PLANINSKI VESTNIK 6 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXVI 1976 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Ob 70-letnici akademika dr. Bogdana Breclja 273 Iz poročila tov. Marjana Oblaka, predsednika PD Ljubljana-matica 274 V. Schlamberger Vršac 275 Borut Korun Vožnja v neznano s splavom po Tari 278 Ing. Pavle Segula Pokljuka 283 Stanko Klinar Plezanje v Karavankah 285 Urša Kolenc Tri dogodivščine KPD 292 Ing. Božo Jordan Zimski pohodi (na Stol in še kam drugam) 295 Mr. Tone Strojin Sociološki prispevki k profilu slovenskega planinca 297 Društvene novice 304 Alpinistične novice 312 Varstvo narave 314 Iz planinske literature 314 Razgled po svetu 317 Naslovna stran: Skuta in Kogel Foto Vojko Bizjak tovarna strojev in opreme LJUBLJANA stroji in oprema za lesno industrijo preizkuševalci avtomobilskih zavor in avtomobilska dvosteberna dvigala livarna barvnih kovin Notranja priloga: 1 Mišeljska dolino s Hribaric, desno Skedenj, levo Mišeljska glava - Foto ing. Albert Sušnik 2 Mišeljska dolina - Foto ing. Albert Sušnik Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. - Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana - pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. - Uredniški odbor: Ing. Tomaž Banovec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, ing. Albert Sušnik, dr. Tone Vraber. - Naslov uredništva in uprove: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. - Tekoči račun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. - Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 100 din, plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 160 din (9 US $). Oglase vodi Rado Lavrič. - Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. -Rokopisov ne vračamo. - Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani LETO LXXVI ŠT. 6 LJUBLJANA JUNIJ 1976 tiskarna jože moškrič ljubljana, nazorjeva 6, telefon 21-2S6 oddelek za «odobno pisarniško poslovanje' Izdeluje kopirne obrazce SNAP-OUT, ki zagotavljajo boljšo organizacijo poslovanja v uradih, bankah, zavarovalnicah, usluinostnih podjetjih, industriji, trgovini, bolnišnicah, prevozništvu in drugocl tisk vseh vrst tiskovin, katalogov, časopisov, revij in knjig kliSarna izdelava vseh vrst eno- in večbarvntf klišejev knjigoveznica vezava preprostih In luksuzno opremljenih del Štamplljarna izdelava vseh vrst žigov, pečatov In knjtgoveških črk ) $ od \ 3 3 PLAN I IVI S KI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 76. LETNIK 1976 OB 70-LETNICI AKADEMIKA DR. BOGDANA BRECLJA 6. maja 1976 je naša javnost proslavila 70. rojstni dan zaslužnega slovenskega zdravnika, univerzitetnega profesorja, znanstvenika in akademika dr. Bogdana Breclja. Svoje življenje je posvetil razvoju in napredku medicine, posebej ortopedije, fizikalne medicine in rehabilitacije in. izpopolnitvi slovenske univerze. Med vojno je z vsem svojim znanjem in močmi sodeloval v narodnoosvobodilnem boju, njegov delež pri organizaciji partizanske in vojne sanitete in medicine je neprecenljiv. Planinci ga imamo radi kot imenitnega, plemenitega tovariša, obenem pa smo mu iskreno hvaležni za vse, kar je dal našemu alpinizmu in planinstvu s svojim zgledom in s svojim aelom, predvsem pa za organizacijo in izpopolnitev Gorske reševalne službe, s katero je njegovo ime za vselej povezano. V imenu slovenske planinske organizacije in njenih članov je dr. Bogdanu Breclju za rojstni dan pismeno voščil predsednik PZS dr. Miha Potočnik z naslednjimi besedami: Dragi Bogdan, ko se srečuješ z novim mejnikom na življenja cesti, mi dovoli, da se Tvojim voščilcem in k čestitkam pridružim v imenu Planinske zveze Slovenije, slovenskega in jugoslovanskega planinstva. Ob tem se spominjam Tvoje planinske biografije, Tvoje življenjske povezanosti s slovensko planinsko organizacijo, s slovenskim alpinizmom in gorsko reševalno službo, od tur v letih po prvi svetovni vojni do dela, ki si ga opravil v slovenski planinski matici v SPD in PZS vse do zadnjega časa. Predvsem mi hodi na misel delo, ki si ga opravil za gorsko reševalno službo, o kateri si leta 1933 in leta 1952 pisal tako temeljito in premišljeno, da nas Tvoji nazori in predlogi pri delu še danes vodijo kakor takrat, ko si s svojimi načeli, izkušnjami in idejami GRS reševal iz njene stiske, pravilno ocenil preteklost in začrtoval njeno pot naprej. Tebi gre zasluga, da si širil in poglobil pomen GRS, jo povezal s planinskim dogajanjem in njegovim razvojem. Kadarkoli je GRS skrenila s poti, ki si jo Ti nakazal, je prišla v zagato, v krizo. Odločno si postavil vprašanje odgovornosti in preventive, zavračal napačni blišč ki naj bi iz reševalcev delal izjeme, in jasno povedal, da gre za vprašanje časti, zvestobe, poguba, skromnosti, vztrajnosti in požrtvovalnosti — kakor pravzaprav povsod v življenju, če naj bo v resnici človeško. Ko premišljam o Tvojem deležu za razvoj in napredek planinstva, Ti želim, da bi tudi v osmem deceniju življenja, polnega sadov in uspehov, ki so za naš narod trajne vrednosti, podoživljal srečo, ki si jo nekoč v tako bogati meri užival na turah in na vrhovih. Naj Ti bo vse kar si storil za planinstvo, prijetno slajšanje življenja! S prisrčnimi voščili 273 dr. Miha Potočnik predsednik PZS IZ POROČILA TOV. MARJANA OBLAKA, PREDSEDNIKA PD LJUBLJANA-MATICA na občnem zboru 25. 3. 1976 Tri leta so minila, kar smo dobili ustavna dopolnila in se po njih temeljito pripravljali na sprejem nove socialistične »samoupravljalske« ustave. Njene določbe so plod širokih razprav in številnih predlogov z vseh ravni, skratka so rezultat dosežene stopnje v družbeno političnem sistemu in sistemu samoupravnih družbeno-ekonomskih odnosov. To je pot v humanizacijo družbe. Po tej ustavi sodelujemo pri vsklajevanju vseh predpisov, torej tudi predpisov, ki urejajo organizacijo planinskih društev in financiranje društvenih delovnih programov. Delegatska razmerja v planinski organizaciji so se utrdila tako, da omogočajo kvalitativno organizacijsko obliko in vključujejo vse člane v organizacijsko delo, v odločanje v planinski organizaciji, v zvezi telesnokulturnih organizacij in organih telesno kulturne skupnosti. Delegacije planinskih društev Ljubijana-matica, PTT, železničar in Akademik sprejemajo usklajena skupna stališča za nastopanje na občini, medtem ko ima M DO ljubljanskih planinskih društev osnovno delegacijo, da oblikuje stališča na ravni regije in da zastopa društva tega območja pred organi PZS. Vendar pa nas kljub doseženim uspehom v preteklem obdobju čakajo v letu 1976 še obsežne naloge pri usklajevanju in vrednotenju planinskih društvenih programov, kot integralnega dela planinske, telesno-kultume, kulturno-izobraževalne in založniške 'dejavnosti v temeljnih telesno kulturnih in drugih skupnostih na občinski ravni. Združeno delo bo naš program sprejelo in zanj zagotavljalo tudi sredstva, saj program pomeni duhovno in fizično krepitev delavca, proizvajalca in ustvarjalca. Kot sestavljalci programov pa smo dolžni upoštevati potrebe delavcev v združenem delu in možnosti TOZD, ki omogočajo iz doseženega dohodka zadovoljiti racionalne in upravičene potrebe našega društva in planinske zveze kot nosilca naših skupnih združenih akcij, ki