Živel rodeo!
Vračajo se veseli kavbojski časi. Perspektivaši, primerno pomlajeni in kooptirani, začenjajo v Novi reviji svoj kansascityrodeo. Vsi vihtijo laso, vsi po vrsti ga uspešno vržejo, ga zadrgnejo in pred očmi besneče množice podrejo in spravijo na tla butasto tele — marksizem.
To so jahači z našega ranča, vsi sposobni s kroglo preluknjati v zrak vržen dolar. Takoj, ko so jih spustili spet skupaj v areno, so vzeli zadevo zares. Pištole imajo pripasane nizko in stotič zadeto in mrtvo tele-marksizem samo mrtvobutasto gleda v njihove kadeče se cevi in kasira nove in nove krogle. Ubogo tele! A komu je za tele? Živel rodeo!
Naši uspešni fantje so, kot se za naš ranč spodobi, precej različni. Eni žvečijo pred jutranjo kavo zobotrebec, drugi samo blago pljuvajo v taborni ogenj. Ogenj plapola. In tu že prihaja v ospredje Old Grajči pa slavni Old Tinče, Old Ivek, Old Tarčihand, Old Marci, Old Dimči, Old Drejči in drugi. Med sabo jih ne druži veliko. Razen antipatije do marksizma. In čredni nagon. A ta trdno.
Fantje so z zdravim kavbojskim šundrom začeli rodeo: naj se arena zabava!
Skupaj z areno se zabavam. A vsega njihovega početja hkrati ne morem opisati. Kar je preveč je preveč. V poročilu z rodea bi zato rad omenil samo štose, ki jih je Old Tinče nasul v svojem nastopnem uredniškem uvodniku, pa še tu bi se omejil zgolj na njegovo periodizacijo slovenske književnosti po osvoboditvi.
Prva reč, ki jo bralec opazi, je ta, da so baje povojno literaturo in filozofijo na Slovenskem krojili izključno fantje z našega ranča. In tukaj si,
847
848
Ervin Fritz
v drugi številki Nove revije, izpod peresa Old Tinčeta kot zmagovalci jemljejo pravico, narekovati, kaj je v tem svobodnem času (1945S2) bilo in česa ni bilo.
Jasno je, da do njihovega prihoda ni bilo nič. Bilo je deset mračnih let (1945—55) socialističnega realizma in dialektičnega materializma. Boris Ziherl kot vrhovni mračnjak tistega obdobja je dolgih deset let držal mišljenje in poezijo na svojih ždanovističnih vajetih. In ni bilo nič in ni nastalo nič razen Zupanove drame Stvar Jurija Trajbasa, ki jo je Ziherl preklel, Pirjevec pa (brez uspeha) pozegnal.
Kaj je v tem prvem desetletju slovenske socialistične, revolucionarne ureditve nastalo na umetniškem področju, res ni treba naštevati. To desetletje lahko mirno omenimo kot umetniško najplodnejše desetletje v zgodovini slovenske umetnosti sploh. Kakšna dela so nastala.' Kakšen razmah! In to popolnoma brez fantov z našega ranča! Ta čas bi si bilo dobro malo poklicati v spomin.
Tedaj je nastal (razen Tantadruja) glavni del opusa Cirila Kosmača. Zaključena je bila veličastna trilogija o Kreflih Ivana Potrča, nastala sta roman Na kmetih in kronika Zločin, nastal je najboljši del opusa Miška Kranjca, med drugim roman Zemlja se z nami premika, zgodil se je zgodovinski prodor Pesmi štirih, izšla je Menartova Prva jesen in Kovičev Prezgodnji dan, Borov Bršljan nad jezom, Petra Levca Zeleni val, Borove Bele vode (pesnitev naše mladosti) in še in še. A nalašč ne grem gledat v knjige. Naj zadostuje teh nekaj naslovov po spominu.
In še nekaj je bilo v tem času: leta 1952 je bil ljubljanski kongres Zveze književnikov Jugoslavije, ki s Krlelevim in kongresnim obračunom z dogmo pomeni pravo prelomnico v zgodovini jugoslovanskih književnosti.
Vse to in še marsikaj se je zgodilo v tem pomembnem desetletju, a jasno je, zakaj mora ostati to desetletje samo puščava v Ziherlovi senci: njih še ni bilo, oni še niso prihrumeli v naš literarni saloon. A nič skrbi: z letom 1955 se pojavijo in odtlej izključno oni sami predstavljajo naš kulturni razvoj.
Old Tinče sredi saloona leta 1982 z vajeno kretnjo dvakrat zasuče svoj kolt okrog desnega kazalca in izjavi v mrtvaško tišino saloona: »V drugem obdobju od leta 1955 do leta 1965 prevladuje eksistencializem, ki izvira sicer iz Sartra, a se močno opre na mladega Marxa in njegov pojem aliena-cije.« Potem to svojo misel malo (ampak res samo malo) potolmači in izreče (ob pošastni tišini v saloonu in z roko tik nad koltom) še eno epohotvorno misel: »Tretje obdobje od 1965 do 1975 je heideggerjevsko obdobje.«
Kaj je nadrobil vmes, bomo morda še pogledali, ali pa ne, a ti dve izjavi sta aksiom. Izražata dokončen zgodovinski zaton socialističnega realizma in zlasti dialektičnega materializma in zaznamujeta prvi dve obdobji zmagoslavnega pohoda fantov z našega ranča. Od tod dalje je zgodovina slovenskega mišljenja in pesnjenja izključno v rokah naših revolverašev.
