NARODNA GALERIJA V LJUBLJANI SLOVENSKA MODERNA UMETNOST L SLIKARSTVO V LJUBLJANI ZALOŽILA IN IZDALA NARODNA GALERIJA TEKST TISKALI J. BLASNIKA NASL. — REPRODUKCIJE IZVRŠIL H. JAFFŠ NA DUNAJU . ^C| Zy5\oderno slikarstvo, čigar postanek smo bili vajeni istovetiti s po- l F impresionizma, je gotovo vidna zareza v umetnostni zgo- v dovini 19. stoletja in se je v splošni zavesti čutilo kot velika no¬ vost, kakor dokazujejo raznovrstni boji, ki so ga spremljali. Vendar za¬ dostuje kratki razmak, ki nas danes loči od preteklega veka, da spozna¬ mo, kako se tudi takozvano moderno slikarstvo ujema z ostalimi slikar¬ skimi razdobji tega stoletja v dovolj enovito celoto, kako se uvršča z ono isto svojo preteklostjo, proti kateri je nastopalo z bojevitimi, uporniškimi gesli, v skupen lik, v eno izmed mnogovrstnih tvorb duha, ki vse obli¬ kuje, zgrajeno z zgodovinsko logiko, ki je vedno logična, čeprav nikoli preračunljiva. Po kratkem razmaku, ki nas danes loči od preteklega sto¬ letja, je že razvidno, da ni moderno sikarstvo le formalno odvisno od sli¬ karskega dela desetletij, ki so minila neposredno pred njega postankom, marveč da je celo po načinu svojega boja proti tradiciji — zgodovina se večkrat tako ironično igra z individulastičnimi težnjami posameznih ro¬ dov — iz miselnosti pobijane tradicije rojeno. To naziranje upravičuje Na¬ rodno galerijo, da v svoji prvi zbirki, posvečeni slovenski moderni umet¬ nosti, ne začenja vrste svojih slik neposredno z impresionisti, kakor bi bilo morda pričakovati, marveč z generacijo, ki stoji pred njimi. Če iščemo duha umetnosti 19. stoletja, tedaj so nam kažipot oko¬ liščine, v katerih je ta umetnost nastala. Značilno je zanjo, da je ni pri¬ pravljala kaka nova filozofija, nov religiozni pogon ali novo »življenj¬ sko čuvstvo« sploh, ampak da ji stoji ob zibeli učenjak-zgodovinar. Živahno pečanje z antiko in antično umetnostjo v drugi polovici 18. stoletja, po- bujeno z novimi izkopaninami v Italiji in z raziskavanjem antičnih umet¬ nostnih ostankov na Grškem, je ustvarilo novo estetiko, prikrojeno na antično umetnost, je začelo oni dolgotrajni koral o »plemeniti preprosto¬ sti in tihi veličini« klasične umetnosti, ki do današnjega dne ni izpet, a je ustvarilo tudi nov umetniški program, ki je navajal umetnika, naj se bliža »lepoti« po posnemanju grških umetnikov, ki da predstavljajo naj¬ lepšo naravo, hkrati pa je slikarju odpiralo tudi nov snovni svet — svet antične zgodovine. To je vir klasicizma, umetnosti prve tretjine 19. sto¬ letja, ki je hotel biti umetnostna obnova antike, kakor je francoska re¬ volucija posnemala po svoje antično zgodovino in se nanjo sklicevala. Če se je nato doba romantičnega slikarstva, obsegajoča nekako naslednjo tre¬ tjino stoletja, videla kot odpor proti krasicizmu, se nam danes ne zdi več to. Vzbujeni študij zgodovine se ni mogel ustaviti pri antiki, ampak je moral po sili težnosti dalje, v krščansko dobo, v srednji vek. Kakor je bila antično drapirana francoska revolucija mati modernega nacionalizma, tako je morala iz klasicizma nastati narodno usmerjena romantika. Ne zdi sc nam več tako zelo kot reakcija proti klasicizmu, marveč bolj kot spre¬ memba umetniške snovi, če se romantično slikarstvo trudi, da predstavlja znamenite prizore iz preteklosti lastnega naroda v njih zgodovinski resnič¬ nosti, v domnevno pristni opravi, v pristnih arhitekturah, s pristno opre¬ mo, kakor je tudi todobno nabiranje najrazličnejših