jih posamezno društvo ne more povsem dobro opravljati. Sem spadajo: planinska založba, tečaji za vodnike in mladinske vodnike, politika na planinskem gospodarskem področju, planinska pota, vseslovenske planinske proslave, gorska reševalna služba, sodelovanje s planinskimi zvezami republik in pokrajin, Planinsko zvezo Jugoslavije in sodelovanje PZS s planinskimi organizacijami v drugih državah. v . Planinska zveza Slovenije skupaj s PZ Jugoslavije je dolžna skupaj z društvi skrbeti za vzgojo kadrov, za sestavo alpinističnih ekip, ki bodo ime Jugoslavije in Slovenije jjonesle v svet in v svetovno planinsko zgodovino. — V 7 odsekih društva ali drugih pomožnih organih društva aktivno deluje 472 članov, kar pomeni, da je vsak deseti član nosilec naših skupnih akcij. Poleg tega smo na območju Ljubljane v preteklem obdobju dobili dvoje novih društev in tri planinske aktive znotraj organizacij združenega dela. — Mladinski odsek je izvedel v preteklem obdobju številne akcije opisane v poročilu, te pa omogoča 13 odsekov planinskih skupin na srednjih in osnovnih šolah z več kot 3600 pionirji in mladinci. Vzpodbuda za dejavnost odseka je tudi na novo odprta »Ljubljanska mladinska pot«, ki je v preteklem letu poleg obnove markacij in nadelave poti dobila tudi »Vodnik« in spominsko značko za prehojeno pot. — ...... Sedaj ob začetku planskega obdobja je treba izoblikovati smiselno razmerje do vrhunskega športa, do tekmovalnih sistemov in do množične telesne kulture. ljubljanska banka Podružnica Celje Razmislite, in preden se odločite, vprašajte Ljubljansko banko Vključite se v veliko družbo praktičnih ljudi — postanite naš poslovni prijatelj (Zimski vzpon po Ceklinovi smeri) VLADO SCHLAMBERGER CK° Prvkrot plezoli to smer, smo Bil» v tro|e. Lep, ooznojesenski dan je bil, Ho V uarvah' k0.sm0 h,te , P°d steno- Po stebru smo splezali kar prehitro do njegovega vrha m pri tem zgrešil, prečnico v levo grapo, ki globoko zaiedena hZZT st.eno,?mo9oča napredovanje. Smer smo nadevali polahkem gre benastem svetu ki poševno od leve proti desni navzgor prereže steno Vršaca mirfn, T"' k 16/raV>k,.Nekega takega zimskega dne, ko smo se vsi štirje potikali n«l- ?\Sm°- '^f11' da Ah|a ni več- Mec"em ko sta Frene ¡n Janči rinila na nDe°^ečJaondk0Pelcat°dkaK.oPnlaZmrn0i 162,1 " ~ A'! «""■"» ^ Lanska zima nas je izzivala. Kot da smo vsi trije zboleli za mrzlico. Vreme je držalo ze mesec dni Dogovorih smo se za vzpon takoj na prvi zimski dan. Z nami tremi na bi se poskusil Rud. Rajar, k. si |e močno želel vzpona. Na nekaj koncih je zaškripalo, pa smo te malenkosti hitro rešili. Le radijske zveze nam ni uspelo dobiti Čeprav smo prvi dan vstali zgodaj, smo v steno pozno vstopili. Plezali smo po zale-' denelih ploščah, pretrgan.h s policami, pokritih s snegom. Nahrbtniki so bili kot r i'ZLe A^i P°č°si.izainjal pod nami. Stope in oprimke smo s. sproti klesal, v gladek led. pd daleč te bila stena videti kopna, v njej pa smo povsod naletel, na pozled, k, je b.l na nekaterih mestih debel tudi do več centimetrov. Vsi st.r|e smo upali, da bo stena popustljiva. Pošteno smo se prevarali »Ne bo tako lahko!« sem zaslišal pametno pripombo. »Kaj pa hočeš pozimi!« je odsekal Janči Rupar Nit. premrzlih rok n.sem imel časa pometi, ko je že zavpil-»Drzi! Presneto gladko ie!« Držal sem vrv, zavarovan s klinom, ki je bil zabit do obročka v prhko skalo Jana |e počasi strgal oprimek za oprimkom in plaziči snega, pomešanimi s kosck. ledu, so se vsipaTi name. Prisopihal sem na stojišče Strmo kratko steno nad nakazano polico je splezal Rudi. Trije klini so drug za drugim v razdelil1 treh metrov s plehkim zvenom oznanjali svojo kvaliteto. Preteklo ie pol ure »Pojdita!« |e s stojišča zavpil Rudi na naju z Jančijem. Težke raztežaje smo plezali kar ob vrvi prednjega v prvi navezi. Tako smo prihranili čas, ki bi qa drugače zapravl|al. z varovanjem. ' a Nakazana polica^ kakih trideset metrov nad nami je zdajci postala primerna za bivak Koje Janči s težavo prilezel do n|e, se je stemnilo. Zvezde so se druga za druqo ££2? 5rtniHinei? H'ieli kopati sneg za bivak- Kaihitro se™ s spinom skopal do ska e Ker ni šlo drugače, smo se namestili v dveh nadstropjih. Vsak od cfl!6 ¿T i-l- Proustori3' da,.ie,2 sicer bingljal v dolino, vendar udobno , l Jn,k 16 za,^nel' zad.sala |e večerja. Z nezaupanjem sem obremenil dva ! ;Jli erakSemvbi T 2 varovalno vrvjo. Greben Planje se je ostro odražal , »V št'r,h dn.eh P° bomo čez!« je pribil Janči. »Kako? Štiri dni?« Rudiju m slo v račun. Doma ie razlozil, da bo najkasneje v ponedeljek doma. Plezat. smo zaceli v soboto. »Zaka| pa misliš, da smo vzeli štiri dni dopusta. Saj stene visoke kilometer in sto metrov, pozimi ne moreš kar tako preplezati!« Polaaoma ¡e ^utrujenost prevzela telo. Mraz je močno pritisnil. Zavili smo se v bivak-vreče Počasne razpredajoče misli je premagal dremež, ki je hitro prešel v trden spanec. Namesto |utranie telovadbe smo urejali opremo, Rudi pa se je pripravil na preiz-kušnpnaš.h želodcev. Dobro smo jo prestali, saj je bolje popiti topel zvarek kot pa tesc plezati zimsko smer. Splezali smo v levi bok stebra. Pripravil sem zanko za spust po vrvi. Sledili smo drug drugemu v Dulferjevem sedežu. S težavo sem potegnil zmrzn|eno vrv za seboj. Janči se je pognal v zaledenelo grapo. Strma, ozka podobna toboganu pokritem s tenkim, gladkim ledom se je pol raztezajo više vzdignila navpično vsteno. Janci se je vkopal s cepinom v strm, gladek led. Zasul na|u |e oblak prsi ca, pomešan z drobnimi kamenčki. Dodobra naju je oprhalo. »Z|utra| se nismo umival.,« sem s. mislil »dobro, da sem pustil rasti brado, me vsa| ne zebe v obraz« »Popusti!« Janči je prekinil moje modrovanje in že sem z njim. Povezana s tanko vrvio sva se zlila v čudno bitje, ki se je počasi plazilo po strmem žlebu navzgor. V strm led nad qlavo je Janči vsekal oprimek, ki mu je služil kot opora za gol.ufanie na konicah derez navzgor. Topot je v goljufivi igri s težnost|o zopet zmagal ■Sledd sem mu. Sopihal sem na konicah derez in z lednim kladivom pikal v trd. led. Hitel sem, sopel in preklinjal težki nahrbtnik, ki mi je ogrožal ravnotez|e. Na stonscu sem se hitro vpel v klin z obročkom, Janči pa je prečH v kotel. Poševno polico, ki |e držala iz njeqa smo poleti nenavezani kar preleteli. Seda| pa sva napredovala izredno počasi Dereze so škrtale po skali, tenak požled pa je napne ze tako napete živce še bolj napenjal. Po treh raztežajih smo prilezli v dno grape na levi stran, glave v Vršacu. Ledeni odstavki med zasneženimi skalami so v temacn. grapi delovali qrozljivo. Napredovali smo izredno počasi. Navzgor z vseh treh strani zaprta grapa nas je pošteno utrudila. Sonce se je skrilo in stene so pričele temneti. Pričelo se |e mračiti, mi pa smo plezali šele devet ur. Strma nizka stena na lev. |e bila razpo-kana, zato smo zavili vanjo. »Vsaj kak klin bomo lahko zabili za varovale,« ie predlaqal Frene. , , .. .. i m Dva raztežaja nad nami smo zagledali snežen žleb, ki zavila v levo. Na zavo|U pa se je pokazala majcena luknja. »Do tja še gremo danes. Upa|mo, da bo zadosti prostora za vse štiri.