Marksizem je bil leta 1955 brcnjen v rit in se vse do danes še ni pobral. Vmes so naši fantje aranžirali to in ono, tudi drug proti drugemu, a ostalo je v družini. Vedno in povsod so bili samo oni in samo oni.. . Po desetletju eksistencializma in desetletju hajdegerjanstva nastane petletje (1975 do 1980), »ki se začne z brezupnim poskusom, da bi Ideji (Ideja, to bo najbrž ubogi dialektični materializem — pripomba E. F.) vrnilo sijaj z nasilnimi ideološkimi ukrepi.« A seveda zaman. V tem petletju se sicer »ludistična smer čedalje bolj razkraja, medtem ko literatura o diabolični resnici sveta
849
Živel rodeol
očitnon arašča«. Vendar lahko mirno spimo: nasilni ideološki ukrepi, brezupno poskušajoč vrniti Ideji sijaj, so bili brezupni. To je odkljukano. Če so nekako mrknili tudi ludisti, nič skrbi, nič hudega, saj je tu že literatura o diabolični resnici sveta, vsi skupaj pa — ludisti in diaboliki — so tako in tako vrli jantje z našega ranča. In je torej tudi to petletje petletje izključno naših fantov. (Kako se je med njimi znašel Kavčič — če je mišljen Vladimir, avtor Žrtev, Zapisnika, Pustote itd. — je nepojmljivo. Najbrž gre za lapsus.)
In nazadnje: že vsaj dve leti (1980—1982) imamo spet izključno obdobje naših fantov. Za to obdobje je baje »značilna zaustavitev sestopanja, ki se je začelo z degažiranjem Ideje v prvem obdobju in se nadaljevalo vzporedno z njeno defatigacijo (za nepoučene: z izmučenostjo, izčrpanostjo; pripomba E. F.) vse do zadnjega obdobja«.
Razen naših fantov torej nikjer nikogar, razen naše misli nikjer nobene misli. Zgodovina slovenskega mišljenja in pesnjenja — to smo mi. Zgodovina nizko spuščenega kolta ...
Tu, kjer bi se zadeva utegnila zazdeti resna, naj ponovim, da ni resna. Ne gre za zgodovino, gre za rodeo. Zgodovino vsi poznamo. Vemo, da marksizem ali dialektični materializem v tej deželi ni vodilna duhovna smer šele od leta 1945. Vsi vemo, kaj je pomenil v tej deželi marksizem od Ivana Cankarja dalje, vsekakor pa od Speransa dalje (1938). Od tedaj pa vse do danes — in o tem med resnimi ljudmi ni nobenega dvoma — marksizem v tej deželi nepretrgano prevladuje, ima odločilno duhovno in tudi praktično vlogo (filozofija prakse!), je duh časa in delovno ljudstvo si zagotavlja z njim bodočnost.
Če Old Tinče razglaša kot vodilne miselne modele modele lastnega ranča, je to zgolj pobožna želja, ki jo razglaša za stvarnost.
Torej ni res, da bi kdaj na Slovenskem prevladovala eksistencializem ali hajdegerjanstvo. To je pobožna želja.
Vse od zadnjih predrevolucijskih let do danes ima odločilno prvenstvo pri nas marksistični svetovni nazor: zgodovinsko, idejno in moralno. Če temu svetovnemu nazoru res kaj konkurira, če ga v tej deželi kaj ogroža, so to njegove lastne zgodovinske, nazorske in moralne nedoslednosti, napake in pomanjkljivosti. Kultura nizko obešenega kolta, kulturniški saloon old-pirječevskih revolverašev pa ga ne ogroža.
Kakor je pogrošno imenovati osnove, je tokrat potrebno: za sodobno slovensko kulturno ozračje sta bila v zadnjih petdesetih letih odločilna pojava Ivan Cankar in Miroslav Krleža, zlasti pa partija in revolucija. Nikakor pa ne ubogi Ahac in ne ubogi Taras. Nikakor ne naš ranč. Tu bi lahko končal veselo poročilo o periodizaciji naše literature in mišljenja, če podrobnosti ne bi bile še bolj smešne kot glavna orientacija. Poglejmo si torej še imena.
Neverjetno je, kaj vse se v tej periodizaciji razglaša za epohalno in kaj vse se izpušča, koga Old Tinče s svojim koltom spušča za sank v saloonu in kdo je v brezimni množici, ki se gnete pred nihajnimi vrati in ne sme v saloon.
