Ujel ga jel
Splsal Mirko G-j.
^a prijaznem gričku, dvigajočem se nad vasjo, je stala obširna, bela hiša. Obdajala so jo sadna drevesa, ki so prinašala gospo-ff  darju Medenu obilo okusnega sadja. Pa ne da bi ga gospodar rabil zase ali za svojo družino   —   ne,   bil   je   precej   trd   in skop, ki je le gledal na to,   kako   bi   šlo  veliko  na kup, a s kupa nič. Sadje je prodajal, saj gredo take reči vse v denar.
Bog ne daj, da bi otrok utrgal lepo rdeče jabolko ali hruško ali pa še celo splezal na drevo! Joj, to bi bilo vrišča! In vendar se je časih pri-petilo, da je kdo mimogrede pobral kak božji sad. Tedaj pa je prihrumel iz hiše starec ter ga začel pitati z najraznovrstnejšimi priimki. Nekdaj pa se mu je pripetilo nekaj, kar ga je vsaj ne videz za nekoliko časa poboljšalo. Boletovega Pepčka ste gotovo poznali. Saj ga je poznala vsa vas! Bil je sicer komaj devet let star, vendar je bil zvit kakor malokdo. Raztrgan klobuk brez traka mu je vsaj deloma pokrival kuštrave lase, ki so pa tuintam malo preveč radovedno pogledovali skozi luknje na klobuku v lepi božji svet. Hlače je imel oprtane samo na eni naramnici, ki jih je držala vsaj toliko, da jih ni izgubil. Pepček je že dlje časa po strani gledal lepe rdeče Medenove črešnje, ki so se tako oblastno ščeperile na širokovejnatem drevesu, rastočem ob znožju hriba. Do teli pa ni bilo tako lahko priti, kakor si morebiti mislite! Zakaj bistroumni Meden je vedel, kako jako bodejo zrele črešnje vso vaško mladino v oči, in prav iz tega vzroka je odsekal vse veje, ki so bile pri tleh, tako da je bilo deblo precej na visoko čisto golo. Vendar to ni motilo Boletovega, zakaj zbal se ni niti najvišjega drevesa, saj ni bil zaman pri svojih sovrstnikih na glasu kot najboljši ple-zalec- Seveda je moral zaradi te umetnosti marsikatero prebiti od svoje matere, ko je prišel z razcapanimi hlačami domov in večkrat je tudi okusil slast brezovega olja. Vendar pri njem tudi šiba ni dosti zalegla; komaj so bolečine odnehale skeleti, je že bil spet prejšnji Boletov nepridiprav.
Teh črešenj se je torej hotel Pepček lotiti na vsak način. Toda kako priti do njih! Zakaj bistro oko Medenovo je videlo vsakega nepovabljenega gosta med vejami. Pepček je čakal ugodne prilike, ki naj bi mu pomogla do slastnih črešenj. In res se mu ponudi taka prilika!
Medenov pastir je namreč odšel nekega dne k svoji materi, ki je močno obolela in ni mogla več vstati iz postelje. Vzeti je moral tedaj Meden
7«
-¦.   146   Hf-                                                 ¦
Sam pastirski bič v roke ter iti za živino. Seveda mu to ni bilo všeč in jezil se je sedaj nad pastirjem, sedaj nad živino, ki mu je uhajala zdaj na to, zdaj na ono stran. Jezen požene vso živino na nasprotno stran griča, kjer je vsaj brez skrbi lahko pustil živino izpred oči. To priliko brž porabi Boletov Pepček, ki je nedaleč odtod lovil rake in kolikor mogoče hitro spleza med veje bogate črešnje, kjer brez vse skrbi uničuje rdeči sad na Medenove stroške. Bil je že prilično dolgo časa na drevesu, ko zasliši hri-pave glasove, ki so bili popolnoma podobni Medenovim. Ogleda se na vse strani in — glej ga zlomka! — v pasti je! Stari Meden je slučajno prišel blizu črešnje, kjer je ogledoval rastoče žito, in odtam je zagledal nekaj ži-vega med črešnjevimi vejami.