« Za krojno počjo je res bila prekrasna^ vot in.ca, ki nas te sprejela v svoje okrilje. Tema, ki se je zgrnila na nas, nas ni vec skrbela. Ob svečavi smo si uredili udobno domovanje. Ledene sveče, ki so visele s stropa, smo polomili. Večerjali smo Rudijevo mojstrovino: juho, zrezke iz zmletega mesa in pire krompir In čaj Veliko čaja. Vzpon nas je močno uže|al. Udobno smo se namestili v. slonove noge. Mišice so se nam že navadile na napor. Napetost |e počasi popustila in prevzel nas je globok spanec. . , . Zbudili smo se zgodaj. »Danes bi že moral biti doma,« |e reke Rudi navsezgodaj »Nič ni bolj koristnega od zdravega humorja, posebno zgoda| zmtrai,« sem si mislil, ko sem se mučil z zmrznjenimi jermeni na derezah. Zasme|ali smo se vsi hkrati. Pogled iz votlme me je prepričal, da je z vremenom se vse v redu. Krvi jutranji sij je osvetlil greben Srebrnjaka. Tudi zjutraj Rud. n. zatoni. Vroč ca| nas e pošteno ogrel. Navezani in oprtani z vso opremo (Šrauf bi rekel »kot novoletna elkal«), smo se splazili nazaj v grapo. Strma grapa |e prešla v snezisca, malo bol| položna. V snežiščih pa se nam je vdiralo do pasu. »Idealne razmere!« smo se bili ustili pod steno. . . . Iz snežišč smo priplezali pod glavo Vršaca. Strme police pokrite s tenko plastjo prhkega snega, so nam dale opraviti, da so tekle ure. Pole < |e bilo tu plezanje kljub izpostavljenim policam igrača. Včasih sta pr.|atel|a uporabila za kočljivo mesto najino vrv, včasih pa midva njuno. Kmalu ie sonce izginilo za grebenom. Pa tudi kočljive police smo pustili za seboj. Tretji bivak smo izkopali pod Glavo. Kot krt sem ril v plitvo luknjo na vrhu grape. Drugi tri|e so odmetavali sneg, kup |e vedno bolj rastel. Prostorček nas je zavaroval pred plazovi in mrazom cez noc. Z Glave je neprestano plazilo. Veter je z vrha nosil pršič v steno. Plazilo |e v grapo, v kateri smo na vrhu izkopali bivak. Vhod v luknjo nam |e neprestano zasipal sneg. Rudi je problem mojstrsko rešil. Zadelal je vhod v lukn|o s foli|o, m jo spretno pritrdil s cepinom in lednim kladivom. Skrebljanje snega po foh|i m pri|etna oplota, ki se je razlezla po luknji, sta nas uspavala. Zbudil nas |e Rudi, ki |e tacaš, ko smo mi dremali, skuhal večerjo. Jedli smo naslonjeni na komolce, ker |e bila lukn|a prenizka za sedenje. Razgovora ni bilo, preveč smo bili utrujeni. Spanec nas |e kmalu premagal. Dan nas je zalotil že v prečnici iz grape v levo stran Glave prerezane z grapo, po kateri izstopi Ceklinova smer. Megle so se začele zbirati v dolino. Tudi po nebu smo opazili rahle meglice, ki so se vedno bolj odražale od motirega neba. Med ritjem po prhkem snegu smo zaslišali hrumenje avtomobilskega motor|a, ki |e paralo tišino Motor je utihnil, mi pa smo se popolnoma predali plezanju. Napredovali smo izredno počasi. Kočljivo varovanje s klini, ki so slabo držali, mi pa v prsicu visoko nad kolena. Ravno sem izbijal varovalni klin, ko sem zaslišal: »Da|mo tant|e, dajmo'« Dobili smo obisk. Lenča Rajarjeva in moja žena Janki, pa Mar|an Oster-man in Igor Herzog so prišli prav pod steno. Ko so videli naše počasno plezan e, sta ženski kar hitro ubrali pot nazaj v dolino, Marjan in Igor pa sta rinila na sedlo. Kazalo je, da je Rudi s svojim planiramm prihodom domov sprožil nepričakovan obisk. Megle so se pričele vzdigovati po dolini in kmalu so nam naši obiskovalci izginili izpred oči. Prečnico smo končali z vzponom po žlebu, zaphanem z globokim snegom. Rahlo sneženje nas je opozorilo, da je tudi vreme izgubilo potrpljenje z nami. Smer 72 v Vršacu, gl. opombo na str. 278 Na globoko zasneženi vodoravni polici na koncu grape nas je čakalo vodoravno prečenj po policah iz stene. Naredili pa smo račun brez krčmarja. Police so bile pokrite z debelo plastjo snega, ki je v čudnih oblikah nagrmaden, kot prilepljen v steno, zapiral prehod. »Hitro prečimo v desno pod Glavo, da bomo čimprej v izstopni grapi!« Pritiskal je mrak in sneg je naletaval vedno gosteje. Problematični prestop s police čez nizko, strmo steno pod izstopno grapo je opravil Rudi Frene zakopan do pasu v pršiču, je varoval. Z derezo se je Rudi zataknil v poklino, ki je prehmala v nakazano poličko. »Zdaj pa le drži!« Po drugem poskusu je prečko le zlezel. S počasnim gibom roke je dosegel oprimek nad seboj. »Zabij!« smo vsi trije hkrati zavpili nanj. Zabijal je kline v plitke razpoke, ki pa so komaj kaj držali Po desetih metrih |e izginil za robom. Sneg se je prevrgel v metež. Mrak je postajal' vse goste|ši. V rednih presledkih se je sneg vsipal čez skok nad nami in nam močil ze zaledenele obraze. Klin je zapel z značilnim glasom in vrnil zaupanje Vrv je izginila še za dva metra in se ustavila. Rudi |e priplezal na stojišče Po fiksni vrvi sva se z Jančijem pregoljufala čez prečko. Prečka je polagoma prešla v snežno vesmo, ta oa v grapo. Postalo je zelo toplo. Sneg se nam je lepil na vetrovke. Stemnilo se je. Ko sem si pripravil rezervni vložek za baterijo, mi je zdrknil iz vrečke. Prav počasi je valil po snegu. Na mojo veliko srečo se je ustavil v globokem mehkem snegu. V soju baterije se je strma grapa še bolj napela. Stal sem na eni nogi, dereze sem zasadil v led, nad menoj se je Rudi dajal z ledenim previsom, ki je zapiral izstop iz grape. »Previs je ves v požledu in zagvozdeni bolvan ie ves aladekl Nimam kaj prijeti!« Zabil je dva klina zapovrstjo, pa ni in ni slo. Drobcena lučka se je premikala gor v steni, mi pa smo vsi premrli čakali spodaj in upali, da bo prijatelj zlezel čez. Zdajci je lučka postala večja. Rudi je zlezel naza|. Janči je nato s tehniko in trmo le zdeial odurni ledeni previs. Nato se je z glasom, kl ,d°f?.ušča nobenega dvoma več, zadri: »Na vrhu smo!« Hitro smo mu po fiksni vrvi sledili, zasopli m premočeni smo se zbrali na stojišču. Janči je zlezel do roba »Nismo še na vrhu! Smo v dnu majhnega kotla, ki je zaprt od vseh treh strani,« je s tihim g asom povedal. Rudi in Frene sta pričela kopati četrti bivak. Snežilo je zdaj v velikih kosmih zda| drobno. Janči pa je plezal dalje. Strm stebriček, pokrit s snegom in ledom, |e predstavili zadnjo oviro pred vrhom. Klin za klinom je lezel v prhko skalo, pa |e vsak na glas oznanjal, da nič ne drži. Držal sem za vrv, da so mi prsti kar pomodreli. Tiho je prijatelj lezel meter za metrom proti vrhu. Pol desetih je že prešlo, mi pa smo bili še vedno v steni. Voda iz razmočene kapuce mi je pronicala za vrat, pa nisem ničesar čutil. Čutil pa sem vsak premik prijatelja, zvezanega z menoj z vrvjo, ki je premagoval zadnje metre strme tisočmetrske stene. Se en klin je zapel. N|egov glas mi je blagodejno umiril napete živce. »Ta je edini dober!« je odsekal Janči. Vrv je stekla. Zaslišal sem: »Pritrdi vrv! Pridite!« Kmalu smo prilezli za njim. Temen greben se je odražal od megle. »Vrh!