narodnih starin, usta¬ navljanje zbirk in muzejev koncem koncev izraz onega istega duha, ki je malo prej ukazal lopatam, naj odgrnejo zasute antične spomenike. Iz na¬ novo oživljenega zgodovinskega študija sta potekla obadva umetnostna curka, klasicistični in romantični, in tečeta vzporedno. Tudi druga polovica 19. stoletja se zdi, kakor da bi bila v načelnem nasprotju proti klasicistični in romantični prvi polovici. Goustave Cour- bet, začetnik realizma v slikarstvu, je moral izbojevati trde boje z oficial- nimi sodobnimi umetniškimi nazori, utelešenimi v razstavah pariškega sa¬ lona; njegov samostojni paviljon, ki ga je otvoril, ko ga salon ob času sve¬ tovne razstave 1855. ni hotel sprejeti pod svojo streho, s programatičnim nadpisom »Le Realisme« je bil dejanje upornika proti tradiciji. In vendar moramo zopet reči, da tudi realizem, ali kakor so ga pozneje imenovali, naturalizem nikakor nista bila prelom s tradicijo v pravem pomenu be¬ sede, da sta marveč ono tradicijo načeloma nadaljevala, le da se je zopet spremenil slikarski predmet. Živahno napredujoče naravoslovne vede ter v prejšnjem stoletju začeti in še ne dobojevani socialni boji so imeli za po¬ sledico dvojno izpremembo pri izberi slikarskih predmetov: uveljavljati se je jela krajina, bolj nego v prvi polovici stoletja, in historične snovi so se umikale prizorom iz »vsakdanjega« življenja. Oe so bili historični slikarji ljubitelji zgodovinskih starin, je bil začetnik novodobnega realizma, Cour- bet, prepričan demokrat in aktiven revolucionar. Še veliko naravnejši in lažje razumljiv prehod pa je bil dan od tega slikarstva, ki je že bila v njem živa ljubezen za pojave preproste narave, do impresionizma, ki je slikarja povedel najprej iz temotne delavnice pod svetlo nebo in ga potem učil gle¬ dati stvari v njih slučajni svetlobni okolici, kako se neprestano menjavajo v svojem videzu, kako so očesu — in za istodobno relativistično filozofijo tudi umu — brez stalne biti, tvoreč le kompleks trenutnih visualnih feno¬ menov. Nasprotja v umetnosti 19. stoletja niso nasprotja, marveč le zastanki na mestih, kjer se hoče eden in isti tok pognati krepkeje naprej. Njega prva polovica stoji pod vplivom zgodovinskih ved, druga pod vtisom socialnih in naravoslovnih uspehov, smer je pa obema skupna in duhovno obličje isto. Kakor se zgodovinar, sociolog in naravoslovec ločujejo med seboj le po predmetu in metodi, a hkrati težijo za istim ciljem, ki je spoznanje za¬ konitosti raznih življenjskih pojavov, tako vidimo, da je naloga slikarske umetnosti 19. stoletja vprašanje, kako podati življenje v njega resničnosti, enkrat zgodovinski, potem socialni in slednjič barvni in svetlobni ali, če hočemo, naravoslovni. V dobi intelektualizma, kakršno je bilo 19. stoletje, je mogla biti tudi umetnost samo intelektualistična, kar nam priča ne le nje značaj, ampak vse njene druge življenjske okoliščine: še nikoli se ni izde¬ lovalo toliko umetniških programov, kakor v tem veku, še nikdar ni slabo ■■■■■■■■■■■■■■■ ■■>■■■ SB BUB »■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■IB BO ■■■■■■ 4 ■■*■■■■■«■■■■■■•■■■■■■■■■■■<> slikarstvo utemeljevalo potrebe svojega nastanka in obstanka z umskimi konstrukcijami, ki so jim sestavine bile znesene iz raznih panog znanstva, kakor v tem času, še nikoli se ni toliko teoretiziralo o umetnosti, kakor v učenjaškem veku. Umetnost 19. stoletja je dovolj enoten pojav in preveva jo isti duh, ki vlada