393
Prislovice istrske.
Nabral Jak. Volčič.
v
Ca prenoča, vuk poje (kar ponoči izoztane, rado zgine).
Maj ni daž, zlati voz (dobra letina).
Stnokva lokva (a. kadar dozorijo smokve, počnejo dažji; b. na smokve je zdravo vodo piti).
Ukradena stvar za gospodarom vrišči.
Sabotna prelica, nedeljna vodarica, ni nikdar prava gospodarica.
Ki je iz doma ima jed na mi s al, (doma priti), ki je doma jih ima sto, (da nebi se onemu kakva nesreča pripetila).
Vavek je onde, kako vuk va kože.
I žaba bi orala, ma nima vrata (nima s čem početi).
Pust gre u Milan (ker onde še do nedelje pustu-jejo), pa ne pride leto dan.
Umeču (umetnost) ne zame ni tuča ni grad.
Moj Bog vični, u mojoj mošnji nič ni!
Bože pomozi i kruh pečen, žena pijana muz vinjen (vino).
Česanj je rekal človeku: Ti mene čuvaj od nohti, a ja ču tebe od boli.
Ki zna dreti, kože ne kvari (se okoristi).
Majka božja marčenica stavi glav u j u va zemljicu (počne teplo).
Sve mu koristi, i peteh mu jaja nosi.
Kakov zbuk (spukniti = tukaj zbukniti) tak o v zasuk (ko se prede), kakoršen uzrok tak uspeh.
I cesarova sirota se pozna.
Kade ni niš, ni prijatelja (radovatelja).
Mati za hčerom plače, a hči na plesa skače.
Zna kam o gre, a nežna kam o pride (kako bode).
Svet gre okolu, a sonce po polju (sve se menja).
Sram ga budi i Boga i ljudi.
Dobre ruki su vuki (dar pita uzdarje).
394