« sem presrečen zatulil. Res smo priplezali na vršni greben točno ob desetih zvečer. Presrečni smo se objeli. Po vrvi smo se spustili v strmo snežišče na drugo stran grebena. V plitvi kotanjici strme snežne vesine smo si vsi premočeni med močnim sneženjem uredili četrti bivak. Vsake pol ure sva z Jančijem stresala sneg s premočene bivak vreče. Kljub utrujenosti se nam je noč pošteno vlekla. Otrple noge sem neprestano premikal, pa so me kljub temu pričeli boleti ozebli prsti. Premočeni čevlji so junaško spustili vlago šele zadn|o noc. Previdno sva zjutraj pokukala izpod bivak vreče. Megla je še vedno zakrivala sosednji Kanjavec. Pričela pa se je redčiti. Prečili smo strmo snežišče in čez pol ure smo skozi redko meglo opazili kočo na Prehodavcih. Osvetilo nas je sonce, ki je pokukalo skozi megleno zaveso. Poskusil sem napraviti posnetek pri|atel|ev, pa je Jančijev premočeni fotoaparat zatajil, ker je zmrznil. Pri sestopu v dolino smo se srečali s prijateljem Marjanom in Igorjem, ki sta nam prigazila nasproti. Veseli smo se objeli, nato pa smo kot volkovi načeli vsebino njunih velikih nahrbtnikov. Lenča ¡e žena Rudija Rajarja, Janki moja. .... ,, - t » »• igor Herzog in Marjan Osterman sta skupaj z n|ima prišla pod steno Vršaca, ko smo po tret|em bivaku plezali v vršnem delu stene. Ko sta se prepričali, da |e z nami vse v redu, sta odšli nazai v dolino in domov, prijatelja pa sta nadaljevala pot na Prehodavce. Nenaden vremenski^ preobrat nas je presenetil z meglo in sneženjem, zato sta se vrnila v dolino, mi pa smo hočeš-nočeš-moraš, plezali dalje in zadnjikrat bivakirali vrh stene, kamor smo priplezali ob 22. uri zvečer. Drugi dan sta nam prijatelja prišla nasproti, tako da smo v Zadnjico skupaj sestopili. Zakaj sta nas prišli ženi pogledat? Rudi je doma dejal, da bo v nedeljo doma (plezat smo odšli v petek popoldne). Ker ga tudi v ponedeljek zjutraj ni bilo, sta se ženski potem, ko |ima nihče ni vedel ničesar povedati, odpravili pod steno. Pot iz Ljubljane čez Predel je dolga, če pa ne moreš z avtomobilom čez mejo, ker nimaš veljavne zelene karte in še, če se to zgodi zvečer, se pot Zakaj je Rudi ženi dejal, da pridemo domov že v nedeljo? Razložili smo mu, da gremo v steno, visoko 1100 metrov in da si naj vzame časa za vzpon. Vršac - SZ stena. Ceklinova smer. Prvi plezali Franc Ceklin in Tone Valič 25. junija 1950 (spodnp del , Franc Ceklin, Franc Hr.bar, Milan Prime in Tone Valič 21.-22. avousta 1950 [srednji del), Franc Ceklin, Rudi Du|movič in Franc Hribar 27. avgusta 1950 (zgornji del; PV 1963, 194 s sliko). Ocena IV, težka orientaci|a, višina stene 1100 m, čas plezanja 20 ur (za ponovitve ok. 10 ur). .. Smer je objavljena v knjigi Plezalni vzponi, Julijske Alpe, Planinska zalozba Sloveniie, 1970; številka smeri 672 na strani 234; fotografija stene pa pod št. 50. Stene, žal, nisem uspel posneti. Prvenstveni zimski vzpon po Ceklinovi smeri plezali 23., 24., 25. in 26. 12. 1974 Bobi (Frene Jeromen), Rudi Rajar, Jonez (Janči) Rupar in Vlado Schlamberger. VOŽNJA V NEZNANO BORUT KORUN Sedeli smo ob cesti, naveličani po dolgi vožnji in veseli, da je poti konec. Neka| metrov niže se je leno vila zelena in bistra Tara. Na njenem drugem bregu pa so se že vzpenjali strmi bregovi. Avto, ki je ves prašen stal ob robu ceste, nas |e spominjal na neskončne ovinke izredno slabe ceste iz Sarajeva do Goražd. Tu smo se razveselili asfalta, vendar ga je kar kmalu zmanjkalo in spet smo drveli čez luknje v oblakih prahu. Pokrajina je postajala zanimivejša in nam je vzbu|ala upanje, da bomo kmalu na cilju. Hoteli smo si zgraditi splav in se spustiti po Tari do njenega izliva s Pivo v Drino. Bili smo trije: Dušan, Ivan in jaz. Zamisel je bila Dušanova. Obetala je 60 km dolgo divjo vožnjo po eni izmed zadnjih še skoraj nedotaknjenih rek v naši domovini. Zato ni bilo treba mnogo besed. Uredili smo si tabor. Z veliko plahto nepremočljivega platna, kolov in vrvic smo si postavili nekakšen šotor. Ivan ¡e skuhal kosilo, midva z Dušanom pa sva kar pričela delati splav. Nekaj materiala smo pripeljali s seboj, večino pa smo si morali poiskati tu. Pri delu nam je koristilo Dušanovo alpinistično znanje, kajti skoraj ves splav smo nameravali povezati in zato smo žeblje uporabljali le redko kdaj! Popoldne |e naše plovilo dobivalo zamišljeno obliko. Dušanov optimizem.je začel pronicati tudi v na|U. Dvomila sva, da bi s splavom, zgrajenim na tako enostaven način, prepluli reko, ki |e znana po svojih divjih brzicah. Sedaj je naša zamisel postajala resničnost. Proti večeru |e na bregu reke sredi odsekanih vej, razrezanih vrvic in razmetanega orod|a ležal že skoraj dokončan splav. Za ta dan smo imeli dela dovolj in smo se ra|e posvetili večerji in tabornemu ognju. Luna, ki je priplula izza strmih poboci|, nam |e lahko svetila le še po nogah, ki so molele izpod šotorskega krila Toda zaspali se dolgo nismo. Vsak se je ukvarjal s svojimi mislimi, vsi smo bili polni pričakovala. Naslednje dopoldne je minilo, kot bi mignil. Treba je bilo dokončati splav, spraviti nase stvari v polivinilaste vreče in pospraviti tabor. Potem je prišel trenutek, ko smo porinili nase plovilo v reko. Nerodno se zibajoč na zeleni vodi, pokrit z vejami in opreml|en z dvema preprostima vesloma za krmarjenje, je bolj spominjal na davna potovama naših prednikov kot na športni podvig 20. stoletja. Splav je bil videti res nebogl|en in nekaj domačinov, ki so pričevali slovesnemu trenutku, je ob naši nameri, da se z nprn prepustimo Tari, zmajevalo z glavami. »Ali sploh veste, kaj je Tara?« |e bilo vprašanje, ki smo ga neštetokrat slišali. Temu vprašanju je sledila dolga razlaga o tem, da je Tara »luda« reka, da nobena reka ni taka in da naj ra|e opustimo svo|o drzno namero. Toda splav je plaval odlično. Dušanova zamisel kombinirati gume in les se je pokazala za posrečeno. Ko sta Dušan in Ivan uspešno preizkusila krmarjen|e s sprednjim in zadn|im veslom, so se tudi domačini počasi otresli pomislekov. Končno so bile vse priprave za nami in zapluli smo po reki navzdol. Mimo nas sta se počasi pomikala oba bregova. Ponekod skalnata, drugje spet na gosto porasla z listnatim gozdom. Bili smo navdušeni. Splav je ubogal vsako kretnjo z veslom in ker ie bila reka tu mirna, se nam ni bilo treba veliko truditi. Usedel sem se na rob splava, se sezul in namakal noge v hladno vodo. Preveval me je občutek blaženosti. Končno se je začelo! Pri mostu so čakale prve brzice. 2e od daleč ¡e bilo slišati grozeče šumenje vode, ko pa smo zapluli med razpenjene valove, smo zaradi šuma morali krepko povzdigniti glasove. Tudi tu je splav pokazal svoje dobre lastnosti. Dušan in Ivan - prvj spredaj, drugi zadaj - sta morala krepko pljuniti v roke. Splavarjenje po Dravi v mladih letih jima ¡e sedaj prišlo prav. ..... Ko je ostal visok lok mostu za nami, nismo srečali skora| nobenih znamen| civilizacije več. Ure so nam brezskrbno minevale. Brzice, ki smo se jih navadili obvladati, so se menjavale z mirnimi tokovi obdanimi z gostimi gozdovi, kjer je reka postala globoka in lena. Debela debla so se košatila in se ogledovala v kristalno čisti zelenkasti vodi. Počasno premikanje splava je plašilo vodne kose, ki so letali nizko nad vodo in sedali na ploščate kamne ob bregu. Peljali smo se skozi to pravljično deželo in se prepustili prijetnemu občutku, da smo tu popolnoma sami, daleč od ljudi, od hrupa motorjev in brezglave naglice. Bali se nismo ničesar več. Kar se je zgodilo kmalu za tem, je prišlo popolnoma nepričakovano, kot strela z jasnega. Postali smo že brezskrbni. Skozi brzice smo vozili z eno roko na veslu in z drugo v žepu in pri tem veselo ugotavljali, da nam pene niti stopal ne zmočijo. Jaz sem poiskal kamero in vneto snemal. Na tistem mestu je tekla reka zelo hitro in pri tem delala ovinek v levo. Sredi reke je stala velika skala. Vodni tok se je zaganjal naravnost vanjo, se ob n|e| razbil na dva dela in drl ob straneh skoraj popolnoma štirioalate pečine. Treba se |e bilo hitro odločiti, na kateri strani bomo obpluli čer. Odločili smo se za levo. Treba je bilo močno veslati in se držati čim bolj ob bregu reke, čim dlje od skale. Popolnoma mirni smo že ugotavljali, da smo mimo. Seveda kot vedno. Toda tok, ki |e drl ob skali, je bil močnejši od nas: z zadnjim delom splava smo trčili ob čer. Ogromna sila vode je sedaj namesto v skalo pritisnila v splav in ga porivala ob skali navzgor. Del splava, ki je bil v vodi, je potonil in odprl vodi še večjo ploskev, na katero je neusmiljeno pritiskala in ga obračala. Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund. Stal sem na robu splava ob skali in ugotavljal, da se z njim vred dvigam. Ploščati vrh skale se mi je naglo bližal. Stegnil sem roke in se prijel za rob skale. »Ali bom obvisel, ali bom zdrsnil,« je bila edina misel, ki se mi je v tem hipu zajedla v možgane. Vzdignil sem se na skalo, se obrnil in ujel trenutek, ko se je splav preobračal in padal proti Ivanu, ki je bil že v vodi. Dušanu je uspelo ostati na splavu. Naslednje, kar mi je kot v snu ali v filmu teklo pred očmi, so bile razne vrečke, škatle in torbice, ki jih je tok zgrabil in nosil naprej. Ošinila me je misel na kamero, ki sem jo malomarno pustil ležati na splavu in ki je sedaj ležala nek|e na dnu deroče reke, na obleko, ki je prav tako ležala poleg kamere in jo je seda| nosila voda s seboj. V hlačah sem imel denarnico in ključ od avtomobila. Kje je sedaj vse to? . »Treba je rešiti, kar se da,« sem se zavedel v naslednjem trenutku in planil v vodo za stvarmi, ki so se oddaljevale. Voda je bila prehitra in ujel nisem ničesar. Ustavil sem se nekaj deset metrov niže, kjer je bila reka plitvejša in je segala le do prsi. Toda še vedno je drla, me spodnašala in me hotela odnesti s seboj. Reka ni bila le deroča, bila je tudi zelo mrzla. Seveda, saj priteče iz planinskih jezer in snežišč pod Durmitorjem. Proti meni je priplavalo nekaj temnega. Zarabil sem počasi toneči predmet in ugotovil, da sem ujel denarnico (pozneje se je pokazalo, da je bila Dušanova). Ujel sem še nekaj stvari in jih vrgel na breg. Potem ni priplavalo ničesar več. Ker sem se od mraza že ves tresel in sem se ves čas moral boriti s tokom, sem raje splezal na suho in odšel nazaj proti usodnemu kraju. Dušan in Ivan sta med tem časom že spravila splav k bregu in tu smo ga družno uspeli obrniti. Ugotovili smo, da ni skoraj nič poškodovan in se spustili nekoliko niže. Tam je bila voda mirnejša in smo ga lahko potegnili na breg. Vse naše stvari, popolnoma premočene, smo prav tako razložili po produ. Reka nam je odnesla vso hrano in zmočila vso obleko in spalne vreče. Najhuje je bilo to, ker so bile tudi vžigalice mokre in neuporabne. Ko bi imeli vsaj ogenj, bi se lahko posušili in ogreli. Bilo je že popoldne in sonce je zašlo za visokimi bregovi, zato je postalo že hladno. Stal sem na visoki skali tik ob vodi in gledal v reko, ki nas je tako neusmil|eno potegnila za nos. Kljub temu se mi je zdelo, da sem jo vseeno poceni^ odnesel. Dušan je ujel potapljajočo se torbico s kamero in hlače, ki jih je voda že hotela odnesti. Sedaj sem izlival vodo iz kamere in na kamnih sušil premočene filme, bil sem vesel, da je bila kamera tu in ne na dnu reke, za vedno izgubljena. Zazdelo se mi je, da se je v reki nekaj zalesketalo. Pozorno sem pogledal v vodo. Seveda: naše konzerve je deroči tok prikotalil do globokega tolmuna pod skalo in jih tu pustil. Ivanu in Dušanu se je zdela voda premrzla, meni pa je bilo žal pustiti dragoceno hrano na dnu reke. V nekaj poskusih mi je uspelo prinesti iz vode precej konzerv. Toda vsakokrat se mi je zdela voda bolj ledena. Medtem ko sem se potapljal in sta mi Dušan in Ivan s splava kazala konzerve, sta se na nasprotnem bregu prikazala dva ribiča. Ko sta prišla vštric z nami, smo jima zavpili za vžigalice Na srečo sta jih imela pri sebi. Pustila sta jih na skali ob vodi in odšla naprej. Preostalo mi ni nič drugega, kot še enkrat skočiti v mrzlo vodo in z vžigalicami v ustih priplavati nazaj. Sedaj smo si lahko zakurili ogenj in okrog njega razobesili naše stvari. Sušili smo vse od obleke in spalnih vreč pa do fotoaparatov in osebnih izkaznic. V dno kan|ona se je hitro spustila noč. Dušan se je spravil spat na splav, midva z vanom pa sva se dolgo v noč sedela ob ognju, se pogovarjala in poslušala šumenje reke in glasove nočnih ptic, ki so se oglašale iz gozda. Drugo jutro nas je našlo spočito in dobre volje. Spoprijaznili smo se s tem, da ne bomo mogli več filmati in slikati, da bomo jedli le še meso iz konzerv pomešano s premočenim kruhom, toda bili smo trdno odločeni, da nadaljujemo pot. Ves dan nas je reka vodila po prav tako lepi pokrajini kot prej. Ponekod so se v I aro izlivala man|še reke, ki so brzele vanjo čez skalovje, razbite v stotine potočkov in slapov. Včasih je bilo slišati le šumenje potoka, ki je bil ves skrit pod mahom in kamenem. Vozili smo se po belih brzicah in po mirni zeleni vodi. Včasih se le soteska malo odprla, struga se je razširila, poplitvila in veselo brzela po skalnern dnu. Takrat smo lahko leno poležavali na mehkih vejah in se nastavljali soncu. Dušan in Ivan sta pesnila himno Tari, jaz pa sem hladil noge v mrzli vodi. Dolgo nikoli nismo mogli lenariti. Kot po soncu pride dež, tako so za mirno vodo spet prišle brzice. Zaslišali smo šumenje, ne pravo bobnenje vode. Treba se je bilo odločiti, kdo bo spredai in kdo zadaj in kje bomo vozili. Reka je zdrknila niže, včasih tako naglo, da je gladine nekaj deset metrov pred nami enostavno zmanjkalo. Ce le v9aa ob tem delala še ovinek ali drla ob navpični steni, je bilo potrebna skrajna previdnost. Včerajšnja nezgoda se nam ni smela več ponoviti. Vsak ovinek, vsak del poti je prinašal nekaj novega, povsod se je lahko skrivalo presenečenje. Zato se nismo nikoli dolgočasili. Reka sama je skrbela za to, da smo ostali budni. Postajala je večja in globlja. Ponekod so se nekaj metrov visoke stene približale in voda je postala zelenkasto plava od grozeče globine. Meter za metrom smo drseli ob skalah poraslih s temnim mahom in gledali v tiho, počasno, klokotajočo vodo. Drugje se je silovito s skoraj vsem tokom zapodila v visoko steno in se ob njej zvila v nevarne vrtince. Mi smo uspeli zaviti v stranski tok in ko smo gledali v tisto Plav?, z belimi penami pokrito vrtinčenje, smo si bili soglasni: »Iz tistih globin ne bi dobili ničesar več.