Pred letom 1955 tako ni nič. Potem pa so: lanko Kos, Primož Kozak, Taras Kermauner, Jože Pučnik in Veljko Rus. Nobenega Vidmarja, Udeta, Zwittra, Slodnjaka, nobenega Debenjaka, Doklerja, Sakside . . . Nobenega. So samo fantje, ki jahajo za naš ranč.
850                                                                                                                              Ervin Fritz
Značilno je, katera literarna dela so imenovana: Smoletova Antigona, Kozakov Kongres, Rožančeva Topla greda, Božičev Zasilni izhod, Zajčeva Otroka reke. Res je, da ni bila napravljena ranglestvica, a šlo je za najboljša dela na svojih področjih. Povsod so citirani le naši fantje. Če jih na kakšnem področju ni, področje ni citirano.
Sektaštvo pri razdelitvi je cinično in predrzno in čisto prostodušno, brez sramežljivosti.
Ne omeniti iz tega časa Borove zbirke pesmi Sled naših senc ob navajanju obskurne Tople grede, tankega Zasilnega izhoda, Kongresa, ki je v bistvu agitka, in medlih Otrok reke pomeni, da fantje z našega ranča zelo natančno vedo, zoper kaj jahajo.
V naslednjem obdobju 1965—75, »hajdegrovskem«, so omenjena samo tri umetniška prizadevanja: Salamanun od Pokra naprej, Šeligov Triptih Agate Schwarzkobler in Grafenauerjeve Štukature. Diabolični rez v srcu človeka, nezaceljiva rana sveta nista skrita v Old Grafčijevi poeziji in Old Rudlovi prozi, kot meni Old Tinče. Diabolični rez in rana sta zlasti v njegovi periodizaciji naše literature in našega mišljenja. Sprašujem Old Tinčeta, kje so drugi. Zakaj vedno znova samo naši fantje? In potem: ali so Šalamunove literarne potegavščine res epohalne? Je Šeligovo pretenciozno cizeliranje sploh literatura? Ali Štukature niso zadnje dejanje brezumne demontaze poetičnega, od katerih naprej ni več kaj razkrojiti? Ali Štukature niso prazno, nesmiselno pošklepetavanje besed? Ali Štukature niso povsem zunaj estetskega in umetniškega?
V tem času je po mojem mnenju nastalo epohalno delo, ki daleč presega Šeliga, Grafenauerja in Šalamuna skupaj: to je Zapisnik Vladimira Kavčiča (1971). Old Tinče ga kajpak z mnogimi drugimi, ki so bili boljši od omenjenih treh, ne omenja.
Ni bil z našega ranča.
V   naslednjem obdobju 1975—1980 je imenoma omenjena Jovano-vičeva igra Osvoboditev Skopja, Zajcev Voranc, Seligova Lepa Vida, proza — neimenovana — Zupana, Božiča, Gradišnika, Kavčiča. (Popolnoma nenavadno. Treba je vprašati Kavčiča, ali je in kdaj je začel jahati za naš ranč.) Od pesnikov pa Strniša, Taufer in Šalamun. (To se pravi, da se jim je Zaje bržčas hudo zameril, ker ga ne omenjajo). O drugih — ni sledu.
Kaj lahko rečemo ob tem? Nič. Ista shema. Naši! Kaj bi — drugih pač ni!
Seveda Pavle Zidar, ki s svojo umetnostjo striže na balin vse te Jovanoviče, Šelige, Božiče in Gradišnike, ni omenjen, Saša Vuga ne obstaja, Hieng je zgolj gostilniški znanec, Branko Hofman s svojim romanom Noč do jutra je zrak, Beno Zupančič pa je hvalabogu preminil sam od sebe. Torej: nihče in nič.
In ko Janez Strehovec opozori (Delo 14. 5.1982 v članku Biti najboljši v svojem cehu) »na popolnoma napačne polarizacije in razmejitve na področju slovenske lirike, ki pogosto povsem zamegljujejo dejanska razmerja«, se brž oglasi Old Tarčihand. Strehovca najprej ozmerja z ziherlovcem (kar je našim jahačem na domačem področju najhujša zmerjavka) in mu histerično začne postavljati profesorska vprašanja. Dela se, kot da ne ve, o čem govori Strehovec, ko v imenu heglovsko pojmovane povezanosti umetniške izvirnosti z novim, ki ga prinaša zgodovina, nekaterim fantom z našega ranča ne prizna avantgardnosti, temveč jo pripisuje drugim.
851                                                                                                   živel rodeč!
Strehovec bo najbrž z Old Tarčihandom poračunal sam. (Ne bo mu težko, če se mu bo sploh zdelo vredno). A njun trk je simptomatičen. Revolveraši z našega ranča takoj popenijo, če se kdo samo približa njihovim ikonam, ki so, kot smo videli, izključno oni sami osebno.
Sam poročam z njihovega rodea zgolj iz veselja nad veselico. Živel rodeo! Naj se ljudstvo zabava! Čeprav moram priznati: kolt kot tak mi zbuja strah. Zlasti, če ga kdo nosi nizko in mu rdeče ni simpatično.
Ervin Fritz