BTatinska zalega, lačna druhal, ali se mi spraviš z drevesa! Dol, pravim! Ali še ne pojdeš?"
Toda Pepček sedi na vejah kakor privezan v največjem strahu. Že je čutil na hrbtu in plečih skeleče udarce, ki bi mu dovolj poplačali njegovo predrznost. Prosil je Boga pomoči kakor še nikoli v svojem življenju, zraven pa premišljal, kako bi se rešil iz te zagate. In res! Pepček je prišel z dre-vesa popolnoma zdrave kože. Živina je namreč takoj zapazila, da ni varuha blizu in mahnila jo je kar na bližnjo njivo tostran grička, kjer je bujno poganjala pšenica.
Meden je bil zdaj v zadregi, ali naj bi živino izgnal iz škode ali bi še nadalje čakal na »tatinsko zalego". Pa kmalu je uvidel, da mu neubog-Ijiva živina napravi več škode, zatorej hiti na njivo, da bi jo kolikor mogoče hitro pregnal iz žita, povrhu pa dobi! še onega nepridiprava. Toda ta ga ni čakal! Ko je videl, da je šel Meden po živino, se je smejal Pepček svoji sreči ter jo pobrisal brzih pet v vas, medtem ko je moral Meden tešiti svojo jezo samo z upanjem, da mu bo že še prišel v pest ta ne-pridiprav.
Ko pa pride Pepček v vas, misli in misli, kako bi jo zasolil Medenu za totik strah, ki ga je moral prebiti na drevesu. Seveda mu pri tem ni prišlo na um, da si je za plačilo privoščil pošteno merico črešenj.
Vendar si jo je nazadnje izmislil! Spomni se namreč, da hranijo doma na podstrešju dokaj različnega oblačila. Vzame tedaj stare hlače, ki so že na vseh koncih in krajih pričale o minljivosti vsega pozemeljskega. Te pre-vidno napolni s slamo in nato gre še po staro suknjo, ki jo je nosil gotovo že njegov praded. Pod to natlači še nekoliko drugih cunj in slame, na-mesto črevljev pa priveže na noge raztrgane podplate. Naposled napravi temu »možaku" tudi roke, mu natakne star in raztrgan klobuk ter priveže ob pasu predpasnik. Ali kako mu naj sedaj napravi obraz? No, kmalu se nečesa domisli! Hitro odide na podstrešje, kjer poišče v najskritejšem kotu raztrgano krinko. To še pritrdi na nmožakovo" glavo. In cunjastemu kore-njaku ni bilo od daleč lahko poznati, da nima ne kosti ne mesa.
In s tem strašilora je hotel Pepček na Medenovo črešnjo!
Toda kako priti z njim na črešnjo? In kdaj? Ponoči ne, zakaj sicer pogumni Pepček se je vendar bal noči, posebno če je bila temna. Pa bistra
-5m    149   n-
glava si zna v vsaki reči pomagat. Svojega moža nese za grm blizu črešnje
ter ga zagrne od vseh strani z vejami. In tukaj naj bi pošteni tnožiček čakal
odrešilnega dne, ko ga posadi med veje bogato s sadjem obložene črešnje.
Drugi dan je prišel k Medenu iesni prekupec. Meden, obetajoč si od
njega obilo dobička, gre z njim v gozd, kjer sta izbirala  najlepša drevesa.
Ta trenutek porabi Pepček, ki je videl od daleč Medena, da odliaja z
neznancem v gozd. Komaj onadva zavijeta med drevje, hajdi po slamnatega
moža v njegovo skrivališče. Rahlo je jemal veje z njega,  da ga ne bi po-
škodoval ali mu celo zlomil rok in nog.  Nato si ga je oprtal na ramo ter
si ga seveda tudi privezal, da mu ne bi hudomušni možiček zlezel z rame;
ogledal se je še enkrat prav skrbno okolo.  Ko pa ni zapazil ničesar sum-
lljivega, je šel na delo. Kmalu je bil v vrhu drevesa.   Tu  je postavil moža
'med dve veji ter mu naravnal roke tako,   da  je   ena  segala  po   črešnjah,
druga jih pa devala   v   usta.   V   predpasnik   pa   mu   je   nadeval   listja   in
drugih stvari.