« Noč smo pričakali na travnati polici pod strmo steno, ki nam je dajala zavetje pred vetrom. Večerja - mešanica kruha in »mesnega doručka« prepraženega v edini posodi, ki smo jo rešili, nam je kljub preprosti sestavi kar teknila. Naslednji dan naj bi bil zadnji na poti po Tari, kajti upali smo, da bomo do večera pripluli v Drino. Dopoldne smo ob bregu srečali nekaj ljudi, ki so začudeno opa-zova i na videz krhko vozilo. Eden njih nas je opozoril, da bomo kmalu prišli do »lagera«. Kaj naj bi ta beseda pomenila, si nismo znali razložiti, slutili pa smo, da nas ver|etno ne čaka kaj dobrega. Ko smo se spuščali po vedno pogostejših in vedno bolj divjih brzicah smo opazili vedno več hlodov, ki so se zagozdili med skale. Očitno so tu pred kratkim spravljali les. »Mogoče pa je beseda lager v zvezi s tem lesom,« sem se spomnil, vendar tega raje nisem povedal. Marsikje so hlodi Od leve proli desni: Ivan Frongeš, avtor Borut Korun, Dušan Kukovec, alpinist iz 5oštania, prvi slovenski »eigerjevee« ležali prečno sredi brzic in treba se ¡e bilo pošteno potruditi, da smo se zmuznili skozi ozke prehode, ki so še ostali med skalami in lesom. Ko smo spet zapluli v mirnejšo vodo, smo zagledali pred sabo pravi jez iz nakopičenih debel. »To je torej lager,« smo razočarano ugotovili in zaplavali k bregu. Več deset metrov daleč in ponekod celo v več plasteh so hlodi prekrivali reko. Prehoda ni bilo nobenega. Splav vzdigniti iz vode in ga prenesti prek hlodov je bilo pretežko. Skočili smo na debla in šli pogledat, kakšna je bila reka za pregrajo. V daljavi smo zagledali nekaj sedečih ljudi. Dušan se je napotil k njim, midva z Ivanom pa sva se zabavala s hojo po deblih. Če si stopil na tanjši hlod se je v trenutku potopil in treba je bilo hitro skočiti naprej, če se nisi hotel zmočiti. Ko sva prišla do konca lesene zajezitve, se nama je odprl ne ravno razveseljiv pogled. Spet so se začele divje brzice in med skalami je bilo videti križem kražem polno debel. Nekatera so celo poševno štrlela iz vode za meter ali več visoko. »Saj to bi bil pravi smrtni slaiom,« sva modrovala. »Če bi že po naključju pripluli mimo vseh ovir, bi se lahko zgodilo, da te takle poševno stoječi hlod posname s splava v vodo. In potem te tok zanese pod hlode, kjer ti zmanjka zraka in ti ne preostane nič drugega, kot da se posloviš od tega sveta.« To niso bile vabljive ugotovitve in za naš splav res ni bilo več videti. Opazila sva, da nama Dušan maha in napotila sva se k njemu. Našla sva ga v pogovoru s skupino drvarjev, ki so bili ravno pri kosilu. Dušanu so že postregli s »pasu-Ijem«, sedaj pa sva prišla na vrsto še midva. Tudi drvarji so nam odsvetovali nadalino vožnjo. Povedali so, da to sploh ni edini lager. Če bi uspeli spraviti vsa ta debla naprej, bi se gotovo nekje niže spet zagozdila in preprečila prehod. Sklenili smo, da bomo ostali, morda bo delavcem uspelo spraviti vsa debla naprej. Po kosilu so se drvarji spet lotili dela. S cepini v rokah so se razvrstili vzdolž bregov in čakali na krclje. Tisti, ki je bil najvišji, se je lotil pregraje in spuščal hlode drugega za drugim v tok, drugi pa so skrbeli za to, da so debla nadaljevala svojo pot. Porivati težka razmočena debla, ki so se zagozdila med skale, nazaj v tok seveda ni bilo lahko delo. Po nekaj urah se je zgodilo to, česar smo se najbolj bali. V pregraji je res nastal dovolj širok prehod, toda dvesto metrov niže je nastala nova pregraja. Vožnja skozi teh dve sto metrov brzic pa bi bila zelo podobna poskusu samomora. Bližal se je že večer in drvarji so prenehali z delom. Povabili so nas s seboj v tabor. Prepustili smo splav njegovi usodi, pobrali svoje stvari in se napotili z delavci. Tabor je ležal na jasi, visoko nad reko. Kuhinja in jedilnica sta bili okrog ognja pod streho, močno previsno steno. Tu smo povečerjali in prebili prijeten večer sredi preprostih, gostoljubnih in prijaznih ljudi. Ko je bilo že pozno, so nas povabili s seboj v šotore. Sprva sem nameraval spati zunaj pod milim nebom, toda premislil sem se, ko sem videl, kako je luno zakrila temna senca. Čez nekaj minut so oblaki prekrili nebo. Bliskanje in grmenje me je spravilo pod platneno streho in nekaj trenutkov za tem so pričele padati prve težke kaplje. Drugo jutro nam ni kazalo drugega kot vzeti pot pod noge. Poslovili smo se od prijaznih drvarjev in natovorjeni s težkimi nahrbtniki, vesli in spalnimi vrečami smo jo mahnili po ozki poti čez hribe na Drino. Vso pot, ki se je vlekla gor in dol skozi gozdove in po travnikih, smo ugotavljali, da je prijetneje biti mornar kot hribolazec. Toda morali smo zdržati tiste tri ure, dokler nismo prispeli v Sčepan-Polje, v vasico, ki leži ob zlivu Tare in Pive. Mene pa je čakala tisti dan še precej daljša pot. Moral sem še nazaj po avto. Zvečer sem že sedel v gostilnici pri mostu, kjer sem parkiral. Nekaj domačinov je sedelo pri steklenicah s pivom in se pogovarjalo. Prisedel sem k mizi, kjer je sedel le en možakar in zaspano gledal v tri izpraznjene steklenice. Kljub temu sva hitro našla stik. Pokazalo se je, da je bil prav dobro poučen o našem podvigu. Spet sem moral na dolgo poslušati, da je Tara čisto posebna reka in da se z njo ni igrati. Potem pa mi je še potožil. »Ko bi bila ta lepa reka pri vas v Sloveniji, bi vi to znali čisto drugače izkoristiti.« O ja, sem si mislil, prav gotovo. Zgradili bi ceste in potem bi pobočja kanjona pokrili z vveekend hišicami in gostilnami. Ob poletnih večerih bi namesto blažene tišine od sten odmevalo rjovenje pijancev. Potem bi se našli finančno misleči ljudje, ki bi jo na več mestih zajezili in zgradili hidrocentrale. Ne, kar naj ostane Tara v Črni gori, čeprav bodo tudi oni naredili z njo slej ko prej nekaj podobnega. Tudi oni si želijo napredka in imajo pravico do njega. Ko bodo tudi oni postali »razvita« republika, ne bodo mogli avtomobili z vsemi mogočimi registrskimi tablicami dneve in dneve čakati ob bregovih Tare na svoje lastnike, ne da bi se jih kdorkoli le dotaknil. Sicer pa to takrat sploh ne bo več potrebno. Kdo pa bo še hotel pluti po umazani kaluži, iz katere bodo štrleli vrhovi potopljenih dreves, tistih dreves, ki smo jih mi med vožnjo občudovali visoko v strmih stenah nad nami. Ta vseodrešujoči napredek, ta sla po boljšem in udobnejšem življenju nosi, žal, toliko slabega s seboj. Kdor si ga želi nekoliko drugačnega, velja za čudnega ljubitelja idil ali celo kar za nazadnjaka. In vendar bi nam smotrnejše izkoriščanje energije in bolj racionalno življenje lahko ohranilo toliko naravnih lepot in obdržalo naše vsakdanje okolje manj okrnjeno. Toda očitno si lahko ljudje krojimo svoje življenje le tako in nič drugače. Tudi v na|bol| naprednih družbenih sistemih ne moremo brez statusnih simbolov, brez raznega nepotrebnega blišča, v katerem se izniči toliki del tako drago plačanega napredka. Človek misli in bo vedno mislil, da je svet ustvarjen nalašč zanj in za njegove vedno nenasitljive potrebe. Noč sem prespal kar v avtomobilu poleg Tare. Drugi dan me je čakala dolga pot proti domu. Toda Tara je bila vredna tega truda in ga še bo vredna, dokler bo ostala taka, kot je. POKLJUKA ING. PAVLE SEGULA Tisti nasi planinci, ki se pogosteje podajajo v goste k očaku Triglavu, vsaj bežno vedo, ka| in kje je Pokljuka. To je visoka planota, ki se nekaj nad 1000 metrov nad morjem razpenja med Savo Bohinjko, Radovno, dolino Krme in Planino Uskovnico. Na severovzhodu šumi v vznožju Radovina, bistra gorska reka, ki se zelena in polna rib ter še neokrnjena v čistosti niže pod Gorjami skozi sloviti bleški Vintgar prebija v Savo, že umazano in utrujeno od dela v železarni Jesenice. Na severozahodu Pokljuka prek visokih, tisočmetrskih sten pada v dolino Krme. Od Vošnega vrha (1620 m), Klečice (1888 m), Debele peči (2015 m), Lipanjskega vrha (1983 m) z Blejsko kočo, Viševnika (2050 m) in Draških vrhov (2132 m in 2243 m) se