nad vsemi drugimi pojavi dobe. V ta razvoj umetnosti preteklega stoletja se uvršča na svoj način tudi slovensko slikarstvo. Prvo sliko te izdaje Narodne galerije, ki pred¬ stavlja Mater božjo Janeza Šubica, navdihuje še spomin zapoznele roman¬ tike, nauk o večni, nespremenljivi lepoti, o klasičnem idealu italijanske renesance, o »plemeniti preprostosti in tihi veličini«; idealni tip telesnih oblik dviga še stroga, na klasično dobo spominjajoča risba in idealistični kolorit, v katerem se družijo rdeča, modra in zlata barva, tovarišice iz dobe renesance. V realističnem zmislu so zasnovane krajine Ivana Franketa, ki so točno izrisane in kažejo v svoji kompoziciji, ki kljub malim meram slik de¬ luje skoraj monumentalno, še preosta nek onih objektivnih teženj prve polo¬ vice 19. stoletja. Realist v pravem pomenu besede, neposredno navdihnjen po francoskih todobnih realistih, pa je Jože Petkovšek, ki ga razodeva kot realista vsaka forma in slednja snov njegovih slik. V slovenskem slikar¬ stvu nimamo niti enega dela, ki bi bilo v tem oziru tako značilno kakor njegova slika Doma, značilno po svoji snovi in umetniški obdelavi. To je tragedija umetnika, ki se je vrnil nerazumljen in kriv domov iz širnega, tej hiši tujega sveta, tragedija brez zunanjih gest, prizor, ki je poln no¬ tranjih dogodkov, a se igra s povešenimi očmi. To je ena plat življenja, ki zanima realista Petkovška, a ravno tako ga očividno zanima prostor in njega oprema, ki jo kupiči in opisuje do zadnje podrobnosti, skrbno opazu¬ joč opeko na strehi sosednih hiš, odseve v ogledalu, oblike stola in pisani prt v kotu pod križem. Oblike gub na obleki, oblike udov in pregibov so trde in lesene, perspektiva je nepravilna, zanemarjena, toda iz te negotove slike veje dih one trpke resničnosti, ki ga je čutiti iz istodobne realistične literature. Vendar se je naglo bližal čas impresionizma. Sama Jurija Šubica je že komponirana tako, da lije v sobo skozi visoko okno mnogo svetlobe; enako je zamišljena Pevska vaja Antona Ažbeta; starejše delo Petkovškovo, Pismo, je v glavnem reševanje problema razsvetljave; in isti čas, ko slika Petkovšek v delavnici svoje velike figuralne kompozicije, slika že tudi svoje male krajine na prostem, kakor kaže primer v Narodni galeriji. Z Ivanom Groharjem, katerega nam kaže ta zbirka v razvoju od impresio¬ nizma v Segantinijevem zmislu (Pod Koprivnikom, Pomlad) do najsvo¬ bodnejšega kolorizma (Snopi), in Rihardom Jakopičem ter Matijem Ja¬ mom je postal impresionizem, ki sta se mu pridružila od starejše genera¬ cije tudi Ferdo Vesel in Ivana Kobilca, edini način slikarskega umetniškega izražanja na Slovenskem. V dobi dozorelega impresionizma smo dobili nato slike, polne čuvstvenosti, kakor Jakopičevo Jesen, študije najnežnej- ših svetlobnih pojavov, kakor Sternenovo Jutro, Deklico s knjigo ali Ja- ... ■■■■■■■■■■■■■ move krajine, pravi pleinair, kakršen je Vavpotičev V gozdu, pa tudi mo¬ gočne kompozicije (Jakopičev Zeleni pajčolan), ki jih je ob času impresio¬ nizma malo. Ne le zaradi stalnega zgodovinskega zakona, po katerem je na dobo intelektualizma pričakovati reakcije, ampak zaradi onih kali samih, ki jih je nosil impresionizem v sebi, je bilo verjetno, da si bo umetnost poiskala novih nalog. V dobi kolorizma je barva, ko je upodobila nešteto svetlobnih pojavov tako zvesto, kakor v nobenem času poprej, ponehavala biti zgolj sredstvo, da se točno ujame hip življenja, marveč je dobivala počasi svojo lastno, od naslikanega predmeta neodvisno vrednost. V času, ko še ni bilo besede ekspresionizem, je govoril Jakopič o svojem Janezu Krstniku: »Ko sem bral Markove besede: ,Močnejši kakor jaz pride za menoj ... Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s svetim Duhom’, so se mi v duši po¬ rodile misli in čuti in te sem hotel upodobiti. Kako naj pa oblikujem, če ne z barvami? Za Kristusom vzhaja solnce, in če solnce povzroča razne svet¬ lobne, barvne efekte, ne morem jaz nič za to. Bistveno v sliki je misel...» Kakor pri Van Goghu izgublja po teh besedah tudi pri Jakopiču barva svojo zgolj objektivno, naravo obnavljajočo funkcijo in postaja subjek¬ tivno, simbolično sredstvo, kar opažamo v dejanju pri Zlatolaski Frana Tratnika in v ozadju Filozofovega portreta pri A. G. Kosu. S tem se nam odpira pot v novo, abstraktno umetnost, ki hoče biti izraz umetnikove miselnosti in čuvstvenosti, pa ne resničen posnetek objektivne narave; s tem smo na pragu slikarstva 20. stoletja. In vendar tudi to slikarstvo, naj se še tako trudi, da bi bilo izraz svetovnega nazora novega stoletja, vsaj v svojih početkih ne more zatajiti rodne zemlje, iz katere je izrastlo; na sebi nosi učenjaški pečat, ki mu ga je vtisnil pretekli vek. Čudno skonstruirani liki in deformne postave, ki so najvidnejši znak nove umetnosti, potekajo iz onega istega znanstveno usmerjenega mišljenja, iz katerega so izvrele razne slikarske struje minu¬ lega stoletja. Plod znanstvenega razmišljanja o sestavinah posameznih te¬ lesnih forem so oni abstraktni, bolj umu nego očem razumljivi liki ku¬ bizma in njemu sorodnih umetniških programov, novodobno znanstveno raziskovanje srednjega veka je povzročilo, da slikar obnavlja »barbarsko«, moderni splošnosti še malo prikladno umetnost one epohe, in če vidimo, da se uči sodobni umetnik celo od praumetnosti nekulturnih narodov, moramo reči, da je to le stopnjevanje in snovno razširjanje istega znanstvenega za¬ nimanja, ki je najprej veljalo klasični antični umetnosti, pozneje renesansi, še pozneje vsem evropskim stilom in je slednjič objelo tudi stari Egipet in sosedne dežele, Orient in nazadnje nekulturnega divjaka. Naj teži nova umetnost kamokoli, ravno nje programatično najradikalnejši početki imajo svoje korenine v času, zoper katerega se borijo. Slovensko moderno slikarstvo je, kakor kažejo tudi tu objavljena dela Narodne galerije, hodilo vzporedno z ostalim zapadnoevropskim kul¬ turnim organizmom; bilo je izraz istega umetnostnega hotenja, njegova narodna funkcija pa je bila, da ga izrazi na Slovencem lastni način. Izidor Cankar. I MATI BOŽJA JANEZ ŠUBIC MADONE AVEC UENFANT II JURIJ ŠUBIC SAMA SEULE ni JANEZ ŠUBIC LJUBIMCA AMANTS KITAJSKA POKRAJINA IVAN FRANKE PAYSAGE CH1NOIS ANTON AŽB& PEVSKA VAJA LEQON DE CHANT VI PISMO JOSIP PETKOVŠEK LA LETTRE DOMA JOSIP PETKOVŠEK LE CHEZ SOI VIII BRANJEVKA IVANA KOBILCA VENDEUSE IX IVANA KOBILCA STAREC V1E1LLARD BELOKRANJSKI PUST FERDO VESEL ČARNA VAL EN CARN1OLE BLANCHE x XI FERDO VESEL kRANJICA CARN1OLIENNE XII FERDO VESEL OSVETA VENGEANCE POD KOPRIVNIKOM IVAN GROHAR AU PIED DU KOPRIVNIK X IVAN GROHAR POMLAD PR1NTEMPS XIV XV IVAN GROHAR SNOPI GERBES XVI HENRIKA ŠANTEL PODOBA PORTRAIT XVII RIHARD JAKOPIČ JESEN AUTOMNE XVIII ZELENI PAJČOLAN RIHARD JAKOPIČ VOILE VERT VRBE MATIJA JAMA SAULES X X XX MATEJ STERNEN PRI TOALETI A LA TOILETTE XXI DEKLICA S KNJIGO MATEJ STERNEN JEUNE FILLE AU LIVRE XXII ■ KRITIK f*0 ' , / -7': ■ . .. y >- . i l 7^-7 , ” ' " ■ ; \ ’• * PETER ŽM1TEK RIBE POISSONS IVAN VAVPOTIČ V GOZDU PLEIN AIR XXIV RDEČELASKA FRAN TRATNIK BELLE BLONDE XXV SAŠA ŠANTEL PAZIN PIS1N0 FRANC KLEMEN1Č STAREC V1E1LLARD XXVII G0JM1R ANTON KOS PODOBA FILOZOFA PORTRAIT D'UN PH1LOSOPHE SEZNAM SLIK. (Dela, pri katerih ni lastnik izrečno naveden, so last Narodne galerije.) 