogled v starih časih. Nekoč je opazoval zvezde na svojem vrtu tik globoke jame pozno v noč. Zamaknil se je bil tako v to opazovanje, da je bil popolnoma pozabil na bližnjo jamo. Ko se je po dolgetn premišljanju obrnil na drugo plat, mu je nenadoma izpodrsnilo, da je plosknil v jamo, kakor je bil dolg in širok. Tudi tedaj je videl zvezde, kajti udaril se je bil prav občutljivo. Dekla, ki mu je prihitela na pomoč, je pa dejala: »Prav se godi takim, ki hočejo spoznati reči, ki so nadnjimi; na to pa ne pazijo, kaj imajo pod nogami."                          ,               _
2. Iznenadeni tat.
Pred več stoletji, v časih, ko je še Marko Polo brodil po morju, je odplula v Indijo velika jadrnica, na kateri sc  je vozilo mnogo Ijudi.   Med
~      -                                                              —    29    —                              ¦-..'-¦
temi je bil tudi neki astrolog ali zvezdogled, vehk prijatelj ladjinega kapi-tana ali glavarja.
Neki dan — bili so že daleč na odprtem morju — se pritoži kapitan prav zaupljivo zvezdogledu, rekoč: ,,Žal mi je, da so med nami tudi tatovir kajti skoro vsak dan mi kaj zmanjka. Še hujše pa mi de, ker ne morem zaslediti tatu." Zvezdogled se na to prisrčno nasmeje in v svesti si svoje prebrisanosti reče: nLe brez skrbi bodite, gospod gflavar, ga že ujamem jaz." -
Od tega dne je opazoval zvezdogled vse natanko po ladji. Res se je prigodilo, da je zaslišal čez nekaj dni, da v glavarjevi sobici nekdo ropota. Radoveden pogleda skozi špranjico, pa opazi nekega morščaka, kako je skril srebrno žlico v ncdra in potem na tihem odšel. ,,Našel sem ga% si misli zvezdogled ter si mane od veselja roke. Vendar nikomur nič ne povL.
Kapitan, videč, da mu jc ukradena celo žlica, se razljuti. Ves nevoljen steče k zvezdogledu ter mu zopet potoži. A zvezdogled ga potolaži, rekoč: ,,Oa že imam lopova; kmali vam ga pokažem. A preden to storim, prosim, da pozovete vse potnike na krov. ter da postavite mizo na sredo.
Ko se je bilo to zvršilo, stopi dolgolasi zvczdogled k mizi sredi zbrane množice. Odpre debelo, zamazano knjigo ter pogleda malo v njo. Odloživši jo, vzame daljnogled ter gleda nepremično v nebo. Vsi se mu čudijo Ko daljnogled odloži, zgrabi mahoma za svojo palico ter zavpije samozavestno: 0Zdaj, zdaj vam pokažem tatu!" To rekši zamahne ncusmi-ljeno s palico po onem morščaku kričeč: nTa je ukradel žlico!"
Ta nepričakovani, skrivnostni zvezdogledov čin je presunil (ako ne-milo borega morščaka ter ga tako oplašil, da je pri tisti priči pripoznal tatvino in povrnil vse ukradeno. Od onega časa ni kapetanu ničesar več zrnanjkalo.
3. Burlamacchi.
Arezzo (čiiaj: Areco) je mesto v srednji Italiji. V sfolni cerkvi <ega starikavega mesta je slikal v davn« minolih in srečnejših časih imeniten slikar po imenu Burlamacchi (reci: Burlamaki). Ker je dobro vedel, da le delo hvali mojsira, si je vrlo prizadeval, da bi na daleč zaslul s svojimi umotvori. lmel je pa revež pri tem vendarle smolo. Ko je bil namreč skoro že izgotovil nekoč prelepo podobo, dobi jo neko jutro, prišedši po navadi v cerkev, hudo zamazano in počečkano. Seveda ga je to zadelo, kakor strela iz jasnega, zlasti še, ker je bil vroče krvi italijanske. Rotil se je in se zaprisegel, da ubije škodljivca, da le zve zanj. Polagoma pa se je po-tolažil in je spretno osnažil skv-arjeno podobo. Ali drugo jutro jo najde še bolj zamazano in načečkano. Kdo naj popiše njegov srd ? Ni se dal uto-lažiti. Podobo je sicer zopet osnažil, toda zvečer skrivaj nastavi štiri obo-rožene stražnike, ki naj bi zalotili in ujeli zločinca.
Pazljivo in zvesto so vršili stražniki poverjeni jim posel, Res, pozno v noč, ko je bilo po mestu že vse tiho, zaslišijo, kako nenadoma zaškrip-
—    30    —                                          ..
Ijejo vrata na koru (er se odprejo. Koj na to čujejo, kako nekdo tiho tava po koru.                  ¦.'-¦¦
Jmamo ga ptička", si mislijo, pa nastavijo oprezno puške in ogledu-jejo bistro, kam pojdc namišljeni zločinec. Pa glejte si no! Kdo naj izrazi njih čudo?! Zločinec ni bil človek, nego bila je škofova opica, ki je uha-jala iz škofovega dvorca skozi priprta vrata v cerkev in uganjaia tukaj svoje burke.
Strme opazujejo stražniki, kako poredna opica, prišedši s kora v cerkev, poskoči na oder, pa zgrabi za čopič, ga v barvi omoči pa hlastno potegne po podobi! Opazila je bila čez dan slikarja pri delu, in zdaj ga je prišla nerodno posncmat.
Drugi dan je izvedel razsrjeni slikar, da nima opraviti s hudobnim človekom, marveč z nagajivo, neumno opico.     ...                        -     .
.-,.•••      "         -                                   \
Žal, da se jezimo vcčkrat tudi mi, ne vede, zakaj.   Žal,  da peklenska
opica — satan, čcsto omadežuje in grdo ognusi prelepo podobo naše duše.
Ali si pa prizadevamo, da zasačimo in se obranimo te nam sovražne opice. Ti, ki rad posnemaš Burlamacchija v srdu, posnemaj ga tudi v skrbi!