zasuče jugozahodno ter prek Konjščice in nad daleč znano, slovito Uskovnico pri Rušovem vrhu zopet zavije proti severovzhodu, pri čemer med Koprivnikom in Gorjušami ter tja do Bohinjske Bele strmo pada na jugovzhod do zelene Save Bohinjke. Pokljuka je za marsikoga izhodišče za pohod v Julijske Alpe. Večina tistih, ki se želi ovzpeti na Triglav po manj izpostavljenem dostopu, se z avtomobili pripelje do udnega polja. Tu je vojašnica in nekako križišče številnih gozdnih cest ter poti. Popova Šopka, kraj XXIII. zbora jugoslovanskih planincev PTT. Izlet na Titov vrh Foto Jože Dobnik Pokljuka s Triglavom in Rjavino Te podolgem in počez prepletajo Pokljuko, da po njih gozdni delavci odvažajo prekrasni pokljuški resonančni les, čudovito raščena smrekova in jelova debla. Prav pa pridejo ta pota tudi manj zahtevnim planincem, ki se zadovolje kar s pokljuškimi višavami ter v tihoti zelenih gozdov uživajo zasluženi počitek ali pa v jesenskem času nabirajo gobe, ki jih je tu vselej v izobilju, ali pa trgajo gozdne sadeže, jagode, borovnice in brusnice. Od Rudnega polja vodi triglavske romarje dobro uhojena in zaznamovana stezica nad planino Konjščico v kotel pod jugovzhodnimi obrobji Draških vrhov in nato na odprti bok Tošca, odkoder se razgledna in nenaporna vije vse do Vodnikove koče. Razgledi so prečudoviti. Nad dolino Bohinjskega jezera se pno Bohinjske gore, oko jim sledi od Črne prsti do Škrbine in še naprej boža vrhove nad Komno, kasneje pa se sreča z gorami, ki meje na dolino Triglavskih jezer ter s slikovitim Mišeljskim vrhom nad Velsko dolino. Pogled ozaljšajo beli, kopasti oblaki, ki se leno sprehajajo po plavem nebu, včasih pa nas sili, da pospešimo korak, ko v črnih gmotah zaslutimo bližajočo se nevihto ... Stezici bi lahko rekli triglavska magistrala, četudi je le ena tistih, ki planinske romarje vodijo na najvišji vrh naše domovine. Kako tudi ne, saj se je v zadnjih desetih letih že kar proslavila s pohodom 100 žensk na Triglav. Po tej stezici se vije stotnija žena, ki si je zastavila cilj, da v spremstvu gorskih vodnikov zavzame najvišjo točko svojega življenja. Pred leti sem Pokljuko občudoval iz helikopterja. Leteli smo prav počasi, četudi nas je čakala še dolga pot do Prestreljenika in Kaninskih podov nad Sočo. Pod nami se je v snežni odeji vsa tiha in bela širila razgibana krajina, z neštetimi grički in vzpetinicami prepreženo prostranstvo. Blizu športhotela so smučali otroci, desettisoči jelk in smrek so nemo dvigali svoje zelene krone in vitka debla ter se veselili sončnega, brezvetrnega dne, ki je z nemo, a zgovorno naznanjal pomlad. Na golih strminah nekega vrha za Viševnikom je hrup motorja preplašil čredo gamsov. Lahkotno so izginjali v zavetju redkega gozda, ko smo odhrumeli naprej in se srečali s prvimi skalnimi konicami. Pod nami je bila harmonija grebenov in dolinic, jarkov, prepadov s položnimi policami, Kanjavec in Triglav sta vabila v vsej svoji veličini... Iz samotnega stana v daljavi se je plav dim vil naravnost kvišku in v zavesti dramil spomin na vonj po smoli, na prijetne večere, preživete pod lesenimi, skodlastimi strehami, na čase partizanstva, ko je tak dim oznanjal bližino ljudi in tople domačnosti. Pokljuka je domovanje živali, nešteto jih je našlo na njej varno zavetje. Tu se srečamo s srno, lisico, tudi medved se včasih pritepe iz daljnjih kočevskih gozdov in dela zdraho med drobnico ter razburja lovce, ki pa najčešče zaman stikajo za kosmatincem in brez haska iščejo po prostranstvu. Na travnatih strminah Tošca so prav ti isti lovci zaredili družine svizcev, dobrodušnih debelušnih živalic. Plahi samotarji so se že udomačili in razmnožili, sprejeli so novo domovino ter že pozabili na Italijo ter Švico, kjer so domovali njihovi predniki. Če se odločimo za pohod po grebenih od Tošca do Lipanjskega vrna, nas bo najbrž že kmalu na začetku zdramil žvižg stražarja, ki čuva svoje krdelo, nakar se vsa družina v paničnem begu zateče 284 v svoje rove in votline. Ne za dolgo. Ko zasluti mir in samoto, se žival zopet razleze po travnatih strminah, stika za hrano in poležava na soncu, ali pa uganja norčije V gost. podrasti |e ra| za ptice ki pa jih zasledimo vse tja do sivobelih melišč." V tem svetu kral|u|eta d.v|i petelin in njegov manjši bratranec ruševec, pridružujejo se |.m številne veqe in manjše ptice, belke, kotorne, debeloglavi kalini, taščice in vrsta drugih, od kavk in vran do sokolov in kanj, ki krožijo visoko pod oblaki ter oprezajo za plenom. Kda| pa kdaj se v elegantnih lokih sprehodi nad svojim domovanjem celo kral|evski orel. 1 Pokljuka je prekrasen svet. Poln lepot in skrivnosti, ki se razodenejo le tistim redkim i r°L-k°VA 1 v?ra'm m trmoglavi, da se zavestno odpovedo miku skalnatih lepotcev Juh|sk.h Alp ter se potrud.|o, da bi prisluhnili govorici kraškeqa sveta ali pa pozvaniamu kravph zvoncev in meketu drobnice na danes že redkeje posejanih in kar nekam preveč osamelih planinah. 1 Ž'Vi !Um' v.Lv®trv?yihiLb®li s.e po snežnih viharjih, dehti v sončni pripeki m trepeta v tresku neviht. Včasih drevje skloni glave, ko prek nje zdivjajo vrtinčni vihar|i, nato pa se spet sprosti in si oddahne v tisočletnem miru čare Pokl|uka' Potrudimo se k njej, rada nam bo razodevala svoje Napisano za XXIV. zbor planincev PTT (gl. PV str. 304) PLEZANJE V KARAVANKAH (Pogovor z dr. Hansom Sattekom) STANKO KLINAR Dr Hans Sattek je v naših planinskih krogih precej znan, najbolj od svoje nesreče ¡Vinici leta 1956, ki se |e spomm|a v svojem zadnjem odgovoru spodaj. Rojen je billeta 1927 na Dunaju, o sebi pa ve povedati tole: »Odrasel sem v severovzhodnih Predalpah Iz vas. kier smo ž.vel., smo tedaj hodili peš 15 km daleč do slovite dunaiske plezalne sole Peilstem in Hohe Wand. Peilstein je 80 m visoka in 1km dolga apneniska stena, edinstveno plezalsko vežbališče v Evropi. (Naj vas v tei zvezi spomnim na Kasparekovo knjigo Von Peilstein zum Eiger.) Na dunajski univerzi sem diplomiral iz nemščine in zgodovine, in promoviral leta 1950 iz novejše nemške zgodovine. Od leta 1952 živim na Koroškem (v Celovcu), od leta 1972 sem gimnazijski direktor v Smohorjui v Ziljski dolini. Poročil sem se s slovito alpinistko .k,..sli ie?" svojih štiridesetih letih privoščila prečenje Užbe, letos (1975) pa pri svojih T/X?onlh 'ttlh Ä Pych-TDQUa V5Tzi s svo'im sinom' (MedtemPsem se jaz hčerko lot.l nekaj blažjih tur v Pirenejih. Mo a žena je začela plezati s šestnajst mi leti, in kot vidite do danes n, popustila. Njen vzor je bila Mira Marko DebeUola in njeno smer v Špiku |e mo|a žena ponovila v njenem stilu, tako da je vodila od prvega do zadnjega metra. (Drugi v navezi sem bil seveda jaz.) Zato sodim, da je to druga ženska ponovitev, kajti alpinistke, ki so pred njo plezale v tej smeri (mislim pa, da |e bila samo ena, namreč Nadja Fajdigova), niso vodile naveze. Tako sva prep eza a tudi Jalovcev raz, ona pa je s slovitimi plezalci kot druqa v navezi preplezala se tez|e stene. Jaz ne sodim med ekstremiste, četudi senT se spuščal v smer. pete stopnje m izjemoma celo šeste. Moja želja je bila zmeraj, spoznati cim vec smeri in poti v cim več pokrajinah.