Pepčku se zdaj  ni   nikamor mudilo.   Najedel  se je  črešenj  prav do . sitega, potem pa počasi splezal z drevesa ter za grmom skrit fakal, kaj pride. Ni mu bilo treba dolgo čakati.   Meden se kmalu  prikaže izza drevja. Vekupec je že prej odšel po stranski poti v trg.
Ko Meden počasi prikoraka do   svoje   črešnje,   vrže   Pepček   poleno I vanjo ter opozori Medena, da pogleda na črešnjo.   In  Meden  pogleda  na črešnjo in res inisli,  da se nekdo prav pošteno masti z njegovimi črešnjami. nLe čakaj, zdaj mi pa ne uideš več, ti predrznež! Malo ti prerahljam ifcosti, da boš pomnil, kdaj si bil zadnjič na moji črešnji! Poberi se mi dol, |'da ti malo nategnem tvoja kosmata ušesa! Ali čuješ?"
Toda Bmož" na črešnji se niti najmanje ne zraeni za njegove grožnje! nKaj, ali še ne pojdeš?"
Nobenega glasu! Pač! Pepček za grmom se ni moge!  zdržati smeha, ko je videl ta prizor; toliko, da se ni izdal. K sreči ga starec ni slišal.
^GIej ga predrzneža, še ne zmeni se ne! No, čakaj, bom te že spravil z drevesa, če le nisi sam zlodej."
Siučajno se je vračal hlapec z njive tod  mimo.   Prlšedši  do drevesa, tudi on ni mogel ugeniti, da je slamnati mož tako razjaril starca.
nEh, čigav bi neki bil ta fantalin?" ugiblje sedaj eden, sedaj drugi. BTristo medvedov",  pravi   hlapec,   »spravim  ga  z  drevesa,  naj me stane kolikor hoče. Po lestvo grem, pa ga vržem dol. Medtem pa vi tukaj istražite, da nara ne uide."   Meden je bil s tem zadovoljen;   in  ko  hlapec Jodhiti domov po lestvo, hodi Meden semintja kakor kak pravcati stražnik. [trdo držeč poleno v rokah.
Kmalu je prisopihal hlapec z lestvo  ter jo  prislonil  na deblo.   Nato šel na drevo, gospodar pa je spodaj premižljal,  kako  da se  ta ilomek fnič ne oglasi in ne gane.
Medtem pa je prišel hlapec do slamnatega moža in se ni mogel zdr-ati smeha, videč, koliko dela in jeze je provzročilo to navadno strašilo. ,Ali ga naj vržem dol?" vpraša s smehom........_t..»,_______^
-»¦i    150    i«-
Oospodar pa še vedno misli, da je na drevesu kak predrzen deček, zato reče:
nS tolike visočine ga ne meči, bi se lahko hudo poškodoval. Par zaušnic mu prisoli, potem ga pa izlepa spravi dol, da ga malo potipljem še jaz."
nNič se ne bojte, ne bo se poškodoval ne, saj nima niti kosli niti niesa," mu odgovarja hlapec, in zdajci pade pred Medena slamnati mož na tla — kakor je bil dolg in širok. Gospodar se ga je tako prestrašil, da se je skoro opotekel. Po prvem strahu pa sta ugibala s hlapcem, kdo bi mu bil  to šalo napravil, vendar nista mogla ugeniti.
Boletov Pepček je pa tudi molčal in tem pridneje hodil na Medenovo črešnjo,  ki se ji je ktnalu poznalo, da ima lačnega obiskovalca.