1. Šubic Janez, Mati božja. Označena na levi spodaj: J. Šubič. — Les, olje, v. 0 215, š. 0’42. — Nastala za časa Š. bivanja v Pragi 1.1881.—1883. II. Šubic Jurij, Sama. — Platno, olje, v. 0'85, š. 0'61. — Last g. V. Šubica v Poljanah. Nastala za časa Š. bivanja v Parizu 1.1880.—1883. I11. Šubic Janez, Ljubimca. Označena na desni zgoraj: J. Šubič. — Les, olje, v. 0’09, š. 0'135. — Nastala za časa Š. bivanja v Pragi 1. 1880.—1883. IV. Franke Ivan, Kitajska krajina. — Lepenka, olje, v. 0'20, š. 0'24. — Nastala 1.1873. V. Ažbe Anton, Pevska vaja. — Platno, olje, v. 1 '23, š. 1'62. — Nastala okrog 1.1890. Nedogotovljena. VI. Petkovšek Josip, Pismo. — Platno, olje, v. 0'42, š. 0'34. — Nastala okrog 1.1885. VIL Petkovšek Josip, Doma. — Platno, olje, v. 1'20, š. 1'35. — Last g. I. Jur¬ ca na Vrhniki. Nastala okrog 1.1890.—1892. Nedogotovljena. VIII. Kobilca Ivana, Branjevka. — Platno, olje, v. 0'815, š. 0'66. — Nastala L 1892. IX. Kobilca Ivana, Starec. Označena na levi zgoraj: I. Kobilca. — Lepenka, olje, v. 0'32, š. 0'24. — Nastala 1.1885. ali 1886. Skica. X. Vesel Ferdo, Belokranjski pust. — Platno, olje, v. 0'47, š. 0'60. — Nastala 1. 1900. Skica. XI. Vesel Ferdo, K r a n j i c a. Označena spodaj na levi: Vesel F. — Platno, olje, v. 0'71, š. 0'52. — Nastala 1. 1899. XII. Vesel Ferdo, O s ve ta. Označena spodaj na desni: Frd. Vesel. — Platno, olje, v. 0'93. š. 0'78. — Nastala 1.1899. XIII. Grohar Ivan, Pod Koprivnikom. Označena spodaj na desni: Iv. Gro¬ har 1902. — Platno, olje, v. 0'90, š. 1'50. XIV. Grohar Ivan, Pomlad. Označena spodaj na levi: Iv. Grohar 1903. — Platno, olje, v. 1 '20, š. 1 '40. XV. Grohar Ivan, Snopi. — Platno, olje, v. 0'74, š. 0 50 — Nastala okrog 1.1910,—1911. XVI. Šantel Henrika, P o d o b a. — Platno, olje, v. 1 '40, š. 0'80. — Nastala 1.1907. XVII. Jakopič Rihard, Jesen. — Platno, olje, v. 0'67, š. 0'535. — Nastala okrog L 1904.—1905. XVIII. Jakopič Rihard, Zeleni pajčolan. — Platno, olje, v. 1'315, š. 103. - Nastala 1.1917. XIX. Jama Matija, Vrbe. — Platno, olje, v. 0'645, š. 0'865. — Nastala 1.1908. XX. Sternen Matija, Pri toaleti. Označena zgoraj na desni: Sternen 1914. — Platno, olje, v. 1'02, š. 0'77. XXI. Sternen Matija, Deklica s knjigo. — Platno, olje. — Kupilo kr. pro¬ svetno ministrstvo v Beogradu. Nastala 1.1920. XXII. Žmitek Peter, Ribe. Označena spodaj na desni: P.Žmitek 1910. — Platno, olje, v. 0~41, š. 0'56. XXIII. Vavpotič Ivan, V g o z d u. Označena spodaj na desni: I. Vavpotič. — Platno, olje. — Kupilo kr. prosvetno ministrstvo v Beogradu. Nastala 1. 1919. XXIV. Tratnik Fran, Zlatolaska. Označena spodaj na levi: F. Tratnik. — Platno, olje, v. 0'805, š. 0'675. — Nastala 1.1919. XXV. Šantel Saša, Pazin. Označena na desni zgoraj: S. Š. 1917. — Platno, olje. v. 0'275, š. 0'265. XXVI. Klemenčič Franc, Starec. Označena na levi zgoraj: F. Klemenčič 914. — Les, olje, v. 0'145, š. 0'17. — Last dr. I. Kersnika v Ljubljani. XXVII. Kos Gojmir Anton, Podoba filozofa. Označena na levi spodaj: G. A. Kos 1921. — Platno, olje, v. 1'03, š. 0'975. NARODNA GALERIJA LJUBLJANA K PRI.KNJ. NG mapa NG 1922 COBISS 0