« K Gospod Sattek v »Bergsteigerju« ste leta 1957 objavili članek o plezanju v Karavankah (»Karawankenfels« , in tudi sicer ste znani v plezalskih krogih kot temeljit poznavalec karavanških sten. Vemo pa, da plezate tudi drugod, npr v Julijskih Alpah m Dolomitih. Kako bi označili Karavanke kot plezalsko gorovje? r Karavanke imajo kot plezasko gorovje le lokalni pomen, ne morejo se primerjati z Julijskimi Alpami in Dolomiti. V njih plezajo skoraj izključno samo Celovčani m alpinisti iz rnanjsih bližnjih krajev, Borovelj in Bistrice v Rožu. Ze Beljačani zlepa ne pridejo tja. Seveda so vzponi in sploh celotne ture razmeroma kratki in ne terjajo oliko priprav in koncentracije kot veliki vzponi v izrazitih plezalskih gorovjih Ce-lovcan, k. ima avto, prenočuje pred vzponom doma in se na večer spet vrne domov Dr. H. Sattek Foto Helgo Sattek Seveda pa so nekatere smeri, ki imajo trdno skalo, resnično lepe in so še vsakogar navdušile. Na primer zahodna stena Košutnikovega turna, ki sem jo plezal z Du-najčani in Rečani (Stankom Giličem). Zaradi plezalne šole v Mrzlem logu, ki jo organizira društvo Prijatelji prirode (Bergsteigerschule Koschuta der Naturfreunde, am Koschutahaus), je v zadnjih desetih letih postala Košuta znana tudi v širokih krogih. Sploh mislimo predvsem na Košuto, kadar govorimo o plezanju v Karavankah. Pravzaprav je škoda, da so Karavanke tako malo znane, saj so zlasti za trening naravnost idealne. Naši fantje v Karavankah zelo malo plezajo. Res je sicer, da so alpinisti iz Mežiške doline opravili nekaj prvenstvenih vzponov v Peci in Urši ji gori, nanje so tudi upravičeno ponosni, toda zanimanje ni preseglo lokalnih okvirov. Naši alpinisti premalo zahajajo v avstrijske predele, kjer so stene mogočnejše in mikavnejše. Posledica je ta, da niso tam začrtali niti ene prvenstvene smeri. Pri avstrijskih koroških alpinistih pa je verjetno prav obratno res, saj so vse stene na gosto preplezali. Kaj bi povedali našim fantom kot vzpodbudo za intenzivnejše plezanje v Karavankah? Iz Ljubljane je veliko bliže v Kamniške in Julijske Alpe, kjer so gore in stene višje, pa tudi meje ni treba prekoračiti. Zato najbrž Slovenci ne hodijo plezat v Karavanke. Lahko pa bi priporočil Karavanke slovenskim plezalcem predvsem v maju in na jesen, ko julijske stene še niso, oziroma niso več ugodne. Toda vsekakor je treba priti z avtom, ker so prometne zveze slabe, in bi sicer kratki konec tedna plezalec komaj lahko izkoristil za plezanje. Nazadnje pa so Slovenci le sami krivi, da ne plezajo v Karavankah. Na stotine jih prihaja v Celovec nakupovat. Seveda ti niso planinci, toda ravno tako bi se lahko planinci pripeljali čez mejo po svojih opravkih. Mimogrede povedano: Slovenci se počutimo na severnih karavanških bregovih zelo tuje. V kočah je vse nemško, na poteh slišimo samo nemško govorico, domačin koroški Slovenec je v gorah redek kot bela vrana, razen kmetov in gozdnih delavcev, ki pa ne zahajajo v gore iz plezalskih in športnih nagibov. Včasih naletimo na prikrito ali odkrito sovražno ost. Ostrv šutnikovi Ko- rv (Kainradlslurm), prislonjena ob čokato Macesje (Breitvvand), na desni; levi greben jo veže s ikovim turnom. V desnem delu se vidijo kamini (S - 316 C), priljubljena plezalna smer Foto Stanko Klinar Med člani SPD Celovec ni plezalcev, pa tudi sicer zelo malo aktivnih planincev. Med nemškimi planinci, ki jih srečujete na stezah in vrhovih, pa je zelo veliko ali pa kar večina letoviščarjev, ki prihajajo na dopust iz širokega nemškega zaled|a. Oskrbniki v kočah, z redkimi izjemami, niso domačini. Iz svojih skušenj pa vem, da so v smuškem centru na Mokrinah (Nassfeld) - to je sicer v Karnskih Alpah, a še vedno na dotiku s slovenskim etničnim ozemljem — gostje iz Jugoslavije enako dobrodošli kot od drugod. Turistične agencije (General Turist iz Zagreba, na primer) organizirajo tam smuške kolonije (tečaje) in naši gostinci jih sprejemajo z odprtimi rokami, saj je njihov denar enako dober kot vsak drug. Gotovo bi bilo mogoče narediti podobno tudi v Karavankah. Če se ozreva po karavanških stenah, so najbolj na očeh Celovška špica, Vrtača, Palec in nekaj predelov Košute. Kakšna doživetja vas vežejo na te stene in katere smeri bi predvsem priporočili? V Celovški špici vse tri klasične smeri, kamine, direktno in Horeschowskyjev raz (V slovenskem vodniku so to Š-268 A, B in C.) Zdi pa se, da je direktna, ki je sicer prav tako lepa kot drugi dve, za spoznanje manj priljubljena. Je tudi nekoliko težja Dostop od Celovške koče do stene pa je seveda zelo kratek in pripraven. Z mirno vestjo, žal, v Vrtači ne morem ničesar priporočiti. Tu je vse razbito od padajočega kamenja. In isto velja za Palec. Seveda pa se ne bo dal oplašiti, kdor le Yalen severne stene Planjave ali sten nad Krmo. Stena Vrtače je prav gotovo doživetje za tiste, ki uživajo v Rzeniku. Podobno je s Kladivom. Njegova stena je na pogled naivelicastne|ša v Karavankah, visoka 600 m, s skrotastim razrvanim podnožjem celo 900 m, v vodniku imate sliko nasproti strani 97, pogled od Maleja, nemara najveličastnejše prizorišče v celem gorovju, plezajo pa tudi skoraj nič. Lep plezalski svet se začne z Macesjem in Cjajnikom. Tam je mogoče prav vse priporočiti, od lahkih do najtežjih smeri. Cjajnikov južni raz (S-313A) je prava poslastica, to |e lepa napeta in izpostavljena plezanja v trdni skali, četudi kratka Zelo pa |e treba paziti pri sestopu čez »normalno poč« (Š-313a), ki sicer ni visoka, a ker mora vsak tam skozi, je že čisto zglajena in je postala krepka trojka. Medtem ko ima zahodni vrh Macesja (Ldrchenberg, Mittelwand - »Perilnik«) dokaj trdno skalo, pa |e stena vzhodnega vrha (Breitvvand) krušljiva in prav nič razvese- Ijiva. Nasprotno pa je Ostrv lepa in ima zanimivo oblikovitost. Kamini (Š-316C) so postali klasična smer, ki ¡o lahko vsakomur priporočim, direktna smer (Š-316B) pa je le za te, ki obvladajo moderno tehnično plezanje. Danes seveda ne plezamo to smer 15 ur, kot piše v vodniku. To je čas prvopristopnikov, sedaj pa je v steni dovolj klinov. Vzponi v zahodni steni Košutnikovega turna kot tudi njegov severni raz (5-315 C, D, E in F) pa so brez dvoma najlepše plezanje v celotnih Karavankah. Smeri so sijajno izpostavljene in skala je odlična, tako da ima tudi srednje vešč plezalec zvrhano mero užitka. Čim bolj pa se v Košutnikovem turnu bližamo vzhodni grapi, tem bolj je skala krušljiva. Kljub temu pa je severni steber (Š-315B), ki je tako strm, da se zdi, kot da visi iz stene, na ključnih mestih trden in omogoča posebno lepo prosto plezanje pete stopnje. Z ženo sva opravila na njem šesti vzpon, in nato sem prav ponosen, čeprav steber ni posebno visok. Alpinistu, ki bi rad obral cvet karavanške plezarije, bi svoja priporočila povzel takole: tri do štiri vzpone v Košuti (izhodišče Koschutahaus), pri čemer mora nujno opraviti vsaj po en vzpon v Košutnikovem turnu in Cjajniku ter vsaj en vzpon v Celovški špici (izhodišče Celovška koča). Kaj pa Kepa? Videti je, da ima mogočno steno. Kepa je preveč krušljiva. Kdor večkrat zahaja na to goro, si za spremembo kdaj privošči severovzhodni raz nad Bertahutte (Š-204 a), tudi v snegu. Drugače pa tu ni kaj. Veličastnih klasičnih grebenov, kot sta recimo Rokav-Škrlatica v Julijskih Alpah in Rinka-Skuta v Kamniških Alpah, v Karavankah ni. Ali pa je vseeno kal